LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLJV. letnik                         1924                            70. številka
K. Ozvald / Veronika Deseniška, naš veliki kulturni dokument
To   že  ni  več blago,   to  je  meglica, večerna zarja,  zrezana na kosce, zravnana in povezana v zavitke.      (42)
Ali si že čital «Veroniko Deseniško», me tik pred počitnicami vpraša prijatelj lepoznanec.
Ne.   In ti?
Nisem. Ni bilo denarja, da bi jo kupil. Sicer pa kdo ve, ali tudi s to svojo dramo ne doživimo zopet razočaranja, je dejal prijatelj.
Nekaj dni po tem razgovoru sem šel na počitniški oddih in s seboj vzel tudi Veroniko Deseniško. In ko sem začel tragedijo citati, se mi je zazdelo, da je prvega dejanja — samo pocinglja? vanje z besedo, brez pravega «dejanja»; sicer pa slastno po? cingljavanje, da sem kar nehote nekatera mesta čital na glas. Zato sem se, na preži za «dejanjem», vnovič lotil čitanja od kraja pa počasi. In glej čudo, ob vodstvu kakor da pritrkavajoče in pa divno slikovite besede Župančičeve se je pričelo čudežno «de* janje»: prelestno romanje in razgledovanje po tistih v nedogled segajočih, pa sicer skritih katakombah človeške duše, ki ji, kakor preznačilno pravi Ivan Cankar, ni dna.
Dal sem potem Veroniko še gospodični, ki je knjigo videla na moji mizi in me prosila zanjo. Hlastaje prebravši prvi akt, mi hoče knjigo vrniti, češ, da — to ni nič. Pa ji dem, da naj poskusi še enkrat z mirnejšim taktom brati. In je brala, brala, prebrala knjigo enkrat, dvakrat in zopet znova brala ter mi motu proprio priznala, da — tako lepe knjige še ni čitala. —
In tako stopa pred človeka, ki mu je kaj — Prešeren bi rekeL— «slovenstva» mari, pilatovsko vprašanje: Quid est veritas? Kaj jee '   I polna resnica o Župančičevem literarnem umotvoru z  imenom « Veronika Deseniška»?
37
577
K. Ozvald: Veronika Deseniška, naš veliki kulturni dokument
Jaz bi dejal takole: Ako hočemo «Veroniki Deseniški» od* kazati pravo mesto v zakladnici naše in v zakladnici splošne kulture, tedaj se je že treba nekoliko pomeniti z načelnim vpra* šanjem, kaj je vloga umetnosti v ekonomiji človeškega duha.
Ne bo menda ugovora, če rečem, da je umetnost docela svoje? vrstno in pa vseskozi avtonomno kulturno področje in ne kakšno peto kolo poleg drugih kulturnih področij, to se pravi: poleg znanstva, tehnike, gospodarstva, politike, religije ... Vsa ta pod* ročja si dajejo sicer opravka z enim ter istim svetom in življenjem, toda vsako z drugačnega, čisto samosvojega vidika: znanstvo si prizadeva dokopati se do resnice, do brezpogojne resnice z ozirom na posamezne pojave sveta in življenja; tehnika skuša ob eksaktnem porabljanju prirodnih sil do čim večje mere dvigniti udobnost našega življenja; ob vodilu verstva išče človeška duša zadovoljivega razmerja do neskončnosti in več* nosti itd.
In umetnost? No, bistvo umetnosti je v tem, da nam z naj* različnejšimi izrazili, bodisi s pomočjo besede ali barve ali glasov ali likov... prikazuje kos življenja ali sveta tako, to je od takih strani in pa do takih globin in višin, kakor ga je samo umetnik gledal v izvoljenih hipih in kakor bi ga drugi, poprečni ljudje brez njegovega umotvora težkoda ugledali, oziroma doznali. In tako je torej umetnik človek, ki ob svoji umetnini drugim ljudem, «občinstvu» odpira dušo za pogled v sicer istinite, a ne sleher* nemu očesu a priori vidne, oziroma sleherni duši doznavne vitre življenja in sveta.
Poslanstvo prave umetnosti je, kakor razvidno poudarja Max Scheler — odkrivanje novega, pronicanje v doslej neznane stvari vnanjega in pa duševnega sveta. Samo reproduciranje danega (v zmislu «verizma») da je odveč, a subjektivno izmiš* Ijanje s pomočjo fantazije enodneven pojav, brez pomena za vse tiste, ki niso taki ali tako udeleženi na njem.
