Politične stvari. Jezikovna razprava v avstrijski delegaciji dne 21. novembra 1886. Pri proračunu za vojno zahteval je bivši uradnik v naučnem nrinisterstvu baron Duuireicher besedo ter je v obširnem govoru, pretiran v mnogo ozirih pokopaval vsa zdrava pedagogična načela na dobro nemščini, katero je dosledno skrival pod imenom „službenega" jezika v vojni. — Kazal je, kako uže sedaj peša službeni" jezik, pa kako vse drugače bo vojna čutila nasledke sisteme zadnjih 7 let počenši z letom 1893. Potem koval je v zvezde posebne vojne kaste častnikov in podčastnikov, sklicaval se, da mora za nemški poduk njihovih otrok skrbeti celo „Deutscher Schulverein" imenoval naše sedanje šolstvo „Chaos", konečno je zahteval, naj vojni minister vsaj povsod, kjer so „gamizoni", skrbi za ljudske šole z vojnim službenim jezikom. Prvi odgovoril mu je z strokovnjaškega stališča, dvorni svetovalec dr. Czerkavski. Ta je naglašal pred vsem, da smo sad prejšnje „nemške" šole uže skušali. Vsi razumniki so se prepričali, da je taka šola vse skozi v nasprotji s pedago-gičnimi načeli. Prvo in splošno izobraževanje je mogoče samo na podlagi onega jezika, kateri je služil kot prvo glasilo mišljenja, in s katerim je oseba tako zraščena, da svoja najizvirnejša čutila in misli samo v tem jeziku izrekati in samo tako razlagati zamore. Vsak drug način je protinaraven, pri vsakem drugem načinu izobraževanja nastane mesto izobraževanja pačenje duha in spako izobraževanja. To smo skusili, to nas je učila skušnja. Pa taka naprava prizadeva tudi drugo politično škodo. Namesto izobraženja smatrati za samolastno potrebo duha, nastala je izrekoma v nenemških krajih države navada, smatrati jo za prisiljeno — tuje blago, kot neko vrsto službovanja, katero je treba vsakako opraviti, ako se hoče gotovih prednosti v družbi, v državi doseči. O pravi omiki tu ni bilo moč govoriti in ravno tako malo o ljubezni za šolo, o pravi oceni njeni. V novi dobi, z letom 1848. počenši, prišle so v veljavo druga načela. Vrnili so se nazaj k zdravim pe-dagogičnim načelom in nastalo je prepričanje ter se vtelesilo, da se more omika podajati samo na podlagi narodnega jezika. S to povrnitvijo na prava tla omike nehala je šola biti ptuja. S tem postala je narodna odgoja mogoča in s tem resnična, prava in splošna odgoja. Pa tudi politično se je razmera spremenila. Odgoja spoznala se je kot potreba in v daljnih posledicah začela se je narodna, javna odgoja smatrati kot pridobitev, katere se je treba okleniti z vso ljubeznijo! Gospoda moja! ako bi se misli gospoda predgovor-nika do zadnjih posledic preiskale, moral bi nastati po-vrat, vse bi se moralo dejati v prejšnji stan, prekucniti bi se moralo sedaj obstoječe, rekel bi celo, ne samo obstoječega, temveč veljavnih postav, s katerimi je zagotovljena narodna odgoja narodov. Povrniti bi se nam bilo v prej.nje stanje. — Nočem govoriti o nevolji, ne o nezadovolnosti, katera bi se s tem pouzročila v vseh krogih ljudstva, izrekoma pri nenemških delih države, ne vem, koliko dobička bi se s tem za države in družbo doseglo. Toliko pa smem trditi: s tem bi se povrnili k onemu napačnemu načelu, katerega so uže zdavnej vsi misleči ljudje zavrgli. Spominjam vai samo na dobo novejše zgodovine. Bilo je v času, ko so nemško-francoske vojne preplav- 394 ljale, in takrat se je govorilo o vpeljavi francoskega poduka v nemške šole, S kakošno grozno nevoljo upiralo se je nemško ljudstvo zoper to in s kakošno nevoljo se še sedaj govori o tedanji mogočosti takega ravnanja. Ali mislite, da imajo drugi narodi drugača čutila, da bi se ne napolnili z enako nevoljo in z istim srdom, ako bi se pri njih hotela napraviti ta poskušoja. No, gospoda, po misli gospoda predgovornika ima vojna služiti namenom ponemčevanja. Ne vem, če bi se vojna rada dala za sredstvo v to, posebno ker nimamo vojne po poklicu, temveč ljudsko vojuo, katera ima svoje korenine v ljudstvu, v narodnosti. In tu da bi z vstopom