PoStnlna platana v gotovini. Štev. 42. V Ljubljani, dne 26. oktobra 1922. IV. leto. Glasilo Osrednje Zveze javnih nameščencev in upokojencev :: za Slovenijo v Ljubljani. :: Cesta posamezna štev. 1 Din. „NAS GLAS" izide vsak četrtek. Celoletna naročnina . . . Din. 401— Polletna naročnina . . . . „ 20'___ Četrtletna naročnina...........10-— Za inozemstvo je dodati poštnino. 1 ~ Oglasi po ceniku. — Uredništvo: Ljubljana, Dalmatinova cesta 3/IU. Rokopisov ne vrača, ako se ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le podpisane in zadostno frankiranc. Rokopise je pošiljati samo uredništvu v Ljubljani Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se pošilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5/1. Tja je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad. Udružen,e poreskih činovnika kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca n Beogradu, sekcija Ljubljana. Vendar enkratl Dolgo časa je trajalo, predno je prešinil davčno uradništvo duh so. Udarnosti in centralne grupacije, ki je vsaj v organizačnem smislu brezpogojno potreb, na. Tako delajo učitelji, sodniki, na tej poti so računarji. — Centralna organizacija po strokah, pa naj se te na vse zadruge za zdaj raztezajo tudi na najrazno vrstne j šo upravo, ki se mora ob koncu koncev vendarle izenačiti in pro» širiti na vse pokrajine v državi, je prvi pogoj za uspeh. Je torej čisto nekaj narav« nega, da pokrajinski Savezi ne morejo delo» vati brez frikcij, ker ne obsegajo homoge* nega članstva. Njih članstvo pripada najraz» ličnejšim, večkrat čisto nesorodnim strokam, ki zasledujejo češče tudi posebne interese. Kaj čuda, da nastanejo v pokrajinskih Save« zih osobito med zastopniki uradniških in ne» uradniških kategorij dostikrat prav mučna in dolgotrajna nesoglasja, ki ogrožajo češče celo obstoj Savczov. — Zato imajo strokovne centralne organi» zacije večji pomen od pokrajinskih, ki zdru» jujejo najrazličnejše resore, oblastva, kate. gorije in grupe. Da je davčno uradništvo dospelo do edi» no pravilnega zaključka in si ustvarilo enot« Doživljaji leta 1919. Popisal J. Z. (® ) Tl trije znanci so me torej pošteno obrali. To sem pa spoznal do dobra šele letos, ko sem dosegel mirno življenje in stalno stanovanje. Pregledovaje svoje stvari, sem zapazil, da mi manjka mnogo dragocenih knjig, o katerih sva večkrat govorila z B., zmanjkal mi je tudi foto-grafični aparat 9 : 12 s torbico in stativom, ki si ga je hotel na posodo H., in je bil nekaj tednov po moji internaciji stante pede premeščen v Znojm; izginile pa so tudi bolj praktične stvari moje ranjke žene, likalo, zagrinjala, nekaj posode in v prvi vrsti pražena kava, sladkor in cikorija, kar vse je bila izvohala moja gospodinja (ženske in kava!). Ključe sem imel namreč spravljene tako: glavni ključ sem skrival v zrcalu, ta ključ je odpiral mizi-jco, v kateri je bilo do 20 ključev k raznim omaram, predalnikom, kovčkom itd.; da jih nisem zamenjal, sem privezal nanj tablice. no centralno organizacijo, je že s tem storilo velik korak naprej. Uspehi prav gotovo ne bodo izostali. Samo velika škoda je, da se občnega zbora ni udeležilo večje število to» varišev. Posebno Ljubljana je s svojo odsot« nostjo in s tem dokazano apatijo za stanov« ske interese naravnost briljirala. Imamo sa« mo v Ljubljani skoraj 50 davčnih uradnikov, na občnem zboru pa jih je bilo iz vse Slo« venije 42. Malo takta pa so napram organizaciji osvedočili posebno tisti tovariši, ki jim je društvo za občni zbor preskrbelo polovično vožnjo, pa se je bodo poslužili ob drugi priliki. — V naslednjem priobčujemo poročilo XXII. rednega občnega zbora društva davčnih uradnikov in ustanovnega občnega zbora Udruženje poreskih činovnika kraljevine Sr* ba, Hrvata i Slovenaca u Beogradu, sekcija Ljubljana, ki se je vršil dne 1. oktobra t. 1. V porotni dvorani ljubljanskega deželnega sodišča. Predsednik, davčni višji upravitelj Ri» bard Debeljak, otvori občni zbor