A poglavitni pripomoček, ki je umetniku na razpolago za razgrinjanje tega, kar običajnemu pogledu zastirata konvencija in «pravilo», je — ustva rj a, n \ e n p v i h izrazil. Na področju literarne umetnosti to najbolj elementarno izpričuje pristna na* rodna pesem. Zato pa je velik lirik, dramatik, romanopisec... tudi velik dobrotnik svojega naroda — kot jezikovni za* k 1 a d o k o p. In vsi, kar nas je običajnih ljudi, pač predobro vemo, ko bi radi kaj neobičajnega povedali, da «kqmaj za vsako deveto stvar je beseda, za najglobljo, za najbolestnejšo je ni» (Cankar).
578
K. Ozvald: Veronika Deseniška, naš veliki kulturni dokument
In ta faktum ima silno velik pomen v dinamiki duševnega živ* ljenja, posameznikovega in socialnega. Doživljaj, ki je zanj beseda, ti vse drugače stopa v zavest, nego pa kaj neizraznega. Vzdih
O ti! ... O kdo? ... Ah, neizraženi in neizrazni, naj  srce te čuti...
(Kette, Moj Bog, VII.)
ta vzdih je temu pač najlepši dokaz. To je tudi glavni razlog čudnemu pojavu, da zaznavanje samega sebe, to se pravi opa* zanje lastnega jaza pa njegovih svojstev in doživetij v moder* nem leposlovju izkazuje neprimerno več duševnih odtenkov, nego pa antična in srednjeveška literatura. NovHzraz, ki ga je pesnik ali pisatelj ustvaril za svoje doživetje, je čitatelju povod, da ob svojem doživljanju prej ali slej opazi to, kar v istini odgovarja novi jezikovni tvorbi.
Zato pa čujte izobraževalci naroda, veliki in majhni! «Dušo zdravega in rastočega naroda oblikuje pisatelj in filozof. Še tako slaven pravnik, inženjer, kirurg, politik, četudi svetovnega imena, nima vpliva na narodovo dušo. Tudi historik vsebuje takih sil — ako je p e s n i k, n. pr. Palackv, a ne Tomek. Kar je (češki) narod danes, zahvaljuje svoji literaturi. Tem, ki so bili pred nami, nam, ki bdimo nad njegovo dušo v sedanji dobi.» (I. S. Machar).
In kako se odraža «Veronika Deseniška« v odsvitu teh ugo* tovitev? Poglejmo v ta namen njen sujet!
Veronika, graščakova hči iz bolj samotnih /Desenic v hrvat* skem Zagorju, je sanjavo, «neučakano» dekle v polnem razcvitu mladosti, pravo «dete iz pravljice«, ki z vsem žarom svoje prve ljubezni ob slučajnem srečanju vzplamti za lepega viteza Friderika iz mogočne in veleugledne rodbine celjskih grofov pa zm dops huansko dušo, kateri ji strastno vrača njeno ljubezen. Veronika ne ve, da je Friderik oženjen in sicer oženjen z damo iz visokega rodu: z Jelisavo Frankopansko, katera «na Golgati ljubezni« z vdanostjo prave mučenice prenaša j ako pisanih vrst nezvestobo * svojega soproga. Jelisava se sicer sama zastrupi, ko izve, da si je ] Veronika, ki jo je Friderik kot njeno «dvornico» spravil v svojo * stalno bližino, že ob tistem prvem srečanju pod očetovim gradom ' — osvojila srce njenega moža. Vzeti pa se Friderik in Veronika ob vsej svoji ljubezni ne moreta," ker se takemu «rodoskrunstvu» z nezlomljivim hotenjem upira Friderikov oče, tisti na svojo mo* gočnost ponosni ter še dalje in više, do «knežjih» ciljev stremeči celjski grof Herman, ki si iz razlogov rodbinske politike želi vse drugačno snaho, nego je «ona», »gospodična zDesenic»f «vlačugaf f! .
