Ljuba Prennerjeva
»Pazica«
»Pazica« je bila mala psička podganarica, črna kot oglje od skrajnih vrhov šiljastih ušes preko šiljastega smrčka in gobčka ter drobnega telesca, ki so ga nosile tanke in gibčne nožice, do istotako šiljastega repka. Da pa je bila ta dimnikarska črnina še bolj poudarjena, so sijale iz drobne glavi-ce žive, črne oči, ki so kar žarele bojevi-tosti in neugnane radovednosti. Taka je pritekla k Prešernovim domov in radoved-no povohala vsak kot po hiši, pa tudi vsa-kega njenega prebivalca, tnamo, odraslo sestro in malo Minko, ki se tega črnega presenečenja ni prav nič ustrašila, saj ji je iz lastnih temnih oči gledala ista bojevi-tost in radovednost do življenja.
Brat Ivo, ki je bil pripeljal »Pazico« iz mesia, kjer je bil zaposlen v neki pisarni, je sicer dejal, da bo ostala »Fazica« doma le za nekaj dni, kolikor jih je imel sam prostih za poletni oddih, a mala Minka je že koj prvi dan sklenila, da »Pazice« ne da nikomur več in da bo odslej njena, kar je bilo tudi psički po volji.
Saj je na kmetih mnogo lepše kakor v mesiu, kjer jo je njen gospodar Ivo vodil s seboj le na večer in še takrat na vrvici. Po ves dan pa ni smela nikamor in tistega večnega poležavanja po blazinici se tudi malo   razvajena   psička   kmalu   naveliča.
Tu pa je bil raj! Zlata svoboda je vsa prevzela njeno življenje in udejstvovanja željno pasje srce in mala Minka je bila to-varišica, kakršne »Pazica«, ki doslej še ni poznala otrok, še ni imela. Rada je tekala po cesti k drugim otrokom, rada se pote-pala po travnikih in gaju za trgom, le ka-dar je šla v šolo, je morala ostati »Pazica« doma.
Pa še takrat ji ni bilo dolgčas. Prešerno-va mama je nosila ie ona dolga in široka
krila naših babic in »Pazica« je kaj kmalu izsledila, da ji po mali strmini, po kateri je vodila steza od hiše do ceste, ni treba te-kati navzdol, ampak da je prijetneje vsesti se mami na vlečko, ki se ji je napravila na koncu krila na tej poti, in se udobno zapeljati na njej od hiše na cesto. Pa še prav imenitna se ji je ta vožnja zdela, ker so se odrasli tem prizorom na vso moč sraejali, le mala Minka je nabirala usta in brado v užaljen krap, ker se sama ni smela udeležiti te vesele vožnje na mamini vlečki drugače kakor peš kot  spremljevalka.
V našem malem podeželskem trgu se je v »Pazici« razvil tudi čut za osebno last-nino, ki ji ga velemesto ni moglo dati. Tam je bilo itak vse prepovedano in dovo-ljenega Ie prav malo. Tu pa je bilo marsi-kaj dovoljeno, prepovedanega pa le malo. »Pazici« je bilo ktnalu jasno, da je vrt za hišo »naš«; dovoljeno je bilo izprehajati se po stezicah, noreti po onem delu, ki je bil poraščen s travo, in prav nalahno je smela skočiti tudi preko gredic, kadar je bila mama dobre volje. Hiša je bila tudi vsa »naša«, ne le sama soba, kakor v mestu. »Naše« je bilo vse, kar je bilo pri hiši in kar so domači jemali v roke.
Do vsega pa, kar je bilo »naše«, niso imeli tuji ljudje nobene pravice in »Pazica« je kmalu občutila, ne da bi jo bil kdo v t'o navajal, da mora prav ona vse, kar je »na-še«, pazljivo čuvati, da se ne bi kdc, ki ni »naš«, pregrešil zoper »našo« lastnino in »naše« pravice.
Na druge ljudi in na poštarja, ki ga jo je mama naučila spoštovati kot dobrodo-šlega človeka, je Ie kdaj pa kdaj zalajala, za financarji, žandarji in vojaki pa je gro-zeče zarenčala in čudno se ji je zdelo, da jo je mama potem ozmerjala »črnuzelj hudobnit« in ji dala povobati šibo, ki je bila zanjo in za malo Minko zataknjena za ogledalom.
