JE LI NAM TREBA KRITIKE ALI NE? - '
Med tistimi, ki so se z Levstikom vred za kritiko poganjali, sem — če se
ne motim — najprvi »kramljal«. Spodobi se mi torej, da se pogovorim z Novicami,
ki so nas zastran kritike nekako strastno zavrnile, s prijazno in ne
z mogočno besedo, ker dozdeva se mi, da gre za važno reč.
Vidim, da moram povedati, da kritika ne obsega le »gramatike« in »germanizmov
«; to je le obleka, ki naj se šele potem sodi, ko se je jedro, to je notranja
predmetova cena iu razsnova, po celem obsežku vsestransko pretehtala,
ne pa >per Bausch und Bogen psovala«. Res je, presojevali in čistili smo črko
in gramatiko, ali, kakor Novice pravijo, »gramatiko godli in germanizme grajali
«, že doslej času povšeči; zato pa smo tudi tukaj še dovolj srečno napredovali:
čeravno je zoper ta napredek včasih kak vihar vstal, vendar je vselej
pravo obveljalo in se polagoma ukoreninilo v našem slovstvu. Spominjam le
na Čopovo vojsko, na novooblikarski vihar in na pravdo o dovršnih in nedovršnih
glagolih. Vse troje je rodilo slovstvu obilo koristi: to spoznajo sedaj
U Loški razgledi 209
že tudi skoraj vsi tisti, ki so se ustavljali napredku. Ne kesajmo se torej
abecedne vojske in »gramatičuega kavsanja«, čeravno smemo reči, da je kavsanje
zbudila vselej le tista stranka, ki se je morala poslednjič podati. Možje
napredka so vstali vselej s prepričevalno besedo na noge. Zaničevanje od
druge strani jim je le tedaj in tedaj kako grenko izsililo — saj kri ni voda.
Naj napreduje odslej gramatika kakor doslej! Prašam pa, koliko kritike je
doživelo doslej naše slovstvo, kar se tiče njegove notranje cene? — Skoraj
čisto nič! Tu nas žuli čevelj, tu je treba na prste stopiti, ako nočemo ostati
do sodnega dne samo slovničarji. Kritika je neločljiv del slovstva vsakega
naroda, z začet jem njegovim se začenja ona in napreduje s slovstvom vred:
ona meri slovstvo po njegovi stopnji, na kateri ravno stoji, in mu trebi pot
k vedno večji omiki. — Kjerkoli zastaja kritika, zastaja z njo vred slovstvo.
To resnico spoznavajo vsi izobraženi narodi, in vsa izobražena slovstva so nam
žive priče, da je slovstvo toliko uspešneje napredovalo, kolikor bolj ga je
podpirala umna in poštena kritika. Ni tedaj res, da sedaj še ni čas za kritiko.
Kaj nam bo pa pomagala šele tedaj, ko bo naše slovstvo že dovršeno in bo
jelo, kakor vsaka reč pod soncem, počasi hirati? Cisto nič, mlatila bi prazno
slamo, slovstvo bi ostalo, kakor se je izvršilo. Popravljaj in krpaj brez uma
postavljena poslopja, pa boš videl, koliko boš opravil.
Vsak pisatelj, ki ne piše zgolj za dobiček in za lastno slavo, ampak za
narod, mora vesel in hvaležen biti, ako ga kdo na to in to opomni, da popravi
in se v drugo enakih napak ogiblje. Se surov človek se zahvaljuje za podučevanje,
koliko več pa moramo to od pisatelja terjati, katerega čislamo za izobraženega
človeka. Ce pa kdo piše sam zase in je tako občutljiv, da ga vsaka
besedica brž v kožo vbode, ali v svojo slavo tako zamaknjen, da misli, da mu
ni vrstnika pod soncem, naj pa ne prodaja svoje učenosti svetu, ampak obeša
naj svoje umotvore po izbah, v katerih stanuje, na vse štiri stene, naj jih okuje
v zlate okvire in naj se jim čudi, kolikor mu je drago. Kar pride med občinstvo,
to pa je lastnina vseh in občinstvo ima pravico, mu tisto stopnjo odkazati,
katere je vredno.
Za volj »male peščice pisateljev« se nikakor ne sme kritika zabran jevati;
naj bo že pri takih okoliščinah kolikor mogoče ljubezniva, vendar pa zdrava
in vseobsežna; da pa naših pisateljev vendar le ni tako mala peščica, pričuje
že to, da morajo slovenski časopisi sestavke na stran devati, ker jim prostora
pomanjkuje, da marsikatero delo trohni v omari, ki bi vredno bilo, da se na
dan spravi; koliko takih del bi bilo že zdavnaj med ljudstvom, ako bi smeli
naši nepremožni pisatelji tiskarske stroške — s peskom plačevati! Ker se pa
veliko njih in najizvrstnejših lovi po svetu s trebuhom za kruhom, torej je
njihova mošnjica preveč skrčena, >da bi se vsedli in delo za delom na svetlo
dajali in tako bogatili slovstvo naše«. Se košček kruha si mora ta in ta pritrgovati,
da ima za poštnino.
