Železne niti 15 Marjan Žitnik 259 Marjan Žitnik Irena Prevc Hajdinjak ″Čim prej spoznamo, da je usoda v nas samih in ne v zvezdah, tem bolje za nas.″ Axel Munthe Marjan Žitnik. Železne niti 15 Marjan Žitnik 260 Kamor koli se ozremo, nas spremlja delo obliko- valcev: žlica in stol, obcestna svetilka in avto, žepna baterija in sesalec … In ko postanemo pozorni, se čudimo, kdo je za oblikami, barvami, vzorci, tekstu- rami in strukturami, koliko domišljije in energije se preliva v predmete, ki nas vsak dan spremljajo. In kdo je dober oblikovalec? Odgovor nam lahko da nemški oblikovalec Dieter Rams, glavni obli- kovalec pri Braunu. Določil je deset principov, po katerih prepoznamo dobro oblikovanje. Dober di- zajn je inovativen, estetski, nevsiljiv, naredi izdelek uporaben in razumljiv, je pošten, trajen, dodelan do zadnje podrobnosti, okolju prijazen in preprost. Prav takšno je oblikovanje našega rojaka Marjana Žitnika, ki je dal slovenskemu industrijskemu obli- kovanju močan pečat. Marjan Žitnik je še zelo mlad vzel usodo v svoje roke in postal eden najpomembnejših in najboljših slovenskih oblikovalcev, sprejet v elitno skupino slovenskih brezčasnih oblikovalcev. Za malokoga bolj velja slavni moto italijanskega oblikovalca Massima Vignellija ''Če znaš oblikovati eno stvar, lahko oblikuješ vse,'' kot za Marjana Žitnika. O njegovem univerzalnem pristopu do obliko- vanja je Besim Spahić ob razstavi v Cankarjevem domu leta 2003 zapisal: ''Marjan Žitnik je multikompleksen/polivalentni oblikovalec v več izvedbah: • klasični industrijski oblikovalec, • dizajner proizvodov , • grafični oblikovalec, • oblikovalec ovitkov , • oblikovalec embalaže, • oblikovalec inovator, • umetnik slikovnega upodabljanja imaginarnega/ neobstoječega/nastajajočega, • konceptualen oblikovalec, • oblikovalec osmišljenih otroških igral, • oblikovalec predstavitev političnih zamisli, • oblikovalec razpoznavnih znakov, blagovnih znamk, znakov podjetij.'' Marjan, kakšni so tvoji spomini na otroštvo? Rodil sem se na Češnjici 21. 7. 1955 mami Frančiški, rojeni Benedičič, in očetu Ivanu Žitniku. Pred menoj so prišli bratje Rajko, Ivan, Tone in Jože ter sestre Vilma, Mira, Francka in Jelka. Moji spomini na otroštvo so zelo lepi, živeli smo na Češnjici, pri Blažku, v manjši hiši na dvorišču, v večji pa je živela teta Ivica. Pri obeh hišah je bil vrt z zelenjavo in rožami. Starša sta imela svojo sobo, fantje svojo in dekleta svojo. Nikoli ni bilo dolgčas, za pomoč staršem Družina Žitnik. Železne niti 15 Marjan Žitnik 261 so bili zadolženi starejši, tako da lahko rečem, da je bilo prijetno biti najmlajši. Ko sem šel v šolo, so starejši že odhajali od hiše. Spomnim se, da sem se bal brata Iva- na, ki je delal v Ljubljani in se vračal ob koncu tedna, saj ga dvanajst let mlajši nisem niti dobro poznal. Kdaj pa si dobil prve barvice? Ker so starejši bratje in sestre hodili v šolo, je bilo vedno dovolj barvic, čeprav že precej kratkih, ven- dar sem jih porabil skoraj do konca. Zelo rad sem v roke vzel kako poleno v drvarnici in ga izrezljal. Pravzaprav mi je bil les vedno blizu, s prijateljem Tadejem Zamanom sva imela leseno hišico v gozdu, iz lesa pa sva izdelala tudi dva