Nekega dne je prišel spet iinancar mimo hiše, pa ne le mimo, še par korakov po stezi je stopil navzgor in gledal preko ograje na vrt. Menda je mislil, da mora pogledati tjakaj, če nimajo morda Prešer-novi tam zasajenega tobaka, ki ga je bilo v tedanjih časih težko dobiti, ker je divja-la velika vojna in je vsega primanjkovalo. Pazica je čepela na hišnem pragu in čaka-la, da pride Minka iz šole, ko je ugledala Financarja in opazovala njegovo sumljivo početje. Zalajati nalašč ni hotela. za ren-čanje bi bila tepena, torej se je tiho, tiho priplazila na naglih nožicah financarju za hrbet in z zobmi, ki so bili ostri in tanki
kakor šivanke, šavsnila nekaj nad hlačnim robom v debelo nogo, potem pa odbrzela kakor blisk nazaj v hišo in se skrila pri mami v podpečku.
Nekaj časa se je še tresla od razburje-nja, a ker se ni ničesar zgodilo, česar bi se bilo treba bati, je čez nekaj časa pri-lezla iz podpečka in šla oprezovat na hišni prag. Financarja ni bilo več nikjer, a kma-lu je prišla Minka iz šole in koj po kosilu sta se igrali novo igro, ki jo je bila Minka Pazico naučila.
Pazičina najljubša jed so bila jetrca, ku-hana v goveji juhi. Za ta posladek se je mami prilizovala že vse dopoldne in vsa trepetala od neučakanosti, ko je mama od-cejala juho. Mala Minka je kmalu opazila in zase izkoristila to Pazičino ljubezen do jetrc. Vzela jih je pred Pazičinitn nosom iz mamine roke, stopila na hišni prag in velela Pazici »dirkaj!« Psička spočetka ni hotela ubogati, ker ni vedela, kaj name-rava Minka med tem, ko bi ona dirkala okrog hiše, napraviti z njeno slaščico. Ali jo misli sama pojesti?
Kaj še! Minka ni bila niti nevoščljiva, niti hudoben otrok, le svojo zabavo je ho-tela imeti,
In tako je Pazica vsak opoldan dirkala okrog hiše, enkrat, dvakrat, trikrat, z ušesi položenimi trdo ob glavica in tako naglo, da je pesek frlel za njo na vse strani. Po-tem pa je počasi in modro grizla ter z ve-liko slastjo pospravljala svoja pošteno za-služena jetrca.
Tako je bilo tudi to pot in prihodnje dni, ko je nekega dne prišel k hiši čuden možic, ki si ga Pazica le zaradi prevelike mamine bližine ni upala vščeniti v bedro. Nosil je tudi neke vrste uniformo in vo-jaški podobno čepico na glavi ter izročil mamj moder podolgovat papir, katerega se je tnama vidno ustrašila.
Bilo je vabilo na bližnje mestno sodišče, in mama, ki ji paragrafi in neprijetni posli z oblastmi niso bili prav nič po godu, je naglo pisala sinu Ivu, naj vendar poizve, za kaj gre in naj prevzame ta opravek na svoje rame.
Ivo se je na dan razprave pripelja! do-mov in povedal, za kaj gre. Mama je bila obtožena, ker ni dovolj pažnje polagala na Pazičino početje in jo je vgriznjeni finan-car ovadi] sodišču, ki je sedaj grozilo s kaznijo. Vrhu tega pa bo tudi še financar zahteval nekaj plačila za bolečine in str-gano hlačnico.
»Črnuzelj hudobni!« je bila sedaj še naj-milejša psovka. »Grdoba ugrizljiva!« je sle-dila »črni pokori!« in mimo teh  so se še
najrazličnejši naslovi. ki so bili še vse bolj žaljivi, sesuli nad Pazičino ponižno in po-tuhnjeno glavo, ki nikakor ni mogla razu-meti, čemu sedaj toliko graje in groženj, ko je vendar le branila sveto »naše« imetje.
Brat Ivo pa jo je zgrabil in odnesel na sodišče.
Nova okolica se je Pazici kaj Čudna zde-la. Pazljivo je gledala okrog sebe in za-ničljivo premerila tistega financarja, ki je stal pred dolgo mizo, za katero je sedel hud bradat gospod.
