—~»< 114 >~—
Serafina
(Povest. — Piše Basnigoj.) (Dalje.)
VII.
okaj vode se je vže odteklo v raorje, odkar je zapustila Eozalka Eeko. Marsikaj se ,je v tem izpremenilo. Zorica je rastla in cveteh kakor pomladanska cvetliea. Vže so tudi njej potekale uriee v prijaznem zavetišči. Treba je bilo tudi misliti, kam se bo poslej obrnila. Ljubila je iskreDO Rozalko, kateri je poslala marsikako pismo. ci je bilo kav posuto z izrazi prisrenega prijateljstva. Ali eeprav je ljubila svojo prijateljico, vender ni eutila v sebi niti moči, niti poklica, da bi tudi sama zapustila svet ter šla za Rozalko. Njej se je pogosto stožilo po kršnem Suhem Selu. Oeprav* ni ondi užila nieesar dobrega, eeprav ni po-znala ne matere ne očeta, vender jo je vleklo nekaj nazaj v njen rojstni kraj. Gotovo to ni bilo nie drugega, kakor prirojeua dornovinska ljubezeu. Ta stori, da nam je všeč kraj, kjer nam je tekla zibel, da hrepenimo po borni kočiei, kjer smo slišali prve glase dobre matere, da s posebnim spoštovanjem mislimo na kraj, kjer nas je učila pobožna babiea zaznamovati čelo z znamenjem sv. križa. Lepa in vzvišena je taka domovinska ljubezen; nikdar je ne zatajimo!
V tem ko je Zorica tako proevitala, venil ,je Gulič od dne do dne. Mnoge skrbi so mu razorale liee, da ni bilo več gladko, kot nekdaj. Delo in trud sta mu upognila krepko telo. Sam je tožil svoji tudi vže priletni oskrbnici v Snkem Selu, da kar neved-e leze v grob. In takrat ga je ona vnovič posvarila in rau svetovala, naj vzame Rozalko za svojo.
Gulič ji ni odgovarjal. Ali treba bi ga ne bilo opominjati. Zakaj pogosto je premišljal sara, kako in kaj bi ukrenil. Prav zato je tudi prišel v Suho Selo, da gre drugi dan na Eeko ter se tam zraeni s prednico Terezijo zaradi Rozalke. Zares je drngi dan proti poludnevu vže zvonil pri vratih Marijinega zave-tišea Gulič. Preduica se je zavzela, kaj da je prineslo moža na Eeko, ker ga vže davno ni bilo videti.
Gulič ji je povedal precej na široko svoje težave in tako prav po ovinkih še le izrazil svoje ranenje.
Terezija mu sočutno odgovori:
,,Zal, da vam ne morem več izročiti Rozalke. Božja volja je bila, da je ne dobite. Zakaj ona je slušala božji glas ter šla v Gradec, da bode usmiljena sestra." Zavzel se je Gulič in zelo je  bil  poparjen,  ker  mu  je  izpodletelo.  kar je nameraval.
Nekaj časa je raož kar molčal. potem je pa vstal in hotef oditi dejal: BCe je pa božja volja tako, da bom popolnoma zapuščen na stara leta, naj pa bom v imenu božjem."
—.¦< 115 >——
Tedaj se domisli predaica Zorice. Pokliče Guliea nazaj ter ga vpraša, ali ne bi hotel mesto Bozalke vzeti Zorice. Pove mu, da je pridna, da se posebno rada peea z gospodinjstvom in pa da vedno toži po Suhera Selu.
»Zorica, lejte, lejte, skoro sem pozabil na otroka. Olovek ima preveč skrbij, pa ne more vsega pomniti. Gajte, pokažite mi jo. Oe je resnica, kar mi pravite, bila bi tudi Zorica zame!"
Hitro pokliče prednica gojenko Zorieo. Ko ta čuje. kaj hoee Gulič, zajokala je skoro samega veselja.
nVidiš, dekle," govoril je resno Gulič, „ prišel sera, da bi vzel s seboj Ro-zalko. Ali to je vzel vže Bog in jo namenil za kaj bolj vzvišenega. Sedaj mi sve-tuje čestita gospa prednica, da bi vzel tebe mesto Eozalke. Ali bi šla z menoj v Suho Selo?"
,,Hvaležna vam bom, če rae vzamete s seboj!" odgovarja ihtee Zorica.
,,Ako boš mož beseda, ne bode ti žal. Vidiš, da se jaz staram. Staremu elovekn je treba postrežbe. Ali jaz ne bi mogel trpeti, da mi streže kdo le zaradi dobička. HoCem, da potrpi z menoj iz ljubezni. Zato ga bo Bog poplačal. Kar mu bora jaz zapustil, to ni tolikega pomena. Živel bode lahko in glada mu ne bo trpeti. Mirnim sreem bo tudi dal kaj raalega vbogajrae, da bodo raolili reveži za pokoj moje duše. A!i bi ti npala izpolnjevati vse to, kar zahteva od svoje rejenke sivi Gnlič?"
