MODRA PTICA leposlovna revija, izhaja vsak mesec enkrat na dveh polah (32 straneh). Vsak letnik se prične z decembrom in se konča z novembrom naslednjega leta. Letna naročnina samo na revijo, ki je vključena v redne publikacije Založbe Modre ptice, znaša Din 100-—. Posamezna številka Din 10-—. Naročniki na redne publikacije prejemajo list kot dopolnilo h knjigam brezplačno. Urednik Janez Žagar. Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Ulica 29. oktobra (prej Rimska cesta) št. 1. Telefon 3163. št. čekovnega računa 15.369. VSEBINA 5. ŠTEVILKE APRIL Bogomir Magajna: Jerinova Lida Božo V od usek: Ugotovitev brez tolažbe Janko Lavrin: O tragičnem Anton Podbevsek: Dva antipoda Božo Vodušek: Preklic vseh hudih besed Razno JERINOVA LIDA MAGAJNA BOGOMIR (Konec) V tivolskem parku je sedla na klop, kakor bi sedel nekdo, ki je zašel v sanjah na nekak zaklet, čudovit, nepoznan vrt. Zastrmela je na šope bujnega cvetja, potem se je zamishla v velikanske gore, v grebene Alp na severu, v naslednjih trenutkih ji je že počival pogled na vejevju eksotičnega drevja, polnem vreščečih ptičev; z začudenim pogledom je potovala za tem ali onim samotnim človekom, ki je šel po beli cesti mimo nje. Z gredic je dehtelo, kot da je nekdo škropil s škropilnico dehteče dišave nanje. Kljub vsemu temu pa je čutila v prsih veliko tesnobo in strah, ki jo je spremljal zadnje dni, jo je zopet prevzel. Nikogar ni bilo, ki bi pristopil in jo povabil s seboj v eno izmed tistih visokih hiš. Nikjer ni bilo tistih godb, vihrajočih zastav in prižganih bakel, o katerih je sanjarila doma. Ljudje so begali mimo nje po cestah, kakor bi se jim zmešalo. Nihče se ni menil zanjo, čeprav je hotela marsikoga pozdraviti in ga vprašati to ali ono stvar. Ko je potovala v Ljubljano, je bilo drugače. Ljudje so ji prijazno odzdravljali, jo spraševali, kam gre, ali pa so jo celo prijazno povabili v hišo in ji nadrobili kruha v mleko. Spomnila se je sedaj ponovno na dogodek, ki ga je spotoma doživela; bilo je že pred večerom, ko se je vsa trudna vlekla po klancih tostran Višnje gore. Neprestano je upala, da ho teh klancev vendar enkrat konec, pa so se vlekli med gozdovi in tratami kar naprej in naprej. Bose noge so ji postale tako trudne, da jih ni mogla več visoko privzdigovati in sta se palca ponovno zadela v kamen, ki ju je ranil do krvi. Čeprav jo je bilo strah, bi prenočila v gozdu, toda ljudje, ki so jo srečali, so ji rekli, da bo klancev kmalu konec in da bo onkraj njih zagledala sij Ljubljane. Zato se je vlekla naprej in naprej in končno je res zagledala svetal sij, kakor bi obzorje gorelo. Toda te luči, ki so jo sicer vso prevzele, so bile še zelo zelo daleč. Njej se je zdelo, da so kar na drugem svetu. Šele minuto pozneje je zagledala drugo luč, ki je bila komaj nekaj sto korakov oddaljena. Krenila je s ceste proti nji in kmalu dospela do pritlične hiše. Plašno je potrkala, saj je bila hiša tako samotna. Toda takoj so se odprla vrata in v prihodnjem hipu 6e je zagledal vanjo mlad moški z velikimi očmi. Pa je menda takoj spoznal njeno plahost, še bolj pa njeno utrujenost, kajti komaj je pozdravila, jo je že prijel za roko in jo peljal skozi mračno vežo v kuhinjo. Tam je pokazal na starega moža, ki je sedel v kotu ob mizi in rekel: »To je moj oče. Povej mu, kaj bi rada.« — »Saj sam vidim, kaj bi rada,« je spregovoril 6tari in dvignil glavo, s katere so se usipali sivi lasje v gostih šopih proti rami, »jedla in spala bi rada, saj komaj še sapo lovi. Prinesi mleka in kruha!« Sin je odšel z velikimi nerodnimi koraki po naročeno in še bolj nerodno in z veliko zadrego postavil vse skupaj pred njo na mizo. Ko je stari videl, da se je Lida prekrižala in po tihem molila, se je zadovoljno nasmehnil, vendar jo je ostro opazoval in se zopet nasmehnil. Zapazila je to in hotela nekaj reči, vendar jo je takoj prekinil: »Le mirno jej! Med jedjo naj človek molči! Potem mi boš pa povedala, kdo si, odkod prihajaš in kam si namenjena. Reva si, to vidim in da si prišla od daleč, tudi vidim, saj imaš stopala vsa krvava.« Sam pri sebi pa je zamrmral: »Kdo pošilja vendar takega otroka v svet, ko je vendar komaj izlezel iz jajca.« — Ko je povečerjala, se je zagledala v starčeve prijazne oči in potem mu je začela pripovedovati na dolgo in široko o svojem življenju. Ni zamolčala niti, kaj se je zgodilo z Liso. Starec jo je poslušal pazljivo, sin pa je z drugega kota nepremično upiral oči vanjo, ne da bi kaj spregovoril. Med pripovedovanjem se je parkrat zagledala tudi v njegove oči in so se ji zdele zelo, zelo žalostne. Ko je končala, je spregovoril starec: »Ti misliš sedaj seveda, da boš našla v Ljubljani nekak raj, toda vražje težko boš morala delati od jutra do večera, če se boš hotela pošteno preživljati. Tam ne bo treba nikake Lise za to, da bi te ob vsaki priliki ne zbadali. Hudič vas je popadel vse skupaj. Skoraj vse so ušle od spodaj iz vasi v mesto. Zagledajo se v tisto svetlobo za barjem — pa jih zagrabi in gredo — pa ne samo dekleta, ampak tudi fante. Nekatere se vračajo s klobuki nazaj, pa jim v dno želodca vidiš, kako so sestradane in zgarane, nekatere se v mestu izpridijo in jih ni več zlepa nazaj — fantje se pa potepajo po cestah in iščejo in iščejo dela in mešajo blato po strugah za tri dinarje na uro. Razvnel se je in govoril kar naprej o podobnih stvareh, sin pa je od časa do časa prikimaval. Končno se je stari spomnil, da bo treba iti spat in je ukazal sinu, naj nese odejo za Lido na seno. Sin pa se je sedaj nenadoma razvnel in ponudil Lidi svojo kamro — sam pa bo šel na seno, ko je ona vendar tako utrujena in počitka potrebna. Čeprav se je branila, jo je vendar spravil v kamro in ji pripravil ležišče. Med tem početjem se je ponovno ozrl nanjo, pa ni vedel, kaj bi rekel. Končno se je spravil iz hiše in odšel na senik. Lida je dolgo gledala skozi okno. Obzorje je žarelo v čarobnem siju, kakor da bi tam bil dan in ne noč — tako lepo in vabljivo, da ga je gledala tudi potem, ko je zaprla oči, v sanjali skoraj celo noč. Prebudila se je zgodaj in je tedaj zagledala na svojem oknu šop makovih cvetov, v katerem so se modrile posamezne plavice. Začudila se je, saj zvečer še ni bilo tega cvetja na oknu in spomnila se je: »Saj me je moral natanko videti, kako sem ležala, ko je postavljal to cvetje na okno.