v vojno vsak njem podobni del nehal biti del svojega naroda, in da bi si bil zavesten, da je del života, ki ima namen, ljudstvo spravljati ob njegova narodnost. Mislim, da se namen, izrečeu po predgovor-niku, ne more v soglasje spraviti s pomenom in ae z namenom ljudske vojne. Gospod predgovornik govoril je o vojaških šolah ter je zahteval, da naj se v različnih garnizonah šole ustanove, katere bi imele služiti kot sodišča germa-nizma. — Namen, z vojaškimi šolami narode spraviti ob njihovo narodnost in jih ponemčiti, mislim, da sem z omenjanjem nasledkov takega početja zadosti označil. Opozorjam pa še na drugo okolščino. Ako je imela vpeljava ljudske vojne namen ožjo vez povezati med vojno in prebivalstvom, po kateri se druga kaže kot del druzega, pa naj bi se sedaj zopet pripravljala raz-ločitev v dve kasti? Jaz mislim, da bi bilo to v nasprotji z vsemi našimi naredbami in vsemi našimi napravami. Jaz mislim, da bi bilo tako protistavljene vojne in ljudstva nevarno in pa poskušnja našim načelom in pa napredku časa nasprotna (dobro! dobro! na desnij početje onim načelom po vsem protivno. In — kar zadeva praktično stran, ne mislim, da bi skušnje, ki se v tej zadevi delajo, ravno k takemu prekucu silile. Sklicujem se samo na to, kako težko je bilo prej v oni deželi, katero jaz zastopam v vojno ljudi dobiti, ki so znali brati in pisati in ki bi bili sploh za to sposobni, zavzeti mesta podčastnikov. Mislim, da mi prevzvišeni gospod državni vojni minister ne bo ugovarjal, ako trdim, da se je to sedaj zboljšalo; mislim, da mora v teku časa še boljše postati in da se morajo pomanjkljivosti ali napake, ako so v tem oziru celo glede na znanje nemščine, s časoma odpraviti. Mislil sem, da je potrebno z naše strani nasproti besedam gospoda predgovornika toliko na kratko ugo-voriti in jaz mislim, da se mi veljavno ne bo lahko ugovarjalo ne s stališča zdrave pedagogike in ne s stališča političnih ozirov. (Pohvala na desni.) 402 Politične stvari. Jezikovna razprava v avstrijski delegaciji dne 21. novembra 1886^ (Konec.) Dr. S t urni prizadeval si je za govorom dr. Czer-kavskega v precej dolgem pa prav malo samozaupnem govoru dokazati, da prvi govornik in pristaš njegov Dumreicher prav za prav ni zahteval druzega, kakor da vojno ministerstvo osnuje še nekaj tacih šol, kakošna je nemška ljudska šola v Zadru in pa v arsenalu poleg Dunaja. Toda poročevalec dr. Matuš se po tej zvijači ni dal zmotti, ter je prav na bistvo Dumreicherjevega govora odgovoril prav srečno in jedernato tako-le: Dr. Matuš: V ravno dognani splošni razpravi vrtil se je razgovor sploh samo krog dveh vprašanj: Poslanec Fiirmuller sprožil je vprašanje ustanovijanjar drugi gospodje, ki so govorili, pa tako imenovano jezikovno vprašanje v vojni. Kar zadeva prvi predmet, dovoljujem si opomenjati, da ono, kar poročilo omenjar kot primerno rešitev vprašanja ustanovljanja glede finan-cijelnega vspeha nima druzega namena kot spominj za vojno upravo, da to stvar primerno preišče, ker se je potrebščina pri tem naslovu jako pomenljivo povekšala. Z navedenim izgledom se tedaj tukaj ni hotelo konečni rešitvi vprašanja naprej segati. — Gospod poslanec dr. Sturm izrekel je obžalovanje, da se je v cem trenutku in na tem mestu razpravljalo jezikovno vprašanje, jaz tega ne obžalujem manj kot on; toda on, ki je svojemu neposrednemu predgovorniku ugovarjal, se je vendar-le v nekem oziru dejansko vdeležil jezikovne razprave. — Prvi gospod govornik, ki je povod dal k tej razpravi, je nekako obžaloval mnogojezičnost države ter svoje meuenje izrazil o važnosti gojenja vojnega jezika. Tega, da mnogojezičnost države glede javne uprave marsikatero težavo prizadeva, ne more nihče tajiti. Toda mi smo pred vprašanjem: Ali naj se in ali se more ^avolj namenov uprave predrugačiti posebnost države, ali pa je veliko bolj primerno in potrebno, da se uprava prilega potrebam in posebnostim države. (Živahno pritrjevanje na desni.) Ja