Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 28 UDK: 711.581: 502.131.1(4) DOI: 10.5379/urbani-izziv-2017-28-01-003 Prejeto: 16. 9. 2016 Sprejeto: 27. 3. 2017 Primož MEDVED Vodilne evropske trajnostne soseske: ključna načela in procesi V zadnjih letih je vse več lokalnih projektov trajnostne urbane preobrazbe pogosto definiranih kot trajnostne so- seske. Te so opisane kot »poskusi na področju urbanega trajnostnega razvoja«, ki bi lahko dali konkretne odgovo- re na mnoge izzive, s katerimi se srečujejo današnja mesta oziroma družba. Namen tega članka je raziskati načrtoval- ski proces in razvoj dveh vodilnih primerov trajnostnih sosesk, pri katerih sta bili uporabljeni različni strategiji začetne implementacije: pristop »od zgoraj navzdol« v soseski Western Harbour (Malmö) in participatorni pri- stop »od spodaj navzgor« v soseski Vauban (Freiburg). Cilj članka je proučiti, kako je začetni implementacijski pristop pri trajnostni urbani prenovi vplival na urbanistič- no načrtovanje, socialno vzdržnost in lokalno upravljanje sosesk. Raziskava se osredotoča tudi na to, kako sta soses- ki vplivali oziroma prenesli »trajnostne urbane rešitve« v druge urbane kontekste. Ključne besede: trajnostne soseske, trajnostni urbani razvoj, principi novega urbanizma, procesi urbanega eksperimentiranja, ekolaboratoriji, Vauban, Western Harbour Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 29Vodilne evropske trajnostne soseske: ključna načela in procesi 1 Uvod in ozadje raziskave V zadnjem desetletju postajajo vse pogostejše različne skup- nostne trajnostne pobude manjšega obsega − običajno majhna mesta, vasi in soseske (Forrest in Wiek, 2014). Lokalni projekti trajnostne urbane preobrazbe v mestih so pogosto definirani kot trajnostne soseske. Te so lahko celovita rešitev, ki omo- goča trajnostno urbano ravnotežje na lokalni ravni  (Rudlin in Falk, 2009). David Harvey  (1990) opredeljuje trajnostno sosesko kot samostojno urbano območje v mestu, ki ohranja simbolno bogastvo tradicionalne urbane oblike ter hkrati te- melji na dialogu in raznolikosti. Oblikovanje trajnostnih so- sesk in razvoj lokalnih urbanih skupnosti zahtevata določitev jasnih okoljskih, socialnih in ekonomskih ciljev, ki so idealno v konstantnem ravnotežju (Churchill in Baetz, 1999). Harriet Bulkeley idr. (2015) trdijo, da je nabor posegov, ki oblikujejo poseben okvir urbanega upravljanja podnebnih sprememb ter pri tem razvijajo, preskušajo in potrjujejo izkušnje odzivanja na podnebne spremembe, pogosto eksperimentalne narave. Trajnostne soseske lahko razumemo kot eksperimente ali žive laboratorije (ang. living labs), ki ponujajo konkretne odgovo- re na številne izzive, s katerimi se srečujejo mesta in družba. Lahko bi postale nov aktivni urbani model, ki deluje skladno s sodobnimi principi trajnostnega razvoja in pooseblja alterna- tivne rešitve za netrajnostne prakse v sodobnih mestih. S poglobljenim pregledom literature je bilo ugotovljeno, da se je večina trajnostnih sosesk razvila v Severni in Zahodni Evropi  (Medved, 2016). Zato Stella Kyvelou, Maria Sinou, Isabelle Baer in Toni Papadopoulos  (2012) menijo, da je koncept trajnostne soseske severnoevropski model. Čeprav imajo tudi južnoevropske trajnostne soseske velik potencial, so le redko navedene kot primeri dobrih praks. Te trajnostne soseske niso pogosto proučevane v literaturi, ki se nanaša na urbani trajnostni razvoj. Velikokrat pa so skupaj proučevani ali navajani primeri dobre prakse trajnostnih sosesk iz Severne in Zahodne Evrope. V obsežnem pregledu literature (Medved, 2016) so bili najpogosteje prepoznani in s tem citirani vodilni primeri trajnostnih sosesk v teh mestih: Culemborg  − Nizo- zemska  (EVA-Lanxmeer), Utrecht  −Nizozemska  (Leidsche Rijn), Amsterdam  − Nizozemska  (GWL Terrein), Malmö  − Švedska  (Western Harbour in Augustenborg), Stockholm  − Švedska  (Hammarby Sjöstad), Freiburg  − Nemčija  (Vauban, Rieselfeld in Weingarten), Hannover − Nemčija (Kronsberg), Ostfildern − Nemčija (Scharnhauser Park), Tübingen − Nem- čija  (Französisches Viertel-Südstadt), Helsinki  − Finska  (Vi- ikki), København  − Danska  (Vasterbo), Sutton  − Velika Britanija  (BedZed), London  − Velika Britanija  (Greenwich Millenium Village) in Linz − Avstrija (SolarCity). Med ome- njenimi primeri dobre prakse so velike razlike, zlasti z vidika vprašanj, povezanih s socialno vzdržnostjo in upravljanjem lo- kalne skupnosti. Večina priznanih trajnostnih sosesk je izkazala visoko stopnjo odličnosti glede okoljskih vidikov trajnostnega razvoja, vendar se zdi, da se socialna vzdržnost in sistem lo- kalnega upravljanja v nekaterih vodilnih trajnostnih soseskah nista razvijala sistematično. 2 Raziskovalni cilji Navedemo lahko dve okoliščini, ki sta vplivali na obli- kovanje hipotez in raziskovalnih ciljev v članku. Prvič, avtor je v predhodni analizi urbanih skupnosti ugotovil potencial- no povezavo oziroma korelacijo med močno povezano urbano skupnostjo, lokalnim upravljanjem in začetnim pristopom im- plementacije pri urbanističnem načrtovanju. To posebno po- vezavo je poudarilo tudi več raziskovalcev urbanega razvoja. Hugh Barton, Marcus Grant in Richard Guise (2003) denimo trdijo, da bolj ko je lokalna skupnost vključena v načrtovanje in razvoj soseske, večja je verjetnost razvoja lokalnega urbane- ga prostora, ki ima določen pomen za skupnost. Hildebrand Frey (1999) je ugotovil, da so ljudje v soseski odgovornejši in med seboj povezani, če so bili vključeni v oblikovanje soses- ke. Ugotovlja se, da participatorno urbanistično načrtovanje, podprto z delavnicami, forumi ali natečaji, povečuje občutek pripadnosti lokalne urbane skupnosti in njene zavezanosti traj- nostnemu urbanemu projektu (Bayulken in Huisingh, 2015). Krepitev sodelovanja pri lokalnem upravljanju je odvisna od neposrednega sodelovanja lokalnih prebivalcev pri sprejeman- ju odločitev. Lokalno upravljanje zahteva večjo udeležbo civil- ne družbe, ki tradicionalno tvori jedro javne sfere (Gaventa in Valderrama, 1999). Avtor je na podlagi navedenih teoretičnih predpostavk obli- koval dve raziskovalni hipotezi: 1. trajnostne soseske, implementirane s participativnim pri- stopom od spodaj navzgor, so razvile urbane forme, bolj prilagojene lokalni skupnosti v primerjavi s trajnostnimi soseskami, nastalimi s pristopom od zgoraj navzdol; 2. trajnostne soseske, implementirane s participativnim pristopom od spodaj navzgor, so razvile bolj socialno vzdržne lokalne skupnosti in kompleksnejše sisteme lo- kalnega urbanega upravljanja v primerjavi s trajnostnimi soseskami, nastalimi s pristopom od zgoraj navzdol. Za namen analize teh povezav in potrditve obeh hipotez sta bili izbrani dve vodilni trajnostni soseski, ki sta imeli različ- na začetna pristopa: Vauban  (Freiburg, Nemčija) in Western Harbour  (Malmö, Švedska)  −  več v 3. poglavju Raziskovalni pristop in metodologija. Prvi cilj članka je raziskati in analizi- rati trajnostni soseski z inovativnimi metodološkimi orodji in proučiti, ali (in kako) je začetni pristop implementacije vplival na urbano načrtovanje oziroma urbano formo (hipoteza 1), na Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 30 P. MEDVED socialno vzdržnost in zlasti na vključenost skupnosti v vsakda- nje odločanje oziroma na lokalno upravljanje obeh sosesk (hi- poteza 2). Druga okoliščina, ki določa raziskovalni fokus članka, je povezana s trditvijo, da je zaradi trenutne hitro naraščajoče stopnje urbanizacije zelo pomembno kolektivno ukrepanje z udeležbo od spodaj navzgor, ki vključuje tudi zavezo institucij k uvajanju demonstrativnih trajnostnih urbanih projektov. Ti bi sčasoma postali prevladujoči primeri urbanega bivanja in način za širjenje svojih trajnostnih urbanih inovacij  (Bayul- ken in Huisingh, 2015). Glede na to, je drugi raziskovalni cilj članka opredeliti, ali  (in kako) sta obe soseski že vplivali in širili svoje »trajnostne urbane rešitve« v drugih urbanih sredinah. Avtorja zanima, ali obstaja razlika, ki se navezuje na »prenos znanja« med obema soseskama, nastalima z različni- ma implementacijama. 