« V hiši pa je našla samo starega. Prijazno jo je pozdravil in jo zaprosil, naj bi šla pomolst krave. On bi se vsaj enkrat rad odpočil od tega posla. Sin je namreč že odšel na polje. Stari jo je v hlevu pazljivo opazoval, kako molze in se zadovoljno nasmehnil. »To ni nobena lajdra iz mesta, saj ti molze kot nekoč moja stara,« je pomislil. Še bolj je bil zadovoljen, ko je Lida zagrabila vile in znosila kravjeke na gnojišče. »Kaj pri vas nihče ne pase,« je vprašala. »Po navadi pasem jaz,« je odgovoril stari skoraj v zadregi. »Toda danes ne bom gnal. Se bova še kaj pomenila.« Na vodnem koritu si je očistila noge, nato sta odnesla mleko v hišo. Zanetila sta in postavila lonec mleka na ognjišče. Ko je zavrelo, je poiskala skodelo in mu ga natočila, toda stari je sam vzel še drugo skodelo s police in ji sam natočil. »Ta skodela je od moje stare. Bog ji daj dobro, skrbna ženska je bila. Sedaj pa že dolgo let počiva tam v dolini. Tista tretja skodela pa je bila od njegove mlade. Šest let je hodil in postopal za njo, ko pa se je oženil, jo je zagrabil tifus in jo je Bog vzel k sebi. Tako sva sedaj sama.« Po dolgem molku je vprašala Lida: »Je bil torej vaš Tone oženjen?« — »Da, bil je. Pred tremi leti mu je umrla. Zelo jo je imel rad. Dosti ga prigovarjam, naj si zopet izbere katero — saj bi jo lahko dobil, ko ima komaj pet in dvajset let. On pa samo molči in ne reče nič. Hiša pa vendar ne more ostati brez gospodinje in jaz bi tudi rad videl, da bi po dolgih letih zopet kaj malega vreščalo po kuhinji. Da bi imel vsaj kako hčer, ko se ta ne mara več oženiti!« Zopet sta dolgo molčala, končno pa je Lida vstala. »Čas je, da grem naprej,« je rekla. »Ura bo kmalu devet in do Ljubljane je daleč. Bog vam povrni, ker ste mi pomagali na poti.« — Stari je hotel nekaj reči, pa je naenkrat umolknil in jo molče spremil iz hiše. Šele tu je izpre-govoril: »Vidim, da si zelo pošteno dekle. Sin mi je rekel, naj te na vsak način pridržim, da bi ostala pri nas in kaj pomagala. Pa ti kar iz oči berem, da te žene naprej. Ker nimaš več matere in očeta, ti jaz pravim, da bi bilo zelo škoda, če bi se tako dekle kot si ti, v mestu skazilo. Nekaj pa mi pravi, da bo vse dobro. Če bi ti bilo v mestu pretežko, pa se povrni k nam! Saj ni daleč in Tone bo vesel, če prideš. Tukaj ti dam enega kovača, da boš imela vsaj danes kaj za pod zobe.« \ frančiškanski cerkvi so zazvonili zvonovi. Lida se je zdrznila iz zamišljenosti. Res je čudno to mesto. Stari je bil tako prijazen, tukaj pa ne moreš spoznati, ali je kak človek prijazen ali ne. Pa je vendar vse skupaj tako neznansko čudno. Po izložbah stoje gospodične v lepših oblačilih kot jih je nosila Marija v domači cerkvi. Oltarji po cerkvah so višji kot doma cerkev sama. Po stopnicah 6e kopičijo veliki kupi sadja, sira, slaščic, vise gnjati in klobase, po drugih zopet pisana oblačila in svileni trakovi ter drobni čeveljčki — vse je kakor v zakleti deželi — vsega je polno, vendar ne moreš stegniti roke, da bi te stvari postale tvoje. V noči se prižigajo luči same po sebi in so potem hiše svetlejše, kot bi sijala nanje mesečina. Toda v nobeno izmed njih se ne upaš stopiti in si moraš poiskati prenočišče med grmovjem, v strahu, da bi se ne priplazil nenadoma nepoznan človek k tebi. Lida ni nikoli izpraševala, kako se je treba vesti v mestu. Ni vedela, koga naj ustavi in kako naj vpraša. Vsi so bili tudi tako neznansko lepo oblečeni. Ob stojnici je vprašala neko prodajalko, kam naj se obrne za službo — pa ji je rekla, naj gre na magistrat. Pokazala ji je celo s prstom, kam naj gre in je res prišla pred magistrat. Ko pa je zagledala velikega kamenitega kralja na konju pred vhodom, o katerem ni vedela, kdo je, in tri velikanske oboke, ki so se bočili pred vrati, jo je popadel strah in se ni upala naprej. Potem je tudi ustavila nekega duhovnika. Ta pa je hitro, še preden je utegnila spregovoriti, segel v žep, ji stisnil dinar v roko in odhitel naprej. Ustavila je tudi gospo, ki je peljala malega fantka za roko s seboj. Fantek se je začel cmeriti na ves glas in gospa je nevoljno odhitela naprej. Sedaj se ni upala Lida nikogar več vprašati za svet. Poleg vsega tega pa so jo še čevlji, ki jih je zopet obula na ranjene noge, zelo tiščali, da je včasih kar omahnila na to ali ono klop po parkih. Mesto se ji je zdelo vedno bolj čudno, vedno bolj skrivnostno — nekaj takega, kar ne spada na zemljo. Poleg tega jo je moril glad — saj je v dveh dneh zaužila komaj nekaj kruha, ki ga je prejšnji dan plašno kupila na stoj- 9* 131 niči. Vedno pogosteje je mislila na fanta, ki ji je postavil mak in plavice na okno in na njegovega očeta in bi se že vrnila, če bi bilo njeno srce že zdravo