v libijski puščavi. ftoman. Aogieški spisal A. Conan Doyle. (Dalje). Sarraika četa je bila že vsa zunaj v puščavi. Kamele so stale v zaledju, po štiri skupaj privezano, vojaki pa so ležali razkropljeni v dolgi redki črti in krožki srvkastega dima so sprcmljali prasketanje pušk, kateremu so beduini malomarno in brezuspešno odgovarjali. Toda gruča dervišev in dolga vrsta sairaških strelcev ni bil glavni predmet zanimanja za naše gledalce. Daleč zunaj v puščavi so jezdili trije eskadroni kamelarjev iz Wadi Halfe —. Naglo so prišli bliže in v primerni oddaljenosti se je vsa kolona razgrnila v obsežen polkrog. Derviši so bili med dvema ognjema. «Glejte, glejte!« je vzkliknil polkovnik in kazal na derviše. Njihove kamele so vse hkrati pokleknile, derviši so poskakali v pesek. Vsem na čelu je bil vitek, ponosen Arabec, ki ni mogel biti nihče drug ko Ali Wad Ibrahim. Za trenutek so ga videli, da je klečal in niolil. Nato pa je vstal, vzel neko reč izpod sedla in jo premišljeno razprostrl po pesku ter stopil nanjo. «Pogumen mož!« je dejal polkovnik. «Stopil je na svojo ovčjo runjo —!« «Kaj pomeni to?« je vprašal Stuart. «Vsak beduin ima ovčjo runjo pri sebi na sedlu«, je razlagal polkovnik. «če vidi, da je njegov položaj brezupen, pa je vkljub tcnm odločcn, se boriti do smrti,tedaj vzame svojo runjo, stopi nanjo in se bori, doklerne pade —. Borili se bodo, kolikormogoče drago bodoprodali življenjc, pa genili se ne bodo z mesta.« Krvava igra spodaj na peščenem pozorišču se jenaglo bližala koncu. Od vscli strani so pokale puške na neuklonljive beduine, krog dima in ognja jih je obdajal. Odgovarjali so, kolikor so mogli. Mnogo jib j« 4e kžalo mrtvih v pesku, kar pa je bilo še živih, so neustrašeno in mirno vlagali naboje in streljali. In dobrih dvanajst kamelarjev je ležalo v pesku in pričalo, da zmaga Egipčanov ne bo po ceni. Pa bojni rog jc zapel pri serraški četi iu diug v čeli iz Halfe mu je odgovoril. Napadalci so se strnili v eden sam obsežen krog. Še enkrat so zagrmelc puške in z divjim krikoin, ki so ga princsli seboj iz notranje Afrike, so se pognali Sudanci z bajoneti na derviše. Za nekaj časa ni bilo videti druga ko divji klopčič ljudi, dvignjena pušldna kopita, sulice in blcščcče se bajonete. Gost prah je zakril pobesnelo klanje. Pa spet je zapel rog, Egipčani so odstopili, se na mah uredili —. In sredi velikega kroga so ležali na svojih ovčjih runjah pogumni beduini, mrtvi do zadnjega. Devetnajsto stoletjc se je maščevalo nad sedmim. Z grozo na licih, pa z očmi polnim drhiečega zanimanja so zrle ženske na strašni prizor. Sadie in njena teta sta jokali druga ob drugi. Polkovnik se je obrnil k njima, da bi ju pomiril, — pa usta so mu niolče ostala odprta, ko je zagledal obraz gospe Belmonlove. Bled je bil in trd kakor iz niarmorja izklesan in njene velike oči so bila nepremične, kakor zamaknjenc —. «Za Božjo voljo — kaj vam je?« Mesto odgovora je pokazala po puščavi. Daleč zunaj, mnogo milj daleč onstran bojnega polja, se je premikala drolnia četa jczdccev. «Za Boga — res! Nekdo prihaja! Kdo bi utegnil biti —?« Vsi so napenjali oči pa razdalja je bila še prevelika in druga niso videli, ko da so jezdcci moški in da jih je kakih dvanajst. «To so tisti vragovi, ki so ostali z našimi prijatelji pod drcvjem«, je pravil Cochrane. «Drug nc more biti. Eno tolažbo imamo — uiti ne morejo več! Naravnost v levovo žrelo gredo —.« Pa gospa Belmont je še vedno strmela ven v puščavo, kakor odsotna —. Hipoma se je zgenila, krik se ji je izvil iz prsi, rok« je Yrgla k^išku —. «Naši so —!« je zavpila. «Naši so —! Polkovnik, naši so! — O gospodična Adams, naši so —!« Kakor znorela je divjala po vrhu, oči so se ji sve~ tUe kakor otroku ob božičnern drevesu. Niso ji hoteli verjeti. V toliki razdalji ni bilo mo- goče razločevati oseb. Pa gospa Belmontova je gledala v puščavo z ljubečimi očmi ženc, vsa njena duša je Ie-  žala v lem pogledu, vse njeno srce, iri Ijubezen ima  bistre oči —.  Zdirjala je po skalah k svoji kameli in še dolgo je  trajalo, dokler ni končno tudi polkovnik zapazil, kaj je  prineslo ljubeči ženi veselo novico iz daljne puščave —. V gruči jezdecev so se bleščale tri bele pike — in te niso mogle biti druga ko slamnati klobuki Evropejcev. Naglo je prihajala četa bliže in ko se je spravljal polkovnik s svojimi spremljevalkami, da pohiti priš/eceni naproti, so razločno spoznali med njimi svoje tri tovariše: tovariše: Belmonta, Fardela in Stephensa in za njimi dragomana Mansurja ler ranjenega sudanskega vojaka. Spremljal pa jih je nekdanji egiptovski topničar Tippv Tilly in z njim so bili njegovi ljudje —. Belmont jc poljilel v naročje svoje žene, Fardet pa je pograbil podpolkovnika za roko. «2ivijo Francijal Živijo AngležH Vse se je dobro izteklo, kajnc, polkovnik! Živijo križ in krščanstvo —!« Tudi Gocbranc je bil vescl loliko seve, kolikor mu je pripuščala njcgova liladna anglosaksonska narava. Z rokanii sicer ni mabal kakor Fardet, pa nervozno io krhajoče se je smejal, kar je bilo pri njem znamenje, da je do skrajnosti ginjen. «Moj ljubi prijatelj, preklicano sem vesel, da vas spct vidim vse skupaj! Ih-cpričan sem že bil, da ste izgubljeni. Nikdar v življenju nisem bil bolj vesell — Pa kako je to prišlo?« «To je vse vaše delo!« «Moje _?« <Da, prijatclj! In jaz sem se prepiral z vami, — jaz grdi nehvaležnežl« «Pa kako sem jaz Yas rešil?« (Končc prihodnjič.) _