Ahat Sedaj se bo nekaj zgodilo! Bradati gospod je končal svoj strogj govor in Ivo je postavil Pazico na mizo, bradatemu go-spodu tik pred nos in dejal:
»Glejte, gospod sodnik, kako naj bi tako majhen in dobrovoljen psicek mogel na-praviti toliko škode in bolečin, kakor jih gospod   finančni   stražnik   zatrjuje?!«
Pazica je čutila na sebi pogled bradatega gospoda. Dobro je slutila, da gre sedaj za njeno kožo in da se je treba pokazati pri-jazno in pridno. Nekaj časa je prav ne-dolžno gledala predse, potem pa je pričela radovedno ovohavati tintnik in debele knjige, ki so ležale pred bradatim gospo-dom, in ko jo je pogladil po glavici, mu je vljudno pomahala z repkom.
Gospod finančni stražnik je sicer ogor-čeno ugovarjal in zatrjeval, da je »grdoba hinavska« še prav posebno zahrbtna in da bi jo bilo treba kar ustreliti, ker je tudi nevarna, a vse to govorenje je Pazici le še prej koristilo nego škodovalo, ker je zbu-dilo v sodniku domnevo, da je financar pač mrk sitnež, ki je morda s kakšno brco celo izzval prijazno psičko, da mu je vrnila milo za drago.
Zato sta bili mama in Pazica oproščeni vsake krivde in kazni.
Minka, ki je mislila, da bodo Pazico v mestu zaprli, kakor zapirajo druge falote, je bila odslej še ponosnejša na svojo če-tveronogo tovarišico in ni ga bilo potu, ki bi ga  no  bili  napravili skupnc.
Nekoč, proti koncu poletja, je prišel za nekaj dni na počitnice še Minkin bratra-nec Vinko, zelo razborit in podjeten štiri-najstletnik. Otroci so se skupaj kopali v bistri Savi in ker jim je med polegavanjem po pesku postajalo dolgčas, si je nekdo iz-mislil. da bi bil pečen krompir pač okusna malica.
Bratranec Vinko ni imel mnogo smisla za razločevanje svoje in tuje lastnine. Pre-cej se je spomnil, da je videl onkraj Save krompirjeve njive, ki bi jim ne bila priza-
dejana prevelika škoda, če bi si iz njih iz-kopal nekaj krompirjev.
Otrokom je naročil, naj zbero suhljad in zanetijo ogenj, sam pa jo je ucvrl preko Save, Pazica pa za njim.
Na tla je bil položil ruto in spravljal va-njo debele krompirjeve gomolje, ki jih je izkopaval z golimi rokami. Pazica pa je stala poleg njega in mu pazljivo gledala na prste, ki so kopali in polagali en sadež za drugim na pripravljeno ruto. Hm! Prav gotovo ni to opravilo brez smisla, je mi-slila Pazica, in ker jo je razen letanja po zlati svobodi in čuvanja »naše lasinine« najbolj zanimalo to, kar je bilo na svetu namenjeno za napolnitev želodca, je pra-vilno domnevala, da bodo Vinko in osiali otroci te gomolje pojedli, pri čemer bo sa-ma gotovo tudi dobila svoj delež.
Nikakor pa ni mogla misliti, da bi bilo Vinkovo početje prepovedano ali celo ka-znivo in kaj ogorčeno je Iajala na kmeta, ki se je prišel s sosednjega travnika zadi-rat na Vinka, ki je naglo pobrai ruto, jo zavezal v culo in jo ubral proti Savi.
Vinko je preplaval Savo, držeč culo z ukradenim krompirjem z levico iz vode, tik poleg nje pa je plavala Pazica, drobila z nožicami po vodi, žive oči pa neprestano in v vneti skrbi upirala na culo s krompir-jem, kakor da so v njej najmanj zakladi devete dežele. Tudi poleg ognja, v katerem so otroci potem pekli krompir, je sedela ves čas in nepremično strmela v žerjavico, pod katero so bili  pokopani  črni  gomolji.
Seveda ji je Minka dala od svojega krompirja nekaj manj kot polovico in Pa-zica je jedla z velikim tekom, dasiravno je bila nekoliko razočarana, ker ni ta, tako težko pridobljena jed niti z daleka dose-gala po okusnosti in dobroti kuhanih jetrc.
Vinko je spet odšel in Pazica je ostala pri Prešernovih. Dnevi so ji minevali v brezskrbnosti in kratkočasju.
