V cvetu mladosti. (Prijatelju v spomin.) W&W/avel' so gorki južni vetrovi. Vse se je zdelo prenovljeno. Kakor aBKgef bi že vladala lahnokrila vesna in poljubljala livade in trate, se je S5Wižy} zdelo človeku, ko je pogledal zemljo. Nad njo so se bojevale ^5SBSJ naravne sile: vetrovi so vršali in majali gole vrhove. Nebeško solnce pa se je vozilo v starem veličastvu po neskončnem oboku. In po-šiljalo je svoje žarke v vsak kotiček, in pokukali so in se zasmehljali tako Ijubko, kot bi se hoteli igrati s skrivnostno naravo in šepetati vodnim valčkom pozdrave iz drugih svetov. Tedaj je v zaiišju smrekovega gozda vzklilo nebroj belih zvončkov, pa so sklanjali svoje drobne glavice in si skoro boječe namigavali: ,,Ali ne bo še prezgodaj ?" Tako je bilo v naravi, ko si ležal na mehki postelji. Žalostno je bilo tvoje obličje, dragi Poldek, nezabni prijatelj mojih detinskih let. Gledal si skozi okno v probujajočo se naravo, in srce ti je zahrepenelo z neodoijivo silo po toplih, blaženih dneh. Kako rad bi te bil tedaj videl in ti prinesel svežih zvončkov in modrih vijolic, pa nisem smel. Zdravnik je prepovedal. Tako pa nisem mogel k tebi, da bi te tolažil, da bi se pomenkovala kot sva se v zlati vesni ob šumečem potoku, kjer stojč trepetajoči jagnjedi in lahno šepetajo z vrhovi. Imel si davico. Še čisto dobro se vsega spominjam. Hitel si iz šole, se prehladil in zbolel. Tiste dni so zaprli vsem šolo. Skoro vsaka hiša je itnela bolnika. Mene se ni lotila. Ali otožno mi je bilo radi tebe, nezabni Poldek. Y¦ # Y¦ - 78 — Vesela sva bila in živa kot mravljinca. Mirr i nisva mogla biti nikoli. Žilica nama ni dala. No, mladi nmožje" so že ta«i. Rada sva bila zunaj v prosti naravi. Šla sva k potoku, delala mline, da jih je gonila voda. Vi ne veste, kako je to prijetno! Voda šumi in se peni, drevje šumi, veje se na lahno gibljejo, vodomec zleti iz grma, povodnji kos se koplje v tolmunu in zdaj in zdaj začivka. Mlada junaka pa čepita v sredi potoka, bosopeta in gologlava, zavihane hlače, in rokave privihane do komolca. Zgane se kolo, voda se zažene vanje in ropoče klop-klop kakor v mlinu. Umetnika se pa smejita, in vsa prostrana narava se smejr, hrib in dol in potok s svojo kristalnočisto vodo. Po gošči sva hodila in iztikala za gnezdi. Vedela sva za mnogo ptičev, kje gnezdijo, koliko jajčkov imajo. Z veseljem sva opazovala, ko so se iz drobnih jajčec izvalili nagi ptički. Kako jih je bilo sram, te revčke? Pa jim je zrastla topla suknjica, lepopisano perjiče, in nekega dne so izleteli iz gnezda. Zvedela sva za lisičjo luknjo. In privlekla sva od doma težak skopec in ga nastavila zviti lisici. Kako sva se začudila, ko sva prišla dragT dan gledat in sva dobila lisičjo nogo. Zvita žival si je rajši odgriznila nogo, kot bi prišla v pest Ijudem. O lisici ni bilo več sluha, dasi je prej pridno hodila v vas in znesla dokaj kokoši v svoj brlog. Naš sosed je imel črnega kosa. Prav lepo črno suknjo je imel in živorumen kljun. Pel je pa tako lepe napeve vsako jutro, da je bilo ne-verjetno. Jaz bi ga bil neprenehoma poslušal. V jasnem jutru so tiste nje-gove pesmi tako segale v srce, kakor bi čul ubrano petje vaške mladine na zeleni trati poleg potoka. Nekega dne ni bilo sosedovih doma. Tedaj sva se s Poldkom zmuzala^ v sobo, kjer so imeli kosa, zaprtega v kletki. Ključ so sosedovi puščali v \ mali špranji poleg okna. To sva dobro vedela. Zato nama ni bilo težko priti do piička. Prestrašeno naju je gledal in skakal gor in dol. Kaj storiva? Odpreva kletko, da bi mu dala drobtinic v posodico. Tedaj pa smukne skozi vratca in sfrfota po sobi. Zaletava se v okno in bije s kljunom in perotnicami po šipi. Jameva ga loviti, da bi ga spravila v kletko. Toda ni se nama posrečilo. Oplašen je letal okrog in imel že vse perje krvavo. Končno se je zgrudil na tla. Bil je kakor tnrtev. Žalostna sva ga gledala. BKaj bo zdaj ?" sem izpregovoril boječim glasom. BDomov pojdiva, da naju kdo ne vidi.'" Šla sva otožna in pobita, ker je bil mrtev kos, ki je pel tako lepo. Srce je nama bilo nemirno in vest nama ni dala miru. Nihče ni zvedel, kdo je bil kriv kosove pogube. Res je poginil. Šc danes mi je hudo po ljubki živalci in njenih sladkih pesmih. Bilo je nekoč po zimi. Še dobro pomnim onega mrzlega dne. Kadar se spomnim nanj, mi prideš na misel tudi ti, nezabni prijatelj Poldek. Proti večeru je bilo, ko sva se vračala z Ioke, kjer sva se drsala. Ob znamenju poleg vasi dobiva starega moža, vsega ozeblega. Tresel se je po vsem životu. Poleg njega je bil deček devetih let. Oba neznanca sta bila — 79 — . slabo oblečena; na nogah sta imela raztrgane Črevlje, da so jima palci gledali v mrzli večer. Počasi sta stopala proti vasi. Deček je nesel na rami gosli. ,,Dobra dečka, povejta nama, kje naj prenočiva, da ne bova ljudem v nadlego?" vpraša starec s slabotnim glasom. ,,Z nama pojdita!" Šli smo proti vasi. Zavili smo v našo hišo, kjer sta sedla tujca za ognjišče, da bi se ogrela. Slarcu ni bilo dobro. Začel je težko dihati in prosil je naj ga denejo na gorko. lzpolnili so mu željo in mu dali skromno večerjo, kakršno so imeli že pripravljeno. Drugi dan je bil starec še bolj slaboten. Želel je duhovnika, da t>i se izpovedal. Izpoinili so mu tudi to željo. Spravil se je z Bogom. Potem je zaželel gosli. Deček mu jih je prinesel. Vzravnal se je pokonci in potegnil z lokom po strunah. Gosli so zapele otožno in ža-lostno. Deček in Poldek sta se jokala. Tudi meni je bilo težko pri srcu Gosli so pele in pele. a starcu niso mogle dati zdravja . . . Tuji deček je ostal tisto zimo pri nas. Spomladi je pa šel bogvekam. Od tedaj ga nisem več videl. * * Tako sva živela s Poldkom. Enkrat je pa tudi on legel in ni več vstal. Zahrepenel je z orjaško silo po življenju in zdravju, a ni bila volja božja. Kmalu po tistem južnem vetru so zaveli iznova mrzli severni piši. Zvončki so oveneli in oledeneli. Vrani so se podili po zraku. Poldek je tedaj zasnival večni sen. V cvetu mladosti . . . Vseh teh dogodkov se spominjam ob tej uri, in težko mi je pri srcu... Bojko .