Prebrali smo za vas
Preprečeno izdajstvo
Lani je izšlo pri Zavodu »BOREC« v Ljubljani delo našega občana Vilka Ko-larja: »Lačni, toda pogumni«. V delu ob-javlja avtor spomine na vojno ujetništvo in taborišča v Nemčiji in Italiji do svo-jega odhoda v partizane. Z dovoljenjem avtorja objavljamo naslednji odlomek iz obsežne knjige, ki obširno opisuje vklju-čevanje ujetih jugoslovanskih oficirjev v NOB.
NEKAJ DNI smo opazovali, kako so se ne-kateri naši oficirji zbirali okrog štaba, nekaj razpravljali, pisali in se prepirali.
»Kaj le kuhajo?« smo ugibali. »Spet bo nekaj novega,« so dejali drugi. Tretji pa so menili, da nas bodo morda selili.
Posvetovanje je trajalo nekaj dni. Polkov-nika Barleta smo videli, da je večkrat šel v nemški štab. Po vsakern njegovem prihodu smo spet stikali glave in kovali načrte. Zelo smo bili radovedni, kaj bo.
Vsak večer smo nestrpno čakali na zbor in nato na skupni sestanek v baraki, ko smo brali pošto; toda novega ni bilo nič.
Nekega večera pa je polkovnik objavil, naj se zberemo v baraki, da nam bo sporočil nekaj pomembnega.
Hitro, menda še nikoli tako kot tisti večer, smo se zbrali v baraki. Vse je utihnilo, ko je komandant barake polkovnik Barle stopil na stol in začel nekako takole:
»Gospodje! Vojno smo izgubili, Jugoslavi-je ni več. Veliki nemški rajh je zasedel Slo-venijo in jo delno priključil. Mi nimamo no-benega državljanstva, vendar so naši svojci ostali na ozemlju, kjer svobodno živijo in o-pravljajo svoje poklice. Da ne bi tu zaprav-ljali naših sil in da bi šli čimprej domov, kjer nas čakajo svojci, naš štab predlaga, da pošljemo vodji velikega nemškega rajha Adolfu Hitlcrju posebno peticijo, ki smo jo tu sestavili.«
In začel je brati peticijo, ki je bila napi-sana v imenu nas vseh.
V njej ugotavljamo, da Jugoslavije ni več. Nemško orožje je premagalo jugoslovan-sko vojsko, ki je podpisala kapitulacijo, in nemški rajh je zasedel del našega ozemlja. Priznavamo zasedbo in priključitev tega o-zemlja, na katerem živijo naši svojci. Prosi-mo, da nas izpustijo iz ujetništva in obljub-ljamo, da bomo zvesti pripadniki tretjega rajha.
Tako nekako, seveda bolj obširno in z do-nečimi frazami in hvalnicami sestavljena pe-ticija je pomenila narodno izdajstvo, ki ga nismo mogli sprejeti.
Zavladal je popoln molk. Najprej se je oglasil Gregor, ki je zavpil: »Sramota, kaj ta-kega poslati, to je narodno izdajstvo. Zave-dajte se, da vojne še ni konec, in mi ne bo mo nikoli priznali zasedbe naše domovine!«
To je sprožilo val besa; od vsch strani so padali klici:
»Dol z izdajalci!«
»Ne bomo priznali nacistične zasedbe!«
»To je konec naše svobode!«
»Ali vas ni sram?«
Nastal je splošen hrup in prerivanje.
Nekdo je zavpil: »Raztrgajte peticijo!« in velika večina je ponovila: »Raztrgajte! Takoj! Dol s takim štabom!«
Osramočen in ves rdeč je komandant v splošnem kriku in viku hotel nekaj povedati, vendar ni prišel do besede. Raztrgal je pe-ticijo, ker smo mu grozili, da ga bomo na-padli. Hkrati je izjavil, da odstopa v svojem imenu in v imenu štaba.
Nekdo pa mu je zabrusil: »Saj vas nismo izvolili za komandanta, sami ste se polastili te funkcije!«
Strumno je odkorakal med klici: »Sramo-ta!« »Fuj!«
Izvolili smo novega komandanta. še pozno v noč smo se pogovarjali o tej sramoti. Marsi-kdo si je dal duška s krepkim izrazom na račun izdajalske peticije, ki je bila izraz egoizma in zavržene ljubezni do naroda in rodne grude.
Peščica tistih, ki so bili za sramotno peti cijo, pa je začela govoriti, da se bodo Nemci maščevali in nam pokazali svojo moč, da nam bodo še bolj zmanjšali obroke hrane, da ne bomo smeli pisati domov itd.
Toda zavrnili smo jih. Narodna zavest in domoljubje sta premagala egoistične izdajal-ske nakane posameznikov.
»Ljudje, ki simpatizirajo z nacizmom ali so nacistični privrženci, nas ne morejo vo-diti,« smo dejali.
Veselili smo se zmage, nismo pa takoj opa-zili, da so Nemci poostrili budnost nad nami in da so njihovi vojaki kar naprej hodili okrog naše barake.
»Vse kaže, da so stvar nesli švabom na nos,« je nekaj dni po tem dogodku dejal Gre-gor. »Nekaj pripravljajo,« je še dostavil. Po stali smo previdni, zlasti tisti, ki smo na Šta-jerskem delali proti Nemcem, proti Kultur-bundu in proti njihovim propagandnim akci-jam. Bili smo ponosni, da smo preprečili iz-dajstvo. Ne vem, kako bi nas gledali Ijudje, če bi zvedeli, kaj smo podpisali in kakšno peticijo smo poslali Adolfu Hitlerju, najhuj-šemu sovražniku našega in dmgih narodov sveta.