Kip Marije Pomočnice, delo T. Kosa
SALEZIJANSKI VESTNIK
Glasilo salezijanske družine Leto X. št. 2 (28) — 24. 5. 1977
Izdaja Salezijanskl Inšpektorat Ljubljana, Rakovniška 6
Odgovarja In ureja dr. Stanis Kahne (stk) z uredniškim odborom Oprema: Ivan Kogovšek Tisk: Tiskarna Ljudske pravice Ljubljana
VSEBINA
Vreden ljubezni
3	Marija Pomočnica
4	Občni zbor salezljancev
5	Oratorij
7	Moj drugI dom
8	Don Boskovo vzgojno poslanstvo
9	Bivši gojenci
11	Naše misijonarke
12	Misijonar Majcen na Tajvanu
13	Lik Avguština Jakoba
14	Sejavec je šel sejat
15	Šepet notranjega vsemlrja
16	Iz žellmljega
17	V Kristusovi luči — v spomin na Franca Selaka
17	Sotrudnlcam v spomin
18	Iz družine molllcev za poklice
19	Salezljanski mlsijoni po abecedi
20	Ali ga poznate?
VREDEN LJUBEZNI
Kličemo te Pomočnica in prav pravimo, saj to si. S svojim obstojem prinašaš ljubezen v to vsakdanjost, mnogim pomagaš začenjati novo življenje. Od večnosti sem kljubuješ grehu in človeku se postavljaš ob stran,
ko mu hudobni duh zastavlja pot iz temine greha k Luči.
LJUBITI, LJUBITI, LJUBITI — nam kličeš v dnu duše,
v tistem še neomadeževanem naročju božjega.
Zato te kličemo za blaženo Devico,
priznavamo za priprošnjico
in prosimo za pomoč.
Svoje oči dvigamo k tebi, Marija,
ki svetiš vsemu občestvu izvoljenih kot zgled kreposti.
V svoji materinski ljubezni se zavzemaš za brate svojega Sina,
ki so v nevarnostih in stiskah.
ŽIVITE V LJUBEZNI, nam kličeš,
rastite v okrilju mojih rok,
v zavetju mojega srca.
Moje roke bodo branile grehu pot
in moje srce vas bo ljubilo, zakaj
»VSE KAR ZAŽIVI, JE VREDNO LJUBEZNI«.
Predpodoba si Cerkve,
ker si v nebesih že poveličana po telesu in po duši; in tako tudi mi pričakujemo dovršenosti v prihodnjem veku. Tako sveti na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe in pomoči.
Marko
MARIJA POMOČNICA
UTRINKI NEKDANJIH DNI
RAKOVNIK, DNE 31. MAJA 1905:
»Kadar zvonovi v večernem mraku naznanjajo odhod Marijinega meseca, občuti naše srce nenavadno tesnobo. Zdi se nam, kakor bi se poslavljala od nas sama Marija in nas pustila za nekaj časa v puščobi in samoti. Nikdar še tako kakor letos ni moje srce občutilo te ločitve. »Zakaj odhajaš?« sem sam pri sebi ponavljal, ko sem v večernem mraku sredi mnogoštevilnega občinstva sedel na obširnem dvorišču, obdanem z visokim drevjem, katerega košato vejevje je kakor zelena streha zakrivala očem jasno zvezdnato nebo. V svetem zamišljenju sem zrl kip Marije Pomočnice, ki je sredi cvetic in zelenja umetno razsvetljen sta! na gledališkem odru. Pri pogledu na krasen prizor so se vzbujali v srcu sladki občutki, in skupno z gojenci sem v prozi in poeziji proslavlja! Marijo ter jo prosil, naj mi ostane vedno mati.«
(»Don Bosko« leta 1905 na str. 82.)

»Kdor je letošnje leto opazoval praznik Marije Pomočnice na Rakovniku, ta se je spomnil ponižnega, a istočasno slovesnega začetka nekdanjih siavnosti Marije Pomočnice v Turinu. Od vseh strani, blizu in daleč, so prihiteli sotrudniki in goreče sotrudnice, da počastijo mogočno Kraljico. Celo iz Kranja, Kamnika, Jesenic, Vrhnike, Litije, Borovnice, Višnje gore in drugih oddaljenih krajev smo opazili lepo število vnetih častilcev in častilk, pridnih sotrudnikov in sotrudnic. Pokazali so otroško zaupanje do Marije Device in s svojo prisotnostjo povzdignili slavnost.«
(»Don Bosko« leta 1906 na str. 87.)
*
Ljudstvo je prihajalo v nepretrgani procesiji. Že na predvečer je oživel Rakovnik, ki je izgledal nekam praznično. Dolge zastave so plapolale na zavodu in na hišah bližnjih sosedov. Ob poti, ki se vije na Rakovnik, so nastali napisi, proslavljajoč Marijo. Romarji so vreli od blizu in daleč s celega Kranjskega, celo s Štajerskega, Primorskega ... In te množice romarjev so izginjale v svetišče. Tam so poklekovale pred kipom Pomočnice, odpirale so srca, zaupanja polna in svete ljubezni, vzdihovale so kakor otroci pred ljubljeno materjo, zaupno so molile, prosile, prepevale in hvalile Marijo za prejete dobrote.«
(»Salezijanska Poročila« leta 1909 na str. 444.)
3
ZA OKROGLO MIZO
OBČNI ZBOR SALEZIJANCEV
Pred 100 leti je don Bosko prvič sklical zbor opolnomočenih sobratov, da bi ugotovili stanje komaj porajajoče se družbe in načrtovali njeno življenje in delo za prihodnost. Janez Bosko je smatral ta zbor za izredno važnega. Z njim so tedaj sedli za mizo poleg Mihaela Rua, misijonarja Cagliera, grofa Caysa še 18 drugih mladih salezijancev.
Družba je tedaj imela v rokah komaj tri leta stare konstitucije, zaživela je že tudi družba Hčera Marije Pomočnice, komaj je izšla prva številka Salezijanskega vestnika. Vseh salezijancev je bilo tedaj 361 na delu po 18 hišah.
Sad dela tega prvega don Bo-skovega zbora je bil Priročnik za
salezijansko družbo.
*
Letos bo družba po svojih opolnomočenih predstavnikih že enaindvajsetič sedla za 'okroglo mizo', drugič po 2. vatikanskem cerkvenem zboru. To pot ima v rokah prenovljene konstitucije ali ustavo, ki ima za seboj že šest let življenjske preverbe, razširjena je v 77 državah, ima 18 tisoč članov, razdeljenih v 72 inspek-torij in delajo v 1500 centrih s šolami vseh vrst.
Delo te velike okrogle mize, za katero bo sedlo okrog 130 salezijancev, bo pod geslom: oznanjevanje in pričevanje evangelija.
Ves salezijanski svet se pripravlja na ta veliki zbor. Vsaka salezijanska inspektorija ali provinca je že obhajala svoj občni zbor kot pripravo nanj. V centru bo iz posameznih delcev nastala mozaična podoba današnje sale-zijanske družbe. Vse posamične okrogle mize so delale pod istim geslom.
*
V Jugoslaviji sta dve salezijanski inspektoriji: slovenska in hrvatska. Obe sta že končali s svojim delom meseca februarja.
Slovenska salezijanska skupnost je imela za 'okroglo mizo' 33 članov. Zbrali so se pri Mariji Pomočnici na Rakovniku. V don Boskovem imenu je zboru predsedoval inšpektor Rudi Borštnik, vodil pa ga je bivši inšpektor Štefan Žerdin.
Gradivo za razpravo na zboru so pripravile tri komisije: za pastoralno delo in katehezo, za re-
dovniško življenje in za oblikovanje kandidatov ter mladih salezijancev. K podobi življenja in dela salezijanske skupnosti so prispevala še razna poročila: o vzgojnem delu v slovenskem dijaškem konviktu v Celovcu, o pastoralnem delu na tržaškem, o misijonskem delu v diaspori, o tisku, o poklicu salezijanca-po-močnika, o delu Hčera Marije Pomočnice. Zelo koristno bi bilo poročilo o duhovnem delu sobratov po raznih bolnicah, o delu naših ljudskih misijonarjev ...
Mozaik, ki je iz tega nastal, je pokazal tole podobo salezijanske družbe v domovini:
Družba živi in dela. Njena življenjska sila je premagala obdobje najhujših preizkušenj zad-
njih sedmih let po prejšnjem občnem zboru. Zavest, da je treba posodobiti pastoralno in katehet-sko delo, je vedno bolj živa. Da bi bila še bolj živa in učinkovita, je zbor sklenil ustanoviti pasto-ralno-katehetsko šolo za svoje člane, obenem pa poživiti in posodobiti verski tisk, ki je namenjen vernemu ljudstvu.
Za tako dinamično delo je potrebna vedno bolj zavestno živeta bratska skupnost. Daje ji moč in smisel posvetitev Kristusu po don Boskovi karizmi, ki ima svoj konkretni izraz v trojni prisegi: živeti in delati v Kristusovi poslušnosti, uboštvu in čistosti. Zbor je v marsičem uzavestil smisel te trojne odpovedi prehodnim zemeljskim stvarnostim.
4
75 LET SDB V SLOVENIJI
ORATORIJ — DELAVNICA KRISTJANA
Oratorij pomeni molilnica, kapela. Filip Nerij (1515—1595) je iz njega naredil delavnico krščanske zavesti za ljudi tedanjega časa, Don Bosko pa je iz oratorija napravil družino za fante, ki je niso imeli. V njej jim je dal za mater Marijo Pomočnico-Brezma-dežno, evharistični Jezus pa naj jim bi kazal pot k Očetu.
Ko je don Bosko iskal primernega mesta za zbiranje svojih fantov, se mu je nekega dne približal neki Pankracij Soave in ga vprašal, če ni morda on tisti, ki išče mesto za nekak laboratorij. Don Bosko je odvrnil: Ne za laboratorij, ampak za oratorij. Že prav, je odvrnil Soave in ga popeljal k Pinardiju, mu pokazal lopo, don Bosko jo je kupil in spremenil v oratorij in dom za brezdomce, kakor je bil tudi sam.
12. aprila 1846, ko se je don Bosko vselil v Pinardijevo lopo, je ustanovni dan Oratorija in začetek zmagoslavnega pohoda vseh oratorijev po svetu: dom mladine, domače ognjišče zanjo.
Nastal je v času velikih trenj med Cerkvijo in državo v Italiji. Don Bosko pa je z oratorijem hotel vzgojiti svoje fante v dobre državljane in dobre kristjane. Zato je postavil pred vrata vsako
politiko. Ta pečat nepolitičnosti je bil tako močno vtisnjen v njegovo ustanovo, da je prešel v samo ustavo salezijanske družbe, tako prvo, ki jo je napisal don Bosko sam, kakor tudi zadnjo, ki je bila zgrajena na prvem po-koncilskem salezijanskem občnem zboru. Glasi se: Čeprav hočemo ostati zunaj vsake strankarske politike, zavračamo vse, kar podpira krivičnost in revščino, ter sodelujemo z vsemi, ki gradijo bolj človeka vredno družbo (K 19).
Rakovniški oratorij
Pobudniki salezijanskega dela v Ljubljani, med njimi v prvi vrsti katehet Janez Smrekar, so imeli pred očmi predvsem zavod za prestopniško mladino, ki naj bi jo salezijanci spravili na pravo pot. To naj bi bil prvi namen Rakovnika, kjer so se 23. novembra 1901 naselili prvi salezijanci.
Toda salezijanci niso hoteli, da bi njihova ustanova nosila pečat »poboljševalnice«: fantje naj ne vstopajo v življenje s pečatom, da so izšli iz poboljševalnice!
Don Boskov duh je bil že v prvih salezijancih tako močan, da se nikakor niso pustili zapreti v za-
vod. Tudi oni so, kakor don Bosko šli med okoliško mladino in z njo ustvarili ,oratorij': prostor in čas za zabavo, kulturo in molitev.
Prvi dve leti po prihodu sale-zijancev na Rakovnik ni bilo mogoče misliti na oratorij, zaradi pomanjkanja prostorov. Že leta 1903 pa so začeli prihajati fantje iz okolice na Rakovnik. Povečini so bili vajenci. Poleti so radi prihajali, jeseni pa so se vsi porazgubili zaradi dela.
Tedaj je bi! Rakovnik čisto izven mesta. Salezijanci so poskušali odpreti prostore na več krajih okrog mesta, da bi omogočili mladini lažji dostop do oratorija. Pristojne oblasti so dale dovoljenje, celo pohvalile namen sale-zijancev, obljubljale prostore, materialno pomoč, a vse je ostalo pri obljubah.