Ce je bila naša kritika doslej s-bolj ljubezniva mati«, bodi tudi odslej;
ali ljubezniva mati ni tista, ki otroku skoz prste gleda in njegove pregreške
zakriva: taka ljubezen je slepa, škodljiva; ljubezniva mati mora otroka ljubiti,
pa tudi svariti in karati. Ravno taka je s kritiko. Mi ne želimo pisateljev
s kritiko na nos na vrat naskakovati in žaliti, ali to želimo, da nam bi kak
umen mož odkrival naše slabote v pisanju, pa tudi zasluge po dolžnosti cenil,
da nam bi glavo bistril, nas odvračeval od prihodnjih pomot, priporočeval
dobra dela, za slovstvo budil in vnemal dobre pisatelje, posebno nade polne
- ^ 210 . - • '"•
/
mladeniče; na mladih svet stoji. Mi želimo, da se vsakemu pisatelju tisto mesto
odkaže, katerega je vreden; da se nepoklicani pisači, katerih dela so narodu
v sramoto in škodo, zavračajo iz častitljive družbe narodovih prvakov. Mi
nočemo nobenega novega viharja, ampak pametnega in treznega presojevanja
naših del. To pravico pa nam je dala že naravna postava, in gorje nam, ako
bi je ne bila; tekali bi še po goščah v volčjih kožah!
Vsak pisatelj piše tako, kakor ve in zna; kakor mu um in srce velevata.
Jeli um vsakega pisatelja »infallibel«? Jeli njegovo srce vselej prav ubrano?
Kdo bo to trdil? Ce pa ni tako, ali ni prav po bratovsko, da se mu pove in
reče: Ti brate, lej, to jaz mislim tako in tako, pa ne zameri! Ce ima tak
pisatelj le kaj možganov v glavi, se bo zahvalil za poduk. Kaj pa, če kritik
pisatelja natolcuje? Tedaj se bo zavrnil, kakor se mu spodobi, in če ni za rabo,
ga bomo le kmalu v kozji rog ugnali. S krivično kritiko ne opravi nihče nič;
tak kritik postane poslednjič sam na sramoti. Kdor kritiko prav pozna, ve, da
je ona strnjeni um naroda. Korist kritike je tedaj očita. Upirajmo se še tako
zoper kritiko, čas je rabelj, stri bo skoraj vse ovire in postavil kritiko na mesto,
do katerega ima pravico.
Ce že mora biti, da se spomnimo nemške literature, pa poglejmo koj na
začetek taiste; vsaj to bo znano, kako so hrepeneli že prvi nemški pisatelji po
njej in kako so jo v dejanju rabili; kdor tega ne verjame, naj bere njihove
vzajemne dopise, pa bo tudi tukaj pravde konec. Da je ravno Lessing preporodil
nemško slovstvo, to izhaja od tod, ker pred njim ni bilo moža, ki bi
bil za tako delo sposoben. Ako bi pri nas kak Lessing vstal (ako ga že nimamo),
gotovo bi tudi naše slovstvo preporodil: godilo pa se bi mu morebiti, kakor
se je godilo najvrlejšim našim možakom. Nismo še pozabili, kako je moral
eden izmed njih lešnike treti, pa je imel, hvala Bogu, dobre zobe, tri jih je, da
so letele lupine iz Ljubljane notri do Donave! Drugemu so se metale kvante
na prezgodnji grob, potem pa spomenik postavil; zoper tretjega so Odisejev
meh odvezali in vse viharje nanj zagnali, poslednjič pa so sami poginili;
četrtemu so celo mili dar božji, košček kruha, od ust odtrgali! Nemški pisatelji
so živeli zgolj med nemškim narodom, so si slovstvene izdelke vzajemno rešetali;
slovenskih pisateljev pa goni usoda obilo po tujih krajih, ne morejo umotvorov
vzajemno rešetati. Iz tega je jasno, da imajo slovenski pisatelji še več
pravice na kritiko, kakor so jo imeli nemški. Pa saj nam ni treba hoditi med
Nemce, obrnimo se k prvemu bratu na jugu; od Reke se glasi za potrebo
kritike; čeravno je Neven nekega pisatelja že za strašilo na kol obesil, vendar
mu še niso vratu zavili. Časniki so za kritiko najpripravnejši. Od časnikov
terja občinstvo dobrih naukov in svetov; občinstvo kupuje knjige, terja torej,
da se mu priporočajo tiste, ki so mu najkoristnejše; to pa zmore le iz kritike
posneti; ako gleda le na oznanila in naslove knjig, se lahko zgodi, da kupi
mačko v žaklju. — Zopet važen dokaz, da je kritika potrebna.
