Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, &. 7—8, str. 147—179 147 UDK 323.15(436=862/ =863):323.12:341.24(436)»1955« Janez Stergar Kršitve določb petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe Za ohranitev in normalni razvoj narodne manjšine je samo pozitivna zaščita manjšinskih pravic premalo. Hkrati je treba odstraniti vzroke in družbene meha- nizme, iki pospešujejo raznaroditev pripadnikov manjšine in ogrožajo narodnostni značaj naselitvenega področja manjšine. Ta pogoj ni bil nikoli uresničen na področju, kjer žive koroški in štajerski Slo- venci v Avstriji. Poleg tega, da prva avstrijska republika ni v zadostni meri uveljav- ljala manjšinsko-varstvenih določb, sprejetih ob koncu prve svetovne vojne, je dopuščala in podpirala delovanje vrste nemških nacionalnih organizacij (osrednja je bila Kirntner Heimatdienst oz. Kairmmtner Heimatbund), ki so raznarodovale slovensko manjšino. Metode teh organizacij so obsegale različne ukrepe: od velenem- ške propagande, propagiranja nemške večvrednosti v zgodovinskem, ikulturnem, po- litičnem in gospodarskem pogledu, izganjanja Slovencev in slovenskega jezika iz vseh oblik javnega življenja, poudarjanja samo memškega značaja dežele, proti- slovenskega nastopanja z očitki iredentizma pa do podpiranja nemških šol, celo cerkva posebej za nemške vernike v tradicionalno slovenskem okolju, odkupovanja slovenske zemlje, naseljevanja družin nemških kolonistov in fizičnih napadov na zavedne Slovence. Iste nemške nacionalne organizacije so pripravljale načrte za dokončno uni- čenje ter za priključitev in germanizacijo mejnih slovenskih območij tedanje Ju- goslavije. Po priključitwi Avstrije nemškemu rajhu so bile protislovenske organi- zacije z vsem svojim ideološkim arzenalom, članskim aparatom in materialnimi sredstvi sprejete v ustrezne nacionalsocialistične organizacije. V času druge sve- tovne vojne so v tem sklopu odigrale vodilno vlogo pri poskusu uresničevanja predvojnih načrtov, to je pni izseljevanju slovenskega prebivalstva na obeh straneh nekdanje jugoslovansko-avstrijske meje, pri brutalnem germaniziranju ostalega prebivalstva in pri vojaških in policijskih ukrepih proti tistemu delu prebivalstva, Uvodoma naj pripomnimo, da je namen pričujočega teksta na kratko podati rezultate dosedanjih pregledov in analiz avstrijskih kršitev določb petega odstavka člena 7 avstrij- ske državne pogodbe v času, ko so bile med jugoslovansko in avstrijsko vlado izmenjanc tri diplomatske note, ki se nanašajo tudi na te kršitve. ' Novejša pregleda zgodovinske literature o Slovencih v Avstriji sta v skupinskem delu »Die Slovenen in Kirnten — Slovenci na Koroškem. Gegenwirtige Probleme der Kirntner Slovenen — Sodobni problemi koroških Slovencev«, (Celovec) 1974, strani 56—59 ter v knjigi Tone Ferenc — Milica Kacin-Wohinz — Tone Zorn, »Slovenci v zamejstvu. Pregled zgodovine 1918—1945«, Ljubljana 1974, strani 317—323; v tej knjigi je T. Zorn podal sintezo zgodovine Slovencev v Avstriji v času 1918—1945 oz. 1955. Posebej o nem- škem nacionalizmu med vojnama: Lojze Ude, »Po plebiscitu 10. oktobra 1920 — Kärntner Heimatdienst, Heimatbund«, Zbornik Koroške, Ljubljana 1959, str. 73—91. Seznam med- vojnih nemškonacionalnih društev na Koroškem je objavil Drago Druškovič v uredniških »Opombah« k 6. knjigi zbranih del Prežihovega Voranca. 10* 148 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 ki se je v slovenskih partizanskih enotah v sklopu zavezniških sil boril proti fa- šizmu, oziroma je ta boj aktivno podpiral" Vse to je bilo dobro znano tako voditeljem druge avstrijske republike kot tudi zavezniškim silam, saj so bili zaradi svoje genocidne dejavnosti proti Sloven- cem številni predvojni voditelji protimanjšinskih organizacij obsojeni kot vojni zločinci; posebej naj omenimo le Aloisa Maier-Kaibitscha, bivšega glavnega tajnika koroškega »Heimatbunda«. Posebej je na predvojno in medvojno delovanje nem- ških nacionalističnih protislovenskih organizacij opozarjala vrsta povojnih jugo- slovanskih diplomatskih aktov? Zavezniškim zasedbenim silam je bilo dobro znano tudi, da avstrijska denaci- fikacija ni temeljita in da so se zato memški nacionalistični krogi na Koroškem in na Štajerskem razmeroma zgodaj po drugi svetovni vojni ponovno začeli zbirati in organizirati. Po sprejetju pariške odločitve glede temeljnih določb manjšinsko-varstvenega člena avstrijske državne pogodbe (20. 6. 1949) je jugoslovanska vlada še po- sebej jasno spregovorila o nemškem nacionalizmu in o porajajočem se neonaciz- mu v »Memorandumu o pravicah slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji« z dne 28. 7. 1949. V tem memorandumu vsebovani predlog manjšinskega člena avstrijske državne pogodbe v točki 5 zahteva dosledno prepoved organizacij, ki se ukvarja- jo ali bi se lahko v bodoče ukvarjale z raznarodovanjem Slovencev ali Hrvatov. Memorandum nekatere take organizacije celo poimensko našteje" kakor so jih izrecno imenovali pni pogajanjih tudi predstavniki zavezniških sil. Vsi poznejši njihovi osnutki manjšinsko-varstvenega člena sprejemajo prepoved protimanjšin- skega delovanja in zaščito narodnostnega značaja manjšin kot celote" Ob podpisu Državne pogodbe o obnovitvi neodvisne in demokratične Avstrije 15. 5. 1955 je bila tovrstna določba sprejeta kot organski sestavni del 7. člena, ki predstavlja pod- lago sistema potrebnih zaščitnih ukrepov v korist slovenski in hrvatski manjšini v Avstriji. ? Poleg zgodovinskega pregleda in bibliografij pod op. 1 tu omenimo za leta 1945—1969 posebej Pavla Dobrile »Bibliografijo o narodnoosvobodilnem boju Slovencev na Koro- škem«, Vestnik koroških partizanov (odslej: VKP), Ljubljana, II1/1970, št. 3. "> Memorandum vlade Demokratske federativne Jugoslavije o Slovenačkoj Koruškoj, slovenačkim delovima Štajerske i Gradiščanskim Hrvatima, Beograd (1946) (tudi v tujih jezikih); Saopštenje o zločinima Austrije i Austrijanaca protiv Jugoslavije i njenih naro- da, Beograd 1947 (tudi v angleščini); Documents on the Carinthian Ouestion, Beograd 1948. "O avstrijski denacifikaciji in neonacizmu v tej številki RiG-a več v razpravi Boruta Bohteta. Posebej za ta čas na Koroškem tipkopisna disertacija T. Zorna »Politična ori- entacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 1945—1950«, Ljubljana 1966, 388 strani. S Po angleškem tekstu iz arhiva Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (odslej: INV), str. 12: »Avstrija na teritoriju pod svojo jurisdikcijo ne bo dopustila delo- vanja nobene organizacije, ki se ukvarja ali bi se lahko v bodoče ukvarjala z raznarodo- vanjem slovenskih ali hrvaških otrok in z raznarodovanjem Slovencev ali Hrvatov nasploh. Take organizacije so npr.: »Siidmark« — »Deutscher Schulverein«, »Bund der Heimattreuen Sudkarntner«. % Tone Zorn, Geneza avstrijske državne pogodbe, Večer, Maribor, 1973, (4. jan.) št. 2 — (17. jan.) št. 17; ponatisa: Mednarodni vidiki koroškega vprašanja od druge svetovne vojne do avstrijske državne pogodbe, VKP, Ljubljana, VI/1973, št. 1, str. 21—36 in Slo- venski vestnik (odslej: SV), Celovec, XXVIII/1973, (11. maj) št. 19 — (22. jun.) št. 25. — Najnovejše delo o tem: Gerald Stourzh, Kleine Geschichte des dsterreichischen Staats- vertrages, Graz — Wien — Koln 1975, 255 strani. Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 19 Tekst petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe je v nemškem, angle- škem in francoskem jeziku identičen in v slovenskem prevodu pravi: »Dejavnost orgamizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvatskemu ali slovenskemu prebival- stvu njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati.« Enako veljavni ruski tekst je nekoliko enostavneje formuliran in govori o prepovedi »organizacij, ki imajo za cilj denacionalizacijo slovenske in hrvaške narodne manjšine«" V obrazložitvi predloga ratifikacije avstrijske državne pogodbe v avstrijskem zveznem parlamentu je tedanja vlada izrazila mnenje, da je določba 5. odstavka že zagotovljena v dotedanjem avstrijskem pravu. Po njenem mnenju naj bi od- stavek 5 le ponavljal določbe veljavnega avstrijskega društvenega zakona, njegova vključitev v tekst 7. člena pa naj bi imela le deklarativen pomen. Tako stališče je bilo v neskladju s stališčem in intencijami štirih podpisnic avstrijske državne pogodbe, mednarodno-pravne veljavnosti določbe pa samo po sebi seveda ni moglo ogroziti, saj je v avstrijskem zveznem parlamentu tedanji zvezni kancler ing. Julius Raab še posebej poudaril, da z Državno pogodbo sprejemajo vse člene in vsak člen posebej ikot celoto. Omenjeno vladno interpretacijo sta sprva zagovarjala tudi avstrijska stro- kovnjaka za mednarodno pravo dr. Felix Ermacora' in dr. Theodor Veiter," ki je še pred kratkim vpraševal glede upravičenosti omejevanja svobode, ki jo tudi v propagiranju raznaroditve dopuščata obstoječi avstrijski društveni in tiskovni zakon." V podrobnejši analizi je Ermacora priznal tehtnost petega odstavka člena 7 in zatrdil, da pomeni novost v avstrijskem ustavnem sistemu, saj postavlja splošno normo o zaščiti manjšine kot človeške skupnosti." Čeprav naj bi odsta- vek po Veitrovi analizi me bil meposredno izvršljiv, prepoveduje organizacije, ki dejansko delujejo proti manjšini, ne glede na njihov formalni namen; ker odsta- vek ščiti manjšinsko skupnost, vsebuje prepoved asimilacije? Med jugoslovanskimi manjšinskimi izvedenci je že prej prvi na velik pomen in razsežnost petega odstavka opozoril dr. Janko Pleterski, ki je hkrati že kritizi- 7 Tekst v vseh štirih jezikih je bil objavljen v »Bundesgesetzblatt fiir die Republik Osterreich«, 30, julij 1955, št. 39; najlaže pa je dostopen v prilogi 7 razprave Janka Ple terskega »Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi svetovni vojni«, Razprave in gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (odslej: RiG) 1960, št, 2, str. 66—70. ® Erläuternde Bemerkungen zum Staatsvertrag (Regierungsvorlage), 517 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen des Nationalrates, VII. GP., 21. 5. 1955; objava 3e v RiG 1960, št. 2, str. 70—71. ? Felix Ermacora, Österreichs Staatsvertrag und Neutralität, Frankfurt am Main — Berlin 1957, str. 74. — Cit. po razpravi J. Pleterskega iz op. 7, str. 58. " Po tipkopisnem elaboratu na INV: Janko Pleterski, Manjšinska zakonodaja na Ko- roškem v letih 1960—1965, str. 34. 4 Theodor Veiter, Pravni status hrvatske narodne grupe u Austriji — de jure i de facto. Der rechtliche Status der kroatischen Volksgruppe in Österreich — de jure und de facto. V: Symposion Croaticon. Gradi$danski Hrvati. Die Burgenländischen Kroaten. Beč—Wien 1974, str, 100 in 230. % Felix Ermacora, Handbuch der Grundfreiheiten und der Menschenrechte, Ein Kom- mentar zu den österreichischen Grundrechtsbestimmungen, Wien 1963, str. 533, 547, 548, 550. — Cit. po elaboratu J. Pleterskega iz op. 10, str. 34. Poglavje iz tega elaborata je bilo zelo skrčeno objavljeno v razpravi Tone Zorn — Janko Pleterski, Nekateri pravni vidiki položaja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, RiG 1974, št. 6, na str. 103 in 104. » Theodor Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Österreich, Wien — Stuttgart 1970, str. 571-575. 150 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 ral avstrijsko toleranco do protimanjšinskih dejavnosti in organizacij ter restrik- tivno avstrijsko manjšinsko zakonodajo." Drago Druškovič je razčlenil, kaj pri- naša evolucija od personalne zaščite v varstvenih določilih po prvi svetovni vojni do novosti v tretjem in petem odstavku člena 7 — zaščite skupnosti z vsemi nje- nimi konstituitivnimi elementi, prepovedi asimilacije dane in znane skupine pre- bivalstva z njenimi jezikovnimi in kulturnimi posebnostmi ter z maselitvenim ozemljem." K temu dodaja dr. Borut Bohte, da je že iz geneze petega odstavka očitna njegova povezanost s členoma 9 in 10 avstrijske državne pogodbe, torej zveza med določbami o manjšinski zaščiti in določbami, ki obvezujejo Avstrijo na denacifikacijo. Ker ni merilo deklarirana programska usmerjenost neke organiza- cije, ampak njeno delovanje, velja prepoved tudi za organizacije, ki morda le pri- ložnostno škodijo ohranitvi manjšinskih pravic in značilnosti," Drugi mednarodni pravnik, dr. Budislav Vukas opozarja predvsem na to, da se zaščita manjšin po petem odstavku člena 7 nanaša na celotno Avstrijo, hkrati pa omenja, da bi bilo treba odstavek uporabiti tudi ob organiziranih prizadevanjih nekaterih pnipadni- kov manjšin, da bi dosegli raznaroditev svojih rojakov." Za analizo stanja ob podpisu avstrijske državne pogodbe in še posebej za anali- zo razsežnosti 5. odstavka člena 7 je pomembno tudi stališče, ki sta ga k temu členu zavzeli slovenska in hrvaška manjšina. Koroški Slovenci so v spomenici avstrijski vladi (11. 10. 1955) izrecno nasprotovali vladni tezi, »češ da je določilo tega paragrafa zajamčeno že po dosedanjem pravu... Nasprotno so potrebni po- sebni zakoni s kazensko sankcijo.« Izhajajoč iz načela, da bi bila manjšinska za- ščita neučinkovita, če ne bi hkrati prepovedali protimanjšinske dejavnosti, so pri- bili, da brez dvoma ne gre zgolj formalno za organizacije v smislu društvenega za- kona, ki bi imele kot društveni namen raznarodovalno dejavnost, temveč... analogno določilom členov 4 in 9 državne pogodbe« za »vsako organizirano dejav- nost proti pravicam državljanov slovenske narodnosti.« Prepovedano in kaznivo mora biti netenje nacionalne, jezikovne in rasne mržnje, v uradnem poslovanju analogno odloku deželnega šolskega sveta z dne 10. aprila 1946 (štev. 3829) tudi uporaba izrazov »Windische« oziroma »windische Sprache« za Slovence oziroma slovenski jezik. Ob sodelovanju zastopnikov manjšine v števnih komisijah naj se pri ljudskih štetjih ugotavlja jezik, ki se govoni v družini. Potrebno je zagotoviti neovirane stike s sonarodnjaki v drugih državah, hkrati pa tudi v uradni deželni publicistiki primerno upoštevati dva naroda, ki živita na Koroškem. Nasilno se ne sme spreminjati pravilnih pravopisnih oblik slovenskih družinskih imen. »Etnični značaj in sestava teritorija s slovenskim ali mešanim prebivalstvom se v smislu člena 7 Državne pogodbe in soglasnega sklepa koroške deželne vlade iz je- seni leta 1945 ne smeta spreminjati«, prav tako pa tu »niso dopustne spremembe osnovnih upravnih, sodnih, šolskih in drugih enot, ako obstaja nevarnost, da bi ogrožale etnično sestavo in značaj enot tega teritorija ali manjšinske pravice pre- 4 V op. 7 citirana razprava, str. 7—99, posebej še str. 58 in 59; v op. 10 citirani ela- borat, 61 strani, posebej še str. 34. $ Drago Druškovič, Carinthian Slovenes: Some Aspects of Their Situation. 18 years after the signing of the Austrian State Treaty. (Second completed edition), Ljubljana 1973, str. 20 in 21. Slovenska objava: D. Druškovič, Nekaj vprašanj koroških Slovencev. (Po 19. letih avstrijske državne pogodbe), RiG 1974, št. 6, str. 23. % Prim. razpravo B. Bohteta v tej številki RIG-a. V Prim. razpravo B. Vukasa v tej številki RIG-a. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 151 bivalstva«. Na svoje narodnostne pravice »se sklicuje lahko vsak prizadeti ali ude- lezeni drZavljan, ne da bi bil za to potreben dokaz pripadnosti k narodni ali jezi- kovni skupnosti.