430
Nekrologa.
naj si bi imel pri tem kakršnokoli svrho. — Splošno socialnopravnega značaja je razprava dr. Ivana Strohala „Priroda i pravo". Avtor sam uvodoma priznava, da je to le okostnica študije, a priobcuje jo, ker vidi, da on sam ne bo mogel dovršiti zamišljenega dela. Odlični juristi očitajo pravni znanosti sholasticizem in nekak circulus, ker nima dosle predmeta izven sebe, ampak stavi za osnovo svojemu raziskovanju samo sebe. Prof. Strohal išče v nasprotju s takim jusom prirodni objekt svoji znanosti in ga nahaja v nekem .vplivanju" človeka na svoje telo in ves vnanji svet. — Predsednik akademije dr. Tomo Maretič, avtor knjige .Istorija hrv. pravopisa", razpravlja „Jezik dalmatinskih pisaca XVIII. vijeka" (do imperativa); to je za .Jezikom slavonskih pisaca" (Rad, knj. 180) drugi prilog k historični gramatiki našega jezika. — Obenem s to serijo publikacij smo prejeli tudi drugo izdanje 8. knjige „Gr|adje" (gl. „Lj. zvon" 1916, str.336); namesto izločene .Ostav-štine Frana Krste Frankopana" je priobčena študija Ivana Milčetiča .Dva zabo-ravljena književnika iz Kaštela" (18. stoletje) in Korblerjeva publikacija: .Dvije latinske pjesme 16. vijeka u pohvalu hiskupa, nadbiskupa i petenjega kardinala Djura Draškoviča.                                                                          Dr. Fr. Ilešič.
jNlekrologa           U^w/
Dr. Karol Slane (* 1851 — |6. 9. 1916). — Spominjamo se smrti znanega slovenskega publicista. Kar je storil dr. Slane kot politični agitator in žurnalist v dnevnih vprašanjih in borbah, marsikaj tega izgine s širšega narodnega pozorišča. Kulturni zgodovinar pa ne pojde preko udeležbe, ki jo ima pokojnik ob razvoju slovenske narodnosti za dobe Jos. Jurčiča, ko je v 70. letih s svojimi duhovitimi spisi v .Slovenskem Narodu" klical in zbiral slovenstvo, a obenem ga branil s sredstvi nravnosti in v imenu nravnosti. Dr. Slane je bil duševni in gmotni so-trudnik vsakega družabnega gibanja na Slovenskem, ki je stremilo kvišku, ker je umeval svoj čas.                                                                                        Dr. L.
•j* Dr. Josip Karasek. — Z Dunaja smo prejeli poročilo, da je dne 2. julija tam umrl dr. Josip Karasek, odličen slavist in češki pisatelj. Porušila ga je pljučna bolezen, ki ga je mučila dvajset let. Pokojnika so osebno poznali starejši naši dunajski slavisti, a bil je Karasek vobče dobro znan v dunajski slovanski družbi, ki ji je posvečal vedno mnogo pozornosti. Kakor je na svojem dunajskem domu gostoljubno sprejemal svoje slovanske znance in prijatelje, tako je tudi z izredno postrežljivostjo dajal pismena pojasnila vsakomur, ki se je do njega obrnil po kak nasvet. Vse to nam poleg njegovega mnogostranskega in bogatega znanstvenega dela nalaga dolžnost, da se ga spominjamo tudi v .Ljubljanskem zvonu".
Karasek se je narodil 1. 1868. v Miletinu na severovzhodnem Češkem; gimnazijo je končal v Jičinu, kjer je 1888 maturiral. Na vseučilišču je bil eno leto v Pragi, potem pa na Dunaju, kjer je bil knjižničar Jagičevega slovanskega seminarja, in je promoviral 1. 1893. ter bil nato eno leto zaposlen v uredništvu uradne „Wiener Zeitung", 1. 1895. v biblioteki ministrstva za notranje posle, a od 1. 1896. kot urednik zabavnega dela na novo ustanovljenih „Pražskych Urednich Novin", kjer je ostal do svoje težke obolelosti 1. 1898. Od takrat je stalno živel na Dunaju;  le po leti je včasi bival blizu Jičina, kjer je imel lastno hišico.   Bil je torej
Nekrologa.                                                  431
skoro 20 let, kakor je sam pravil, „Privatgelehrter" in kot tak se je boril ne le s svojim bolnim telesom, ampak tudi z vnanjimi življenskimi faktorji; v tej borbi mu je plemenito pomagala njegova žena, Čehinja, meščanska učiteljica na Dunaju, sama literarno delavna.
