IZHAJA VSAK ČETRTEK UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 630824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni Čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini tednik NOVI LIST Posamezna številka 1.200 lir NAROČNINA Letna 40.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 45.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70% SETTIMANALE ŠT. 1800 TRST - ČETRTEK 3. OKTOBRA 1991 LET. XL. Pred svojim pragom Tržaški II Piccolo je v soboto na prvi strani z velikim poudarkom objavil vest, po kateri naj bi v Bujščini, v Oprtalju, v Umagu in v Novigra-du Hrvati šikanirali pripadnike italijanske manjšine. »Kdaj boste prenehali govoriti italijansko... Tukaj smo na Hrvaškem... Če želite biti Italijani, pojdite v Italijo... Tukaj morate govoriti samo Hrvaško<< so stavki, ki jih navaja tržaški dnevnik. Pojavljajo se prikazni preteklosti, o katerih smo mislili, da so že daleč, grenko komentira tržaški dnevnik, ki je prepričan, da ne gre za osamljene primere, ti pa kažejo na težko vzdušje, v katerem mora živeti italijanska manjšina. Vsi sicer to obsojajo. BOJAN BREZIGAR \ Do takih izpadov nacionalizma prihaja tudi v Sloveniji, meni II Piccolo, ter poudarja, da je zato tem bolj potrebna mednarodna zaščita italijanske manjšine, ki jo zahteva Unija Italijanov: tu je zopet poudarjena zahteva po globalni zaščiti italijanske manjšine v Istri in po enakem ravnanju z vso manjšino. Kako domače nam zvenijo te besede. In kako domače nam, žal, zvenijo Žalitve in psovke na račun italijanske manjšine. Prav tržaški II Piccolo je dolga povojna leta igral prvo violino pri šikaniranju Slovencev, pri žalitvah, pri psovkah, pri obtožbah. Tudi v zadnjem času ni veliko drugače: ali °dnos tržaške občine do Slovencev v zvezi s statutom ne odraža istega vzdušja, istih misli, istega sovraštva? Morda z obteževalno, oziroma z o-lajševalno okoliščino za Hrvate, da so morda res — ali so prt Piccolu sploh na to pomislili — upravičeno nekoliko jezni na Italijo in na njenega ministra de Michelisa, ki menda ne zavzema stališč v korist Hrvaške. Italijani v Trstu so tako olajševalno okoliščino lmeli morda do Londonskega memoranduma, kasneje pa gotovo ne več. Mi, ki smo take krivice občutili na lastni koži, seveda to početje obsojamo. Pa ne samo mi: II Piccolo sam Priznava, da so bili ti dogodki deležni splošne obsodbe. Res, obsodba je bila splošna, na obeh straneh meje. Prav 'n pošteno je, da so v Sloveniji in na Hrvaškem tako početje obsodili, od ysta pa bi pričakovali, da s takim po-Cetjem preneha na domačih tleh. Vse dotlej pa bi Piccolo opozorili na pomemben slovenski pregovor — ki ga Poznajo tudi Italijani, sicer v rahlo drugačni inačici — ki priporoča vsakomur, naj pometa pred svojim pragom. Spomenik A, M, Slomšku: oddolzitev in spodbuda Sedeča bronasta podoba prvega mariborskega škofa, pesnika in pisatelja, ekumenskega delavca in teologa, pedagoga in vzgojitelja, narodnega buditelja in svetniškega kandidata Antona Martina Slomška krasi od nedelje, 29. septembra, trg pred mariborsko stolnico. Ni slučaj, da so spomenik, ki je delo akademskega kiparja Marjana Dreva, postavili na ta trg, saj je to osrednji trg štajerske prestolnice. Slomškov kip bo mimoidoče opozarjal, naj nadaljujejo z delom, ki ga je sam začel. O Slomšku in pomenu njegovega dela so poleg mariborske županje Magde Tovornikove, ki je uvodoma pozdravila prisotne, spregovorili slovenski minister za šolstvo