3 Raziskovalni pristop in metodologija Avtor je za primerjalno analizo izbral dve študiji primerov s seznama »primerov dobrih praks trajnostnih sosesk«, omenje- nega v uvodu (Bächtold, 2013; Fraker, 2013; Medved, 2016): 1.  Vauban  (Freiburg, Nemčija), ena najbolj znanih trajnost- nih sosesk, nastalih na podlagi pristopa od spodaj navzgor, in 2.  Western Harbour  (Malmö, Švedska), ena najbolj tipičnih trajnostnih sosesk, nastalih na podlagi pristopa od zgoraj na- vzdol. Soseski sta prototipa, kako lahko načrtujemo in razvi- jemo trajnostno sosesko s pristopoma od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor  (Bächtold, 2013; Fraker, 2013). Gre za dve skrajnosti oziroma dva nasprotna pola strategij implementa- cije urbanega razvoja. »Atipični ali skrajni primeri pogosto razkrijejo več informacij, saj aktivirajo več akterjev in več osnovnih mehanizmov v preučenih situacijah.«  (Flyvbjerg, 2006:  229) Gotovo iz analize, ki temelji le na dveh študijah primerov, ne more izhajati »univerzalna« ugotovitev, lahko pa analiza odpre nova vprašanja oziroma nove vidike za nadaljnje analize in razprave. Za potrditev prve hipoteze temelji raziskovalni pristop za pri- merjalno analizo dveh trajnostnih sosesk na analitičnem ok- viru – »principi novega urbanizma« (CNU in HUD, 2000; Grant, 2006; Rahnama idr., 2012; internet  1). Za potrditev druge hipoteze pa je avtor izbral analitični okvir  –  »procesi urbanega eksperimentiranja«  (Bulkeley idr., 2015). Analitič- ni okvir principov novega urbanizma je izbral, ker je »novi urbanizem« eno glavnih urbanističnih gibanj, ki raziskujejo, kako ustvariti gosto naseljene urbane predele po merilih člo- veka. Novi urbanizem spodbuja uporabo raznovrstnih elemen- tov urbanega načrtovanja, ki jih je treba prilagoditi lokalnim potrebam (ne nasprotno). Poziva k vračanju k urbanizmu po človeški meri, z ulicami, prilagojenimi pešcem, kjer ne prevla- dujejo avtomobili, ter s prostori z mešano (trgovsko in bival- no) namembnostjo in veliko gostoto gradnje, ki omogočajo živahno mestno življenje  (Kushner, 2002). Analitični okvir novega urbanizma združuje večino parametrov in ključnih osnovnih elementov teoretičnega koncepta »kompaktnega mesta« (Rogatka in Ramos Ribeiro, 2015). Z analizo princi- pov novega urbanizma bo možno odgovoriti na prvo hipotezo in potrditi, da so trajnostne soseske, implementirane s parti- cipativnim pristopom od spodaj navzgor, razvile bolj lokalni skupnosti prilagojeno urbano formo v primerjavi s trajnostni- mi soseskami, nastalimi na podlagi pristopa od zgoraj navzdol. Na začetku primerjalne analize avtor prouči temeljne značil- nosti oziroma funkcije urbanega načrtovanja sosesk Western Harbour in Vauban. Po predstavitvi obeh sosesk s kontrolnim seznamom (preglednica 1), ugotavlja, ali sta trajnostni soseski ustvarili urbane funkcije, skladne z načeli novega urbanizma. Definicije desetih načel novega urbanizma, poudarjene v drugem stolpcu preglednice 1 (4. poglavje), pomenijo ključne primerjalne elemente analize. S takšnim postopkom primerja- ve je mogoče razumeti temeljne značilnosti obravnavanih traj- nostnih sosesk in določiti, koliko je razvoj sosesk blizu idealom »novega urbanizma«. Analiza poudarja »fizično okolje« ozi- roma urbanistično formo sosesk in dosežene trajnostne cilje, ki se nanašajo na urbanistično oblikovanje in trajnostni promet. Za preveritev druge hipoteze je avtor izbral analitični okvir »procesov urbanega eksperimentiranja«, ker so ti zapostavl- jeni pri večini analiz, ki raziskujejo mesta, in ker analitični okvir procesov dodaja pomembno perspektivo k razumevanju dinamičnih odnosov med različnimi deležniki skozi čas. Nuno Ferreira da Cruz in Rui Cunha Marques  (2014) sta ugotovi- la, da družbeni, gospodarski in okoljski vidiki niso dovolj za presojo uspešnosti lokalne oblasti. Treba bi jih bilo evalvirati tudi glede vodenja in upravljanja. Zato je treba vključiti ana- lizo lokalnega upravljanja, ki se nanaša na ravnanje institucij, upravljanje ter razmerje med državo (občinami), državljani in drugimi deležniki (Ferreira da Cruz in Marques, 2014). Lokal- no upravljanje na ravni soseske je izpostavljeno z analitičnim okvirom »procesov«. S proučitvijo analitičnega okvira »pro- cesov« (Bulkeley idr., 2015) bo mogoče odgovoriti na drugo hipotezo in potrditi, da so trajnostne soseske implementirane s participativnim pristopom od spodaj navzgor razvile socialno vzdržnejše lokalne skupnosti in kompleksnejše sisteme lokalne- ga urbanega upravljanja v primerjavi s trajnostnimi soseskami, nastalimi s pristopom od zgoraj navzdol. Pri analitičnem okvi- ru procesov se analiza osredotoča na te faze: ustvarjanje (ang. making), vzdrževanje  (ang. maintaing), bivanje  (ang. living) in razširjanje informacij (ang. disseminating). Pojem teoretični okvir procesov so uvedli Bulkeley idr. (2015). Procesi »ustvar- janje«, »vzdrževanje« in »bivanje« so zanje ključni vidiki Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 31 urbanega eksperimentiranja. »Razširjanje informacij« je po avtorju dodatni inovativni proces, namenjen ugotavljanju, kako trajnostne soseske med razvijanjem in razširjanjem ino- vativnih trajnostnih rešitev vplivajo na druga urbana območ- ja oziroma druge soseske po svetu. Z aplikacijo inovativnega procesa »razširjanje informacij« bo mogoče izvesti drugi del raziskave in ugotoviti, ali izhodiščni pristop implementacije vpliva na prenos »trajnostno urbanih rešitev« v druga urbana območja. V 5. poglavju bosta trajnostni soseski primerjani na osnovi omenjenih štirih (3 + 1) procesov (definicija procesov v preglednici 2). Analiza »procesov« bo omogočila inovativen vpogled v dinamično formacijo sistema lokalnega upravljanja skozi čas. Tako bo mogoče razumeti, kako (in če) začetni pri- stop implementacije (ustvarjanje) v izbranih študijah primerov vpliva na socialno vzdržnost in lokalno upravljanje v nadaljnjih procesih (vzdrževanje, bivanje, razširjanje informacij) oziroma ju določa. Metodologija zbiranja empiričnih podatkov za analizo vklju- čuje intervjuje s ključnimi deležniki, obiske  (terensko delo) sosesk Vauban in Western Harbour ter pregled in analizo znanstvene literature. Avtor je obiskal obe trajnostni soseski ter zbral avdio in grafično gradivo. Aprila  2013 je obiskal sosesko Vauban  (Freiburg) in tam dva tedna tudi bival. Od marca do maja  2014 pa je devetkrat obiskal sosesko Western Harbour  (Malmö). Intervjuval je glavne mestne urbaniste, urbane razvijalce, predstavnike občin in lokalne skupnosti. Želel je razumeti vlogo vseh sodelujočih deležnikov pri razvoju trajnostnih sosesk. Intervjuji so se osredotočali predvsem na predstavnike občin, ki so neposredno sodelovali pri razvoju urbanih projektov. V zvezi s trajnostno sosesko Vauban je bilo mogoče intervjuvati tudi lokalne mnenjske voditelje skupnos- ti in predstavnike lokalnih združenj. Ker v soseski Western Harbor ni skupnostnih centrov in združenj ali društev lokalne skupnosti, ni bilo mogoče intervjuvati