Leta 1909 je rakovniški ravnatelj Alojzij Valentin Kovačič znova odločno poskusil zbrati okoliško mladino na Rakovniku. Nesebično prizadevanje salezijan-cev in dobrota do fantov je bila tako velika, da so ti prihajali iz Trnovega in celo iz Vodmata in še bolj oddaljenih predelov ljubljanskega predmestja.
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■
da bi postala v vsakem salezi-jancu pričevalno učinkovita kot kažipot današnjemu človeku k Bogu.
V tem smislu salezijanski vzgojitelji oblikujejo najmlajši rod bodočih delavcev v božjem vinogradu. Sadovi so že sedaj vidni: skupnost aspirantov-gimnazijcev, salezijancev-gimnazijcev, novincev in bogoslovcev izžareva visoko stopnjo zavesti svojega poklica. Vse kar ni zrelo za don Bo-skovo karizmo sproti odpada, osipa pa je vedno manj.
Zbor je bil najbolj zaskrbljen zaradi vedno manjšega odziva pri mladih za duhovni poklic, duhovniško redovniškega, še bolj pa za laiško-redovniškega, ki je druga od bistvenih sestavnih prvin salezijanske družbe. Poživiti bo treba vero v krščanskih družinah, da bodo te grede krščanskega življenja spet prinašale svoje najlepše sadove.
Ta zbor je bila prava okrogla miza, za katero so sedeli bratje,
se pogovarjali z vso odkritostjo, obenem pa prijateljsko. Vzdušje je bilo enako evharistično in prežeto z božjo besedo med razpravljanjem, kakor med molitvijo in samem evharističnem slavju. V njih je bila občutena zavest cele inspektorialne skupnosti, ki je razsejana po vsej Sloveniji, od Škofij in Opčin na italijanski meji do Kapele, Veržeja in Dokležovja na severovzhodni meji, od Ko-privnika pod Triglavom do Škoc-jana, ki gleda na Gorjance, in potem od Mužlje v Vojvodini preko Beograda, Niša in Prištine do Tl-tograda in Nikšiča, kjer slišiš govoriti madžarsko, srbsko in albansko. In še naš Celovec!
Don Boska vsak po svoje nosi in predstavlja 96 duhovnikov, 26 pomočnikov, 23 bogoslovcev, 20 salezijancev-gimnazijcev In 7 novincev, skupaj 172 ljudi, ki segajo od 17 leta starosti, preko 20—40 letnikov, ki jih je največ, pa tja do 88-letnega starosta, Janka Va-Ijavca. Za božje kraljestvo delajo
v 42 župnijah in še na drugih področjih oznanjevalnega dela: šola, tisk, vzgoja, ljudski misijoni, bolniki, to pa v tehle škofijah: ljubljanski, mariborski, koperski, tržaški, goriški, zrenjaninski, beograjski, skopski in barski.
V duši vsakega pravega salezi-janca je zapisano prepričanje, ki ga izraža 17. člen nove salezijanske ustave:
Naše poslanstvo je del poslanstva Cerkve, ki ostvarja odrešit-veni božji načrt in prihod njegovega kraljestva, s tem da nudi ljudem Kristusovo oznanilo in milost, in spopolnjuje naravni red z evangeljskim duhom. Delamo za celostni napredek vseh, zlasti mladih in tudi odraslih, da bi postali 'pošteni državljani in dobri kristjani'. V zvestobi ustanovniko-vim namenom se bomo prizadevali v vsaki naši vzgojni in pastoralni dejavnosti za njihovo postopno podobnost s Kristusom, popolnim človekom.
stk
5
Fante so salezijanci spremljali na njihove oddaljene domove, seveda med petjem pa tudi kričanjem in tako kalili nočni mir.
»Jutro« je 28. januarja 1911 takole ožigosalo početje salezijan-cev:
,Že nekaj časa sem prirejajo na Rakovniku ob prostih šolskih dneh razne zabave, katerih se udeležujejo otroci iz mesta. Ne bi imeli ničesar proti tem zabavam, če se ne bi pri tem kalil tudi nočni mir. Kajti ti otroci se v večernih urah vračajo v mesto v spremstvu nič manj neumnih sa-lezijancev v sklenjenih vrstah in razgrajajo kolikor morejo. Ne zamerimo tega otrokom samim, ampak njih kolovodjem, ki dajejo drugim s tem slab zgled, da se sami najbolj derejo. Vprašamo slavno policijo, če za te gospode ne velja mestni policijski red.'
Prvi delavci v oratoriju so bili Alval Kovačič in klerlki Czapel, Ošlaj, Janko Valjavec In drugi. Oratorij je v letih od 1909 do 1914 narastel že na 150 fantov.
Oratorij je znova zaživel po vojni leta 1919. Najprej so ga obiskovali samo otroci. Do leta 1926 je življenje v njem zelo nihalo, zdaj se je razživelo, zdaj je hiralo. Ali ni bilo pravega osebja ali pa prostorov. Zdi se. da so salezijanci v tistem času videli več smisla in učinkovitosti dela med obrtniki in dijaki, to je v zavodu z rednim delom, kakor pa z ubadanjem z omahujočimi okoličani.
Leta 1926 so oratorij porinili v kripto pod cerkev, imenovali so jo katakombe. Kljub nezdravim prostorom se je oratorij od tega leta dalje široko razmahnil. Od 1926 do začetka druge svetovne vojne 1941 je oratorij obiskovalo vsako leto večje število
fantov: od začetnih 80 do 520 leta 1939. Sprva je bil oratorij odprt samo ob nedeljah in cerkvenih praznikih, od 1929 pa vse do konca njegovega obstoja leta 1945, je bil odprt vsak dan.
Delovanje oratorija je bilo zelo razvejano. Mladina je bila razdeljena na tri odseke: otroci, zbrani v Marijinem vrtcu, fantje od 14. do 16. leta v mlajšem krožku, od 16. leta dalje pa v starejšem krožku. Dejavnosti so bile zabavnega značaja: razne igre na dvorišču, ob slabem vremenu pa v katakombah: ,človek ne jezi se', kar-
te, šah ipd.; šport: lahka atletika, nogomet v organiziranem Športnem klubu Korotan, namizni tenis. V ta namen so salezijanci s svojimi fanti sami uredili športno igrišče, ki je segalo od današnje Angore do Dolenjske ceste. Kulturna dejavnost je bila vedno bolj kvalitetna: najprej razne igre v zavodski dvorani, potem prave
drame In operete, akademije, re-citativi. Že od vsega začetka je bila ustanovljena godba na pihala. Ta je doživela največji razcvet pod vodstvom dr. Franceta Cigana, ki je vodil tudi razne pevske zbore: otroškega in fantovskega. Nekaj časa je živel tudi tamburaški zbor. Letni izleti so združevali vse dejavnosti oratorija.
Vse te dejavnosti so bile sredstvo, da bi mladino vzgajali v krščanskem življenju na rednih verskih sestankih, posebej za otroke v Marijinem vrtcu, posebej
za druge starostne skupine v krožkih. Posebno so gojili vzgojo ministrantov od malih do fantov, godnih za vojaško službo. Najbolj zavestno krščansko življenje se je oblikovalo v fantovskih krožkih, ki so imeli svoje vsakoletne občne zbore s poročili o delovanju raznih sekcij. Mesečne vaje za srečno smrt in letne duhovne vaje so bila močna obdobja poglobljenega krščanskega življenja. Nedeljska in praznična maša je bila obvezna za vse člane oratorija, če so hoteli aktivno nastopati v raznih dejavnostih oratorija, ali se udeleževati prireditev. Mladinska maša s starši je odmevala od ljudskega petja.
Oratorij je imel največji razcvet v letih od 1935 do 1941, ko so ga vodili dr. Alojzij Tome, dr. France Cigan in Franc Skuhala. V tem času je imel oratorij tudi svoje glasilo pod raznimi Imeni, zadnji od njih je imel naslov Rakovnlški zvon.
V takem oratoriju ni nič čudnega, da so se porajali tudi poklici za salezljansko družbo, čeprav zanje nI bilo nikakršne propagande. To so bili v letih od 1937 do 1945: dr. Kahne Stanko,
Don Boskov praznik na Radni 1924
Rakovniška godba
6
Žerjav Mirko, Okorn Stane, Doli-nar Egidij, po vojni pa iz istega duhovnega ozračja, Lojze Snoj in sestra družbe Hčera Marije Pomočnice, s. Ivanka Bizjanova.
Drugi oratoriji: Veržej, Radna, Murska Sobota, Kodeijevo in Celje
Kjerkoli so delali salezijanci, povsod so odprli vrata tudi okoliški mladini.
Med vsemi oratoriji je bil gotovo najbolj rodoviten za poklice oratorij pri salezijanskem vzgojnem zavodu v Veržeju. Njegov vpliv je segal v vse pomurske vasi in privabil s svojim delom največ mladih ljudi, tako fantov kakor deklet v don Boskove ustanove. Ta vpliv je občuten še dandanes.
Drugi oratorij, ki je še danes živ v spominu ljudi, je oratorij na Radni. Deloval je od 1907 do 1941, ko so Nemci zasedli stari grad. Iz njega izhajajo pokojni Kmetic Franc, salezijanci-pomoč-niki Janko Božič in Drago Senica, ter cela vrsta salezijanskih sester po posrednem vplivu tega orato-rija.
Leta 1919 je zaživel najprej v baraki, potem pa v lepi zidani hiši, Mladinski dom na Kodelje-vem v Ljubljani s športnim igriščem in kinodvorano. Iz njega izhaja sedanji nadškofijski kancler Franc Vrhunc in salezijanec Tone Bedenčič.
Naj omenimo še oratorije v Murski Soboti (1924) in Celju (1938). Prvi je bil privesek dijaškega doma Martinišče, drugi pa samostojna ustanova z lastno lepo hišo. Vojna je pobrala obe ustanovi.
In danes?
Don Bosko je začel svoje delo za reševanje mladine s ceste s katekizmom mlademu vajencu Jerneju Garelllju na praznik Brezmadežne po maši leta 1841 v cerkvi Sv. Frančiška Asiškega. Vse kar je don Bosko storil, oratorije, šole vseh vrst, tisk, vse je bilo samo za katehizacijo v veri ogrožene mladine.
To delo, katehlzacija, je danes salezijanski oratorij: vzgoja mladih v veri.
Kako še danes to velja, potrjuje nova salezljanska ustava, ko pravi: ,Don Bosko je začel svoje delo s preprostim katekizmom'. Oznanjevanje evangelija in poučevanje katekizma je osnova našega poslanstva. Kot salezijanci smo vsi in povsod vzgojitelji za vero' (K 20).
stk
MOJ D!iJGI DOM
ORATORIJ
Dajte, da vas bodo fantje ljubili, je dejal don Bosko... svojim salezijancem kot osnovno pravilo vse vzgoje. To njegovo priporočilo so znali uresničevati tudi salezijanci v Sloveniji na Rakovniku. Iz boječih prvih stikov najmlajših obiskovalcev je nastalo razmerje ljubezni, ki se i,e prelivala med množicami zapuščenih fantov in njihovimi vzgojitelji, ki so mnogim nadomeščali pravi dom, mnogim pa so postali drugI oče in mati.
Moj nastarejši spomin sega v leto, ko so blagoslavljali zvonove na Rakovniku na Veliki šmaren 1927. Takrat sem imel pet let. Spominjam se okrašenih voz z zvonovi in narodnih noš. Po končani slovesnosti bi rad gledal, kako bodo zvonove vlekli v zvonik, pa je mama prijela mene in bratca za roke in smo morali domov. Dom in družina je terjala tudi tako žrtev.
Zahajal sem s starejšimi brati ob nedeljah v cerkev, ki je imela še zasilne klopi. Spominjam se, ko so zapele prve orgle namesto velikega črnega harmonija. To je bilo še vse opazovanje od daleč.
Kot osnovnošolec pa sem se smel vpisati v Oratorij. Dobil sem izkaznico. Zbirali smo žige od vsakega obiska in to je bilo tudi merilo za nagrade ob Miklavže-vanju in ob drugih priložnostih.
Previdno, počasi smo se spoznavali s fanti in gospodi, ki so vodili oratorij. Kdo ne čuti še danes nekaj posebnega v srcu, ko zasliši ime gospod Lovrenčič, Viz-
Rakovniški oratorij 1954
Okorn Stane
vary, Tome, Cigan, Skuhala in še drugih aslstentov-bogoslovcev, ki so nam bili kot starejši bratje vedno na razpolago? Želja v srcu vsakega je bila: iti na Rakovnik vsak dan! Nastalo je prijateljstvo, ki nas je povezovalo v družino.
