ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 3 451 
. OCENE IN POROČILA 
R e n a t e P i l l i n g e r , Das Martyrium des heiligen Dasius (Text, Übersetzung 
und Kommentar), mit 4 Abbildungen. Verlag der österreichischen Akademie der Wis­
senschaften, Wien : 1988. 59 strani in 4 slikovne priloge, (österreichische Akademie der 
Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Sitzungsberichte, 517. Band) 
Studija Renate Pillinger o mučencu Dasiju obsega v grobem dva dela. Prvi del je 
predstavitev virov o mučencu (str. 5—26) : faksimile grške «-passio«, transkripcija s kri­
tičnimi opombami, seznam dosedanjih izdaj, nemški prevod, seznam dosedanjih pre­
vodov, dva dopolnilna vira, najprej zapis o mučencu, ki ga prinaša »Synaxarium Ecc-
lesiae Constantinopolitanae« za 20. november, z nemškim prevodom, nato zapis, ki ga 
prinaša »Menologium Graecorum Basilii Porphyrogeniti« za 20. november. Drugi del 
je študija o mučencu (str. 27—53). Sledijo dodatki: seznam okrajšav (54—55), imensko 
in stvarno kazalo (56—59) in slikovne priloge. 
Preden spregovorimo podrobneje o rezultatih študije, ki je bila v skrčeni obliki 
predstavljena kot referat na simpoziju z naslovom »Krščanstvo v Bolgariji in na osta­
lem Balkanskem polotoku v pozni antiki in v zgodnjem srednjem veku« v Haskovem 
v Bolgariji 12. junija 1986 (gl. Miscellanea Bulgarica 5, Wien 1987, 11), naj spregovo­
rimo kratko o sami temi v luči predloženih virov. ' r 
. • Mučenec Dasij iz Dorostola ali Durostora (danes Silistra v severovzhodni Bolga­
riji ob Donavi) je eden od vojaških mučencev iz dobe' velikega preganjanja kristjanov. 
O njem jè ohranjenih sorazmeroma dosti virov. Glavni'vir je vsekakor grška »-passio«, 
ohranjena v enem samem rokopisu (Cod. Paris. Gr.-1539, 57г—604 iz 10. ali 11. stoletja. 
Legenda o mučeniški smrti se vsebinsko deli v dva dela. Prvi del opisuje okoliščine 
in običaje ob praznovanju Kronosovega praznika med legijskimi vojaki v Dorostolu. 
Po žrebu so izbrali vojaka, ki je postal »-kralj« slavja. V tej vlogi je lahko trideset dni 
počel vse, kar si je zaželel, lahko se je tudi predajal razuzdanosti oziroma »-satan­
skemu uživanju«. Ko pa je bilo tridesetdnevnega praznovanja konec, se je moral sam 
na mestu poganskih kultnih podob žrtvovati tako, da se je usmrtil z mečem (pogl. 1). 
Ta poganski praznik se je obdržal od starih časov do nastanka spisa (»-do današnjih 
dni«) in, kot pravi vir, so se slavja udeleževali celo kristjani. 1. januarja so se pre-
oblékli v kozje kože, spremenili obraz in »-v podobi hudiča« v veliki povorki hodili 
okrog, čeprav so že pri krstu dali obljubo, da se hudiču odpovedujejo (pogl. 3). Ko je 
prišla, vrsta na Dasija, da nastopi kot »kralj« praznovanja, je ta to pogansko navado 
odklonil, saj je bil -prepričan kristjan. Zaradi tega so ga zaprli in naslednji dan od­
vedli na zaslišanje. Sledi dialog med Dasijem kot obtožencem in sodnikom, vojaškim 
poveljnikom (»legatom«) Basom, ki je podoben dialogom med žrtvijo in sodnikom v 
drugih mučeniških legendah. Dasij je dvakrat odklonil kultno počastitev vladarjev in 
je izpovedal vero v sv. Trojico. Ker ni odstopil od svojih načel, je bil obsojen na smrt 
z obglavljenjem. Pred smrtjo je razbil poganske kultne podobe. Kazen je bila izvršena 
v petek 20/ novembra ob 4. dnevni uri na 24. dan novega meseca. • ' 
»Synaxarium Ecclesiae Constantinopolitanae« z najstarejšim jedrom iz 9. ali 10. 
stoletja posreduje vsebino legende, z eno historično važno dopolnitvijo, da sta bila 
namreč Dioklecijan in Maksimijan obveščena o procesu. in sta ukazala usmrtitev. 
Zapis, ki ga prinaša »Menologium Graecorum Basilii Porphyrogeniti« iz 11. stoletja, je 
vsebinsko identičen zapisu v sinaksariju carigrajske cerkve. 