predstavnikov lokalne skupnosti. V soseski Vauban je avtor intervjuval te predstav- nike: Wulf Daseking  (mestni urbanist občine Freiburg, ki je načrtoval to trajnostno sosesko), Andreas Delleske  (vodja iniciative lokalne skupnosti Forum Vauban) in Sigrid Gom- bert  (nekdanja urednica lokalnega časopisa Vauban Actuel). V soseski Western Harbor je intervjuval te predstavnike: Eva Dalman  (nekdanja vodja urbanega projekta Bo01), Maria Lööf (svetovalka oddelka za varstvo okolja občine Malmö) in Jan Johansson (svetovalec na nepremičninskem oddelku obči- ne Malmö). Intervjuji so temeljili na enakem strukturiranem vprašalniku odprtega tipa. Vprašanja so se tematsko navezovala na dejavnike in parametre trajnostnega urbanega načrtovanja, predstavljene v »strukturnem modelu avtonomnih trajnostnih sosesk« (Medved, 2016). Fokus vprašanj se je nanašal na šti- ri glavne teme: upravljanje naravnih virov, trajnostni promet, socialno-ekonomsko ravnovesje in trajnostno urbanistično na- črtovanje. Poseben poudarek v intervjujih se je nanašal tudi na lokalno upravljanje, implementacijski pristop oblikovanja traj- nostnih sosesk, vloge, razmerja in pogajalske moči deležnikov, sodelovanje lokalne skupnosti pri načrtovanju itd. 4 Načela novega urbanizma V tem poglavju so predstavljene temeljne značilnosti obravna- vanih trajnostnih sosesk, s posebnim poudarkom na elementih oziroma ciljih trajnostnega oblikovanja, ki se nanašajo na na- čela »novega urbanizma«. Na koncu poglavja avtor ugotavlja, koliko so ti dosežki oziroma značilnosti trajnostnega urbanega načrtovanja posamične trajnostne soseske v skladu z desetimi načeli novega urbanizma (preglednica 1). Cilj poglavja je pre- veriti, ali so urbane forme analiziranih sosesk zgrajene trajnost- no z vidika »novega urbanizma«. Soseska Vauban (Freiburg) je soseska ob vznožju predela Črni gozd s 5.000 prebivalci in ponuja 700 delovnih mest (Fraker, 2013). Zgrajena je na 42 ha velikem območju nekdanjega fran- coskega vojaškega oporišča. Pristop od spodaj navzgor je omo- gočil bodočim prebivalcev, da so z uveljavljenimi investitorji načrtovali in gradili domove na dodeljenih zemljiščih. Tako so ustvarili arhitekturno neuniformirano, nestandardizirano in slikovito sosesko (Field, 2011). Z vidika rabe trajnostne energije in upravljanja naravnih vi- rov je soseska Vauban primer učinkovitega nizkoenergijskega urbanega območja in tudi eksperimentalno območje za ino- vacije. Na robu soseske so zgradili lokalni obrat za daljinsko ogrevanje (CHP), ki kot energente pretežno uporablja sekance iz bližnjega gozda (80 %) in delno zemeljski plin (20 %). Več kot 65  % porabljene električne energije v soseski se ustvari s fotovoltaičnimi paneli, ki so v lasti lokalnih prebivalcev, zdru- ženih v »zadrugah sončne energije« (Sperling, 2002). Za po- slovne in stanovanjske zgradbe je obvezen standard majhne porabe energije  (65  kWh/m2). Lokalni deležniki so aktivno promovirali uporabo dodatnih zelenih tehnologij v zgradbah. Soseska je tako postala eksperimentalno območje za inova- tivne rešitve, namenjene zmanjševanju porabe naravnih virov in povečanju recikliranja. V eksperimentalnem bivanjskem laboratoriju (nem. Passivhaus Wohnen und Arbeiten) so deni- mo testirali in prevzeli inovativne zelene tehnologije, kot so vakuumski sistemi stranišč in manjše bioplinarne, namenjene gospodinjstvom (internet 3; Delleske, 2013). Koncept trajnostnega prometa v soseski Vauban določa vizija »življenje brez avtomobila«, ki spodbuja alternativne oblike mobilnosti, kot so uporaba koles, souporaba avtomobilov (ang. car-sharing) in učinkovit javni prevoz (Sperling, 2002). Soses- ka je integrirana v mestno mrežo javnega prevoza. Povezana je z mestnimi avtobusnimi linijami in tramvajem  (slika  1c). Lokalni urbani načrt skoraj prepoveduje parkiranje. Ceste so Vodilne evropske trajnostne soseske: ključna načela in procesi Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 32 prilagojene pešcem in kolesarjem  (sliki  1a in  1d). Prometna ureditev spodbuja souporabo avtomobilov. Zaradi teh ukre- pov, zakonov, lokalne politike in osveščenosti domačinov glede varovanja okolja ima malo ljudi lastno vozilo. Na  1.000 pre- bivalcev je le  150 lastnikov avtomobilov. V občini Freiburg je na 1.000 prebivalcev 427 lastnikov avtomobilov − nemško povprečje je 517 (Sperling, 2008; The World Bank, 2013). Z vidika urbanističnega načrtovanja je soseski uspelo uresničiti začetno vizijo »graditi gosto, a zeleno«, z velikim številom parkov, dreves in odprtih zelenih javnih površin  (sliki  2b in  2d). Gostota naseljenosti v soseski Vauban  (št. ljudi/ha) je 122, v mestu Freiburg pa 15 (Foletta, 2011; Banister, 2005). Urbanistični načrti so bili usmerjeni k ustvarjanju bivalnega prostora, kjer ni potrebe po avtomobilu in je vse na dosegu rok kot v srednjeveških mestih (Daseking, 2013). Stavbe imajo ve- činoma tri do štiri nadstropja. Prostori v pritličju so namenjeni storitvenim dejavnostim in zadovoljujejo osnovne življenjske potrebe prebivalcev soseske. V zvezi z javnimi prostori je civilnemu združenju Forum Vauban uspelo ustvariti obsežen javni prostor »Haus  037«. Nastal je s prestrukturiranjem nekdanje francoske vojašnice (sli- ka  2a). Gre za sodobni večnamenski objekt, heterogen javni prostor, ki vključuje restavracijo, »pub«, prostore za sestanke in srečanja, pisarne in »hostel« (Fraker, 2013). Takšen javni prostor krepi lokalno identiteto soseske in zagotavlja njenim prebivalcem prostor, kjer se lahko srečujejo in družijo. Drug pomemben javni prostor, ki je pred objektom Haus 037, pa je osrednji trg (plaza) Alfred-Döblin-Platz. To je srce družbenega življenja v soseski Vauban. Na njem je tržnica biološko pridela- ne hrane (dvakrat na teden) in izmenjevalna tržnica (enkrat na mesec). Pristop k javnim urbanim prostorom, razvit v soseski Vauban, potrjuje ugotovitve Nataše Bratina Jurkovič (2014), ki meni, da se tveganje za neustrezno načrtovanje zmanjša, če pri načrtih urbane prenove sodelujejo prebivalci soseske. Soseska Western Harbour (Malmö) je skupaj s sosesko Ham- marby Sjöstad  (Stockholm) najbolj reprezentativni švedski primer trajnostne soseske. Na območju soseske Western Har- bour so bili prej pristanišče, industrijski predel in ladjedelnica Kockums. Urbana preobrazba se je začela z zaprtjem tovarne Saab leta  1990. To je sprostilo 140  ha privlačnih zazidljivih površin v bližini središča mesta in neposredno ob morju. Ob- Slika 1: Trajnostni promet in ceste brez avtomobilov v trajnostni soseski Vauban: (a) ceste kot igrišča, (b) ceste brez avtomobilov, (c) tramvaj, (d) kolesarnica (foto: Primož Medved) a c b d P. MEDVED Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 33 močje se je razvilo v sodobno sosesko z velikimi trajnostnimi ambicijami. Soseska Western Harbour je bil zgrajena postopo- ma, v treh fazah: Bo01, Flagghusen-Bo02, Fullriggaren-Bo03. Nova trajnostna bivalna območja se še vedno gradijo. Trenutno ima soseska 4.300 prebivalcev. V njej je zaposlenih kar 9.000 oseb  (Foletta, 2011). Število delovnih mest na prebivalca je zelo visoko, če ga primerjamo s podobnimi trajnostnimi so- seskami v Evropi. Ko bo soseska končana, bo v njej delalo in študiralo 30.000 oseb. Western Harbour postaja novo študent- sko in gospodarsko središče mesta Malmö. Z vidika rabe trajnostne energije in upravljanja naravnih virov je prvo trajnostno grajeno urbano območje v okviru soseske Western Harbour soseska Bo01, prva trajnostna soseska na sve- tu, stoodstotno oskrbovana z obnovljivimi viri energije (Bäch- told, 