F. S. Šegula: ^Rabi • Jeluida." (Povest iz časov Kristusovih.) 1 (Dalje.) Toda, kje smo? Ob Rahelinem grobu. Kaj hoče uboga žena tam? In kako je postala tako revna? — Ni bila vcdno taka. Če šteje zdaj kakib triindvajset let, bila je Djemihle še pred sedmimi leti najlepša deklica v Betlehemu, od mnogih mladeničev v zakon prošena. Šestnajstletno jo zasnubil sin bctlehemskcga šcjka (poglavarja), položil po starem običaju pred očeta kupnino za njo, obdaroval povrh njene brate ter si jo po žonitovanjskih slovcsnostih odpeljal v sijajnem sprcmstvu kot gospodinjo na svoj dom. Pa l.omaj je minulo leto dni, se je je začel ogibati njen mož. Ni vedela zakaj; le tako zelo potrt in žalosten je bil! Pac je Djemihle čutila včasih po vsem telesu skeleče bolecine, tudi po obličju so se prikazovale še sicer neznatne bolkaste luskino; ko pa nekoč le bolj pazljivo ')ogleda v kovinasto zrcalo, ki ga je nosila po šegi tedanjib gospa za pasom, — o groza! — kaj vidi? Ustnice niso bile tako polne, rdeče kakor zrele črešnje, ampak usehle, porjavele, že malo .azpokane. O Djemihle, že davno si zapadla postavi; že davno bi te bili morali iztirati iz človeške družbo; pa tvoji so te Ijubili in te doslej skrivali pred svetom! Pa prišlo je, kakor jc moralo priti. Že nckaj dni je bila Djemihlc neprostovoljno zaklenjena v svojo sobo, in skoraj prav ji je bilo tako; saj se je bližal čas, da porodi. Nekega jutra rano pa stojita dve zamorki-služkinii pred njo, preoblečeta jo v preprosto modro oblačilo, ki je segalo od vratu do gležnjev, ter jo poljeta pr<xl mestna vrata, od koder so jo z dolgimi palioarai zapodili mestni čuvaji. Tako je vclevala postava. Gobavec je za vselej izobčen iz človeške družbe, bodisi bogatin ali revež, kcr za to bolezen ni zdravila. Tudi nalozljiva je. Izvedenci trdijo, da je prvotno posledica greba, ki bi se naj med kristjani niti ne smel imenovati. Ima svoj sedež v krvi in so tudi s krvjo podeduje; pa često tako^ da so otroci in vnuki gobavih ljubdi zdravi, ter sre šele v tretjem in četrtcm rodu zopet prikažc to strašno okuženje. Zato tudi so bilo postavne določbe v tem vedno zelo stroge. Gobav človck je moral zdrave že zdaleč opozarjati na se s klicem: »Lepra, lepra!« — izraz, ki ti doni tupatam še dandanes nasproti v opomin, da hodiš previdno. Ako se gobavec ne zglasi pravočasno, ga sme vsakdo s cestnim kamenjem pregnati. (Deset gobavih mož je vpilo od daleč: »Jezus, usmili se nas!« Zakaj »od daleč«? Ker blizu niso smeli! Ker bi jih sicer razjarjeno ljudstvo pri priči s kamenjem pobilo!) Izgnana Djemihle, da odkrito povemo, je razumela svoj strašen položaj ter hitela po stranskib potib proti Jeruzalemu. Tam pod visokim južno-vzhodnim voglom obzidja sc stikata dve dolini: južna je Gehena, vzhodna pa dolina Jozafat s potokom Cedronom. Zlasti v dolini Jozafat je vse polno podzemeljskih duplin, starodavnih praznib grobov. Tu je postava gobavcem odkazala mirno zavetje. »Naselbina gobavih« se ta kraj imenuje še dandanes in tudi je. Tu jc Djemible *rez mesec dni porodila slabotno dcte ter ga nazvala z imet.om Jchuda. Ob, kako ga jc .jubila; in zopet kako rada bi ga bila dala proč od sebe, samo da ga reši strašne bolezni! Pa nikdo ga ni hotel. Čestokrat se je podala v bližino kake naselbine v okolici, od daleč vpila: »Lepra, lepra!« ter visoko vzdigovala revno dete; pa ljudje so začeli pobirati kamenje, in morala je pobegniti. Tako je preživela Djemihle v naselbini gobavih pet dolgih let kot pomilovanja vredna beračica.* Ali čudovito! Dete se je začelo prav krepko razvijati; in kar je še čudoviteje, zavživalo je mleko bolne matere, pa vendar ostalo zdravo. Bolezen matere je v tem času hudo napredovala. Nesrečnica je tudi čutila, da je za njo že blizu ura rešitve, ker so jo začele skeleti noge v gležnjih in kolenih. Zato si je poželela le enkrat * Naj nikdo ne reee: »To ne more biti! Saj so vendar njeni sorodniki za njo skrbeli!