579
K. Ozvald: Veronika Deseniška, naš veliki kulturni dokument
z Pesenic«; zato da Veroniko vreči v ječo celjskega gradu, kjer pred porodom umre z otrokom vred, ki ga je zanosila s Fride? rikom. —
Hm! Vsakdanji konflikt med sinom pa očetom! Samo da se tukaj odigrava v dušah tako zvanih višjih in najvišjih stebrov človeške družbe. Tako utegnete reči. Neprijeten spor med sinom. ki ga tare «ljubezni tiranija«, kakor je to do skrajne nazornosti izrazil Prešeren, in pa med očetom, kateremu hodi največ.po glavi — «kaj posojila neso, kaj hiše, polje, kaj kupčija« in podobne reči. Pač večen, v bistvu človekovem zakoreninjen boj med sta? rimi pa mladimi.                                               <
Res, ta konflikt je že tako do banalnosti vsakdanji, da človeka niti več ne prime kfrdo&vekaj za dušo, ako ne stopi pred te na kak čisto izreden način. A Zupančič nam v « Veroniki Deseniški» ta konflikt prikazuje na povsem izreden, to je na takšen način, kakor se doslej ta konflikt ni obravnaval v slovenskem jeziku. Ko se ta sicer od konvencijonalne, to je obrabljene besede za? brisani spor, v kateri ga dan na dan slišimo rešetati, na posameznih - mestih « Veronike Deseniške« odigrava pred teboj odsevan skozi ] tako ostro prizmo Župančičevega samosvojega izraževanja: tedaj
*  se ti začne čudežno odklepati inače «zaklenjena kamrica« človeške , duše   in njenih  najtajnejših utripov — vse  do  «dna».   Tudi o
*  tvorcu « Veronike Deseniške« bi se namreč dalo reči:
Ta  ti obrača  svet kakor  seno,
da pride vse na milost  sončnih žarkov.      (40)
Pa naj sledi nekoliko mest iz tragedije na pokaz in v dokaz pravkar izrečenih trditev!
1. Gospa Charlotte Biihler, profesorica na tehniki v Draždanih, n. pr. nam z izredno finim čutom odkriva, kaj je v psihologiji mladenke «večno ženskega«. Vzlic njenim silno zanimivim ugoto* vitvam pa tvegam vprašanje, ali se da v obliki znanstvene pre* ciznosti tisti labilni stadij v dekliški duši koncem pubertetne dobe toli nazorno naslikati, kakor je to storil pesnik z besedami, ki jih polaga na jezik Veronikini teti Sidi:
O j brate — deklice so rahel cvet; saj veš o Kresu zarje Vidove:    . večerna  se  poljublja  z  jutranjo  — večerna ugasne, jutranja zasine, med njima pa je nezaznaven hip, ko sonce docvete in se osuje.             (14)
In —
Veronika gre v zarje Vidove.             (15)
580
K. Ozvald: Veronika Deseniška, naš veliki kulturni dokument
To je sklep, tako čudovit sklep per modum Barbara, kakor ga suhoparna logika znanstvene psihologije, oziroma mladinoslovja s svojimi izrazili kratkomalo ¦— ne zmore. Tej ponazoritvi bi se dal ob stran postaviti edino še, recimo, verz iz Prešernove gazele: Deklica prevzetna! zmisli, kak je kratek vsaki cvet, da začne se leto starat' že v srpani (= v juliju, oziroma — v Juliji, kateri je bilo komaj 16 let).
2.   Ali pa čar tajne prve 1 ju b e z n i, ki ga je do vrha polna Veronikina duša! Kdor bi kaj takega poskušal «točno» in «jasno» povedati, zanj pač velja vprašanje: «Je kdo kedaj že tehtal mesečino?» (43). Za tako doživetje so docela odgovarjajoč izraz samo besede:
«— — — — Bogata sem!
Le  svetu oči zaprem in si pogledam
navznoter — o — v meni je vse svetlo,
in vidim, da sem zaklenjen tabernakelj,
ki vanj  so nanosili božji sli
ves blesk sveta in meni edini dali,
da smem vanj zreti in ga vživati.      (86)
3.   In odkod se je vzela Veronikina tolika ljubezen do Friderika? No, se je pač zagledala vanj, tako ali podobno slove običajno utemeljevanje tega stvarnega stanu. Toda ta način iz? ražanja je «Grobschmiedearbeit», ki nimalo ne ustreza finemu kolesju, katerega gonijo tukaj nastopajoče duševne sile, osobito bipolarni utripi človeške duše, kakor se očitujejo v prelestnem dialogu med Friderikom in Veroniko ob prvem srečanju (29) ali pa pozneje (93) v Veronikinih besedah:
Moj plamen ni zagorel sam od sebe:
plamen  je plamen vnel — tako je z nama.
Poznate  obiskavanje  svetinj
med našimi cerkvicami na samem?
V poletni noči stoži se svetniku
po bratu, po sosedu v drugi cerkvi,
temu po onem — in skoz svetlo noč
svetinji poletita v medlem soju
si hrepene naproti. ..
Kjer pa se srečata, se strneta
v svetem poljubu in se raziskrita. —
Tako bilo je z nama.