ob 11. uri ter pozdravi navzoče zborovalce. Istotako pozdravi navzočega predsednika Osrednje Zveze javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo, višjega davčnega upravitelja Maksa Lili e g a, ki ga navzoči aklamirajo. Za zapisnikarja imenuje davč. oficijala Aloj» zija Lazarja in davčnega uprav. Friderika Pirkmajerja, za ovcrovatelja pa višjega davč. uprav. Emila Pleskoviča in Rudol» In glej! Ko pridem s hamburškim pomorščakom h gospodinji, da ji plačam mesečni dolg, mi prične strahoma govoriti o tatovih, ki so iz sosednjega praznega stanovanja prišli preko skupnega balkona v moje stanovanje. V stanovanju je bil le še del knjižnice, pohištvo so bili prej odpeljali postreščki tako, da so pospravili slike in podobno po raznih predalih in odprli so seveda vse: kredenco s kavo in sladkorjem, našli so likalo, perilo itd. Odprla jim je gospodinja, ki je bila za časa večkratne moje odsotnosti izvohala skrivališče mojih ključev. Postreščki so mi prostodušno povedali, kako so vse »skrbno« spravili po predalih in prostodušno sem jim verjel, da niso ničesar vzeli; pač pa sem bil nasprotno prepričan o svojih sosedih in sosedah. Ti in taki ljudje so polnili predale nemških listov o naših vojakih, naših Slovencih, zabavljali Srbom in dolžili vsakogar, da so tem ložje zakrili lastne mahinacije. Saj mi je vojaški spremljevalec na kolodvoru y Celovcu sam pokazal fa Delhunio. Opozarja vse navzoče, da bo z današnjim občnim zborom treba zaklju» čiti delovanje društva davčnih uradnikov za Slovenijo, ki skupno z društvom davčnih uradnikov direktno službe za Slovenijo pre* ide v sekcijo udruženja poreskih činovnika u Beogradu. Davčni nadupr. Joža B e k š po« da na to kot tajnik poročilo o društvenem delovanju v preteklem letu. Odbor je v smi» slu sklepa lanskega občnega zbora stremel za ustanovitvijo centralnega udruženja davč« nih uradnikov za vso kraljevino. Inicijativo za to udruženje je dal Beograd sam, ki je povabil naše delegate na ustanovni občni zbor udružen, dne 5. in 6. junija t. L v Beograd. Za društvo davčnih uradnikov za Slovenijo se je tega občnega zbora udeležil on, za organizacijo davčnih uradnikov di» rektne službe pa davčni naduprav. Otmar Meglič iz Maribora. Kot pooblaščenca svojih strokovnih organizacij sta v polnem obsegu glasovala za vse sklepe te ustanovne skupščine, in to tembolj, ker se je potreba takega udruženja osobito v zadnjem časui pokazala nad vse živo. Prišli smo do zaključ« ka, da pokrajinska organizacija brez skupne matice, ki deluje na sedežu centralnih obla» sti, nima toliko moči in da je njeno delo manj uspešno, ako nima v centrali energi» nega zagovornika v ustanovi glavnega udru* žen j a. Beogradske skupščine so se v velikem številu udeležili Srbijanci, pohiteli pa so nanjo tudi delegati vseh ostalih pokrajinskih organizacij, med njimi zastopniki doslej še obroček ključev, ko sem hotel odpreti svojo košaro. »Mi pogledamo sami, če treba,« je pojasnjeval; »Vam zaupam, kar pustite,« in »zaupal« mi je tako, da so mi med kratko vožnjo Celovec-Spital iz košare izmaknili klobuk in nekaj ovratnikov, ki jih pogrešam še danes. VIII. Končno se je komisija sestala in sem prišel na vrsto tudi jaz. Sestavljena je bila iz zastopnika Soldatenrata, države in enega odvetnika. O vsakem so imeli napisane točke: izjava v družbi, gostilni, v uradu ali na cesti; zajeto pismo, občevanje s »sumljivimi« osebami, dopisovanje v liste. Vse je zadostovalo, da si dobil točko in po izjavi navzočega dvorn. svetnika Posan-nerja, jih je imel pisec teh vrst največ: bilo jih je enajst. Nič čudnega! Vsi ostali interniranci so bili kmetje, pošten trgovci, slikarji, rokodelci, tudi župani, obč. tajniki, končno tudi učitelji, duhovni in uradniki, vendar več ali manj doma- neorganiziranih Hrvatov in Vojvodincev. Na tej skupščini so se sprejela skupna pravila, ki veljajo tudi za vse ostale sekcije. Da sto» pimo v tem ožji stik s tovariši vse naše kr a» ijevine, izdaja