« Vsebinsko bogat komentar petega odstavka, v celoti izhajajoč iz življenjskih izkušenj preizkušane manjšine, iki si je s svojim aktivnim bojem za obstanek v najtemnejših časih evropske zgodovine priborila moralno pravico, da sama odloča o svoji prihodnosti, je med zaključnimi določbami končala ponov- ljena zahteva, naj »za prepoved organizacij v smislu 8 [odstavka — J.S.] 5 člena 7 niso odločilna pravila, marveč dejavnost organizacij, njihovih funkcionarjev in članov.«" V imenu gradiščanskih Hrvatov je jeseni 1955 predložilo zvezni vladi podobno spomenico Hrvatsko kulturno društvo. Poleg pozdrava prepovedi delovanja proti- manjšinskih organizacij je v tej spomenici le ena zahteva v zvezi s petim odstav- kom in sicer, naj izvedbeni predpisi jasno določijo, kakšno delovanje naj bo na predlog (v spomenici predvidenega) manjšinskega referata razlog za prepoved or- ganizacije s strani varnostne direkcije.? Jugoslovanski državni sekretar Koča Popovič je v posebni izjavi že 15. maja 1955 pozdravil podpis avstrijske državne pogodbe. Jugoslavija si je namreč tedaj že nekaj let prizadevala za čimprejšnjo sklenitev avstrijske državne pogodbe in s tem za ponovno vzpostavitev demokratične Avstrije. V interesu miru in dobroso- sedskih odnosov je pristopila k podpisu avstrijske državne pogodbe in s tem za- gotovila nespremenjenost avstrijskih meja. Posebno pozornost so posvetili izpol- njevanju 5. odstavka. Ob ratifikaciji pristopa k pogodbi so v jugoslovanski zvezni skupščini poudarili: »Toda na Koroškem obstajajo šovinistične skupine, ki zani- kajo obstoj im pravice koroških Slovencev s tem, da jih nazivajo z žaljivko »Win- dische« in iki so proti dvojezičnim šolam ter na vsakem koraku izražajo panger- manska in fašistična pojmovanja. Verjamemo, da bo vloga avstrijske vlade v od- nosu do njih nehvaležna in težka, toda verjamemo tudi to, da bo postopala v duhu te pogodbe in stalnega zbliževanja obeh držav.«? V tem duhu zaupanja je jugoslovanska vlada pozneje podpirala tudi vrsto akcij za ponovno enakopravno vključitev Avstrije v mednarodno skupnost in za zaščito upravičenih interesov avstrijske manjšine v Italiji. V dvajsetih letih sta državi razvili najrazličnejša področja medsebojnega sodelovanja in tudi v mednarodnih organizacijah in forumih večkrat zastopali ista ali sorodna stališča. Jugoslovanska politika je v tem obdobju doma tako v ustavnopravnem sistemu kot v dejanskem družbenem življenju razvila svojo izvirno zaščito lastnih manj- šinskih narodnih skupnosti. Zato je bilo razumljivo njeno zavzemanje v svetu, po- sebej pa še v odnosu do prizadetih sosednjih držav, naj bi povsod prevladalo na- čelo progresivne manjšinske zaščite. Kot podpisnica avstrijske državne pogodbe % Po slovenskem tekstu spomenice, objavljenem v dodatku zbornika »Koroška in koroški Slovenci«, Maribor 1971, str. 379—389. Nemški tekst je objavljen npr. v članku Toneta Zorna »Pregled predlogov in intervencij slovenskih manjšinskih organizacij na Koroškem pri avstrijskih oblasteh za izpolnitev člena 7 Državne pogodbe«, RiG 1963, št. 3 na straneh 140—152. W Gradiščansko-hrvaški tekst spomenice je najlaže poiskati v zborniku »Gradiščanski Hrvati«, Zagreb 1973, str. 307—311; zdaj tudi med prilogami te številke RIG-a. % Iz stenografskega zapiska govora dr. Maksa Šnuderla v diskusiji ob ratifikaciji avstrijske državne pogodbe v zveznem zboru zvezne ljudske skupščine FLRJ 10. novem- bra 1955 — Cit. po objavi v članku: M. Šnuderl, Ob ratifikaciji avstrijske državne pogodbe, Naši razgledi, Ljubljana, IV/1955, (26. nov.), str. 530. 152 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 in legalna zaščitnica interesov svojih manjšin v Avstriji je SFRJ podpirala uresni- čevanje člena 7 v vsej njegovi vsebinski razsežnosti. Na drugi strani pa uradna Avstrija ni sprejela ne tolmačenja prizadetih manjšin niti docela tolmačenja lastne pravne znanosti in ne ponovnih opozoril Jugoslavije, ampak je vztrajala na manj- šini izrazito nenaklonjenem stališču, ki je praktično onemogočilo uresničitev vrste direktnih in indirektnih zahtev člena 7. Neizvajanje zaščitnih določil tega člena se je nujno odražalo tudi na medse- bojnih odnosih. Kršenje njegovega petega odstavka je v povezavi s kršitvami zdaj tega zdaj onega predhodnega odstavka istega člena ob drugih nerešenih vprašanjih, nanašajočih se na SFRJ, botrovalo tako zaostritvam leta 1958, 1959 in 1970 kot seda- nji kritiki, ki se vleče že od jeseni leta 1972 in jo v najnovejšem času označuje üz- menjava dveh jugoslovanskih (29. 10. in 27. 12. 1974) in ene avstrijske note (2. 12. 1974)." Neizvajanje petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe ima dva sestavna elementa in sicer pomanjkljivo izvedbeno zakonodajo in bistveno pomanj- kanje politične volje za obračun z velikonemštvom, nacizmom in šovinizmom; po naši presoji je to vsekakor kršenje črke in duha avstrijske državne pogodbe. Jugoslovanska vlada je ob številnih priložnostih zelo konkretno navedla posa- mezne primere, v katerih vidi očitno kršenje določil petega odstavka člena 7. Tu gre: — za samo formalno obnovitev in obstoj nemškonacionalističnih protimanjšin- skih organizacij na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem; — za način izvajanja avstrijskih ljudskih štetij in za dosledno ohranjevanje diskniminacijske jezikovne kategorije »vindiš«; — za organizirano in od oblasti podpirano gonjo proti dvojezičnemu šolstvu, ki je prinesla zmanjšanje manjšinskih pravic tako v šolskem kot sodnem zakonu za Koroško iz leta 1959; — za sklop odkrito protimanjšinskih, protijugoslovanskih in neonacističnih dejanj pod okriljem znanih šovinističnih organizacij v jeseni leta 1970; — za kampanjo ob postavitvi nekaj dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem jeseni leta 1972; — za nadaljevanje te ikampanje ob priliki občinskih volitev na Koroškem spo- mladi leta 1973; — za upoštevanje konceptov nemških nacionalističnih organizacij pni delo- vanju tim. »študijske komisije«; — za ponoven sprejem zahteve po ugotavljanju manjšine; — za dopuščanje številnih posamičnih dejanj narodnostne mržnje — in studi za vsebino in argumentacijo zadnje avstrijske note, ki prevzema stališča protimanjšinskih dejavnikov. X Za čas od podpisa avstrijske državne pogodbe do pomladi 1972: (Tone Zorn), Nekaj podatkov o jugoslovansko-avstrijskih odnosih v luči manjšinskega vprašanja, (Ob obisku predsednika IS Djemala Bijediča aprila letos Avstriji), VKP, Ljubljana, V/1972, št. 3, str. 27—32. — Za čas od 1945 do pomladi 1959: D. R., Jugoslavija i koruški Slovenci u Austriji, Jugoslovenski pregled, Beograd, III./1959, št, 6, str. 257—259, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 153 Prve nemškonacionalistične organizacije so bile na Koroškem in na Štajer- skem obnovljene že kmalu po koncu druge svetovne vojne? Okoliščinam primer- no vse seveda niso takoj spočetka pokazale svojega protimanjšinskega značaja. Še danes prav tako velja, da pri nekaterih organizacijah in društvih prihaja nji- hovo protimanjšinsko bistvo do izraza le ob posameznih priložnostih in da se mar- sikdaj znaten del članstva niti ne zaveda, da so vključeni v stroj raznarodovanja manjšine. Že leta 1945 (28. mov.) je bila ustanovljena takoimenovana »Zveza avstrij- skih Slovencev — Bund österreichischer Slowenen«®. V letu 1947 je bil oblastem priglašen »Kimntner Bildungswerk«." Od januarja 1947 pa nekako do leta 1949 je deloval »Bund der heimattreuen Siidkairntner«, ki je ponovno oživel ob ljudskem štetju leta 1961." »Kärntner Landsmannschaft« je prva tri leta upravljal komisar, leta 1948 pa si je organizacija spet sama izvolila odbor." Še pred podpisom avstrij- ske državne pogodbe je med drugimi društvi pričel delovati tudi »Karntner Sangerbund«," Omenili smo že, da je bila misel na prepoved protimanjšinskih organizacij stalno prisotna v pripravah za dosego sporazuma o mirovni pogodbi z Avstrijo; tudi po pariškem kompromisu je Jugoslavija opozarjala na njihovo oživljanje v znanem memorandumu jeseni 1949, pred podpisom avstrijske državne pogodbe v stikih z avstrijskimi oblastmi še večkrat v letih 1953 in 1954," Osrednja nemškonacionalna organizacija na avstrijskem Štajerskem — »Alpen- ländischer Kulturverband« — je bila ustanovljena v letu 1952 kot meposredni orga- nizacijski, idejni in pozneje tudi materialni dedič predvojnih velikonemških, šovi- nističnih in pronacističnih organizacij." S podpisom avstrijske državne pogodbe je delovanje tovrstnih organizacij, prav tako pa ustanavljanje novih, postalo povsem nedvoumno protizakonito, saj jih je direktno prepovedoval ne samo člen 7, ampak tudi člen 4 (prepoved veliko- nemške propagamde) in člen 9 avstrijske držawne pogodbe (prepoved oživljanja nacizma). V nasprotju z vsemi pričakovanji pa je ravno podpis državne pogodbe po- menil znak za začetek pospešenega ustanavljanja protimanjšinskih društev in oživitve stanih organizacij, s starimi programi, z večinoma istim članstvom in % Najpopolnejši pregled obnavljanja in povojnega delovanja nemško-nacionalnih or- ganizacij v Avstriji je pripravil Tone Zorn v tipkopisni razpravi, ki jo hrani knjižnica INV, »Izpolnjevanje odstavka 5 člena 7 a.d.p. na avstrijskem Koroškem«, Ljubljana 1969—70, str. 106. Po posameznih poglavjih je bila razprava objavljena v VKP v letih 1970—1973, letnik III—VI. Opozorimo naj še na najnovejši pregledni tekst »Pojav nem- škega nacionalizma na Koroškem«, ki bo predvidoma objavljen v IX. letniku VKP v letu 1975. % Po kopiji pravil v arhivu INV. % Tone Zorn, Iz delovanja protislovenskih organizacij na Koroškem, poglavje »Kärntner Bildungswerk (KBW)«, VKP, Ljubljana, IV/1971, št. 4, str. 54—57. 5 O tej zvezi Tone Zorn v objavi odlomka iz omenjene študije »Obnovitev in delo- vanje Kärntner Heimatdiensta po drugi svetovni vojni«, VKP, III/1970, št. 4, na str. 29 in 30. % Tone Zorn, Die Kirntner Landsmannschaft, VKP, IV/1971, št. 1—2, str. 56—63. ” Kot v op. 24, poglavje »Kärntner Sängerbund«, str. 58—59. % D. R., kot v op. 21, str. 257. Tone Zorn, kot v op. 26, str. 35. % (Julij Felaher), »Deutscher Schulverein-Siidmark« in njegovi nasledniki v drugi avstrijski republiki, SV, Celovec, 5. 2. — 25. 3. 1960, št. 6—13. — Cit. po ponatisu v VKP, Ljubljana, IV/1971, št. 1—2, na str. 47—49. — Felaher se tu opira na pregled: dr. Erich Körner, Deutschgesinnte Verbände in Oesterreich, Die Österreichische Nation, 1955, str. 170. 154 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 vodstvom in z istimi metodami delovanja kot v prvi avstrijski republiki in v naci- stičnem rajhu. Tako je bil npr. »Kirntner Schulverein — Siidmark« ustanovljen 19. 5. 1955, to je le štiri dni po podpisu avstrijske državne pogodbe." V naslednjem mesecu so legalizirala svoje delovanje prva takoimenovana »združenja staršev«, npr. »Elternvereinigung« oz. »Elternrat« v Pliberku/Bleiburg, iki je pollegalno ro- varil proti dvojezični šolski ureditvi že približno spet let." Društva »plebiscitnih bojevnikov« so prav tako po posameznih krajih delovala že prej, 18. decembra 1955 pa so se združila v »Kirntner Abwehrkimpferbund«," Februarja 1956 so se na Dunaju stari nemški nacionalisti zbrali v »Arbeitsgemeinschaft für Südkärnten« in 20. februarja izdali prvo številko biltena »Siidpress«, ki že dve desetletji daje osnovni ton vsemu protimanjšinskemu pisanju." Pomemben korak v združevanju protimanjšinskih sil je bila jeseni 1956 usta- novitev podobne »Arbeitsgemeinschaft fiir Siidkirnten« na Koroškem. Iz te orga- nizacije je na zboru 24. 1. 1957 nastal razvpiti »Kirntner Heimatdienst«," ki je tedaj združeval tri organizacije ustanoviteljice: »Kairmtner Schulverein-Siidmark«, »Kärntner Abwehrkämpferbund« in »Kärntner Landsmannschaft«. Še v februarju istega leta je »Kärntner Heimatdienst« (dalje: KHD) ustanovil »Bund der Kärntner Windischen«," 19. 9. 1958 pa Se »Eltennvereinigung der Pflichtschulen Kärntens«.* Po trenutnih podatkih maj bi današnji KHD sestavljalo sedemnajst organizacij. Poleg večine že naštetih organizacij so vanj vključena še nekatera veteranska dru- štva (tudi SS-ovska!) in mladinske organizacije. Že od začetka imata neposreden vpliv na delo odbora KHD tudi svobodnjaška in ljudska stranka." V odgovorih na zadnja jugoslovanska opozorila in proteste (note vlade SFRJ 6. 11. 1972, 11. 1. 1973 im 29. 10. 1974) je avstrijska vlada pojasnjevala, da nemškonaci- onalističnih organizacij ni moč prepovedati, ker delujejo v skladu z avstrijskim društvenim zakonom in njihova pravila ne vsebujejo omembe protimanjšinskega delovanja. Čeprav so možni ugovori tudi po tej plati (npr. statutanne določbe o »domovini zvestem prebivalstvu« v očitnem nasprotju z manjšino, ki se ji s tem pripisuje nezvestoba domovini in iredentizem), je treba opustiti zgolj formalno analizo in pogledati, kako nastopajo društva v javnosti. Tudi sam peti odstavek ni zamišljen kot cedilo za pravila društev, v njem gre za prepoved dejavnosti, konkretno dejavnosti proti manjšinskim pravicam in značaju. Sprejeti društveni programi, vsebina javnih nastopov, izjav, pisanja glasil, teksti drugih tiskanih materialov in vsebina ostalega delovanja teh društev kažejo, » Kot v op. 29. Celoten tekst v VKP na str. 40—55. » Volkszeitung, Klagenfurt, 19. 6. 1955, št. 138 — Cit. po: Tone Zorn, kot v op. 25, str. 38. % Tone Zorn, Der Kirntner Abwehrkimpferbund, VKP, Ljubljana, V/1972, št. l, str. 3.40. » Tone Zorn, kot v op. 25, str. 39 in posebej o Südpress-u: Tone Zorn, Glasilo »Delovne skupnosti za južno Koroško« in koroški Slovenci, VKP, Ljubljana, IV/1972, St. 4, str. 50—70. % Tone Zorn, kot v op. 25, celoten tekst na str. 23—63, posebej o »Arbeitsgemeln- schaft...« in ustanovitvi Heimatdiensta na str. 38, — Ferdinand Velik, Zur Geschichte des Kärntner Heimatdienstes, Kärnten — ein Alarmzeichen, Informations- und Presse- dienst der österreichischen Widerstandsbewegung (Ö. W. I. P.), št. 1/1974, str. 23—36. Slo- venski prevod: Iz knjižice »Koroška — znamenje za preplah«, K zgodovini koroškega Heimatdiensta, Naši razgledi, Ljubljana, 10. 5. 1974, str. 246—249. » Tone Zorn, Bund der Windischen, VKP, Ljubljana, V/1972, št. 1, str. 41—45. * Tone Zorn, kot v op. 25, str. 45. ” Dokumentacija INV. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 153 da se »domovinstvo« sestoji predvsem iz propagiranja in izvajanja dejanj in siste- matičnih ukrepov, ki naj minimizirajo manjšinsko zaščito po avstrijski državni po- godbi in drugih mednarodnih in notranjih zaščitnih instrumentih, dejanj in ukre- pov, ki naj manjšino oslabijo in končno izbrišejo iz vseh področij življenja. Analiza društvenih imen, organizacijskih gesel, simbolov, naslovov časopisov, izvora pre- moženja, še zlasti pa strukture članstva in vodstev, kažejo presenetljivo identičnost s predvojnimi in medvojnimi protimanjšinskimi združenji, še več: te organizacije so često idejno prežete ne samo s potencirano narodnostno mržnjo, ampak tudi z očitno nepremagano fašistično ideologijo. V programih protimanjšinskih organizacij se od vsega začetka javlja zahteva po omejitvi in odpravi obveznega dvojezičnega šolstva 's »prisilnim slovenskim poukom«. Druga zahteva se veže na uradno priznanje vindišarske skupine in s tem delitev manjšine na »nacionalne, komunistične, titoistične in protiavstrijske« Slovence na eni strani in »domovini zveste, Nemcem prijazne vindišarje«, ki jih nikakor ni moč priznati k manjšini, ampak tvorijo del nemške večine v deželi tako po svoji zgodovini, kot jezikovni pripadnosti in subjektivni zavesti. Tretja zahteva je ostala vse do danes aktualna zahteva po ugotavljanju manjšine, zahteva torej, ki nasprotuje teritonialnemu načelu manjšinske zaščite, postavlja načelen dvom o velikosti in obstoju manjšine sploh, od svoje izpolnitve pa pričakuje minimizi- ranje manjšinskih pravic na podlagi pričakovanih izredno nizkih številk o številu pripadnikov manjšinske skupnosti." S postopnim uresničevanjem zahtev protimanjšinskih organizacij so se ob koncu petdesetih let programi preusmenili na preprečitev določb o slovenščini kot uradnem in sodnem jeziku, ma nasprotovanje postavljanju vsakršnih dvojezičnih napisov in na zahtevo po nemškem poučevanju verouka." Po odpravi obveznega dvojezičnega šolstva so nemškonacionalni krogi zahtevali nadaljnjo redukcijo vloge slovenščine v šolah. Dalje se zavzemajo za izninitev slovenščine in manjšine na vseh ostalih področjih javnega življenja, tako pri delovanju političnih strank, naj- različnejših društev in organizacij, sindikatov in zbornic, občinskih samouprav, v gospodarskem življenju, še zlasti pa pri kulturnih prireditvah, ki jih podpira država in naj bi predstavile duhovno podobo dežele. Vse odločnejša in jasnejša postaja zahteva po vključitvi protimanjšinskih organizacij kot predstavnikov Nemcev v deželi v odločanje o manjšinski politiki. Z nastopanjem proti »diktatu« 7. člena avstrijske državne pogodbe in njegove dosedanje izvedbene zakonodaje se zavzemajo za odknito revizijo Državne pogodbe. V javnih nastopih končno ob- časno prihaja tudi do izjav genocidnega značaja ali do zahtev po nekakšnem apart- heidu. Programske zahteve so praviloma hkrati opremljene z zagotovitvami, da le organizacije ne nasprotujejo manjšinski zaščiti, vendar ob predhodni ugotovitvi velikosti in razširjenosti manjšine, da gre v njihovem boju predvsem za naspro- tovanje »slovenizacije« nemških predelov in družbenih slojev ter da je vse nasto- panje utemeljeno s sedanjimi razmerji, a tudi z zgodovinskimi izkušnjami, ki so v obmejnem prebivalstvu oblikovale nepremagljivi »prastrah«.? Javni nastopi KHD in drugih protimanjšinskih organizacij se često povezujejo s proslavo nekaterih zgodovinskih dogodkov, z odkrivanji spominskih obeležij, ki % Janko Pleterski, kot v op. 7, str. 18—19. " O tem npr. Tone Zorn v razpravi omenjeni v op. 25, str. 47 in 48. % Po dokumentaciji in arhivu INV; zahteve nemških nacionalistov je moč razbrati tudi iz predhodno omenjanih pregledov delovanja protimanjšinskih sil. 156 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 naj bi čimdlje opozarjala na strani iz koroške zgodovine, za katere misli manjšina, da so metočne ali zanjo neugodne, večina pa jih zato s poudarkom slavi. Vsebina nastopov je premišljeno mnatrpana z govorniškimi gesli, ustrezajočimi okusu zborovalcev. Ob sklicevanju na »prastrah« govornik običajno opozori na ugodnosti, ki jih manj- šina uživa v očitnem nesorazmerju s svojo močjo. Tedaj je čas, da zborovalci dvignejo transparente oziroma začno skandirati: »Do tod so prišli srbski konjeniki in niti metra dlje!«, »Slovenska gimnazija je strup!«, »Zahtevamo ugotavljanje manjšine!«, »Slovenske Koroške ni!«. Sledi opozorilo, da vlada s popuščanjem do nezaslišanih slovenskih zahtev ogroža večino, In spet transparenti in vzkliki: »Korošci, bodite budni, ne dopustite slo- venizacije!«, »Koroška — svobodna in nedeljiva!«, »Proč z diktatom sedmega člena!«, »Koroška je že dvanajst stoletij dežela nemškega jezika in nemške kulture!«, Po maši s pridigo kakšnega hujskaškega župnika in po razvitju prapora ali odkritju spominske plošče se kakšnemu »abverkempferju« ali »tradicionstregerju« v zanosu že izvije ta ali drugi iz repertoarja za tako priložnost primernih vzklikov: »Fuj titokomunistični parti- zanski morilci!«, »Proč s čuši!«, »Hoooruk čez Karavanke!« ali celo pobožen vzdih »Samo majhnega firerja rabimo...!« Prisotno orožništvo poskrbi, da se po končani prireditvi klobčič z železnimi križci in koroškimi zastavicami ovešenih ljudi in z gesli oblepljenih avtomobilov nemoteno razvije. Poročevalci hite v redakcije poročat o odgovoru, ki so ga dali »domovini zvesti« »ljubljanskim plačancem« na Koroškem." Rekonstrukcija režijske knjige za »patriotično« zborovanje je seveda le ena izmed možnih predstavitev vsebine in protimanjšinskega značaja javnih nastopov nemškonacionalnih organizacij. Ker ni naš namen razčlenjevati vseh pravnih, so- cioloških, političnih in psiholoških elementov, ki sestavljajo ali so povezani s pro- timanjšinskim delovanjem, se zadovoljujemo s podmeno, da primer dovolj jasno dokazuje neskladje takšnih mastopov z določbami petega odstavka člena 7 avstrij- ske državne pogodbe. Med glasili, ki jih izdajajo protimanjšinske organizacije, naj najprej omenimo bilten dunajske »Delovne skupnosti za južno Koroško« — »Siidpress«," za katere- ga smo že dejali, da izhaja že od 20. 2. 1956 in da oskrbuje z informacijami o slo- venski manjšini in s strupenimi komentarji ves tisk, ki piše nenaklonjeno manj- šini. »Die Kärntner Landsmannschaft« izdaja istoimensko glasilo," ki je bilo pose- bej pomembno že v času predplebiscitnega boja. Sredi leta 1958 je postalo skupno glasilo nemško-koroških nacionalističnih društev in zvez. Ob desetletnici odprave splošne dvojezične osnovne šole na Koroškem je leta 1968 začel izhajati list osred- nje protimanjšinske organizacije »Ruf der Heimat«." Zveza veteranov izdaja list »Die Kameradschaft«, dunajska »Die Osterreichisehe Landsmannschaft« mesečnik »Eokartbote« itd. Posebej zanimive so številke teh listov, ki izhajajo ob slavnostnih priložnostih, npr. ob 10. oktobru. Zadnja posebna številka »Die Karntner Lands- mannschaft« iz oktobra 1974 je izšla tudi kot samostojna knjižica »Kärnten — eine Information«; v njej je dr. Franz Koschier zbral vso pisano paleto protimanjšin- % Vse zahteve in gesla so dokumentirana v zbranem gradivu na INV, vir predstavljajo številni zapisi v avstrijskem in drugem tujem kot tudi jugoslovanskem tisku in publicistiki. % Tone Zorn, Glasilo »Delovne skupnosti za južno Koroško« in koroški Slovenci, VKP, Ljubljana, V/1972, št. 4, str. 50—70. % Tone Zorn, Glasilo Koroških »Domovinskih zvez« o slovenskem vprašanju, VKP, Ljubljana, VI/1973, št. 4, str. 18—29. % Podoben pregled kot za obe prej navedeni glasili je pripravil prav tako T. Zorn in bo v IX. letniku VKP v letu 1975 objavljen pod naslovom »Iz pisanja glasila KHD »Ruf der Heimat«. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 157 skih argumentov." Ob petdesetletnici koroškega plebiscita leta 1970 se je posebej »proslavila« oktobrska številka »Ruf der Heimat«; priobčila je tudi znameniti članek »Die Geschichte zieht keinen Schlussstrich«, ki se zaključuje z značilnim odstavkom: »Zgodovina torej na Koroškem še ni zarisala končne črte. Med obema narodoma jo bo zarisala samo, če eden od njiju ne bo več obstajal. Tako je ob- rambni boj iz leta 1920 leta 1970 še zmerom obrambni boj z orožjem srca din duha vse dotlej, dokler je tu nemški in tam slovenski narod. Bog daj, da bosta vedno odločala le srce in duh, nikoli več pa nasilje!«. 4 Kljub izrečeni želji, v zaključnem stavku, gre prej ko slej za izjavo genocidnega značaja (in to ne glede na kasnejši demanti), saj nas ravno koroška zgodovina opozarja, da se nemški na- cionalisti niso bali uporabljati nasilnih metod, vključno z uboji in razseljevanjem, kadar je šlo za to, da »zgodovinsko črto med obema narodoma« premikajo proti Jadranu. Nemškonacionalne organizacije se na sodeželane često in po vsem sodeč tudi zelo uspešno obračajo s priložnostnimi tiski: letaki, plakati, transparenti. Njihova vsebina se sestoji običajno iz kratke alarmantne, posebej prikrojene ali polresnične informacije o »ogroženosti« nemštva tu in tam, ali o tej ali oni novi neupravičeni pridobitvi manjšine. Logičen sklep: v boj za koroške barve (ki jih je najti skoraj dosledno na vsakem towrstnem tisku, za razliko od avstrijskih, ki so bolj redke); pozor pred vsakim Slovencem s te ali one strani meje!" Vsaka od organizacij, vključenih v »Karmtner Heimatdienst«, ima poleg propa- gandnega dela na skrbi še eno izmed specifičnih dejavnosti. To je lahko pospeše- vanje nemškega šolstva z ustanavljanjem in podpiranjem šol, štipendiranjem uči- teljskega kadra, iki naj bi izvajal germanizacijo, z zbiranjem nemških knjig in nji- hovim posredovanjem šolarjem na dvojezičnem ozemlju, s »kupovanjem« otrok z darili, za katere skrbe patronatske organizacije iz notranjosti Avstrije. To je skrb za pospeševanje narodopisja in oživljanje (tudi izmišljanje) starih običajev, vključ- no z obvezno nošnjo »Kirntner-tracht«, kar vse naj bi ustvarjalo ob popolnem zanemarjanju slovenskega deleža vtis, da je Koroška ena izmed najčistejših ger- manskih dežel. Zgodovinopisje ima spet svoje mesto, saj je podatke o naselitve- nem prostoru Slovencev, njihovem številu še vse do prve svetovne vojne, o deležu Koroške v kulturni zgodovini celotnega slovenskega naroda in podobne »lepotne napake« treba odriniti v kot in prekniti z množico publikacij, proslav in »znanstve- nih odkritij« o primatu nemštva in obrobnosti slovenstva v preteklosti dežele. Folklorna, pevska in glasbena društva imajo poleg gojenja vrednot, ki jih vsebuje takšno kulturno udejstvovanje, še hvaležno nalogo, da predstavljajo koroško kultu- ro tujim turistom in svetu nasploh na tako imenovanih »koroških večerih«. Ti lahko z morebitnim dodatkom ene ali dveh slovenskih pesmi in s poudarjanjem sožitja v smislu enotnega srednjeevropskega prostora ali regije »Alpe-Jadran« v popolnoma slovenski vasi ustvarijo vtis, da je manjšina le še folklorni relikt, ali % V dnevniku Delo, Ljubljana, XVI/1974, (9. nov.) št. 262 sta na str. 27 objavljena članka Toneta Zorna »Kirnten — eine Information«. Koroški »prastrah«« in Janeza Ster- garja »Kdo je izdajatelj pamfleta »Kirnten — eine Information«. »Skurna storija« o dr. Koschierju. Organiziran nacist, od 1941. do 1945. leta pa nemški funkcionar v okupirani Sloveniji«. % Ruf der Heimat, Mitteilungen des Karntner Heimatdienstes, Klagenfurt, 1970, (okt.) št. 14 — Prevod odstavka v glavnem po prevodu v članku T. Zorna, citiranem v op. 25, str. 50; na istem mestu, na str. 63 je objavljen tudi faksimile članka. % Zbirka drobnih tiskov v arhivu INV. 158 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 pa da se slovenstvo pričenja tako ali tako šele za (bližnjo in odprto) mejo." Med posebnimi protimanjšinskimi organizacijami dalje ne gre spregledati združenj nekdanjih plebiscitnih borcev, veteranov iz druge svetovne vojne in v novejšem času, ki prinaša izumiranje starejših letnikov, vključitev mladine — »Traditions- träger«-jev. V takoimenovanih »Domovinskih hišah« v Pliberku/Bleiburg, Dobrli vasi/Eberndorf in v Miklavčevem/Miklauzhof se odvija pestra dejavnost »domo- vini zvestih«." Kontinuitete nekaterih sedanjih protimanjšinskih organizacij z njihovimi pred- hodnicami ni težko dokazati. Koroška »Landsmannschaft« obstaja takorekoč me- prekinjeno še izpred prve svetovne vojne. Popolna je tudi kontinuiteta »Schulve- rein-Siidmark« in koroških obrambnih borcev »abverkempferjev«, Ime »Känntner Heimatdienst« je podedovano po organizaciji, ki je pod tem imenom delovala od marca 1920 do leta 1924, ko je z istopom socialnih demokratov iz nje spremenila ime v »Karmtner Heimatbund«. Med organizacijskimi gesli se pred drugo svetovno vojno in po mjej ponav- ljajo: »Koroško Korošcem!«, »Za ljudstvo in domovino!«. V letih 1944—1945 je na Koroškem izhajal nacistični listič, ki je ščuval prebivalstvo zoper antifašistične borce v deželi, še zlasti zoper slovenske partizane. Njegovo ime »Die Heimat ruft!« je v neznatno spremenjeni obliki podedovalo sedanje hajmatdinstovsko glasilo »Ruf der Heimat«. Sestavni del naslova nacističnega časopisa je v prisego dvig- njena desnica — enako je z danes izhajajočim »Ruf«om; v pnisego dvignjena desnica je namreč simbol zvestobe, ki ga vsebuje znak »Kiirmtner Heimatdienst«-a.? Glede dedovanja premoženja predvojnih predhodnic je posebej zanimiv pri- mer organizacije »Schulverein-Siidmark«. Ta je bila v prvi avstrijski republiki zaradi svojega posebnega pomena pri utrjevanju nemštva deležna podpore oblasti, čeprav je bila zatočišče ilegalnih nacistov in bila edina izvenrajhovska članica ber- linskega »Verband fiir das Deutschtum im Ausland«, v katerega je bila po pniklju- čitvi Avstrije v celoti vključena. V procesu povojne denacifikacije so avstrijske oblasti prepovedale organizacijo in ji zaplenile premoženje z utemeljitvijo, da so njena pravila še pred priključitvijo Avstrije vsebovala velenemške in rasne pro- tižidovske določbe! Leta 1960 kanclerju Gorbachu ni uspel poskus vrnitve premo- ženja obnovljeni »Siidmark«-i, ker so temu nasprotovali vladni koalicijski partner- ji — socialisti. Ko pa so bili socialisti leta 1968 v opoziciji, je Klausova vlada 4. julija 1968 v parlamentu z glasovi ljudske in svobodnjaške stranke sprejela zakon št. 257 o vrnitvi premoženja tej mnemškomnacionalistični organizaciji. »Kärn- tner Schulverein — Siidmark« je tako npr. znova prišel do šol v Diči vasi/Goders- dorf in Zavrhu/Barental in do zemljišč v Megvarju/Maglern in Breznici / Friessnitz, % Takšna »folklorizacija« manjšinskega problema je ena izmed oblik, ki spremlja raznarodovanje; pri »vindišarjih« je npr. značilno, da na veliko prepevajo »svoje« — to je koroške slovenske pesmi v obeh ljudskih jezikih (slovenskem in nemškem patois). Po naših spoznanjih se ta pol uradno pospeševana »folklorizacija« uveljavlja tudi pri gra- diščanskih Hrvatih. % Osnovne informacije glede domov: Tone Zorn, Domovi nemškonacionalnih orga- nizacij na južnem Koroškem, VKP, Ljubljana, IV/1971, št. 1—2, str. 64-65. % Na podobnost obeh listov je opozoril zapis z reprodukcijama v dnevniku Delo, Ljubljana, XV/1973, (7. sept.) št. 273: »Ista misel — ista roka«. s Österreichische Zeitung 22. 3. 1947, Volkszeitung 22. 3. 1947 in Slovenski vestnik 25. 3. 1947. — Cit. po v op. 29 navedeni razpravi J. Felaherja, str. 47 ponatisa v VKP. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 159 medtem iko je štajerska organizacija med drugim zopet pridobila šole v Mlaki/La- aken, Soboti/Soboth in v M. Radljah/Kleinradl." Preostaja še primerjava kontinuitete glede na strukturo članstva in vodstev protimanjšinskih organizacij. Za zvezo plebiscitnih »brambovcev« je osnovna članska struktura ostala seveda enaka kot pred vojno. Kje in kako so se združili člani raznih veteranskih društev iz druge svetovne vojne? Zaradi pomanjkanja podatkov je pri ostalih organizacijah analiza sestave članstva težja. Na marsikaj sicer lahko sklepamo po društvenih programih in po članstvu, ki nastopa na javnih prireditvah, splošne zaključke pa je težje izpeljati. Nasprotno pa vsi podatki v dosedanji literaturi in preverjanje časopisnih objav o volitvah odbornikov jasno dokazujejo, da je personalna kontinuiteta od predvojnih do sedanjih protimanj- šinskih voditeljev izredno močna." Voditelji vrste v koroški Heaimatdienst vključenih organizacij so mekdanji znani nacisti. To velja za vodjo »Landsmannschafta« in vrste drugih društev, ki se ukvarjajo z narodopisjem, dr. Franza Koschierja, dosedanjega direktorja koro- škega deželnega muzeja; v SS je bil član od decembra 1937 s številko 299.580, v NSDAP pa se je legalno vključil marca 1938 s številko 6,275.171." Predsednik »Kärntner Abwehrkämpferbunda« Siegfried Sames je bil član NSDAP vsaj od leta 1923 s številko 26.661, od 8. marca 1932 je bil tudi član ilegalne nacistične učitelj- ske zveze (NSLB). Pobudnik gradnje »Grenzlandheim«-a v Pliberku Karl Stukovnik je postal član NSDAP že l. septembra 1933. Čeprav se danes zaradi razumljivih časovnih razlogov delež nekdanjih organi- ziranih nacistov zmanjšuje, ostaja dejstvo, da so v času obnavljanja protimanj- šinskih organizacij in v prvih letih njihovega delovanja po drugi svetovni vojni odbore sestavljali skoraj izključno nekdanji nacisti, izmed katerih so si mnogi med NOB umazali roke s sodelovanjem v nacističnem okupacijskem sistemu na Slo- vanskem." Dr. Julij Felaher je npr. prvi odbor »Kiarntner Schulverein — Siidmark« iz maja 1955 označil takole: »V odbor so bile izvoljene samo take osebe, ki so de- mokratični javnosti znane kot predstavniki velenemške in protislovenske propa- gande na Koroškem. Za predsednika je bil izvoljen bivši vodja koroškega Heimat- schutza (predhodnik fašističnega Heimwehra) dr. Walter Lakomy, direktor trgov- ske zbornice v pok. v Celovcu. V odboru so dalje bivši nacisti: Alex Elsenwenger, ki je med nemško okupacijo vodil pri »Deutscher Berater« (t.j. vrhovna nemška okupacijska uprava v Ljubljani) gospodarski referat, posebej zadeve Slovencem zaplenjene imovine; ing. Herman von Metnitz iz Pliberka, ki je med vojno osebno vodil policijske in SS-ovske odrede proti koroškim partizanom ter zakrivil pokol koroških partizanov na Komlju; Vilma Jobst iz Velikovca, voditeljica ženstva v koroški FPOe, bivša nacistka, znana po svoji udeležbi v hujskaški propagandi % Clanka »Klaus will Südmark-Realitäten aus Bundesgeldern übertragen« in »Staats- vermögen für Deutschen Schulverein« v Arbeiter Zeitung, Wien, 1968, (9. mar.) $t. 57, str. 2 in (13. mar.) $t. 60, str. 3. Objava zakona v Bundesgesetzblatt für die Republik Öster- reich, 1968, (12. jul.) št. 58, str. 1005. — Primer omenjata tako D. Druškovič v delu pod op. 15, RiG 6, str. 53, kot tudi še neobjavljen tekst pod op. 22. S O tem zlasti teksti navedeni v op. 22 in op. 29. % Največ podatkov v članku F. Velika iz op. 35 in J. Stergarja iz op. 45. S Podatki za Samesa in Stukovnika so bili večkrat objavljani, nazadnje v SV, Celo- vec, XXIX/1974, (15. mar.) št. 11, str. 2 v članku »Dejansko gre za obrambo časti in ugleda Koroške in Avstrije«. % O tem zlasti teksti navedeni v op. 22 in op. 29. ie Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 zoper dvojezično šolstvo na Koroškem; ravnatelj glavne šole na Čajni v Ziljski dolini Andreas Fischer, bivši nacist, ki prepoveduje učencem slavne šole v Čajni slovensko govorico tudi zunaj šole; dalje Hans Glantschnigg iz Vovber, znani šo- vinistični hujskač; R. Lutschounig iz Žihpolj, ki ima že sam obstoj dvojezične šole za ogrožanje nemštva itd.«? Glede na politično preteklost vodij in idejno usmerjenost znatnega števila čla- nov je ideološka povezava nemškonacionalističnih organizacij z neonacizmom skoraj nujna. Primere za to lahko najdemo v etiketiranju Slovencev s »titokomu- nisti in banditi«, v izrazito negativnem in hujskaškem odnosu do medvojnega pro- tifašističnega boja in do spomenikov padlim partizanskim borcem na Koroškem, v žaljivem in omalovažujočem pisanju o okupatorskih ukrepih zoper manjšino (vključno z izseljevanjem in obglavljanjem selških žrtev), v samem članstvu ve- teranskih združenj SS-ovskih enot v Heimatdienstu, v prirejanju skupnih proslav in prireditev ipd." Številna znanstvena dela z obeh strani meje so jasno razkrinkala vsebino in bistvo protimanjšinskega delovanja, ki ga nemškonacionalistične organizacije za- krivajo pod patriotično geslo o »narodnostnem delu domovini zvestega prebival- stva«. Rezultati znanstvenih analiz, še bolj pa številni zgovorni dokazi iz vsako- dnevnega življenja, so avstrijskim oblastem dobro znani, tako iz pisanja njihovega lastnega tiska, intervencij prizadetih manjšin, nekaterih naprednih avstrijskih in tujih organizacij, kakor tudi — nedvomno — iz lastnih policijskih, v nekaterih primerih tudi sodnih poročil, Stalno je na tovrstne pojave opozarjala tudi jugo- slovanska vlada. Nevarnost, ki prihaja od oživljenega delovanja nemškonacionalističnih orga- nizacij, so prizadete manjšine hitro začutile in nanjo tudi takoj pričele opozarjati avstrijske oblasti. V nepopolnem pregledu naj najprej omenimo protest koroških slovenskih organizacij in dveh neslovenskih organizacij (»Landesverband der Wi- derstandskämpfer und Opfer des Faschismus« ter »Bund demokratischer Frauen«) ob ponovni ustanovitvi Schulvereina 19. 5. 1950.” V odgovoru na protest je deZelni glavar zapisal: »Glede šolskega društva Siidmark sem popolnoma vašega mnenja. Še preden so pri meni intervenirali, sem opozoril pristojno ministrstvo. Ustano- " Po ponatisu teksta iz op. 29, str. 50. % Poleg že naštetih del o obnavljanju organiziranega nemškega nacionalizma v Avstriji po drugi svetovni vojni naj tu opozorimo na analizo B. Bohteta v tej številki RiG-a in na članek Hannsa Haasa »Neofaschismus in Osterreich«, (ki ga Bohte tu povzema). Cla- nek Karla Stulpharrerja »Germanisierung in Kärnten«, Neues Forum, Wien, XIX/1972, (dec.) št. 12 je izšel tudi v slovenskem prevodu: Germanizacija na Koroškem, Zaliv, Trst, 1973, (sep.) št. 42—43, str. 235—248. Posebej je omeniti še v avstrijski javnosti izredno od- meven izid »Informations- und Pressedienst der Österreichischen Widerstandsbewegung (O. W. II. P.), Nr. 1/1974«, ki je izšel pod skupnim naslovom »Kirnten — ein Alarmzeichen« in poleg pomembnega uvoda člana odporniškega gibanja in današnjega vidnega levega socialno-demokratskega politika Josefa Hindelsa prinaša glede povezave neonacizma Z nacionalizmom še v op. 34, omenjeni članek F. Velika o zgodovini Heimatdiensta, članek Wilhelma Fille »Bemerkungen zur Ideologie des Kärntner Oktobers 1972« (str. 49—55) in članek Kurta Traara »Deutschnationalismus in Kiirnten« (str. 56—65). Obširnejša prikaza omenjene publikacije v slovenščini: Dušan Nečak, »Kiirnten — ein Alarmzeichen«,..., Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana, XXII/1974, št. 2, str. 135—137 in Janez Stergar, Knjižica »Kirnten — ein Alarmzcichen« (Koroška — znak za preplah), VKP, Ljubljana VII—VIII/1974, št. 2—3, str. 119—123. 9 SV, Celovec, 17. 6. 1955, Volkswille, Klagenfurt 22. in 25. 5. 1955. — Cit. po ponatisu teksta iz op. 29, str. 52. Razpravo ln gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 161 vitev društva je že odobrena in bi bilo mogoče proti njemu nastopati šele, če bi se udejstvovalo v nasprotju s pravili. Varnostni direkciji sem naročil, naj posebej pozomo opazujejo delovanje tega društva.«% Po tromesečnem odlašanju je na po- novno vlogo Zveze slovenskih organizacij oktobra 1955. odgovorila tudi varnost- na direkcija in sicer, da po proučitvi okoliščin ne kaže, da bi bila z delovanjem Kirntner Schulveren-Siidmark kršena določila 7. člena državne pogodbe in da torej ni razloga za ukrepe oblasti proti tej organizaciji" Temeljni dokument manjšine glede izpolnjevanja petega odstavka člena 7 in prepovedi protimanjšinskih organizacij slejkoprej ostaja Spomenica zvezni vladi ll. oktobra 1955. Obe slovenski osrednji organizaciji (Zveza slovenskih organizacij — ZSO in Na- rodni svet koroških Slovencev — NSKS) sta proti oživljeni dejavnosti Siidmarke in mjenim prizadevanjem po dedovanju premoženja predvojne predhodnice kakor tudi proti združevanju Lamdsmannschafta in Abwehrkampferbunda v »Delovno skupnost za južno Koroško« protestirali konec novembra 1956 pri varnostni direk- ciji za Koroško in prepis vloge poslali tudi notranjemu ministrstvu in ministrskem komiteju za izvedbo člena 7 Državne pogodbe," 15. januarja 1957 so ZSO, NSKS in Hrvatsko kulturno društvo (HKD) iz Željezna zaradi delovanja protimanjšinskih organizacij skupno protestirali pri diplomatskih predstavnikih Sovjetske zveze, Velike Britanije, Združenih držav Amerike in Francije ter prepis protesta poslali tudi avstrijski zvezni vladi." Prepoved hujskanja proti manjšini je zahtevana tudi v protestni resoluciji s skupnega zborovanja ZSO in NSKS dne 23. junija 1957, v skupnih spomenicah koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov zvezni vladi dne 29, septembra 1957" in dne 6. septembra 19584 Posebej proti ščuvanju v zvezi s šolsko ureditvijo so ikoroški Slovenci prote- Stirali v resoluciji zvezni vladi dne 1. oktobra 1958, zaradi manjšini sovražnega ro- varjenja in ščuvanja pa so pri zveznem notranjem ministrstvu vložili protest še 31. avgusta 1959. Med drugimi dokumenti so na posledice delovanja protimanjšin- skih sil opozarjale spomenica koroških Slovencev k ljudskemu štetju leta 1961 iz jeseni 1961, vloga zveznima mimistrstvoma za zunanje zadeve in pouk glede sloven- ske srednje šole, manjšinskega šolskega nadzorstva in načrtovane novele kazen- % Volkswille, Klagenfurt, 25. 5. 1955, Salzburger Nachrichten, Salzburg, 14. 6. 1955 in SV, Celovec, 17. 6. 1955. — Cit. po ponatisu teksta iz op. 29, str. 52. % SV, Celovec, 10. 2. 1956. — Cit. po ponatisu teksta iz op. 29, str. 53. % SV, Celovec, 2. november 1956, št. 44. — Cit. po ponatisu v »Pregledu predlogov in intervencij slovenskih manjšinskih organizacij na Koroškem pri avstrijskih oblasteh za izpolnitev člena 7 državne pogodbe«, ki ga je Tone Zorn objavil v RiG 1966, št. 455, str. 381—400. Citirani tekst na str. 383—384. % SV, Celovec, 18. 1. 1975, št. 3 in Naš tednik — Kronika (odslej: NT-K), Celovec, 17. 1. 1957, št. 3. — Cit. po istem viru kot v op. 02, str. 384—385. % SV, Celovec, 28. 6. 1957, št. 26 in NT-K, Celovec, 27. 6. 1957, št. 26. — Cit. po viru iz op. 62, str. 386—387. ® SV, Celovec, 4. 10. 1957, št. 40 in NT-K, Celovec, 3. 10. 1957, št. 40. — Cit. po viru iz op. 62, str. 387—388. % SV, Celovec, 12. 9. 1958, št. 37 in NT-K, Celovec, 11. 9. 1958, št. 37. — Cit. po viru iz op. 62, str. 395. M Razprave in gradivo 162 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 skega zakona za čuvanje notranjega miru (dne 12. januarja 1962)" ter vloga zuna- njemu ministru (16. marec 1965). Brezuspešna je bila intervencija predsednika NSKS dr. Valentina Inzka pri kanclerju dr. Josefu Klausu leta 1967; Inzko je opozoril na škodljivost delovanja KHD (Kirntner Heimatdienst) proti avstnijskim državnim interesom in rešitvi manjšinskih vprašanj ter na nujnost prepovedi te organizacije." Enako je bilo s posredovanjem obeh osrednjih slovenskih koroških organizacij pri avstrijskem predsedniku Franzu Jonasu in notranjem ministru v začetku leta 1971; minister je odgovoril, da je vlogo prepustil celovškemu državnemu pravdnistvu.” Po tem času je zahteva po prepovedi KHD in vanj vključenih organizacij postala »ceterum censeo ...« koroških Slovencev v vseh vlogah oblastem. Ob začetku leta 1974 (15. januarja) je ZSO poslala zveznemu predsedniku Franzu Jonasu protest zaradi po- milostitve koroških »tafelsturmerjev« iz jeseni 1972,' ob letu (2. januarja 1975) pa sta osrednji organizaciji v skupni izjavi javnosti ponovno pokazali na škodlji- vost nemško-nacionalističnega delovanja proti manjšini." Pričujoče naštevanje je morda bolj izčrpljujoče kot izčrpno, dokazuje pa, da so manjšine kontinuirano in pogosto opozarjale odločilne avstrijske dejavnike na kršitev določb petega odstavka 7. člena avstrijske državne pogodbe. Njihove proteste sta podprli obe evropski manjšinski organizaciji: AIDLCM (Mednarodna zveza za obrambo ogroženih jezikov in kultur) ter FUEV (Federali- stična unija evropskih narodnostnih skupnosti)," v novejšem času še posebej glasno tudi nekatere napredne avstrijske organizacije, ki jih združuje solidarnostno giba- nje za pravice koroških Slovencev." V boju za izpolnitev določb petega odstavka člena 7 se v zadnjih letih pred- stavniki manjšine poskušajo posluževati tudi sodnih poti, žal brez večjega uspeha. Tako se je npr. z oprostitvijo končala tožba slovenskih študentov proti uredniku »Ruf der Heimat«, ki je oktobra 1970 objavil znani članek s pozivom na končni boj proti koroškim Slovencem." Zaradi razpihovanja narodnostne mržnje v »Informa- oijskem pismu« Heimatdiensta ikoroškim šolarjem in študentom ob zidanju sloven- ske gimnazije v Celovcu je ZSO januarja 1974 napravila prijavo na drZavno prav- dništvo v Celovcu." V pravdi profesorjev slovenske gimnazije proti predsedniku KHD dr. Josefu Feldnerju zaradi napisa »Slovenska gimnazija — velik strup« na zborovanju, ki ga je organiziral KHD oktobra 1974, se prav tako kaže neučinko- vitost sodišča." Pač pa so predstavniki nemškonacionalističnih organizacij doslej že večkrat do- segli sodne obsodbe koroških Slovencev im njihovih avstnijskih zaveznikov. Na dveh % Za vse navedene vloge po dokumentaciji INV. % Views of the Carinthian Slovenes submitted on March 16% 1965 to the Austrian foreign Minister dr. Bruno Kreisky. — Cit. po viru iz op. 62. str. 397—400, o nacionalizmu zlasti str. 400. % Po članku T. Zorna iz op. 25, str. 23. % Po D. Druškoviču, slovenska izdaja dela iz op. 15, RiG 1974, str. 36. 4 SV, Celovec, XXIX/1974, (25. jan.) št. 4, str. 2. % SV, Celovec, XXX/1975, (3. jan.) št. 1 (1691), str. 2 in 7. . 5 Npr. Avstrijska liga za človekove pravice, vrsta študentskih organizacij, Komuni- stična partija Avstrije itd. — Po dokumentaciji INV. 4 O tem D. Druškovič v slovenski izdaji dela iz op. 15, RiG 1974, str. 36. . 9 Heimatdienst spet ščuva na narodnostno mržnjo. Kaj bo napravil državni pravnik? SV, Celovec, XXIX/1974 (1. feb.) št. 5, str. 1. % Primerjaj: Zvone Zorko, Pravda v Celovcu, Delo, Ljubljana XVI/1974, št. 289, str. 4. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 163 sodnih razpravah v letih 1967 im 1968 je bil odgovorni urednik »Slovenskega vestni- ka« denarno kaznovan, ker je list pisal o zloglasnem dr. Hansu Steinacherju kot o SA-Standartenführerju in protiavstriiskem delavcu v okviru predvojnega Volksbunda für das Deutschtum im Ausland in nacistične stranke, čeprav je tože- nec dokazal nacistično miselnost dr. Steinacherja in njegovo članstvo v NSDAP," 5. februarja 1968 je okrajno sodišče v Borovljah obsodilo tedanjega predsednika NSKS dr. Inzka zaradi žaljenja časti predsednika Heimatdiensta." Pred celovškim sodiščem je bil 19. oktobra 1973 obsojen Herbert Guttenbrunner zaradi žalitve KHD, ker je v pismu bralcev, ki ga je 31. avgusta istega leta objavil »Slovenski vest- nik« (in še nekateri celovški časopisi), zapisal, da je Heimatdienst »rakasta tvorba Koroške«.? Decembra 1973 je KHD spet tožil odgovornega urednika »Slovenskega vestnika« Andreja Kokota, ker je objavil odstavek iz govora predsednika ZSO dr. Francija Zwittra na proslavi obletnice slovenskih kmečkih uporov v Globasnici. Dr. Zwitter je v inkriminiranem odstavku zapisal v zvezi z zahtevo po ugotavljanju manjšine, da grožnja in atentati niso nič drugega »kot pričetek uresničitve leta 1970 v »Ruf der Heimat« napovedane narodnostne politike s ciljem čimprejšnje iztrebitve naše narodnostne skupnosti in izpolnitve poznanega nacističnega povelja ‚Macht mir das Land deutsch!'