KRIŽI str. 4
„HORTHY
MI JE
BIU BOTER str. 8
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 29. novembra 2001	 Leto XI, št. 24
Gost Slovenskega doma: bivši predsednik Arpad Goncz
Pripadnost skupnosti je stvar ljubezni
in kontinuitete
19. novembra je Slovenska hiša v Monoštru gostila bivšega predsednika R Madžarske Arpada Goncza, ki je Monošter tokrat obiskal ne toliko kot politik, temveč kot pisatelj in prijatelj manjšin na tej in oni strani meje.
Pred tremi leti, 18. novembra leta 1998, sta Arpad Goncz in Milan Kučan odprla Slovenski kulturni in informativni center. Bivši madžarski predsednik je v tej funkciji deželo ob Rabi obiskal najprej leta 1992, ko sta s slovenskim kolegom odprla mejni prehod Martinje-Gomji Senik. Dobri odnosi in prijateljstvo med dvema predsednikoma so veliko pripomogli k temu, da je madžarska javnost s simpatijo spremljala prizadevanja slovenske skupnosti v Porabju. Arpad Goncz je tudi ob tokratnem obisku povedal, da sta se z Milanom Kučanom zelo dobro ujela. »Najini možgani delajo na isti valovni dolžini, « je rekel.
Da bivši predsednik še zmeraj zna zbuditi pozornost poslušalcev, je dokazal tudi s tem, ko je na začetku pogovora povedal svojo priljubljeno zgodbo, povezano z Monoštrom. Njegova hčerka in zet sta na začetku osemdesetih let delala kot zdravnika v Monoštru. »Ko sva ju z ženo večkrat obiskala, sem našel dokaz, da otroke res prinaša štorklja, « se je pošalil predsednik, »na dimniku vaše porodnišnice je namreč dolga leta gnezdila štorklja. «
Na srečanju je bilo precej govora o usodi manjšin, o globali-
zaciji, o priključitvi k Evropski uniji in seveda o dogodkih v revoluciji leta 1956, dejavni udeleženec le-teh je bil tudi sam predsednik. (Obsodili so ga na dosmrtno ječo, »odslužil« je šest pa pol let. )
»Obe skupnosti, prekmurski Madžari in porabski Slovenci, sta v podobnem položaju, « je dejal predsednik. »Obe sta maloštevilni in obema preti nevarnost asimilacije. Za dva matična naroda od deset do petnajst tisoč ljudi ne pomeni posebno število, toda za dve
manjšinski skupnosti je ohranitev teh ljudi vprašanje, ki pomeni biti ali ne biti. Obe državi si lahko privoščita, da skrbita za samobitnost Slovencev in Madžarov, kot za njun najdražji zaklad. In bosta lahko ponosni, če jima bo uspelo ohraniti ti skupnosti. V zadnjih desetih letih smo naredili nekaj pomembnih korakov, čeprav smo po mojem v veliki zamudi. Manjšinci seveda ne smejo vsega pričakovati le od države, od dobre volje države, za obstoj si morajo prizadevati tudi sami.
Vsa čast in spoštovanje babicam, kajti pri malih manjšinah so v tem trenutku one tiste, ki ohranjajo ter prenašajo materinščino in zavest. One so tiste, ki lahko zagotovijo kontinuiteto. To ni nobeno politično vprašanje, to je vprašanje ljubezni. Kakor je tudi pripadnost skupnosti v prvi vrsti stvar ljubezni in čustvene navezanosti in le v drugi vrsti gospodarsko oziroma ideološko vprašanje. « Ali pomeni prihod multinacionalk, gobalizacija in vstop v Evropsko unijo posebno ne-
varnost za manjšine, so vprašali predsednika, ki je nato zanimivo odgovoril: »Dediščino svoje babice lahko ohranjam tako, da jo ponosno razkazujem in tudi tako, da jo skrijem. Menim, da se bolj splača, če jo pokažem, ter se je držim, oklepam, ker me bo tako težje vsrkavala nedoločena siva masa sveta. Že tisoč let živijo na tem območju Madžari in Slovenci, Slovenci celo od Pribine. Svet se je nenehno spreminjal in z njim vred tudi identiteta Madžarov in Slovencev. Toda razliko v identiteti so vseeno ohranili, kajti tudi korenine so različne. Moramo se zavedati svojih korenin. Drugačnost se splača ohraniti, seveda v skladu z glavnimi razvojnimi tendencami sveta. «
Kakšne so možnosti, da bi se ohranile manjšine, je bilo naslednje vprašanje. »Če bo po vstopu v Unijo spet povezano tisto, kar je nekoč bilo geografsko, jezikovno in kulturno povezano, so možnosti, da se manjšine ohranijo ali ponovno oživijo, « je odgovoril predsednik. »Poti, ki so dolga desetletja bile zaraščene in neprehodne, so ponovno narejene in nas spet povezujejo, « je povedal in je s tem mislil tudi na konkretno pot, in sicer na novo asfaltno cesto med Verico in Čepinci. Pred srečanjem v Slovenskem domu je predsednik namreč obiskal Verico, kjer si je ogledal bodoči mejni prehod ter je obiskal tudi lončarja Karla Dončeca.
Marijana Sukič
Arpad Göncz in novinar Jozsef Szilagyi Posnetek: K. Holec
2
Oko besede: srečanje slovenskih pisateljev, ki pišejo tudi za mladino
Večernica Feriju Lainščku za Mislice
Na že tradicionalnem srečanju slovenskih pisateljev, ki pišejo tudi za mlade bralce (po letih in srcu), so razpravljali o humorju v mladinski literaturi. Osrednji dogodek je bila podelitev nagrade večernica, ki jo za najboljše mladinsko delo v minulem letu podeljuje mariborska časopisna hiša Večer. Tako se je odločila žirija, ki jo je vodil doktor Igor Saksida. Jubilejni nagrajenec, peti po vrsti, je tudi porabskim Slovencem dobro znan pisatelj, pesnik - besedni ustvarjalec Feri Lainšček, izbrano delo pa Mislice, pravljice, ki so bile skupaj s Slovenskim koledarjem v knjižnem daru 2000. Normi Bale, ki je tudi letos z izjemnim posluhom vodila prireditev, je avtor takoj po prejemu večernice povedal: „Pravljice me vračajo v najzgodnejše otroštvo. Mislim, daje otroštvo tisto, ki za vedno zaznamuje človeka, mene je. ”
Za vsebino simpozija o humorju v mladinski književnosti skrbi revija Otrok in knjiga. Prvi referat je pripravil Slavko Pregl - Spuščanje ladjic sredi humorja, in povedal, da je življenje polno humorja, le videti ga je treba. Tone Partljič je ugo-
tavljal, da so učitelji slabe volje, zato v šolah najbolj manjka vedrine. Sicer pa je po Partljičevi oceni največ humorja v slovenski mladinski poeziji. Referate so še prispevali Bina Štampe Žmavc, Primož Suhodolčan in Borut Gombač. Za prijeten uvod v razpravo je poskrbela klovnesa Eva Maurer, edina slovenska diplomirana
klovnesa (Moskva) in hči mladinske pisateljice Neže Maurer. Pisateljice in pisatelji so brali svoja dela na osnovnih in srednjih šolah, za prijeten zaklju-
ček pa obiskali martjansko cerkev in rotundo v Selu.
Sliki in prispevek: eR
Feri Lainšček in Norma Bale
Stanislav Zver
Jožef Klekl - prekmurski Čedermac
Kot 7. knjiga zbirke Graditelji slovenskega doma pri založbi Ognjišče je izšla knjiga dr. Stanislava Zvera Jožef Klekl -prekmurski Čedermac. Avtor, priljubljeni župnik v Bogojini, kjer je bil rojen tudi nekdanji gomjeseniški duhovnik Jožef Košič, pravi, da je knjiga sled poizkusa življenjske skice prekmurskega Čedermaca.
Knjiga je strokovna, a hkrati razumljiva preprostemu človeku. Ilustrirana je s faksimili dokumentov in dokumentarnih fotografij. O Kleklu sta doslej izšli le dve knjigi: zbornik s simpozija v Rimu in knjižica avtorja Jožefa Smeja. To vnel v slovenskem zgodovinopisju, ugotavlja založba, bo zapolnila Zverova knjiga. Gre pa tudi za to, ker so doslej Klekla njegovi idejni nasprotniki prikazovali tako, kakor je njim in njihovi karieri ustrezalo. „ Trezni zgodovinarji brez ideološke opredelitve pa niso meli možnosti v ustrezni knjigi predstaviti prave podobe Klekla in njegovega dela. Šele z letom 1967 (Nova pot) in predvsem z letoma 1970 in 1971 (Stopinje) so začeli dokumentirano pisati o Kleklu, “ beremo v uvodu.
In še: „Zgodovina Prekmurja seje v veliki meri odvijala drugače kot v drugih delih Slovenije. Jožef Klekl je narodno budil Prekmurce, ki sojih Madžari prepričevali, da so Vendi. Klekl je pripomogel, da so se Prekmurci odločili za Slovenijo v prelomnih časih prve svetovne vojne in po njej. ”
Slika in prispevek: eR
Dr. Stanislav Zver
RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106, 6 MHz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vdre.
Spet se lahko delajo jezikovni izpiti iz slovenščine
Ker ni bilo akreditacije, nekaj časa ni bilo možnosti za opravljanje jezikovnih izpitov iz slovenščine. Po informacijah Jezikovnega izpitnega centra v Budimpešti (ulica Rigo) se od 1. novembra ponovno lahko opravljajo izpiti tudi iz slovenskega jezika.
Porabje, 26. novembra 2001
3
Kakšo leto je bilau 2001?
O tom smo si pogučavali v Varaši na občnom zbori Drüštva Porabski slovenski upokojencev. Po staniti (alapszabály) drüštvo upokojencev vsakšo leto ma občni zbor (közgyűlés), gde se oceni ednoletno delo. Istina, ka je ešče nej konec leta, depa najvekši tau našoga letošnjoga dela je že za nami. Kakšne programe smo meli v tom leti? Člani drüštva smo meli dvej srečanji, ojdli smo na izlet v Sombotel z dvöma autobusoma, sprejeli smo na eden den člane upokojenskoga drüštva iz Murske Sobote, pelali smo je v Sombotel, ponüdili smo njim cejlodnevni program. Naše sekcije so programe naprajte po vasnicaj, na Dolenjom Seniki, na Veri-
ci, v Števanovci smo goščice lüpali, na Gorenjom Seniki je sekcija organizirala srečanje za vse domače pa za tiste tü, ki so z Gorenjoga Senika, pa več ne živejo tam. V Slovenskoj vesi so Varašanci z domanjimi upokojenci na fašenek maškarado pa bal naprajli, gde so se njim pridrüžili mladi pa mlajši tü.