beogradsko udruženje že več let strokovno glasilo »Poresko Službo«, ki bo moralo biti glasom pravil organ vsakega or* ganiziranega davčnega uradnika. Sprejem od strani srbskih uradnikov je bil nad vse brat* ski in iskren, zato se moramo tudi mi že zdaj pripravljati, da sprejmemo svoje tovariše iz Srbije in drugih delov naše države na skup* ščini, ki se vrši meseca junija 1924. v Ljub» Ijani, kar najbolj dostojno. Skupščina je so* g asno sklenila, da je treba davčnemu urad* nišivu spričo njegove velike službene odgo» vornosti in značaja njegovih za državo pri* dobitnih poslov zagotoviti tak obstanek, ka» kor ga imajo danes nekatere druge stroke. Predvsem je treba stremeti, da bode davčno uradništvo uvrščeno z ozirom na novi načrt zakona o civilnih državnih nameščencih v tisto kategorijo, ki jo imata danes že Hrvat* ska s Slavonijo in Bosna s Hercegovino, to je v maturantsko grupo. Beogradska skup* ščina je sklenila tozadevno resolucijo ter jo oddala kompetentnemu mestu. Ako je cen* tralna oblast glede posameznih doklad za davčno uradništvo kaj ukrenila, o tem ne more poročati, državni budget za I. 1922/23 vsaj nima za tak izdatek predvidenega nobe* nega kredita. Društvo je sicer v pretečenem letu doseglo, da sta se vstavili v proračun za leto 1922/23 dve mesti VI. čin. razreda, ven* dar pa sta bili ti dve mesti po komisiji za redukcijo uradništva črtani. Črtano pa je bilo poleg tega tudi še: 1 mesto v VII. čin. razr., II mest v X. in 13 v XI. čin. razr., dočim se je število praktikantov zvišalo za 13. Skupni stalež davčnih uradnikov obsega po odobrenem budgetu za leto 1922/23: II mest v VII. čin. razr., 81 mest v VIII. čin. razr., 92 mest v IX. čin. razr., 40 mest v X. čin. razr., 41 mest v XI. čin. razr. in 24 prak* tikantov. Čim je društvo zaznalo, da je slo* vensko davčno uradništvo potom redukcije tako občutno prizadeto, se je takoj obrnilo za pomoč na delegacijo ministrstva financ v Ljubljani, na udruženje poreskih činovnika v Beogradu in na poslanca prof. R e i s n e r* j a. Slednji je sicer zatrjeval predsedniku in tajniku, da je finansijski odbor pred končno redukcijo budgeta vzpostavil prvotni pred* log delegacije, o čemer lahko pričata tudi poslanca R aj a r in K u k ov e c, da pa se je morala pred oddajo proračuna v tisk prime* riti od strani budgetnega odelen j a usodna pogreška, da se sklep finansijskega odbora ni vpošteval. Kakorkoli naj že temu bo, raz* o čaranje za nas vse je bilo splošno, ker končno vendarle nismo dosegli tistega, o če* mer je prejela delegacija ministrstva financ v Ljubljani točno in zanesljivo obvestilo, da je sprejet njen amandman. Koga zadene v prvi vrsti krivda, o tem razpravljati se poro* čevalcu ne vidi umestno; da pa je pripisovati mnogo krivde onemu referentu, pri katerem je ležal predlog za imenovanje čez pol leta, je jasno. Tako pa moramo žal zopet ugoto* viti na drugi strani, da leži predlog za im eno» vanje dveh najstarejših tovarišev v VI. čin. razred pri generalni direkciji neposred* nih poreza že od 28. oktobra 1921., predlog glede ostalih imenovanj pa od 22. julija t. 1. Spričo skrčenega budgeta pa bo generalna direkcija neposrednih poreza morala oba predloga ponovno vrniti delegaciji, da jih v okviru preliminiranih mest predela. Društvo je zaproslilo za intervencijo tudi udruženje v Beogradu, ki je obljubilo svojo pomoč. Radi uvedbe zakona o držav '••■išrnnf, taksah in pristojbinah z dne 27. ju.ilja 1921. in pravilnika z dne 20. julija 1922. sc je raz* vila med društvom in notarjem Hudoverni* kom neljuba afera, ker je slednji javno za* trjeval, da davčno uradništvo provedbi t~ga zakona vsled svoje nezadostne prakse ne bo moglo biti kos. Društvo je vzporedno z dru* štvom davčnih uradnikov direktne službe na* pravilo energično protestno izjavo, ki jo je svoječasno priobčil »Naš Glas«, za poravnavo tega spora pa je interveniral tudi delegat gosp. dr. Savnik. Dne 9. julija t. 1. se je vršila