Nekega dne sta šli mama in Minka v so-sedno vas, Pazica pa je tekala okrog njiju. Kar naenkrat, približno na polovici pota, pa se je psička hipoma obrnila in tekla proti domačemu trgu nazaj, kolikor naglo je le mogla.
Mama se je začudila in ker se ji ni po-sebno mudilo, sta se s hčerko vrnili še onidve, da bi vsaj videli, čemu jo bila Pa-zica, ki je bila sicer zelo ubogljiva it> ki se je rada zadržavala na izprehodih, stekla proti domu.
Ko sta prišli do domače hiše, ni bilo psičke nikjer. Mama jo je opazila šele, ko jo je že nekaj časa klicala in iskala po kuhinji in  v  veži   ter   stopila   še  v  sobo,
kako je kopala po velikem jerbasu, ki je stal v kotu za pečjo, napolnjen s starim perilom in raztrganimi nogavicami, ki jih je bilo treba zakrpati.
»Ali mi greš takoj iz jerbasa, ti grdoba črna!« je zaklicala mama. »Takoj mi pusti jerbas pri miru! Postljala ti bom v kuhinii v podpečku ... alo!«
kor je bila sicer pametna, tega pa ni razu-mela, ko sta ji mama in Minka pripovedo-vali, da so morali biti psički potopljeni, ker niso bili lepi in ker sploh ne gre, da bi ostali vsi psi, kolikor se jih rodi, pri živ-Ijenju, ker bi bil sicer ves svet ena sama pasja poplava.
Mama je res postlala Pazici v kuhinji v podpečku, kjer je spala tudi sicer, a to pot ji je naložila še nekaj prav mehkih in to-plih cunj in ko se je Minka drugo jutro zbudila in oblekla, jo je mama peljala v kuhinjo in ji pokazala presenečenje.
Pazica je ležala v podpečku, okrog nje pa se je gnetlo četvero črnih, nebogljenih psičkov, ki so bili skoraj tako veliki kakor njih pasja mama.
Sedaj ni Pazica utegnila spremljati Min-ke do šole, le nekaj korakov je tekla poleg nje, potem pa se je naglo vrnila v hišo. Saj je morala skrbno čuvati novi prirastek.
In ker ni bil po njenem mnenju ta pri-rastek Je njen, ampak »naš«, je vsakokrat, kadar je kdo domačih vstopil v kuhinjo, skočila iz podpečka in vsakogar z zname-nji, ki jih je bila pač zmožna, peljala pred štedilnikov podpeček.
Poglej vendar! so govorile njene bleščeče se črne očke, ali ni lep ta moj zarod, kaj?
Oh, kako ponosna je bila, če si jo po-hvalil! Kakor lev je hodila po kuhinji z dvignjeno glavo in »štmano v vis« zakriv-Ijenim repkom!
Kako je iskala te svoje mJadičke potem, ko jih naenkrai ni bilo več nikjer in ka-
Pač pa ji je Minka obljubljala, da bo smela prihodnjič, če bodo kaj lepši, prav gotovo obdržati zase enega ali celo dva, a Pazica ni učakala izpolnitve te obljube.
Nekoč, ko je šla Minka iz hiše, se je zapodila za njo tudi Pazica in da je ne bi kdo klical v hišo nazaj, je zbežala kar pred njo preko ceste, kjer jo je zadela usoda vseh preveč vnetih nagležev. Težak tovorni avto, ki je nenadoma privozil z veliko brzino okrog vogala, jo je sunil v hipoma zmedeno glavico in pred očmi pre-strašene Minke so ugašale črne lučke njene male, nagajive psičke in polagoma ostekle-nele.
Kaj bi tisto, da ji je mama na domačem vrtu, po katerem je tako rada skakala. iz-kopala čedno jamico in jo prav lahno vanj položila, in kaj tisto, da je imela Pazica na tem svojem grobu polno pomladanskih cvetlic! Kaj bi vse to?l
Nikogar ni bilo, ki bi tekal poleg Minke do šolskega plota, nikogar, ki bi že čakal na hišnem pragu na »dirkanje«, ko je pri-hajala iz šole domov, jn še mami je bilo hudo, ker ni bilo več fctnkega laježa, ki je cznanjal, da je morda to, kar je »naše«, ogroženo po komur koli.