Kak je tau mogoče bilau finansirati? Za tau smo si že vönajšli edno dobra prakso. Pišemo vsepovsedik natečaje (pályázatok) pa dobimo pejnaze zakonkretne programe. Zvün toga zaprosimo naše slovenske Vasnice, gde delajo slovenske manjšinske samouprave, naj nam pomagajo. V tauj leti je Vsakša slovenska
ves dala nam pomauč. Varaška lokalna samouprava vsakšo leto vönapiše natečaj, na tisto se vsigdar glasimo pa dobimo tü pomauč od nji. Na velko pomauč nam je Državna slovenska samouprava tü. Največ pomauči pa dobimo od Slovenske zveze, stera tak drži, pa je tau pravica, ka smo mi njeno drüštvo.
Našo drüštvo je letos melo 1 milijon forintov, iz tej pejnez nam na drugo leto dosta ne ostane. Pa tau je tü potrejbno povedati, ka upokojenci, člani drüštva, so tak, ka nega takše prireditve, gde bi sami s svoje žepke nej aldüvali. Tak leko povejmo, ka mi ne čakamo tau, ka bi se nam od nikec samo tak doj sipavalo, mi sami tü vsakmau v žepko segnemo. Letos smo dvakrat bili z našimi programi v Somboteli. Sombotelska slovenska samouprava nas je vsakmau sprejela, nam pomagala, zatok se lepau zahvalüjemo, posebno pa Mariji Kozar. Pred občnim zborom smo meli kulturni program, steroga so nam dali skupini Pristavske ščuke iz Slovenije pa edna nauva slovenska kulturna skupina, oktet z Gorenjoga Senika. Ščuke so nam na večerji skauz igrale, mi smo sé pa malo veselili. Našo drüštvo ma 124 članov pa se na-
pona nauvi prosijo vcuj. Na občnom zbori nas je več kak 100 članov bilau. Za nauvo leto nejmamo ne vejm kak velke načrte, depa naš Cilj je tau kak do tejga mau, zdržati
naš materni jezik, za naše programe pridobiti mladimi.
Irena Barber predsednica drüštva (Posnetke K. Fodor)
Predsedstvo Društva penzionistov
Senički oktet
Papiri pripovejdajo
Teštament
V Števanovci je 26. februara 1796. leta edna mlada mati merala, štera je ranč dejte rodila. Zatok je dala teštament naredti, v šterom je svoje penaze na svoje dejte pa na Števanovska cerkev njala:
»Vu imeni Oči, Siná in Svetoga Dühá. Ge, Örže Gaál, zakonska tivarišica Jožefa Dončeca, se dobra prebrodila, kak je kratko človeka živlenje. Vejm, ka smrt ne morem vöokraužiti, samo tau ne vejm, v šteroj vöri po mé pride. Za toga volo, ka bi se po mojoj smrti nej svajüvali, se nej srdiU - v svojoj skrajdnjoj smrtnoj betegi, de pa eške par pameti - takši teštament napravim:
1. Vse peneze - ka se ge s sebov prinesla k tome rami, kam sé sé oženila - se dobila od svoje matere Ilone Herczeg. Iz té penez se na pausado dala svojma nejpravome oči (očimi) Matjaži Orbani 120 forintov. Té peneze ge na števanovsko cerkev njam. Gda mergém, té peneze un včasik more prejkdali cerkvi.
2. 177 forintov in 45 krajcarov njam svojoj ceckatoj dekličini Mariji Dončec. Če bi mrla, te peneze aj tö cerkev dobi.
3. 	Peneze, ka par možej mam - s postalino vred - njama dam, s tem, ka aj mojo sirauto dejte gorzrani, pa meše plača za mojo düšo.
4. V Farkašovci mi eden moški dužen 15 forintov. S toga aj plačajo meše v števanovskoj cerkvi za mojo düšo in za düšo moje pokojne matere. 
5. 	Pri mojoj posteli stogi zdaj Števanovski birauv Ištvan Dončec, šteri je cerkvena kotriga tö, oča mojga moža Istvan Dončec, mauž Jožef Dončec in Števanovski škonik Jurij Marič. Uni svedočijo, ka so te teštament od méne čüli. ”
Mlada mati je 9. marca mrla. Po tistom se je zglasila njena žlata po materi, ka uni bi mogli erbati po njej. Prej nej mejla pravice do toga, ka bi svoje peneze na cerkev njala. Šli so zemelskomi gospaudi, šteri je potrdo teštament. Tak, ka je penaze erbale Števanovska cerkev.
Marija Kozar
Veselje je tö nej falilo
Porabje, 26. novembra 2001
4

Kr i ž i
Kak demo na Verico-Ritkarovce, dosti križov vidimo, samo tau ne vejmo, ka zakoj so je postavili. O tom sam spitavala Kaucino Ilonko. (Na žalost ona je že edno letopokojna. ) Prajla sam njej, ka gnauk ešče nazaj pridem pa do mi te več gučali od senje pa od čüde, ka se je zgodilo gnauk svejta. Baug nam je nej dopüsto, ka so moja baba, materina mama, prva mrli.
»Ednoga so za toga volo postavili v Ritkarovci, ka so se s kravi pelali dola po ednom velkom brgej pa so se kaule gori obemaule. Trno so se zbojali. Mislili so, ka do vsi fertig, depa na srečo se njim nikanej zgodilo, nej kravam pa nej njim. Te je ta držina postavila te križ, ka se, baugi vala, nika nej zgodilo. Spominam se na tau, ka so mi ženska večkrat tau tapri-
povejdali. Trno grdi brejg je tam, ranč si ne vejm zbrodi, kak so leko tam živi ostali, gda so se gora obrnauli. «
- Tam pri vas, pri vaši iži, tü stoji edna kapejla. Sto je pa tisto postavo?
»Tisto se je pa tak zgodilo, ka so Žadjacina Marica imeli edno dejte pa njim je tisto
dejte mrlau, več so pa nej mogli meti. Takšno velko žalost so meli, ka so nej mogli pozabiti, ka so dejte zgibili, pa več ne morejo meti. Tak so si brodili, ka če edno kapejlo postajo pa do v njej moliti, te bole leko pozabijo tau velko žalost. Vsakšo nedelo so friške rauže nesli pa so trno dosta molili v tistoj kapejli. Tau je pa za nas tü dobro Zdaj, ka mamo edno
kapejlo. Že deset lejt vsakšo leto držimo mešo, ka z Budimpešte pridejo mlajši, šteri se veronavuk včijo pa popovdje. Od tistoga mau, ka so Marica mrli, vsakši nese rauže pa zmoli pri tisti kapejli. «
Samo moja baba več ne moli pri kapejli, liki v nebesaj moli za nas!
- Tak se spominam, ka se je ešče nika čüdnoga zgodilo v Ritkarovci?
»Tau je istina. Od kapejle, kak demo tadale po pauti, se je tü Zgodilo gnauk nika čüdnoga. Tak so njim gučali, ka Ejvicina Ruža. Njini mauž je dugo v Ameriki delo pa je gnauk domau prišo z dosti pejnazi. Dočas, ka je človek nej doma bijo, je ona mejla ednoga drugoga moškoga. Samo je te v navauli bila, gda je on domau prišo. Njej je trbelo pejnaze, pa je nej vejdla, kak naj od njega vkraj vzeme, ka te z ljubi-vom mejla pejnaze. Te si je tau vözbrodili ka moža buje, pejnazi njeni baujo, če de pa stoj pito, gde je mauž, tau povej, ka je nazaj v Ameriko odišo. Pa je tak bilau tü. Moža je bujla, v dvauri je bijo eden stüdenec, pred njim je edno grabo sko-pala pa ga je zakopala. Tau je nej dojšlo, ka ga bujto, like ešče ma je roke pa noge tü vkraj zosejka-la. Gda ga je zakopala, je ra-uža gora posa-dila pa je tak delala, kak če bi se nika nej Zgodilo. V sausedi je živo eden človek, na drugi den je üšo kosit pa se ma je čüdno vidlo, ka Ruža tarnac bejli, ka tistoga časa bi ešče nej trbelo. Človek je Pito, gde ma moža, ona je pa prajla, ka nazaj v Ameriko odišo. Te sam sledkar zvejdla, kak je vöprišlo. Eden človek je tau vido. Dugo je nika nej gučo, te pa gnauk itak vöovado žandarom pa te so go odpelali v vauzo. Gda so po njau Prišli, je mogla ona Sama vöskopati moža pa so ga tak v škrinjo djali. Toj v Ritkarovci so ga pokopali. Na pa te je nikša amnestija prišla, so go vöpistili pa je furton gučala, ka je ona velka grejšnica, ka
je moža bujla. Po tistim je vsakši večer moža vidla, ka ji je nazaj odo, ranč vö z rama nej smejla titi, ka ga vsepovsedi vidla. Baug go je
pokaštigo. Pred smrtjov je k Kaucini prišla pa prajla: „Djanči, mogla mo mrejti, ka on furton nazaj odi pome. Vejta, dja sam velka grejšnica. ” Edni ženski je pa tau prajla Ruža, ka je ta ženska tü lagvoga moža mejla: „Pa ka trpiš, buj ga, buj ga, vej sam ga dja tü bujla. ”«
- Vi se na tau spominate? »Spominam se dobro pa sam ešče samo pet lejt stara bila. Tak dobro vejm tisto, gda so go gnali žandardje, ka je öjčak v rokej mejla, s tistim je moža bujla. Mi mlajši smo gledali pa smo prajli, ka zdaj tau pelajo, stera je moža bujla. «
- Tau sam čüla, ka na tistom mesti nika videti.