2013). Električna energija nastaja iz sončne in vetrne energije. Vir ogrevanja sta geotermalna energija podzemne vode (80 %) in delno sončna energija (15 %). Soseska Western Harbour pooseblja vir zelenih inovacij tudi na področjih, ki niso povezana neposredno z energijo, to sta zlasti upravljanje voda in ravnanje z odpadki. V nekaterih zgradbah  (recimo v osnovni šoli) uporabljajo deževnico za pranje perila, zalivanje vrtov in izplakovanje stranišč. Gospodinjski odpadki se pre- oblikujejo v nov vir energije z visokotehnološko predelavo odpadkov z vakuumskimi cevmi, iz organskih odpadkov na- staja bioplin, ravne strehe objektov pa so običajno zasajene z rastlinami (Bächtold, 2013). Podobno kot v soseski Vauban se trajnostna prometna strate- gija v soseski Western Harbour osredotoča na zmanjševanje odvisnosti od avtomobilov. Leta 2011 so ugotovili, da je delež lastnikov avtomobilov v soseski Western Harbour razmeroma visok − 440 avtomobilov na 1.000 prebivalcev in le malo nižji od povprečja v mestu Malmö  −  480 avtomobilov na  1.000 prebivalcev  (Foletta, 2011). V soseski Western Harbour so avtomobili sicer dovoljeni na nekaterih ulicah, toda trajnostna soseska skuša s svojo specifično zgoščeno urbano formo spod- bujati hojo in kolesarjenje  (Bächtold, 2013). Veliko truda je bilo vloženega v sistem kolesarskih stez in izboljšavo pločnikov za pešce  (sliki  3c in  3d). Lahek dostop do soseske iz drugih delov mesta Malmö zagotavlja tudi učinkovit sistem avtobusov na bioplin, elektriko ali zemeljski plin. Parkirišča za avtomobi- le zagotovljajo podzemne garaže, delno pa parkirna mesta na ulicah. Razvojniki so v začetni fazi predlagali  0,7 parkirnega prostora/stanovanje. S tem so želeli spodbuditi hojo, kolesar- jenje in uporabo javnega prevoza (Fraker, 2013; Zinkernagel, Slika 2: Odprti javni prostori trajnostne soseske Vauban: (a) Haus 037 in trg Alfred-Döblin Platz, (b) park, (c) urbani vrt, (d) park (foto: Primož Medved) a c b d Vodilne evropske trajnostne soseske: ključna načela in procesi Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 34 2014). Vendar so zaradi pritiska lokalnih prebivalcev spreme- nili parkirno politiko in povišali število parkirnih mest  (1,5 parkirnega mesta/stanovanje). Prebivalci soseske lahko upo- rabijo storitev souporaba avtomobila  (slika  3a), ki je v soses- ki postala zelo razširjena  (Johansson, 2014; Lööf, 2014). Pri razvoju soseske Fullriggaren-Bo03 pa je bilo članstvo v shemo souporabe avtomobilov vključeno v najemnino za prvi dve leti. Zadnje leto je v soseski Western Harbour postala razširjena celo souporaba koles. Soseska Western Harbour se z arhitekturnega vidika zgleduje po urbanističnem načrtovanju  19. stoletja, ko je bila gostota naseljenosti razmeroma velika. Gostota naseljenosti prebivals- tva (št. oseb/ha) v soseski Western Harbour je 57, v mestu Mal- mö pa 19 (Foletta, 2011). Večnamenske zgradbe s pogledom na glavno ulico imajo bivalne, storitvene in poslovne funkcije. Ob morju so visoke šestnadstropne stavbe, ki so nekakšna vetrna zaščita notranjim nižjim stavbam. V obeh soseskah je urbana forma zelo heterogena. Urbano območje oziroma mini sosesko Bo01 v okviru soseske Western Harbour, ki ima 1.900 stano- vanj, je načrtovalo 10 razvojnikov in 20 arhitektov (Bächtold, 2013: 94). Trajnostna soseska Western Harbour je prilagojena potrebam pešcev s številnimi med seboj povezanimi ulicami in veliko zelenimi površinami, parkom za skejtanje (slika 4c), obsežnimi odprtimi vodnimi kanali, bazeni in fontanami (sli- ki 4a in 4d). Ozek pas ob morju v soseski Western Harbor je bil preurejen v priljubljeno javno sprehajališče za domačine in zunanje obis- kovalce, imenovano »Sundspromenaden« − slika 4b (Foletta, 2011). Promenada uteleša »družbeno« funkcijo osrednjega družabnega prostora soseske, podobno kot trg Alfred-Döblin- Platz v soseski Vauban. V nasprotju s slednjo pa v soseski Wes- tern Harbour ni objekta, namenjenega srečanjem in druženju lokalnega prebivalstva. Gibanje novega urbanizma še posebej promovira urbanistič- no raznolikost in heterogenost družbene strukture v urbanem okolju. Z vidika urbanega načrtovanja − »raznovrstne tipolo- gije stavb« − sta obe soseski dosegli visoko raven raznolikosti stavb in javnih prostorov (promenade, trgi, urbani vrtovi, park za skejtanje itd.). Z vidika heterogenosti prebivalcev pa obema Slika 3: Trajnostni promet in ceste brez avtomobilov v trajnostni soseski Western Harbour: (a) električni avtomobil v okviru storitve souporaba avtomobila, (b) javni prostor brez avtomobilov, (c) in (d) ulice brez avtomobilov (foto: Primož Medved) P. MEDVED a c b d Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 35 soseskama ni uspelo doseči (ali ohraniti) heterogene družbene strukture. Poleg tega obstaja realna možnost, da bi lahko traj- nostni soseski postali »ekskluzivni citadeli« (Fainstein, 2010). Soseski Vauban je še posebej v prvih letih uspelo zagotoviti precejšen delež cenovno dostopnih stanovanj  (Fraker, 2013). V zadnjem času pa so se najemnine zelo povišale. Stanovanja so zdaj med najdražjimi v mestu Freiburg, zato je večina pre- bivalcev izobraženih strokovnjakov (Bächtold, 2013:81). Tudi Sigrid Gombert (2013) in Carsten Sperling (2008) ugotavljata spremembo družbene strukture (od prvotnih skupin aktivistov do mladih družin iz višjega srednjega razreda), vendar se je prvotna urbana družbena struktura delno ohranila  (»social- na stanovanja« SUSI, Haus  037  itd.). Tudi soseska Western Harbour je bila prvotno mišljena kot heterogeno in socialno vzdržno urbano območje  (Kärrholm, 2011), zdaj pa v njej pretežno prebiva zgornji srednji razred. Prvi trajnostni urbani del (Bo01) je bil očitno namenjen družinam z višjimi dohod- ki (Madureira, 2015). Izhajajoč iz predstavitve značilnosti  (urbanega načrtovanja) trajnostnih sosesk, je mogoče trditi, da obe soseski izpolnjujeta večino  temeljnih zahtev, vključenih v posamezna načela novega urbanizma  (preglednica  1). Ugotovljeno je bilo, da se edina zahteva  (v okviru tretjega načela novega urbanizma »večnamenska raba in raznolikost«), ki ni bila dosežena pri obeh soseskah, nanaša na  »raznolikost prebivalcev  −  glede starosti, dohodkov, kulture in rase«. Soseska Western Har- bour ni popolnoma uresničila načela  »posebna umestitev javnih prostorov v skupnosti«, ker ni implementirala zelo pomembnega urbanističnega elementa − »skupnostno središ- če soseske«, in načela »javni prostor v središču«, zato ker nima osrednjega prostora za srečanja in druženje.  