v Celju seja širšega odbora, na kateri je predsedstvo poročalo o kreiranju novih mest za davčno uradništvo, ki pa so bila žali» bog pozneje črtana, in o pogrebnem skladu, ki ga bo za svoje člane prevzela nova sek* cija. Pravila centra'e se bodo morala osvojiti od današnjega občnega zbora brez vsakih iz* prememb. Dodal se bo kot dodatek samo XIII. oddelek, ki predpisuje nezavisno od udruženja in drugih sekcij lastni pogrebni sklad za sekcijo Ljubljana. Kar se tiče uvr* stive davčnega uradništva na osnovi novega načrta službene pragmatike, obsega že vladni načrt sam določbo, da se ima davčno urad* ništvo uvrstiti v II. kategorijo. S tem bi bil naš glavni cilj dosežen, osobito že zaradi tega, ker nova s’užbena pragmatika ne pred* videva nobenih činovnih razredov. Ustanov* na skupščina beogradskega udruženja je iz* volila v svoj upravni odbor davč. nadupr. Jožo B e k š a iz Ljubljane in davč. upr. Fri* derika Pirkmajerja iz Slov. Bistrice, v nadzorni odbor na davč. nadtmr. Ot^aria čini, ki so poznali ljudstvo in se znali izogibati nastavljenim vprašanjem ali se pa sploh niso brigali za našo politično bodočnost. Pri meni je bilo drugače; pri Družbi sv. M. in v nar. svetu so me videli vsaki dan, ker se v svoji poštenosti nisem izogibal in doma kakor v uradni: ki kuhinji sem imel priliko, zagovarjati jezik in narod, medtem ko so drugi igrali junaško vlogo preoblečenih kmetov, nosili zelene klobuke s kozlovo brado in se sploh na zunaj tako opravili, da jih ni bilo razpoznati. Mnogo, recimo, največ pa je bilo onih, ki so se obračali po vetru: celo pri Družbi sv. M. sem se prepiral z nekom, ki Je trdil: Kaj me briga ta ali oni jezik, kjer jem, to sem! Enako jim nisem molčal pri vdovskem in sirotinskem zavodu, ne v St. Vidu, ne v Pliberku; najbolj pa so si me zapomnili, ko me je prosil predsednik uradn. kuhinje na pomoč pri prehrani. Leta 1919. meseca marca je bila v uradniški kuhinji v Celovcu že precej trda In izhajali so le zato, ker so imeli vzo- ren red, poštene ljudi in točno gospodarstvo, kar sem posebno mogel primerjati pozneje, ko sem prišel v druge, podobne zavede, kjer se je šopirila širokoustnost bolj, nego ponižna zavednost. Po važnem opravku pa sem moral v Ljubljano, in ker sem odpovedal za tiste dni hrano, je to zvedel tudi v pisarni navzoči predsednik uradn. kuhinje g. K. Pojasnil mi je torej žalostne razmere in me prosil, naj v Ljubljani potrkam na ona vrata, kjer imajo tozadevno besedo. »Sami veste,« mi je pojasnjeval, »da nisem nikogar vprašal, kdo je. edino da je bil uradnik, pa smo mu dovolili vstop.« In res je bilo tako, zato sem rad obljubil s pogojem, da se bo vpo-števalo celovške Slovence, ker si na drug način nisem upal kaj doseči v Ljubljani. Dol prišedši, sem torej najprej opravil kurirsko naročilo, potem pa brusil pete okoli aprovizacijskih gospodov. Ni bila lahka stvar in posebno tedanji predsednik dr. B. se je opravičeno upiral, saj je poznal Celovec in ostalo deželo bolje nego deset drugih; končno pa sem vendar do- ‘ Megliča iz Maribora. V smislu novih pra* vil bo treba tudi za našo sekcijo voliti nove odbornike. Nadaljnje delo nove sekcije bo, da podpira v prvi vrsti tako v moralnem kot v materijalnem oziru svoje člane, poleg tega pa bo treba stopiti v najživahnejši stik s cen» tralnim udruženjem. Organ davčnega urad» ništva »Poreska Služba« bo k temu dosti pripomogel, zato je samo želeti, da ga z dopisi kar naj izdatneje zalagamo. Pa tudi v nacijo* nalncm in državotvornem oziru bo ta organ odlična vez med Srbi, Hrvati in Slovenci ter bo mnogo pripomogel do bližjega spozna» n j a, kar se tiče davčne stroke tudi v legisla» tivnem pogledu. Naša sekcija bo močna, ker jo bo tvorilo dvoje doslej obstoječih sloven» skih strokovnih organizacij. Da je bila koli» zija mogoča, gre v prvi vrsti zasluga pred* sodnikoma gg. Debelaku in Lavriču. Skušati pa bomo morali, da pritegnemo nase tudi vse one tovariše, ki so motrili doslej naše