Pri tem je prijel Zorieo za roke ter ji pogledal v nedolžne oči, kakor bi liotel sam brati odgovor. Zorica se stisne k prednici in jo milo zaprosi:
nKaj ne, da bom pridna, ljubezniva in poslušna? Obljubite vi mesto raeue!"
Preduica je zares obljubila mesto nje, in Gulie je bil zadovoljen. Poraenili so se tako, da Zorica ostane še do konca šolskega leta v zavetišei, in da jo bodo v tem prav posebno vadili v gospodinjstvu. Potem pa lahko pride takoj h Guliču.
Ta je ves vesel še-Ie proti večeru zapušeal Reko. Njegova konjiča sta po-znala, da je gospodar dobre volje. Zakaj ne jedenkrat ni trenil po njiju z bičem. Zato sta hodila, kakor jima je bilo drago. Sedaj sta šla počasi, sedaj sta zopet zdirjala. Gulič je pa slonel v koleslji, in večkrat so se mu ustnice nabrale na smeh. Gotovo je premišljal, kako bo v bodoee prijetno, ko mu bo stregla roka, katero bode vodila Ijubezen in nesebičnost. Tista skrb, ki mu je risala poprej dolgo-časno in mrzlo starost, ko bodo mnogi koraaj čakali, da ugasne, ali pa se mu dobrikali, da bi prejeli večje deleže, tista skrb je izginila. Oakal je veselejše bo-dočaosti.
Kako lahkim srcem morajo čakati stariši starosti, če upajo na svoje otroke, da jim bodo trdna opora v bolezni in nadlogi. Ali hkrati pa tudi gorje otrokn, ki bi se tako spozabil, da bi ne skrbel za bolne, onemogle stariše z vso Ijubeznijo. Kazen četrte božje zapovedi ga mora zadeti: Dolgo ne bode živel in ne bo se rau dobro godilo na zemlji!
VIII.
Vsak človek ima neko skrivno nagnjenje, katero ne miruje, da ne bi razodel veselja ali žalosti komu drugemu. Kako hitro prihitite vi pravit ljubljeni materi, da vam je podaril strijček ali boterček lepo igračo. In ko se ji začudi in nasmeje
7*
—•¦< 116 >¦*—
dobra mati, tedaj je vaše veselje še večje. Prav tako je z žalostjo. Ge se le malo vrežete ali vbodete v prst, da pogleda iz njega rdefa kri, brž hitite k očetu ali materi, da jima potožite nesrečo. Mati nekoliko popiha vrezani prstek in ga lepo obveže, pa ste pri tej priči zdravi.
Tako se je godilo tudi Guliču. JSTajprej je razkladal stari oskrbniei, kaj in kako da se mu je izteklo na Reki. Zapovedal ji je, naj pazi, da bo vse v redu pri hiši, ko pride mlada gospodinja. Zakaj ta bo ueena in spretna; ne bo ji všeč, če bo po hramih in kuhinji vse navskriž.
Oskrbniea je nekoliko godrnjala, eeš, kaj bo vedelo tako dekle in kako bi gospodinjilo. Ali ženica vender-le ni bila napačna. Še veselila se je, da bo lahko sama odložila včasih kuhalnico ter se nekoliko oddahnila. Zakaj leta so jo tudi vže tlačila in soparica ob ognjišči ji ni ngajala.
Ali Gulič ni ukazoval sarao drugim. Vedel je dobro, kaj je njemu samemu storiti. Perilo, posteljina oprava, vse je bilo dokaj ponošeno in obrabljeno. Odkar je umrla Gulička, ni bilo nikogar, da bi se menil mnogo za take stvari. Gulič je bil skromen človek in z vsako reejo zadovoljen. Zato ni mislil nikoli, da bi se njegovi premožni hiši spodobilo tudi kaj nove oprave. Toda sedaj se je zasuknilo drugače. Opazoval je, kako je na Eeki v sirotišnici vse snažno in lepo, kako vse v redu. Treba je, da tudi pri nas napravim kaj eednega, da bo imela Zorica veselje, ko bo prala in snažila.
Napregel je toraj ter se namenil v Trst, da nakupi potrebnih stvarij. Ko privozi do Hrpelj, šine mu naenkrat misel v glavo: »Kaj, ko bi povedal Babudru, kako je z Eozalko in da dobim jaz hčerko — gospodinjo?"
Ne moremo reči, da bi bila Gulič in Babuder posebna prijatelja. Ali znanca sta bila, in Gulič je bil vesel, če je le komu mogel praviti, da mu je Bog dal srečo, da bo imel na stara leta skrbno hčerko, ki mu bo stregla. Vedel je tudi, da Babudru gotovo ustreže, če mu pove, kje je Eozalka.
Potegnil je za desni voj, in konja sta ubrala pot, ki vodi proti severu iz Hrpelj v Kačiče. Storil je sicer Gulie s tem precejšen ovinek. Toda voz je bil prazen, cesta gladka in konja iskra. Ni se mnogo poznalo.