čolna, da sva z njima potovala po Sori do Alplesove centrale, dokler ju ni narasla Sora nekoč odnesla s seboj. Verjetno to ni bila edina dogodivščina. Ali si kakšno ušpičil? Seveda, tako kot vsi otroci. S sosedovim Juretom sva petletnika prišla na idejo, da bi preizkusila nova nožka ''popkarja'' na kokoši tete Ivice. Zlezel sem v kurnik, privlekel kokoš na svetlo in Jure je potegnil z nožkom po nogi. Kokoš je vrešče odkokodajsala, midva pa sva se skrila. Seveda je sledila kazen. Nekoč sem skrivaj obral marelice tete Ivice, vsaj tako sem mislil. Ko sem s polno majico marelic prišel okoli hiše, se mi je teta zahvalila, da sem ji jih obral, jih preložila v pehar in za nagrado mi je eno dala. Spomnim se, da sem v prvem razredu prišel do- mov, vrata zaklenjena, saj je moja mama začela spet delati, ko sem šel v šolo. Sedel sem na prag in zajo- Smučar. Prijatelji Janez, Marjan in Jure. Moja prva likovna kolonija (v osnovni šoli). Železne niti 15 Marjan Žitnik 262 kal. Prišla je teta Ivica in me povabila v svojo hišo in mi ocvrla jajček. Najraje pa sem splezal do line v šupi, kjer sta bili dve kočiji, letna in zimska. Splezal sem v kočijo, zaprl oči in se v domišljiji vozil kot imeniten gospod križem kražem vse do Dunaja. Kaj pa šolska leta? Osnovno šolo sem obiskoval v Železnikih. Nisem imel težav s šolo, niti jih ni imela šola z menoj. Naj- raje sem risal. Najbolj je name vplival novi učitelj likovne vzgoje na šoli, sicer slikar Franc Berčič Ber- ko, ki je prepoznal moj talent. Ko sem hodil v osmi razred, je naju z Lojzetom Tarfilo povabil, naj pride- va popoldne v šolo, da bomo malo risali. Vadili smo risanje tihožitja, in ko sva morala narisati tihožitje na sprejemnih izpitih za Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani, sva bila oba sprejeta. V osnovnošolskih letih sem bil član taborniške zve- ze, s katero smo hodili na letovanja v Fažano pri Puli. Tam smo s prijatelji preživeli veliko poletnih dni. Tudi potem ko sem si ustvaril družino, sem se Tabor v Fažani. Mizica z mozaikom iz pisanih ploščic. S prijateljem Ivanom. Železne niti 15 Marjan Žitnik 263 skupaj z ženo Ireno, hčerjo Živo in sinom Žigo vra- čal v Fažano. Kot mlad tabornik sem nabiral pisane ploščice iz opuščene tovarne, ki so ležale po plaži v taboru, in jih pozneje uporabil za izdelavo balkon- ske mizice. Ko mi je ploščic zmanjkalo, bi jih lahko dokupil, vendar sem se usedel v avto in jih šel iskat na fažansko obalo. No, na Srednjo šolo za oblikovanje je bil vedno naval, zato je bil uspeh že dejstvo, da si se vpisal. Seveda si moral v internat in zamenjati domače, vaško okolje za mestno. Kako si se počutil? Bil sem seveda naiven fante, ki je verjel, da so vsi okrog njega prav taki kot on sam, pošteni, priprav- ljeni pomagati, zanesljivi. Seveda so si me privoščili, ampak smo pozneje postali prijatelji. Ko sem se v ponedeljek zjutraj napotil direktno v šolo in s seboj prinesel mamine priboljške v vrečki, so se posmeho- vali, da nosim ''pozdrave iz hribov''. V internat pa nisem bil sprejet, zato sem moral poiskati sobo. V drugem letniku sem se pol leta celo vozil domov, vendar ni šlo. Potem smo skupaj z dve- ma sošolcema najeli stanovanje, se učili