od bolne ljubezni do Matevžka. Tako pa je vztrajala kakor v nekih sanjali in se ji je zdelo, da nikakor ne more več nazaj. Saj se bo prav gotovo nekaj pripetilo in spremenilo vse skupaj. Vsakemu, ki pride v mesto, se prej ali slej nekaj pripeti, kajti drugače bi ljudje iz mesta pobegnili. In res se je tudi Lidi nekaj pripetilo, nekaj tako nenavadnega, kar se le malokomu pripeti in se ji je pripetilo morda zato, da bi se izbrisalo prokletstvo krvi, ki ga je nosila po očetu in materi v sebi in da bi se izčistila po svojem značaju kot se izčisti zlata ruda v pekočem ognju v zlato. Lačna in potrta se je dvignila s tivolske klopi in počasi odtavala v mesto, ne da bi vedela, kaj naj prav za prav stori. Prešla je Aleksandrovo cesto in krenila po Dunajski cesti. Ko je dospela do neke stojnice blizu Gospo-svetske ceste, se je vsa lačna pristavila in se nemo zagledala v kup dobrot, ki so bile razpostavljene po stojnici. Kake četrt ure je stala nepremično in se od časa do časa nasmehnila. Branjevec jo je v začetku malomarno opazoval, nato je postal počasi pozoren na njene široke rjave oči in se potem naenkrat spomnil, kako je stal nekoč — pred mnogimi mnogimi leti — 011 sam prav tako poleg neke stojnice in prav tako gledal kot gleda sedaj to čudno dekle. »Prav gotovo si lačna, mala,« je končno izpre-govoril. Lida je prikimala. »Torej ti podarim pol klobase in kruha,« je rekel dobrodušno in se zadovoljno nasmehnil, ko je kar stegnila roke proti njemu. Privlekel je pručico izpod stojnice in ji ukazal, naj sede. Najprej je zadovoljno opazoval, s kako slastjo je jedla, nato pa jo je izprašal, odkod je prišla in kaj išče v mestu. Lida se mu je izpovedala kakor pred dnevi starcu nad barjem. Branjevec je ves čas prikimaval in vzklikal: »Vraga, res je tako, saj sem tudi sam pasel nekoč, res, ravno tako je. Mala, mnogi so pasli krave, pa so se daleč prikopali potem. Tudi jaz sem se daleč prikopal. In sedaj te prinesejo noge kot nalašč pred mojo stojnico. Pred par urami se ti zglasi gospa Bogomila Repnik, ki kupuje od mene salamo, šunko, sir, sadje in mi reče: ,Poslušajte vendar, kaj se mi je pripetilo. Včeraj mi je zbolela služkinja za žolčnimi kamni in smo jo morali odpeljati v bolnico, kjer so jo takoj operirali. Kaka dva meseca ne bo nič z njo. Ali bi mi ne mogla vaša gospa poiskati kake služkinje, ki bi bila mlada, lepa in prijazna. Hočem, da je v mojih sobah vse lepo, pa mora biti lepa tudi služkinja.' Jaz sem ji seveda obljubil, da bom ukazal moji gospe, naj jo poišče. Sedaj pa mi prideš ravno ti pred oči, ki si vse prej kot grda in se ti pozna po očeh, da nisi kaka cipa s ceste, tudi če bi ne povedala svojega življenja. Napišem ti listek, ti pa pojdeš z njim v tisto hišo onkraj ceste in po vseh stopnicah navzgor. Tam boš videla na vratih napisano: Bogomila Repnik, pa stisni na gumb na vratih in bo pozvonilo. Jaz včasih nisem znal stisniti na tak gumb, pa ti zato to pojasnim. Le hitro stopi tja, da te morda katera druga ne prehiti, saj veš, kako je dandanes.« Napisal je hitro nekaj na papir in ga ji izročil ves vzradoščen radi hvaležnosti, ki jo je bral na Lidinem obrazu. Lida je takoj pohitela čez cesto in se napotila po strmem stopnišču do četrtega nadstropja, v katerem je zmanjkalo stopnic. V njej se je borilo veselje s strahom in radovednostjo. Listek ji je v roki trepetal. Sedaj je vendar enkrat po dolgem tavanju dospela do cilja. Sedaj bo tudi ona doživela tisto, po čemer je sanjarila toliko let. Če je vse lepo v stanovanju, potem mora biti tudi gospa lepa. Če pa je lepa, je gotovo tudi prijazna in dobra. Ko se je nekoliko pomirila, se je zagledala v napis na vratih. Na beli plošči je stalo zapisano: BOGOMILA REPNIK — vdova po državnem svetniku. Ko je opazovala ta napis, jo je kljub veselju nenadoma zajelo mučno občutje, da se ji bo prav za temi vrati nekaj nenavadnega pripetilo. Občutje je bilo podobno onemu, ki se je pojavilo takrat, ko je sanjala o tistem konju, ki jo je zagrabil z zobmi, jo posadil nase in drvel bliskovito z njo proti prepadu. Kakor takrat, tako se ji je tudi sedaj zazdelo, da bi morala bežati, preden jo zagrabi tista čudna sila, kakor je hotela bežati vsakokrat v tistih sanjah. Kakor takrat, tako je obstala tudi sedaj kot prikovana na tleh in kakor sama po sebi se ji je dvignila roka in je prst stisnil na gumb. Zazvonilo ni samo v stanovanju, ampak po vsej njeni duši, da je vsa vztrepetala in strmela kot otrpla v vrata. Dolgo ni bilo slišati ničesar — potem pa je zaslišala bose stopinje, ki so se bližale vratom in ko so se ta odprla, je stala pred Lido gospa Bogomila Repnik, visoka, vitka, bosa in oblečena v haljo, v katero je bilo vtkanih vse polno raznobarvnih rož. Uprla je svoje velikanske svetle oči v Lido in se ljubeznivo nasmehnila: »Kaj vas je nagnilo, ljubo dete, da me budite iz spanja sedaj, ko še vse mesto spi?« — Lida ji je s trepetom strmela v oči in ni mogla spregovoriti niti besedice. Gospa Bogomila pa je stegnila roko in ji vzela iz roke listek ter ga prečitala. Preletela je nato s pogledom vse Lidino telo in ji je tedaj zopet zaigral prijazen nasmeh na ustnicah. Prijela jo je za roko in jo peljala s seboj v salon. Z njenega telesa je valovila neka opojna sila, ki bi se ji ne mogel ustavljati nikdo, kaj šele Lida, ki je stopala za njo pokorno kot v nepoznano deželo. V salonu, po katerem se je Lida komaj upala ozreti, jo je posadila v naslanjač, sedla sama pred njo in jo nekaj časa opazovala mehko, skoraj nežno, kakor opazuje nekdo ljubljeno bitje, ki ga še ni pričakoval, pa se je nenadoma pojavilo pred njim. Na njenem telesu ni bilo na videz nič nenaravnega, če ne upoštevamo izredne zrele lepote, pač pa je bila njena govorica zelo nenavadna, da se je začudila še Lida, čeprav je bila že prej prepričana, da govorijo gosposki ljudje popolnoma drugače kot preprosti. Presenetila jo je tudi gospejina nenavadna ljubeznivost: »Ne smete se čuditi, ljubo dete,« je rekla gospa, »da stanujem tako visoko. V nižjih nadstropjih hodijo ljudje po stropu nad glavo in se človeku neprestano zdi, da mu bodo stopili nanjo. Težko in neprijetno občutje!