«, kar pomeni napoved boja na življenje in smrt? Naštevanje naj zaključimo še z dvema najnovejšima primeroma, ki sta vsak zase dovolj pomenljiva. Zaradi članka v »Našem tedniku«, ki je označeval Heimatdienst za neonacističnega in terorističnega ter delujočega proti ustavi je dr. Feldner tožil odgovornega urednika slovenskega tednika Janka Tolmajerja. Bolj od končne sodbe je zanimiv sklep avstrijskega vrhovnega sodišča (3. januarja 1974), da zadevo odvza- me koroškim sodiščem in jo dodeli okrajnemu kazenskemu sodišču na Dunaju" V začetku maja 1974 je dr. Feldner predaval v Salzburgu, zaradi protestov levičar- skih študentov pa je v dvorani prišlo do pretepa med njimi in pripadniki Heimat- diensta. Posredovati je morala tudi policija. Po dostopnih informacijah naj bi v kratkem moralo pred sodišče več levičarjev, med njimi tudi študent Reinhard Kan- nonier, ki je bil tedaj hudo poškodovan." Vprašanje delovanja velenemških protimanjšinskih organizacij se v različnih avstrijskih deželah postavlja z različno ostrino. Naš prikaz se je omejeval pred- vsem na Koroško zaradi treh vzrokov: a) delovanje protimanjšinskih organizacij za koroške Slovence predstavlja osrednjo zapreko v boju za njihove pravice in za ohranitev mjihove narodnostne skupnosti z vsemi konstitutivnimi elementi, b) pro- timanjšinske sile so na Koroškem razmeroma jasno identificirane, kar velja še posebej za krog »Kirntner Heimatdiensta«, c) njihovo delovanje je bilo v doseda- njih manjšinskih dokumentih ster znanstveni in politični publicistiki že razmero- ma dobro obdelano. Na Štajerskem in Gradiščanskem protimamjšinske organizacije delujejo bolj prikrito in zato morda še bolj uspešno kot na Koroškem. V znatni meri je prikri- 7" Podrobneje o celotnem primeru T. Zorn v delu pod op. 25, str. 29 in 30. % Kleine Zeitung, Klagenfurt, 6. 2. 1968. — Cit. po delu T. Zorna iz op. 25, str. 23. " Volkswille, Volkszeitung in Kleine Zeitung, vsi Klagenfurt, 20. 10. 1973 na straneh 3, 3 oz. 9. Zvone Zorko, Resnica: ,žalitev'. Na Koroškem spet sodba v korist Heimatdiensta, Delo, Ljubljana, XV/1973, št. 287, str. 7. % SV, Celovec, XXVIII/1973, (21. dec.) št. 51, str. 1. % Naš tednik, Celovec, 1974, (17. jan.) št. 3, str. 1 in Kleine Zeitung, Klagenfurt, 1974, (2l. sep.) št. 217, str. 13. % Delo, 7. 5. 1974, št. 105 in dokumentacija INV. le 164 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 tost posledica premale budnosti in prodornosti obeh prizadetih manjšin, svoj del »krivde« pa nosita tako avstrijska država kot demokratična javnost. Štajersko ina- &ico »Südmark« — »Alpenländischer Kulturverband« smo že omenili. Za Gradiščan- sko naj poleg že omenjenih skupnih spomenic koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov med opozorili na obstoj protimanjšinskih sil navedemo v časopisih raz- širjeno etiketiranje Hrvatov z ekstremisti in šovinisti, v deželnem zboru celo z ve- leizdajalci,” Veitrovo mnenje, da »gotovo obstoje na Gradiščanskem osebe in druž- bene skupine, ki teže k zmanjšanju uporabe hrvaškega jezika in s tem priprav- ljajo asimilacijo in to povsem namerno in izrazito« (Veiter tu nadaljuje z omenje nim razmišljanjem, češ da se ta propaganda odvija v okviru obstoječih zakonov)" ter tozadevne ugotovitve politologinje Mirjane Domini." k k sk Še pred podpisom avstrijske državne pogodbe je leta 1951 pri popisu prebival. stva avstrijska vlada popustila nacionalističnemu pritisku in dopustila, da je cen- tralni avstrijski statistični urad sprejel popisne kategorije, ki jih je uvedel naci- onalsocializem, pri čemer mislimo predvsem na pojav »vindišarjev«" in popisova- nje desetih jezikovnih kategorij na Koroškem. Ob naslednjih dveh ljudskih štetjih se je praksa ponovila, kljub izrecnim protestom slovenskih manjšinskih orga- nizacij in dejstvu, da so vsak popis spremljale nacionalistične kampanje in da so se nacionalistične organizacije celo same javno hvalile s tem da so one »konigirale« popisne rezultate v škodo manjšini" Še več, avstrijske oblasti so same neposredno vzpodbujale vpisovanje diskriminacijske oblike »vindiš«." Rezultate štetij avstnijska vlada že nekaj let skuša po konceptu macionalistič- nih organizacij uporabljati za upravičevanje skrčevanja obsega mamnjšinsko- varstvenih določb oz. celo za vzdrževanje načelnega dvoma o potrebnosti ce- lotnega kompleksa manjšinske zaščite in obstoja manjšine sploh. V prvi vrsti naj tu omenimo na restniktivno izračunavanje jezikovnih podatkov štetij 1951 in 1961 vezano omejeno teritorialno veljavnost zakona o uporabi slovenščine pred sodišči iz leta 1959 in zakona o dvojezičnih topografskih napisih iz leta 1972." Kombinacije s številkami ljudskih štetij so še vedno aktualne pri delu takoimenovane »študij- ske komisije« in manipulacijah z načrtovanim ugotavljanjem manjšine. Takšna $ Dr. Ivan Miiller v zborniku »Gradiščanski Hrvati«, Zagreb 1973, str. 315. % Theodor Veiter, v op. ll navedeno delo, str. 100, 101 in 230. $ Primerjaj njeno razpravo v tej številki RIG-a. % Med številno literaturo naj omenimo le: Lojze Ude, Teorija o vindišarjih — Win- dische, Celovec — Borovlje 1956; Tone Zorn, Nekaj aspektov vindišarske teorije po drugi svetovni vojni, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, XIV/1966, št. 1 in v najnovejšem času razpravo »Kontinuiteta protislovenske propagande na Koroškem«, VKP, Ljubljana, VII—VIII/1974, št. 1, str. 57—72 ter v zadnjem RIG-u (1974, št. 6) povzetke D. Druškoviča na str. 15, 44 in 45. V kratkem bo v reviji Inštituta za zgodovino delavske- ga gibanja v Ljubljani »Prispevki ...« izšla razprava dr. Toneta Zorna o vindišarski teoriji po drugi svetovni vojni. Glede kritike jezikovnih štetij naj opozorimo na prispevek dr. Vladimirja Klemenčiča v tej številki RiG-a in na tam navedeno literaturo. " Tako na občnem zboru »Kirntner Heimatdiensta« leta 1968; Die Kairntner Landsman- nschaft, Klagenfurt, 1968, (maj) št. 5, str. 23—24. " Naročilo koroškega deželnega glavarja ZI. 6981-2/51 z dne 8. maja 1951. . " Predstavniki osrednjega avstrijskega statističnega urada so v dunajskem časopisu »Lie Presse« 22. maja 1974 sami priznali, da so pri dosedanjih ljudskih štetjih manipuli- rali v škodo manjšine. O sprejemanju najbolj neugodnih kriterijev skrajnih nemških Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 163 negativna praksa je bila že večkrat kritizirana s strani manjšine, dr. Theodor Veiter pa je npr. pred ljudskim štetjem leta 1971 zapisal, da imajo povojna avstrij- ska štetja s prevzemanjem jezika »windisch« isti namen kot nacisti, torej »razdro- bitev« slovenske manjšine?! Glede ma to, da je v jezikovnem in narodnostnem smislu »vindišarstvo« nesmi- sel, je jasno, da sta čisto političnega značaja organizaciji, kakršen je bil »Bund der österreichischen Slowenen« v letu 1945 in je še zlasti »Bund der Karntner Windi- schen« od leta 1957 dalje. Rezultati popisov kažejo na stalno upadanje pripadni- kov »windisch« jezikovne skupine, novejši avstrijski podatki pa za vindišarsko or- ganizacijo celo trde, da ima le še šest članov. Kljub temu sta v odboru te »orga- nizacije« zastopani tako Avstrijska ljudska stranka — s predsednikom dr. Valenti- nom Einspielerjem, ki je hkrati podpredsednik KHD, kakor tudi Avstrijske svobod- njaške stranke —s podpredsednikom Erichom Sillo. Vseeno avstrijske oblasti slej- koprej sprejemajo »Bund« za sogovornika pri pogovorih o manjšinskem vprašanju, v posameznih primerih celo za bolj upoštevanega sogovornika kot sta osrednji or- ganizaciji koroških Slovencev." Avstrijski sociolog Ludwig Flaschberger je v svoji študiji o vindišarstvu in o varokih za asimilacijo na Koroškem mavedel tudi ozračje, ki ga ustvarjajo »ko- roške samoumevnosti«, Po njem namreč na Koroškem ostaja »samo po sebi ra- zumljivo, da — v javnosti ne govoriš slovensko, — ne prijavljaš svojih otrok k slovenskemu pouku, — se sploh ne zmeniš za kulturne aktivnosti koroških Slovencev, — nimaš pojma o slovenski kulturi in zgodovini, — se trudiš turistom prikazati povsem »nemško« Koroško, — rroblematiko odrivaš in misliš, da se bo problem v nekaj letih sam razrešil z asimilacijo«.” Vprašanje ugotavljanja narodnostne slike na dvojezičnem področju Štajerske v tej številki RIG-a obravnava dr. Tone Zorn. Za Gradiščansko naj dodamo le opo- zarilo na koroški podobno prakso ugotavljanja vrste jezikovnih variant, pri čemer poleg nemščine, hrvaščine in madžarščine avstrijski statistiki tam še niso uvedli kakšnega jezika »wasser-kroatisch« ali česa podobnega. Pač pa politika poslanca Fritza Robaka v mnogih elementih presenetljivo spominja na koroško »vindišarščino«. nacionalistov za sodni zakon: Janko Pleterski, v op. 7 navedeno delo, str. 41—46. Za zakon o topografskih napisih: Dušan Nečak, Geneza zakona o postavitvi dvojezičnih topograf- skih napisov na južnem Koroškem, VKP, Ljubljana, V/1972, (dec.) št. 4, str. 5—20; ‚(Tone Zorn), Ugotavljanje manjšine in zakon o dvojezičnih topografskih napisih, VKP, Ljublja- na, VII—VIII/1974, (jul) št. 2—3, str. 45—61; v op. 12 navedeno delo T. Zorna in J. Ple- terskega, RiG 6, str. 100. " Tako npr. v skupni vlogi obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev zveznemu ministru glede izvedbe ljudskega štetja 1961 (16. november 1960) in v spomenici koroških Slovencev k ljudskemu štetju 1961 (jesen 1961) ter v vlogi notranjemu ministru v zvezi z ljudskim štetjem 1971 (20. april 1971). " Kirntner Tageszeitung, 21. april 1971. % Glede tega predvsem delo T. Zorna navedeno v op. 35 in še najnovejša razprava, ki bo pod naslovom »Pojav nemškega nacionalizma na Koroškem« objavljena v IX. letni- ku VKP leta 1975. Podatek o šestih organiziranih vindišarjih je objavil T. Veiter v delu »System eines internationalen Volksgruppenrechtes«, Wien 1970, Bd. 3/I. ” Ludwig Flaschberger, Die Windischen. Assimilation bei den Kärntner Slovenen, v brošuri Avstrijskega odporniškega gibanja pod op. 58, str. 15—22. 166 Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, ät. 7-8 Na osnovi odredbe Provizorične koroške deželne vlade (3. oktobra 1945) obli- kovana obvezna dvojezična šola na ozemlju južne Koroške je vseskozi predstav- ljala največji trn v poti oživljenemu nemškemu nacionalizmu. Zahtevam po uve- ljavitvi »pravice staršev«, ki jo je bilo moč razumeti le kot pravico do odjave otrok od slovenskega pouka, so se sprva upirale tako avstrijske oblasti kot tudi pretežen del javnosti, vključno s koroškimi strankami. Še ko so zahteve obnov- ljenih protimanjšinskih organizacij, ki sta se jim pridružili tako novo nastala stranka »neodvisnih« oziroma »svobodnjakov« (pretežno nekdanjih nacistov) kot tudi Avstrijska ljudska stranka, sprožile obširno stavkowno gibanje po mekatenih šolah, je prosvetno ministrstvo dne 21. 11. 1956 v posebnem opozorilu označilo na- stopanje proti obstoječi dvojezični šoli za kaznivo dejanje" Po nacionalistični kampanji pod neposrednim vodstvom »Kimtner Heimat- diensta« in njegovih organizacij (predvsem 19. septembra 1958 na novo ustanov- jenega »Eltermvereinigung der Pflichtschulen Kirntens«) ter po šolskem štrajku kot posledici te kampanje, so avstrijske oblasti odkrito kapitulirale in 22. septem- bra 1958 ukinile obveznost dvojezičnega šolstva na Koroškem z administrativnim odlokom koroškega deželnega šolskega sveta Zl. LSR 4337/58. Nastopanje naciona- listov je v obrazložitvi sklepa izrecno navedeno kot povod za ukinitev obvezne dvojezičnosti. Po sprejemu koroškega šolskega zakona (19. marca 1959) je celo sama avstrijska pravna znanost potrdila, da je bil odlok nezakonit in protiusta- ven? To pa seveda v ničemer ne moti uradne Avstrije, da ne bi nemoteno uživala posledic odloka, to je odjave več kot štirih petin otrok dvojezičnega ozemlja od dvojezičnega pouka (od 12.774 otrok je k dvojezičnemu pouku ostalo prijavljenih le še 2.399); po lastnih avstrijskih podatkih je med odjavljenimi otroci tudi znaten del takih s slovensko materinščino. Še vse do podpisa državne pogodbe pa je Avstriji služilo dvojezično šolstvo kot argument za dokazovanje uspešno izvede- nega manjšinskega varstva; poleg tega so znane s strani predstavnikov avstrij- skih oblasti številne izjave o koristnosti in pedagoške uspešnosti take šolske ureditve." . Odprava obvezne dvojezičnosti je pripeljala do žive jugoslovansko avstnijske diplomatske aktivnosti. Vlada FLRJ je proti zmanjšanju pravic slovenske manjšine protestirala z noto 4. oktobra 1958, avstrijska nota je jugoslovanski protest 11. okto- bra istega leta odbila kot »neosnovanega«. 3. novembra je jugoslovanska vlada po- novno opozorila na obstoj in aktivnost nacionalističnih organizacij na Koroškem in na njihov aktiven pritisk na slovensko manjšino. 26. januarja 1959 je vlada FLRJ nadalje predala vladi Republike Avstrije poseben memorandum o slovenski manjšini na Koroškem. Memorandum navaja številne primere iz gonje proti dvo- jezičnemu pouku. Tako je npr. občinski svet v Podkloštru/Armoldstein iz občinske- ga proračuna plačeval koleke za prošnje za odjavo od slovenskega pouka. Na zbo- rovanju v Dobrli vasi/Eberndorf je 28. septembra 1958 dr. Valentin Einspieler od- javo od dvojezičnega pouka označeval za merilo »zvestobe domovini«, tajnik Heimatdiensta Heribert Jordan pa je zagovornike dvojezičnega pouka imenoval " O tem predvsem T. Zorn v delu s s i nj kia s pod op. 25. Za celotno problematiko šolstva glej BM uodova razpravo v tej številki RiG-a in tam navedeno literaturo. s e vedno največ o tem pri J. Pleterskem v delu pod op. 7, str. 19—22. % Poleg razprave J. Pleters i j j v koroški publikaciji iz op. 1, ae a " Po članku iz »Jugoslovenskega pregleda« pod op. 21. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 167 za »titoiste in ikomuniste«, Najdlje je šel predsednik »Združenja staršev« Meier, ki je 2. oktobra 1958 v Škocjanu/St. Kanzian grozil Slovencem, ki ne bi odjavili otrok od slovenskega pouka, da bodo »poslani preko Karavank«. V kampanji so bili aktivni tudi številni javni uslužbenci, še posebej nekateri učitelji. Pritisk so vršili tudi mmogi nemški delodajalci, ki jih je memorandum nekaj tudi poimen- sko naštel." Avstrijska družba je kljub protestom manjšine in sosednje Jugoslavije šla v svojem popuščanju nacionalističnim zahtevam še korak dalje. 19. marca 1959 so v parlamentu izglasovali zakon o manjšinskem šolstvu na Koroškem in zakon o uporabi slovenščine na sodiščih. Zvezni manjšinski šolski zakon za Koroško (in na njem temelječi koroški de- želni zakon z dne 10. julija 1959) pomeni v svojih bistvenih določbah radikalno di- skriminacijsko poslabšanje pravnega položaja, ki ga je jezik slovenske manjšine imel ob podpisu državne pogodbe in celo v primeri z nezakonitim stanjem po 22. septembru 1958 ali z utrakvistično šolo v predvojni avstrijski republiki." Glede prevzemanja zahtev »Kiimtner Heimatdiensta« v šolskem zakonu je manjšina povzela takole: — »sprejel je načelen dvom o tem, ali slovenska manjšina sploh obstaja; — sprejel je načelo, da ozemlje njenega bivanja in jezika ni znano; — sprejel je tolmačenje, da je treba zato izvesti »ugotavljanje« manjšine na njenem lastnem naselitvenem prostoru kot pogoj za izvajanje določil avstrijske državne pogodbe; — sprejel je pravilo, da se nihče ni dolžan učiti slovenskega jezika, da je slo- venščina popolnoma neupoštevana kot pedagoški faktor; — sprejel je pravilo, da mora biti pouk v načelu za vse učence zgolj nemški, izjema so tisti, ki jih starši prijavijo k dvojezičnem pouku. Ta načela in pravila je zakonodajalec sprejel tudi glede jezika v verskem pouku.