in uspešno zaključili šolo. S profesorji sem se dobro razumel in se v tistih letih ogromno naučil, saj me je vse zanimalo. Po us- pešno končani šoli sem se želel vpisati na arheologi- jo, vendar nisem bil sprejet. Ali si bil zelo razočaran? Kam te je zanesla pot? V Jugoslovansko ljudsko armado. Vojsko sem služil kot alpinec v Bovcu. V enoti nas je bilo več fantov iz okolice Škofje Loke. Ko smo nekoč tekli na poligonu, me je poklical major in me določil za svojega kurir- ja. Dobro sva se razumela. Vse konce tedna sem s prijatelji osvajal okoliške vrhove in se naužil lepot gorskega sveta. Tudi domov ni bilo daleč. Po dobrem letu si odslužil vojaški rok. Ali si se vrnil domov na Češnjico? Ne, medtem ko sem služil vojsko v Bovcu, sta se star- ša preselila v blok na Kresu, jaz pa sem dobil službo v Ljubljani, v Iskri Commerce, kjer sem eno leto de- lal v komerciali, potem pa sem se dogovoril za delo v oddelku za oblikovanje. V tem času je bila tu zbrana elitna skupina obliko- valcev: Janja Lap, Ljuban Klojčnik, Marijan Gnamuš, Malica v Križankah. Prva služba v Iskri Commerce. Marjan in Irena, rojena Thaler, na poročni dan. Železne niti 15 Marjan Žitnik 264 Ranko Novak, Miljenko Licul, Janez Smerdelj in Da- vorin Savnik kot zunanji sodelavec. Tu sem nabiral oblikovalske izkušnje. Zadolžen sem bil za tovarno Iskra Zmaj, ki je izdelovala baterije in ročne svetil- ke. Za njih sem razvil več ročnih baterijskih svetilk, med njimi tudi model Z14 (1979), ki ga sestavljata dve navidezno enaki polovici plastičnega ohišja – preprosta, estetsko izčiščena rešitev, ki je bila zelo uspešna. Na trgu se je obdržala šestnajst let in bila prodana v več kot dva milijona primerkov, meni pa je leta 2014 prinesla nagrado, imenovano brezčasno slovensko oblikovanje. V tem času si se tudi ustalil in poročil? Po približno dveh letih v Iskri sem vzel kredit in kupil prvo stanovanje. Nekega dne sem srečal svojo osnovnošolsko ljubezen Ireno, ki je delala kot vzgo- jiteljica v Ljubljani. Povabil sem jo na kavo v stano- vanje – in je ostala. Poročila sva se leta 1980, rodila se nama je hči Živa, dve leti za njo pa še sin Žiga. Bila sta zelo pridna otroka. Moj atelje je bil vseskozi de- lovna miza v dnevni sobi in moja otroka sta vedno zraven risala na tablo ali ustvarjala iz papirja. Oba sta podedovala umetniško žilico, hči je akademska slikarka in balerina, sin pa nadaljuje z industrijskim oblikovanjem. V času , ko sta prišla otroka, se je odprl odde- lek za oblikovanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in tam si lahko nadaljeval šolanje. Res sem začutil, da srednja šola ni dovolj, hkrati pa sem se želel še bolj izobraziti na področju obliko- vanja, zato sem se leta 1984 vpisal na ALU in študij končal kot prvi študent smeri industrijsko oblikova- nje leta 1990. Moja mentorja sta bila prof. Saša Ma- ehtig in prof. dr. S. Bernik. Za diplomsko delo sem predložil baterijsko svetilko Prizma. O njej pravi Janez Suhadolc: ''Prozorne plasti oklepajo prizmo. Tam se svetloba lomi pod pravim kotom. Mislim, da je v tem izdelku veliko simbolne opredelitve obliko- valca Marjana Žitnika.'' Po dvanajstih letih v varnem okrilju Iskre si se odločil za samostojno