»Tau je istina. Tam na tistom mesti so takšne lejpe margarete cvele, ka indrik nin
nej bilau. Samo Zdaj je že gauška pa nika nej videti, depa dja sam tü vidla tisto, rejsan so tak cvele, ka takšne indrik nej bilau. «
- Vi ste meni gnauk o tom gučali, ka se vam nika takšno senjalo, ka ne morete pozabiti. Ka je tau bilau? „Tau se mi senjalo, ka sam vö z rama üšla vodau gonit pa se na zraki Jezuša vidla. Tak sam vidla, kak gda na kejpi vidiš, ka na glavej je emo korono pa ma je po glavej krv dolatekla. Pa je tak pravo: „Znauva me koronüvate, k meši ne odite, svetke ne svetite in delate, Boga ne vördjate, kraj od vöre se obračate, üši ste kak poganji! ”
Vse mi je vrauče gratalo pa sam v senji prajla Jezuši, naj lüstvi odpisti tau, dja sam nigdar nej delala pa sam Boga furton molila. Pa sam samo gučala, nigdar nemo po svetkaj delala, pa mo ešče več molila kak do tejga mau. Rejsan od tistoga mau, ka se mi je tau senjalo, sam čeli tü prajla, naj nigdar ne dela, kakšnikoli svetek baude. Pa trno, trno dosta Boga molim. Depa tau, ka se mi je tisto nauč senjalo, nigdar ne pozabim. «
Babica, počivajte vmeri! Valerija Časar
Pokojna Kaucina llonka z vnukico Valiko in pravnukico
Porabje, 26. novembra 2001
5
Eštja so zvonauvi nej meli mira
Terplan, po domanjom Štotjin Jenő v Števanovci, so mi dosta vse pripovejdali od tisti časov, gda je štja bola nej bila pravica v rosadji kak Zdaj. Oni so se tü v lagvom cajti narodili, 1929. leta, etak so v mladi lejtaj dosta lagvoga mogli Preživeti. Med drüdjim na tau tü dobro vardjajo, zakoj ma Števanovska certjev od drüdje bojne naprej samo dva zvona.
- Jeno bači, od vas sam čojla, ka je prej Števanovska certjev štiri zvoné mejla, gnesden pa samo dva ma. Ka se je zgodilo s tejmi zvonauvi?
„Enoga so tapelali, gda prva bojna bila od 1914. do 1918. leta, dapa tisto dja ne vejm, stero leto so ga tapelali. Drügoga so pa tapelali marciuša 1945. leta. Gda so zvonar zvonili, je cejla ves vejdla, ka do zvaun ta pelali. ”
-Kak je lüstvo s tistoga vedlo, ka do zvaun tapelali?
»Tak lepau so zvonili. Tau dja ne vejm taprajti, kak leko tak zvoni. Depa s toga je te že lüstvo vedlo. Te so zvaun dola vzeli, so ga dola ličili pa se je zvaun počo. Toj sam bijo na plača, gda so ga dolaličili. ”
-	Sto so bili, ka so prišli po zvaun?
»Tau dja ne vardjam, ka za edni je bilau. Depa na notarstvi (jegyzőségen) so se zglasili pa so prajli, ka štjejo. ”
-	Tistoga ipa te tau takšna šega bila, ka so zvonauve samo tak tapelali z vesi?
Ja, zatok, ka so štütje redli s toga. Zvonauve so gora otopili pa so štütjine cevi redli. ”
-	Vaša žena, Iluš neni mi pravijo, ka so drüdji zvaun vaš oče tapelali. Te so nji vdinjali ali njim je mujs bilau?
Ja, mujs ma je bilau. Zapovedli so ma, ka mora konja prežti pa s kauli tapridti pred certjev. Zvaun so ma gora naklali pa ga je v Varaš pelo na železniško postajo (vasútállomás). Taum so ga dola spraznili. Gda je bojna minaula, te štja itak taum bijo. Steli so ga nazaj pripelati, dapa paučeni bijo pa več nej bijo za nöjc. ”
-	Kak so leko tisti žmeten zvaun zdigali, kak so ga dolavzeli?
»Tau dja ne vejm, ka sam nej bijo gora v törmi. Tau sam vido, ka so ga vösünili, kak je ta mala okna, taum se je gnauk preobmo pa te tak je na eden tjitjeo dola zleto pa se počo.
-	Kak so nöjcali te zvonauve v cerkvi?
„Najmenši zvaun so samo te nöjcali, gda je stoj mrau. Če je žena mrla, te dvakrat, če moštji, te so pa trikrat zvonili. Drödji zvaun, steroga so tapelali, s tistim so v tjedna zvonili. S tejm, ka je austo v cerkvi, s tejm so pa samo v nedelo podne zvonili. Gda je pokapanje bilau, te so zvöjn maloga s vsejmi zvonili.
-Kapagnes, kak nöjcajo tejva dva?
»Toj zdaj nika nejga razlike, z dvöma nika drügo ne mora. Zdaj sta že na elektriko postavlene, več nej trbej z vaužami zvoniti. ”
Klara Fodor
Slovenka v Budimpešti
Če na pravom mesti maš pravi lidi, ti dosta leko pomagajo. Zdaj bi vam nekakoga predstavila, stero v Porabji samo nistarni poznamo, depa njena korenjé es, v Ritkarovec segajo. Eva Terplati, čij Vendela Terplana, v Budimpešti žive. Gda so v Budimpešti organizirali slovensko drüštvo, je sledkar onatünot staupila.
•	Eva, malo se mi predstavi, guči od sebe, od toga, ka zakoj tebe vsepovsedik leko človek vidi, gde se kaj „slovenskoga godi?
»Od mala malüj mau Znam, ka je moj Oča Slovenec. Gda sam ešče mala bila, se dobro spominjam, ka gda so očini bratje prišli, so napona slovenski gučali. Žau, ge sam se nej navčila slovenski, depa moram povedati, ka se gnes včim slovenski. S slovenskimi zadevami sam se kesnau spoznala, sam že bila kauli 30 lejt stara. V Budimpešti so tistoga reda ustanovili slovensko drüštvo. Začnila sam na prireditve ojdti. Tam sam mejla priliko spoznali nistarne porabske lüdi, sploj pa kakše kulturne skupine. 1998. leta, gda so pa volitve bile, sam kandiderala za člana slovenske samouprave v 18. okraji. Tam so me izvolili, delam kak predsednica kulturnoga odbora. «
•	Znam, ka zvün toga maš ešče edno funkcijo. Ka je tau pa kak si ti prišla do toga?
»Mladinski forum za manjšine na Madžarskem (Magyarországi Kisebbségek Ifjúsági Fóruma) je poisko Državno slovensko samoupravo, naj nekakoga pošle v tau organizacijo, gde majo redno sestanke, rešüjejo manjšinske mladinske za-
deve. Slovenska samouprava je name poslala pa sam redno ojdla na te sestanke. Med tejm je pa Ministrstvo za mladim) in šport (Ifjúsági és Sport Minisztérium) name zaprosilo, da bi bila članica Sveta za mednarodne programe (Nemzetközi Pro-gramok Tanácsa), ki ma 9 članov plus predsednika.
Name je zaojdla čest, da v taum svejti predstavlam na Vogrskom živeče 13 zamerkane manjšine. Ta Svet je lani jeseni začno delati, od tistoga mau redno delam tam, Odim na sestanke. Kak je cajt üšo naprej, vse bole sam vidla, ka tau delo ne morem opravlati tak, ka bi redno slüžbo tü mejla. Etak sam pa prosila Državno slovensko samoupravo pa Slovensko zvezo, da bi mi dali minimalni honorar, ki sam ga dobila tü. Svojo delo opravlam doma, etak mi pa honorar pokrije telefonske pa becinske stroške. Depa med etakšimi pogoji tü škem pa rada delam, opravlam, ka so mi zavüpali. «
• Znano je, ka ta svet ma pejnaze tü, s sterim pomaga mladinskim pa manjšinskim organizacijam. Je s toga našim slovenskim organizacijam tü kaj prišlo?
»Rejsan je tak, ka mamo »proračun”, s steroga te cilje leko pomagamo. Mamo 300 milijonov forintov, ka je Evropska Unija dala. Ka pa nas zanima, je 87, 5 milijonov forintov bilau na tau leto. S toga smo mi sploj lepau dobili. Državna slovenska samouprava 700 gezero forintov za srečanje porabskih Slovencev, Slovenski radio 200 gezero za mladinski spored, dolnjeseniška lokalna samouprava 390 gezero za mednarodne športne srečanje, varaška gimnazija 145 gezero, varaška šola Arany János 200 gezero za letovanje, Slovenska zveza 700 gezero za likovno kolonijo mladih pa za konference, dolnjeseniške športno drüštvo 1. 300 gezero za obnovitev sanitarij pa Slovensko mladinsko drüštvo 400 gezero za izlet v Slovenijo. Tau je več kak 4 milijonov, skurok 5 % cejloga proračuna. «
• Tau so lejpi rezultati pa velka pomauč nam, Slovencom. Kak pa naprej?
»Tau je znano, ka sam ge samo edna od 10 članov in tam samo leko predlagani pa prosim. Tau pa batrivno napravim, če rejsan naprej ne vejm, ka se pršika pa ka nej. Ge mo na tejm, ka našo narodnost mo zvünredno pomagala, kakoli ka mi je naloga 13 narodnosti pomagati pa je natečajov dosta. Rada sam, ka računajo že z menov v Sloveniji tü, me zovejo na različne sestanke, prireditve. Zatok sam pa že poleti bila na jezikovnem tečaji v Ljubljani, gde sam odlično končala pa bi rada k leta tü šla. Naš Svet de kleta januarja v Monoštri držo tridnevni djilejš (sejo). Tau je za Slovence nej malo delo. «
I. Barber
Porabje, 26. novembra 2001
6
OD
SLOVENIJE...
Prvi primer BSE v Sloveniji
Dodatna preiskava v referenčnem laboratoriju v Bernu v Švici je potrdila ugotovitve Nacionalnega veterinarskega inštituta o pojavu prvega primera bovine spongiformne encefalopatije (BSE) v Sloveniji, ki so ga odkrili pri govedu s kmetije v Zgornjesavinjski dolini. Kljub obžalovanju zaradi prvega uradno potrjenega primera BSE v Sloveniji je kmetijski minister Franc But menil, da je pomembno predvsem dejstvo, da sistem za zagotavljanje nadzora nad boleznijo deluje. Sistem je izločil bolezen in potrdil, da potrošniki na krožnike dobijo varno hrano. Glede dodatnih ukrepov ob pojavu bolezni BSE je But omenil veterinarske ukrepe, predvsem nadaljnjo visoko stopnjo sistemske preventive, obveščanje javnosti, ki naj bi seglo vse do posameznih gospodinjstev, ter pokrivanje morebitne gospodarske škode, ki bi jo zaradi pojava bolezni lahko utrpeli slovenski živinorejci. Ob tem je minister, ki je o dogodku obvestil tudi vse svoje kolege iz držav članic in držav kandidatk, prepričan, da Slovenija zaradi uradno potrjenega prvega pojava BSE v trgovini z govejim mesom z EU ne bo imela težav, saj petnajsterica zavzema stališče, da državam z delujočim sistemom nadzora ne sme biti otežena medsebojna trgovina.