delo samo od strani. (Dalje prih.) Tone A.: Redukcija uradništva v Avstriji. Tik pred zaključkom poletnih parlamentarnih počitnic, dne 24. julija 1922 je sklenila avstrijska narodnia skupščina odvažen zakon o znižanju števila svojega uradništva, ta-kozv. Angestellten - Abbaugesetz. Vsa avstrijska javnost vidi svoj spas v tej postavk Preveč uradništva — zato na cesto ž njimi Agrarci so se postavili na stališče, da ne dovolijo državi nobenega zakona več, najmanj pa finančni zakon; zahtevali so Junktim med tem in onim zakonom. Klic po Abbauge-setzu je bil tako vseobčen in silen, da so sklenili vrat na nos postavo, neko skrpucalo, ki pa vsekakor ne bode rešila propadajoče države pred mizerijo valutnega problema. Pravilno je, da se reducirajo armade uradništva; toda uradništvo samo z večmilijonskimi osebnimi prejemki ni glavno zlo, ni črv, ki grize in žre na koreninah avstrijskih financ. Oglejmo si klasičen primer! Naše novine so poročale, da so sklenili dunajski hišni posestniki — stavko. Cernu? Zato, ker znaša celoletna najemnina n. pr. enonadstropne hiše s 4 stanovanji — za 1 liter vina. Dunajski »špispurgar« gre dopoldne po stari navadi, ki je tudi še sedaj po vojni ni opustil, vsak dan v pivnico, zaužije guljaš, izpije dva vrčka piva in plača — 80.000 K. Tak je bil račun vsaj pred mesecem dni. Za svoje segel cn vagon jestvin do vojne črte, preko te naj bi skrbela uradniška kuhinja v Celovcu. Prišedši gor, pojasnim predsedniku kuhinje g. K., da vlada pošlje vagon, ako on preskrbi transport v Celovec: namenjen je kuhinji in celovškim Slovencem. Predsednik K. je ob le tal vse oblasti, za teden dni pa mi je žalosten povedal, da so mu povsod! dovolili, le žitni urad je bil proti in zato ne bo z vagonom nič. Trmasti so bili tako, da niso privoščili lastn m ljudem. Kar ni bilo mogoče doseči z uradn. kuhinjo, so poskusili poštni uradniki, pa tudi ni šlo. Pri vsej tej akciji se je moje ime imenovalo po vsem Celovcu in seveda so se množile »točke mojega kataloga«, četudi človekoljubni nameni niso stregli le Slovencem, temveč prebivalstvu sploh. Te vrste Šovinizem pa ni bil zoprn samo nam, temveč so ga obsojali tudi nemški uradniki, kar sem spoznal posebno pri komisiji v jezuitski vojašnici. (Dalje) stanovanje 4 sob na Ringu pa plačuje — 4000 K za četrt leta. Koliko najemnine bi lahko dobila država, če bi — hotela! Pa noče, lajše kriči vsemu svetu: Pomagajte, sicer nas bo vzel vrag! — ali nas pa pustite pod krilo majke Germanije ... In vse polno je takih premišljenih manevrov. Prav tak bluff in pesek za v oči je tudi ta famozni Abbaugesetz, ki izzveneva v refren: »Pojdite vendar v penzijo — prostovoljno! Damo vam Skratno, 36kratno. magari vso penzijo, samo da vas ne bode tako ogromno število po pisarnicah. Dve leti od danes naprej ne sprejmemo nobenega več, izvzemši v najnujnejših slučajih: če bo morda kakšno mesto prazno vsled — prostovoljnega izstopa itd.« Nekaj pomena ima določilo § 11, ki normira dvojne prejemke iz državnih blagajnic. Penzije po možu državna uradnica ali pa obratno nikakor ne sme dobivati. Slabo bode za uradništvo po letu 1922, kajti dohodnino in plačarino bodo morali plačevati sami. — Kot rečeno: Zakon je slab. Opravičeno se pritožujejo stanovske organizacije, ker so bile povabljene za posvetovalno mizo poslednji trenutek. Vsaj v stvarnem oziru so popravili marsikako določbo, v materijalnem oziru pa so omilili nekaj trdoč, ki jih je vseboval prvotni, v nekaj dneh nič manj kot štirikrat predelani vladni načrt. In tako imajo sedaj v Avstriji zakon, ki jih bode v najkrajšem času podučil, da se državne zgradbe ne učvrščava z demontiranjem upravnega aparata, ampak s smotrenim, preudarnim, skrbno zamišljenim sklepanjem gospodarskih sil pod paznim očesom resnega in dobro plačanega uradniškega štaba. Veritas (Murska Sobota): Državni uslužbenci in vojna leta. Z odkritim zadoščenjem in nervozno* stio zasleduje državno nameščenstvo do-tek razprav o službeni pragmatiki, ki je poleg nove redakcije zakona o draginjskih dokladah*) najvitalnejše vprašanje sl:, h er» nega javnega nameščenca v kraljevini. Kakor posnamemo iz časopisnih vesti, po* sebno pa iz zelo ir formativnih člankov v »Našem Glasu«: »Kaj je novega pri O. Z.