pot. Zakaj? Razlogov za to je bilo več. Oddelek za oblikovanje v Iskri je razpadel, oblikovalce so razdelili v Iskrina podjetja. Dodeljen sem bil Iskri Zmaj, ki je že imela Živa, akademska slikarka in balerina. Železne niti 15 Marjan Žitnik 265 težave zaradi obremenjevanja okolja. Imel sem že nekaj poslov in tako sem postal samostojni kulturni delavec, kar mi je pomenilo velik izziv, hkrati pa mi je omogočalo svobodo in napredek. Verjetno ni oblikovalca daleč naokrog, ki bi bil bolj vsestranski od tebe, sposoben oblikovati praktično vse – oblikoval si predmete iz vseh mogočih materialov, lesa, plastike, kovine, vse od plastenke za vodo do pohištva, igral, elektromotorjev, zdravstvenih pripomočkov, sesalcev, baterij, celo trosilca za gnoj … Obe- nem pa imaš več kot 260 realiziranih projek- tov v svojem portfoliu. S katerega področja imaš največ izvedenih projektov? Kako ti vse to uspeva? Največ uspešnih projektov sem izpeljal na tehničnih področjih: elektrotehnika, merilni instrumenti, me- dicinska oprema, svetila, izdelki za dom. Ustvarjam izdelke za rabo, likovno zreducira- ne na najnujnejši okvir funkcije, brez namena biti predvsem všečen in trendovski. Izdelek mora biti preprost, funkcionalen in lep. Tako sem razvil veli- ko izdelkov za vsakdanjo rabo: stojalo za koledar, embalažno dozo za kakav Benko, sveče in svečnike, plastenke za vodo Tiha, terminal za registracijo de- lovnega časa Špica, sesalnik Aqua Viva … Običajno delam za naročnika. Ob naročilu se povežem s hišnim timom, kjer imajo specialiste za posamezne produkte, ki dobro poznajo svoje mate- riale in tehnološke možnosti. Najprej skupaj postavi- mo izhodišča, potem pa iščem odgovore na njihove zahteve, kako izboljšati izdelek, ga narediti bolj pre- poznavnega in uporabnikom prijaznejšega. Pri obli- kovanju vedno pazim, da optimalno izkoristim na- ročnikovo obstoječo tehnologijo za izdelavo novega produkta. Tako zagotovim izvedljivost projektov. Pri razvijanju projekta pridem včasih tudi do novih tehnoloških rešitev in izboljšav. Tak primer je ventilatorski konvektor Climmy4, izdelek Klime Godovič. To je klimatska naprava, ki poleti hladi, pozimi greje. Včasih je bilo treba ročno obrniti po- krov konvektorja glede na to, ali prostor grejemo ali hladimo. Moja rešitev omogoča obračanje lamel z daljinskim vodenjem. V tovarni so to novost tudi patentirali v Bruslju, to je evropski patent OM- -1A-2006. Ta izdelek je omogočil 200 novih delov- nih mest, ko so proizvodnjo prenesli v Bosno. Kot zanimivost naj omenim tudi parapetni kon- vektor z naravno konvekcijo, ki sem ga razvil za idrijsko Hidrio in ima zaradi modularne gradnje kar 600 standardnih velikosti. Lahko rečem, da vedno pošteno opravim svoje delo, da za njim stojim in ga podpišem. Vsak izdelek odraža dolgotrajno in premišljeno oblikovalčevo delo. Kot sem že rekel, nimam ateljeja, delam v domači dnev- ni sobi. Ko sem bil mlajši, sem se usedel v avto in se odpeljal do možnih bodočih naročnikov. Pokazal sem, kaj sem že oblikoval, in tako imel vedno dovolj dela. Pogosto sem delal pozno v noč, saj se naročnikom običajno mudi, od prvih skic do končnega rezultata pa je lahko zelo dolga pot. Zdaj je lažje, saj