Avtorica v študiji načenja celo vrsto historično zelo zanimivih in važnih vpra­
šanj. Passio, napisana v preprostem ljudskem jeziku in v mestoma nekorektni grščini, 
vsebuje vrsto latinskih izrazov (npr. Kalendae, legatus, praetorium, speculator), zaradi 
česar so nekateri (npr. A. Harnack in F. Cumont) domnevali, da temelji tekst na latin­
ski predlogi protokola o zaslišanju in usmrtitvi. Avtorica to mnenje zavrača in opo­
zarja na podobne latinske izraze v drugih poznogrških krščanskih tekstih. Passio naj 
bi bila napisana v grščini kot tekst za liturgično branje (prim. Decretum Gelasianum 
de li bris recipiendis et non recipiendis 4, 4; ed. E. v. Dobschütz, Texte und Untersuch­
ungen zur Geschichte der altchristlichen Literatur 38, 4, Leipzig 1912, 9; 39 ss.) na 
grškem jezikovnem področju, kamor je spadal Dorostolon (prim. str. 32, op. 30). Zdi se, 
da je bilo to ozemlje jezikovno dokaj mešano, saj za konec 6. stoletja poroča Theo-
phylaktos Simokates 2, 15; 6, 7; 6, 9, da je bila latinščina dosti uporabljan jezik v po­
donavskih provincah bizantinskega cesarstva in v bizantinski vojski ob Donavi (prim. 
Theophylaktos Simokates, Geschichte, übersetzt und erläutert von Peter Schreiner, 
Stuttgart 1985, op. 267; 852; 872), zato nas raba latinskih izrazov, zlasti iz vojaške sfere, 
ne sme presenetiti. Poročilo legende, da se tudi kristjani vključujejo v poganska pra­
znovanja novega leta, kaže na nastanek legende v času krščanske polemike proti tem 
452 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 3 
navadam, ki so se obdržale kljub izrecnim obsodbam s strani cerkvenih očetov in cer­
kvenih zborov. Poleg obsodb grških cerkvenih očetov Janeza Krizostoma in Asterija iz 
Amaseje ter na drugem trulanskem cerkvenem zboru 692 (gl. str. 32, op. 31) naj ome­
nimo vrsto obsodb podobnih poganskih navad, razširjenih med pokristjanjenim prebi­
valstvom v Galiji, Britaniji, očitno pa tudi v južnem Noriku. Ustrezni citati iz Ceza-
rija iz Arlesa (1. polovica 6. stoletja), Eligija iz Rouena (sreda 7. stoletja), Theodora iz 
Canterburyja (druga polovica 7. stoletja) in drugih ter prepoved na cerkvenem'zboru 
v Auxerre v letih 573—603, ki jih navaja N. Kuret, Košuta — cervula, Arheološki vest-
nik 29; 1978, 495—504, zlasti 499 ss., kažejo na tO, da so novoletna poganska slavja pra­
znovali tudi kristjani na Zahodu. Človeško žrtvovanje, ki se omenja v -legendi, ima 
vrsto predhodnikov v grškem in rimskem svetu, pa tudi v orientalskih religijah, po­
sebej pa pri Getih, starih prebivalcih dežel ob spodnji Donavi (str. 32 ss.}, in je'realen, 
iz lokalnih navad izvirajoč element pripovedi. Navado, ki jo opisuje »passio«, najdemo 
v simbolični obliki še danes (!) v takö imenovanih »kukerskih igrah« na področju Si-
listre v Bolgariji (str. 37 s. in si. 1 v prilogi). Prvi del legende je po dobro argumenti­
ranem izvajanju avtorice odraz realnosti in nikakor ni izmišljotina. • • i . 
Tudi drugi del, ki ne vsebuje nobenih čudežev, sloni na vrsti stvarnih elementov. 
Omenimo naj točen datum usmrtitve, ki pa se ne dà zanesljivo uskladiti s konkretno 
letnico preganjanja kristjanov (gl. str. 40 ss.; prim. J. Helgeland, Christians and the 
Roman Army from Marcus Aurelius to Constantine, Aufstieg und Niedergang der rö-
mischen Welt II, 23, 1, Berlin—New York 1979, 783, op. 287," ki pride'do letnice 303, 
vendar z napačnim izhodiščem: »hemera paraskeue« je namreč petek in ne sobota; 
prim. R. Pillinger, 41, op. 79). Omenimo naj dalje ime učenca, ki kaže ria njegov bal­
kanski izvor; ime samo je mesapsko-ilirsko oziroma tračansko-dačansko, najdemo pa 
ga tudidrugod na Balkanu, tudi na celi vrsti napisov iz Jugoslavije (A. et J. Šašel, In-
scriptiones Latinae quae in Iugoslavia-... repertae et' editae sunt: 534, 654, 1035,' 1048, 
1313, 1421, 1451, 1515, 1561, 1588, 1641, 1971, 2009, 2568 (3601), 3010). Realen element le­
gende jeitudi datiranje v čas vlade »Maksimijana in Dioklecijana«, ki pa ne pomeni 
časovne omejitve med 284 in 305, kot meni na str. 41, in 43 avtorica, temveč na neko­
liko ožjo dobo, saj je bil Maksimijan imenovan za Dioklecijanovega sovladarja šele 
1. 4. 285 (kot cezar) oziroma 1: 4. 286 (kot avgust). Postavlja se tudi vprašanje,, ali ni 
z Maksimijanom mišljen Galerij, ki je nosil to ime (Lactantius, De mortibus p e r s e c i 
torum 18, 13) in ki je kot cezar od 293 vladal podonavskim deželam. V tem primeru bi 
bilo kot odsev realnosti možno poročilo v sinaksariju in menologiju, da sta Diokleci­
jan in Maksimijan izvedela za proces in odredila usmrtitev. Oba cesarja-sta se namreč 
nekaj časa (jeseni 303, poleti 304?) zadrževala ob spodnji Donavi v času vojne proti 
Karpom (prim. T. D. Barnes, The New Empire of Diocletian and Constantine, Cam­
bridge, Mass. — London 1982, 56; 64). 