dr. Peter Vencelj, mariborski škof, msgr. Franc Kramberger, kot slavnostni govornik pa je nastopil predsednik predsedstva republike Slovenije Milan Kučan, ki je tudi odkril spomenik. Med globoko občuteno slovesnostjo sta prišli do izraza dve sporočili, ki sta bili tudi jedro nastopov posameznih govornikov. Ti dve sporočili bi lahko strnili v pojma »oddolžitev« in »spobuda«. Spomenik naj bi bil sicer skromna oddolžitev za vse, kar je Slomšek naredil za slovenski narod, istočasno pa naj bi se mimoidoči zgledovali po njem in z globoko vero in zaupanjem nadaljevali z delom, da bi slovenski narod doživel srečnejše čase. Tako je šesti Slomškov naslednik, sedanji mariborski škof Kramberger, poudaril, da je spo- Kip škofa A. M. Slomška, ki od nedelje, 29. septembra, stoji na glavnem mariborskem trgu. menik Slomšku postavila 130 letna hvaležnost Slovencev in da je to spomenik osebnosti, ki je zrasla in rasla iz korenin slovenskega naroda, delila njegovo usodo in poslovenila Cerkev na Štajerskem. Bil je slovenski Mojzes in Jozve, ki je s prestavitvijo sedeža levantinske škofije v Maribor pred vsem svetom pokazal, kje smo doma in »do kod je naše.« »Pred nami je spomenik Slomšku«, je dejal mariborski škof, »a v njem gledam spomenik slovenskim duhovnikom, ki so bili varuhi slovenskega Siona, vere in Cerkve, pa tudi jezika, kulture in narodnosti«. Slomškov duh, je zaključil škof Kramberger, naj nas vnema za zvestobo Bogu in narodu. Slovenski predsednik Kučan pa je v svojem govoru poudaril pomen Slomškovega delovanja za kulturno in duhovno obrambo slovenstva in dejal, da Slovenija danes ne bi mogla razglasiti svoje neodvisnosti, če ne bi te želje gojili rodovi pred nami in če ne bi veliki duhovi, kot je bil Slomšek, omogočili razvoj slovenske narodne zavesti in kulture. Med slovesnostjo je bilo sploh izrečenih veliko globokih in poglobljenih misli o delu, ki ga je Slomšek opravil in o dediščini, ki jo sedanjim rodovom zapušča. To je med homilijo poudaril tudi slovenski metropolit in ljubljanski nadškof msgr. Alojzij Šuštar. V Mariboru je med drugim nadomestil apostolskega pronuncija v Beogradu, msgr. Montalva, ki bi moral spomenik blagosloviti, a se slovesnosti ni udeležil zaradi vojne na Hrvaškem. Vsekakor je msgr. Šuštar izrazil tudi željo, da bi Slomška v kratkem lahko častili tudi na oltarjih. Vsa slovesnost je bila odlično organizirana. Pri bogoslužju so sodelovali združeni pevski zbori mariborskih župnij, MePZ «Sv. Viktorin« s Ptuja, Mariborski oktet in Orkester mariborske opere. Zbor in orkester je vodil Maksimiljan Feguš, ljudsko petje pa je vodil Julijan Pačnik. Kdor se je udeležil slovesnosti je resnično doživel praznik. To ni bila zgolj javna manifestacija, ču-IIII+- B (mt) PIKA NA I V središču pozornosti italijanskih deželnih političnih krogov je še vedno tako imenovana »Izjava iz Trevisa«, se pravi resolucija, ki je bila sprejeta na zasedanju italijanske krščanskodemokrat-ske stranke v omenjenem mestecu konec prejšnjega tedna. Zasedanje je bilo posvečeno položaju, ki je nastal v Srednji in Vzhodni Evropi po zlomu komunizma, ter nalogam, ki se postavljajo pred krščanskodemokratske stranke v bližnji prihodnosti. Zasedanja so se kot gostje udeležili tudi predstavniki krščanskodemokratskih ali ljudskih strank iz Srednje in Vzhodne Evrope, med njimi slovenski ministrski predsednik Peterle in podpredsednik hrvaške vlade Granič. V »Izjavi« se italijanska Kršč. demokracija med