me naročniki dobro poznajo, mi zaupajo in me tudi sami poiščejo. Janez Suhadolc te imenuje oblikovalski poto- hodec. Piše: ''Marjan Žitnik je najbolj zamiš- ljen oblikovalec na Slovenskem. Marjan Žitnik Žiga, industrijski oblikovalec. Železne niti 15 Marjan Žitnik 266 kar naprej tuhta nove oblikovalske podvige. Marjan Žitnik je osebnost redkih besedi, a zato toliko bolj razvidnih dejanj. Marjan Žitnik rad dela. Ta značajska posebnost v zdajšnjih časih ni več cenjena … Marjan Žitnik ne bo nikoli bogat, saj rad dela …'' Marjan, kakšen je obli- kovalčev kruh? Kot samostojni kulturni delavec sem za vse sam – iščem naročila, izvedem projekt, čakam na plačilo, terjam. Ni stalne plače, in kljub temu da so naročni- ki zadovoljni, se je že zgodilo, da za opravljeno delo nisem dobil plačila. So dobra in so slaba leta. Včasih nas je rešila ženina plača, vendar se solidno zasluži, če si priden. S svojimi deli si se trajno zapisal v zgodovino slovenskega oblikovanja. Veliko si razstavljal, v domovini in tujini, ogromno skupaj z drugi- mi umetniki, pogosto pa tudi samostojno. V le- tih 1992–2017 si imel devetnajst samostojnih razstav. Naj jih nekaj naštejemo: Razstava na 17. svetovnem kongresu ICSID, v Ljubljani leta 1992, v Arhitekturnem muzeju Ljubljana leta 2001, v Cankarjevem domu leta 2003 in 2013, na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani leta 2004, v Loškem muzeju leta 2001, 2004, 2006, v Tržiškem muzeju leta 2005, pa seveda v domačem Muzeju v Železni- kih leta 2001, 2008, 2013, 2014 in 2017. Kaj ti pomenijo razstave? Ali te veseli, da lah- ko pokažeš svoje dosežke ali so nujno zlo? Ver- jetno pa služijo kot promocija, uveljavljanje in ne nazadnje pridobivanje novih projektov? Razstave so pregled opravljenega dela, neke vrste inventura. Nekatere so tematske, druge pa izbor dela v določenem obdobju, nekatere so samostojne, druge skupne. Vedno pa me prevzame zadovoljstvo, veselje in ponos, ko je razstava postavljena in so dela na ogled. Pravzaprav pa nikoli nisem dobil di- rektnih naročil na razstavah. Tvoj opus je bil vedno opažen, odmeven in tudi nagrajen. Naj naštejem najpomembnejše na- grade: • 1991, natečaj ETI Izlake – 3. nagrada • 1 996, priznanje za odličnost Svetovnega zdru- ženja oblikovalcev ICSID na BIO 1 5, Ljubljana • 2001, nominacija za nagrado Prešernovega sklada • 2002, nominacija za podelitev Župančičeve nagrade Razstava v Arhitekturnem muzeju v Ljubljani, skupaj s kustosom Matijo Murkom. Železne niti 15 Marjan Žitnik 267 • 2004, 2005, 2006, 2007, priznanje UKO Kropa • 2005, skulptura Zvezda sprejeta v stalno zbirko Loškega muzeja • 2005, natečaj IMP Klima, Godovič – 2. nagrada • 2006 inovator leta za integralni usmernik zraka Climmy 4 • 2011, priznanje za inovativni proizvod – se- salnik Aqua Viva na 6. Slovenskem forumu inovacij • 2012, srebrna nagrada za inovacijo – sesalnik Aqua Viva, Gospodarska zbornica Slovenije • 2013, stol Komet sprejet v stalno zbirko sedež- nega pohištva Narodnega muzeja Slovenije • 2013, priznanje Oblikovalski presežek jesen • 2013 za sesalnik Aqua Viva • 2014, nagrada brezčasno slovensko oblikova- nje za ročno baterijsko svetilko Z 14 za Iskro • 2014, priznanje in nagrada