5 Procesi urbanega eksperimentiranja Za namen analize lokalnega upravljanja se to poglavje osredo- toča na urbano eksperimentiranje, kot ga opredeljujejo Bulke- ley  idr. (2015), in zajema procese »ustvarjanje, vzdrževanje« in »bivanje«. Proces »razširjanje informacij« je dodatna ak- tivnost pri raziskovanju (preglednica 2). Študija »procesov«, ki kaže dinamični razvoj soseske, je bistvena za raziskavo, saj Slika  4: Odprti javni prostori v trajnostni soseski Western Harbour: (a) vodni kanal, (b) javna promenada »Sundspromenaden«, (c) park za skejtanje, (d) park (foto: Primož Medved) Vodilne evropske trajnostne soseske: ključna načela in procesi a c b d Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 36 Preglednica 1: Načela novega urbanizma (soseski Vauban in Western Harbour) Načela novega urbanizma Definicija/glavni dejavniki Vauban Western Harbour 1. prijaznost soseske do pešcev večina trgovin, storitev oddaljenih 10 minut hoje od doma in službe + + pešcem prilagojeno načrtovanje ulic (stavbe v bližini ulic; terase, okna in vrata; uli- ce, obdane z drevesi; parkiranje na ulici; skrita parkirna mesta; garaže v stranskem pasu; ozke ulice za nizko hitrost avtomobilov) + + včasih ulice samo za pešce + + 2. povezljivost povezana mreža ulic razprši promet in lajša hojo + + hierarhija ozkih ulic, bulvarjev in alej + + kakovosten sistem pločnikov in javnih površin omogoča prijetno hojo + + 3. večnamenska raba in raznolikost mešanica trgovin, pisarn in stanovanj; mešana namenska raba na ravni soseske, enote in stavb + + raznolikost prebivalcev − glede na starost, dohodke, kulturo in raso – – 4. raznolika stanovanja stanovanja različnih tipologij, velikosti, cen v neposredni bližini + + 5. kakovostna arhitek- tura/urbana forma poudarek na lepoti, estetiki, udobju in oblikovanju identitete prostora + + posebna umestitev javnih prostorov v skupnosti + o arhitektura »po človeški meri« in privlačna okolica sta blagodejni za človekovo dušo + + 6. tradicionalna urbanistična struktura soseske prepoznavno središče in jasni robovi (meje) soseske + + javni prostor v središču + o pomen kakovostnega javnega prostora; javni odprti prostor, zasnovan kot mestna umetnost + + največja gostota mesta v središču (soseske) in postopno manjša gostota v smeri proti robovom mesta (soseske) + + 7. večja gostota več stavb, bivališč, trgovin in storitev, ki so si blizu in dosegljive peš; to omogoča učinkovitejšo uporabo storitev in ustvari bolj udoben, prijeten prostor za bivanje + + 8. zeleni prevoz udobni vlaki/tramvaji/avtobusi, ki povezujejo mesta in soseske + + pešcem prijazna urbanistična zasnova, ki spodbuja hojo, uporabo koles in rolerjev + + 9. trajnost razvoj, ki stremi k čim manjšemu vplivu na okolje + + okolju prijazne tehnologije, spoštovanje ekologije in pomena naravnih sistemov + + energetska učinkovitost + + manjša poraba goriva + + več lokalne proizvodnje več hoje, manj vožnje 10. kakovost življenja vsi dejavniki skupaj izboljšujejo kakovost življenja in ustvarjajo prostore, ki bogatijo, poživljajo in izpolnjujejo človeškega duha + + Vir: Avtor, 2016 P. MEDVED Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 37 »ustvarjanje« pojasnjuje začetni izvorni moment urbane re- generacije  (začetno strategijo pristopa od zgoraj navzdol/od spodaj navzgor), ki je glavna neodvisna spremenljivka. Razis- kava se osredotoča tudi na vpliv, ki ga ima implementacijski pristop (ustvarjanje) na nadaljnje procese. 5.1 Ustvarjanje Za razumevanje kompleksnega sistema različnih akterjev ozi- roma urbanih komponent v soseskah Vauban in Western Har- bour je treba najprej razumeti osnovne pogoje, zgodovino in razvojne procese teh specifičnih trajnostnih urbanih območij. Na začetku sta obe soseski poosebljali »prostore izjeme« v prevladujoči netrajnostni urbani praksi. Bili sta ekolaboratorija trajnostnega urbanizma  (prostora inovacij), toda z drugačni- ma vizijama, strategijama načrtovanja in razvoja. Tudi sistem deležnikov, ki je določal urbanistično načrtovanje, je bil dru- gačen. Leta  1993 je občina Freiburg pripravila urbanistični načrt za obnovo in spremembo nekdanje francoske vojašnice v sodob- no trajnostno sosesko Vauban. Časovni okvir urbanističnega načrta se je ujemal z ustanovitvijo aktivistične organizacije SUSI, ki je zasedla zapuščeno vojašnico leta 1992. Organiza- cija SUSI in kasnejše združenje Forum Vauban sta bila glavna pobudnika za gradnjo avtonomne trajnostne soseske na ob- močju Vauban. Povezana lokalna skupnost in dobra organi- zacija med prvotnimi prebivalci sta bili ključni za ustvarjanje dolgoročne (lokalne) identitete prostora in krepitev trajnostne usmerjenosti soseske. Občina Freiburg je priznala združenje Forum Vauban kot legitimnega partnerja in koordinacijski subjekt pri načrtovanju. Združenje je uvedlo več radikalnih postavk v urbanističnem načrtu soseske in doseglo denimo »prepoved avtomobilov« v njej, da bi se lahko otroci varno igrali na ulicah (Field, 2011). Tudi energetski koncept soseske je bil izdelan v sodelovanju občine Freiburg, združenja Forum Vauban in energetskega podjetja iz mesta Freiburg (Bächtold, 2013). Pri razvoju trajnostne soseske je Forum Vauban podpi- ral različne neprofitne organizacije, recimo gradbene zadruge, ter dal pobudo za sodelovanje na energetskem in prehrambnem področju. Soseska Vauban uteleša radikalno ekocentrično tran- zicijsko verzijo, ki promovira lokalni pristop od spodaj navzgor z namenom pospeševanja družbenih, okoljskih in kulturnih sprememb (Audet, 2014). Območje Western Harbour je bilo v lasti občine Malmö, ki je želela spremeniti ta industrijski predel po stečaju več podje- tij (Lööf, 2014). Namen preoblikovanja je bil ustvariti vzoren primer trajnostnega urbanega razvoja ter okrepiti novo podobo Malmöja kot idealnega mesta za bivanje in naložbe (Madurei- ra, 2014). Pobudniki trajnostne soseske Western Harbour niso bili lokalni prebivalci, ki so živeli in delali na tem območju, am- pak državne institucije (občina Malmö). Javnost je imela malo vpliva na urbanistični načrt območja Western Harbour tudi zato, ker so bili že na začetku vključevanja javnosti arhitekturni načrti podrobno zastavljeni (Lööf, 2014). Ena temeljnih razlik med soseskama Vauban in Western Har- bour glede začetnega nastajanja je bila v ravni vključenosti lo- kalnih prebivalcev pri ustvarjanju koncepta razvoja trajnostne soseske. Vizija Foruma Vauban »učiti se med načrtovan- jem« (ang. learning while planning) je bila tipičen primer par- ticipatornega pristopa od spodaj navzgor. Čeprav je občina Fre- iburg omogočila nastanek trajnostne soseske oziroma bistveno pripomogla k temu, so imeli veliko večji vpliv na trajnostni urbani razvoj lokalni prebivalci prek gradbenih zadrug (nem. Preglednica 2: Procesi urbanega eksperimentiranja Procesi Definicija ustvarjanje (ang. making) snovanje, oblikovanje in izvedba za izboljšanje urbanega okolja v povezavi s podnebnimi spremembami proces sestavljanja družbeno-tehničnih delov, elementov in deležnikov, ki tvorijo »prostor izjeme« in hkrati »prostor inovacije« vzdrževanje (ang. maintaining) vzdrževanje eksperimentalnih lastnosti in izogibanje neustreznim elementom prilagajanje urbanemu snovnemu toku (metode, pri katerih je uporaba eksperimentov namenjena preobliko- vanju oblike kroženja) bivanje (ang. living) snovanje novih posameznih realnosti, skupaj s številnimi elementi, ki so sestavni del eksperimentov; ustvarja- nje »eksperimentalnega subjekta« eksperimenti potekajo v negotovih razmerah (alternativne posamezne realnosti/razmerja so v procesu stalne- ga pogajanja) ***razširjanje informacij (ang. disseminating) izmenjava izkušenj z drugimi urbanimi območji in organizacijami; širjenje znanja in izkušenj na omrežja zunaj lastnih meja; inkubatorji sprememb in prenos trajnostih rešitev v širše mestno okolje uvedba trajnostnega življenjskega sloga; prenos tehnoloških rešitev na sosednje (in oddaljene) soseske, mesta in regije (trajnostna soseska kot primer dobre prakse) Vir: Bulkeley idr., 2015 (priredil/razvrstil avtor, 2016) Vodilne evropske trajnostne soseske: ključna načela in procesi Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 38 Baugruppen). Lokalni prebivalci so postavljali višje okoljske standarde, izbirali arhitekte, usmerjali načrtovanje in vodili gradnjo. V nasprotju s tem pa je občina Malmö samostojno upravljala razvoj soseske Western Harbour: vodila arhitekte in gradbena podjetja. Pri soseski Western Harbour, kot tipični predstavnici pristopa od zgoraj navzdol je cilje določila mest- na uprava. Kritiki opozarjajo, da pri »ustvarjanju« lokalne transformacije v soseski Western Harbor ni bilo (zadostnega) sodelovanja s civilno družbo. 