« Če bi Lida znala gledati v dušo, bi opazila, kako se bori v gospejini notranjosti neko čudno čustvo z drugim. Prvo čustvo je bilo podobno razvajenemu usmiljenju in lahno pekoči vesti. Če bi to čustvo izrazila na glas, bi govorila v svoji nežnosti takole: »Ali naj se lotim tega neskvarje-nega otroka, ki mu oči še nikoli ni skalila strast; saj so globoke in čiste kot tolmun v gozdu. Kako naj jo popeljem na pot, ki vodi v višine, a tudi na dno prepadov? Rečem nevednici: Ne morem te sprejeti v službo. Dam ji denarja in jo pregovorim, naj se vrne domov ali pa jo pošljem na posredovalnico za delo. Ah!« A drugo čustvo 6e je zdelo gospe vsekakor lepše in če bi govorila o njem, bi bil njen izraz še nenaravnejši. Dejala bi: »Nobene ne bo več k tebi, ki bi bila tako čista in nobena ne bo tako lahko sledila ukazom tvojih oči. Če jo odpustiš, se bo še huje pogubila in zdravnik ji bo moral prej ali slej brizgati salvarzan v kri. (Pri tej misli se je gospe zazdelo, da se je rahlo stresla.) Prelepa je, da hi nepre- stano ribala parkete in prala umazano perilo tujim družinam.« Čim bolj je gospa opazovala Lido, tem bolj je zmagovalo to prijetnejše čustvo. Med vsem tem ji je morala Lida pripovedovati o sebi in ni mogla ves čas odtrgati svojega pogleda z gospejinih oči, ki so vedno bolj živo gledale vanjo. Njihov sij je bil tako močan, da jo je popolnoma opojil. Lida ni bila vajena, da bi jo v življenju gledal kdo tako ljubeznivo. S stene je strmela na obe ženski nagačena sova. Čeprav so bile njene steklene oči pokrite s prahom, so vendar izražale nekaj mrkega, strašno praznega. Ko je gospa opazila, da je Lidi vendarle ušel pogled na to ptico, je rekla: »Ujel jo je moj dobri pokojni mož, ko smo letovali na deželi. Dolgo jo je imel zaprto v kletki. Ko pa je umrla, jo je dal nagačiti. Imam jo za spomin. Igralec, ki ga boste spoznali, je rekel, da vidi ta ptica modrosti vse skrivnosti sveta. Ostali boste torej, ljubo dete, pri meni, kajti zdi se mi, da bo Jerica, ki so jo operirali, umrla. Zelo slabotna je. Če pa bi ne umrla, ji bom preskrbela drugo službo. V tej sobi je tudi radio-aparat. Včasih bomo poslušali godbo skupaj. Prosim vas pa, ne dotikajte se ga! Igralec je rekel: Prvo veliko razodetje, ki ga je Bog dal ljudem, je bil ogenj — drugo razodetje pa je radio. Uničil je razdalje med ljudmi in ti lahko potujejo s krili svojih besed ali z zvoki godbe in pesmi v hipu s kraja do konca sveta. V njem odmevajo bliski nevihte, ki grmi nad daljnim morjem, odmeva glas strel z Olimpa.« Gospa se je za hip sanjavo zamislila, nato je nadaljevala: »Igralcu je ime Matija Gosak in ga boste morali, ljubo dete, z menoj spoštovati, kajti njegova modrost je velika in zna pogledati v zadnje globine človeških duš. Vsak dan prihaja k nam. Odslej, drago dete, vas bom tikala, kajti od tega trenutka ste v službi pri meni in dovolite, da vas zato poljubim kot svojega otroka!« Gospa je razprostrla roke, stisnila Lido v naročje in jo poljubila na lice. Lida je dojemala vse to z odprtimi usti in se ji je zazdelo, da je morda prišla vendarle v zakleto hišo. Gospa se ji je zdela od hipa do hipa lepša, zlasti njene svetle, velikanske oči. Kljub vitkosti telesa je bilo na njej vse lepo ubrano. »Ali se vsi gosposki ljudje vedejo tako čudno,« je pomislila. Nikoli ni izvedela, da se je navzela gospa nenavadnih besed od igralca, ki je spoznal, kako vplivajo nanjo in se jih bogato posluževal, ter jih dodala svojemu protinaravnemu značaju. Kar bi igralec ne mogel nikoli doseči s svojo pojavo in z že zdavnaj odcvelo mladostjo, je dosegel s svojim jezikom in postal tako kos Bogomilinega inventarja, ki ga je nujno potrebovala ne samo takrat, kadar je hotela v svoji dvojnosti ljubiti tako kot ljubijo drugi ljudje, ampak ga je potrebovala tudi zato, da je vsak dan nekoliko dvignil njene misli, ki so hotele od leta do leta bolj zatoniti v prazno enoličnost. Nikoli se ni menila za to, ali stresa igralec modrost iz svojega ali tujega rokava. In če bi vedela, da jo stresa iz tujega, bi samo sebe pregovorila, da jo stresa iz svojega. Kadarkoli ga je gledala na odru, se je kar zamaknila vanj in je tudi tedaj mislila, da so besede, ki jih je gori skandiral, njegove. Igralec se je skrbno pazil, da bi tega ugleda ne izgubil, saj se je počutil v njenem domu kot medved ob polnem loncu medu in je tudi gospejino telo znalo vedno znova vsaj nekoliko poživeti njegovo sicer že precej naveličano erotičnost. Lida, ki ni bila nikoli vajena nežnih besed, niti od matere ne, je poslušala kakor zamaknjena, ko ji je gospa govorila: »Lida, v svojih sanjah sem srečala angela, ki je romal po dolgi, dolgi cesti in moje srce mu je stopilo nasproti. Oblekla te bom, romar, v svetla oblačila in mazilila tvoje lase z dišavami. Jaz bom kuhala, ti boš skrbela, da bo stanovanje čisto kot kristal. Igralec pa ljubi mrzla jedila, ki jih bom nakupila vsak dan in jih boš ti razporedila na steklene krožnike — in vino ljubi, pa ga boš vsak dan postavila na mizo. Perilo nama bo prala perica. Torej ti ne bo težko pri meni. Hočem, da si v tej hiši čim lepša in pojdi zato sedaj z menoj!