« je stvar v teku in ie pač trdno upati, da dasiravno »kod nas sve vremena ima« ipak dosežemo ,kar tako nujno prosimo, kar pa še nujnejše potrebujemo! Zadovoljivo je gotovo tudi dejstvo, da so se k osnutku prvotne službei e prag* malike vzeli v resno obravnavo tudi razni protioredlrgi ali pač boliše rečeno, izpre-mmjevalni predlogi, katere so stavile najrazličnejše organizacije, deloma tudi po samna društva in posamniki. V redu je to! 1 o dejstvo dokazuie. da hoče in želi drž. nameščenstvo doseči s službeno pragma-tiko oziroma z zakonom o službeni prag* maliki kolikor mogoče nekaj dobrega, por finega. Vsakršno skrpucalo je za nas nesprejmljivo! Ker do danes — vsaj ne spominjam se. da bi bil ki e čital — glede stvari. 0 kateri govori naslov tega članka' vemo nič točnega, si do volju iem zade* ° ravno sedaj, ko se sklepajo za nas ta- žc!ir>aŽini za* pričakovati — prireditelji pa si manejo roke 1 na dobrem uspehu. Take prizore opazujemo že desetletja, naivnežu imponiralo, političnemu kandidatu koristijo, pošten in resen dr-I žavljan pa jih zavrača in obsoja. Ob rojstvu Jugoslavije smo mislili, da : bodo taki prizori prenehali. V Avstriji so bili i opravičljivi, ker kot »zatirane!« sploh nismo ! znali drugega, nego tožiti, v lastni državi pa' I bi moralo biti drugače. Žalibog pa naša se-i danja javnost ni drezega, nego preorientirana ! avstrijska javnost: iste osebe, isti manevri in — ako mogoče — v še hujši meri, ker v Avstriji svoboda govora in pisanja ni bila tako velika, kakor je v Jugoslaviji. Seveda ob takšnih prizorih tudi ne manjka zabavljanja na davke, našemu več ali manj nerazsodnemu kmetu najljubši predmet. Ni pa to nam urad-kom najljubši predmet; zato je potrebno, da take neumnosti in zlobnosti zavrnemo. Da si država zboljša svoje dohodke, je' sklenila povišati davke. In to v prvi vrsti zemljarino in razredarino, - ker sta ta dva davka toliko kakor brez vsake koristi, četudi ravno zemljarinarji in razredarinarji najbolj vpijejo, kakor bi samo oni vzdrževali Jugoslavijo. Mi pa še enkrat ponavljamo, da ta dva davka donašata bagatelo. Zato je gola j zlobnost, begati in slepariti nerazsodne mase ljudstva. Radi imenovanih davkov vzdržuje država dva katastra in še zemlj. knjigo bi smeli prišteti. Stroški za vzdrževanje teh treh upr. pripomočkov so zelo veliki in ako jih primerjamo z dohodki čiste zemljarine in raz-1 redarine, bi jedva našli kritje. Nikakor pa ne' presegajo ti dohodki navedenih stroškov v naših krajih. Hrvatje namreč nas Slovencev , nikakor ne imenujejo po krivici planinske . Hrvate, ker je naša domovina v resnici —' ! planinska. V planinskih krajih pa uspeva sa-! mo paša in živinoreja sploh, cerealije pa le : deloma. Zato so za Jugoslavijo prave žitnice' nižje doli ob Savi, Dravi in Tisi. Popolnoma: pravilno dela torej država, ako hoče ta davek povišati; prvič, da bo pri nas več nesel, ker je z valuto izgubil še tisti košček' vrednosti, ki jo je imel pred vojno; drugič da bo v žitorodnih krajih dobila od veleag-rarca to, kar je njenega. Do sedaj se je čisti donesek pri zemljari-ni početveril. Kljub temu pa to početvorje-nje izda toliko kot nič, dela pa povzroči prav obilo. Pri razredarini se j edavek potrojil, in hiša z enim prostorom plača celih 2.25 D. čist. davka na leto, še pred dvema letoma pa ga je donašala ogromno svoto treh kron. t. j. za eno škatljico žveplenk. V istem razmerju z razredarino se plačuje tudi zemlja-rina. Ali ni to razumljivo, da je hotela že Avstrija ta dva davka odpraviti, da bi bilo konec državnih stroškov in ljudskega kričanja, ter je hotela uvesti splošno dohodari- no, kar bi bilo tudi za Jugoslavijo najbolje. Ako pa reformiramo