5.2 Vzdrževanje »Vzdrževanje« se nanaša na dve različni, vendar povezani ob- liki vzdrževanja urbanih eksperimentov (Bulkeley idr., 2015). Bulkeley  idr.  (2015) so določili dve tipologiji vzdrževanja: ohranitev in presnovna prilagoditev. Ohranitev je bolj fizična in neposredna. Gre za vsakdanje ukrepe  (odstranjevanje od- padkov, pleskanje  itd.), kombinirane z nekaterimi bolj stra- teškimi posegi (vlaganje v energetsko prenovo, urejanje cestne- ga prometa itd.). Pri presnovni prilagoditvi pa gre za metode, pri katerih je uporaba eksperimentov namenjena preoblikovan- ju trenutne oblike kroženja  (Bulkeley idr., 2015). Presnovna prilagoditev se kaže v prilagoditvah občinske politike, pri teh- nološkem razvoju in razvoju novih kulturnih kompetenc ter je lahko usmerjena tudi v prilagoditev novih urbanih kontekstov. Analiza se osredotoča na to, kako konkretni »eksperimenti intervenirajo, da bi preoblikovali cirkulacijo omrežja s pres- novno prilagoditvijo« (Bulkeley idr, 2015: 39). Pri presnovni prilagoditvi soseske Vauban je treba upoštevati dva vala prila- goditev in modifikacij. Prvi je povezan z energetskimi stan- dardi gradbenih zadrug. Združenje Forum Vauban je bilo še posebej uspešno pri spodbujanju samostojnih gradbenikov, da so sprejeli strožje in radikalnejše obvezne ekološke standarde. Očitno standard energetske učinkovitosti 65 kWh/m²/leto, ki ga je določila občina Freiburg, ni bil dovolj stimulativen, zato je združenje spodbudilo neformalno tekmovanje med gradbe- nimi zadrugami, da bi še dodatno zmanjšali porabo energije v novih stavbah  (Delleske, 2013). Omogočilo je brezplačno svetovanje ter organiziralo številne prireditve in seminarje za pomoč ter informiranje lokalnih zadrug glede tehnoloških re- šitev za energetsko varčevanje (Bächtold, 2013). Številni člani gradbenih zadrug so določili lastne, še strožje standarde. Dru- ga »presnovna prilagoditev« soseske Vauban se navezuje na družbeno strukturo lokalnega prebivalstva. V preteklih letih se je ta nekoliko spremenila. Od radikalnega zelenega akti- vizma prvih pionirjev se soseska Vauban počasi, toda vztrajno spreminja v sosesko za družine, ne da bi izgubila svoj unikatni trajnostni pečat. Poleg tega je treba omeniti, da je pobudnica soseske − aktivistična skupina SUSI še vedno del soseske in ima pomembno vlogo v lokalni skupnosti, saj ponuja ugodna socialna najemna stanovanja. Kljub temu je težnja k gentrifi- kaciji prostora očitna. Tudi soseska Western Harbour se je pri urbani transformaciji večkrat prilagajala novim razmeram s posebnimi prilagodit- vami. Na začetku trajnostne urbane preobrazbe je imela ne- gativno javno podobo in bila pogosto tarča kritik v medijih. Ograjeni park, obvezno plačilo vstopnic za razstavo EXPO za prebivalce mesta Malmö, ki je privedlo do bojkota dogodka, finančni škandali gradbenih podjetij, neplačila lokalnim pod- jetjem in stečaj glavnega razvojnega podjetja so samo nekatere od negativnih okoliščin, ki so spremljale začetek transformacije soseske Western Harbour (Dalman, 2014; Lööf, 2014). Lokal- ni kritiki in mediji so opozorili tudi na visoke cene stanovanj in s tem »getoizacijo« območja  (Holgersen, 2014). Kljub temu je v zadnjih letih soseska postala zelo zaželeno območje za bivanje ter hkrati tudi osrednji rekreacijski in zabaviščni prostor mesta Malmö, pa tudi turistična atrakcija. Vzdrževan- je oziroma prilagajanje se kaže tudi v tem, kako se je soses- ka odzvala na svojo novo vlogo. Ponuja na primer posebne storitve, kot so bari, restavracije  itd., za nove/nepričakovane obiskovalce soseske. Vendar nekateri prebivalci niso bili nav- dušeni nad to novo odprtostjo za zunanje obiskovalce in bi rajši ohranili bolj zaprto lokalno skupnost  (Dalman, 2014). Drugi vidik rekonfiguracije med eksperimentiranjem se kaže v odzivu občine Malmö glede nenatančnih napovedi o ener- getski učinkovitosti stavb (Bächtold, 2013). Na nepričakovane okoliščine se je odzvala z različnimi ukrepi, ki naj bi spremenili in izboljšali razumevanje ter zavezanost stanovalcev k zastavl- jenim ciljem trajnostnega razvoja (Johansson, 2014). 5.3 Bivanje Bivanje vključuje različne nove partikularne realnosti, ki skupaj ustvarjajo tako imenovani eksperimentalni subjekt  (Bulkeley idr., 2015). Obe soseski sta primer eksperimentalnega bivanj- skega laboratorija, vendar z drugačnima sistemoma lokalnega upravljanja ter različnimi deležniki in odločevalci. V soseski Western Harbour je glavni deležnik in odločevalec občina Malmö, ki upravlja sosesko s svojimi javnimi zavodi in sode- lovanjem nekaterih zasebnih podjetij  (npr:  E.ON). Zasebna podjetja opravljajo različne tehnične poskuse v zvezi z okolj- skimi rešitvami, apliciranimi v nizkoenergijskih stanovanjih, z električnimi omrežji za obnovljive vire energije itd. V nasprotju z obravnavano švedsko sosesko pa je soseska Vauban s svo- jima participativnima lokalnima združenjima Forum Vauban in SUSI in različnimi gradbenimi zadrugami, kooperativami obnovljivih virov energije in lokalnimi društvi v soseski ustvari- la množico prepletenih deležnikov, ki tvorijo edinstven sistem lokalnega upravljanja (slika 5). Sistem lokalnega upravljanja v soseski Vauban prepušča pobudo lokalnim prebivalcem. P. MEDVED Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 39 Bulkeley  idr.  (2015) trdijo, da eksperimenti delujejo na ne- gotovih področjih in so podvrženi stalnim pogajanjem. V soseski Vauban je združenje Forum Vauban doživelo stečaj, ko je EU nepričakovano prenehala financirati njene dejav- nosti, vendar se je združenje preoblikovalo in spet postavilo na noge z novim imenom Stadtteilverein Vauban  (Delleske, 2013). Stalna pogajanja in vnovično prilagajanje notranjih pravil lokalnega »bivanjskega« eksperimenta so zaznamovala tudi sosesko Western Harbour. Zaradi razmeroma homoge- ne socialne strukture prebivalstva v predelu Bo01 je občina Malmö sklenila z gradbenimi podjetji posebno »socialno po- godbo« za nadaljnje urbane projekte v soseski (Bo02, Bo03). Ni namreč želela, da bi postal Western Harbour »zlata obala mesta Malmö«  (Dalman, 2014). Zato je po prvem zgraje- nem urbanem območju  (Bo01) nameravala zagotoviti večjo vključenost ljudi v projektih Bo02 in Bo03. Mesto Malmö je nameravalo zgraditi najcenejša najemna stanovanja v mestu, zato je subvencioniralo zemljišča v nekaterih delih območja Bo02. V zameno so gradbena podjetja podpisala sporazum, da ne bodo zaračunavala višje najemnine od najnižjega kvartila povprečne najemnine v mestu Malmö. Na koncu se je izkazalo, da najemnine niso ostale dolgo tako nizke  (Dalman, 2014). Kot je bilo že omenjeno, je soseska Western Harbour (Bo01) doživela veliko kritik na začetku obstoja (zlasti v medijih). Kl- jub tej stigmi velja eksperiment Western Harbour za svetovno priznano zgodbo o uspehu in model dobre prakse. Ustvarjanje novih oblik urbanih eksperimentov ustvarja nova pričakovanja o tem, kaj je (in ni) normalno (Bulkeley idr., 2015). 