Nepozabne bodo ostale skupne igre. Ob prvih pomladanskih nedeljskih dopoldnevih ,črni mož' na malem igrišču pod cerkvijo. Ob popoldnevih pred ,naukom' ali po njem ,strupena žoga', zastava'... Učili smo se življenja v skupnosti, podrejanja pravilom igre, spoštovanja bližnjega, poštenosti; sprostili smo si obenem duha in krepili telo.
Srce oratorija je bila nedeljska maša. Peli smo, da se je cerkev tresla, posebno ko so zadonele orgle ,Veš, o Marija', ,Povsod Boga', ali don Boskovo ,Ali ga poznate'.
Najbolj nas je navezovalo na oratorij zaupanje salezijancev, ki so nam prepuščali mnoge službe in odgovornosti: članstvo v Marijinem vrtcu, misijonskem krožku, tamburaškem zboru, na gledališkem odru, pri godbi, nogometnem klubu. Vse to je mladina vodila sama, seveda pod diskretnim nadzorstvom voditelja. Imeli smo seje, občne zbore. Pogovorili smo se o vsem. Pri tem smo čutili: oratorij je naš, je moj. Kar delam, je zame, mene in druge bogati.
Nam vsem, ki smo doživljali oratorij, še danes done v spominu melodije ,Miklavža', pa pesmi in deklamacije za materinski dan, na akademijah don Bosku in Mariji v čast.
Neki župnik je vprašal v kraju, kjer so nekoč salezijanci imeli oratorij in se o njem še veliko dobrega spominjajo, kaj so salezijanci delali, da ste bili tako povezani? Odgovor je samo eden: bili smo kot ena družina. Vsi smo se čutili eno. Vsi za enega, eden za vse!
Stane Okorn
7
DON IOSKOVO
vzgojno poslanstvo
PRAVŠNJA LJUBEZEN
Ameriški bestseler »Ljubčki svojih mater« trdi, da je bilo na začetku 2. svetovne vojne 1,825.000 mladih Američanov nesposobnih za vojaško službo zaradi duševnih motenj (nevroze) in še drugih 600.000 so morali pozneje odpustiti Iz vojske, ker so bili nevrotični. To so pokazale temeljite zdravstvene raziskave. Koliko milijonov ljudi pa je nesposobnih za toliko drugih poklicev, pa se tega ne zavedajo, ker ne delamo tako temeljitih preiskav zdravstvenega stanja posameznih državljanov. Pisatelj trdi, da so matere svoje sinove vklenile v zlate verige svoje prevelike ljubezni in jim onemogočile, da bi se razvili v samostojne osebnosti.
Pisatelj je tem materam očital »maternal overprotection« ali »preveliko zaščitenost s strani mater«. Nekatere matere škodijo svojim otrokom, ker jih zanemarjajo, se zanje ne brigajo, se jim ne znajo predati in nepravilno zanje skrbijo, druge matere pa pretiravajo v nasprotni smeri: svoje otroke so hotele popolnoma zaščititi, a so jim onemogočile, da bi se naučili obvladovati življenje s svojimi lastnimi sposobnostmi in zmožnostmi.
Kake oblike lahko dobi »pre-zaščltenost« otroka s strani matere nam pravi gottinški psiho-terapeut Schvvidder.
Lastninska ljubezen smatra otroka za svojo lastnino in je prepričana, da je otrok zato na svetu, da daje materi zadoščenje in veselje. Toda otrok ne sme biti nikdar lastnina, s katero bi lahko razpolagali po mili volji, ker je otrok oseba in ima svoj cilj, svojo usodo in svojo življenjsko nalogo. Mati mora odkriti otrokov cilj, prepoznati njegovo usodo in najti otrokovo življenjsko nalogo. Ko je vse to odkrila, potem pomaga otroku, da more življenje spoznati in ga postopoma obvladovati.
Žrtvovana ljubezen skuša vse narediti namesto otroka in se čuti nekaka sužnja otrokove eksistence. Taka mati si vedno očita, da ni izvršila svoje naloge in da bi
morala otroku nuditi mnogo več kot mu je dala. Taki otroci se občutijo ob svojih materah negotovi in brez prave življenjske usmerjenosti, ker niso nikdar ničesar krivi in ker vse stori namesto njih mati. Take matere so prepričane, da svoje materinske dolžnosti niso nikdar zadosti izvršile in da so zato vedno dolž-nice svojih otrok. Reči moramo, da taka mati onesreči svojega otroka, ker je postal »žrtev materinske dolžnosti«. Taki otroci so popolnoma onesposobljeni za življenje.
Gospodovalna ljubezen skuša popolnoma obvladati svojega otroka: otrok naj ne je zato, ker je lačen, pač pa zato, ker mu mati hoče utešiti glad; otrok je tako. In tako govori In se obnaša, ker to materi na poseben način godi; otrok naj bo na določen način oblečen, ker se materi zdi tak kroj in taka barva obleke najbolj primerna; otrok naj goji ta šport ali se zanima za določeno dejavnost, ker si je ona vedno želela, da bi se odlikovala v tisti športni panogi in bila uspešna v kaki dejavnosti; otrok naj si izbere poklic, ki si ga mati ali zaradi nenadarjenosti ali zaradi denarnih težav ni mogla »privoščiti«. Taki otroci so prerisane slike svojih mater. Nikdar niso mogli postati tisto, za kar imajo naravne sposobnosti in nikdar nismo naredili tega, kar jim je v danih okoliščinah najbolj prijalo in je bilo v tistem trenutku najbolj potrebno. Vedno je stala ob njih ali za njimi njihova mati in želela, da »pridni deček ali deklica« izvršita željo svoje matere.
Spolno pobarvana ljubezen išče pri sinu nadomestilo za tisto, kar bi morala dobiti kot zakonska žena pri svojem možu. Otrok se si-
cer materinega odnosa do sebe ne zaveda, čuti pa, da je v službi notranjih razpoloženj svoje matere. Kadar je mati razpoložena, ravna s sinčkom na čisto določen način, kadar je normalna, se obnaša tudi do otroka normalno, ko pa je mrzla je tudi do otroka tuja. Mati ne vidi v sinu človeško osebnost, ki jo je treba postopoma voditi k človeški zrelosti temveč bitje, ki je v službi njenih bioloških zahtev.
Če se sedaj vrnemo k best-selerju »Ljubčki svojih mater« vidimo, da približno ena desetina ameriških vojakov ni bila sposobna za vojaško službo in s tem za eno izmed osnovnih dolžnosti vsakega državljana, da brani svojo domovino. Ti fantje so bili pri svojih 19. letih duševno anormal-ni, niso bili usposobljeni, da bi izvršili eno izmed osnovnih nalog, ki jo ima vsak človek. Ker so bolehali na neurozah, ki so jih povzročile matere z napačno ljubeznijo, so bili proizvod napačne vzgoje.
Vsaka izmed teh mater bi bila silno užaljena, če bi ji kdo očital lastninsko, žrtvovano, gospodovalno, spolno pobarvano ljubezen. Vsaka izmed njih je prepričana, da tako rada ni imela še nikdar nobena mati svojega otroka, kakor ga je imela ona, četudi je naredila iz njega duševno bolnega človeka, ki ni bil zmožen za izvrševanje ene izmed osnovnih državljanskih dolžnosti.
Če bi namesto vojaške obveznosti vzeli kako drugo življenjsko nalogo, bi mogli ugotoviti isto: mnogo mladih ljudi je nesposobnih za izvrševanje določene naloge, ker so jih matere vzgajale v napačni ljubezni.
V. Dermota
8
BIVŠI GOJENCI
VELIKA DON BOSKOVA LJUBEZEN
MOČNA VEJA SALEZIJANSKE DRUŽINE
Bivši gojenci pripadajo salezi-janski družini predvsem zato, ker so bili deležni sal. vzgoje, ki jim utegne dati pobude za razne vrste apostolskega delovanja.
Zadnji občni zbor salezijanske družbe še posebej govori o BG, ki so sad njenega vzgojnena poslanstva, In da le-to nI končano, ko zapustijo zavod, ampak da ga je treba še nadaljevat! in razvijati.
Vzgojitelji morajo z BG vzdrževati stalne vezi. Po končanem šolanju pri nas naj jih spremljajo z nasveti, z Iskrenim prijateljstvom, s stalno vzgojo in pomočjo, da bi globlje sodelovali z duhom In z delovanjem salezijanske družine v njenih lastnih ustanovah In krajevni Cerkvi.
Nove konstitucije naročajo sa-lezljancem posebno skrb za BG, da bodo mogli kot pomemben del sal. družine ohranjati edinost duha, medsebojno bratsko bogatenje In večjo apostolsko plodo-vitost (K 5).
Ob pomembnem jubileju 75-let-nice prihoda salezijancev v Slovenijo želimo poglobiti stike z BG in njihovimi družinami. Načrtujemo razna srečanja, dneve molitve In poglobitve. Za najmlajše BG, ki so bili v Želimljem, je bilo srečanje na Trsteniku v letošnjem marcu. Prihodnja srečanja so predvidena v jesenskih mesecih.
Kdo je bivši gojenec?
O BG lahko trdimo, da so sale-zijanci. Poslušajmo don Boska, ki je 17. julija 1884 takole označil BG iz Valdocca (Turin): »Z Imenom ,salezijanec' hočem označiti vse tiste, ki so bili vzgojeni po načelih tega velikega svetnika. Zato ste tudi vi vsi salezijanci.« Ta trditev je bila odmev besed, ki jih je pred štirimi leti povedal, ko je spodbujal svoje BG, da naj se povsod kažejo kot »dobri salezijanci«.
Jasno je, da tukaj naslov »sale-zijanec« ne obsega nobenega določenega pravnega stanja. Tudi se ne da primerjati nazivu »sale-zijanski sotrudnlk«. Z druge strani
pa se BG, ko postane sotrudnik, organično poveže z družbo, ki jo je ustanovil don Bosko. Ta naslov kot tak rajši ustvarja vez, ki jo smemo označiti kot življenjsko v meri, v kakršni se vzdržujejo prednostni odnošajl med bivšimi vzgojitelji in BG. Ta vez se kaže tu zelo tesno, ker je bila na začetku zamišljena po vzoru družinskih vezi. Za don Boska so namreč dečki, ki so prišli iz Ora-torija, ostali sinovi in on sam se ni nehal smatrati za njihovega očeta.
Po njem se gojenci, ki pridejo iz salezijanskih hiš, imenujejo sinovi in »don Boskovl« bivši gojenci. Njihova zgodovina je zgodovina družine, ki še nadalje raste in katere organizacija se je uveljavila v teku let.
Don Bosko in BG
Na začetku je bil don Bosko, njegova osebnost in njegova vzgojna metoda, temelječa na prijaznosti, »dobrohotni ljubezni« in uporabljana v Oratoriju, vse pa v družinskem ozračju. Ta metoda, kakor je razlagal don Bosko v razpravi o preventivnem sistemu, ustvarja stalen vzgojni vpliv. »Opomini, s katerimi vzgojitelj po preventivnem sistemu posvari gojence, prav nič ne motijo prisrčnega razmerja med gojencem in vzgojiteljem, bodisi med vzgojo, bodisi po končani vzgoji. Vzgojitelj, ki si je pridobil srce svojega varovanca, bo imel vedno veliko oblast nad njim, ga bo mogel opominjati, mu svetovati ter ga celo posvariti tudi tedai, ko bo že v službi kot uradnik ali v trgovini.«
Ne manjka pričevanj, da je ta vzgoja prinašala dobre sadove. Bilo je videti, s kakšnim veseljem je don Bosko sprejemal BG, kako se je z njimi dopisoval, poskrbel za srečanje s tem ali onim, jih včasih povabil na posebna praznovanja v turinskem Oratoriju.
Nekateri izmed teh bivših gojencev so bili škofijski duhovniki, večinoma pa so bili laiki, delujoči na vseh področjih civilnega in strokovnega življenja.
Don Bosko se je zanimal za svoje BG, za njihove družine, za
njihova opravila In njihovo krščansko življenje. Zgodilo se je, da je denarno podprl tiste, ki so bili v težavah. Z njimi je bil potrpežljiv In dober; nekateri so namreč postali tudi njegovi nasprotniki, potem ko so izkoriščali njegovo velikodušnost.