« — Res, hrane navadno gobavim ni manjkalo; donašali so jim jo dobri ljudje ter jim jo »od daleč« na zemljo polagali. Gobavih nesreča je bila njih zapuščenost, njih izvrženost iz človeške družbe, in pa seveda n.jih bolečine. Dandanes imajo tam ob »Jobovem studencu« svoje zavetišče z lepimi stanovanji, skrbno nego katoliških redovnic ter zdravniško pomoč; bolezni same pa menda ne bode nikdo spravil iz sveta. še videti svoj rojstni kraj Betlehem, lepo svojo domovino. Morebiti se ji le posreči, otroka natihoma spraviti v očetovo hišo; saj je zdrav, čvrst in tako lep! — Zastonj, zastonj! Stražar pri mestnih vratih jo je s palico zapodil. Tako Jo najdemo vso onemoglo ob Rahelinem grobu. Truma žensk prihaja sem od mesta. Obložene so z rečmi, ki jih očividno nesejo na trg v Jeruzalem. Gobava beračica jim svoj »Lepra, lepra!« naproti zahrešči; one pa, mesto da bi se ji sočutno ognile, odložijo butare ter pobirajo kamenje. Reva popade fanteka ter zbeži z njim proti Jeruzalemu. Le ker so se ženske moralc vrniti k svojirn košaram, je rešilo nesrečnico kamnanja. Tako sta pa mati in sinek vendar, četudi s tcžavo prišla v svoje staro zavetje, podzemeljsko grobišče v dolini Jozafat. Zdaj je šlo vse naglo, kcr materi sta razpadli v kolenih obe nogi. Umrla ie črez nekaj dni. Fantek je zbežal najprcj v dolino Gehena, se tam nekaj časa potikal okrog, gledal gor na Sion, potem se pa zgubil proti jugu med pustim skalovjem pušCave. Bog te vanij, ti reven, reven otrok! Pa bo vendarle zdaj že sam našel pot v Betlehem — k očetu?! Saj mu je mati pripovedovala dnevno o njem; tudi njegovo hišo mu je neštetokrat popisala!  2. V Jeruzalemu. Sveto mesto je še dandanes trdnjava z mogočnim obzidjem, kakor so ga popravili in izpopolnili pred osem sto leti križarji in za njimi turški sultani. Od naše, v e č c r n e strani, od pomorskega mesta Jafe fJope) se pride v mesto skozi Jafska vrata; na nasprotni jutranji strani so Štefanova vrata. Dvoje mogočnih vrat jevsevernem obzidju, istotako jih jc dvoje na j u ž n i strani. ln vsa ta vrata so ponoči zaklenjer.a. Tako je notranje mesto s cerkvijo Božjega groba, Križevega pota ter premnogimi drugimi svetišči šo celo ohranilo svoj starinski značaj; medtem ko se zunaj trdnjave že daieč okrog širijo nove naselbine, se šopirijo hoteli, gostiš^a, gledali§i.a, kino, bari z vso drugo novodobno navlako, da nc pozabimo omeniti še šol in tovarn. Ulice starcga mesta so ozke, večinoma tako ozke, da bi se edcn naših vozov komaj skozi preril; in prav je tako. Ali pa je res prijetnejše v tistih dolgih in širokih ulicah novodobnih mest, kadar po njih brije zimska burja? V jeruzalemskih tesnih, vijugastih ulicah pa se prav kmalu pomiri najhujši vihar. Mesto je narašcalo v teku tisočletij. Še Herod Veliki, tisti, ki jc vladal za časa Kristusovega rojstva, mu je na severo-vzhodu pripojil višino Bczeta ter s tem raztegnil daleč tje na sever mcstno obzidje. »Herodova vrata« še dandanes spominjajo na to. Tudi »kraj mrtvaškib; glav« (Kalvarija) je bil za časa. Kristusove smrti zunaj obzidja; šele Rimljani so ga mestu pritegnili in s tem tudi na severno-vzhodnem voglu razširili Irdnjavo. Dasi pa se jo mesto vedno povečevalo, ulice so ostajale večinoma nespremenjene; ohranjale so vsaj svojo smer. Vendar površina mestnega tlaka je scdaj zvišana povprečno za najmanj 5 do 10 metrov. To pa je zopet prislo tako. Jeruzalem je bil mnogokrat. razdejan, razvalin pa niso odstranjevali, ampak kar zravnali so prostor ter nanj stavili nova po- slopja. Če torej hodimo po Križevi ccsti, hodimo prav v isti smeri kakor je Kristus nesel križ, pa mestoma po pet in več metrov više, kakor se je hodilo takrat. Nadvse zanimivo je zlasti vzhodno obzidje jeruzalemskega mesta nad dolino Jozafat. Tu je stal veličasten judovski tempel z vhodom iz doline, imenovanim »Zlata vrata« (porta aurea). Skozi ta vrata so hodili tudi Kristus in apostoli v tempel; vendar so ta vrata sedaj zazidana. To pa je zopet. prišlo tako, Skozi ta vrata je na Cvetno nedeljo v slovesni procesiji prišel Ježus Kristus v tempel. Po njegovi napovedi, da bo Sin človekov enkrat zopet prišel, je krščanska pravljica poslej trdila, da bode ravno skozi ta vrata prišel. Leta 70 po Kr. r. so Rimljani judovski tempel popolnoma razdejali; v 7. stoletju pa so se Mohamedovi privrženci polastili tempelskega prostora ter leta G36 postavili tu svojo prekrasno mošejo Omarjevo. Zvedeli pa so seveda tudi za starokrščansko pravljico o Jezusovem prihodu skozi Zlata vrata. (Dalje prihodnjič.)