drugim zavzema za takojšnje priznanje Slovenije in Hrvatske, s posebnim poudarkom pa se omenja vprašanje zaščite italijanske manjšine na ozemlju obeh republik. V tej zvezi Kršč. demokracija poziva pripadnike italijanske manjšine, naj ne zapustijo svoje zemlje, naj kljubujejo preganjanju in ustrahovanju ter brez pridržkov sodelujejo z zakonito in demokratično slovensko in hrvaško oblastjo, v prepričanju, da jim bo Italija pomagala, republiki Slovenija in Hrvatska pa izpolnjevali obveze o njihovi zaščiti. Italijanska Kršč. demokracija je, kot vidimo, postavila »piko na i« o vprašanju zaščite italijanske manjšine, s čimer bi prej ali slej moralo biti tudi konec dvoumnemu in kolebajočemu ravnanju zunanjega ministrstva, ki se dobrika znanim revan-šističnim krogom, ti pa se vedejo, kot da bi Istra in Dalmacija že bili del Italije. D.L. PISMO IZ KOPRA SLOVENIJA ZDAJ ALI NIKOLI Je čas vojne in čas miru. Sedaj se očitno nahajamo v obdobju relativnega miru — tragičnim dogodkom južno od Kolpe nakljub. V ospredje silijo ekonomska vprašanja oziroma delo naše vlade na tem področju. Razvnemajo se strankarski spori in razprtije, tako da Slovencem ponovno grozi nevarna razcepljenost. Ko to pišem, še ni znano, ali in v kakšni obliki ter vsebini bodo v parlamentu sprejeti novi lastninski zakoni. Jasno pa je, da so ti bistvenega pomena za nadaljnji razvoj Slovenije, zaradi česar nima nihče pravice z njimi manipulirati in zavajati ljudi. V sleherni demokratični držav j predstavlja opozicija pomemben politični dejavnik. Žal pa moramo ugotavljati, da naše opozicijske stranke svoje vloge ne opravljajo najbolj zgledno in ustvarjalno. To, kar (občasno) počenjajo, nima nobene zveze s pravim parlamentarnim delovanjem. Pri rušenju ekonomskega koncepta, ki ga predlaga vlada, vsekakor prednjači prav stranka, ki ji ni zameriti samo njeno domišljavost, da je pri nas nosilka demokratičnih sprememb, ampak predvsem predrznost, ki se kaže v tem, da zlorablja lastno ime (SDP) za sumljive cilje. Gre namreč za način političnega delovanja, ki preveč spominja na »ponudbe« preteklosti; znova smo deležni pretanjene dvoličnosti naslednikov ali dedičev komunističnih idej, ki skušajo obuditi zgodovinsko preživete in povsem neuspešne vzorce ekonomskih odnosov oziroma ekonomskega razvoja. Ta stranka poleg tega tudi danes nima kaj pokazati. Širšo javnost skuša begati z očitki na račun Peterletove vladne ekipe, češ da je pri reševanju problema nezaposlenosti neučinkovita. Dejstvo pa je, da je najvišji odstotek nezaposlenosti in največ stečajev prav v občinah, kjer so na oblasti prenovitelji. Ali ni spričo tega njihovo zavzemanje za delavce — beri za usodo vodstvenih delavcev, ki so podaljšana roka prejšnjega enopartijskega sistema — nekaj sumljivega, vsekakor nekaj vprašljivega? Zdi se, da Slovencem zgodovina ni mati modrosti. Kako naj si drugače razlagamo zbeganost in nekakšen prastrah mnogih pred korenitejšimi spremembami, ki jih ponujajo novi lastninski zakoni? Mar so predlogi res tako nevarni, da mnogi ne vidijo njihove poglavit-ve vsebine in namena? Mislim, da veliko več tvegaš, če prepustiš usodo družbene lastnine peščici bolj ali manj uspešnih direktorjev kot pa državi, ki je pluralno zastopana. Podržavljenje družbene lastnine je poleg tega začasen proces, ki se bo nehal z nastankom različnih skladov — ti so na Zahodu že preverjena oblika nadzora trga kapitala — s ciljem, da se vzpostavijo redni ekonomski odnosi