Minister But poudarja, da želijo slovensko in tujo javnost prepričati, da se mora Slovenija podobno kot druge države, kjer se je bolezen BSE pojavila, naučiti s to boleznijo živeti. But ne pričakuje, da bo država zaradi pojava BSE izpadla iz ugodne druge od štirih skupin, v katere je Unija glede na geografsko tveganje za pojav bolezni razvrstila evropske in tudi druge države.
Rejci, ki pojav BSE v Sloveniji označujejo kot hud udarec za slovensko kmetijstvo, pričakujejo, da bo vlada po vzoru držav EU poskrbela za ustrezne mehanizme, s katerimi bo nadomestila nastalo gospodarsko škodo. Tudi mesnopredelovalna industrija, ki je že občutila zmanjšanje povpraševanja po slovenski govedini doma in v tujini, pričakuje, da bo država pomagala pri ohranitvi prodaje mesa in izdelkov iz govedine.
Pečeni kostanji,
Valerija Farič, gnes že Gašparova, z Ritkarovec, stera s svojo držinov žive v Čepinci, nas je ziskala po telefoni. Njivo Turistično drüštvo Čep-Čepinci nas je pozvalo na gostanjovi piknik. Trge smo se napautili, dapa tak, ka smo samo telko vedli, ka nam športno igrišče trbej nindar v gaušči, šumi iskati v Čepinci. Zatok smo se znajšli, nazlük smo staupili v krčmau nika požrejt, gda smo sprobavali vözvedati, gde je te piknik. Dobro, ka sreča ne odi sama, dvej ženske so tü ranč po tau pauti odle kak mi, etak smo se leko pelali za njimi, kak kakšni gospaudje. Gda smo zaglednili tisto lejpo mesto v gaušči, gde je športno igrišče, na krajina vözraščene drejve, zar za njimi mali potok, pred njimi pa lesena kuča, kaulekvrat z goščami, smo se skur v nebesaj poznali. Pod drejvami so se že dvej pridne ženske z gostanjimi vred tak vrtile kaulek ognja kak ringišpil. Drüge ženske so nas včasin gora prijale, nejsmo vedli, če mo fajnske dinjove pogače, torto, pokaraje djeli ali dober mošt pa nauvo vino pili. Naj od gostanjov ranč ne gončim. Že ne paunim, gda sam djejla tak na dobra spečene gostanje kak v Čepinci. Lüstvo se je pomalek tü začnilo nabirati z decov vred. Goslarski trio Prekmurci so ma tü tak davali, ka je gaušča vse štrmela, divdjačina se je pa vejndar vrtila kaulek borami.
Predsednica Turističnoga drüštva Čep-Čepinci gospa
Diana Črnko nam je že gnauk pripovejdala, ka dela njivo drüštvo. Med drügimi se z njauv tak dobra pogučavati, ka sam nej mogla vöprestati, ka bi go nej prosila malo pá na gonč, te pa že Zakoj bi drüge malo tü nej.
- Gospa Diana, s kakšnim namenom, ciljom orga-
nizirate gostanjovi piknik? „Vsakšo jesen pripravimo mali kostanjovi piknik. Pečena kostanje, ženske spečejo domače pogače, pecivo. Skaus pozovemo deco s šaule pa te eno par žensk se špila z decov pa igrice delajo. Lidge ponavadi bola prauti večera pridejo, zatau ka smo v takšnom kraji, ka so pavri, Sobota je, večinoma se še dela. Proti večera, gda že nücamo posvejt, največ te vküp pridejo. ”
-Že odpodneva mau pečete gostanje, samo ka kumar za ndolejte, ka se nam tak dajo gesti. Vidim, ka že vrečke delate z novin pa gostanje pakirate nota, zar koj?
„Gda pride lüstvo, te vsakšomi ponidimo za šenki, pecivo gli tak za šenki. Mamo povablene ženske tüdi z
Neradnovec, nej daleč vkraj od nas. Telko, ka te nede sila, prlej pripravimo. ”
-	Gde poberete vküper telko gostanjov?
„Kostanje je vsakša ženska nika nabralo. Geste šuma, prav tam, kak sam ges doma, ka je cejla kostanjova. Kostanjov je v Čöpinci preveč, kak ste sami tüdi leko vidli”
-	Vüva dvej z gospauv Marijov vsakša po svojom pečeta kostanje. Leko nam ta povejte, kak?
»Gospa Marija ma centrifugo od staroga pralnoga stroja, mašina. Ona küri z drvami. V tisto centrifugo kostanje notri zasiple, ma en ročaj (prejlonč) gor napravleno na eno železje in te tisto vrti okaulik. Kak se kostanji
na fajn vrtijo, tak se enakomerno, na gnaki pečejo. Ge mam malo bola modemejši sistem. Ge mam plin (gáz) pa te gorilec pauleg. ”
- Ge tak vidim, ka vi s tejm modernim sistemom lagovejšo delo mate, ka naprastanoma morate gostanje obračati, mejšati s tisto lopatov za tjöjanje, ka vam ovak leko zgorijo.
Ja, ge moram večkrat obračati, ka se od plina hitreje pečejo. Če nemo obračala, se mi popaukajo. ”
-	Zakoj pa dejete spečene gostanje v mokro salvejto? »Zatau, ka se te ležej dajo lüpati. Nej daleč nazaj smo po radiji čüli pa ženske so nam tü pravle, ka eno vöro prlej, kak začete kostanje pečti, morate namočiti gostanje v solanoj vodej. Tak, ka gda se gostanji spečejo, te ležej lüpate pa tüdi ne paukajo. ”
-	Gda je moja mama gostanji pekla štja doma v Števanovci na špajerti, istina, ka samo v laboški, te je sirauve gostanje prvim furt nota zrejzala. Vi tau ne delate?
»Če ji namočiš v solanoj vodej, te ti nej trbej, ka ne paukajo. Ge zdaj mam gli takšne gori, ka mam zrezane. Če nemaš zrezane, te ti pa popaukajo. Je tak, trbej zrezati tüdi. ”
- Kelko gostanjov ste gnes prinesli?
„Zdaj mamo tü vöni 15 do 20 kil, samo pa mamo še v avtom tüdi. Tak, ka če de sila, gostanjov je zadosta, nede nevola. ” -Monika ti si tü toj med mlajši, prosim, malo se nam nota pokaži, predstavi!
„Monika Črnko, doma sem v Čepinci 129. ”
-	V steri klas, razred odiš? „V peti razred. ”
-	Kak sé počütiš na tau pikniki?
»Fajn je, ka sem leko med otroci. ”
-	Ka delate vi otroci?
Diana Črnko, predsednica drüštva
Marija Ošvald pa njena napravo
Porabje, 26. novembra 2001
7
nauvo vino...
„Zdaj trenutno se špilamo igro „ Jakec, kje si? ”
-	Kak še tau igro trbej špilati?
»Tak, ka je eden znautri pa drügoga lovi. ”
-	Tvoja mama je tü toj ali si ti samo sama prišla?
»Moja mama tüdi tü pa ati pa sestrica. ”
-	Vprejšnji lejtaj si že tü bila?
»Bila sam dostikrat tak na tekmaj, samo na piknikaj nej. ”
-Zdajsi dobila volo, ka drügo leto tü pridete s starišami?
Ja. ”
-	Gospa Marija Ošvald, vam toj pri ognji vrajžo mora titi, vidim, ka redno rdeče lice pa roke mate. Kak leko tau vö trpite?
»Pa ide, tü je toplo, če gli, ka je vanej že mrzlo. Fajn drüžba je, muziko mamo, tau je nej slabo. Tau je ogenj, gda bola gori, trbej bola paziti. ” • Tau ste vi vönajšli ali ste že der vidli, ka sé s centrifugov leko pečejo gostanji? »Tau je moj mauž vönajšo. Doma smo stari mašin tavö lüčili pa je te mauž gor prišo, ka tau bi prej fajn bilau za gostanje pečti. Un pa sin sta vtjüper vö zbrodili ka ozar eno železo gor napravimo pa mo tak fajn lepau leko gonili pa pekli. ”
-	Toj kaulek vas je vse puno söjo listje. Se ne bojite, ka se kaj vuždje?
»Nej, ka mamo pauleg potok, vodau mamo ustavleno, Včasik doj polejemo pa pogosimo, če ogenj baude. ”
-	Gnes ste zatok vi en grej tü naprajli. Gda smo prišli, sam čöjla od vas, ka ste prej drva vkradnili.
»Dja pa tau nemo vse z daumi nosili. V gaušči smo pa v gaušči drva leko vkradnemo. Vej so vtjüp spravlene bile že, kaj pa nej domau odpelo?! ”
-	Mislim, ka ste gnes že telko gostanjov spekli, ka vam pomalek že više pride, nej?
„Zdaj mi više pride, ka idem domau, zatok ka me zdaj pa doma čaka slüžba. Moja kolegica Diana de pa dočas pelda, ka gostanji baudejo pa ka de stoj djo. ”
-	Kleta vas pozovemo v Porabje, depa tak, ka te mogli prinesti gostanje pa centrifugo tü, drva mamo.
»Samo, če nas pistijo prejk granice, vej pa te mašin je opasan. ”
- Ka pa Joži Hirnök, kak se pa počütim ti?
Jaz sé zelo dobra počutim, kot zmeraj v Prekmurju, na Goričkem. Dobro vzdušje je, je kar nekaj ljudi, dobra pijača, novo vino. Mislim, da ljudje tukaj so zelo prijazni. So nas zelo dobra sprejeli. Na koncu koncev se počütimo, kot če bi bili doma. ”
-Ka bi bilau, če bi na drügo leto naša zveza tü vtjüp sprajla en gostanjovi piknik v Porabji?