«” Tudi zakonu o uporabi slovenskega jezika na sodiščih mi moč priznati značaja izvedbe določil 7. člena državne pogodbe, ampak mu je treba prej pripisati značaj protiustavnega spreminjanja teh določb. Slovenski jezik je z zakonom dobil le značaj pomožnega jezika in še to le v omejenih primerih in v zunanjem poslo- vanju. Uporaba slovenščine je omejena tudi instančno. Predvsem pa še vedno velja samo v treh od devetih dvojezičnih sodnih okrajev;"? kot smo omenili so do redukcije števila okrajev avstrijske oblasti prišle z diskriminacijskim prera- čunavanjem rezultatov jezikovnega štetja leta 1951, še posebej z izločitvijo vin- dišarske skupine od skupnega števila pripadnikov manjšine. Vse to nakljub številnim protestom prizadete manjšine same kot tudi matične države Jugoslavije. V jugoslovanski noti 17. marca 1959, v govoru zveznega sekre- tarja za zunanje zadeve Koče Popoviča v zvezni ljudski skupščini 13. aprila in v ponovni noti 21. aprila 1959 je ponovno prišla do izraza zaskrbljenost zaradi legal- ne možnosti nemškonacionalističnih organizacij, da izvajajo pritisk na manjšino. Jugoslavija je posebej poudarila tudi nesprejemljivost kakršnegakoli »ugotavlja- " Tako J. Pleterski v delu pod op. 7, na str. 47—50 objavlja popolno analizo šolskega zakona. % Cit. po strani 44 v op. 1 omenjene koroške publikacije. 4 Podrobnejša kritika zakona v razpravi J. Pleterskega iz op. 7, str. 54—57. Glede urad- nega jezika več v razpravi Dušana Nečaka v tej številki RiG-a. 168 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 nja« manjšine. Zgovorno je dejstvo, da je tedanji avstrijski zunanji minister dr. Figl opravičeval ukrepe svoje vlade s tem, da stalno dobiva telegrame od najrazlič- nejših organizacij s Koroškega." Tudi Figlov naslednik dr. Bruno Kreisky je v bilateralnih pogovorih v nasled- njem letu omenjal delovanje protimanjšinskih organizacij; bil je mnenja, da nji- hova prepoved ne bi bila najustreznejša rešitev." Prav on je pozneje razložil taj- nost nekaterih vladnih navodil glede večje uporabe slovenščine v poslovanju ne- katerih ministrstev in uradov z bojaznijo, da bi jih v primeru objave, »dobro poznane sile« na Koroškem ponovno skušale odpraviti"? a k x Aktivnost protimanjšinskih in Jugoslaviji sovražnih sil se je na Koroškem dn na Štajerskem še povečala v letu 1970. 24. novembra 1970 je moral namestnik državnega sekretarja za zunanje zadeve Ante Drndič uradno opozoriti avstrijsko vlado preko njenega ambasadorja v Beogradu Walterja Peinsippa na tri neljube dogodke: na odknitje spomenika v Gradcu/Graz, na izid takoimenovane: »Toten- gedenkbuch« prav tako v glavnem mestu avstrijske Štajerske in na dogodke v zvezi s proslavo petdesetletnice koroškega plebiscita v Celovcu/Klagenfurt. V prvem primeru je šlo za spomenik posvečen »neodrešeni domovini spodnji Štajerski«, na katerem so izpisana imena več krajev v slovenskem delu šŠtajer- ske, ki je že od prve svetovne vojne pod jugoslovansko suverenostjo. Avstrijske oblasti so ne le izdale dovoljenje za gradnjo takega spomenika, ampak so po svojih vidnih predstavnikih celo sodelovale pri njegovem odkritju. V »Spominski knjigi mrtvih« so izdajatelji med padle za nemško spodnjo Štajersko uvrstili tudi imena nekatenih štajerskih Slovencev, ki so med drugo svetovno vojno padli v boju zoper fašizem v vrstah NOV." V obeh primerih je šlo za napade na čast in suve- renost Jugoslavije ter za oživljanje duha nemškega nacionalizma. Uvod v proslavo petdesetletnice plebiscita je na Koroškem pomenil znani ge- nocidni poziv v »Ruf der Heimat«. Nemško nacionalistično časopisje je s svojim pisanjem od proslav že vnaprej izključilo pripadnike manjšine, ker je leta 1920 njen dobršen del glasoval za Jugoslavijo. Tako so proslave pomenile začetek oživ- ljene kampanje proti slovenski manjšini na Koroškem. Značilno je, da so se osred- nje plebiscitne proslave v Celovcu/Klagenfurt udeležili najvišji predstavniki avstrij- ske države, ves program pa so intonirale in izvedle že znane nemškovnacionalistič- ne organizacije pod vodstvom enega izmed mjihovih voditeljev, dr. Franza Ko- schierja, višjega avstrijskega uradnika, hkrati pa človeka, ki je bil že v času naciz- ma posebej zadolžen za proslave 10. oktobra." Vsi trije opisani dogodki so v neskladju tako s 7. kot tudi z 9. členom avstrij- ske državne pogodbe, ki poleg prepovedi nacizma izrecno prepoveduje tudi »kakr- šnekoli dejavnosti, sovražne Združenim narodom« in zahteva takojšnjo uvedbo M1 Po članku iz »Jugoslovenskega pregleda« pod op. 21. % D, Druškovič na str. 36 slovenskega natisa dela cit. v op. 15. 0 Po opombi 39 na str. 620 Veitrovega dela cit. v op. 13. 1% Podrobneje dr. Tone Ferenc: Knjiga, ki nas je zelo vznemirila. »Totengedenkbuch der Deutsch-Untersteirer«, Naši razgledi, Ljubljana, 1971, (12. mar.) št. 5, str. 136. 15 Dokumentacija INV, Posebej o poteku celovške proslave: Štefan Kališnik, Kirnten frei und ungeteilt. Reportažni zapiski o plebiscitnih proslavah v Celovcu. Naši razgledi, Ljubljana, XIX/1970, (13. nov.) št. 21 (452), str. 634—637. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 19 kazenskih sankcij za take prestopke. Tako tedanji avstrijski ambasador v SFRJ W. Peinsipp kot pozneje v neuradni ali v poluradni obliki nekateri drugi pred- stavniki Avstrije so na intervencije Jugoslavije soglašali, da nemškonacionalistične organizacije v Avstriji obstoje in da je zahteva po njihovi prepovedi razumljiva in upravičena. Izraženo je bilo obžalovanje, da nekateri uradni krogi v Avstriji »po- gosto gledajo na te skupine kot na volilce«," k k k Takoimenovana »vojna za krajevne napise« (»Ortstafelkrieg«) jeseni leta 1972 je primer, kako so avstrijske oblasti v znatni meri popustile napadalnosti proti- manjšinskih sil. Na podlagi 6. julija 1972 sprejetega zveznega zakona je bilo takrat v zelo omejenem številu koroških vasi postavljenih nekaj deset nemško-slovenskih krajevnih napisov." Ne glede na to, da zakon sam, še manj pa njegova mepopolna izvedba, nista izpolnjevala zadevnih določb člena 7 v celoti in ga predstavniki manjšine zato niso odobravali, so nemški nacionalisti že ob sprejemu zakona na- povedali aktivno masprotovanje njegovi izvedbi. V mekaj organiziranih pohodih ter v številnih posamičnih akcijah so do obletnice koroškega plebiscita 10. okto- bra istega leta nasilno odstranili prav vse dvojezične krajevne napise." Navzlic formalnim policijskim ukrepom avstrijske oblasti niso preprečile po- groma na dvojezične table. Znani so celo primeri, da so akcije neposredno vodili predstavniki oblasti (tako je npr. župan v Škocjanu/St. Kanzian organiziral pohod nad dvojezične napise ikar iz občinske pisarne), na objavljenih fotografijah pa je moč videti tudi policista, ki ploska odstranjevalcem napisov. Kljub prisotnosti varnostnih organov so bili napadom nemških prenapetežev izpostavljeni celo te- danji deželni glavar Hans Sima z ženo (v Velikovcu so ju 29. oktobra obmetavali z gnilimi jajci in podobnim, ne da bi orožništvo posredovalo; večkrat objavljena fotografija kaže nasprotno — da se dva žandarja napadenima Simi in ženi posme- hujeta) in zvezni kancler dr. Bruno Kreisky (28. oktobra so ga v Celovcu pozdra- vili z žvižgi in psovkami kot »Žid«, »židovska svinja« in »izdajalec«; pred poslopje delavske zbornice so v času njegovega govora pripeljali kar dva kamiona praznih okvirov dvojezičnih tabel, ob izhodu iz stavbe pa so ga obmetavali z jajci in para- dižniki; celo ob povratku na Dunaj 29. oktobra mu je množica hotela onemogočiti odhod z letališča). V času »vojne za krajevne napise« je kancler dr. Kreisky dal vrsto izjav, ki jih velja zabeležiti, ker se njegova stališča pozneje niso uveljavila. Tako je dan po odstranitvi vseh dvojezičnih napisov ll. oktobra na sestanku vodstva 1% Dokumentacija INV. 9 Dušan Nečak, Geneza zakona o postavitvi dvojezičnih topografskih napisov na južnem Koroškem, VKP, Ljubljana, V/1972, št. 4, str. 5—20. (Dušan Nečak), Odmevi za- kona o dvojezičnih topografskih napisih na južnem Koroškem, VKP, Ljubljana, V/1972, št. 4, str. 1—4. Povzeto tudi v razpravi T. Zorna in J. Pleterskega cit. v op. 12, RIG 6, str. 100 in 101. 16 Ti in sledeči podatki pretežno po razmnoženem elaboratu Dušana Nedaka, Krono- logija važnejših dogodkov na južnem Koroškem od septembra 1972 do avgusta 1973, INV, Ljubljana 1973, 85 str. V angleščini o »vojni za krajevne napise«: Janez Stergar in Dušan Nečak, Selected Chronology of Carinthian »War about Sign posters«. Info, Ljubljana, št. 3, str. 8—12. Wilhelm Filla, »Bemerkungen zur Ideologie des Kiirntner Oktobers 1972«, v op. 58 omenjeni bilten avstrijskega odporniškega gibanja, str, 49—55. 170 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 avstrijske socialistične stranke v Hofgasteinu izjavil, da bodo table ponovno po- stavili im izpolnili zakon. Kot povzročiteljici neredov je označil koroško svobodnja- ško stranko in NDP (nacionalno-demokratično stranko). Pozneje je pripisal orga- nizacijo demonstracij v Celovcu (28. oktobra) Heimatdienstu. Posebej pa je ob povratku na Dunaj očital policiji, da ima dvojna merila, češ da so ob obisku pred- sednika ZDA Nixona v Salzburgu demonstrante pretepali s palicami, njemu pa niso zagotovili niti varnega odhoda in prihoda. Že v govoru na celovški konferenci je izrecno poudaril, da v državni pogodbi ni govora o taki ali drugačni velikosti manjšine, ki naj bi bila pogoj za izpolnitev člena 7. Posebej je govoril še o pome- nu in potrebnosti dobrih odnosov z Jugoslavijo za avstrijski ugled v svetu in za pomembno mesto v OZN. Ob tem pregledu je treba ugotoviti: — da na Koroškem ni postavljene nobene dvojezične table; zakon se torej ne izvaja; — da se je omenjeno stališče glede strank in organizacij — povzroßiteljic neredov spremenilo v toliko, da nismo le priče popuščanju stališčem omenjenih organizacij o bistvenih zadevah manjšine, ampak so tudi pri izmenjavi diplomat- skih not ob odstranjevanju napisnih tabel (nota SFRJ 6. 11. 1972, odgovor Repu- blike Avstrije 11. 1. 1973, ponovna nota SFRJ 14. 2. 1973) zanikali obstoj sil, ki bi v nasprotju z določbami 5. odstavka člena 7 delovale proti interesom manjšine; — da avstrijska vlada ni kaznovala napadalcev na dvojezične napise in je bilo nekaj nad dvesto prijavljenih kršilcev zakona pomiloščenih.", s tem in z že ome- njenimi primeri policijskega ravnanja pa se je do skrajnosti zaostrilo vprašanje eksekutive, njenega odnosa do manjšine in njene sposobnosti, da manjšini zago- tovi mirno uživanje pravic, ki ji gredo po mednarodnih in notranjih avstrijskih določbah; — da avstrijske oblasti odstopajo od načela o nepotrebnosti »ugotavljanja« manjšine za izpolnitev določil 7. člena. Načelno jasno in do danes nespremenjeno oceno dogodkov je med avstrijski- mi strankami dala le komunistična parlija, katere politbiro je 18. oktobra objavil stališče, da gre za delovanje velikonemških šovinistov, ki se oprijemajo metode pritiska in nasilja nad pripadniki slovenske manjšine, za njimi pa stojijo naci- stični elementi. Zahteval je zatrtje nacionalističnega ščuvanja in prepoved vseh organizacij, ki hočejo manjšini odvzeti njene pravice in njen značaj, predvsem pa prepoved »Kirmtner Heimatdienst«-a.? “ar a Protimanjšinska kampanja na Koroškem se je nadaljevala tudi ob priliki ob- činskih volitev spomladi leta 1973. Dve koroški politični stranki (ljudska in svo- bodnjaška) sta volilno propagando gradili skoraj izključno na nasprotovanju wno- vični postavitvi dvojezičnih napisov in sta na volitvah uspeli. Tudi socialistična stranka je nemško-nacionalističnemu ipnitisku popustila in je npr. v Škocjanu/St. Kanzian ponovno ikandidirala bivšega župana Vitusa Jesseja, za katerega smo 1% Podrobneje o enem izmed primerov prijav: Nekaznovani storilci 85. paragrafa, 7 D (Sedem dni), Maribor, 1973, (19. apr.) št. 16, str. 16—19. » V op. 108 navedeno Nečakovo delo, str. 17. Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 17 Ze omenili, da je bil med organizatorji »Ortstafelsturm«-a (izkazal pa se je že tudi v času nacizma)" Zaradi splošnega neuspeha stranke je odstopil Hans Sima, ki so mu očitali predvsem to, da se je preveč zavzemal za manjšino in za postavitev dvojezičnih napisov, kot ijih izrecno zahteva 7. člen avstrijske državne pogodbe. Pnimer ozračja — kakršno je bilo na Koroškem ustvarjeno z nemškonaciona- listično gonjo proti manjšini in tedaj posebej še proti nastopu samostojnih sloven- skih list na občinskih volitvah — kažejo izjave štirih od osmih socialističnih od- bornikov v občini Pliberk/Bleiburg, češ da se niso upali skupaj s slovenskimi man- datarji glasovati za lastnega županskega kandidata, ker so se bali napadov nemških šovinistov.!" Pri ocenjevanju vloge političnih strank pri ustvarjanju ali vsaj dopuščanju pro- timanjšinskega ozračja in akcij je v koroškem primeru treba poudariti, da večina strankarskih glasil v najširšem pomenu pogosto objavlja članke, iki niso naklo- njeni narodni manjšini. V določenih primerih se niti ne razlikujejo od uradnih glasil tako imenovanih »patriotičnih« organizacij; tovrstne usmerjenosti tiska glede na peti odstavek člena 7 ni mogoče opravičevati s svobodo tiska. Avstrijsko nasprotovanje trditvi v jugoslovanski noti, po kateri avstrijske stranke manipulirajo z manjšinskimi interesi, je najbolj zgovorno demantiralo glasilo vladajoče socialistične stranke ma Koroškem »Kärtner Tageszeitung«, ki je 3. decembra 1974 (v isti številki, v kateri je objavilo izvlečke iz avstrijskega odgovora) objavilo tudi poročilo o zasedanju koroškega deželnega zbora pod na- slovom »Manjšinsko vprašanje kot volilna municija« (»Die Minderheitenfrage als Wahlkampfmunition«) in z napovedjo istega članka na prvi strani »Koroški de- želni zbor: stranke uporabljajo manjšinsko vprašanje kot temo za volilni boj« (»Kärntner Landtag: Parteien verwenden Minderheitenfrage als Wahlkampfthema«). Glede posameznih strank je treba reči, da izstopa med njimi »svobodnjaška« (FPOA), ki že od svoje ustanovitve ob koncu štiridesetih let podpira praviloma vse protimanjšinske akcije in je bila npr. med glavnimi dejavniki za začetek šolskih stavk, stalno je ponavljala zahtevo po ugotavljanju manjšine ipd. Razmišljanje o veljavnosti določb 5. odstavka člena 7 tudi za organizacije kot so politične stran- ke je treba nadaljevati z opozorilom, da Avstrijska ljudska stranka često ni dosti zaostajala za »svobodnjaki«, še zlasti v času odločilnega boja za obstanek obveznega dvojezičnega šolstva in od »vojne za dvojezične napise« (leta 1972) dalje. Večje ali manjše preusmeritve socialistične stranke glede naklonjenosti nemškim na- cionalistom so postale s padcem Hansa Sime, predsednika SPO in deželnega gla- varja, in s tem, ko je njegov naslednik na položaju v stranki Leopold Wagner leto navrh (spomladi 1974) postal tudi deželni glavar — resničnost koroške dnevne politike. Wagner je takoj po prevzemu move dolžnosti sistiral le nekaj mesecev prej ustanovljeni slovenski referat pri uradu deželne vlade. V tekmovanju z meščanski- ma itrankama je politični boj ob volitvah za koroški deželni zbor |2. marca 1975 pričel z izjavo, da tje mjegova stranka prav tako nacionalna kot drugi dve in da je bil povrhu tega tudi sam »odličen Hitlerjev mladinec« (»hochgradiger Hitlerjunge«);"" to naj bi mu prineslo glasove »domovini zvestih« in absolutno večino v deželnem zboru, kar se je tudi zgodilo. % Dokumentacija INV. Profil, Wien, IV/1973, (16. mar.) št. 6, str. 16 in 17. "2 Arbeiter Zeitung, Wien, 1973, (14. april) št. 87, str. 2. Dokumentacija INV. 172 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Stališče Komunistične stranke Avstrije smo že navedli, posebej bi bilo tu po- trebno opozoriti le še na obstoj tako imenovane NDP — »Nacionalne demokratične stranke« v Avstriji; njen voditelj dr. Norbert Burger se je v šestdesetih letih pro- slavil kot »dinamitar« na južnem Tirolskem. Celotno početje te neonacistične stranke je grobo kršenje členov 4, 6, 7 in 9 avstrijske