5.4 Razširjanje informacij Soseski Vauban in Western Harbour sta trajnostni soseski s celostnim pristopom do vzdržnega urbanega razvoja. Zato se mnoga mesta po svetu želijo učiti od njiju. Inovativni proces »razširjanje informacij« je pomemben pri razvoju trajnostnih sosesk, ker predvideva izmenjavo izkušenj z drugimi urbanimi območji in organizacijami. Obe soseski sta neposredno in po- sredno razširili svoji mreži onstran svojih meja. Seveda je težko izmeriti in opredeliti, koliko sta svojimi urbanimi trajnostnimi pristopi vplivali na druge dele lastnega mesta, regije in države in koliko na mednarodni ravni. V nadaljevanju so predstavljeni nekateri konkretni ukrepi, vplivi, znanje in izkušnje, ki sta jih obe soseski širili onstran svojih meja. Ta proces v soseski Vauban je mogoče povzeti v štirih toč- kah. Prvič, specifično znanje strateškega upravljanja in druge organizacijske rešitve so bile prenesene na druge dele mesta Freiburg (denimo Rieselfeld) in v druga mesta v regiji (recimo Französisches Viertel-Südstadt v Tübingenu). Poseben ener- getski standard v soseski Vauban je bil navdih standardu za energetsko učinkovitost stavb v soseski Rieselfeld. Oba stan- darda sta bila podlaga za standard, ki je začel veljati leta 2009 za Slika 5: Sistem lokalnega upravljanja v trajnostni soseski Vauban (vir: internet 2) Vodilne evropske trajnostne soseske: ključna načela in procesi Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 40 mesto Freiburg (Bächtold, 2013). Drugič, implementacija prve plusenergijske večdružinske stavbe na svetu pomeni tehnično rešitev, ki so jo urbanisti in arhitekti intenzivno analizirali. Tretjič, vodeni ogledi soseske Vauban za turiste in raziskoval- ce, ki so jih organizirali lokalni prebivalci, so učinkovit način širjenja specifičnih izkušenj trajnostnega urbanizma. Tudi in- formativni seminarji o razvojnem procesu v soseski Vauban omogočajo širjenje znanja. Četrtič, trajnostni živi laboratorij − prva pasivna večstanovanjska stavba (Passivhaus Wohnen und Arbeiten), ki ga je mogoče obiskati tudi z vodenimi ogledi, neposredno predstavlja konkretne trajnostne rešitve, uporabl- jene v soseski. V soseski Western Harbour je možno proces opredeliti s tremi aktivnostmi. Prvič, znanje o strategijah upravljanja in drugih organizacijskih rešitvah je bilo preneseno na druge dele mes- ta Malmö  −  denimo Hyllie in Augustenborg in druga mesta v regiji  −  novi planski načrti za trajnostno sosesko v mestu Lund (Dalman, 2014). Podobno kot pri soseski Vauban so bili trajnostni standardi za objekte, zgrajene za Bo01 (Western Har- bour), kasneje podlaga za poseben program, ki je veljal za vse stavbe na občinskih zemljiščih mest Malmö in Lund (Smedby, 2016). Posebno socialno pogodbo med gradbenimi podjetji in občino Malmö je prevzela tudi občina Kopenhagen (Lööf, 2014). Strategija storitve souporaba avtomobilov s posebno pogodbo, sklenjeno med občino, gradbeniki in podjetji, je bila prenesena tudi na druge soseske v mestu Malmö, na primer Hyllie  (Lööf, 2014). Sistem prometa v soseski Western Har- bour pa je postal model za vse mesto Malmö  (Fraker, 2013). Drugič, z vidika aplikacije tehničnih rešitev je bil izboljšan sistem za odpadke (razvit v soseski Western Harbour v Bo01) ponovno uporabljen v Bo03 in bo postal model za celotno mesto (Dalman, 2014; Lööf, 2014). Tretjič, vodene oglede so- seske Western Harbour so organizirali za tisoče mednarodnih obiskovalcev. 6 Sklep Izhajajoč iz analize načel novega urbanizma, je mogoče skle- pati, da je soseska Vauban s pristopom od spodaj navzgor do- segla lokalni skupnosti prilagojeno urbanistično formo, podobno kot soseska Western Harbour s pristopom od zgoraj navzdol. Začetni pristop implementacije (od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor) ni vplival na trajnostno obliko urbane for- me v proučevanih primerih. V obeh soseskah so bila uresničena skoraj vsa načela novega urbanizma. Treba pa je poudariti, da ni bil dosežen temeljni vidik novega urbanizma − raznolikost oziroma heterogenost lokalnega prebivalstva soseske. Po ana- lizi načel novega urbanizma v obravnavanih soseskah je prva hipoteza zavrnjena. To pomeni, da trajnostne soseske s pristo- pom od spodaj navzgor ne ustvarjajo bolj trajnostne urbane forme, saj je tudi urbanistična forma soseske Western Harbour, nastala s pristopom od zgoraj navzdol, skladna z načeli novega urbanizma. Tudi druge evropske trajnostne soseske, nastale s pristopom od zgoraj navzdol  (Kronsberg v Hannovru, Ham- marsby Sjöstad v Stockholmu  itd.), imajo zelo funkcionalno in trajnostno urbano strukturo, ki spodbuja hojo, ter veliko gostoto naseljenosti, vključujejo večnamenske objekte, so dobro povezane z zelenim mestnim prevozom, imajo veliko parkov, omogočajo (javne) storitve v bližini stanovanjskih ob- močij itd. (Fraker, 2013). Zato je mogoče sklepati, da je večina načel novega urbanizma v trajnostnih soseskah uresničljiva ne glede na začetni implementacijski pristop. Za razliko od prve hipoteze je na podlagi primerjalne analize mogoče potrditi drugo hipotezo: trajnostne soseske, imple- mentirane s participativnim pristopom od spodaj navzgor, ustvarjajo kompleksnejše sisteme lokalnega upravljanja in so socialno vzdržnejše. Z analizo na podlagi teoretičnega okvira procesov je mogoče potrditi, da je začetni implementacijski pristop (od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol) odločilen pri določanju, kdo (združenja lokalnih prebivalcev ali občina) bo glavni deležnik, protagonist, odločevalec, ki se bo odzival na vsakodnevne izzive soseske. Z analitičnim okvirom procesov je bilo ugotovljeno, da je v obeh študijah primerov začetni razvojni proces »ustvarjanje« neposredno vplival na nadalj- nje procese ter definiral končni sistem lokalnega upravljanja in socialno strukturo skupnosti. Prebivalci soseske Vauban so glavni deležniki pri odločanju. V gradbenih zadrugah in združenju Forum Vauban določajo socialne, gospodarske in okoljske cilje za sosesko. V nasprotju s tem pa je sosesko Wes- tern Harbour načrtovala, gradila in razvijala občina Malmö. Z analizo procesov »vzdrževanje« in »bivanje« je bilo ugotovl- jeno, da se glavni deležniki − skrbniki oziroma administratorji sosesk – skozi čas niso ključno spremenili oziroma zamenjali. Analiza procesov je tudi pokazala, da je pristop od spodaj na- vzgor v soseski Vauban spodbudil bolj družbeno usmerjene trajnostne organizacije in dejavnosti k temu, da lokalne skup- nosti izrazijo svojo vitalnost. Podobno so tudi druge evropske soseske, nastale s participativnim pristopom od spodaj navz- gor  (denimo soseska GWL Terrein iz Amsterdama in EVA Lanxmeer iz Culemborga), razvile močno identiteto lokalnega urbanega prostora in socialno kohezijo ter pooblastile lokal- ne prebivalce, da so prevzeli odgovornost pri več dejavnostih soseske. Zato bi bilo v prihodnje za razvoj socialno vzdržnih mestnih območij z močnim lokalnim upravljanjem, usmerje- nim v korist lokalne skupnosti, dobro že na začetku  (proces »ustvarjanja«) uvesti pri načrtovanju participativni dialog in vključiti lokalno skupnost pri razvoju urbane strategije. Kljub ugotovljenim razlikam med obema soseskama pri pro- cesih »ustvarjanje«, »vzdrževanje« in »bivanje« je veliko P. MEDVED Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 41 podobnosti pri procesu »razširjanje informacij«. Med obema proučevanima soseskama ni bistvenih razlik pri prenosu oziro- ma deljenju znanja. Obe uspešno prenašata naprej pridobljeno tehnično znanje in izkušnje  (standardi energetske učinkovi- tosti, bivanjski laboratoriji, sistem predelave odpadkov  itd.) ter širita svoje strategije upravljanja in druge organizacijske rešitve (koncept »družbene pogodbe« z gradbenimi podjetji, sistem souporabe avtomobilov, vodeni izleti po soseskah itd.) v druge urbane skupnosti. Obravnavani študiji primerov omogočata edinstven vpogled v načela in procese oblikovanja trajnostnih sosesk. Univerzalne rešitve ali načrta, ki bi ga bilo mogoče aplicirati