Svojo hvaležnost in ljubezen don Bosku so BG pokazali predvsem o priliki svetnikovega praznika (god), ki so ga slovesno obhajali vsako leto 24. junija. Ceria piše: »Ta praznik je bil zmagoslavje hvaležnosti za tiste, ki so živeli v Oratoriju; njim so se kmalu pridružili v velikem številu tisti, ki so sicer bili daleč, pa so se tedaj čutili blizu v duhu.«
»Vi bodite luč, ki bo svetila med svetom«
Vedno bolj je naraščalo število BG. Začeli so se prvi sestanki BG, ki so vsako leto pošiljali delegacijo in čestitke na don Bo-skov praznik. Sestavili so tudi svojo godbo. — Don Bosko pa se ni dal prekositi v vljudnosti, zato je od 1876 dalje povabil vsako leto BG na družinsko srečanje pri svoji mizi. Najvažnejši trenutek je bil pri teh slavjih don Boskova napitnica. Bila je vesela, družinska, delikatna. Dobri nasveti, npr., da naj ostanejo dobri don Bo-skovi sinovi, niso nikdar izostali. Leto pozneje so ob Istem prazniku sklenili, da naj se med BG ustanovi blagajna medsebojne pomoči. Leta 1880 je prišlo do novih odločb. Ker je naraščalo število udeležencev, jim je don Bosko predlagal dva ločena sestanka, enega za laike, drugega za duhovnike. Tako so pozneje delali do don Boskove smrti in še dalje. Na enem izmed sestankov dne 13. julija 1883 je don Bosko povedal besede, ki so bile značilne za bodočnost gibanja. Rekel je: »Bili ste majhna čreda, ki je pa zrastla, zelo zrastla in se bo še pomnožila. Vi boste luč, ki bo svetila med svetom.«
Zveza bivših gojencev raste
Tudi po drugih hišah, ki jih je don Bosko ustanovil po Italiji in drugod, so se BG spontano vračali In sestajali.
9
Srečanje bivših na Trsteniku
Leta 1888 so se BG v velikem številu vrnili v sal. hiše in se skupaj s svojimi vzgojitelji spominjali ustanovnika (umrl je don Bosko). Tako so nastala počasi krajevna združenja.
Leta 1889 je don Rua, prvi don Boskov naslednik, posredoval, da so pozvali BG posameznih hiš, da bi se povezali. BG so še nadalje obhajali junijski praznik in svoj spomin na don Boska prenašali
na naslednika (Rua), ki je bil zanje podoba nadalje trajajočega očetovstva. »Niti opazili nismo, da ni bilo več don Boska,« tako spričuje navdušen sodobnik.
Zveza BG je prerasla krajevne meje in porodila se je ideja, da so ustanovili mednarodno zvezo. Različna zborovanja in mednarodni kongresi so vedno bolj povezovali BG. Značilnost zborovanj je bila: edinost duha in čustev, čeprav so bili skupaj ljudje iz različnih krajev in zelo različnih socialnih okolij. Vsi don Boskovi nasledniki so bili pospeševalci zveze in povezovanja BG s sale-zijansko duhovnostjo.
Salezijanci med svetom
Don Bosko je hotel, da naj bi bili njegovi BG, člani njegove družine, salezijanci med svetom, tako da bi nadaljevali njegovo delo. Morali bi vsem dokazati, da je mogoče živeti kot »dober kristjan in dober državljan«.
Vrhovni predstojniki, ki so mu sledili, so priporočali svojim BG, naj delajo čast svojemu imenu. Vabili so jih, naj živijo po don Boskovem duhu in ga širijo okrog sebe v svojem družinskem, strokovnem in socialnem okolju.
Tako je npr. Ricaldone priporočal vsakemu, da naj se smatra, kjerkoli bo, predvsem v svoji družini, kakor da bi bil ravnatelj v majhni salezijanski hiši... Mnogi BG so hoteli še bolj povezano delovati v don Boskovem duhu in so se vpisali v ZVEZO SOTRUD-NIKOV.
Z II. vat. zborom (po zaslugi Ziggiottija, še živečega bivšega vrhovnega predstojnika) so se BG še bolj zavedali, da se mora to sodelovanje s salezijanci razširiti na območje Cerkve in njenega vesoljnega apostolata. V ta na-
men statuti iz leta 1965 izjavljajo: »Bivši gojenci so laiki, ki se udeležujejo poslanstva Cerkve in hočejo pospeševati z besedo, življenjem in delovanjem krščansko poživitev sveta po naukih Cerkve in koncila.« To delovanje se izogiba političnega nastopanja. Tudi je treba pomniti, da to gibanje noče ustvarjati posebne Katoliške akcije poleg druge splošne. Le tako bodo ostali BG zvesti načelom, ki so jih dobili v don Boskovi šoli.
V kakšni meri BG ustrezajo v svojem vsakdanjem življenju, pričakovanju gibanja in svojih vzgojiteljev? Odgovor na to vprašanje je težek.
Don Bosko je bil v svojem času optimist. Leta 1884 je govoril: »Nekaj pa je, za kar se moramo iz srca zahvaliti Gospodu in kar mi je v največjo tolažbo, in sicer to, da povsod, kamor koli pridem, slišimo o vas dobre vesti; povsod se dobro govori o mojih bivših sinovih... To je čast in slava mojih zadnjih let.«
Albera, ki je bil priča njihove navezanosti na don Boska, je ob odkritju spomenika velikemu vzgojitelju dejal, da so BG najlepši in najpristnejši spomenik don Boskovi slavi.
To pa ne pomeni, da ni dveh vrst BG: tistih, ki bi jih mogli imenovati zveste, in drugačnih. Tistih, ki so zadovoljni z vzgojo v salezijanskih hišah, in tistih, ki se iz enega ali drugega razloga spominjajo predvsem pomanjkljivosti. Kljub temu se pa zdi, da pri večini prevladuje hvaležnost in ljubezen do don Boska in njegovih redovnikov (čeprav ti zadnji niso imeli vseh svetnikovih posebnih darov).
Tolažilni so konkretni primeri krščanskega in salezijanskega življenja BG. Mnogi ob nedeljah posvečujejo svoj prosti čas mladini svojega okolja, drugi se zavedajo, kako nekaj važnega je poklic, in pošiljajo fante v semenišča ali pa se drugače apostolsko udejstvujejo.
Salezijanska zgodovina res ni zaprta sama v svojo ustanovo. Prehaja med svet po številnih kanalih, bolj živih, kakor bi se moglo na splošno misliti, pogosto neznanih tistim, ki so na splošno odgovorni za zvezo. — Tudi pri nas v domovini nismo dovolj formalno povezani. Močan naj bo isti duh don Boska, ki nas vsakega po svoje sili, da kot boljši kristjani ne morda z besedo ampak s svojim globljim življenjem pričujemo v svojem okolju krajevne Cerkve.
DANKO NOVAK
10
NAŠE MISIJONARKE
Ali naj pozabimo na naše misi-jonarke? Raztresene so po vsem svetu. Kristus jih je po don Bosku poklical, da bi razširile božji vinograd. Zvesto in neutrudno delajo že leta in leta. Včasih jim ostane zvest samo še lezus. Zato ga ljubijo nad vse, v njem pa vse ljudi, posebno tiste, ki jim jih je poslal on v oskrbo. Pri vsem tem pa ne pozabljajo na svojo domovino. Saj so prav v njej po sale-zijancih zaslišale Gospodov vabeči klic. Pišejo svojim najmlajšim sestram na Bled, ki so zanje domovina, v njej pa izbrani vrt svete Marije Dominike, svoje ustanoviteljice:
Gospod jih je poklical po imenu; in so se mu odzvale, tukaj sem:
Bakan Veronika iz Dokležovja v Prekmurju, sedaj ravnateljica v Macasu v Ekvadorju.
Knez Kristina iz Boštanja pri Sevnici, sedaj v San Salvadorju v Centralni Ameriki.
Medvešek Terezija iz Sevnice, sedaj ravnateljica v Bandelu pri Kalkuti v Indiji.
Perovšek Ivana od Sv. Gregorja pri Ribnici, sedaj v Rio Gallegos na skrajnem jugu Argentine.
Ščančar Marjeta iz Beltincev v Prekmurju, sedaj v Rondonopolisu v Brazilu.
Špur Julijana iz Vač, sedaj v Uberlandiji v brazilskem Mato Grosu.
Ker nanje ne smemo pozabiti, poslušajmo nekaj njihovih prijaznih glasov iz pisem, ki so jih nekatere od njih pisale te zadnje čase.
*
S. Veronika Bakan je pisala za božič lani:
Oprostite, da vam tako dolgo nisem odgovorila na vaša tako draga pisma z vašimi novicami in z lepo fotografijo. Hranim jo v molitveniku in jo pogostoma gledam in občudujem nasmejane obraze, iz katerih sije veselje zaradi Bogu posvečenega življenja. Obkrožena je z belim snegom, ki me navdaja z veseljem in mi pomaga dvigati duha v goreči molitvi k Bogu in naši nebeški Mamici za vas, da bi vas ohranila vedno v tem salezijanskem veselju in posebno, da bi med mladino pridobile še veliko lepih in dobrih redovnih poklicev.
Jaz, hvala Bogu in naši dragi Mariji Pomočnici, se dobro počutim. Dela mi ne manjka, ker sem razen drugega dela odgovorna še za vodstvo hiše. Pogostokrat moram potovati v inspektorialni dom zaradi sestankov inspektori-alnega sveta. Velikokrat obiščem tudi hiše našega misijona, ki so zelo razkropljene po pragozdu. Tja ni mogoče priti drugače kot z letalom in potem še po slabih, neuhojenih stezah.
V našem domu nas je osem sester. Posvečamo se katehizaciji v zavodu in v šolah, dvakrat na teden pa hodimo katehizirati mladino v oddaljene centre. Hvala Bogu, veliko dobrega lahko naredimo.
*
S. Terezija Medvešek je tudi pisala za božič lani:
Ne vem, kaj si mislite, ker vam nisem še nič pisala, odkar sem se vrnila v mojo drago Indijo. Saj razumete, koliko dela je po treh mesecih odsotnosti, čeprav so me sestre domačinke nadomestile bolj kot dobro.
Vsem se lepo zahvalim za prijaznost in vnemo za misijone, ki sem jo čutila, ko sem bila pri vas na obisku. Hvala Bogu in vašim molitvam: potovanje nazaj je bilo kar prijetno.
Doma so mi sestre in gojenke napravile tako slovesen sprejem, kot bi ga mogoče naredile za vrhovno mater.
Sedaj smo bile zelo zaposlene zaradi konca šolskega leta: izpiti ipd. Si lahko predstavljate: 1200 učenk iz višjih razredov v naši hiši, potem pa sprejem 300 novih; če bi imele prostora, bi jih sprejele še več. Sedaj pa delo s pripravo na božič: nad 250 paketov rabljene obleke, ki so jo darovali dobrotniki iz Evrope in Amerike.
Tudi sedaj v počitnicah, ki bodo trajale do 17. januarja, pride vsak dan nad 100 otrok v našo kapelico k maši. Največ je še poganov. Upamo, da bo naš trud
obrodil svoj sad v prihodnosti.
*
S. Ivana Perovšek je pisala po božiču:
Čestitam vam in hvalim Boga za lep naraščaj poklicev. Želim, da bi se Hčere Marije Pomočnice
razširile po vsej Jugoslaviji in tako pospešile pobožnost do ev-harističnega Jezusa in Marije Pomočnice.
23. septembra sem praznovala 60-letnico svetih zaobljub. Prejela sem veliko čestitk. Prvo od vrhov predstojnice s podpisi vseh častitih mater vrhovnega sveta, od provincialke ustno, po telegramu in še po radiu. Tisti dan so prišli somaševat v naš zavod pre-vzvišeni gospod škof s tremi duhovniki. Bile so navzoče vse častite redovnice iz mesta, veliko bivših gojenk in drugih ljudi. So me slikali v cerkvi po svetem obhajilu: to sliko vam pošiljam. Napravili so tudi fotografijo z vsemi sestrami zavoda, ki vam jo tudi pošiljam. Vse to sem darovala v čast božjo in za zveličanje duš. Moja neprestana molitev je: zahvala in odpuščanje! Hvala za milosti — odpuščanje za vse grehe! Šele v zadnji dobi življenja se ceni milost svetega poklica, ker pride starost in onemoglost za delo, se pa zato duhovno bolj dela.
Na skrbi imam sedaj kokoši in vrt za zelenjavo. Tako imam vedno kaj dela, le počasi hodim. Imam trde roke in noge zaradi revmatizma.
Ljubljanski bogoslovci so mi tudi čestitali za praznike. Poslali so mi sveto pismo z barvnimi slikami — so prav zavzeti za misijone.
Letos smo praznovale 75-letnico našega zavoda.