državne pogodbe. Protimanj- šinsko delovanje NDP na Koroškem in njena povezava s Heimatdienstom sta znana in dokazana. Kljub nekaterim sodnim preiskavam in prepovedim posameznih akcij, stranka kot organizacija še vedno ni prepovedana." k x %* Avstmijska vlada je popustila konceptu nemških nacionalističnih organizacij, proti željam in zahtevam manjšinskih predstavnikov, nadalje tudi z ustanovitvijo, sestavo in delovanjem tako imenovane »študijske komisije«; o komisiji v tej šte- vilki več Drago Druškovič, tu jo omenjamo le kot popuščanje protimanjšinskim organizacijam. Stalna pripravljenost avstrijskih oblasti na pogovore in pogajanja s temi orga- nizacijami ima že dolgo razvojno pot. Da so se ob pripravljanju sistemskih ukre- pov glede položaja manjšin oblasti pogovarjale s protimanjšinskimi organizacijami, smo že omenili. Novejši primer tega ravnanja je poziv koroškega deželnega glavarja Leopolda Wagnerja, maj bi se predstavniki KHD in slovenske manjšine skupaj s predstavniki koroških strank dobili pri »koroškem omizju« in v »stvamni, s čustvi neobremenjeni« razpravi dosegli kompromisno rešitev." Manjšina takšno sodelo- vanje odklanja iz načelnih razlogov, predstavniki Heimatdiensta so to ponovno legalizacijo in uveljavitev seveda z veseljem sprejeli in se pred časom že pogovarjali s strankarskimi voditelji treh v koroškem deželnem zboru zastopanih strank." V »študijsko komisijo« so vključeni tudi predstavniki koroške katoliške in evangeličanske cerkve. Preizkus s stališča skladnosti delovanja teh dveh pravnih oseb — organizacij s petim odstavkom člena sedem kaže primere naklonjenosti evangeličanske cerkve narodni manjšini, medtem ko je vprašanje katoliške cerkve zapletenejše. Kljub njeni tradicionalni vplivnosti na koroške Slovence, nedvomnim zaslugam za njihov kulturni in narodnostni razvoj v preteklosti in še danes viso- ikemu številu slovenskih duhovnikov, kažejo številne analize na negativno vlogo škofijskega ordinariata in nekaterih prenapetih nemškonacionalnih duhovnikov." Novi duh škofijske sinode, ki je pozvala k spravi in odpuščanju, na Koroškem še ni zavel z zaznavno močjo. k k odk Kljub večkratnim izrecnim predhodnim zagotovilom, da vlada me bo popustila zahtevam nemškonacionalnih organizacij po ugotavljanju manjšine, so v avstrij- 4 V op. 58 omenjeni članek H. Haasa. Dalje članek »10-Monate fiir NDP-Schmierer«, Kleine Zeitung, Klagenfurt, 1974, (2. avg.) št. 175, str. 10, 11 in 13. Omenjena izjava kan- clerja Kreiskega in poročilo o sodnem pregonu v Nečakovem delu pod op. 108, str. 13, oz. 53. % »Pisano omizje?«, Delo, Ljubljana, XVI/1974, (5. sep.) št. 207. " „KHD sprach mit Parteiobmännern«, Kärntner Tageszeitung, Klagenfurt, 1974, (2. okt.) $t. 229, str. 2. (7 Novejše razprave o koroški cerkvi in Slovencih so prispevali Tomaž Ogris (Mladje, Celovec, 1973, št. 14. str. 75—106), Vekoslav Grmič (Znamenje, Celje, 1973, št. 1, str. 1—9) in Viktor Omelko (v op. 58 omenjeni bilten avstrijskega odporniškega gibanja, str. 31—48). Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 173 skem zveznem parlamentu zastopane tri stranke (tako kot v koroškem deželnem zboru so to socialistična, ki ima v obeh domovih absolutno večino, ljudska in »svo- bodnjaška«) sprejele 17. septembra 1974 sklep o »štetju posebne vrste«." S tem sklepom je bilo ugodeno skoraj dve desetletji stari osnovni zahtevi protimanjšin- skih organizacij. Pod vprašaj ni bil postavljen le peti odstavek člena 7 avstrijske državne pogodbe o zaščiti etničnega značaja manjšinskih področij, ampak celotno varstvo manjšin, tako po členu 7 kot po drugih mednarodnih in notranjih pravnih obveznostih. Uzakonitev zahteve po ugotavljanju manjšine pomeni praktično uve- ljavljanje načelnega dvoma o obstoju manjšin nasploh. Še leta 1972 pa je kancler dr. Kreisky o zbiranju podpisov za referendum glede ugotavljanja manjšine dejal, da je »čisto hitlerjansko glasovanje«; pozneje je dodal, da gre za »fašistične aktivnosti brez politične teže«." x x z Razlage petega odstavka člena 7 se strinjajo v tem, da z njim niso samo pre- povedane protimanjšinske organizacije, ampak protimanjšinska dejavnost na splošno. Že angleški tekst priporočila Evropskega sveta št. 213 iz leta 1959 glede položaja narodnih manjšin v Evropi pravi, da Avstrijska državna pogodba »izrec- no prepoveduje sodelovanje v kakršnikoli dejavnosti«, ki ima manjšini sovražen namen (francoski tekst sicer govori o »kakršnikoli dejavnosti organizacij«)." Poleg petega odstavka člena 7 razpihovanje rasne in narodnostne mestrpnosti izrecno prepoveduje še vrsta mednarodnih konvencij in avstrijskih notranjih dokumentov, o čemer v tej številki RiG-a posebej govori dr. Borut Bohte. V ozračju, ki ga ustvarjajo organizacije, o katerih smo že govorili v tem pre- gledu, tako ni čudno, da prihaja do številnih nasilnih dejanj, ki jih sicer pripisu- jejo »neodgovornim posameznikom«. Že pred podpisom državne pogodbe so začeli »nezmanci« ponoči razstreljevati in na druge načine skruniti spomenike padlim slovenskim koroškim partizanom. Učenci in dijaki, ki so prijavljeni k slovenske: mu pouku, še posebej dijaki slovenske gimnazije v Celovcu, so izpostavljeni na poti v šolo in nazaj pogostim fizičnim napadom; v enem primeru so pred po- slopjem slovenske gimnazije nanje celo streljali. Nekaznovano ostaja stalno šču- vanje proti manjšini, saj si je npr. leta 1955 celo sam namestnik deželnega gla- varja dovolil izjavo, da je slovenščina »jezik smrtnih sovražnikov svobodne, nede- ljene Koroške«." Sedeži slovenskih ustanov in organizacij so izpostavljeni stal- nim napadom, v zadnjem času celo z eksplozivom, ne da bi policija vsaj v enem primeru odkrila storilce. Nekaj je bilo tudi fizičnih napadov na Slovence, več pa zmerjanja z »izdajalci« in »Čuši«; v nekem primeru so avstrijska sodišča označila napad le kot »spopad dveh pijancev«, pri čemer sta bila obsojena tako napadalec kot žrtev. 4 Problematiko ugotavljanja so obdelali Janko Pleterski v razpravi pod op. 7, Tone Zorn in Janko Pleterski v razpravi pod op. 12, posebej tudi Vladimir Klemenčič v tej številki RiG-a. 9 Die Presse, Wien, 4. 5. 1972, str. 73 in Arbeiter Zeitung, Wien, 14. 12. 1972, št. 288, str. 1 — Cit. po delu D. Druškoviča iz op. 15, str. 52. Druškovič tam navaja tudi oceno tedanjega avstrijskega zunanjega ministra dr. Rudolfa Kirchschlägerja, da so bili odstra- Ne napisov »sicer od emocij prevzeta, a nikakor ne šovinistična ali nacistična skupina«. % Dokument št. 1002 posvetovalne skupščine Evropskega sveta, 30. april 1959, str. 7. Mi Allgemeine Bauern-Zeitung, 5. 2. 1955. — Cit. po razpravi J. Pleterskega iz. op. 7. 174 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Po našem pregledu sta bili izrečeni obsodbi podobnih nasilnih dejanj le dva- krat: v primeru razstrelitve novega partizanskega spomenika na Robežu in prime- ru NDP-jevskega mazača" Taka neučinkovitost avstrijskih policijskih in sodnih oblasti je več kot zgovorna. * * k Zoper avstrijsko zanikanje obstoja nemškega nacionalizma in razširjenega pro- timanjšinskega delovanja nasploh govori znano dejstvo, da sta se na predlog sedaj vladajoče stranke leta 1962 obe vodilni avstrijski stranki dogovorili o potrebnosti zakona, »ki naj bi pomagal sodiščem in državnim pravdnikom republike, da ob vsem spoštovanju pravne državnosti učinkoviteje postopajo proti antidemokratič- nim akcijam in rasnemu ščuvanju, ikot pa je mogoče po veljavnih predpisih«. Žal pa ta iniciativa, ki bi bila koristen prispevek odstranitvi situacije, danes občutene predvsem na Koroškem, in ki bi vplivala na dejansko izvedbo petega odstavka člena 7, ni bila sprejeta, ampak je bila preložena do generalne revizije kazenske- ga zakonika. Vendar tudi novi kazenski zakonik, veljaven od l. 1. 1975 tu ni pri- nesel bistvenih sprememb." V občasnih deklaracijah so v preteklih dveh desetletjih avstrijske oblasti ob- sodile najbolj očitne primere nasilja nad manjšino. Znani so primeri, da so neka- tere organizacije oblasti tudi prepovedale: še pred letom 1955 za vpis v društveni register priglašeno zvezo plebiscitnih borcev z utemeljitvijo, da bi to bila milita- ristična organizacija," Svetovno sindikalno zvezo pa sploh le na podlagi mebistve- nih formalnih pomanjkljivosti? Prav v zadnjem času je tako npr. jeseni leta 1972 koroška deželna vlada v so- delovanju s celovškim ordinariatom prepovedala provokativno delovanje ustaške- ga »Pliberškega častnega voda«, kmalu nato je zvezna vlada prepovedala akcijo NDP proti tujim delavcem, zaplenjena je bila majska izdaja veteranskega glasila »Kameradschaft«, prepovedana je bila neonacistična proslava v Kremsu"" ipd. Zato je toliko bolj čudno, da glede delovanja nemškonacionalnih organizacij na Koroškem za njihovo prepoved ne zadoščajo miti najbolj očitni dokazi o mjiho- vem diskriminatoričnem značaju in delovanju. V takem položaju je možno celo vprašanje, ali bi za prepoved »Karntner Heimatdienst«-a in njemu sorodnih orga- nizacij res potrebovali le »Arier-paragraf« ali paragraf, ki bi izrecno mavajal, da organizacija deluje proti manjšini in proti njenim pravicam iz člena 7 avstrijske državne pogodbe. Vse doslej miso bila upoštevana opozorila manjšine iz Spomenice leta 1955 glede zaščite etničnega značaja manjšinskega področja v spreminjanju meja uprav- nih enot (sprememba občinskih meja s 1. 1. 1973), šolskih okolišev im šolskih središč ipd. Dejstva, da na Koroškem živita dva naroda, uradna publicistika ni v zadostni meri upoštevala — v nasprotju z zahtevo manjšine v tolmačenju petega odstavka člena 7. - maja INV. zakonski iniciativi po razpravi J. Pleterskega iz op. 10, str. 34-36; glede kazen- N V š . 10, str. ; glede skega nn podrobneje v razpravi B. Bohteta v tej številki RiG-a. one Zorn, Der Kärntner Abwehrkämpferbund, VKP, Ljubljana, V./1972, št. 1, str. 36. ns = s ze N J. Pleterskega iz op. 7. (J. Felaher), v op. 29, omenjena razprava, % Dokumentacija INV. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 173 Jugoslovanska stran je bila prisiljena z noto (29. 10. 1974) ponovno poudariti svoja stališča, med njimi izrecno tudi ona o delovanju, neskladnem s petim od- stavkom sedmega člena državne pogodbe. Avstrijska vlada ne samo, da je po- sredno ali neposredno vključila te organizacije v reševanje manjšinskega pro blema, ampak je skoraj v celoti tudi sama prevzela v svoji zadnji noti (2. 12. 1974) teze in argumentacijo nemških macionalistov. Nasilja nad pravicami slovenske manjšine na Koroškem jeseni leta 1972 nikakor ni moč ocenjevati kot »z emocijami obteženo diskusijo«. Prav tako je nesprejemljiva teza, da je bila avstrijska vlada »odločna« v ravnanju z »neodgovornimi elementi«. V tem, da so bili tudi redki ob- sojeni nemški nacionalisti pomiloščeni, ni moč najti nobene »odločnosti«, prav tako pa za organizirano skupino, ki deluje pod očitnim vodstvom znanih šovini- stičnih organizacij, ni moč uporabljati hipoteze o nekakšnih »neodgovornih elementih«. Nesprejemljiva je hkrati metoda, da avstrijska zvezna vlada v noto, celo v isti stavek, vpleta tako ekstremistična dejanja proti manjiši kot tudi nekatera kriminalna dejanja, ki so z manjšino v zvezi le v toliko, da so ob njih znani predstavniki znanih šovinističnih organizacij nekaznovano ta dejanja javno pod- tikali slovenski manjšini na Koroškem in s tem le dodatno neposredno kršili do- ločbe petega odstavka člena 7. Iz vsega povedamega izhaja, da Avstrija ni izpolnila določil petega odstav- ka člena 7 o zaščiti etničnega značaja manjšinskega oziroma dvojezičnega področja, ampak da je v vsem pustila proste roke za delovanje šovinističnim in praviloma hkrati neonacističnim in protijugoslovanskim organizacijam, ki postajajo s svojo razvejanostjo v vse sloje in oblike družbenega življenja, na Koroškem država v državi. S tem ne ogrožajo le slovenske manjšine, ampak celotno avstrijsko družbo, po državni pogodbi zamišljeno kot demokratično in odpnto. Tako se je po opravljeni analizi uresničevanja in kršitev petega odstavka člena 7 moč pridružiti znanemu mnenju nekdanjega avstrijskega predstavnika v OZN, avstrijskega zveznega poslanca prof. dr. Felixa Ermacore, »da neizvedba člena 7 državne pogodbe zaradi vseh mogočih nacionalističnih razlogov« ogroža celotni avstrijski ustavni red." Povzetek Kršitve določb petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe. V času prve avstrijske republike so s podporo oblasti nemške nacionalistične orga- nizacije na Koroškem in na Štajerskem nemoteno delovale proti slovenski manjšini, iz njihovega širšega okolja pa izvirajo tudi načrti za dokončno uničenje manjšine ter za priključitev in germanizacijo mejnih slovenskih področij tedanje Jugoslavije. Po anšlusu so nacisti te organizacije v celoti prilagodili svojemu sistemu in vključili v nacistične organizacije, ki so med drugo svetovno vojno sodelovale pri izseljevanju in ponemče- vanju slovenskega prebivalstva na obeh straneh nekdanje jugolovansko-avstrijske meje. Delovanje nemško-nacionalističnih organizacij je bilo zavezniškim zasedbenim silam v času sklepanja avstrijske državne pogodbe znano (med drugim je nanj opozarjala vrsta jugoslovanskih diplomatskih dokumentov) in so zato prepoved protimanjšinskega delovanja in zaščito narodnostnega značaja manjšine kot celote prevzele v peti odstavek člena 7 pogodbe, ki je zagotavljala obnovitev demokratične republike Avstrije. Odstavek % Salzburger Nachrichten, Salzburg, 22. marec 1966, št. 67. 176 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 je organski del člena, ki predstavlja podlago sistema potrebnih zaščitnih ukrepov v korist slovenski in hrvaški manjšini v Avstriji. Peti odstavek člena 7 je pomenil novost v avstrijskem ustavnem sistemu. Odstavek postavlja splošno normo o zaščiti manjšine kot človeške skupnosti. Manjšinska zaščita se ne nanaša samo na posameznike, ampak tudi na skupnost manjšine z vsemi njenimi konstitutivnimi elementi. Gre tako za prepoved asimilacije kot za odrekanje upravičenosti posledicam asimilacije: spremembi narodnostnega sestava in naselitvenega ozemlja manj- šine. Za razliko od ostalih odstavkov člena 7 peti odstavek ni ozemeljsko omejen na Ko- roško, Štajersko in Gradiščansko, ampak velja za celotno avstrijsko ozemlje. Uradna Avstrija ni sprejela takšnega tolmačenja prizadetih manjšin samih, lastne pravne znanosti in Jugoslavije kot sopodpisnice pogodbe in matične države obeh manjšin, ampak vztraja na absurdnem stališču, da so bile zahteve petega odstavka ob času podpisa Državne pogodbe že v celoti uresničene z določbami avstrijskega notranjega prava. To seveda praktično povsem onemogoča uresničitev direktnih in indirektnih zahtev petega odstavka. Vrsta kršitev črke in duha petega odstavka člena 7 se je pričela že štiri dni po slo- vesnem podpisu pogodbe. 