»Mislim, da bi bilo zelo dobra. Moramo si izbrati kakšno vas, če nimamo toliko kostanjev, bi pripelali od tukaj. Važno je tö, da se zberemo, da bo čimveč ljudi in se pač dobra počütimo. ”
Zvöjn vse toga, smo štja malo čepinsko gauščo tü skrajej poglednili. Za eno fajnsko večerdje valaun grbanjov, (prvoga je najšla Marijana, tau je bila velka čüda) pa golaubic smo tü na-
brali. Moški, bola tej s flajsnimi nogami, so sé pripravlali špilati futbal, nam se je pa že šikalo se vzeti prauti daumi. Istino, ka je že telko avtonov bilau na tistom plati, ka smo kumar leko vö pridjöckali na paut. Te smo si pa tak brodili, Zakoj mo pa kraužili, vej pa paut od Čepincev do granice je kamnata, makedamska, na našoj strani je pa tak že asfaltirano Tak smo se lepau, žlakoma kobacali z avtom, dočas smo nej Prišli do zaprejte pauti pred Verico. Paut je puna bila z delavci, nika fejs čüdno so nas gledali, mi
pa nji nazaj. Naš avto si je med njivimi velkimi mašini telko mesta najšo, ka se je nikak zatok prejk potegno. Samo ka nam eden bola takšen prejdjen forma moški začno tolmačo, naj nikam nedemo, ka skaus etak ali tak nemo mogli pridti, ka je paut zaprejta. Bus vozi gora lidi. Samo smo pa nikak nej mogli gora prijati, če bus leko pela, Zakoj te mi ne moramo prejk števanovske vesi. Na, dočas nam je ta raztol-
mačo, mislim, ka ga je aumanca tü vö polejala. Nas pa zatok, ka smo se rejsam mogli tanazaj obrnauli pa pelali prejk po pravoj oprejtoj granici domau. Žau nam tak preveč nej bilau, ka smo bar med prvimi, steri smo se pelali po dobra nauvoj pauti. Domau smo štja tü v svetlini leko Prišli pa žmano gobovo večerdje pripravili. Čepinske ženske, Baug plati za te lejpi den! Kleta se vidimo pri nas!
Besedilo in posnetki: K. Fodor
Mlašečo veselje (na srejdi Monika Črnko)
... DO MADŽARSKE
FIDESZ v Internacionalu krščanskodemokratskih strank
21. novembra so v glavnem mestu Mehike stranko FIDESZ sprejeli v Internacionalo krščanskodemokratskih strank, ki združuje 82 strank iz dvainsedemdesetih držav. Madžarskega premierja Viktorja Orbana so predlagali za podpredsednika tega združenja. Madžarska provladna stranka je pred dobrim letom zapustila Liberalno internacionalo.
Majhna razlika med dvema največjima strankama
Po javnomnenjskih raziskavah Sonda Ipsosa je v mesecu novembru zelo majhna razlika med dvema vodilnima strankama. Če bi bile zdaj volitve, bi lahko Fidesz (Stranka mladih demokratov) računal na 26 odstotkov glasov, opozicijski socialisti pa na 24 odstotkov. Med tistimi volivci, ki gotovo vejo že zdaj, katero stranko bodo volili na volitvah 2002, imajo večjo podporo socialisti (44 odstotkov), na drugem mestu je vladna stranka Fidesz v koaliciji z Demokratskim forumom (43 odstotkov). Po teh podatkih bi prišli v parlament še dve stranki, in sicer desničarska Stranka madžarskega življenja in resnice ter liberalna stranka Zveza svobodnih demokratov. Obe stranki imata pri volivcih približno petodstotno podporo.
Programi
•	24. novembra je gostovala v Szombathelyu pri slovenskem društvu gledališka skupina iz Puconcev.
•	29. novembra bo zadnja seja predsedstva Zveze Slovencev na Madžarskem.
•	Slovenska samuoprava 18. okrožja v Budimpešti prireja 1. decembra predbožično prireditev, na kateri bodo sodelovale ljudske pevke iz Števanovcev ter učenci gornjeseniške osnovne šole.
Porabje, 26. novembra 2001
8
,, Horthy mi je biu boter"
Sprvuga sam nej dau valati, gda so mi pripovejdali, ka Miklósi Szupperi je Horthy krstni boter. Mislo sam, ka me za norca majo. Zaman so mi trdili, ka je tau rejsan tak, dja sam nej dau valati. „Če nam ne daš valati, te idi pa pitaj Szuppera, vej ti on puvej, ka je istina. ” Pa rejsan tak bilau. Edan zranjak dem k Miklósi pa je že na pragi pitam.
-	Rejsan istino, ka je vaš krstni boter Miklós Horthy bijo?
»Istino. Gde je dosta mlajšov bilau, tam so te leko zvali Horthyja za lastnoga botra. Dja sam trinajsti bijo, zato mi je on krstni boter. «
-	Od  tauga  mate kakšne papire?
»V krstnom listi je tau napisano, Sto je boter. V župnišči ti naprej leko poiščejo. «
-	Kak je grato Horthy koma boter? Tau je prositi trbelo? »Trbelo je edno pismo pisati pa v tauj prositi njega za botra. Gda so pismo dobili, te so po telefoni malo spitavali na župnija če je tau rejsan istina. Potejn so pa pismo nazaj poslali, ka baudejo krstni boter. «
-	Gda je krstitja bilau, te je stoj prišo iz Budimpešte? »Nej, samo eden pak so poslali, v sterom je gvant bijo pa petstau pengőnov. Za telko pejnez je tistoga reda edno kravo leko tjöjpo. «
-	Te ste bogatoga botra meli!
»Tau gvüšno, samo tau je baja, ka potistim več nikanej poslo. «
-Ka mislite, zaka je lüstvo Horthyna zvalo za botra? Za volo pengőnov?
»Dja tak mislim, ka najbola za pejnaz volo. Gde je trinajset mlajšov bilau, tam je velko srmastvo bilau, tam je vsakši filer dobra prišo. Tau sam pa skur pozabo prajti, ka sam dja ime Mikloš zavolo Horthyna daubo. Tak so prajli oča, če je že gnauk on
krstni boter, te naj njegvo ime dobim. «
-Dosta vas je bilau mlajšov.
te ste zato žmetno živlenje meli, nej?
»Nej na teltja, zato ka sam dja slüžit üšo k botri. «
-	Zaka, botra je nej Horthyna žena bila?
»Nej, botra je iz naše žlate bila. Šest lejt sam star bijo, gda sam k njej üšo slüžit pa od tistac sam se oženo tö. « -Kelko razlikeje bilau med vami pa med najstarejšo sestrov?
»Petdvajsti lejt razlike. «
-	Gda ste v slüžbo šli ali v tašo mesto, gde ste te papire nücali, nej so vas spitavali od krstnoga botra? »Kaj nej, dapa težko so dali valati, ka je moj boter tisti Horthy, steri je minister bijo. Dostakrat so se samo smejali pa so prajli, ka tau nej istina. «
-	Srečali ste se vi s Horthynom?
»Nej, nikdar sam se nej srečo z jim. «
- Tü v krajini dje eške taši človek, steromi je tö Horthy bijo krstni boter?
»Tak vejm, ka na Gorenjom Seniki je edni ženski tö on boter. Če bi še živo, te bi kaj še zato gvüšno poslo. Če pa nej, te bi ga pa proso, « se zasmejejo Miki. »Samo tau je baja, ka gda sam se dja naraudo, štiridesetprvoga, te je že vövdarila bojna pa Horthy po tistim že nej bijo guvernant. «
-	Prajli ste, ka so vas slüžit poslali. Skur ste najmenši bili pa so vas itak ta poslali? »Tau se je nej štelo. Dosta nas je bilau, djesti pa nej bilau. Eden tüsé, drügi tamta üšo slüžit, če smo nej steli od gladi mrejti. «
-	Ka mislite, baukše je šlau tistim mlajšom, steri so dva ali trdje bili kak vam, ka vas je štirinajst bilau? »Leko ka tisti baukše vöpridejo, gda erbajo, dapa dja bi se zato nej mejno z njimi. Dja sam rad, ka nas je telko bilau. V srmastvi smo gora-
raso dapa veselo. Iz štirinajset nas že samo pulonja žive. Prvin gda smo vküp Prišli, te je tisto tak vögledalo, kak če bi gostüvanje bilau. Tau je baja, ka Zdaj je tau že vsigdar redkejše, zato ka nega cajta. Eden tü žive, drügi tam, najbola daleč ena sestra, v Švajci. «
- Kak leko edna mati telko mlajšov zrani?
»Težko, mislim, ka sploj
težko. Istina, ka je moj oča dvej žene emo. Moja mati je že drüga žena bila. Od dvej matere nas je štirinajset bilau. Dva sta mladiva mrla. «
- Gda ste vi dolavseli k staula, kelko vasje bilau, te se je djesti tak ti spravlo dola s staula, nej?
»Tau gvüšno. Kak mali pravci, gda se pri kopanji sinjavajo. Zdaj mladina prebira, prvin tašo nej bilau. Mesau smo sploj na rejdki vidli. Te smo mi zvekšoga iz mlejka živeli. Štjiptji, segnjano mlejko, vrnjo mlejko, žmaučau, domanji krü smo djeli. Mesau, če smo zaojdlo smo štje sirauvo zeli. Cvirtje, gda so vöcvrli, vö iz kotla smo je kradnili. Dapa največkrat, gda zabadanje bilau, so nas
kraj od rama zagnali, zato ka če bi se mi vcujsprajli, te bi tam mesa nej ostalo. Te vekšo svinjau ništje nej emo kak sedemdeset ali osemdeset kil. Dostakrat, gda smo lačni bili, sam materi pravo: »Vejte ka, mati, vej mo dja piso krstnomi botri, naj pošle nam malo mesa. « Tašuga reda se je mati samo zasmejao, dapa nika nej prajla. «
- Kak tau, ka je prvin telko
mlajšov bilau?
»Zato, ka so se radi meli pa vrastvo tü nej bilau, ka bi žena nej kusta gratala. Tistoga reda menja kak šest mlajšov nin nej bilau. «
-	Med brati pa med sestrami sto ma največ mlajšov? »Edna sestra, Ilonka, sedem mlajšov ma, ona ma največ. «
-	Vas je tak dosta bilau, vi pa itak samo enga sina mata?
»Zato, ka dja že več pameti mam. Telko mlajšov zato gorazraniti nej leko delo. Prvin so mlajši edne lače meli pa gotovo, dapa Zdaj dosta koštajo. «
K. Holec
Stari držinski kejp: na njem je samo 10 mlajšov
Miklós Szupper gnes
Porabje, 26. novembra 2001
9
Trije slovenski likovniki v Monoštru
17. novembra so v Monoštru v Slovenskem domu odprli razstavo treh likovnikov iz Slovenije, članov Društva likovnih samorastnikov iz Ljubljane. Lado lisjak, Milan Špringer in Bojan Štine se poklicno ukvarjajo s strokami, ki sodijo vse prej kot v umetniško sfero: z informatiko, elektrotehniko, metalurgijo.