*
S. Marieta Ščančar je pisala ob novem letu:
Mir Gospodov naj bo vedno v naših srcih!... Kako je lepo, da četudi smo tako oddaljene, se nas vendar spominjate. Za vse sem vam iz srca hvaležna. Naj vam da Marija občutiti vse veselje, ki ga vi nudite nam misijo-narkam!
Draga s. Frančiška: zagotavljam Vam, da se Vas vsak dan s hvaležnostjo spominjam v svojih molitvah. Prepričana sem, da se tudi Vi spominjate te uboge misijo-narke. Prosim Vas še posebno, da bi se v molitvi spominjali mojih dveh sester, ki sta bili v preteklih mesecih poklicani v Očetovo hišo.
*
To so žene, ki zajemajo svojo moč v Kristusu, da bi lahko pomagale človeku v stiski. One ne vedo, kaj je osvobodilno gibanje človeštva, poznajo pa množico deklic, ki nosijo v svoji duši in na svojem telesu skupno ime Marija Dolores — tem pomagajo!
S. Darinka
11
MISIJONAR MAJCEN NA TAJVANU
Ta veliki kitajski otok severno od Filipinov so španski zavojevalci v 16. stoletju, zaradi njegove rajske lepote, Imenovali »Ljubki otok« — Formosa, Kitajci pa Tajvan — »Dišeči otok«. Sedaj je od celinske Kitajske neodvisna država. Domorodni prebivalci niso Kitajci, ti pa so danes v večini.
Naš veliki misijonar, ki ga je misijonski ogenj popeljal pred več kot 40 leti na Kitajsko, potem v severni, nato v južni Vietnam, se za trenutek ustavil v Hongkongu, sedaj ,počiva' med svojimi vedno ljubimi Kitajci na tem ljubkem otoku. Spet je njegov vsakdanji jezik kitajski, spet mu pagode odkrivajo kitajsko dušo, ki so jo oblikovali veliki učitelji preteklosti: Lao-tse, Konfucij In učenci Indijskega Iskalca večnega miru, Buda. Od vsakega teh velikih mož, ki so živeli 500 let pred Kristusom ima Kitajec nekaj v svojem duhu in drži. Kristus jim po misijonarjih prinaša končni odgovor In svojo božjo moč na njihova najgloblja teženja.
Andrej Majcen takole pripoveduje v svojih pismih 5. decembra 1976 in 26. januarja 1977:
Začasno sem na Formozl, Taj-vanu. Morda celo za daljši čas, če bom kot Jugoslovan dobil dovoljenje, da se smem tu ustaviti več kot šest mesecev. Zdaj so mi dali samo turistični vizum za 2 meseca. Zato lahko malo ,po-španciram' gor in dol po Formozi.
Za sedaj še nimam kakega posebnega dela, razen malo spove-dovanja In še kaka pridiga. Moram čakati, da bom proti božiču šel v Lotung k dr. Janežu na operacijo: stvar je potrebna, sitna, boleča, nevarna pa ni, pravijo.
Sedaj sem v Tajnanu, kjer Imamo tehnično šolo s 1200 fanti v višjih razredih. Opremljena je z najmodernejšimi nemškimi stroji. Vodi jo salezljanski pomočnik inženir. Ravnatelj zavoda je študiral v Italiji. Med bogoslovjem ga je na mojo prošnjo gmotno In duhovno podpirala tržaška Marijina družba. Za novo mašo so ga družbenice povabile v Trst, kjer je imel, kot je rekel, kratek govor v slovenščini. Zelo prijazno me je sprejel In me predstavil gojencem. Vsem sem se zahvalil v kitajščini. Gojenci imajo vsi
uniforme, da Izgledajo kot vojaki ali miličniki v Ljubljani. Zelo so disciplinirani. Pri vsaki skupini fantov je en profesor, povečini salezijanec.
Te dni sem si ogledal tudi mesto Tajnan, ki je na jugu otoka. Ima menda čez 270 pagod In je prava budistična trdnjava. Katoličanov je zelo malo. Prebivalci so Kitajci in Tajvancl, ki govorijo svoje, težko razumljivo narečje. Toda mlajši znajo vsi kitajščino, ki jo tudi jaz že precej spet glodam — že 25 let je nisem govoril.
Pred kratkim je bil tu pri nas zastopnik vrhovnega predstojnika. Opravil je kanonlčno vizlta-cljo. Dejal ml je, naj kar tu ostanem, saj je podnebje dobro in na stara leta tudi še lahko kaj malega delam.
Na praznik sv. Frančiška Ksave-rija sem skupaj z ravnateljem zavoda spremljal višjega predstojnika v tretje največje mesto otoka, Kaošjong. Vzeli smo vlak. Vsako uro so vsaj trije ali štirje, vedno polni. Vsak potnik Ima določen sedež. Med vožnjo so nam prinesli čaja In brisačo, da smo si obrisali roke. Radovedno sem gledal skozi okno. Na eni strani sama težka Industrija, posebno tovarne cementa, ki ga razpošiljajo po vsem svetu. Na drugI strani pa dobro obdelana polja. Pridelujejo zlasti rlž, ki ga več kot polovico Izvozijo, In sladkor, ki ga pridelajo takoj za Kubo. Občudoval sem tudi obširne kokošje farme. Pozneje sem obiskal velikanski športni In rekreacijski center. Več kot pol ure sem se vozil ob športno opremljenem jezeru. Vsepovsod najrazličnejša igrišča, natrpana z mladino. Kljub
ogromnosti, je vse okusno urejeno.
Čez dva dni bo Brezmadežna, naš salezljanski praznik. Za sale-zijanske sestre bom Imel mašo in pridigo v Italijanščini. Govoril bom o poklicu.
Prihodnje dni bom najbrž spet sedel na vlak in se odpeljal v Tajpej, glavno mesto Formoze — Tajvana, ki leži na severnem koncu otoka. Imel bom šest ur In pol krasne vožnje z brzovlakom. Od tam bom skočil v Lotung, da se podvržem operaciji. Dr. Janež me vabi, naj pridem. Le glejte, pravi, da boste za božič pri nas med slovenskimi misijonarji In mlsijo-narkami. Hočejo pripraviti slovensko božlčnico.
Na Tajvanu sta doma red In disciplina, pa tudi svoboda. Samo za verske zadeve niso navdušeni,
vendar pa tudi ne nasprotni.
*
V Tajnanu sem se toliko odpočil, da sem lahko šel na operacijo v Lotung, kjer Imajo kamilljancl veliko bolnico. Vesel sem. bil, ko smo se spet srečali in pogovarjali o časih gospoda Kereca, ki jih je povabil na Kitajsko. Gospod dr. Janež iz Dolskega pri Ljubljani pa me je operiral v lepi novi operacijski sobi. Kakšna razlika z ubogo, pa čedno bolnico gospoda Kereca v Čaotungu in tole sedaj krasno opremljeno. Gospod dr. Janež je tisti legendarni, Izvrstni slovenski kirurg misijonar, znan po celi Formozl po svoji praksi in tudi po svoji aske-zl. Živi brez plače, ubog in z vero v Boga in v talente, ki mu jih je Bog dal. Kamllijancl in vsi, ki ga poznajo ga kujejo v oblake. Jaz
Salezijanska tehniška šola v Tajvanu na Formozi
12
LIK AVGUŠTINA JAKOBA
Ne morem se otresti strahu, ko se lotevam pisanja o možeh, ki imajo sive lase, življenje za sabo, številne postaje dejavnosti. Drznil bi si trditi, da je nemogoče podati lik Jakoba Avguština salezijanca, duhovnika, spovednika, ravnatelja, inšpektorja, župnijskega upravitelja, pastoralnega delavca, veroučiteija, kate-heta, vzgojnega delavca. To je le brskanje po preteklosti, lovljenje podatkov, ugibanje. Nemogoče se je dotolči do vsebine, do življenjskih preizkušenj, do joka in radosti, nerazumevanj in pomembnih odločitev o sebi in drugih.
»Bila je služba drugim. Veselilo me je vzgojno področje človekovega delovanja, od tlrocinija pred štiridesetimi leti, ko sem mlad delal med mladimi, do vzgoje bogoslovcev v povojnih letih in mladine na župnijah v Tomišlju in sedaj v Goricah na Gorenjskem. Bile so neizogibne težave, zlasti v povojnih letih. Tedaj ni bilo lahko zaupati v božjo previdnost, in vendar proti upanju je bilo treba upati. Vse se je dobro izteklo.«
Natančno 16 fantov je šlo iz Prekmurja leta 1926. Med njimi
tudi Jakob Avguštin. Fantje so šli. Bile so ugodnosti. Prekmurske domačije so bile revne, tudi njihovi sinovi. Jože Raduha, ravnatelj Martinišča v Murski Soboti jih je zbral. Odrinili so v Turin. Pridni so bili, bolj od Italijanov. Trda prekmurska zemlja jih je naučila garati. V nekaj mesecih je obvladal prekmurski Gusti Iz Lipovec italijanski jezik. Dovzeten, pripravljen za vsako delo. Doštudiral je srednjo šolo in teologijo, posvečen v mašnika leta 1940 na Rakovniku. Potem so se zvrstile njegove delovne postaje: na Selu, na Rakovniku, v ljubljanskem semenišču za salezijanske bogoslovce. Leta 1954 je prevzel vodstvo inšpektorije. Deset let je oblikoval v mladih salezijancih don Boskovega duha, odločal, razmeščal, ocenjeval. Po treh letih službe v Vrhovnem svetu v Turinu je spet tri leta ravnate-Ijeval zavodu in bogoslovcem na Rakovniku.
»Sedaj sem postal Gorenjec. Že peto leto župnikujem, tako pač kot vsak drug podeželski
sem torej z njim prebil božič in po božiču me je operiral. Operacija je lepo uspela. Zaenkrat sem v našem zavodu v Tajpeju na
okrevanju ... (26. 1. 1977)
*
Ko je misijonar Andrej zvedel o smrti gospoda Logarja, je zapisal:
Lepe spomine imam na pokojnega gospoda Logarja, ki je popravljal moje prve latinske vaje. Še se spominjam, kako je bil natančen; strani v zvezku so bile pravo rdeče morje, ker sem bil par let za drugimi v latinščini, ki je bila takrat trd oreh ... Naj počiva v miru tudi gospod Tkalec, ki je bil vedno v formi... Jutri grem na duhovne vaje v Tajtung, z letalom čez hribe in doline proti južnemu koncu otoka ob Pacifiku, kjer so švicarski misijonarji betlehemiti. Tam bo priložnost,
da po nemško kako rečemo ... (5. 2. 1977)
*
Danes je že dva meseca, odkar sem bil operiran. Lahko rečem, da je že skoraj vse v redu. Sicer pa vsak teden pišem dr. Janežu, on pa meni in mi daje razna navodila. Imam tu še njegova zdravila, njegove cukrčke, kofetek, budilko, in te dni mi bo spet nekaj poslal. Ima pa vedno toliko dela, da ne ve, kam bi glavo položil. Posebno nesreč je veliko in je potrebna hitra kirurška pomoč. Če pa je glava razbita, ni druge pomoči, kot da ponesrečenca priporočiš Bogu, da ozdravi in rešiš vsaj njegovo dušo.
Lep pozdrav od petkrat ali šestkrat ,zafllkanega' Revčka An-drejčka (28. 2. 1977).
Zbrala DAV in Stk
župnik. Skrbim za versko vzgojo otrok, mladine in odraslih. Skrbim za lepoto božje hiše. Najprej je treba urediti prostor, prilagoditi ga je treba sodobnim koncilskim smernicam v bogoslužju. Verniki se tudi morajo v cerkvi dobro počutiti. Zdaj bomo elektrificirali zvonove, v dogled-nem roku bomo izplačali dolgove. Vedno me je osrečevalo, če sem lahko pomagal drugim. Osrečuje me tudi to, da povsod naletiš na dobre ljudi, ki radi priskočijo v pomoč, v denarju, s prostovoljnim delom.«
Čas in ljudje, ki jim dodeljuje svoje pastoralno-katehetsko bivanje pod Storžičem, ga skrbijo. Toda on bo naredil svoje in v njegovih močeh je še veliko ustvarjalnosti. Tudi po 40 letih vzgojnega dela po salezijanskih zavodih in župnijah ni prišel v Gorice na oddih. Prišel je oznanjat božjo besedo, kot to počne toliko mladih duhovnih moči, ki jim je on oblikoval don Boskovega duha apostolata in molitve. Kot nekoč je tudi sedaj še vedno redkobeseden, toda preudaren in značajen. Veroval In zaupal je vedno v božjo previdnost. »V tem upanju je človek marsičesa zmožen, razveseljivo je in ustvarjalno. Bog odpira možnosti v nemogočih situacijah in človek je le orodje, vendar tudi tako odgovoren in samozavesten. V tem upanju se prilagajaš v socialne in psihološke razsežnosti časa in prostora, človeka in družbe. Po vojni je bilo tako rekoč razdejanje salezijanskega dela, Previdnost je poskrbela za nove možnosti. Vse sile smo tedaj vložili v iskanje poklicev in za njihovo vzgojo; v to smo vložili vsa finančna sredstva. Bil je vedno večji dotok novih poklicev. Vsem smo hoteli pomagati. Večina teh ni mogla plačevati, le kakšno malenkost. Verovali smo v prihodnost naše družbe na slovenskih tleh, a kdor veruje, ta tudi zmaquje. Boa gre mimo človeških načrtov, raznih ideologij in drugih gibanj.«
Nekaj drobnih kamenčkov sem zbral, mozaika pa nisem ustvaril. To ni mogoče. O človeških odlikah nisem govoril. Morda bi mu bilo nerodno, kadar bi ga srečal. Prijazno sprejme svojega so-brata, rad ie v družbi ljudi, predvsem don Boskovih sinov, mladih in starih, pripravlien za kramljanje, za smeh in dobro voljo. Spoznanja, ki so jih rodile njegove življenjske izkušnje, pa so bogatejša kot jih more nuditi psihologija, pedagogika in sociologija in jih bežen zapis ne more zajeti v celoti.
