ianui Golec: Ne kliči vraga! (Konec). Kot dijak gimnazijec sem tako rad pohu.jnl po šumali krog rojstne hiše, kjer sem nabiral gobe. Pii teni poslu sem imel na veliko veselje tudi srečo. Ko sem natanko pretakail vsc kote, kjer so rastlc gobe in bil že precej obložen s tem žlahtnim plenuin, sem sedel na tnah pod obsežen hrast in tamkaj čital. Necega poletnega popoldne sem bil zopet po gobjein tovu ves zatopljen v knjigo pod brastom. Čisto neslišno se je vsedel nekdo tik mene in mi pogledal preko rame. Ozrl sem se, prestrašil ter prebkdel, da mi je zaprla groza gias .... Tik mcne je scdol Koferc, a strahotno spačenega obraza. Manjkal mii jc konec nosa in iz še preostalega dela sta strašiii v javnost dve globoki luknji . . . Pri pogkdu v ta spačeni obraz mc je takoj prešinil spomin izza lanskega leta: lani ga je ugriznil elodej z jeklenim zobom v nogo, lctos pa mu je odgriznil konec nosa in mu razvkkel ter razroval obraz v strašne poteze .... Koferc je uganil mojo usupljenost. a se je samo zlohotno nasmehnil in menil, da je tudi on čital v tujini, sedaj ga pa že zapuščajo oči in ne more več. Nisem mu nič odgovoril, ludi pogledal mu nisem ˇeč v obraz, ker je postal ta človek zame lrenutno nekaj mrzlično gronicga, da bi jo bil gotovo potegnil pred njim, ko bi se bil upal. Koferc sam mi je tiajbrž prečital z obraza strah, mi na kiatko obljubil, da bova tudi letos lovila v hlačc polhc, pobral svoje dolge ude in izgnil med drevjem. Hitro sem zaprl knjigo, cckor z gobarai pod pazduho in proti dotnu. Doma uii je zaupala stara Roza čudiio povest o izfubi Koferčevega nosu. Pravila je, da je tako na spomlad enkrat nesel celo bntaro novih bičnikov v Kapele oa sejm. Suho robo je dobro prodal in tamkaj popival. Pri povratkn na križpotu — ga je srfčal vomik, ki ga je prosil, naj prevzame na svoje krepkc lame srcdnje težko vrečo ccmenta za Markečev žirf v Št. Petru. Koferc si jc za dobro napitnino naložil cemcnt \n trdno obljubil, da ga bo še ta dan oddal na prislojnem mestu. Voznik se je udpeljal v smeri proti Brežkam, Koferc jo je kresal proti Bizeljskem. Napiinina me je tako lcžila žcp, da je spctoma celo zapil in prišva jdral v št. Peter cnkrat okrog poluoči. Mcslo, da bi nesel cement na breg k Markecu, si je misli: Koferc, zakaj !)i vlekel ude svojcga nesrcčnega rojstva na Markcčev hrib prcko nevarnih korenin, ko pa je ccment za žirf in ta je lik ob glavni cesti in na ravnem. Koferc jc torej sklenil, da odloži vrečo na šentpeterskem pokopališču. kjcr so obzidavali žirf za blagopokojncga Markcra. Oblačno tcmna noč je bila. Na polnoč je šlo, ko _je »xiprl Kofcrc brez strahu železna vrata na pokopališču. Bal se ni niti najmanj, saj je slanoval v mrlvašnici njegov znanec — grobokop Magdec. Kar proti mrtvašnici jo je ubral, a ta je bila zaklenjena. Levo od mrtvašuice je že bil Markečev žirf, krog jame opeka, pesck in apno. Koferc je odložil vrečo tik jame, si obrisal pot in pogledal proti nebu. Težki, gosti oblaki so se vlačili po nebesnem boku, tajinstven vetrič je vkkel . . . Koferc jc dognal, da se bo kmalu usul dež Cemenl jc hotel zavarovati pred dežjem in je stopil nazaj k mrtvašniri po kak kos deske, da bi pokril z njo vrečo. - Pod kapom mrtvašnice jc nekaj brodil okrog in kar naenkrat pretresljivo strašno zakričal .... Njegov krik je jeknil po mirodvoru, se razlegal po Št. Petru, a kateri junak bi se mu naj bil odzval, ko pa je buknil vik iz pokopališča .... Kofcrc je vikal obupno na pomoč, a vse tiho . . . oblaki so se pociili preko pokopališča, veter je začel vleči močneje, dcž je že naškiapal in tudi Koferc je utihnil .... Nekaj kot železo Udcga jc pognal v /Ad mrlvašnicc, da je glasno zaropotalo, si zakril obraz z obcma rokama in ostavil kar najurnejših korakov mirodvor šentpclerskih faranov .... Za tem ga ni bilo dolgo na spregled, a ko sc je zopet pojavil med domačini, so se ga ustrašili vsi pri pi-vem srečanju. Bil je brez konca nosa, dve luknji sta mu zijali iz preostanka in obraz mu je bil strašno spa- čen. Ljudje so začeli govoriti, da mu ji1 sam ta rogatS bognasvaruj odgrizni! nos, ker se je upal ob polnoči ua pokopališče in je tamka j celo pljuval in klel . . . Taka je bila lorej zgodba s Kofcrčevim nosom. Sklenil sem, da  se mii bom ognil v prihodnje daleč na okrog in polhov  ne bom lovil v njegovi družbi za nobfiui ceno. Te počitnke sem obdržal dolge kodrc, niti oče se  ni upal več poklicati Koferca, da bi mi obalincal glavo  in namazal vrat s svojo slino. Ptičitnicc so žc šlc piuti koncu iu jaz soin sc v duhu žc poslavljal od preliubega mi doraa. Par dni pred odhodom v šolo jc šla niimo našc hišc (•iidna proccsija. N*aprej je stopal žandar z nasajenim bajonclom, za njim so nesli štirje črno pobarvano krsto. Šli so mimo nas in navzgor proti gozdu. Nobedcn si ni znal razložili tega čudnega, za naše kraje naravnost nemogočcga sprevoda. Predno so se vrnili ti čudni pogrebci. k ži* znal mlinar povcdati, du je bila pri njcni Gajska Katra in raii zaupala nckaj groziiega. Pravila mu je, da je Koferčcva koza mekctala prav na dakč slišno en dan in celo noč. Katra je šla pogledat in vidcla, da je bila žival pvivezana za vrv k v zemljo zabitcmu kolcu. Rcva je populila du gole pisti vso liavo, kakor dakč jo jc pustila vrv, a ko ni bilo kaj več >:a po<l zobc, je koza postala lačna tcr žejna h\ se spustila v obupni meket - klic na odh pomoč. Katra je odvczala bradačo in stopila h Koferčevi bajli, ki je bila zapahujcna. Pogkdala jc skozi okuo iu se nstiašila, da bi jo bil skoraj oplazil sam božji «žlak« .... Na tlch v izbi jc ležal na hrbtu v mlakab stele krvi in z zevajočo rano proko vrata Koferc. Katra je šla, kar so jo nesk slarostnc noge in zaupala grozni prizor županu. Župan je javil celo žaloigro žandanneriji in scdaj so šli, da položijo žrtev v krsto in jo pokopljejo. Tako mlinar. Pogrebci in žandar so se kmalu vrnili. stopali molči- miino hišc in zavili proti fari. Kofercu niso zvonili. Pokopal ga je grobokop čisto