« Omamljena od strasti, ki se je je sedaj popolnoma polastila, se gospa ni več obotavljala. Spoznala je, kako je v teh hipih dekle popolnoma omamila. Prijela jo je za roko in jo vlekla s seboj v spalnico, kjer so se vrstile ob steni omare. Odklenila je eno izmed njih in Lida je zagledala vrsto oblek najrazličnejših barv. Gospa ji je izbrala svetlosinjo vestalijo, obrobljeno s košatimi okraski in pentljami. Iz druge omare pa je pobrala kup svilenega perila in ga položila pred Lido: »Ljubo dete, sleci se, da te oblečeni v nova oblačila. Ta, ki jih nosiš sedaj, uporabljaj samo, ko boš ribala.« — Sramežljivost je Lidi prvi hip branila, da bi ubogala, toda, ko se je ozrla v svetle oči, je vztrepetala in se hitro slekla, misleč, da ji bo dovoljeno takoj preobleči se. Toda gospa jo je sedaj prijela za roko: »Pojdi, da se ekoplješ in se osvežiš, ker si utrujena od poti,« je rekla in jo potegnila za seboj v kopalnico poleg spalnice ter tam zavrtela vzvod pod grelnikom. V hipu se je prižgalo pod grelnikom nešteto lučk in kmalu je začela teči v kad topla voda. V tem hipu je vrgla tudi gospa haljo s sebe in stala poleg Lide popolnoma gola. Prisilila je Lido stopiti v kad in jo nepremično opazovala, ko se je ta umivala. Nato jo je sama otrla s širokim otiračem in legla sama v kad in čofotala nekaj minut po vodi in se glasno smejala, ko je Lida povesila oči. »Ali nisem lepa? Zakaj se me bojiš?« je zaklicala veselo in se začela smejati glasno in razigrano toliko časa, da je tudi Lida planila v smeh. Ko je stopila iz kadi, je morala sedaj Lida njej z brisačo otirati telo. Potem sta odšli nazaj v spalnico. Ko se je hotela Lida sedaj obleči, je vprašala gospa: »Ali znaš masirati?« in se glasno začudila, ko je Lida odkimala vsa omotična od vroče kopeli in začudenja. — »Masaža prikliče zdravje v telo, udom podeli prožnost, telesu vitkost in kri se bolj živo pretaka po žilah. Pokazala ti bom, kako se masira.« — Lida se je morala zlekniti na posteljo in gospa jo je začela natirati počasi od stopal navzgor. Lida je začutila ugodje in telo ji je vztrepetavalo, kakor bi ga stresali lahni električni sunki. Omotična je zapirala oči. Oči gospe Bogomile pa so od hipa do hipa bolj žarele. Nato je morala Lida vstati in je legla v posteljo gospa. Sedaj je morala početi Lida isto z njo. S strahom se je je dotaknila, toda gospa jo ie hrabrila z razigranim smehom in Lida je vedno pogumneje trla z drobnimi prsti telo, ki se je vdajalo pod njimi. Ko je dospela do prsi, se je že čudno in razboljeno hihetala tudi sama. Tedaj so se je oklenile vitke gospejine roke, jo pritegnile k sebi in v svojih laseh je začutila poljub. Vztrepetala je in zaprla je oči. Vendar je bilo vse to pri nji nekaj drugega kot pri gospe. Iz otroških let se je spominjala skoraj samo tega, kako je oče pretepal mater, je videla mater vedno potrto in zamišljeno in je tedaj zahrepenela po nečem drugem, česar niti poznala ni, po čemer je hrepenela v podzavesti, po nežnosti in ljubeznivi besedi. Zato se je sedaj kakor omamljena prepustila čaru, ki je iz gospejine nežnosti dehtel vanjo in se ni niti zavedala, kdaj je ta prešel v zlo, ki je bilo v teh hipih tudi njej prijetno, in je tako stopila s polnim korakom proti robu propada. Kakor v sanjah je čutila potem, kako jo je gospa dvignila z ležišča in jo odnesla na posteljo v majhno svetlo sobico in kako je prinesla potem v sobico še svileno perilo in sinjo obleko ter vse skupaj položila na naslanjač poleg postelje; kako je zopet odšla in se vrnila s krožnikom pečenega mesa, kruha, sadja in vse skupaj položila na omarico poleg postelje: »To je tvoja sobica, tvoja obleka in tvoje jedi, ljubo dete,« je rekla — pa je slišala Lida te besede že kakor iz velike daljave, kakor iz sanj, ki jim skoraj ni mogoče verjeti. Roka ji je še vedno podrsela po rjuhi, kakor da hoče odstraniti z nje senene bilke kot pred nekaj dnevi na kozolcu, pa se je zadela v mehke čipke. V nekaj hipih je utonila v globoko spanje in spala do poznega popoldneva. Ves čas je sedela gospa poleg njene postelje in strmela v njeno telo. Kadarkoli se je hotela zbuditi vest v njej, jo je to telo uspavalo nazaj. »Ko bi me nekoč mož ne zapiral v kletko kot sovo, ko bi ne bil bolan, ko bi bilo kaj življenja v njem, ko bi mi dal otroke, bi bilo sedaj drugače,« je šepetala sama pri sebi in si tako uspavala vest. Šele ko je začela Lida med prebujanjem vztrepetavati z vekami, je gospa trudno vstala in odšla po prstih neslišno iz sobice. Šele sedaj so se prikazale poleg njenih ustnic dve ostri, bolestni potezi, ki jih sicer ni videl razen nje same v zrcalu, še nihče. Po nekaj hipih pa sta ugasnili tudi ti potezi. Ko je Lida odprla oči, je zagledala mesto rjavih tramov pisani strop nad seboj. Takoj se je spomnila vsega. Ko se je zavedla, da je naga, jo je obšlo občutje sramu in tesnobe. Skočila je s postelje in iskala svojo staro obleko. Ni je bilo nikjer. Nato se je zagledala v čipkasto perilo in v sinje-modro pentljasto krilo in se nasmehnila v zadregi. Začela se je počasi napravljati. Ko je oblekla perilo, je stopila k zrcalu, ki je zakrivalo skoraj pol stene in se dolgo ogledovala v njem. V tako veliko zrcalo se ni še nikoli gledala. Mehka svila se je nežno oprijela telesa, čipke so ji obrobila