Omenili smo, da se je sukala dozdajšnja naša kritika zgolj ob črki in gramatiki,
predmeta samega pa se je le redko in še tedaj le povrhu dotaknila;
če tedaj svetujemo kritiko tudi od te strani, ne terjamo, »naj se le obilno glasi
in rabi kritika; le kritika, le kritika!«, terjati pa moramo, da se ujema z današnjim
slovstvom, in kdo sme nas karati zavoljo te pravične želje? Gospodje
gotovo ne, katerim uhaja obilo več kritike kakor nam; saj so vse tiste učene
preiskave o starinstvu, katere priobčujejo in katere mi jako čislamo, kritičnega
zapopada. Kako sme tedaj kdo mahati zoper koga, ki je vpleten v isti zadevi!
u* 211
>Ali uhaja naše slovstvo na napačno pot ali ne, da bi potem kritika pravico
zadobila,« to se šele vpraša. To vprašanje pa zamore le kritika rešiti.
Lej, zopet potrebo kritike! Naj se nahaja slovstvo na še tako napačnem potu,
ako se zabranja kritika, se bo sploh mislilo, da je na najboljšem. Vse se mi
dozdeva, da ni še tako davno, kar je zgrešilo tudi naše slovstvo pravo pot,
vrnilo se je potem zopet na bolje; bilo bi morebiti do današnjega dne že globoko
ugreznjeno, ker mu kritika ni z napačnega pota pomagala, ako bi ga ne
bile vrnile — srbske narodne in Prešernove pesmi. Smo li že sedaj na pravem
potu? O tem se ne predrznem soditi, to mora nam kritika pokazati.
Da nas bi poslal >Prešeren rakom žvižgat«, kakor je poslal zvezdoglede
— pa naj se pomni v kakem pomenu — tega ne verjamemo. On je stal
vedno na strani napredka. Ko se je jelo naše slovstvo s pravega pota umikati,
j e bil on prvi, ki je to zapazil in grajal; njegove Pušice in njegova Nova
pisarija — večkrat v krivem pomenu od naših pisateljev rabljena —, celo
njegov spomina vredni stih: »Le čevlje sodi naj kopitar« nas nikakor ne more
česa takega uveriti.
Toliko bodi rečeno na peti stavek gospoda Hicingerja kritike in na pristavljeno
opazko v 37. listu Novic. V pretres prvih štirih-stavkov se za sedaj
ne spuščamo iu rečemo le toliko, da so vegasti, ker gospod kritik resnico z neresnico
meša. Da nisem lažnik, primem koj za prvi stavek, kjer stoji tole:
>Gospod pisatelj Napak tako govori, kakor da bi doslej nobeden izmed slovenskih
pisateljev ne bil razumel slovenskega duha.« In vendar gospod Levstik
v Napakah naravnost govori, da je Prešeren lepšal in gladil jezik. Kdor pa
jezik lepša, od tega se nikakor ne more reči, da ne razume jezikovega duha.
Ne rečem, da bi ne bil gospod Levstik včasih nekoliko preoster; s posebno
bistrim umom obdarovane glave so rade take; naj se mu to po bratovsko pove,
pa bo za vse prav. Sicer bi pa bilo dobro za nas, da prebiramo njegove spise,
v njih se nahaja dobrega nauka za vse. Prazno pričkanje brez dokazov zavračajmo
vsekdar, podajmo si marveč bratovsko roko in učimo z vljudno in
pošteno kritiko drug drugega. Tako se bomo vzajemno krepili in narod veličali:
ako pa kritika koga izmed nas z odra pahne, naj bo! Zguba ne bo velika.
To sem hotel povedati, pa nikomur v oponašanje: naj mi tedaj nikdo ne
zameri!
(Glasnik Slovenski 1858/11, str. 135—139.)
Opomba: Tukaj objavljeni izbor Cegnarjevih pesmi, proze in člankov naj predstavi
avtorja današnjemu občinstvu, hkrati pa naj služi kot dopolnitev spredaj objavljene
razprave (prim. str. 119—130) oCegnarju. Ponatisi so uravnani po sedaj veljavnem
pravopisu, sicer pa so v celoti verno objavljeni po sproti navedenih virih.
Izbral in priredil Branko Berčič .
212 • . -'•