Jani Ravenko
13
SEJAVEC JE ŠEL SEJAT
Poklicno usmerjanje naših osnovnošolcev zavzema vedno večje razsežnosti. Priprave na poklic so vedno globlje in bolj organizirane. Ko govorimo o duhovniških in redovniških poklicih, tega ni. In vendar je to tudi poklic.
Nebogljeni so prvi koraki v nepoznan svet. Na pot se odpravijo le najpogumnejši, z jasnim ciljem in morda z večjimi ter zahtevnejšimi načrti kot njihovi vrstniki doma. Nekatere teh je povabil Dobri pastir, da bi šli v njegovo službo. Želijo postati duhovniki in redovniki.
»Poklic duhovnika in redovnika je zame nekaj velikega,« pravi eden od njih. »Pomeni mi edino pravo življenjsko pot, smisel in cilj mojega življenja. Duhovnik nadaljuje delo, ki ga je začel Jezus. Vsem ljudem prinaša bla-govest.«
V luči prvih zmag
Po prvi odločitvi se začne dolga in naporna pot. Gre preko mnogih težav in zaprek. Raztrgati je treba marsikatere hlače, znova in znova meriti moči.
Vsakdanje življenje hodi svojo pot, kot po tekočem traku: zdaj šola, učenje, pa šport in zabava, liturgična opravila in kulturne dejavnosti. Dnevna opravila so določena, »življenje je dobro organizirano. Z drugimi se čutim povezanega in vsi smo kot ena družina.«
Dolžnosti ni težko izvrševati. »Rad opravljam vsako opravilo, ker vidim, da lahko pri vsakršnem delu bolje služim Bogu kot pa bi morda pri kakšni molitvi, ki je lahko še raztresena.«
Delovni dan poteka v lepem ritmu in hitro mine. Dela je dovolj, tako da sploh ni čas misliti na dolgčas. Dobršen del dneva izpolni šola in učenje, in še zatrjujejo: »Učenja nikakor ni
preveč.« In drugi: »Zame ga je ravno dovolj.« Poleg tega se lahko znanje pridobiva tudi z razmišljanjem, z branjem dobrih knjig, s posredovanjem družbenih občil. Vsega tega je dovolj, potrebna je samo dobra volja.
Drug važen sestavni del življenja je igra in razvedrilo. Tudi to je po don Boskovem vzgojnem programu eno važnih vzgojnih sredstev. Vzgojitelji se tega dobro zavedajo in s pridom uporabljajo.
Končno, kateri mlad človek ne ljubi športa? — »Mislim, da je igra kar precej potrebna. Pri njej sproščam telesne moči, pridobivam pa novih spodbud za učenje in duhovno poglabljanje. Služi mi lahko tudi za sporazumevanje med tovariši.«
Z roko v roki
Bratje ali tovariši. Vsak dan se je treba odločati ali boš ostal zgolj na ravni sodelovanja ali pa ti bodo ljudje, ki živijo ob tebi, pomenili kaj več. »Morali bi biti kot bratje ene družine,« pravijo fantje kritično. »Človek že po naravi hrepeni, da ima nekoga, ki mu lahko zaupa.« To je lahko vrstnik v šoli ali starejši brat, predstojnik, z večjimi izkušnjami. »Skušajo nam biti vzgojitelji in dobri svetovalci. Predvsem nas hočejo pravilno poučiti, kako bomo gradili lepšo bodočnost. Nadaljujejo delo staršev in se skupaj z nami trudijo, da bi spoznali božjo voljo.« Medsebojna povezanost se utrjuje tako v šoli kot tudi pri skupni mizi in igri.
In ne na zadnjem mestu se življenje v tej skupnosti bogati z
duhovnimi vrednotami. Bogatijo drug drugega, vse pa vodi Duh, ki zna mlada srca ogreti za tako delo. »V vsakdanjem življenju so duhovne vrednote dovolj prisotne. To so predvsem vsakodnevna maša, obiski Najsvetejšega, redne duhovne obnove.« Vsak se po svojih močeh trudi, da sodeluje pri pripravi. Vsi se navdušujejo za apostolsko delo in neredki želijo posnemati naša velika apostola Knobleharja in Barago.
Niso zadovoljni z doseženimi rezultati. Čutijo, da bi se tudi na tem področju dalo še marsikaj narediti.
Po vsem tem bi res kaj čudno izzvenelo, da se lahko tudi v takšnem vzdušju pojavijo kakšne težave, dvomi. In vendar lahko pride tudi do tega. Fantje so pripravljeni na vse. Vedo, kam se je treba obrniti. Pogovor s predstojnikom je lahko dober izhod v kakšni dilemi in pa predvsem odkrit pogovor s spovednikom lahko vrne mir v morda malo vznemirjeno notranjost. »Za težave in probleme sploh nisem v skrbeh, da jih ne bi mogel rešiti,« je dejal eden izmed fantov, »zmeraj mi lahko priskoči na pomoč spovednik, s katerim se lahko zelo veliko pomenim.«
Sicer pa je zavodska kapela vedno odprta. Tam se problemi najlažje rešujejo.
Takšni so. Mladi, navdušeni, nasmejani in nemalokrat navihani gojenci-pripravniki, ki se v naši srednji šoli pripravljajo na prihodnje delo in spoznavajo pot velikega predhodnika, tistega, katerega pot je zgled vsakemu.
Kristus vabi in zagotavlja.
aran
14
ŠEPET NOTRANJEGA VSEMIRJA
Bili smo med svetom,
Bog se je ozrl na nas
in nas pripeljal v Želimlje.
Še rajši pravimo: božja previdnost nas je usmerila na to pot.
Glejte, kakšno ognjišče ljubezni si je Bog pripravil v nas!
Več ali manj takšen je repertoar naših pogovorov, debat in navodil.
Prav pa je, da včasih skrenemo iz teh, včasih morda idiličnih okvirov splošne poklicanosti, v ,skrivno kamrico' posameznikov, ki so na tej poti za Gospodom.
Bog nas je poklical, vsakega na svoj način. Enemu je poslal na pot duhovnika z vedrim in veselim obrazom, drugi se je že kot otrok navduševal za ta poklic, toda ta sadika je bila potrebna nege, saj je otroški ideal v njem začel kopneti.
Spet drugI je srečal Gospodovo povabilo v smrti dobrega duhovnika: Videl sem, da je ljudstvo brez duhovnika. Kdo jim bo zdaj oznanjal Kristusa?
V ozadju vseh naših odločitev je bila skrita Njegova volja, Njegov namen.
Že zelo zgodaj sem čutil v sebi veselje do duhovništva.
Kakor mlademu Samuelu, tako je bil tudi nam poslan Gospodov klic. Govoril nam je, kaj je naše delo. Dobro vemo za svoj cilj.
Preseneča me to življenje, ki je tako lepo usmerjeno k istemu cilju, ne neha ponavljati eden iz-
med nas. Vsi se pa tudi zavedamo, da je naš poklic hoja po tanki brvi, po robu prepada.
Zame se je v Žellmljem začelo novo življenje, se ni bal pričevati eden od prijateljev, pa čeprav se sivih dni v tem obdobju ni manjkalo.
Vsakdo se mora na tej poti spoprijeti s samim seboj, s svojimi značajskimi hibami. Z eno besedo, služiti si kruh z orodjem duhovnega življenja ni lahko.
Kdor hoče za Gospodom, se mora odpovedati samemu sebi in vzeti svoj križ na rame. Šola tega križa in te hoje za njim je v okviru naše vzgoje, posebno noviciat.
Lom s svetom ni dogodek, ampak dolgotrajno dogajanje, nam spregovori Prijatelj s tem svojim križem na rami. Kristus je napovedal svojim učencem prezir, za-smeh in preganjanje. Večkrat smo med svetom sprejeti z zasme-hom, naši nekdanji sošolci in prijatelji ne razumejo našega koraka.
Ugovori mi pomagajo, da se potopim sam vase, spet razmišljam o svojem poklicu in se utrjujem na tej poti.
Vsakdo ima svoj poklic. Moji sošolci gredo za poklicem, ki so
si ga izbrali, tako sem si tudi jaz Izbral svojega, v katerem čutim veselje, kot oni čutijo veselje v svojem.
Drugi ga potrjuje: Nisem se odločil za ta poklic, ker bi zavračal njihovo življenje, cenil pa samo duhovniško, ampak zaradi Kristusa, da bi z njegovo močjo vse brate enako ljubil in jim pomagal.
Na pot pojdite brez mošnje In brez palice, nas opozarja Kristus. V glasu svojega Prijatelja zasli-šim don Boska: Sploh ml nI važen denar, predvsem hočem skrbeti za duše.
V našem zavodskem življenju je polno prijetnih dogodkov, ki nas tesno povezujejo med seboj. Vsi smo tesno povezani, saj gremo za Istim ciljem. Ob vprašanju kaj je bilo za koga najsrečnejše in kaj najtežje v tem oblikovalnem obdobju, vsak odgovarja le na prvi del vprašanja.
Na tej poti ne doživljam razočaranj, temveč se počutim srečnega. Kar je bilo žalostnega pa človek hitro pozabi, se hitro nekdo Izmuzne. Srečen sem, ker se lahko z mnogimi o vsem pogovorim in dobim dobre nasvete. Po vsakem pogovoru se čutim srečnega, pripravljenega za nov polet. Najsrečnejši so zame nekateri prazniki s pripravo: don Bosko, srečanje s starši, izleti, duhovne vaje. Najbolj srečen sem, ker Imam možnost igrati instrumente in vanje izlivati svoja občutja in se tako z glasbo približati mladim.
Skoraj vsakega izmed nas preseneča odlična vzgoja.
Ta sistem vzgoje je zelo primeren. Vse gre vzporedno, to je najboljše, za kaj drugega bo že še kasneje čas. Take vzgoje bi morali biti deležni vsi mladi. Vsi so deležni družinskega življenja, ki ga je tako priporočal don Bosko. Tu se učimo delati in načrtovati ekipno. Tako polna zaposlenost je zelo koristna, saj se tako vključujemo v skupnost delovnih ljudi, je prepričano povedal eden izmed prijateljev. Tudi skupno načrtovanje sem tu srečal prvič, mislim, da drugače ne bi šlo, se v Imenu nas vseh oglasi drugi.
Zadovoljni smo končali to naše kramljanje, saj smo vsi postali bogatejši. Le rahlo smo skušali odgrniti zaveso, za katero vsakdo skriva zaklad svojega poklica. Vse bogastvo njegove duhovniške poti še vedno ostaja nedotaknjeno, zapahnjeno s sklenjenimi rokami, ki se vsak dan dvigajo k Bogu.
Pogovor novincev
15
IZ ŽELIMLJEGA
GLASBENI KVIZ
V torek 5. aprila smo v Želim-Ijem zaključili tretjo šolsko konferenco in obenem »glasbeno leto«. Za to priložnost smo pripravili nastop vseh, ki so med letom vadili instrumente. Tako je vsak dokazal, da ure, ki jih je porabil za glasbo, le niso bile izgubljanje časa.
Po končani šolski konferenci smo se zbrali v preurejeni obed-nici. Najprej je komentator Bogdan Kolar povedal, da nam je kljub večjim in manjšim težavam le uspelo pripraviti to srečanje — pokaži kaj znaš.