Zgodovina umetnosti nas uči, daje marsikateri samouk dosegel vrhunske uspehe in celo prispeval k vnašanju novih pristopov v svet likovnega snovanja: slavni Van Gogh npr. spada v to skupino. Drugi ugovor v podporo samoukov je ugotovitev o vplivu likovnih šol, ki, naj bodo še tako kakovostne, težijo po ukalupljanju in mimogrede ustvarjajo določene miselne sheme, ki jih včasih umetniki le težko prerastejo. Če upoštevamo dalje tržišče in profesionalno uveljavitev, opažamo še nevarnost, da se uspešen umetnik ustavi pri tipologiji del, s katerimi je zaslovel in postane repetitiven. Samouka označuje pristnost, preprostost in hkrati bolj jasna razumljivost sporočilnosti in dostopnost širši publiki.
Razstavljeni kipi in slike dokazujejo prirojeni talent in izučeno roko; večletno ustvarjanje je prispevalo k izoblikovanju prepoznavnega izraznega stila. Vsebinsko ostajajo vezani na figuraliko, na spoznavnost podobe, na katero opirajo svoje likovno sporočilo. Tudi estetični vzori se navezujejo na
klasično pojmovanje harmonije in proporcev, - je napisala o treh umetnikih Jasna Merku.
Lado Lisjak je kipar in
slikar, rojen je 1952. leta v Ljubljani. Po poklicu je ing. informatike. Že v otroških letih se je začel ukvarjati s kiparstvom in slikarstvom. Veliko njegovih del je bilo že takrat razstavljenih in povzročila so mnogo zanimanja, tako njegove skulpture kot slike. Aktivno se je začel ukvarjati s kiparstvom in slikarstvom pred petnajstimi leti. V vsa svoja dela vtisne
svojo dušo in ima občutek, da ta njegova dela oživijo.
Milan Špringer - Sasha je kipar, grafik, slikar. Rojenje leta 1945 v Mariboru. Je profesor elektrotehnike na Srednji elektro-računalniški šoli v Mariboru. Z umetnostjo se je pričel ukvarjati leta 1985. Nekaj let se je v umetnosti iskal, leta 1992 pa je ugotovil, da je kiparstvo tista smer, ki ga najbolj navdihuje. Je človek, ki v tem grobem svetu venomer išče svojo lastno podobo in ki je bitje hrepenenja, iskanja sebe in Boga; bitje z mnogimi vprašanji in le redkimi odgovori - to je glavna tema teh zgovornih skulptur. Začel se je izpopolnjevati v slikarstvu in grafiki.
Kipar Bojan Štine je rojen leta 1933 v Novem mestu. Je metalurg in poznavalec tehnologije kiparstva v kovinah, ki je vso pozornost posvetil študiju in upodabljanju konj. Gre za ljubezen, ki ga spremlja že od mladih let. Njegovi kipi so specializirane podobe konj. S kiparstvom se ukvarja že od leta 1952, od takrat upodablja konje, obvlada anatomijo konj in pojavnost plemenitega konja.
Vsi trije umetniki so imeli že več samostojnih in skupinskih razstav po Sloveniji in tudi v tujini. Razstavljali so že med Slovenci v Italiji ter na avstrijskem Štajerskem. Razstava v Slovenskem domu je na ogled do 9. decembra.
Eden nauri den
Mislim, vsi ste že čütili, ka gestejo dnevi, gda je vse nauro pa hüdo. Tak pravijo, ka je prej etakšoga reda „front” pa naj se prej ne čüdivamo nika nej, če kaj vkriž pride. Gvüšno, ka vremen tü dela kaj takšoga, ka človeka mantra tau pa tisto, ka se včasik tak držimo, liki bi nej bili čisti.
Etognauk sam mogla v Sombotel titi. Že od Varaša naprej sam Čütila ka vsi, ki vozijo autoje, so nikši bejsni pa si ne premišlavajo o tejm, ka delajo. Eden kamion je skauz do Sombotela špilo z menov. Vidim, ka dé za menov kak norc. Gda je mogoče, ga pistim, naj me prehiti pa naj dé zbaugom. Vej pa ge cajt mam. Depa tau je nej tak bilau. Za par kilomejtarov se je moj kamion „šeto” pred menov, etak sam ga ge mogla prehiteti, če sam nej stejla večer v Sombotel pridti. Depa te me je pá zgrabo pa hajde, za menov! Pa je tau etak šlau do Sombotela, ka me je že aumanca polejvala, čemerje so me pa zdigali.
Že sam v Somboteli, nut sam prišla v krožni promet (körforgalom) pa vse tak delam, kak se šika. Gda škem iz krožnoga prometa tavö, indeks dejam tavö, začnem se vöobračati, gda se predme vdari eden mercedes. Če bi nej šlajfala, bi se redno vküp zmlatili. Pelam tadala, prauti semaforaj. Semafori začnejo farbo menjavati na žunto, tak pred menov 30-40 mejtarov pa te tak vejte, ka pride rdečo. Ge, kak se šika, šlajfam, gda k semafori pridem, že rdečo kaže. Znak poglednam v gladali, gda mi eden, ki je zamenov stano, kaže z rokauv, ka sam ge nama. No, tau je že dosta bilau. Sam takše volé bila, ka bi najraj vöskaučila iz autona, gor vdarila njegva dvera, ga vöpotegnila pa ma dala ednoga. Depa semafor je začno farbo menjavati pa sam ge tü drugo farbo dobila. Od čemeraj sam, tak mislim, bleda bila, ka bi stoj leko mislo, ka miram.
Gda sam na parkirišče stanila pa karto küpila, predme stane eden moški srednji lejt, steri bi tistoga ipa der trdo mogo delati, v rokej drži nikše brošure pa mi pravi, naj je küpim. Pa te ga pitam, kelko tau košta, on pa, ka kelko škem dati. Ranč sam v rokej mejla pejnaze pa tak nisterne desetke sam ma dala, on samo tadala drži rokau pa me nešče pistili. Brž sam ma eške nika dala pa sam se spucala, prva liki bi me boži bič vdaro.
Svojo delo sam obredla, na srečo brez konfliktov. Veselo, Zdaj že pomirjena dem po auto. Gda pridem do njega, tak za tri vöre, kak sam ga Stavila, čüjem, ka moj auto sam od sebe nika muvi. No, včasin sam gor prišla, ka je tau nej drugo, mali motor, steri, če je potrejbno, ladi redni motor. Sam od sebe sé je nut vužgo pa je ladijo, ladijo, moj mali auto pa nej stano za cejli svejt nej. Ka’š pa zdaj? Hajde, v serviz. Na srečo moj auto v Sombotel vozim na serviz, tam mam spoznane delavce. Sam mislila, vej mi oni motor doj stavijo. Tak je bilau tü. Doj so ga stavili, depa za edno malo je pa začno delati. Mešter etak pravi: „Tü drugo nega, moremo te mali motor vömeniti, tau popraviti ne more. ” „Samo” 12 gezerk sam plačala. Lejpi den, lejpi den. Depa če bi te motor nej vövzeli, na gnes bi moj mali nesrečen auto že tak vögledo, ka bi ma vsenakraje ledeni cücki doj viseli, lüdje bi pa mislili, ka sam se zdaj pripelala z Arktike (Északisark).
I. B.
Porabje, 26. novembra 2001
Milan Špringer, Lada Lisjak in Jože Hirnök na otvoritvi
10
Laci Korpič pa ženski kvartet na programi Radia Ljubljana
11. novembra je prvi program Radia Ljubljana snemo, gora djamau igranje, popejvanje na Goričkom, v vesi Šalamenci. Oder v gasilskom daumi je tak bio nabit z mikrofoni, ka so se nastopajoči söjkali med njimi kak kača med grmauvi.
Pa ka vse štjiri so štja meli s seov, od generatora do mešalnika. Vanej na dvauri je stala ena velka „železna lada” na kolaj, stera je znautra vönapravlana za studijo. Na generalki (főpróba) so za vsakšo skupino posaba nota postavili tehniko, etak je večer od ausme do desete vöre vse dobra štimalo, klapalo. V programi je nastaupilo 5 skupin, med njimi najbola znani harmonikaš v Porabji Laci Korpič, steri je najprva naraje vlačo svojo „lubico”, gda je zapopejvo porabske ljudske pesmi z naslovom „Zazrankoma rano gor stanem” pa „Hodi Micka”, po tistim pa sprvajo naute ženskega kvarteta „Fanti maširajo”, Vsaka dekla Sama kriva” pa „Ge so tiste rožce moje”. Zatau, ka je porabska skupina tü leko bila tam, se leko zavalimo Marti Sever v Šalamenci.
• Marta, kakšno funkcijo maš ti v vesi, ka gdakoli je
kakšna prireditev, si furt ti glavna oseba. Gnes, gda je radio snemo, si tü ti predstavila ves Šalamenci.
»Moje funkcije v vesi so vse, skoron. Neščem biti nikšen predsednik, zatok ka mam pri kuči puno dela, žmetno odidem od domi, ka pa morem, ka je pri moji mauči, pomagam. Doma kaj pripravim, kaj napišem, sodelujem v vsakšoj organizaciji v vesi, gde me po-
nücajo. No, ponücajo me pa vseposedik. ”
• Kak tau, ka si je prvi program ljubljanskoga radiona vašo ves odabrau za snemanje?
»Ka se nemo ges zdaj nika nej valila, name poznajo daleč na-
okauli, že dostakrat so prišli k nam domau snemat dolaučene stvari. Gospa Alenka od radia je že pred štirimi lejtami v naši vesi gnauk bila, gda je pitala, što se v Šalamenci za koj briga
pa so njej pravli, ka Marta. Una je te name gorpozvala, sva se zgučale pa se te ges njej vse pomagala, ka je trbelo, tak ka smo tau oddajo zdaj vöspelala
•	Sto si je vöodebro skupine za oddajo?
»Oni so pravli, ka pripelajo dva ansambla, tau sta „Ptujski pet” pa ansambel „Vrhovec” iz Domžal, drügo smo si pa mi sami vözbrodili, koga mo pauvali. Ges rada mam Porabce, rada pomagam Porabcem. Sam preveč srečna bila, ka so mi vaši na prvo rejč obečali pa tau obečanja že drži od aprila mau. No, drüge skupine, „Vrtnice z Beznovec”, te ženske so z naše občine, mlajši pa z domanje vesi. Name tau veseli, ka tisti, što rad dela, što je spo-soben za tau, naj ga svejt malo spozna, naj Slovenija zna, gde so Šalamenci, naj Slovenija tü zna, gde je Porabje. ”
•	Čisto na kratko nam leko povejš, gde leži ves Šalamenci, s tjim se ukvarjate lidge, kak živete?