imenovana davka kot taka, tedaj jim treba dati najmanj desetkrat višjo predvojno podlago, obenem pa skrbeti, da radi tega ne bodo neopravičeno dvigali cen. Že danes je poljedelec v razmerju pred vojno napredoval za 150 %, trgovec in obrtnik za 60—80 %, nameščenec pa samo za 7 %. Iz tega vidimo, koliko so vredne resolucije na raznih shodih. Prav tako tudi ni res, kar je nedavno nekdo zapisal, da plača kmet z žitom vsake I luksurijozne čeveljčke, ki jih nosi mestna »frajiica«. Dopisnik je bil namreč mnenja, da je naša država prisiljena žitarice izvažati v svrho dobave luksurijoznega blaga. Tako pisanje je zlobno, nepreudarno in pomeni hujskanje stanu proti stanu. Ne povzdigujte kmeta in delavca, in ne ponižujte drugih, ker smo državi — vsi potrebni! Resnica je marveč, da imamo zato slabo valuto, ker nimamo v državi prav ničesar druzega, nego nekaj žita, lesa in vina, vse drugo pa uvažamo. Dandanes je industrija najmanj tako važna kakor kmetijstvo, saj tudi mogočni kmet ničesar ne opravi brez strojev, orodja, gnojil itd. O važnosti trgovine in prometa pa niti ne govorim. Taka pisava nas v inozemstvu samo smeši in ponižuje. Kake kmete pa imajo na Angleškem? Nobenih, pač pa za vsakim oglom tri tovarne, in vendar so prvi na svetu!_______________ Vestnik. IZJAVA. Uredništvo »Našega Glasa« prevzame s 1. novembrom t. L gdč. Alojzija S t e b i, ki sem ji izročil vse doslej neobjavljeno gras divo. Vsem dopisnikom in prijateljem se za izdatno pomoč v kratki dobi svojega uredni* kovanja najiskrcneje zahvaljujem ter samo 'želim, da bi ostali zvesti tudi moji naslednici. Skušal sem biti v par teh od mene pri* pravljenih številkah našega glasila strogo objektiven. Ako se mi morda to ni do* cela posrečilo, prosim, naj mi cenj. čitatelji tega ne šteje v zlo. Ultra posse nemo tene* tur —; zato želim novemu uredništvu, da z najboljšim uspehom popravi od gosp. Got v ek ar j a pričeto in od mene nadaljevano , oranje te malo obetajoče ledine. — Zdravo! V Ljubljani, dne 21. oktobra 1922. Joža Bekš. Preskrbnine po umrlih aktivnih in umirovljenih civilnih in vojaških uslužbencih. Nepristojnem mestu smo doznali, da vlagajo svojci po aktivnih in umirovljenih civilnih uslužbencih pogosto nezadostno opremljene prošnje za nakazilo preskrbnine pri delegaciji ministrstva financ. Da se pospeši nakazovanje preskrbnin, naj svojci po umrlih civilnih aktivnih in umirovljenih drž. nastavljencih vlagajo pismene prošnje za nakazilo posmrtnine, vdovnine in vzgojnine, vdovske odprav nine in sirotnine na ono nakazujočo oblastvo, kateremu je bil umrli uslužbenec podrejen, oziroma ki ga je upokojilo. Prošnje za nakazilo posmrtnine, vdovnine in vzgojnine je opremiti s sledečimi prilogami: 1.) mrtvaški list, 2.) poročni list, 3.) potrdilo župnega ura- da, da sta zakonska do smrti živela v zakonski zvezi, 4.) krstne liste (matične izpiske) otrok, 5.) potrdilo županstva, da so otroci nepreskrbljeni in v polni oskrbi matere. Če bi ne bilo vdove ali zakonskih potomcev, ki so se nahajali v oskrbi umrlega, se sme izplačati posmrtnina po umrlem uslužbencu tudi drugim osebam, ki dokažejo, da so stregle umrlemu pred njegovo smrtjo ali plačale pogrebne stroške iz svojega. V takem slučaju je priložiti prošnji mrtvaški list, saldirane račune o pogrebnih stroških ali pa potrdilo župnega ali občinskega urada, ali zdravnika, ki je pokojnega zdravil, da je prosilec stregel umrlemu pred njegovo smrtjo. Vdova po drž. uslužbencu, ki se zopet poroči, si lahko obdrži vdovnino za slučaj, da zopet postane vdova ali pa da si da izplačati odpravnino. Prošnji za vdovninsko odpravnino je priklopiti poročni list. Prošnjam za sirotnino je priključiti: 1.) mrtvaški list očeta in matere, 2.) poročni list staršev, 3.) če se je mati zopet poročila, poročni list ali dokaz, da mati ne sme dobiti preskrbnine ali da je na podlagi Södnüske odredbe zgubila pravico do preskrbnine, 4.) krstne liste otrok, 5.) odlok, s katerim je bila