19. maja 1955 je bil namreč ustanovljen »Kirntner Schulverein«, organizacija, ki se je z nekaterimi drugimi ustanovljenimi oziroma obnovljenimi organi- zacijami 1957. leta združila v osrednjo protislovensko organizacijo na Koroškem »Kirntner Heimatdienst«, Analiza vsebine javnih zborovanj nemško-nacionalističnih organizacij, vsebine pisanja njihovih glasil, izjav predstavnikov teh organizacij raznim sredstvom javnega obvešča- nja in oblike njihovih akcij, članske strukture, politične preteklosti vodij teh organizacij ipd. jasno izpričuje vsebino in bistvo protimanjšinskega delovanja, ki ga nemško-naciona- listične organizacije predstavljajo s patriotičnim geslom o »narodnostnem delu domovini zvestega, od prastrahu vznemirjenega obmejnega prebivalstva«. Avstrijske oblasti vztrajno trdijo, da nemškonacionalističnih organizacij ni mogoče prepovedati, ker njihova od oblasti potrjena pravila ne vsebujejo protimanjšinskega delovanja. Po trditvah samih protimanjšinskih organizacij ie ena izmed prvih in poglavitnih za- slug njihovega delovanja »korigiranje« rezultatov ljudskih štetij. Tu gre predvsem za ohranitev od nacistov uvedene diskriminacijske oblike hipotetičnega »vindiš« jezika. Po konceptu nemško-nacionalističnih organizacij skuša avstrijska vlada že desetletja uporab- ljati »korigirane« rezultate ljudskih štetij za upravičevanje skrčevanja obsega manjšin- sko-varstvenih določb in celo za vzdrževanje načelnega dvoma o potrebnosti manjšinske zaščite ter sploh obstoja manjšine, 2 Po nacionalistični kampanji pod neposrednim vodstvom »Kärntner Heimatdienst-a« in njegovih organizacij, predvsem »Elternvereinigung der Pflichtschulen Kärntens«, in po šolskem štrajku kot posledici te kampanje, so avstrijske oblasti 22. septembra 1958 uki- nile obveznost dvojezičnega šolstva na Koroškem. Vlada FLRJ je po dveh zaporednih notah v posebnem memorandumu 26. januarja 1959 zelo nadrobno in dokumentirano prikazala delovanje koroških protimanjšinskih organizacij. Avstrijska vlada na jugoslovanske proteste zoper takšno očitno kršenje določb člena 7 ni ukrenila ničesar. Nasprotno, z utemeljevanjem, da je pod stalnim pritiskom koroških nemško-nacionalističnih organizacij, je 19. marca 1959 predložila avstrijskemu zveznemu parlamentu zakona o manjšinskem šolstvu in o uporabi slovenščine na sodiščih v neka- terih delih Koroške. Sprejeta zakona sta sprejela zahtevo protimanjšinskih organizacij po »ugotavljanju manjšine«. Do ponovnega ojačanja protimanjšinske dejavnosti je prišlo v jeseni 1970 ob prosla- vah petdesetletnice koroškega plebiscita. Osrednje proslave v Celovcu so se udeležili naj- višji predstavniki avstrijske države, ves program pa so intonirale in izvedle nemške na- cionalistične organizacije. . H Primer, ko so avstrijske oblasti v znatni meri popustile napadalnosti protimanj- šinskih sil je takoimenovana »vojna za krajevne napise« (»Ortstafelkrieg«) jeseni leta 1972. Takrat je bilo na podlagi 6. julija istega leta sprejetega zveznega zakona v zelo omejenem številu koroških vasi postavljenih nekaj deset nemško-slovenskih krajevnih tabel. Ne glede na to, da zakon sam, še manj pa njegova izvedba, nista izpolnjevala za- devnih določb člena 7 v celoti, so nemški nacionalisti v nekaj organiziranih pohodih ter v številnih posamičnih akcijah do obletnice plebiscita 10. oktobra istega leta odstranili prav vse dvojezične napise. Navzlic formalnim policijskim ukrepom avstrijske oblasti Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 I77 niso preprečile pogroma na dvojezične table; znani so celo primeri, da so akcije nepo- sredno vodili predstavniki oblasti, na objavljenih fotografijah pa je moč videti tudi poli- cista, ki ploska šovinističnim odstranjevalcem napisov. Napadom nemških prenapetežev so bili izpostavljeni tedaj kljub prisotnosti varnostnih organov izpostavljeni celo tedanji deželni glavar Hans Sima z ženo in zvezni kancler dr. Bruno Kreisky. Konec koncev oslaja dejstvo, da je tudi tokrat v celoti uspela akcija protimanjšinskih sil in da zato na Koroškem še dvajset let po podpisu Državne pogodbe ni niti enega dvojezičnega kra- jevnega napisa. Protimanjšinska kampanja se je nadaljevala ob podpori nekaterih koroških politič nih strank tudi ob priliki občinskih volitev spomladi leta 1973. Zaradi rezultatov teh volitev je bil prisiljen odstopiti šef koroške socialistične stranke in deželni glavar Hans Sima, ker je bil pobudnik postavitve dvojezičnih napisov. Primer vzdušja, ki je bilo na Koroškem ustvarjeno s protislovensko gonjo, kažejo izjave nekaterih socialističnih od- bornikov v občini Pliberk (Bleiburg), češ da se niso upali skupaj s slovenskimi manda- tarji glasovati za lastnega županskega kandidata, ker so se bali napadov nemških šovinistov. Sama avstrijska vlada je sprejela koncept protimanjšinskih organizacij, dosledno proti željam in zahtevam manjšinskih predstavnikov, nadalje tudi z ustanovitvijo, sesta- vo in delovanjem takoimenovane »študijske komisije«. Kljub večkratnim izrecnim zago- tovilom, da vlada ne bo popustila zahtevam nemško-nacionalističnih organizacij tudi glede ugotavljanja manjšine, so 17. 9. 1974 v avstrijskem parlamentu in koroškem de- želnem zboru zastopane tri stranke sprejele sklep o »štetju posebne vrste«. V zadnjem avstrijskem odgovoru (2. 12. 1974) na jugoslovansko noto glede položaja manjšin (29. 10. 1974) avstrijska vlada v znatni meri sprejema tako teze kot argumentacijo koroških nacionalistov z utemeljevanjem, da je treba upoštevati mnenja pretežnega dela prebivalstva, Iz vsega povedanega izhaja, da Avstrija še zdaleč ni izpolnila določil petega odstavka člena 7 Avstrijske državne pogodbe glede zaščite etničnega značaja manjšinskega oziro- ma dvojezičnega področja, ampak je nasprotno v vsem pustila proste roke za delovanje nemško šovinističnim protimanjšinskim organizacijam, ki so hkrati praviloma tudi nazad- njaško, neonacistično in protijugoslovansko usmerjene. V konkretnem primeru organiza- cij »Kiirntner Heimatdienst-a« postajajo le-te s svojo razvejanostjo v vse sloje in oblike družbenega življenja država v državi. S tem ne ogrožajo le slovenske manjšine, ampak celotno avstrijsko družbo, po Državni pogodbi zamišljeno kot demokratično in odprto. Summary Violations of the Provisions under Paragraph 5, Article 7, of the Austrian State Treaty. Under the First Austrian Republic the German nationalist organisations with the blessing of the authorities were free to act against the Slovene minority in Carinthia and Styria and to make preparations for the destruction of the minority and for the annexation and germanisation of the Slovene areas bordering on the then Yugoslavia. After the Ansch- luss the Dazis reformed all these organisations according to their system and indorporated them into nazi organisations that during the Second World War cooperated in carrying out the banishment and germanisation of the Slovene population on both sides of the former Yugoslav-Austrian border. At the time of the signing of the Austrian State Treaty the Allied occupation forces were aware of the activities of the German nationalist organisations (they were reminded of these activities also by a series of Yugoslav diplomatic notes). For this reason they included the prohibition of anti-minority activities and the protection of the ethnic cha- racter of the minority as a whole in Paragraph 5, Article 7, of the State Treaty for the re-establishment of a democratic Austria. The above Paragraph is an integral part of the Article that serves as a basis for a system of necessary protective measures in favour of the Slovene and Croat minorities in Austria. Paragraph 5 of Article 7 represented a novelty under the Austrian constitutional system. This Paragraph stipulates a general norm on the protection of the minority as a community. The minority protection applies not only to individuals, but also to 12 Razprave in gradivo 178 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 the community with all its constituent elements. This implies both the prohibition of assimilation and the negation of validity of the assimilation results: any change in the ethnic composition and the area settled by the minority. Unlike other Paragraphs of Article 7, Paragraph 5 is not territorially limited to Carinthia, Styria and Burgenland, but applies to all the Austrian territory. The official Austria has not accepted this interpretation of the minorities concerned, of her own legal authorities, and of Yugoslavia as one of the signatories to the Treaty and mother country of both minorities, but insists upon the absurd view that the reguire- ments under Paragraph 5 at the time of the signing of the State Treaty had already been implemented through the provisions of the Austrian internal acts. This practically precludes any implementation of direct or indirect reguirements under Paragraph 5. A number of violations of the letter and spirit of Paragraph 5, of Article 7 began no later than four days after the solemn signing of the State Treaty. On May 19, 1955, the »Kiirntner Schulverein« was founded which in 1957 together with some other orga- nisations merged with the central anti-Slovene organisation in Carinthia, the »Kirntner Heimatdienst«, An analysis of the public meetings held by German nationalist organisations, the tone of their publications, statements by representatives of these organisations intended for mass media, an analysis of the essence and forms of their actions, membership, political record of the leaders of such organisations, and the like, clearly reveal the real essence of the anti-minority activities that the German nationalist organisations are pronouncing by the patriotic slogans about the »patriotic work of the loyal border population haunted by a primordial fear«. Nevertheless, the Austrian authorities insist that the German nationalist organisations cannot be prohibited as their rules contain nothing that could be construed as anti-mi- nority activity. According to the anti-minority organisations themselves, one of the foremost and prin- cipal successes of their activities is the »correction« of the results obtained through public censuses. This implies, in the first place, the preservation of the »windisch« already introduced by the nazis as a discriminatory form of a hypothetical language. On the basis of the concept of the German nationalist organisations the Austrian government has now for decades been trying to use »corrected« results of public censuses to justify an increasing limitation of the scope of minority protective provisions, or even to enter- tain in principle — doubts about the necessity of minority protection and conseguently about its very existence. Following a nationalist campaign conducted directly by »Kiirntner Heimatdienst« and its organisations, especially the »Elternvereinigung der Pflichtschulen Kärntens«, and following the school strike which resulted from this campaign, the Austrian authorities abolished compulsory bilingual schools in Carinthia on September 22, 1958. After two consecutive notes the Federal People’s Republic of Yugoslavia documented in a special memorandum, on January 26, 1959, in great detail the activities of the anti-minority orga- nisations in Carinthia. The Austrian government did nothing in reply to Yugoslav protests against such clear violation of the provisions under Article 7. On the contrary, with the affirmation of being under constant pressure from German nationalist organisations in Carinthia, it introduced on March 19, 1959, in the Federal Parliament two bills; one on the minority schools, and the other on the use of the Slovene language in courts in some parts of Carinthia. By the two adopted bills the anti-minority organisations’ demand for »an assessment of the minority« was met. In autumn 1970, during celebrations on the fiftieth anniversary of the Carinthian plebiscite, there was another upsurge of anti-minority activities. The central celebration at Klagenfurt was attended by the highest officials of the Austrian State, and the entire programme was keyed to the occasion and executed by the German nationalist orga- nisations. A case when the Austrian authorities considerably succumbed to the anti-minority pressure is the so-called »topographical inscriptions war« (Ortstafelkrieg) in autumn 1972. On the basis of a federal act, passed the same year on July 6, a few tens of to- pographical inscriptions in German and Slovene were erected in a very limited number of Carinthian villages. Regardless of the fact that the act itself and its implementation in particular fell far short of meeting the applicable provisions under Article 7 in full, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 179 the German nationalists, up to October 10, the anniversary of the plebiscite, destroyed every single bilingual topographical inscription. For all police measures the Austrian authorities did not prevent pogroms against bilingual inscriptions. There were even cases of similar actions being led by responsible officials, and on published photographs there was also a policeman applauding the chauvinist vandals pulling down an inscription. At that time even the head of provincial government, Hans Sima, and his wife as well as the federal chancellor became victims of attacks mounted by German chauvinists in spite of the presence of securily agents. After all, there is no denying the fact that that was another fully successful action by anti-minority forces which also explains the fact that twenty years after the signing of the State Treaty there is not a single bilingual topographical inscription in existence. The anti-minority campaign continued with the assistance of the political parties in Carinthia also during the municipal elections held in spring 1973. The election returns brought about the resignation of the leader of the Carinthian Socialist Party and head of the provincial government, Hans Sima, because he had advocated the erection of bilingual topographical inscriptions. Typical of the climate created in Carinthia through the anti-Slovene hysteria were the statements of some Socialist councilmen in the mu- nicipality of Pliberk (Bleiburg) that they had been too afraid of German chauvinists to vote together with the Slovene mandataries for their own mayoral candidate. The Austrian government itself accepted the concept of anti-minority organisations, always contrary to the wishes and demands of the minority representatives, also by the establishment, composition and activities of the so-called »study commission«. In spite of repeated clear assurances that the government would not cede to the demands of German nationalist organisations to carry out an assessment of the minority, on Septem- ber 17, 1974, the three political parties, represented in the Austrian federal parliament and in the Carinthian Diet, took the decision to hold »a census of a special kind«. In its last reply (December 12, 1974) to the Yugoslav note (October 29, 1974) on the situation of the minority the Austrian government took over to a considerable extent the claims and arguments used by Carinthian nationalists, stating that the opinion of major part of population should be considered. All the above facts make abundantly clear that Austria has fallen far short of meeting the provisions under Paragraph 5, Article 7, of the Austrian State Treaty regarding the protection of the ethnic character of the minority, i.e. bilingual territory. On the contra- Iy, it gave free reins to the activity of German chauvinist anti-minority organisations which, as a rule, are also reactionary, neonazi and anti-Yugoslav. As far as a the organi- sations affiliated to »Kiirntner Heimatdienst« are concerned, they have become a state within the State thanks to their ramifications reaching all social strata and affecting all forms of social life. Thus they endanger not only the Slovene minority, but the entire Austrian society which under the State Treaty was supposed to be democratic and free. 12?