Ja, ges sam se v Šalamenci narodila, Šalamence poznam od mali mau. Sam vsikdar delala za vsako lejtnico, na pamet Znam, gda se je kaj zgaudilo, gda se je kaj delalo. Vsako kučo ejkstra poznam, vsakoga človeka poznam, mene niške nemre kaulik prinesti. Mam dobre lidi, ka mi pomagajo, če ji za pomauč prosim. Moja familija meni pomaga. Ka ti malo od Šalamence povem tak na kratko. Prejk moje pesmi bi Šalamence najbole spoznali, štero sam gnes tü gor prištejla, ne povej lejtnic, povej pa skuron vse.
Mi smo ena ves, gde se začne Goričko. Od nas do Martinja je paut 30 kilometrov. Tü je 90 številk pa 350 lüdi žive. Mamo po brgaj pred goric, vikende. Mamo lejpi gasilski dom, šteroga smo Zdaj lepau vred vzeli, vse sanitarje (mellékhelyiségek) vcuj napravili. Dobro delüjejo drüštva, gasilsko, turistično pa klub maloga nogometa. Vsi vküper delamo, zatok vsakšo velko prireditev vküper spravimo. ”
•	Marta, dja se tak spaumnim, ka smo od vesi Šalamenci oprvim leko čüli ali šteli v
novinaj te, gda je bilau borovo gostüvanje v Slovenskoj vesi. Kak ste prišli vi te v Porabje?
„Mi smo 1994. leta meli borovo gostüvanje. Ge sam se tak spoznala s Porabci, s tejm borovim gostüvanjom. Geza Bačič bi rad povabo koga s Prekmurja k vam na eno borovo gostüvanje. Gda je pito našoga župana, so se obrnili name in smo te organizirali en avtobus lüdi, ka smo šli v Slovensko ves se predstavit na borovo gostüvanje. ”
• Če se nazaj obrneva k danešnjoma večera, kak si zadovolna s programom nastopajočipa spubliko?
»Tak od srca resnično ti povem, toga sam se bodjala. Nej-
sam se bodjala od mojoga nastopa, ka tau mam v prsti, ka sam že telkokrat nastaupala. Bodjala sam se, ka nede lüdi. Zatok ka pri nas je nikdar bila puna dvorana pa notri na dveri so lidge gledali, Zdaj je tau malo tazamrlo. Ali gnes, hvala Baugi, preveč sam srečna, bilau je dosta lüdi. (H)vala tauj publiki.
Ka se pa tiče skupin, tau je pa biu enkratni večer, ka niti nemam tisti pohvalni rejči, ne vejm, ka ti naj povem. Tau se mi je tak povidlo, ka vse tisto, ka mi je pri srd mogauče straj biu, mi je vse odleglo. Tau je bilau rejsan lepau. Tau je samo trbelo videti, ne moram povedati. ”
K. Fodor
Naša vas
Tam, kjer se Goričko začne, tam, kjer popotnik z ravnice gričevnat svet zazre, tam, kjer že skoraj vse poti asfaltna prevleka pokriva, tam, na panojiih ob cesti, pozdravlja vas roža rdeča, rumena.
Tu kmet brazdo globoko zaorje,
čaka čez leto, ali obrodi mu polje,
v nebo se ozira, ko gradijo oblaki se črni,
oh narava, prosim, hrbta mi ne obrni.
Gorice zelene, grozdje sladko, na naših gričih je lepo, tam vikendi drug za drugim se vrstijo,
ob nedeljah in prazniki tam dobri ljudje se veselijo.
Urejene domačije, rože na oknih,
stroji na dvoriščih, v hlevu živina, iz krušne peči diši,
vse to se v Šalamencih godi.
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi četrtek ob 13. 00 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v četrtek, 6. decembra 2001. Ponovitev v soboto, 8. decembra, ob 11. 05, na 2. programu.
Gvant na srejdi pauti
Kak se je fanj zrankma rano friško pa vöpočinjeno preoditi pa se vüpati, ka mo lejpi den meli pa de vse vredi šlau do večera. Ge sam etognauk zrankma v pau šestoj tö tak brodila, ka venak vse vredi bau. Gda sam vö z rama staupila, že mi je tisto velko veselje bilau, ka je nej velki mraz biu vnoči. Na autoni so glažojne nej nutzmrznile pa mi nede trbölo že na težke z glažojne led dojškrabati. No pa tau tö, ka zato nede trbölo ne vejm kak pomalek titi, ka megle tö nej bilau. Auto nam tö nika nej nazaj gučo, ka se je včasik nutvužgo pa hajde, že smo šli po gorenjoseniškoj pauti. Na, nej tak pomalek pa nej ranč tak brž, zmejs pa z radiona so samo tak igrati. Više Gaja sam eške tak brodila, ka baukše bi se mi ranč nej mogo začniti te den.
Depa te, niže Gaja, sam več nej tak brodila. Že od daleč sam vidla, ka varnau na srejdi pauti nika leži, skor tak, če bi en človek biu, vsefele farbe gvant pa tak na gnaki, če bi nakak tam ležo. Sveta Marija, tü so pa nekakoga tazavozili pa so ga na srejdi pauti njali! Što vej, tjelko autonov že tü mimo šlau pa nikoga nej brigalo! - sam si brodila. Ka mo Zdaj ge delala? Kama mo üšla pomauč prosit? Žive eške te človek? Mladi je ali pa stari? Moški ali pa ženska? Gda sam že blüzi bila, gde je tak na gnaki ležalo nika, že sam v tašom straji bila, ka sam vse trepetala. Te sam vidla, ka tam niške ne leži, liki nekak je nagnaki gvant dojspa-kivo. Tak, kak če bi človek biu. Šapka, polo, pulover, rejkli pa vse drugo. Nika sam se nej pomirila, ka včasik mi je na pamet prišla tista sombotelska ženska, štero so v parki zaničili. Vejpa don se ne začne že tü v tom malom kotej tašo tö? Tak pomalek smo šli z autonom pa sam samo šance gledala, ka pa če mo don ger nekakoga vidla. Hvala Baugi, nika sam nej napamet vzela pa Vüpam, ka tašo se nej moglo zgoditi, ka sam ge v nevauli premišlavala. Vüpajmo se, ka tau je samo edna lagva norija bila pa tistoga človeka tejlo - šteroga gvant je tam vküpspakivani biu, kak če bi človek tö v gvanti biu - kak pravim, Vüpajmo se, ka tistoga človeka tejlo nej z düšov vred na drugi svejt odišlo, liki ka tisti človek nin živi pa se dobra počüti. Pa nauvi gvant ma.
M. D.
Porabje, 26. novembra 2001
11
PRIPOVEJSTI IZ ČRNOGA LOUGA
Kak smo že prajli? V Črnom lougi so se čalejrge in čaralice že sedem lejt gledale dun čemerasto. Mogouče bi vse vküper trpeto ške sedem krat sedem lejt, čaralice bi ške tadale plüvale v črto stüdenec in čalejrge bi ške tadale sejdli pri staroj bükvi... Če, če bi nej ednoga dneva prišla v Črto loug čalejr Vodislav in čaralica Zarivana. Če... Če bi nej emo vsikši na rokej čaren prstanek, bi ranč nej vedli, ka sta mouž pa žena. Nej bi vedli, ka sta mouž pa žena. Nej bi vedli, ka je do toga mau ške toške nej vedo in ka je do toga mau ške toške nej vido. Tou, ka bi čaralica mejla moža čalejra, in je ške toške nej vido, ka bi čalejr emo za ženo čaralico. Dapa, tou je dun bila istina. Vodislav in Zarivana sta bila mouž pa žena. In sta mouž pa žena ške gnesden.
Gledala sta tak na eden pa na drugi kraj Črnoga louga, kak se ženske pa moški čemerasta gledaj o med seuv.
- Tou pa je dun nej vredi, ka se ne morete zgučati za svojoga prejdnjoga človeka ali pa žensko v tom Črnom lougi. Tou je dun nej vredi, se je med čalejre dole vseu Vodislav.
-Tou pa je dun nej vredi, ka si ne morete zgučati od svo-
joga prejdnjoga človeka ali pa žensko v tom Črnom lougi. Tou je dun nej vredi, se je med čaralice dole vsela Zarivana.
Moška čelarija je v nevouli začala gledati nekam ta vkraj, ženska čelarija pa od sramote nekam globoko v zemlou. Ja, samo malo je trbelo pa so edni kak drugi gore prišli, kak je tou nej dobra ge. Brž so gore prišli, ka se že sedem krat sedem lejt Zaman zabadajo od toga, Sto de med njimi prejdnji v tom Črnom lougi. Tak ji je sram gratalo, kak če bi bili čistak normalto lidge. Prvi so se iz čemerov prebüdili možakari.
- Čüj Vodislav! Ti bi leko biu naš prejdjen čalejr v Črnom lougi, se je zglaso najstarejši čalejr Botonek. Tebe de žena dun poslüšala! Vej si pa ti dun nikši vözraščeni moški, so se zglasili ške drugi čalejre
-Leko, leko, se je pri črnom stüdenci zglasila Zarivana. Dapa ne pozabi, ka čaralice tö mamo nekšo rejč! Ka pa še nemo tadale koriu, naj ti neka vöovadim. Moj mouž brezi mene ne more nika. In ge brezi mojoga moža tö ne morem nika naprajti. Če škete njega za prejdnjoj, brezi mene nede šlo! je čaralica Zarivana
trno pošteno plünola v črto stüdenec.
- Vej si pa ti dun nikša vözraščena ženska, so se zglasilo čaralice. Eden prejdnji moški in ena prejdnje ženska! Tak se pa leko zgučavlemo, je ške bole plünola najstarejša čaralica Poprojca.
Po tom guči je v Črnom lougi več nika nej bilou kak že dugi sedem krat sedem lejt. Čalejrge so bili za Vodislava in čaralice za Zarivano. Kak mouž pa žena sta tak gratala prejdnjiva v Črnom lejsi. Zdaj je rejsan prišo tisti cajt, ka je čemerasta vola odišla ta daleč vkraj. Zdaj je prišo tisti cajt, ka so iz Črnoga louga, čalejrge in čaralice že pa začale lejtati kouli po krajini in delati tisto, zavolo koga so prišli na svejt.