v družbi. Videti je, da so nasprotniki omenjenih zakonov ne le proti tržnemu gospodarstvu, ampak tudi proti zdravi pameti. Kje je rečeno, da postopno lastninjenje, ki ga zagovarjajo, zagotavlja pravi podjetniški polet takšnim ali drugačnim bodočim lastnikom. Zanimivo je dalje, da t.i. opozicijski strokovnjaki vladi očitajo nestrokovnost, medtem ko je znano, da so pri pripravi nove lastninske zakonodaje sodelovali tako domači kot tuji strokovnjaki (na primer J. Sachs). Pri tem je treba ugotoviti, da je glavna krivda vlade v tem, da je strokovnjake izbrala po lastni presoji. Še bolj smešne pa so kritike tistih, ki zakonu o privatizaciji, denacionalizaciji in zadrugah pripisujejo lastnosti in posledice, ki jih nimajo. V Sloveniji smo pred pomembnimi odločitvami. Ne bi smelo nam spodrsniti že na samem začetku. Naš ekonomski ustroj bi moral temeljiti na zdravi tržni logiki in usmerjenosti na eni strani, na drugi pa zagotavljati socialno varnost in pravičnost ter omogočati vzdušje solidarnosti do vsakega človeka. Navdih in poti za uresničenje vsega tega bi lahko poiskali tudi v papeževi okrožnici »Ob stoti obletnici«, saj ta kaže na družbo, v kateri naj ne bo mesta za brezobzirno tekmo po blagostanju in brezmejno razsipništvo, ampak za človeka vredno življenje po sodobnih civilizacijskih merilih. Robert Hlede Karavana za mir srečno RADIO TRST A ■ NEDELJA, 6. oktobra, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder. Branko Hofman: »Ringo potepuh.« 2. del.; 11.00 Za smeh in dobro voljo; 12.00 Državne meje in družinske usode; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Janez Pov-še: Slovenski obračun s samim seboj. 1. oddaja. ■ PONEDELJEK, 7. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Moč tišine - 3. oddaja: »Nema« stoletja - pot v slovensko romantiko; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.« 7. del; 12.00 Umetniki pred ogledalom; 12.40 Ce-cilijanka 1990: mešani zbor Pevskega društva v Selah na Koroškem vodi Pavel Olip; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Gospodarska problematika; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: »Možiček Kopitjaček.« Piše Majda Mi-hačič; 15.00 Ko zgodovina zazveni; 16.00 Mi in glasba: pianistka Larisa Dedova in Mihail Volhok. ■ TOREK, 8. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.30 To je življenje. Piše Sandor Tence; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.« 8. del; 12.40 Cecilijanka 1990: dekliški zbor Devin vodi Herman Antonič; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika. ■ SREDA, 9. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.« 9. del; 12.00 Zdrava prehrana in gastronomija; 12.40 Cecilijanka 1990: mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice vodi Stanko Jerici-jo; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Na goriškem valu (1. del); 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Na goriškem valu (2. del); 15.50 Mi in glasba. Tenorist Anton Dermota. Čarobna piščal, 1. dejanje; 17.10 Jugoslavija po letu '45. ■ ČETRTEK, 10. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 »Vojna je obrt, kruta in egoistična,« Slovenski vojaki v 1. svetovni vojni. Piše Marta Verginella; 9.30 To je življenje. Piše Sandor Tence; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.« 10. del; 12.00 Skozi tančico molka; 12.40 Cecilijanka 1990: mešani zbor Rupa-Peč vodi Zdravko Klanjšček; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.00 Spomini Henrika Tume; 15.50 Mi in glasba. Tenorist Anton Dermota. Čarobna piščal, 2. dejanje. ■ PETEK, 11. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Halo, dober dan! Tu 362875; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.« 11. del; 12.00 Prvine Sredozemlja pri primorskih pesnikih in pisateljih; 12.40 Cecilijanka 1990: pevska skupina Steverjan; vodi Tomaž Tozon; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Narodnozabavna glasba; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: »Kje je pristalo letalo?« Piše Vera Poljšak; 14.30 Od Milj do Devina; 16.00 Mi in glasba. Trio Lorenz. Tekst: Pavel šivic. ■ SOBOTA, 12. oktobra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 9.30 Zdravniški nasveti; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Koncert v Cankarjevem domu v Ljubljani. Simfonični orkester RTV Slovenija; 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.« 12. del; 12.00 Rezija in Kanalska dolina; 12.40 Cecilijanka 1990: moški zbor Štmaver vodi Gabrijel Devetak; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nediški zvon; 16.00 Mi in glasba. Nagrajenci letošnjega prvega tekmovanja za flavto v Čedadu. Karavana za mir, ki je v preteklem tednu krenila iz Trsta na pot v Jugoslavijo, je srečno zaključila svojo misijo v Sarajevu. Pobuda, ki so jo priredile mirovne organizacije iz številnih evropskih držav v sodelovanju z organizacijo Helsinškega ljudstva, je imela zelo dober odziv, saj se je je udeležilo nekaj sto evropskih mirovnikov. Prva etapa se je zaključila že nekaj kilometrov po odhodu izpred gradu Sv. Justa, in sicer na Opčinah, kjer je bilo v Prosvetnem domu srečanje z nekaterimi predstavniki slovenske narodnostne v Sarajevu skupnosti v Italiji. Evropski mirovniki so dokazali, da jim je pri srcu manjšinska problematika in da se zavzemajo za pravice narodnostnih manjšin. To so potrdili tudi na reškem srečanju z italijansko narodnostno skupnostjo v Sloveniji in Hrvaški. Karavana se je nato preko Zagreba podala tudi na madžarska tla, ker je lahko samo po tej poti prispela v Beograd. Odtod pa je krenila še v Sarajevo. Tu so udeleženci priredili veliko mirovno manifestacijo. V nekaterih mestih so se predstavniki karavane srečali s predstavniki oblasti. Najpomembnejši cilj evropskih mirovnikov pa jo bil opozoriti širšo javnost na absurdnost dramatičnega položaja na Hrvaškem, ki bi lahko bil rešen brez prelivanja krvi. Pred odhodom smo izmenjali nekaj besed z nekaterimi udeleženci. Chantal s Korzike je menila, da so meje največja ovira za vzpostavitev miru. Sploh pa je zapleten položaj na Hrvaškem izredno težko reš- Ulit 0 di še, vedno ob isti uri, deset krat, temu pravijo ionoforeza. In ti Se spomniš, da so ti že majhnemu, ko te je bolel zob, z nasmeškom ustnicah govorili o Blaževem žegnu, ki da je dober za vse bolezni ^nako, zato da so pred časi ljudje bili vsi tako zdravi in so umirali to-tiko prej ko danes; noga seveda boli enako ko prej. Če povem še uro, kateri sem hodil v bolnišnico v Gradež, je mera polna, točno ob eJJ>h in pol popoldan, ob pol dveh po kranjsko, če vam je tako bolj v^eč, nikoli se namreč ne ve. Na avtobus sem moral zato iti ob 12.30. v. Avtobusov skorajda ne prenašam, teh, ki vozijo po furlanski ni-?'r>i pa sploh ne, čeprav so vseeno boljši, kot je šestica, ki vozi poleti 'z Trsta v Barkovlje in nazaj. Živinski vagoni so danes v primerjavi s temi avtobusi vsaj dosti bolj človeški, če že niso bolj čisti. V Gradež sem hodil z avtobusom, nekako sem vedno našel mesto zadaj pri ^tetih, ker sem šel vedno na glavno postajo, kjer ni veliko ljudi. Vse-!?el sem se na zunanji sedež, tako da je sedež pri oknu ostal prazen. 