—   117   —
Dopis od Soče.
Strašin vihar, kakoršniga se stari možje ne vedo spomniti, je bil 26. junija ob 8. uri zvečer v Ro čin i vstal, in grozovitna toča, ki se je z dežjem z neba vsula, je naše rodovitno polje žalostno pokončala. — Bog se nas usmili! — Na našim polji je žitno klasje obilno zernja zorilo; žlahtne tertice so tudi leftas nam sladkiga vinca obile obetovale, sadno drevje je z lepo obljubo nas tolažilo, de hoče lanjsko zamudo popraviti, in vse je pod božjo roko po naših goričicah blazno rodilo ; pa na enkrat so po tleh vsi naši serčni zaupi, in mi reveži z objokanimi  očmi gremo bledi lakoti v pest.
Vemo, de po deželah vsako leto nektere srenje gemtertje sovražna toča potolče in v žalostno revšino pahne. Prav bi bilo, ko bi vse srenje eniga celiga okrožja med seboj v družbo stopile, in vselej potolče-nim bratam škodo povernile. Tako bi se velika revšina odvernila, ktera se letaš eni, drugo leto pa drugi vasi naključiti utegne. Taka družba bi se imela po deželskih postavah vpeljati in od okrožnih uradnikov ali pa od kmetijske družbe oskerbovati. Drage Novice! ne zamudite tega namena, kteri je bil že večkrat od prija-telov kmetijstva pogovarjan, gorko še enkrat priporočiti. *)
F. J. Kaffol.
*) Ker smo ta dopis ravno kar dobili,   nimamo časa.  kaj več od tega govoriti^ bomo pa drugo pot.               Vredništvo.