materi eventualno nakazana pre-skrbnina, 6.) varuški dekret, če niso bile sirote za polnoletne spoznane, 7.) če je oče umrl v aktivni službi, je v prošnji navesti tudi njegov službeni položaj; če je umrl v pokoju, je priklopiti prošnji njegov mirovninski dekret, 8.) potrdilo, da je sirota nepreskrbljena in v oskrbi varuha. Prošnje za nakazilo preskrbnine, potrdila v mirovinskih zadevah in vse priloge prošnje so kolka proste. Ubogi zemljiški posestniki. Prejeli smo in priobčujemo: »Slov. Narod« je nedavno poročal o protestnem shodu ljubljanskih hišnih posestnikov, ki se je vršil v Unionu. Predsednik zborovanja — višji raž. svetnik v p. — je baje na tem shodu naglašal, da bodo morali zemljiški posestniki prevzeti s 390% zvišanjem zemljiškega davka, ki ga namerava vlada uvesti, ogromno breme. Tisti, ki je n. pr. doslej plačeval 180 K čistega zemljiškega davka, bo moral po 300% nem zvišanju državi odraitati na leto reci in piši nič manj kot 54.000 K. Ker predsednik društva hišnih posestnikov kot takratni poročevalec »Sl. Narodu« ni poslal popravka, smo prepričani, da je tudi še danes takšnega mnenja. Ubogi posestniki in njih predsednik! Zadnja beseda o postranskih zaslužkih. Odgovor na vprašanje, ali so postranski zaslužki drž. nameščencem sploh dovoljeni, daje § 33. služb, pragmatike iz leta 1914 Vprašanje, ali je država upravičena odtegovati draginjske doklade tistim, ki imajo postranski zaslužek, pa rešujeta a) za vpokojen-ce čl. 26, b) za aktivne nameščence pa čl. 28. zakona o draginjskih dokladah z dne 28. februarja 1922 (Ur. L št. 27 ex 1922). O. Z. Kongresa državnih nameščencev v Beogradu dne 29. L m. se udeležita za O. Z. njen predsednik davč. nadupr. Maks Lilleg in tajnik davč. nadupr. Joža Bekš. UJU poverjeništvo Ljubljana bosta zastopala predsednik šolski ravnatelj Luka Jelenc in tajnik strok, učitelj Rudolf Dosta 1. Celje odpošlje na kongres sodnopisarn. predstojnika An- ton Zorka, Maribor davčn. nadupr. Otmarja Megliča, Ptuj pa prof. dr. Karla Zelenika. Vsa udruženja, ki eventualno še delegirajo kakega zastopnika, se nujno opozarjajo na potrebo pismenih pooblastil. O poteku kongresa bomo priobčili čim preje podrobno poročilo. Za tiskovni sklad »Našega Glasa« so darovali: Davčni urad Ljubljana okolica povodom odhodnjce g. Kompareja nabranih 64 K. G. Franjo Magdič v Krškem 35 K. G. Josip Jaklič, car. agent. juž. žel. v Mariboru 50 K. G. Mijo Potočnik v Gor. Radgoni 25 K. G. M. Majcen v Ljubljani 20 K. G. Franc Jelen v Ljubljani 20 K. G. Josip Simerl v Šoštanju 20 K. G. Jakob Berne v Metliki 20 K. G. Josip Volk v Litiji 20 K. G. Adolf Arko v Ljubljani 8 K. G. Josip Drevenšek v Šoštanju 8 K. G. Karl Roman Nemec v Ljutomeru 8 K. G. Rudolf Bižal v Slov. Bistrici 5 K. G. Vidmaier Ivan v Ormožu 4 K. Vsem iskrena hvala! Uprava. Davčni asistent želi zamenjati svoje dosedanje službeno mesto ob železnici, 1 uro od letovišča, s tovarišem Iz Slovenije. Ponudbe pod „Davčni asistent* na upravništvo .Naš Glas*, predal 119. Jv. Jelačin, Ljiljll Uvoz kolonijalne in špecerijske robe. Tvrdka ustanovljena leta 1888. Solidna in točna postrežba. "Wl 1 L Mikuš Ljubljana, Mastni trg 15. priporoča svojo zalogo dežnikov in solnčnlkov ter sprehajalnih palic. Popravila te izvršujejo točno In solidno Y_4 Ljubljana, Stari trg št. 1. Toči pristna dolenjska in štajerska vina. Točna postrežba in zmerne cene. Za obilni obisk se priporoča JOSIP OLUP Razširjajte „Naš Glas"! Ljubljanska kreditna banka v Ljubljani. Ustanov. 1900. Delniška glavnica in rezervni zakladi ca K 150,000.000' cts: Si]™. 'ÄÄ-j/Sir Se priporoča za wse v bančno stroko spadajoče posle. Obrestuje uloge najugodneje. Prodaja srečke razredne loterije* PODRUŽNICE: Brežice, Celje, Gorica, Kranj, Maribor, Metković, Novi sad, Ploj, Sarajevo, Split, TrsL ' Izdaja Osrednja Zveza javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo v Ljubljani. Odgovorni urednik Joža Bekš. — Tiska Narodna tiskarna v Ljubljani