Nato je pozdravil profesorja glasbe, ki že več let prihaja kljub preobilnemu delu, in s potrpežljivostjo uči, včasih precej »trde glave«. Matija Horvat in Drago Razboršek sta se že prej opravičila, vsem učencem pa zaželela veliko uspeha in kar najmanj treme.
SPOKORNO ROMANJE
V četrtek, 17. marca, je vsa že-limeljska družina peš poromala na Žalostno goro nad Preserjem. Tudi na tak način smo se hoteli bolj pripraviti na praznovanje velike noči. 50 km dolgo pot smo v veselju in navdušenju kar »pretekli«. V cerkvici sv. Lovrenca pri Jezeru smo se še posebej spomnili tukaj preminulega mladega sobrata janeža. Višek smo doživeli ob postajah križevega pota, ki so razvrščene po obzidju zu-
naj cerkve. Ob posameznih postajah smo prisluhnili razmišljanju in v tihi molitvi in ob petju hodili za Kristusom obloženim s križem. Nato se je ob cerkvi razvil drugi del srečanja, globoko srečanje med seboj, ki pa je bilo samo nadaljevanje prvega — srečanja s Križanim.
Več kot zadovoljni smo se vračali med njivami In travniki; malo utrujeni, toda še bi pripovedovali, poslušali, molili In pokram-Ijali s kmeti na polju.
nš
Za tem je pozdravil vse domače inštruktorje, posebej tiste, ki prihajajo iz rakovniške skupnosti.
Za uvodno ogrevanje so nam sobratje zaigrali slavnostno koračnico, da bi dali »korajžo« mlajšim. Sledil je pester izbor raznovrstnih skladb. Nastopali so posamezniki, dueti, In ansambla. Mnogi so nas prijetno presenetili z odličnim igranjem. Seveda je skoraj vsakega spremljala večja ali manjša trema, ki je pripomogla, da je kdo tudi improviziral. Vseeno, četudi se je sem pa tja zataknilo, je bilo poslušanje še posebej zanimivo. Za konec programa v obednici so novinci zaigrali dve pesmi na jazz. Po dvournem sporedu smo se preselili v cerkev k maši, ki so jo spremljali Igralci na orglah.
Zares dolgočasno treniranje prstov in spomina le ni bilo zaman.
16
V KRISTUSOVI LUČI
V spomin na Francija Selaka — salezijanca
Jutri bo nedelja? — Da, tiha nedelja, mu je odgovoril bolničar. Zame je dan vstajenja! je pritrdil bolnik.
Ko je potem v nedeljo zjutraj žellmeljski zvon vabil k prvi maši — obhajanju vstajenja — je Franc Selak že vdihnil večnost.
Rodil se je na Konjskem v župniji Boštanj pri Sevnici. Preživel je vsega skupaj 49 let na zunaj nič kaj vidnega življenja.
Kot mlad fant je zahajal v sa-lezijanski oratorij na Radni, se še bolj približal don Bosku na Rakovniku med vojno, leta 1947 pa je v Turinu kot sobrat pomočnik za vse življenje dal vse svoje moči saiezijanski družbi.
Vedno vesel, tenkočuten in optimističen, je povsod opravljal službo darovanja in prinašalca vedrine.
Njegovo bolničarstvo in harmonika v rokah ter ljubezen do planin so le zunanji izrazi njegove zavidljive duhovnosti.
Leta 1968 je prevzel službo šoferja na apostolski nunciaturi v Beogradu.
Tudi tu je zapustil nepozabne vtise kristjana in redovnika.
Lani je moral na operacijo, nato je bil bolniške nege deležen v Želimljem.
Sredi najhujših bolečin je vzkliknil: Oče, zgodi se tvoja volja ...!
To so bile tudi njegove zadnje besede.
Potem ko je noč dobesedno ,prečul v molitvi', se je zjutraj 27. marca preselil v dan, ki ne mine.
Pogrebne obrede je 29. marca vodil ljubljanski pomožni škof dr. Lenič. V homiliji se je navdihoval ob pšenlčnem zrnu, ki umrje, da obrodi. Vsi pa smo ob tej smrti in pogrebu jasno zaslutili, kako umira pravični in kako za Kalvarijo nenehno sveti luč nebeškega raja.
St. Hočevar
SOTRUDNICAM V SPOMIN
MICKA PERKO je sklenila svoje tiho življenje in se preselila h Gospodu. Dolga leta je živela v zatišju Seničnega v župniji Križe pod Kriško goro. Slutila je, da ji pojemajo moči, zato si je pripravila pogrebno obleko in dobesedno sedla v naslonjač ter mirno za vedno zaspala. Umrla je v 76. letu starosti. Za bogato življenje molitve in daritve naj ji bo plačilo sam Gospod. — Malči P.
TEREZIJA ZUPANČIČ (9. 11. 1892 —14. 1. 1977) je bila doma iz Loč v župniji Dobova. Svoja zadnja leta življenja je preživela v domu počitka na Poljanah. Hudo je trpela kot astmatični srčni bolnik. Zelo vdano je prenašala trpljenje in se rada povezovala z ra-kovniško Marijo Pomočnico. Tudi takrat, ko ni mogla več na Rakovnik, je v duhu ostala povezana z nami. Veliko dobrega je storila za poklice z molitvijo in trpljenjem. Svojo dolgoletno bolezen, saj je dočakala 85 let, je prenašala zelo bogovdano. — J. N.
ANTONIJO LOVRENČIČ (22. 4. 1889—27. 1. 1977) smo pokopali na Žalah v Ljubljani na praznik Janeza Boska, 31. januarja letos. Bila je velika častilka svetnika mladih in dobra sotrudnica. Gospo Antonijo je odlikovala izredna srčna dobrota in ljubezen do slovenske pesmi. Rada je pomagala revežem in prispevala za lepoto božje hiše, kjerkoli je bila potreba. Še v svojem 88. letu je bila delavna in sveža. Gospod naj ji bo plačnik za njena velika dobra dela. — M. Jurčak.
17
»Glede molitve za poklice je z menoj tako: zmeraj sem zelo zaposlena. Vstanem ob petih. Po-molzem krave, odnesem mleko, potem grem v tovarno, kjer sem v službi. Popoldne me čakajo gospodinjska opravila. Če le morem, grem zvečer ob 6. uri k maši. Ker sem zelo pozabljiva, ml je mož obljubil, da me bo vsak dan spomnil, da bova skupaj molila.«
(Gorenjka)
»Hvala za vašo pozornost, da nam sproti vsak mesec sporočite molitvene namene. Saj veste, človek vse sproti pozabi. Tako pa z vašo pošto lažje vse dobro in slabo darujemo za duhovniške in redovniške poklice. Vaše pismo namreč damo na omaro v kuhinji in tako se večkrat spomnim, ko ga vidim. Pa tudi možu ga dam prečitat: če je slabe volje, ga opozorim, naj se premaga v ta namen ...«
(Novomašnikova mati)
»Ne morem veliko moliti, ali iti vsak dan k maši. Rada pa stopim v cerkev pred ali po službi, da kaj zmolim. Prav tako med dnevom, ali na poti, molim za vse te velike namene Cerkve...«
(Uslužbenka — Ljubljana)
»Samo eno si želim, da bi le mogla In znala prav moliti, tako da bi bilo Bogu všeč in bi usllšal naše prošnje in nam poslal mnogo dobrih in gorečih duhovnikov ...«
(Samska iz Pomurja)
»Molitveni namen za marec mi je všeč. Tudi jaz bi rada kaj pripomogla, da bi pri nas doma zaživela družinska molitev. O tem se pogovarjamo tudi pri verouku... Povsod bom skušala biti čim boljša, posebno sedaj v postnem času!«
(Osmošolka z Dolenjske)
*
Odmev na duhovne vaje sotrudnic
»Nikoli se ne bom mogla Bogu dovolj zahvaliti za tako velike milosti, ki nam jih je delil v dneh duhovnih vaj.«
Tako piše gospa K. Š., ki je letos pred tiho nedeljo opravljala duhovne vaje skupaj z drugimi sotrudnlcami, in nadaljuje: »Meni pomenijo duhovne vaje zelo ve-
liko, največ v življenju. Res sem se pripravljala na te duhovne vaje s tako vnemo, kot še na nobene, pa se mi zdi, da ga človek le kaj polomi...
Ko bi znala opisati to srečo duhovnih vaj! Vse smo bile zelo zadovoljne, že zaradi lepega kraja in vremena, pa dobre postrežbe. Vse to je prav gotovo tudi pripomoglo k lepšemu vzdušju, da človek lažje dojema božjo besedo. Največ mi pa pomeni tisti globok stik z Bogom. Tu se mu popolnoma predaš, z vso dušo. Vse težave mu izročiš in poslušaš samo Njega: kakšni bi morali biti, kaj odvzeti in kaj dodati, da bo naše življenje lepše, bolj popolno, bolj duhovno. Tam spoznaš, kako te Bog rad ima, ker je neskončna ljubezen. To je nekaj čudovitega!
Po duhovnih vajah se počutim tako srečna, povsod kamor grem, čutim, da me Bog spremlja. V teh dneh (veliki teden) smo imeli župnijsko duhovno obnovo. Zopet se je nadaljevalo duhovno srečanje. Nobene pridige nisem zamudila, hvala Bogu. Kako sem srečna, da ml Bog daje tako velike milosti!
Hvala Bogu za vse to, da mi je dal take velike možnosti, da lahko hodim za Njim! Pa tudi hvala za vse težave, ki sem jih imela in jih še Imam, da tako lažje spoznam Kristusovo trpljenje, ki se je žrtvoval za odrešenje človeštva ...
Hvala vam, duhovni voditelj, da ste nam v teh dneh toliko lepega povedali! Bog daj, da bi znale vse to ohraniti in skušale živeti. Hvala vam!«
*
Kako giedajo na našo 75-letnico
Na povabilo k srečanju molll-cev za poklice in prijateljev don Boska, sem prejel me drugimi tudi tele vrstice:
»Zelo rada bi prišla na srečanje kot resnični in iskreni prijatelj salezijancev, oziroma kot del vas samih. Saj se tako tudi počutim in iz vse duše — kolikor morda ne bi bila — želim postati. Toda nikakor ne bi prišla kot dobrotnica, če bi kdorkoli omenil tiste »groše«, ki so bolj meni v tolažbo kot vam v korist. So samo Izraz hvaležnosti, naklonjenosti, pripravljenosti, prijaz-
nosti In ljubezni do vas vseh, dragi, dobri, plemeniti ljudje.
Saj pravzaprav smo ml vaši dolžniki In bi vam radi zdaj ob 75-letnici prihoda v Slovenijo izrazili globoko hvaležnost. Predobro se spominjam iz svojih otroških let lepih rakovniških Knjižic, npr. »Dvojni sad«. Vraže, Šilce pelinkovca, itd, ki so nas vzgajale v trdne značaje, kakršne današnji čas še prav posebno potrebuje.
Naj vam dobri Bog povrne vse, vse! Med letom se bom z veliko hvaležnostjo še večkrat spomnila na to.«
P. L
*
Prosite Gospoda žetve! Skupni dan molitve
Družina molilcev za duhovne poklice je narastla. Prek tisoč nas je!
Mar se ne spodobi, da se naše molitve združijo v eno molitev, naši glasovi v en glas, naše žrtve v eno ŽRTEV?
Zato se bomo v soboto 21. maja sešli na Rakovniku pri njej, ki je POMOČ KRISTJANOV. Če nas je branila nekoč, tudi danes njena pomoč ne poide.
Ob 10.00 se srečamo v cerkvi. Vrhunec dopoldneva bo maša. Somaševanju bo predsedoval škof, dr. Stanislav Lenič. Kosilo prinesemo s seboj — tega dne bomo romarji — in v preprostosti zaužili telesne dobrine. Po kosilu bomo ob Materi neutrudno prosili Gospoda, naj kliče in ribari.
»Množice se mi smilijo!« pravi Jezus. Tudi nam ...?
Zato se bomo udeležili dneva skupne molitve na Rakovniku In »prisilili« Gospoda, da bo po svojih izvoljenih med nami.
18
Salezijans	ki misijoni
	ecedi
	
SIRIJA
POVRŠINA — 185 TISOČ KV. KM PREBIVALCEV — 6 MIL. IN POL KATOLIČANOV — 179 TISOČ
V	ODSTOTKIH — 2,8
Glavno mesto je Damask. Blizu tega mesta se je nenadoma spreobrnil apostol Pavel. Nekoč je v Siriji cvetelo krščanstvo. Sedaj je prebivalstvo že nad tisoč let povečini muslimansko. Dolgo stoletij je pripadala Sirija Turčiji, po prvi svetovni vojni je postala francoska kolonija. 1936 je postala neodvisna država.