PLUS X AWARD za inovativni in najboljši proizvod Aqua Viva • 2017, priznanje DOS, oblikovalski dosežek za Project Chair/Rex Kralj • 2018, Groharjeva nagrada, Zveza umetnikov Škofje Loke Nagrada "brezčasni". Groharjeva nagrada. Katera nagrada pa ti največ pomeni? Brez dvoma je to nagrada brezčasno slovensko obli- kovanje, saj je velika čast in privilegij biti v družbi z največjimi oblikovalci našega časa, Nikom Kraljem, Bibo Bertok, Oskarjem Kogojem. Hkrati pa to nagra- Železne niti 15 Marjan Žitnik 268 do podelijo stanovski kolegi oblikovalci, kar pome- ni, da te nagrajuje in priznava stroka. V letošnjem letu me je razveselila Groharjeva nagrada, ki mi jo je podelilo Združenje umetnikov Škofja Loka, katerega član sem tudi sam. Izročil mi jo je župan občine Škofja Loka Miha Ješe na otvorit- vi moje razstave Delavec za boljši svet na predvečer kulturnega praznika, 7. 2. 2018, v Groharjevi galeri- ji na Mestnem trgu v Škofji Loki. Ko omenjaš Nika Kralja, ne moreva mimo tvo- je reinterpretacije njegovega slavnega stola modela 4455, ki si jo naredil za ljubljansko podjetje Rex Kralj. Ta stol je bil oblikovan iste- ga leta, kot si se ti rodil. Res sem vesel, da so me v podjetju poiskali za ta projekt. Nika Kralja sem osebno poznal in njegovo delo je imelo velik vpliv name. To je bil velik izziv, saj sem moral ohraniti duh iz šestdesetih let in ga hkrati posodobiti. Sedežna ploskev in naslonjalo iz lesa sta nespremenjena, stol pa ima po novem kovinsko konstrukcijo, tako da je stole možno na- kladati enega na drugega, ne da bi se stoli odrgnili. Nova konstrukcija ogrodja omogoča, da hrbtni del malo zaniha, ko se naslonimo. Originalni Kraljev stol je za današnjega človeka precej ozek, zato je nova različica malo širša, čeprav so gabariti sedala in naslona ostali enaki. Zaradi povpraševanja sem oblikoval še različico barskega stola. Kateri projekt pa je bil najbolj nagrajen? Zagotovo sesalnik Aqua Viva. Zanj sem dobil prizna- nje za oblikovalski presežek četrtletja jesen 2013 (Društvo oblikovalcev Slovenije), srebrno medaljo za inovativnost (Gospodarska zbornica Slovenije), mednarodno nagrado Plus X Award za najboljši pro- dukt leta 2014 in certifikat za inovativnost, dizajn in funkcionalnost. Veliko priznanje za ustvarjalca je tudi vključi- tev njegovih del v stalne zbirke muzejev, kajne? Res je. Arhitekturni muzej Ljubljana je v svojo zbir- ko leta 2001 vključil naslednje moje industrijsko oblikovane predmete: inštalacijski odklopnik (ETI), vrtna garnitura (Ta- lum), udobni telefon (Iskra STI), merilniki inštalacij Smartek 1, 2, 3 (Metrel), multimeter (Iskra Instru- menti), sesalnik Modulo (Liv Postojna), večnamen- ski terminal (Špica International), plastenka Tiha (Kolinska), aspirator Vacumed 100A, (Medicop), od- vodnik kondenza (Iskra Tela), garnitura stolov Red (Javor), miza Red (Javor). Delavec za boljši svet, razstava v Groharjevi galeriji. Železne niti 15 Marjan Žitnik 269 Leta 2003 so v zbirko Arhitekturnega muzeja vključili še: ročne svetilke Z 14, Z 24, Z 44 (Iskra Zmaj), stojalo za namizni koledar (Interfilm), na- mizno svetilko Z 51 (Iskra Zmaj), prikazovalnik pozicij (Iskra Tela), vtikač 08 C (Elvez), aparat za