stegna in prsi kot okvir dragoceno sliko. Sama sebi se je zazdela zelo lepa. Kaj takega bi si včasih ne mogla predstavljati niti v sanjah. Potem ei je oblekla še obleko. Predolga je bila in ji je segala skoraj do stopal. Ob prsih je bila preširoka in jih ni docela zakrila. Prav to dvoje Pa ji je Prav pristojalo; podobna je bila kakemu angelu na odru ob božičnih prireditvah. Kratki rokavi so bili nabrani v široke gube in prepleteni s karminastordečimi trakovi. Tudi okoli pasu si je morala oviti trak iste barve, samo da je bil trak za dlan širok. V tem hipu je popolnoma zmagala ženska v njej in je pozabila na vse drugo. Ves obraz se ji je smejal: »Nihče bi ne mislil, da sem tako lepa. Sedaj bi me moral videti Matevžek, pa bi ne lazil potem za Liziko. Nekoč se popeljem v tej obleki domov in bom šla mimo njega, ne da bi ga pogledala, pa bo videl, ali mu bo žal ali ne, da me je zapustil.« — Ko pa se je obrnila in se ni videla več v zrcalu, jo je zopet obšel občutek negotovosti. »Ali je vse to res in koliko časa bo trajalo?« — Včasih je odšla doma v hlev in čitala tam pravljice. Tako so jo prevzele, da je popolnoma pozabila, kje se nahaja. Ko pa se je prebudila iz sanjarjenja, je zagledala kup gnoja pred seboj. Sedaj se je zbala, da se ji ne bo neki dan pripetilo prav tako. »Le zakaj gledajo tiste velikanske oči gospe Bogomile tako svetlo, da se ni mogoče odtrgati od njih?« — Zdrznila se je: »Morda tičijo sedaj za kako špranjo in jo opazujejo.« Previdno se je ozrla naokrog, toda nikjer ni bilo videti kaj posebnega. Sedla je na posteljo in jedla pripravljene jedi. Nato je odšla v kuhinjo in potem v 6alon. Gospe ni bilo nikjer. Ni vedela, kaj naj počne. Sedla je na divan in se zagledala v sovo. Ta je enakomerno upirala pogled vanjo. Lida ga ni mogla vzdržati in je povesila trepalnice. Toda ponovno in ponovno je morala pogledati na mrtvo ptico in obšlo jo je občutje, da bo ptica začela vsak hip govoriti. S silo se je okrenila od nje. Tedaj je zagledala radio-aparat. Tih in nem je stal pred njo. Spomnila se je sedaj zimskih večerov in jo je prevzelo domotožje. Nikjer ni bilo tistih ljudi, ki so se zbirali v domači hiši. Zakaj ji je gospa prepovedala dotakniti se aparata? Vstala je in se mu približala in se ga dotaknila s prstom. — »Lida!« Okrenila se je sunkoma. Nikjer ni bilo nikogar. In vendar je razločno slišala svoje ime. Prav od blizu jo je nekdo polglasno poklical. Gospa ni mogla poklicati, saj je bil vendar moški glas. Prisluškovala je nekaj časa s strahom. Pa ni bilo slišati ničesar več: »Samo zdelo se mi je,« je pomislila in se okrenila nazaj k aparatu. Gospe ni doma. »Kaj ko bi poizkusila sprožiti tok. Kaj bi vendar zaslišala?« Borila se je hip sama s seboj. Nato je stegnila roko, da bi vstavila kontakt. V tistem hipu so se odprla vrata in pred njo je stala gospa Bogomila z velikim zavojem v roki. Pogled ji je obvisel na Lidi in ustnice so se ji drobno smehljale. Brez besede ji je namignila, naj gre za njo. Lida ji je sledila s strahom v kuhinjo, toda gospa ji je rekla sedaj: »Čudil se bo, ko bo videl, kak angel je dospel v mojo hišo.« Razvila je zavoj in razložila po mizi najprej steklene krožnike in zložila nanje iz zavoja slaščice, pisane torte, pecivo, sir, gnjat in salamo. Potem je prinesla od nekod steklenico vina in tri visoke kozarce. »Pričakujmo ga, ljubo dete, kajti 011 prihaja in v duši že slišim njegove korake. Ko pride, mu prinesi, ljubo dete, v salon pripravljene jedi in pijačo, kar vse zelo ljubi!« Stopiti je morala z gospo pred vrata v salon. Gospejin obraz je bil med pričakovanjem zelo slovesen, pa tudi Lida je napeto pričakovala. Domišljija ji je pričarala v dušo podobo človeka, moškega, ki je poln zrele lepote in modrosti. Prav gotovo ni še nikoli videla takega. Stopil bo v sobo ponosen, da se bo komaj upala gledati mu v oči. Toda on jo bo vljudno pozdravil in ji morda celo ponudil roko, uprl črne oči vanjo in se nasmehnil. Zaslišali so se štorkljajoči koraki, nato je pozvonilo in hip nato je stopila v sobo čudna oseba, oblečena v črno obleko. Iz čokatega telesa je rasel visoko navzgor dolg suh vrat z velikanskim jabolkom, vrh tega vratu pa je čepela čokata kvadratasta glava, vrh katere so bili poveznjeni bujni, na dve strani razvrščeni in vendar razmršeni lasje. Ta oseba se je precej globoko priklonila in poljubila gospe roko. Potem se je začudeno zagledala v Lido, se okrenila brez besede in sedla za mizo. »Ljubo dete, prinesi, kar so pripravile najine roke,« je ukazala gospa Lidi. Presenečena Lida je planila v kuhinjo, prinesla najprej jedila, potem še vino in kozarce. Rada bi se sedaj odstranila, toda gospa ji je namignila, naj prisede. Igralec ni niti sedaj izpregovoril besedice, ampak se je takoj spravil na pripravljene jedi. Lida ga je strme opazovala. Zagledala je nad ovratnikom tisto veliko sapnikovo jabolko, ki je štrlelo daleč naprej. Kadar koli je Matija Gosak požrl grižljaj, mu je skočilo jabolko prav gori do brade, čeprav je moralo napraviti precej dolgo pot. Ko je Lida nekaj časa opazovala to igro, se ni mogla premagati in je bušnila v smeh, ki pa ji je takoj zamrl. Matija Gosak je namreč takoj odložil nož in vilice in zastrmel nepremično vanjo. Ta hip se je zbal, da bi Lidin smeh ne zmanjšal njegove podobe. Na tihem se je srdi!, vendar se je premagal in izpregovoril s prijazno in povzdignjeno resnobo: »Od daleč si prišla in prinesla s seboj veseli smeh otroka, ti romar iz daljnih krajev, ne da bi vedela, da se v duši človeka skriva poleg nebes tudi peklo.