Mejam čuvar na zlomu naših sil dehtel po slavi nisi ne obresti, le dvom je kljuval, trle so bolesti, a Ti, poln jasne vere, si gradil. Besede materine sladki glas, da zagrenela so nam gesla tuja, iz srca smo Ti srkali njen kras. Ti bil si nam, kar je valovom struja in semenom, da poženo se v klas, ljubeči pramen, ki od smrti vzbuja. PESNIK JANKO GLASER Sam, prerok, sredi nas stoji — kakor stolp visok radio-posta je: v molk zastrt drhti, na vse kraje, v vse strani melodije v svet oddaje, grom, šepet in vrisk in jok kakor stolp visok radio-postaje. Bogve komu jih pošilja, bogve kdo v srce jih svoje — uglašeno — ulovi. Tisoč dušam jih pošilja: vsem — brez cilja; Otonu Župančiču. v nepoznano daljo poje: v vse strani!... O, razpni svojega srca anteno, trepetaje mrežo njeno zvoku tajnemu nastavi tudi ti! Naj pojoč te spreleti čudežni, neznani tok — vrisk in jok — od njega poslan v daljavi, ki — prerok — melodije svetu daje: kakor radio-postaje stolp visok! SPOKORNICA STANO KOSOVEL Kakor v prognanstvu tu mrzlo je in temno, kakor pod zemljo je pusto in žalostno, žejno tolažbe. Kakor se vrača brezdomec poln smrtnih ran, strt od udarcev usode, bolan, bolan v srcu od dražbe — 66 leno mrtvilo pesti me in tlači k tlom, nosi iz varnih pristanov med brodolom vihre življenja. Kaj sem jih videla, kaj sem spoznala jih! Toda ni enemu se ni približal vzdih tega trpljenja... O, da bi prišel! Kako sem ga čakala... V urah samote solze sem pretakala, vroče molila, upov oklepala z roko slabotno se, navduševala za vabo dobrotno se, ko sem grešila ... Ni ga bilo... Ko da svet je vsem čuvstvom tuj, ko da je veletok isti izvor vseh struj — bili so hladni... Jaz pa živela in v dvomih gorela sem, rasla, cvetela in skrito dehtela sem veri — breznadni... Daleč od mene vrvel je hrumeči svet: vanj sem želela si, kakor čebela v med, da se napi jem slastnih razkoši j — če treba, i da umrem, sklenem roke in s smehljajem oči zaprem, bedo pokrijem. Gledala matere, zrla otroke sem, nežne otroke — o božji sijaj očem! — in hrepenela kot hrepeni samo tisti, ki mu zaprt vhod je v življenje novo, v odrešenja vrt, in krvavela... Ah, še živim ... In še sanjam ... Še čakam nanj, ki bi povesti me mogel iz rosnih sanj v živo resnico, še sem pripravljena streči trpljenju, še — dokler med tisoči ne razplamti srce se v plamenico: Nočem bučeče radosti in ne laži, sebe darujte mi s čuvstvi resničnimi osvobojen ja — nočem baržuna in svile in ne zlata, hočem tišine v dnu morja in vrh neba, hočem življenja! CELJSKA KRONIKA DRAMATSKI MOZAIK V TREH DELIH ANTON NOVAČAN PRVI DEL. HERMAN CELJSKI Osebe vse drame.1 Herman II. Celjski. Friderik ^ Herman Mlajši [ otroci Hermana II. Barbara, kraljica ogarska J Veronika Deseniška, žena Friderikova. Blažena, žena Hermana Mlajšega. Eneja Silvij Piccolomini, kaplan na celjskem dvoru. Pater Melhijor, gvardijan samostana malih bratov. Aron Salobir. Jošt Soteski, poveljnik celjske straže in zaupnik starega Hermana. Vitez Herič, njegov pomočnik. Poslanik kralja Tvrtka. Prvi, drugi, tretji Žid. Aronovi tovariši. Prvi, drugi, tretji dvorjan. Prvi, drugi tlačan. Jetničarka. Nemi hlapec. Dva p a ž a. Glasnik iz Budima. Privid grbavega dečka, sina Hermana II. Privid Hermana Mlajšega. Zbor bičarjev. Dvor. Tlačani. Hlapci. Straže — Bošnjaki. Slavnostni gostje. Kolo. Razno ljudstvo. Sluge. i Glej Lj. Zvon, 1925, str. L in 392.; Lj. Zvon, 1927, str. 385., ter 1. številko letošnjega letnika. 68