ekspres kavo Emonec E1 (Emonec kafe), embalažno dozo (Mercator Emba), ovojnino za CD (DZS), lovski nož Jurij (6. kolonija Iveta Šubica) in gumb za štedil- nik (Corona). Poleg tega je bila leta 2005 skulptura Zvezda sprejeta v stalno zbirko Loškega muzeja, leta 2013 je bil stol Komet sprejet v stalno razstavo sedežnega pohištva Narodnega muzeja Slovenije in leta 2016 je bila mladinska pisalna miza sprejeta v stalno zbirko pohištva Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Ko pogledamo predmete, ki jih je Marjan Žitnik oblikoval, lahko vidimo rdečo nit, ki povezuje njegovo zgodnje oblikovanje z zadnjim, zrelim obdobjem. Ta rdeča nit izvira iz filozofije Victorja Papanka, ki ga je kot dijak imel možnost poslušati na Filozofski fa- kulteti v Ljubljani. Victor Papanek je bil zagovornik socialno in ekološko odgovorne- ga oblikovanja, pri katerem oblikovalec ne sme zavajati z načičkanimi, trendovskimi, pogosto neuporabnimi ali celo nevarnimi formami. Prav tako je Žitnikovo ustvarjanje pošteno, natančno in trajnostno naravnano. Marjan Žitnik je srečen človek, ker se je uspel preživljati z delom, ki ga je vedno veselilo. Sam pravi, da so v življenju vzponi in padci, da je bilo včasih tudi težko. Ven- dar je v življenju zmagovalec tisti, ki pusti ovire za seboj, in ko se ozre nazaj, ima kaj pokazati. In Marjan ima resnično veliko pokazati … Pri petnajstih letih si zapustil svoj domači kraj in od takrat bivaš v Ljubljani. Verjetno se poču- tiš Ljubljančana? Ravno nasprotno. Še vedno imam stanovanje na Kresu in počutim se domačina. Tu so moje korenine in tukaj imam večino sorodnikov. Železne niti 15 Marjan Žitnik 270 Železne niti 15 Marjan Žitnik 271 Železne niti 15 Marjan Žitnik 272 Železne niti 15 Marjan Žitnik 273 Železne niti 15 Marjan Žitnik 274 Železne niti 15 Marjan Žitnik 275 Železne niti 15 Marjan Žitnik 276 Železne niti 15 Marjan Žitnik 277 Železne niti 15 Marjan Žitnik 278 Železne niti 15 Marjan Žitnik 279 Železne niti 15 Marjan Žitnik 280 Železne niti 15 Marjan Žitnik 281 Železne niti 15 Marjan Žitnik 282 Železne niti 15 Marjan Žitnik 283 Železne niti 15 Marjan Žitnik 284 Železne niti 15 Marjan Žitnik 285 Železne niti 15 Marjan Žitnik 286 Viri: Pogovor z Marjanom Žitnikom, univ. dipl. oblikovalcem. Razstavni katalogi: MARJAN ŽITNIK, industrijski oblikovalec, Besim Spahić, Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, 2003. MARJAN ŽITNIK, industrijski oblikovalec, Arhitekturni muzej Ljubljana, 2001. MARJAN ŽITNIK, Razstava Industrijsko oblikovanje, Janez Suhadolc, 2001. MARJAN ŽITNIK, Delavec za boljši svet, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2018. Članki: Igor Kavčič, Od baterije do sesalnika, Gorenjski glas, 8. 1. 2016. Katja Nared, Najnovejši član brezčasnih slovenskih oblikovalcev je Marjan Žitnik. URL: https://siol.net/trendi/dom/najnovej- si-clan-brezcasnih-slovenskih-oblikovalcev-je-marjan-zitnik-55809, odprto: 28. 4. 2018. Eva Prelovšek Niemela, Intervju Marjan Žitnik, http://zavodbig.com/portfolio-items/marjan-zitnik-rocna-baterijska-svetilka- -z14-za-iskro, odprto: 28. 4. 2018. Ana Šubic, Tudi Kralj bi bil zadovoljen, Gorenjski glas, 22. 5. 2017. Fotografije so last Marjana Žitnika.