pri nastajanju in razvoju novih trajnostnih sosesk, ni. Obe soseski sta med- narodno priznana modela urbanega trajnostnega razvoja ter navdih mestom in organizacijam po vsem svetu. Poosebljata primere različnih načel in procesov, ki vodijo do podobnega cilja − trajnostnih sosesk. Primož Medved Ljubljana, Slovenija E-pošta: primozmedved@yahoo.com Viri in literatura Audet, R. (2014): The double hermeneutic of sustainability transiti- ons. Environmental Innovation and Societal Transitions 11, str. 46–49. DOI: 10.1016/j.eist.2014.02.001 Bächtold, P. (2013): The space-economic transformation of the city. Hei- delberg, Springer. DOI: 10.1007/978-94-007-5252-8 Banister, D. (2005): Unsustainable transport: City transport in the new century. Abington, Routledge. Barton, H., Grant, M., in Guise, R. (2003): Shaping neighbourhoods: A guide for health, sustainability and vitality. New York, Spon Press. Bayulken, B., in Huisingh D. (2015): Are lessons from eco-towns hel- ping planners make more effective progress in transforming cities into sustainable urban systems: a literature review (part 2 of 2). Journal of Cleaner Production 109, str. 152–165. DOI: 10.1016/j.jclepro.2014.12.099 Bratina Jurkovič, N. (2014): Perception, experience and the use of public urban spaces by residents of urban neighbourhoods. Urbani izziv, 25(1), str. 107–125. DOI: 10.5379/urbani-izziv-en-2014-25-01-003 Bulkeley, H., Castán Broto, V., in Edwards, G. (2015): An urban politics of climate change. London, Routledge. Churchill, C., in Baetz, B. (1999): Development of decision support sy- stem for sustainable community design. ASCE Journal of Urban Planning and Development, 125, str. 17–35. DOI: 10.1061/(ASCE)0733-9488(1999)125:1(17) CNU in HUD (2000): Principles for inner city neighborhood design. The Congress of New Urbanism, HOPE VI project. Dalman, E. (2014): Pogovor o razvoju in značilnostih trajnostne soseske Western Harbour (osebni vir, 13. 5. 2014). Daseking, W. (2013) Pogovor o razvoju in značilnostih trajnostni sosedske Vauban (osebni vir, 7. 4. 2013). Delleske, A. (2013): Pogovor o razvoju in značilnostih trajnostni sosedske Vauban (osebni vir, 6. 4. 2013). Fainstein, S. S. (2010): The just city. Ithaca, Cornell University Press. Ferreira da Cruz, N., in Marques, R. (2014): Scorecards for sustainable local governments. Cities, 39, str. 165–170. DOI: 10.1016/j.cities.2014.01.001 Field, S. (2011): Case study: Vauban. V: Foletta, N., in Field, S. (ur.): Europe’s Vibrant New Low Car(bon) Communities, str. 94–106. New York, IDTP. Flyvbjerg, B. (2006): Five misunderstandings about case-study research. Qualitative Inquiry, 12(2), 219–245. DOI: 10.1177/1077800405284363 Foletta, N. (2011): Case study: Västra Hamnen. V: Foletta, N. in Field, S. (ur.): Europe’s Vibrant New Low Car(bon) Communities, str. 82–93. New York, IDTP. Forrest, N., in Wiek, A. (2014): Learning from success − Toward eviden- ce-informed sustainability transitions in communities. Environmental Innovation and Societal Transitions, 12, str. 66–88. DOI: 10.1016/j.eist.2014.01.003 Fraker, H. (2013): The hidden potential of sustainable neighborhoods. Washington, Island Press. Frey, H. (1999): Designing the city: Towards a more sustainable urban form. London, Spon. DOI: 10.4324/9780203362433 Gaventa, J., in Valderrama, C. (1999): Participation, citizenship and local governance. Prispevek je bil predstavljen na konferenci z naslovom Strengthening Participation in Local Governance, ki je potekala od 21. do 24. junija v Brightonu. Tipkopis. Gombert, S. (2013): Pogovor o razvoju in značilnostih trajnostni sosed- ske Vauban (osebni vir, 7. 4. 2013). Grant, J. (2006): Planning the good community: New urbanism in theory and practice. London, Royal Town Planning Institute Library Series, Routledge. Harvey, D. (1990): The Condition of postmodernity. Cambridge, Blackwell. Holgersen, S. (2014): The rise (and fall?) of post-industrial Malmö investi- gations of city-crisis dialectics. Lund, Lund University. Internet 1: http://www.newurbanism.org/newurbanism/principles.html (sneto 20. 5. 2016). Internet 2: https://www.oeko.de/ (sneto 18. 5. 2016). Internet 3: http://www.passivhaus-vauban.de/ (sneto 20. 5. 2016). Johansson, J. (2014): Pogovor o razvoju in značilnostih trajnostne soseske Western Harbour (osebni vir, 20. 5. 2014). Kärrholm, M. (2011): The scaling of sustainable urban form: A case of scale-related issues and sustainable planning in Malmö, Sweden. Euro- pean Planning Studies, 19 (1), str. 97–112. DOI: 10.1080/09654313.2011.530394 Kushner, J. A. (2002): Smart growth, new urbanism and diversity: Pro- gressive planning movements in America and their impact on poor and minority ethnic populations. UCLA Journal of Environmental Law and Policy, 21(1), str. 45–74. Kyvelou, S., Sinou, M., Baer, I., in Papadopoulos, T. (2012): Developing a South-European eco-quarter design and assessment tool based on the concept of territorial capital. V: Curkovic, S. (ur.): Sustainable de- velopment – Authoritative and leading edge content for environmental management, str. 561–588. Rijeka, Intech. DOI: 10.5772/45885 Lööf, M. (2014): Pogovor o razvoju in značilnostih trajnostne soseske Western Harbour (osebni vir, 9. 5. 2014). Madureira, A. M. (2014): Physical planning in entrepreneurial urban governance − Experiences from the Bo01 and Brunnshög Projects, Sweden. European Planning Studies, 22(11), str. 2369–2388. DOI: 10.1080/09654313.2013.843650 Vodilne evropske trajnostne soseske: ključna načela in procesi Urbani izziv, letnik 28, št. 1, 2017 42 Madureira A. M. (2015): Physical planning in place-making through de- sign and image building. Journal of Housing and the Built Environment, 30(1), str. 157–172. DOI: 10.1007/s10901-013-9381-2 Medved, P. (2016): A contribution to the structural model of autonomo- us sustainable neighbourhoods: new socio-economical basis for susta- inable urban planning. Journal of cleaner production, 120, str. 21–30. DOI: 10.1016/j.jclepro.2016.01.091 Rahnama, M. R., Roshani, P., Hassani, A. in Hossienpour, S.A. (2012): Use principles of new urbanism approach in designing sustainable urban spaces. International Journal of Applied Science & Technology, 2(7), str. 195–203. Rogatka, K., in Ramos Ribeiro, R., R. (2015): A compact city and its social perception: A case study. Urbani izziv, 26(1), str. 56–66. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2015-26-01-005 Rudlin, D., in Falk, N. (2009): Sustainable urban neighbourhood: Building the 21st century home. Oxford, Architectural Press. Sperling, C. (2002): Sustainable urban district Freiburg – Vauban. Do- stopno na: http://www.carstensperling.de/pdf/dubai-submission.pdf (sneto 8. 6. 2016). Sperling, C. (2008): Freiburg – Vauban; From military area to model district: Sustainable neighbourhood design – A communicative process. Newcastle: CABE Urban Design Summer School. Dostopno na: http:// webarchive.nationalarchives.gov.uk/20110118095356/http:/www.cabe. org.uk/files/udss2008-carstensperling.pdf (sneto 10. 6. 2016). Smedby, N. (2016): Assessing local governance experiments for building energy efficiency – the case of Malmö, Sweden. Enviro- nment and Planning C: Government and Policy, 34, str. 299−319. DOI: 10.1177/0263774X15614176 World Bank (2013): Passenger cars (per 1,000 people). Dostopno na: http://data.worldbank.org/indicator/IS.VEH.PCAR.P3 (sneto 8. 6. 2016). Zinkernagel, R. (2014): Pogovor o razvoju in značilnostih trajnostne sose- ske Western Harbour (osebni vir, 9. 5. 2014). P. MEDVED