« — Lida se je zaprepastila. V hipu je spoznala glas, ki je nekoč po radiu govoril o hipnozi. Ko je potem Matija Gosak molče požiral naprej, se ni več smejala. Ko je končno požrl jedi, ji je gospa namignila, naj nalije vina v kozarce. Lida je s trepetajočo roko nalila najprej gostu, potem gospe, ko pa je obotavlja je se nalivala tudi sebi, se je stekleničin vrat zadel v njen kozarec in ga prevrnil ter se je vino na široko razteklo po prtu. Lida je otrpnila od 6traliu in zadrege. »Vino, rdeče vino se je razlilo,« je izpregovoril Matija Gosak z zamolklim glasom. »Vino, rdeče vino se je razlilo,« je zašepetala s strahom gospa. — »Nekje na svetu se je zgodila težka nesreča in mnogo ljudi je poginilo,« je nadaljeval gost še bolj zamolklo. Dvoje parov ostrih oči, gospejine sinje in igralčeve črne so obvisele na Lidi. Matija Gosak je slovesno postavil Lidin kozarec pokoncu in sam natočil vina vanj. Lida je morala izpiti. Zdelo se ji je, kakor da ji teče ogenj skozi požiralnik. Ko so popili vse vino, je stopil Matija Gosak pred sovo, razprostrl roke in slovesno deklamiral: »Ptica modrosti, zakaj strmiš tisočletja v nas, zakaj ne izpregovoriš besede! Ubij svoj molk in izpregovori in naenkrat bo nam jasno tisto, za čemer grabimo in grebemo s svojimi rokami tisočletja, pa smo prav tako daleč kot v začetku od prabiti vsega, kar živi, od praresnice. Naj umrjemo, toda razodeto naj nam bo poprej. Vse, kar počnemo, ne vodi nikamor. Izpregovori, da bomo lahko gledali v sonce, ne da bi oslepeli, kakor ne moreš oslepeti sedaj ti, ki si v prečutju tisorečih noči spoznala in doumela vse. Izpregovori!« — Sova je debelo buljila v igralca in bi najbrže zledenela od strahu, če bi ne bila mrtva. Matija Gosak pa se je okrenil k Lidi in takoj spoznal po njenem zelo preplašenem obrazu, da je napravil nanjo velik vtis, kar ga je napolnilo z zadovoljstvom, ki pa ni izbrisalo priigrane grenkobe z njegovega obraza. Slovesno je odkorakal k aparatu in vstavil kontakt. V aparatu se je zasvetilo in kmalu je začelo v njem prasketati in ropotati. »V daljavi zopet grme nevihte,« je dejal. »V daljavi grme nevihte,« je ponovila gospa. Poslušala sta ropot, v katerega je naenkrat planila vreščeča godba. »Simfonija prirode in človeka,« je rekel igralec. »Prirode in človeka,« je ponovila gospa. Kot zamaknjena se je okrenila k Lidi: »Ljubo dete, pojdi sedaj v mesto in sprehajaj se po ulicah,« je rekla. Lida je pozdravila in skoraj planila skozi vrata in hitela po cestah v park. Zdelo se ji je, kakor da je prišla z drugega sveta. Sedla je na klop in se zagledala na gredo cvetja. Takoj se je spomnila na mak in plavice, ki jih je postavil fant v hribih nad barjem na okno, preden se je prebudila. Nasmehnila se je skoraj žalostno. »Kako bi bilo, če bi se vrnila čez barje in stopala po vzpeti cesti proti njegovi hiši? Nič več me ne pričakuje in vendar bi se morda razveselil, če bi prišla. — On bi kosil travo, jaz bi sušila in grabila. Jaz bi žela, on bi vezal snope in ob nedeljah bi odšla skupaj v dolino, in neke nedelje bi se z vozom odpeljala k poroki, potem bi stanovala skupaj v tisti sobi in njegov oče bi nama zibal otroka .. .« * Ko se je popolnoma zavedla, kaj se z njo dogaja, se ji je ljubimkanje z gospo zastudilo. Stud se je večal od dneva do dneva, obenem pa je vedno bolj kopnelo občudovanje do gospejine lepote. Od dneva do dneva pa je naraščalo v njej domotožje po tratah, njivah in gozdovih, s katerimi je biLo spojeno vse njeno življenje. Šele sedaj je znala ceniti njihovo pravo lepoto in življenje, ki je klilo iz njih. Barve rož, žitnega klasja, pisanost metuljev je bila v sanjah še lepša kot je v resnici. Po mestu je hodila kot lahno pijana. Hiše so se ji zdele vedno bolj čudne, nenaravne, nekaj takega, kar se zemlje ne drži, kar ni narejeno iz opeke in ometa, ampak kakor da je prišel nekdo in jih kar pričaral na zemljo. Vse je bilo nekam izpremenjeno. Včasih so se ji zdele silno blizu in tako visoke, da bi se lahko dotaknile neba, da bi se lahko prevrnile in jo pokopale pod seboj. Drugič so se ji zdele daleč, razmaknjene v dolgih vrstah in si je s prsti mela oči, da bi se prepričala, če vidi prav. To jo je navdajalo s strahom, negotovostjo, z nezaupanjem vase. V novih oblekah, v katere jo je oblačila gospa, je zbujala občudovanje na ulici in se je marsikdo ozrl za njo, ko je šla mimo. Tudi to jo je navdajalo s strahom in sumom, da mora biti nekaj nenavadnega na nji. Rada bi pobegnila, toda ostala je v službi kakor zakleta od gospejinih sinjih in igralčevih črnili oči, ki so vsak dan bolj mračno strmele vanjo. Igralec je pa čutil, da se zadnje dni gospa odmika od njega in je po pravici okrivil tega Lido. Lidino ravnovesje, kolikor ga je pač še imela, pa se je pričelo rušiti. Prevzelo jo je občutje, kakor da grabi usoda z velikansko roko po nji in jo hoče suniti v prepad. Upirala se je temu občutju z vso močjo, toda postajalo je od dneva do dneva silnejše. Pridružili so se mu še drugi, nenavadni občutki. Kadar koli je bil igralec v bližini, ali pa če se ji je samo zdelo, da je, so spreletavali njeno telo »tresljaji, kakor da se ga nekdo dotika z elektriko. Pazila je skrbno na vse, karkoli sta počela Matija Gosak in gospa Bogomila. Vsaka njihova kretnja je imela zanjo poseben pomen. Za vsako je slutila neko skrivnost, ki jo njej prikrivata. Vsak dan je morala z njima piti vino, toda vsak dan so postajali požirki bolj pekoči. Upiralo se ji je, da bi pila, toda