Ko v Kaeičih vozi mirao Misličeve — rojstne hiše Eozalkine — vidi, da je sleme podrto in da je navoženega mnogo gradiva, kamenja in opeke.
BLej ga, na zidanje se je spravil," govoril je Gulič sam pri sebi. MSamo Bog ve, kaj da leži vse v kolobar krog hiše. Morda mu je burja vrgla sleme. Gotovo je preveč skoparil mož možinasti in ni dal popraviti strehe; sedaj pa ima streho na tleh!"
V tem privozi na Babudrovo dvorišče. Hlapee je poznal konje. Hitro je prišel izpregat ali še hitreje je pravil: BNe veste, kaj se je zgodilo pri nas včeraj! Zidarje smo imeli pa tesarje, da bi popravljali ono kupljeno hišo. Naš oče je šel na sleme in pomagal podirati streho. Kar se niu odlomi trhleno bruno in pade mej navoženo kamenje — bruno pa nanj. Pojdite pogledat! Nič ne more, nepre-nehoma vzdihuje!"
Gulič stopa naglo v sobo, kjer je ležal ponesrečenec. Žena je stala pri po-stelji in jokala in obupovala, ker ni mogla nič pomagati. Babuder sam je ječal in večkrat škripnil z zobmi, ker so bile bolečine tako neznosne.
i
•¦< 117 >¦•
Ko bolnik zagleda Guliča, vsklikne: ,,Ti pomagaj, pomagaj, ee ne, mi je poginiti! Ah moje noge, moje noge!"
Gulič je takoj spoznal, da je zares velika nesreča zadela Babudrove. Toda čutil je tudi dobro, da je tako obupovanje in žalovanjo vender preveliko. Spoznal je, da ne veje v družini pravi duh, duh one krščanske ljubezni, katera daje člo-veku moči, da ga tudi nesreča ne more tako silno potreti. Tolažil je in popra-ševal, če so poslali po ždravnika. Tudi duhovnika je omenjal; ali videlo se je, kako neljubo je zadelo to bolnika, in žena je priznala, da je tako zbegana, da ni poslala po zdravuika in tudi on hi ga morda ne maral. Zakaj zdravnik je daleč in to staue ranogo denarja.
Gulie je kimal z glavo in je bil vesel, da ni bil sam tako lakoin na denar. Kaj koristi Babudru ves trud, s katerim je grabil na kupe vse življenje! Ali še nekaj drugega je bilo pri njem. V Babudrovi zakladnic.i je bil marsikak vinar uboge sirote, katero je lakoranik stiskal tako dolgo, da je šla zadnja kravica iz hleva, da se je prodala zadnja njiva. Ti krivični vinarji, ta krvavi denar je bolel Babudra bolj, kakor zlomljeni nogi in ranjena glava. Silno težo na njegovi vesti je delala tudi Mislieeva lastnina — dediščina uboge Eozalke. Kaj je čudo potem, če se je hranti Bahuder duhovaika; strašna mu je bik misel, da se bliža dan povračila, ko bo treba mnogo blaga vrniti — ko se bo moral sam ločiti na veke od svojega imetja, in ko bode marsikaka mati kazala lačni in bedni deci iijegov grob, češ, tu-le trohni tisti, ki je zakrivil, da nosite raztrgano obleko in se trgate za grižljej kruha. Ne — ne! To njeimi ni šlo v glavo. Hotel je še živeti in še uživati in še pridobivati.
Zato je tudi takoj pritegnil Guličevemu nasvetu, da ga prepeljejo v Trst v bolnico. Največ upanja je, da ga ozdravijo tam, ker je mnogo izvedenih in veščih zdravnikov. Gulič mu celo ponudi svoj voz ter mu obljubi, da ga popelje sam v bolnieo, če si le upa na pot. Bolnik je pokimal. Gulič gre in ukrene takoj vse potrebno. Na vozi so napravili mehke pernice in vanje položili nesrečneža. Silno je moral trpeti; zakaj stiskal je krčevito ustnice in pot mu je lil z obraza. Žena je prisedla k njemu, Gulie je pognal in počasi se je premikal voz po gladki cesti med kršnim skalovjem proti Trstu. Govorili niso ničesar na vozi. Bolnik je srpo upiral kalne oči proti nebu, žena je vedno plakala, Gulič je pa premišljal nestauovitnost človeške sreče. Ali vedno se mu je tudi vrivala misel, kaj, ko bi bil ta udaree prst božji? Zakaj se je ponesrečil na Misličevi hiši? Ljudje so go-vorili čudne stvari; raorda je nesrečnež zares prevaril Eozalko in da ga sedaj Bog zato kaznuje. Toda zopet je potegnil z roko po čelu, da bi odgnal mučne misli; zakaj ni hotel obsojati svojega bližnjega vedoč svetopisemsko svarilo: ,,Ne sodite, da ne boste sojeni."                                                                     (Konee prihodnjie.)