Salezijanci delajo v Alepu od leta 1948: imajo obrtne šole in oratorij. Hčere Marije Pomočnice oskrbujejo dve bolnici in eno šolo.
SWAZILAND
POVRŠINA — 17 TISOČ KV. KM PREBIVALCEV — 421 TISOČ KATOLIČANOV — 38 TISOČ
V	ODSTOTKIH — 9
Swaziland je državica na vzhodu Južnoafriške republike in meji na Mozambik.
Salezijanci imajo nekaj šol od leta 1953 za domačine, črnce.
ŠRILANKA
POVRŠINA — 66 TISOČ KV. KM PREBIVALCEV — IS MILIJONOV KATOLIČANOV — 954 TISOČ
V	ODSTOTKIH — 7,4
Šrilanka je novo ime za nekdanjo angleško kolonijo Ceylon. Otok je naseljen s Tamllci in Sin-galci. Po veri so večinoma ali budisti ali hinduisti.
Salezijanci so na otoku od leta 1956 in delajo v različnih vrstah šol. Imajo tudi šolo za svoje poklice.
TAJSKA
POVRŠINA — 514 TISOČ KV. KM PREBIVALCEV — 35 MIL. IN POL KATOLIČANOV — 155 TISOČ
V	ODSTOTKIH — 0,4
Tajska pomeni ,deželo svobodnih ljudi', saj ni nikoli bila kolonija nikogar. Večina prebivalcev spada k etnični skupini Taj, po veri so budisti.
Evangelizacija se je pričela že od leta 1500 in obdobno doživela huda in tudi krvava preganjanja.
Sedaj je misijonska dejavnost krščanskih cerkva tolerirana. Oblast ceni šolsko in vzgojno dejavnost misijonarjev.
Salezijanci so prišli na Tajsko leta 1927. Leta 1930 jim je Sveti sedež poveril v upravo ves pol-otoški del Tajske, dolg 1435 km. Naslednje leto so se salezijan-cem pridružile še sestre salezi-janke. Ta misijon tvori danes dve samostojni škofiji.
Na Tajskem se salezijansko delo razvija v dveh inspektorijah s 93 misijonarji in 10 hišami. Sale-zijank je 54, delajo v 6 hišah. Posvečajo se predvsem šoli.
Leta 1959 so salezijanci odprli bolnišnico za gobavce. Leta 1969 so že lepo urejeno škofijo na severu prepustili domačinom, sami pa so začeli znova vse delo v iužni škofiji s centrom v Surat Thani, ki obsega 76 tisoč kv. km s 4 milijoni prebivalci in samo 4 tisoč katoličani. Razsejani so po 9 misijonskih šolskih centrih.
Na Tajskem je nekaj časa delal naš sobrat pomočnik Jože Kramar, dolgo let pa Jože Bevc, ki sedaj upravlja misijonski muzej na Colle don Bosko pri don Bo-skovi rojstni hišici.
TAJVAN
POVRŠINA — 3« TISOČ KV. KM PREBIVALCEV — 14 MIL. IN POL KATOLIČANOV — 305 TISOČ V ODSTOTKIH — 2,1
Tajvan imenujejo evropejci Formozo, kakor so temu velikemu otoku dali ime prvi osvajalci Španci, in pomeni ,ljubka'. Potem so otok zavzeli Nizozemci, za njimi pa Japonci. Sedaj je to neodvisna kitajska država, ločena od celinske Kitajske. Prebivalstvo je sedaj povečini kitajsko, po veri pa budistično ali konfucijansko. Evangelizacija se je pričela na koncu prejšnjega stoletja, a ni uspevala vse do zadnjega časa, ko se je položaj za krščanstvo obrnil na bolje.
Salezijanci imajo dve hiši z veliko moderno šolo za elektrotehniko, župnijo in mladinskim centrom.
Hčere Marije Pomočnice tudi delujejo na Tajvanu.
TIMOR PORTUGALSKI
POVRŠINA — 15 TISOČ KV. KM PREBIVALCEV — 615 TISOČ KATOLIČANOV — 180 TISOČ
V	ODSTOTKIH — 29,3
Portugalski Timor je vzhodni del istoimenskega otoka. Spada k 3 tisoč indonezijskim otokom.
V	tem delu so Portugalci že od leta 1586. Prebivalci so Indonezija, po veri animisti: častijo naravo in rajne. Evangelij še ni našel globokega odziva pri teh preprostih ljudeh, uklenjenih v praznoverje.
Salezijanci delajo na otoku od 1927 v treh postojankah med najbolj primitivnimi ljudmi v notranjosti otoka.
TUNIS
POVRŠINA — 164 TISOČ KV. KM PREBIVALCI — 5 MIL. IN ČETRT KATOLIČANOV — 30 TISOČ
V	ODSTOTKIH — 0,6
Tunis je severnoafriška država. Blizu današnjega Tunisa-mesta je bila nekoč znamenita Kartagina. Krščanstvo je bilo nekoč cvetoče. V 7. stoletju so današnji Tunis preplavili Arabci in islamizi-rali deželo.
Salezijanci so prišli v Tunis 1894 in odprli nekaj centrov s šolami za italijanske in francoske emigrante. Kmalu za salezijanci so prišle tudi Hčere Marije Pomočnice.
Ker so bili pred nekaj leti emigranti teh dveh narodnosti izgnani, so tudi salezijanci zapustili Tunis. j************************
ALI GA POZNATE?
ČRTICE IZ DON BOSKOVEGA ŽIVLJENJA
Glej, saj to je ključ od mojega kovčka, je ves začuden dejal don Canelli.
Pokrov se je odprl in don Bosko je pred vsemi navzočimi s čarobno palico in z dolgimi kleščami izvlekel preslavni plašč ter ga pred strmečimi očmi njegovega gospodarja naširoko razprostrl.
Kako so se vsi krohotali in režali. Cafassa so od smeha zalile solze in je dejal: Za božjo voljo, pojdimo stran,
če ne, bomo od smeha počili.
*
Že od vsega začetka svojega uspešnega apostolata si je don Bosko prisvojil besede svetega pisma: Šala beli človeku življenje in smeh je neusahljiv vrelec zdravja.
Fr. De la Hoz — V. Dermota
ALI GA POZNATE ?
Črtice iz
don Boskovegn
življenja
34. Kako je don Bosko z večjim uspehom kot bajeslovni Orfej znal z muziko loviti duše
Oratorij se je vedno bolj utrjeval In don Boska se je iz dneva v dan bolj oprijemal svetniški čar apostola mladine.
Poln domislic je nekega lepega pomladanskega jutra popeljal svoje fante k Marijinemu svetišču Matere božje na Stebru na desni strani Pada, malo več kot uro hoda od Valdocca.
Najeli so tri čolne, jih slovesno okrasili in zgodaj zjutraj zapluli navzdol po Padu, kraljici Padske nižine. Veslači so krepko udarjali ob vodo, fantje so v živahnem razgovoru žvrgoleli kot ptički. Krmarji so zavozili v sredo reke. Kar je don Bosko s svojim močnim in lepim glasom začel peti znano nabožno ljudsko pesem. Kot bi mignil je iz grl več kot dvesto fantov donela hvalnica Materi božji.
Prijetno sonce jim je sijalo v obraze. Svetlozeleno mlado listje jih je obdajalo od vseh strani. Na obali so cvetele v pisani preprogi cvetlice. Sladek vonj jasmina, ki je bahato razprostiral svoje bele veje na bregovih, je
plaval nad površino reke. Na obeh straneh Pada so perice prekinile svoje delo, dale roke v bok in radovedno gledale čudno povodno procesijo. Brodarji in čolnarji so ustavili barke ter glasno drug drugega spraševali, kdo so ti pevci. Tudi ljudje na cesti so se ustavljali in hoteli vedeti kaj je. Toda, po kratkem začudenju so se tudi oni pridružili pevcem v čolnih in vsi skupaj peli v mlado jutro hvalnico Materi božji. Ko so se približali vojaškemu vežbališču, kjer so vojaki iz glasbene šole vadili svoje strumne koračnice, so še oni pritegnili s svojimi trobentami k skupni pesmi. Vse je pelo: fantje z don Boskom v čolnih, čolnarji in brodarji na svojih ladjah, perice ob reki, popotniki na cesti in vojaki v svojih uniformah. Pesem se je glasila, dokler niso dospeli na cilj.
Don Bosko je bil ves iz sebe od veselja.
Pri svetišču Marije na Stebru so don Boska in fante pričakovali domačini, medtem ko je zvonček v zvoniku poskakoval od veselja in s svojim zvonkim glasom vabil na praznik še tiste, ki so ostali doma.
Dečki so mojstrsko peli pri sveti maši, don Bosko je po angelsko maševal.
Po maši so vsi posedli po travi. Razdelili so jim obilno malico, ki jo je don Bosko že prejšnji večer s svojo materjo skrbno pripravil. Da sta morala zaradi tega iti k počitku namesto zvečer šele ob petelinjem petju, jima je bilo malo mar. Samo, da sta mogla
napraviti veselje svojim fantom.
*
Nikdar ni glasbena umetnost tako božanska kakor takrat, ko more sodelovati pri poplemeni-tenju duš. Don Bosko, ki je bil tako dovzeten za vse lepo in ki mu je božja milost ta naravni dar za vse lepo še povečala, je znal do zadnjih možnosti izrabiti za vzgojo. To nam potrjuje tudi ta preprosti, a prisrčni dogodek.
35. Kako je don Bosko v turin-skem cerkvenem konviktu skrbel za zdravo zabavo
Med drugimi mladimi duhovniki, ki so se v cerkvenem konviktu pod vodstvom Jožefa Cafassa pripravljali na duhovniški apostolat, je bil tudi zelo živahen duhovnik, ki je komaj čakal, da bi se mogel s koga ponorčevati s svojimi šalami, toda šale na svoj račun ni bil zmožen prenesti.
Ta gospodič je imel med drugimi posebnostmi tudi čisto na poseben način sešit plašček, ki
je vsakokrat, ko si ga je nadel, vzbudil splošen smeh. Namigovanja in drezanja ni bilo ne konca ne kraja. Končno mu je bilo vsega dosti. Plašček je zavil v papir, ga spravil v kovček in ga hotel ob prvi priliki poslati sorodnikom, ki so živeli v Turinu.
Toda na pustni torek tistega leta, je don Bosko s pomočjo svojega tovariša Fava pripravil majhno družinsko zabavo po kosilu. Predstaviti je nameraval nekaj rokohitrskih točk, ker je bil v tej umetnosti zelo izvežban. Ko je bilo vse nared, se je pod predsedstvom Jožefa Cafassa začela predstava. Don Bosko je med drugim pričel tudi naslednjo rokohitrsko točko:
Spoštovani gledalci in poslušalci, prosim vas, da mi izrazite svoje želje glede na predmete, ki bi jih želeli, da vam jih pričaram. Vse bom naredil, da vas zadovoljim. Postregel vam bom z vsem, kar si boste zaželeli.
Gledalci so začeli izražati svoje želje.
Živega ptička na zeleni veji!
Črnega mucka!
Ducat jajc!
Oskubljeno kokoš za omako!
Med mnogimi drugimi glasovi se je zaslišal globoki bas Fava, ki je bil zmenjen z don Boskom:
Poletni plašček Canellija!
Ob tem predlogu so vsi zaploskali in s tem izrazili svoje zadovoljstvo. Naš rokohitrc se je delal kot, da bi padel z neba. Opravičeval se je, da to presega njegove moči. Toda, ker se je Canelli pridušal, da ni nikogar na svetu, ki bi vedel za njegov plašč, kaj šele, da bi ga pričaral sem, se je don Bosko delal, kot bi zbiral zadnje moči in skušal zadostiti obči želji.
Po don Boskovem navodilu sta vstala dva gospoda in šla po kovček, ki je bil že pripravljen, ves zavit v rdeč papir, v predsobi.
Čarovnik je vzel svojo čarobno palčico, začel delati nad kovčkom skrivnostna znamenja in pri tem izgovarjati besede, ki jih gotovo ni v nobenem jeziku, končno je ukazal naj kovček odpro.
Vsi so prišli bliže, se porivali med seboj in se drenjali okrog kovčka. Z lastnimi očmi so lahko ugotovili, da je kovček prazen. Don Bosko je kovček zaprl in spet delal skrivnostna znamenja nad pokrovom. Končno je z globokim, skrivnostnim glasom, kot če bi prihajal z onega sveta, dejal:
Gospod Canelli, vzemite ključ in odprite. Odprite, odprite, in mu dal v roke ključ.
(Nadaljevanje na prejšnji strani)