Po tistom guči so lidge že pa začali ojdti v Črto lejs. Tou pa zato, ka tam več nej bilou nikoga, ka bi se ga bojali. Zdaj so čaralice in čalejrge meli svojga krala in kralico. Zdaj so se spüstili med lidi in delali svoje delo. V Črnom lougi pa so ške sedem lejt po tistom guči rasli takši grbanji kak mali prasci. Nej je bilou grbanja, ka bi vago menje od deset kil.
Na, tak je svejt palik grato normalen. Med lidi se je vrnoula čelerija.
Milivoj Roš
Bili sva v Budimpešti
S prijateljico sva se odtočili, da v soboto greva v Budimpešto.
Potovali sva z vlakom, ki je krenil ob osmih. Pot je bila zelo dolga, opoldne sva se pripeljali v Budimpešto. Potem sva se odpeljali
v neko veleblagovnico, kjer sva preživeli štiri ure. Veleblagovnica je ob svojem „rojstnem dnevu” povabila veliko slavnih humoristov. Zato je bilo v njej ogromno ljudi. Ko sva bili že zelo lačni, sva šli v neko restavracijo in sva jedli hamburger. Tam sva slučajno srečali eno bivšo prijateljico. Potem sva šli nakupovat ter se vsedli v
neki kavami. Pogovarjali sva se. Ob petih sva šli na železniško postajo. Naš vlak je krenil ob šestih. Na vlaku sve brali. Komaj ob enajstih sva prišli domov. Bili sva zelo utrujeni, kljub temu sva še šli plesat v disko.
Zeto dobro sva se počutili, imeli sva lep dan.
Reka Hirnök Gimnazija Monošter
Moja prva velika preizkušnja
Če slišim besedo izpit, sem vedno razburjena. Tudi septembra se je dogajalo tako, ko mi je profesorica predlagala, naj grem na jezikovni izpit iz slovenščine. Malo sem razmišljala, potem sem sklenila, da bom šla.
Dan izpita je bil 9. november, do takrat sem imela dva meseca. V teh dveh mesecih sem se veliko ukvarjala s slovenščino, pri vsaki uri slovenščine smo reševali teste in prevajali besedila. Takrat se še nisem razburjala, saj sem mislila, bo še prišel čas, ko se bom lahko dovolj živcirala. In prišel je čas! Samo en teden sem imela do izpita, no takrat sem bila že res živčna. 9. november je bil petek. Prejšnjo noč nisem mogla spati. Ob pol šestih sva s sestro vstali, mama je pripravila zajtrk, umivali sva se in ob šestih sva krenili v Monošter. Na železniški postaji smo se srečale s sošolkami, kupile smo vozovnice in smo krenile v Sombotel. Ob osmih smo že bile tam, potem smo šle v TIT (na Ljudsko univerzo). Zasedle smo svoja mesta in smo čakale 9. uro. Zeto smo bile že vnemirjene, učbenikov več nismo gledale, samo jedle smo do devete ure. In prišel je trenutek, katerega smo se tako bale. Dobile smo naloge in smo začele pisati. Za reševanje smo dobile tri in pol ure. Prva naloga je bila test, druga je bila prevod iz madžarščine v slovenščino, tretja je bila pismo, četrta pa prevod iz slovenščine v madžarščino, zadnja pa je bila razumevanje teksta. Naloge so bile malo težje, kot smo pričakovale, ampak vse naloge smo rešile. Ob enih smo končali in smo šle na železniško postajo. Ob treh sem prišla domov. Bila sem zelo utrujena, ampak sem si oddahnila, daje že konec.
Tako je minil 9. november. Bil je razburljiv dan z vzemirjenjem in strahom, ampak sem preživela. Zdaj pa čakam na rezultate. Upam, da sem bila uspešna.
Anita Vajda Gimnazija Monošter
Na jezikovnem izpitu
Kdor se uči, ve, da pride tudi čas, ko mora pokazati, koliko zna, mora poročati o svojem znanju. Po gimnaziji moramo pisati maturo, na koncu študija diplomo. Ko pa se že več let učimo jezik, lahko gremo na jezikovni izpit. To to le veliko dela, je tudi koristno. Kot pravijo v današnjem življenju: kolikor jezikov znaš, toliko veljaš.
9. novembra smo se peljali v Szombathely na jezikovni izpit iz slovenščine. Pred izpitom sem bila zelo vznemirjena. Predvsem zato, ker nismo imeli toliko ur slovenščine kot imamo na primer nemščine. Res je, da smo s slovenščino že začeli v osnovni šoli in bi ta jezik morali že dobro obvladati. Ko smo že bili v Szombathelyu in smo sedeli v učilnici, kjer smo pisali test, je bilo že vse v redu. Ali mi bo uspelo ali ne, potem pridem še enkrat.
Počasi smo se zbrali, pisali smo nalogo, nekateri iz slovenščine, drugi iz francoščine, hrvaščine, italijanščine itd. Tisti ki smo delali izpit iz slovenščine, na žalost nismo sedeli skupaj. Skoraj vsi smo delali srednjo stopnjo, ki pa zame to bila lahka. Največje težave mi je delalo prevajanje iz madžarščine v slovenščino. Vse skupaj smo imeli na razpolago tri pa pol ure in mislim, da je potrebno toliko časa.
Ne vem še, če mi je test uspel, ampak upam, da je.
Če pa ne, potem pa bom poskusila še enkrat.
Žuži Šulič
Gimnazija Monošter
Porabje, 26. novembra 2001
Romarji iz Slovenije v Sombotelu
V soboto, 17. novembra, je napunile cerkev svetoga Martina v Somboteli tristau romarjev društva prijateljev Svete dežele” iz Slovenije. Romanje je organizero predsednik drüštva, frančiškanski pater Peter Lavrih iz Ljubljane. V
ednoj vöri so meli mešo. Somaševanje je Vodo msgr. dr. Jurij Bizjak, pomožni škof iz Kopra. V tretjoj vöri pa so eške titanijo tö meli. Romarje je v imeni fare svetoga Martina pozdravo plebanoš Géza Aigner, v imeni Slovencov v Somboteli pa ji je pozdravila Marija Kozar. Na kratko je nutpokazala Somboteu, cerkev svetoga Martina, frančiškanski red v Somboteli pa samoupravo in drüštvo Slovencev v Somboteli. Gospaud škof in
romarji so bili veseli, ka smo ji slovenski pozdravi, pa smo Sombotelski Slovenci tö Prišli k Slovenskoj meši. Cerkvi svetoga Martina so šenkali edno lejpo svejčo, na šteroj je jeružalemski križ pa napis: „Svetemu Martinu Slovenci”. Slo-
venci v Somboteli pa smo dobili püšeu iz rdeči kličecov pa edno veuko srcé z napisom „Slovenija”.
Besedilo in posnetka: M. Kozar
Svetek seničke fare
20. november je na Gorenjom Seniki vsigdar velki svetek bio, že od 1938. leta naprej, zato ka so na te den gorposvečali našo lejpo cerkev. Zozidali so go naši stari očevje in babice s pomočjov g. župnika Janoša Kühara, šteri so z verniki vred delali vse, ka je trbelo. Pomoč so dali tüdi tisti verniki, ki so dom zapüstiti pa šli na tihinsko. V Spomin so nam njati pofarbana okna.
V seničkom božjom rami je že duga lejta nej biu tak lepou zdržani naš nouvi svetek, kak mi pravimo. V pau devetoj je bila prva sv. meša in po meši, stero so meti naš dugoletni „kaplan” Ivan Camplin in Ferenc Merkli, naš domači župnik, sta djala vö oltarsko svestvo na molbo. V desetoj vöri je bila glavna sv. meša s šestimi duhovnikami. Tau so biti dekan Lojze Kozar, Ivan Camplin, konzistorialni svetovalec mariborske škofje, kaplan Dejan Horvat iz Lendave, dekan Zoltán Németh iz Monoštra, kaplan Tibor Tóth in naš domači župnik Ferenc Mekti. Dvojezično mešo so vodili mladi kaplan Dejan Horvat. Gledala sam župnike, kak lepou so se Madžari ponüdili slovenski moliti in ravno tak Slovenci Vogrski moliti. Vse je mogoče, če škemo eden drugoga poštüvati. Meša je bila celau svetašnja, vrnilo se je nazaj vse tisto, ka so naši starci tak lepo svetiti, častili in moliti na naš lejpi svetek: molbo pri oltarskom svestvi.
Vsem župnikom hvala, da so sprejeli vabilo našoga mladoga župnika in prišli k nam na svetek oltarskoga svestva. Še dosti tala svetkov si vüpajmo zadobiti!
Vera Gašpar
Lastnik tega bona dobi v restavraciji Lipa v Monoštru do 31. decembra 2001 10 % popusta.
Ezen szelvény tulajdonosa 2001. december 31 -ig 10 %-os kedvezményt kap a szentgotthárdi Lipa Etteremben.
BERITE
PORABJE
ZA SMEJ...
Pomauč
Mali Miška je etognauk domau prišo iz šaule pa se je začno včiti. Nikak ma je nej šlau, etak je pa očo proso, naj ma pomaga domačo nalogo (házi feladat) naprajti. Oča ma je pomogo. Gda je Miška na drugi den domau prišo, oča ga je včasin Pito, ka je školnik pravo, kak se je pršikalo naprajti, ka so gor meli dano. Miška pa etak pravo: »Školnik mi je tak pravo, ka mo prej vsakši den vekši günec. «
Saused
Juliška pa Lujzek se vsakši den svajüvata. Takšoga reda pa te po lufti lejčejo talerge, vaze pa vse, ka njim v rokau pride. Eden den se je saused, foliški
V Lipi
Karči je etognauk malo nut vseo v Lipo pa je tam eden za drügim požiro špricer. Gnauk samo gor stane pa tavö na dvera stapa. Kölnar za njim skauči pa ma etak pravi: »Gospaud, pozabili ste plačati. «
Karči pa: »Ka se pa vi nad tejm čüdivate. Vej pa ranč zatok pidjem, naj vse pozabim. «
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
Vili, nut postavo k njim pa je etak pita: »Dragi moji sausedje! Toga reda se vüva neta razpitala? «
Juliška pa: »Kak si leko tak nesramen. Kakšo pitanje je tau pa Zakoj tau tebe briga? «
Vili pa: »Samo zatok, ka če eške eden cajt vküper ostaneta, te ge tüj oprem edno bauto s porcelanom. «