Iz tega dosti tesnega okvira vnanjih dogodkov njegovega življenja se je širil Karaskov duh po slovanskem svetu. Že kot slušatelj slavistike na Dunaju se je sprijateljil z mnogimi Jugoslovani, Poljaki in Malorusi ter študiral vneto razne slovanske jezike in literature. Bila je to doba, ko sta se na Dunaju pripravljala za vseučiliško karijero dr. Štrekelj in dr. Murko; a pokojni dr. Oblak je bil Karasku prav vrstnik. Obenem s Karaskom je doktoriral znani, tudi letos umrli maloruski literat Ivan Franko — nekrolog Franku je bil zadnji spis, ki je potekel Karasku izpod peresa Z jugoslovanskim svetom samim se je seznanil Karasek že rano. Ko je obolel, je iskal zdravja na jugu, zlasti na Malem Lošinju, kjer je pridno študiral hrvatski dialekt, istotako v Dubrovniku in na Črni gori. Tako si je pridobil popolno znanje srbohrvaščine, ki jo je obvladoval v pismu in besedi. S tem njegovim bivanjem na slovanskem jugu je v zvezi nekaj njegovih študij; poročilo o lošinjskem dialektu je podal pri dunajski Akademiji (Bericht der »Balkankom-mlssion", VIL), a svoje „Dubrovačke legende" je izdal s podporo naučnega ministrstva 1. 1913. Svojemu prijatelju dr. Boh. Vvbiralu, ki je 1. 1911. preložil v češčino Cankarjevega „Kurenta", je Karasek za ta prevod napisal uvod. V obče je mnogo Karaskovega znanstvenega dela v zvezi z dogodki in z razmerami njegovega življenja. Rojak velikemu češkemu pesniku in narodopiscu Karlu Jaromiru Erbenu, se je dolga leta bavil z njegovo korespondenco ter jo je končno hotel izdati pri Češki akademiji, a smrt mu je prekrižala ta načrt. Marno je raziskoval zgodovino dolnjeavstrijskih Čehov ter je na pr. 1. 1895. obilo prispeval za „Sbornik Čechu dolnorakouskych", Karasek je bil v obče mož, ki kljub znanstvenosti svojega dela in kljub bolezni nikoli ni izgubil zmisla za pravo in javno življenje ter je spremljal vse pojave slovanskega sveta z živim zanimanjem in dejanski s feljtonističnimi poročili. Imel je mnogo publicističnega in žurnalističnega daru ter je njegove prispevke najti v nebroj čeških in vobče slovanskih novinah in revijah. Deloma je bila kriva morda bolezen, ki mu ni pripuščala, kakor je rekel, da napiše več nego 200 vrst naenkrat, da se mu je delo razcepilo na komade in komadiče in se mu ni sestavilo v enotnejšo in mogočnejšo stavbo.
Znanstveno delovati je začel že kot dijak. L. 1893. je z Jagičem napisal obširen uvod za rusko izdanje spisov znanega češkega verskega reformatorja Petra Chelčickega. L. 1894. je v »Zlati Prahi" in posebnem spisu za štiristoletnico „Ce-tinjskega oktoiha" opisal ta črnogorski prvotisk iz 1. 1494. Najbolj znana pa je njegova „Slavische Literaturgeschichte" v dveh zvezkih, ki je izšla 1906 v znani »Sammlung Goschen" v Lipskem (ruska izdaja z nekaterimi izpremembami, ilustrirana kot .Istorija slavjanskih^ literatura", Petrograd 1912).
Karasek je bil slavist v pravem pomenu besede, t. j., bavil se je z vsemi slovanskimi literaturami. Ta široki kulturni pogled, ki se je ujemal z njegovo prirojeno smerjo mišljenja in ki ustreza povsem šoli Jagicevi, je naraven pojav pri človeku, ki je videl kaj sveta in živel v krogih, kjer se razmere presojajo s širšega stališča. V mlajših svojih letih je bil Karasek domači učitelj za češčino pri knezu Alfredu Windischgratzu, tedanjem ministrskem predsedniku, pri grofu O. Thunu, pri grofu Harrachu, pri kneginji Khevenhiillerjevi itd. S temi rodbinami je prepotoval Avstrijo, Srbsko, Bolgarsko, Nemško in Italijo. — Karasek je živel  in  delal
432
Nekrologa.
dolga leta umirajoč in zavedajoč se tega svojega umiranja. Resignirano je konsta-tiral to činjenico in včasi govoril o njej s humorjem. V Letopisu „Videnjske Matice" je napisal črtico: „Kdaj nisem kašljal?" in je tu opisal Ondfičkov koncert pred češkim občinstvom, kjer se mu je med mojstrovim sviranjem pesmi „Kje dom je moj ?" popolnoma umiril njegov zloduh kašelj. Lepo je bilo, da je takemu svojemu sinu njegova mati ob smrti z daljnega Jičina prinesla češke prsti, da na Dunaju „na zemlji domači mu truplo leži". Mi znanci in prijatelji njegovi mu ohranimo hvaležen spomin.                                                     Dr. Fr. Ilešič.
Uredništvo je prejelo sledeče književne novosti:
Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga 209.
Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena. Knj. XX, svezak 2.
Ljetopis Jugoslav. akad. za godinu 1915. 30. svezak.
Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Let. VII, zvezek 2.
Časopis za zgodovino in narodopisje. 12. let., snop. 2.
Dr. Matthias Murko, Das serbische Geistesleben. Leipzig und Miinchen, Suddeutsche Monatshefte G. m. b. H, 1916. V. 8°. 53 str. Preis 1 M.
Blaž Bevk, Domorodni glasi. Trst. Tiskarna Brunner & drug. 1915. 8°. 352 str. Cena?
Navodilo za rejo domačih zajcev na deželi. Sestavil stotnik-avditor dr. Štefan Voszka. Prestavil dipl. agr. Alojzij Jamnik. Z 20 slikami. Ljubljana, 1916. Založila Katoliška bukvama. 8°. 62 str. Cena 80 v.
Šolska izvestja:
Izvestje c. kr. II. drž. gimnazije v Ljubljani. 67 str.
Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg. 48 str.
C. kr. drž. obrtna šola v Ljubljani. Izvestje o šolskih letih 1914/15 in 1915/16. 40. 11 str.
VIII. in IX. izvestje cesarja Franca Jožefa I. mestnega dekliškega liceja v Ljubljani. Šolski leti 1914—5 in 1915-6. 48 str.
Letno poročilo I. mestne šestrazredne deške ljudske šole v Ljubljani o vojnem šolskem letu 1915—16. Sestavil šolski vodja Jakob Dimnik. 92 str.
Dr. Tad. St. Grabowski, Rosya jako „opiekunka" Slowian. I. Ruš-Ukraina. Krakow, 1916. 8°. 48 str.