4.  Kaj da se pravi samozavesten biti, o sebi imeti nad* človeško visoko mnenje, to pa nam Friderikov oče, grof Herman, takole pove:
581
K. Ozvald: Veronika Deseniška, naš veliki kulturni dokument
--------— Ob setvi duš
pade katera ponevedoma
Bogu iz sevnice na suha tla
in  se  je  zakrležila na plitkem:
a mene je z razmahnjeno desnico
zagnal v globlji razor za višjo rast.          (170)
In njegova izpoved o trdem, doslednem pa brezobzirnem,' zgolj računarskem stremljenju za velikimi, daljnimi cilji je ta4e:
Celje je sen visok iz roda v rod.
Jaz sem ga moral sanjati na tleh,
na gručasti, uporni raskavini,
kjer se korist zadeva ob korist
in tarejo trdo stvari sveta.
Niti na tleh ga nisem še dosanjal.
Ti, Friderik, sem upal, da ga boš,
in Ulrik, on da poleti ž njim v zarjo ...
Kdor tega sna ne sanja, ni Celjan.
Vsa pokolenja so v njem dihala,
le tebe, Friderik, je sen preskočil.
5. In končno bodi še s čudotvorno silo Župančičeve besede prikazano, kako Friderik, ki je v svojih žilah nosil «vrelo kri», ki ga je Bog «zvrhal z vso strastjo človeško in mu je težje dal kot drugim nam», postane ob solncu Veronikine ljubezni — «č 1 o v ek»:
Ah, oče, da ti je pogledati
mi v jedro duše, v tajno zibko sanj!
Uzrl bi v novem svitu celjski sen,
kako se objema in poljublja z dvojčkom,
sestrico mlajšo, pa enakovrstno,
kako posojata si blesk in dih
in rasteta samo od obhajila,
kjer sta drug drugemu si hostija.
Moja ljubezen do Veronike
tako se je spojila s celjskim snom,
da ni mogoče več ju ločiti:
prokolni enega in drugi vene. —
Literarni umotvor « Veronika Deseniška», to utegne nemara biti že iz navedenih mest razvidno, ni — fabula + dramska teh* nika + svojevrsten jezik..., kakor, vsaj dozdeva se mi tako, to reč prikazujejo dosedanje ocene. To je marveč kos živega, vedno zanimivega življenja, ki nam ga umetnik ob žarometih svoje čudo* delne besede predočuje s toliko nazornostjo, da se ti ob gledanju — «srce navriska in izjoče». V tem dejstvu je — katarzis te pristno naše tragedije.
582
Stano Kosovel: Kaj smo?
Vsega skupaj: Čisto samosvoj jezik v « Veroniki Deseniški» je tisti arcanum, brez katerega bi naša najmodernejša drama bila isto, kar, recimo, te ali one vrste industrijska naprava — brez gonilne sile. Brez neobičajno izrazilne moči tega jezika bi nam zmisel posameznih odstavkov, oziroma stavkov in mest v tragediji ostal — nedosegljiv, «transcendenten» ali pa bi se nam le površno razkrival. «Veronika Deseniška» je najočividnejši izkaz, pravi paradigma strukturno*teoretske nujnosti, da — vsebinaumet* nine tvori podlago vnanji, čutno doznavni (je* zikovni) obliki in oblika vsebini. In dalje velja o tem jeziku isto, kar n. pr. o barvnih tonih na slikah starih in novih «mojstrov»: teh izrazil ni mogoče na kak drug način, n. pr. «z drugimi besedami» popolnoma adekvatno nadomestiti. Temu in temu doživetju (umetnikovemu) namreč ustreza samo en čisto primeren izraz, kar včasi naravnost pretresljivo izpričujejo vsi tisti, ki so se trdo borili, skušajoč n. pr. dobiti pravo besedo za to, česar jim je prekipevala duša. In — «kjer si duša izvojuje obliko,. tam obenem i oblika zaposede dušo» (Th. Litt). In tega doživetja ne moreš poljubno izraziti v različnih oblikah na ta način, kakor se n. pr. ista količina vode lahko zajame ali v vrč ali v skledo ali v škaf... Zato se Veronika Deseniška ne da — prevesti, to je tako prevesti, da bi prevod «v duhu in resnici« reprezentiral Župančičevo tragedijo. In v jugoslovansko kulturo poj de Veronika Deseniška kot integralen del samo — tališ, qualis.
Stano Kosovel / Kaj STTIO ?
Kaj drugega smo kot leteči ptiči, ki so za njimi vsi bežeči griči? — Nič več, nič več!
In kaj smo kakor ladja brez krmila, ki smer je v dolgi vožnji izgrešila in tisoč sreč!
Kaj drugega kot veter, ki ne gane, ko vidi, da v vesoljstvu ne obstane nobena reč?!    '
In nič več kakor listi padajoči, v pripeki solnca izgorevajoči — Nič več, nič več!
583