0 pa zaradi noge, desne, ki sem jo tako vsaj malo tiščal iz neznosno Majhnega prostora, ki je med eno vrsto sedežev in drugo. Avtobus je potegnil in se po slabih dveh kilometrih ustavil ob liceju, katerega arhitekt je moral nekje v duši občudovati vse učitelje arhitekture, ki so tako temeljito delali v Rimu; v mestni četrti Eur namreč stojijo veliko boljše stvari, kot pa je ta nesmiselna zgradba, uku mladine namenjena. Ostareli šofer je začel preklinjati, še preden je odprl vrata, da naj se ne prerivajo, naj vendar ne skačejo gor ko opice, naj se vedejo ko ljudje, da jih bo pustil vse na cesti, nekje med Oglejem in Gradežem, da bo ustavil in jih zmetal dol kot teleta, a ni pomagalo, dijaki so kar drli gor, eden je z južnjaško italijanščino pravil lepemu dekletu nekaj o Freudu in ona mu je odgovarjala v narečju mesta, ki je nekoč bilo otok, a je danes samo še veliko prenočišče za poletne turiste. Zadaj sta pritiskala dva Furlana, prvemu je bilo ime Elvis in drugemu Boris. Ko so ju krstili, se najbrž niso spomnili na Tunina in tudi na Pierija so pozabili, govorila sta tipično narečje, ki ga govorijo v nizki furlanski nižini, »nella Bassa«, ostali Furlani se mu posmehujejo. Vsi so se nagnetli v ozek hodniček med vrstama sedežev in tedaj sem ga zagledal. Prišel je do mene, nekako se je preril mimo dekleta, ki bo najbrž res imelo samo petnajst let, a jih ima gotovo samo še v obnašanju in govorjenju, jaz sem pri petnajstih gledal take punce samo v revijah, ki so jih včasih prinesli iz Trsta, običajno so to bile igralke, ki si danes delajo nemogoče lepotilne operacije na obrazu, da je potem vse njihovo ostalo telo vseeno staro. Majhen, svetlolas, drobcen, mirno bi mu lahko dal enajst, največ enajst in pol let, a jih mora vseeno imeti petnajst, če hodi v prvi letnik liceja, toliko jih tudi ima, a sem to zvedel pozneje. S plašnimi očmi me je pogledal in vprašal, A SPLOŠNA OPREMA 3Gn5tc ■ SERIJSKO POHIŠTVO ■ POHIŠTVO PO MERI ■ PREUREDITVE PRODAJALNA TRST - UL. S. CILINO 38 TEL. 040-54390 SAŠA RUDOLF O POKOJNEM... Karavana za mir... 4IIII 0 ljiv, prav zato si mora celotna Evropa še posebno prizadevati. Iris iz Nemčije se je karavane udeležila predvsem iz radovednosti, zaradi želje po potovanjih in po spoznavanju novih ljudi. Yann iz Francije pa se v veliki meri zanima za dramatične dogodke, vendar je mnenja, da bo težko prišlo do rešitve. Podobno je povedal Sven iz Nemčije — neprepričljivo je dejal »iz... zahodne Nemčije« — ki je karavano spremljal kot časnikar »free lance«. Vendar njemu ni posebno pri srcu rešitev dramatičnega položaja na Hrvaškem, zanima ga v glavnem le poročanje. ... vsi enotni za prekinitev ognja v Jugoslaviji... (foto D. Bradassi) Spomenik A.M. Slomšku... pilili D titi je bilo soudeleženost ljudi, ki jim Slomšek ni le pojem iz slovenske književne zgodovine ali zgodovinski lik ampak osebnost, ki živi v čutenju ljudstva in to od Mure do Jadrana, saj smo v Mariboru srečali tudi lepo število romarjev s Tržaškega. pilili □ iz pipe nas je opozarjal na njegovo prisotnost. Nakopal si je tudi marsikatero nerazumevanje pri italijanskih kolegih, ko je zagovarjal avtonomijo slovenskih časnikarjev. In to v tistih letih ni bilo lahko, saj je