In memoriom
Sredi ustvarjalnega zagona je omahnil
Tik pred koncem starega leta, v času, ko smo se pri-pravljali, da položimo obra-čune za svoje delo (afi ne-delo), radosti, preizkušnje in spotikanja v letu, ki je mine-valo, se je utrnila luč sveta eni najmarkantnejiih moičan-skih osebnosti: -MOŽU S Pl-PO«   -   VILIJU   PFUNDNERJU.
Nenadoma, ne da bi uteg-nil polagati pred sabo svo-jega »letnega obračuna« in se manj, da bi utegnil za-ključiti      ves      svoj      življenjskt
obračun. Pa kaj bi ga za-ključeval, pri 58. letih, poln moči, idej, gibanja, dejavno-sti. Ni si mogel misltti on, $e manj pa mi. Tako nam je naloženo, da zaključni račun o njem opravimo mi, vsak njegov znanec zase satn, pa tudi tisti, ki 5e jim je raz-dajal, oziroma čemur se je razdajal: nogomet, nogometni klub   Slovan,   Kodeljevo,   šport.
2e pred II. svetovno vojno je bU z dušo in telesom športnik: kolesar, motorni dir-kač, selektor Ijubljanske mla-dinske reprezentance, pa tudi eden najbolj perspektivnih no-gometnih sodnikov. Po vojni je dolgo odlasal, preden se je vrnil k nogometu. Posvetil se je druiini in šele ko sta otroka doraščala, si je do-voltl, da se je dal potegniti tja, kamor ga je vedno vleklo. Leta 1958 je ob ustanovitvi občinske zveze za telesno kut-turo postal njen prvi sekretar in ob istem času še odbornik pri   nogometnem   klubu   Slovan.
K Slovanu je prišel prav v času, ko je nogomet začenjal svojo pot navzgor. Pot pro-pada. Tehnični referent tiste čase »zloglasnega« nogomet-nega kluba Slovan je bil de-ležen vseh napadov, natolce-vanj in očitkov, ki so leteli na   njegov   klub.   Klub,   ki   pa
je bil takrat le sinonim za stanje v takratni telesni kul* turi.
Ko pa je vse propadalot ko je NK Slovan zagrmel iz II* zvezne lige skoz I. in II. slo-vensko I igo celo v podzvez-no, je le EDEN, EDINI VILI PFUNDNER, upal priinati, da je Slovanovec, grmel, da SIo-vana \n nogometa ni konec, upal povedati, da je s srcem in dušo nogometai — Slova-novec. Povedal je to vsem. pa Le jtm je to bilo prav ali ne, povedal tudi kot odbornik obctnske skup$Line. Pravza-prav, piznajmo, ni nam bilo vedno prav, da je tako go-voril, ni nam bilo vedno prov, da je govoril o nogometu* kajti ko je nogomet zrgme!, smo ga pac pokopali. Toda Vili Pfundner se ni vdal. Zbi-ral je nove Ijudi okoli sebe, v klubu, ki je lačenjal vse od začetka. Uspelo mu je, da NK Slovan ni ne propa-del in ne razpadei, propadla je le zveinoligaška utvara, odpadli so le tgralci, ki so pritekli od vsepovsod, da bi videli denar. Ostal pa je Slovan, tak, kot je bil pred tem, Slovan moščanskih fan-tov, Slovon mladine. NK Slo-van iako dones ni v zvezni ligii vzgaja pa najboljšl ka-der mladincev v Ljubljani. miadincev, ki se vsa zadnja leta enakopravno borijo s profesionalno organiziranimi in vodenimi mtadinci Olim-pije. Moste so zopet postole zlata joma nogometnih ta-lentov, NK Slovan pa zopet magnet za mladino, ki ji je prt srcu nogomet; in te ni malo.
Lepo deto je to, a ie lep-si je nauk, ki seva iz njega: VERA IN ZVESTOBA. Saj smo v »možu s pipo« to vero v stvar, ki je zanjo delal, in zvestobo, s katero ji je pri-padal, ves čas čutili. A da-nes, ko je odpadlo vse, fiziL-na podoba, dih in bitje srca, prijateljstvo in antipatija, da-nes ko žalostni in sami pola-gamo Tvoj zaključni racun, glej, je ostalo le to, bistvo. In to sveti mocneje od vse-ga. Tvoja vera in zvestoba — in to si bil in si, Vili Pfund-ner.
V našem svetu nestalnosti, vse hitrejsem, od vsepovsod pospeševanem         spreminjaniu
čustev in osebnega prepriča-nja, so taki simboii redki. Zato nam ne pustijo, da bi jih   pozabilt.