vedno so jo, kot se ji je zdelo, k temu prisilili pogledi igralca in gospe. Ko je morala masirati gospo, jo je prevzelo občutje, da gnete s prsti telo velikanske belouške. Ko pa je gospa masirala njo in jo potem vlekla k sebi, se ji je zdelo, da gomazi po njenem telesu utelešen gnus. To gomazenje je od dneva do dneva naraščalo in že je sklepala, da mora biti to gomazenje v posebni zvezi s tajno silo, ki jo skriva gospa v sebi. In zakaj pogleda igralec najprej nagačeno sovo, potem pa naenkrat zaokrene glavo in naperi oči nanjo? Pojavile so se ji prikazni glasov. Slišala je čudno šepetanje, ki je prihajalo od onkraj stene. Pazljivo mu je prisluškovala. Neresnično je postajalo živo in ga ni znala več razlikovati od resničnega. Padec v prepad se je začel. Neki dan je skrivaj in zelo skrbno očistila svoj kozarec. Rezko se je nasmehnila: »Na dno kozarca mi devljeta strup, radi katerega gomazi potem celo telo. Ne bosta me pripravila z zastrupljenim vinom do tega, da bi mi telo popolnoma otrpnilo in bi se ga Matija Gosak potem lahko polastil. Saj sem slišala, kako je šepetal: »Če se mi posreči pridobiti njeno telo, ho Lida razodela skrivnost, ki je mrtva ptica ne more povedati. Jerico, ki je prej služila v tej hiši, je spravil na drugi svet — saj je umrla v bolnici in se je gospa Bogomila lagala, da je umrla za operacijo žolčnih kamnov.« — Zopet se je zvito nasmehnila, čeprav je bilo v tem smehu dovolj groze. V tem hipu jo je poklicala gospa iz kopalnice: »Lida, kje si!« Hitro je postavila kozarec na njegovo mesto in stekla v kopalnico. Ko je zagledala golo gospo pred seboj, jo je obšlo isto občutje gnusa kot takrat, ko jo je v hlevu objel stari hlapec. Preplašeno je strmela na njeno svetlo, gladko, mokro kožo. Ko se je slekla, jo je zamrazilo po celem telesu in je postala bleda kot porcelanske plošče na stenah kopalnice. Polaščala se je je omotica in morala se je nasloniti s hrbtom na vrata. »Ti je slabo, ljubo dete,« je vprašala gospa in uprla svetle oči vanjo. Lida je prikimala in se opotekla polna groze v svojo spalnico. Po duši ji je zazvenelo: »Sem že zastrupljena!« — Urno je zavrtela ključ v vratih in pazljivo prisluškovala. Ničesar ni bilo slišati. Hitro je legla na posteljo z obrazom proti steni in zopet prisluškovala s polno pozornostjo. Na stopnicah so se zaslišali igralčevi koraki, ki so prihajali bliže in bliže. Ob vsakem prestopu ji je zagomazelo po telesu. Nato je zavladala gluha tišina, ki je vladala dolgo, dolgo. Od hipa do hipa je naraščala napetost v njej in naenkrat je zaslišala onkraj stene v kuhinji igralčev glas: »Ali spi?« — »Lida spi,« je odgovorila gospa šepetaje. »Mislita, da spim,« se jc zarežala Lida, vsa prevzeta od groze. »Sedaj me bo skušal Gosak elektrizirati skozi zid.« — V istem hipu je začutila električne sunke, ki so ji skakali po hrbtu, kakor da bi šel nekdo z roko mimo njega, v srcu pa jo je zapeklo, kot da se ga je dotaknil z žarečim železom. »Si jo elektriziral?« — »Sem.« — »Sem slišala, ko je zaklenila vrata. Ne boš mogel k nji.« — Gosak se je zarežal porogljivo: »Ona ne spi. Misli, da se mi bo izmaknila. Pa bo popolnoma otrpnilo njeno telo, le da jo pogledam v oči. Iztegnil bom prst proti ključavnici in vrata se bodo odprla.« — Z obupom in strahom je Lida slišala, kako 60 zacvilila vrata in se odprla na široko. Zadrževala je dih in ni okrenila glave. Gosak je stopal po prstih proti postelji silno počasi. S trepetom se je stisnila prav do stene. Čutila je, kako se je ustavil in kako stoji dolgo, dolgo in nepremično poleg postelje in strmi nanjo. »Le glave ne smem okreniti in mu pogledati v oči, pa me ne bo mogel.« — Naenkrat se je zleknil na posteljo k nji, se stisnil k njenemu telesu in obležal nepremično. Čutila je poleg sebe njegove noge, trebuh, prsi, glavo. Gomazenje jo je aprele-tavalo od stopal do temena: »Le v oči mu ne smem pogledati, pa ne bom otrpnila, pa me ne bo mogel, ne bom otrpnila, me ne bo mogel, ne bo mogel, otrpnila, me ne bo mogel, oči, ne bo mogel, oči, ne bom otrpnila .. . zagrabil, zagrabil, mrtva ptica, zagrabil, mrtva ptica, ne bo mogel .. .« Krčevito je stisnila glavo proti ramenom, da je ne bi morala okreniti. Rada bi se bolestno zarežala, pa je stisnila zobe in spačila obraz. Ura za uro je minevala, igralec se ni premaknil. »Ne bo me zagrabil, zagrabil, mrtva ptica.« Naenkrat pa je vstal in odšel po prstih z urnimi koraki skozi vrata, ki so se za njim sama po sebi zaprla. »Še ne spi, ne pogleda?« je vprašala gospa. »Skrbno moramo paziti, da ne obriše kozarca, da ne razlije vina, rdečega vina. Opazuj z aparatom njene korake,« je ukazal igralec. — »Na Rožnik sedaj?« — »Na Rožnik. Čarobni svet bo razprostrt pred nama.« Lida je prisluškovala naprej in slišala, kako sta odšla po stopnicah navzdol in kako so potem udarjali igralčevi čevlji po pločniku na cesti. Zopet se je zvito zarežala: »Nič mi ni mogel. Pobegniti moram.« Planila je v salon in skočila k oknu ter se ozrla skozenj na cesto in onemela v začudenju. To, po čemer je toliko sanjarila doma, se je sedaj res godilo. Iz vseh hiš so vihrale zastave, vse ožarjene v soncu, ki se je nagnilo proti zahodu. Med pošto in nebotičnikom so zadonele trombe. Ulico je zagrnila na obeh straneh gosta množica ljudi, med katero se je vil od pošte proti Evropi neskončen sprevod. Godba je donela za godbo z opojnimi zvoki. Na čelu sprevoda so jezdili mladeniči na visokih rjavih, črnih in belih konjih skozi sončne žarke, ki so se mimo streh usiipali nanje. Za njimi