bila vsa oblast, možnost odločanja poverjena Italijanom. Dr. Poštovan je bil v tistem uredniškem odboru, sindikalnemu organu, ki je dosegel, da so polagoma pričeli s premeščanjem italijanskih šefov iz slovenskega uredništva. Glavnemu uredniku je na uredniški seji zabrusil, da smo v položaju črncev v Južni Afriki. Seveda mu je ta nastop dokaj škodil pri karieri, kljub temu pa je bil prvi slovenski časnikar na Rai-u, ki je na začetku 70-tih let dosegel povišanje. Skoraj istočasno se je pričela bolezen. Leta 1972 se je poslovil od u-redništva, prevzel je mesto ravnatelja govorjenih sporedov tržaškega slovenskega radia in torej nadomestil inž. Borisa Sancina, ki je bil upokojen. 4w! 0 Štiri desetletja dela... huje prizadela, veliko bolj kot demografski padec, ki je splošen pojav in ne zadeva samo naše manjšine«. Ob koncu je prof. Artač še dejal, da je narodna zavest pri starših in dijakih prišla do izraza tedaj, ko so se odtajali odnosi med Italijo in Jugoslavijo. »V teh težkih okoliščinah je moral vsak šolnik delati tudi izven razreda,« je še poudaril. »Mnogi učitelji in profesorji so tako začeli delovati po raznih društvih, prirejali so predavanja za starše, šolske prireditve, razstave in še marsikaj drugega. S tem smo hoteli in smo dokazali, da je naša šola res kvalitetna in da usposablja našo mladino za vključitev v tukajšnjo stvarnost. Zelo občuteno je bilo tedaj pomanjkanje ustreznih učbenikov. Profesorji smo jih zato morali napisati sami ali pa jih prevesti iz ita- Bilo je to novo obdobje, ki se mu je posvetil z vso profesionalnostjo, vendar se je še dalje rad vračal v tretje nadstropje, v uredništvo, saj je živel z aktualnostjo, z novicami, s časnikarstvom. Po upokojitvi ga je bolezen prisilila, da se je umaknil od obeh dejavnosti, ki sta mu bili najbolj pri srcu: od politike in časnikarstva. Dragi doktor, usoda mi je naklonila, da sem vas spoznal, preživel veliko ur skupnega življenja na delovnem mestu, pa tudi izven njega. Hvaležen sem ji za to, hvaležen pa seveda tudi vam, ki ste znali povsem nevsiljivo pokazati na prave izbire, tiste, na katere sem kot človek in kot Slovenec lahko ponosen. Kot katoličanu pa ste mi nakazali intimno zadovoljstvo ob odpuščanju in oproščanju. In če sem v poklicu prve napotke in navodila dobil od očeta, kasnejše od inž. Sancina in prof. Peterlina, ste me veliko naučili Vi s svojim vzgledom, prijateljskimi pripombami in popravki. Hvala vam. lijanščine. Jaz sem med drugim napisal zgodovinski učbenik v treh delih z naslovom »Človek in čas«, sodeloval pa sem tudi pri sestavi številnih drugih knjig za naše učence in dijake.« To je v skopih obrisih zgodba človeka, ki je vse svoje življenje posvetil slovenski šoli v zamejstvu. Spominov je seveda veliko več; bilo bi jih za celo knjigo, vendar zaradi prostorske stike vsega res ni mogoče omenjati. Prav tako tu ne moremo-omeniti vsega kulturno-prosvetnega delovanja prof. Artača izven učilnic, njegovega sodelovanja s tržaško radijsko postajo, njegovih izvirnih iger, ki jih je napisal za domače odre in nasploh še mnogih drugih dejavnosti, ki jih je prof. Artač opravljal ob redni službi v prizadevanju, da bi tudi sam pripomogel k kvalitetni rasti slovenske šole. Svet Slovenske demokratične zveze je na zadnji seji v Ljubljani sklenil skicati strankin kongres za soboto, 12. oktobra. Na seji, ki je potekala za zaprtimi vrati, sta se izoblikovali dve struji, večinska in manjšinska. V manjšinski struji je med drugimi dosedanji predsednik dr. Dimitrij Rupel, v večinski pa je tudi Janez Janša, o katerem govorijo, da bo novi strankin predsednik. SDZ se bo baje preimenovala v Narodno demokratsko stranko. NOVI LIST Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. Uredništvo: Martin Brecelj, Bojan Brezigar, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj. Oglasi: Publiest d.z.z.; Trst, ul. Montec-chi 6; tel. 040/7796611. Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151. če se lahko pomaknem k oknu, ker bi tudi on rad prisedel. Razložil sem mu stvar o kolenu in tako je sedel od oknu. Tiho se je usedel. Kot vrabček se je preplašil, ko sem ga vprašal, kako mu je ime in kako gre v šoli. Povedal mi je samo, da mu je ime Marko in da hodi v prvi razred znanstvenega liceja. Nato sva umolknila, peljali smo se mimo Ogleja in Barbane; ko smo izstopali, sem ga na vratih pozdravil: »Živijo, Marko!« in vrnil mi je enega najlepših nasmehov, kar sem jih bil kdaj deležen. V tistem trenutku sem se zavedal, da je sam, kajti samo osamljeni in otožni ljudje se znajo tako lepo nasmehniti. Naslednjega dne me je poiskal z očmi že od daleč, spregovorila sva malo besed, tako je šlo deset krat. Gledala sva pokrajino, morje, nihče od naju ni poslušal neznosnega hrupa njegovih vrstnikov, samo enkrat se je nasmehnil na avtobusu, ko je neko dekle reklo: »Le zakaj vedno samo njemu drži sedež?« Nasmehnil sem se tudi jaz in to je bilo vse, pomežiknil sem mu in že sva gledala skozi okno, vedno na levi strani, vedno na istem sedežu, vedno na istem avtobusu. Vanj nisem vrtal in on tudi ne vame, ob izstopu samo njegov nasmeh in pozdrav. Tudi zadnji dan je bilo tako. Dan prej je pihal močan jugo in valovi v Gradežu so bili preveliki, da jih ne bi šel gledat nekdo, ki je okusil morsko bolezen na svoji koži. Celi dve uri sem gledal na vsej starogradeški obali sam, kako se je morje zabijalo v branike in potem, ves premočen, slan in potešen, prišel domov. Ko sem ga pozdravil, se je nasmehnil, in je prvič nekaj mene vprašal on: »A ste včeraj gle' dali valove, preden ste šli domov?« »Sem, bili so čudoviti, malokdaj jih takšne vidiš.« »Vem, tudi jaz sem jih gledal«, je odvrnil in spet sva se pozdravila-Zvečer sem zavrtel telefon in poklical človeka, ki dela na tej šoli/ prijatelja sva že več let, povprašal sem ga po fantu, s katerim sva delila tišino v hrupnem avtobusu deset dni. Sprva se je obotavljal in zato sem mu jaz najprej povedal, kako in kaj je bilo. Prijatelj pa je bi po telefonu zapet in sem ga zato pregovoril, da se srečava v baru-Ob kavi mi je povedal, da je fant sin Italijana in Norvežanke, živijo v Gradežu, navezan da je na mamo, italijanščino da izredno sla; bo obvlada, noče se asimilirati v družbo, tih da je vedno, kaj več m povedal. Poprosil sem ga, naj mu skuša pomagati. Vem da mu bo> tudi zato, ker je moj prijatelj dobra duša in se bo potrudil, in ne sam0 zato, ker je dober profesor. Pozdravila sva se in mahnil sem jo proti stanovanju, luči še rus° bile prižgane, žene torej še ni bilo, zato sem šel še malo po mestU/ ko zvečer ljudje jejo, lahko mirno hodite okrog, pol ure potem je spe hrup, med jedjo pa je tudi v mestih mir. Zavil sem okrog vogala, $e k reki in mimo avtobusne postaje. Sklenil sem, da bom šel še kd^j v Gradež z avtobusom ob poldne in pol, pol enih, če že hočete. Tud jaz se namreč nisem asimiliral v družbo, kot je rekel prijatelj o dro cenem Marku. Se tudi nočem.