Datiranje nastanka legende, kot ga predlaga avtorica, je prepričljivo. »Terminus 
ante quem non« je trinitarna formula veroizpovedi, ki naj bi jo izpovedal Dasij (pogl. 
8) v obliki, kot je bila sprejeta na nikajskem koncilu 325, »terminus post quem non« 
pa je avarsko zavzetje Dorostola 579. Znotraj tega dve stoletji in pol dolgega obdobja 
je težko postaviti točnejšo časovno opredelitev (str. 44). Le v majhni meri si lahko' po­
magamo z latinskimi viri. »Martyrologium Hieronymianum« iz srede 5. stoletja ome­
nja mučenca Dasija na več dni, kot kraji mučeništva pa nastopajo Axiopolis (Cerna-
voda v Romuniji severovzhodno od Dorostola, ob Donavi), Herakleia (Périnthos) v 
Trakiji in Puteöli y Italiji. Zadnji dve možnosti vsekakor odpadeta (str. 45). Napis na 
koledarju iz Neaplja (S. Giovanni Maggiore) iz prve polovice 9. stoletja se ujema z le­
gendarnim izročilom (20. nov.: Passio ss. Dasii et Prodi), miniatura, ki jo prinaša Me-
nologium Basila (11. stoletje; si. 2) se s shematiziranim in stiliziranim prikazom ob-
glavljenja deloma odmika od legende (Dasij ni prikazan kot vojak). V historičnih mar-
tirologijih mučenec ne nastopa, v Rimskem martirologiju pa se omenja na osnovi po­
datkov, ki jih prinašajo elogiji v bizantinskih koledarjih (str. 46—48) in se ujemajo z 
legendo. . . - . - _ • . . •• • 
Nove perspektive, pa tudi nova vprašanja v raziskavah mučenca Dasija so se od­
prle leta 1947 z najdenim in 1954 prvič objavljenim grškim napisom iz Axiopolis (Cer-
navodà). Gre za nagrobnik (?), odkrit v bližini pokopališčne (?) cerkve, ki dokazuje 
pokop nekega kristjana (z imenom Euphrasîs) »ad martyres«, z "omembo treh mučen-
cev (Kyrillos, Kyndâios, Taseios). Romunski arheolog IonBarnea, ki je napis odkril in 
objavil,' ga je-datiral v prvo polovico 4. stoletja (poleg študij, ki jih navaja avtorica na 
str. 48 s.y òp. 129 gl: tudi njegovo razpravo: Les commencements du christianisme dans 
le territoire Roumain a la lumière des documents archéologiques,' »Timetiko afieromà« 
(KonstantinoD. Kalokyre), Thessalonike 1985, 215—226, zlasti 220 s.). Na podlagi tega 
napisa je Bàrnea, opirajoč se tudi na Martyrologium Hieronymianum, lokaliziral mu-
čeništvo v Axiòpólis, od koder naj bi bile mučenčeve relikvije kasneje prenesene v 
Dórostolon. R. Pillinger z dobrimi argumenti izpodbija to lokaliziranje in pledira za 
lokaliziranje v'Do'roStolon (50s.). Njeni tezi v prid govori ne nazadnje tudi drugi napis 
z omembo Dasija, napis na pokrovu sarkofaga iz Ankone, ki je gotovo nastal v antiki 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 3 453 
in ki sporoča, da je v sarkofagu pokopan sv. Dasij, prinesen iz Dorostola (51 s.; si. 4). 
Do tega prenosa je prišlo očitno enkrat proti koncu 6. stoletja, vmesne postaje tega 
prenosa (morda Odessos, kamor se je zatekel škof iz Dorostora pred Avari?; pnm. str. 
51) pa niso znane. _ ; ' . 
Monografija Renate Pillinger je ena v vrsti novejših studij o mučencih iz Fodo-
navja, ki so imeli dokaj podobno usodo: po usmrtitvi v dobi velikega preganjanja so 
bili čaščeni v domačih cerkvenih skupnostih, v procesu propadanja antike pa so nji­
hove ostanke in s tem njihovo čaščenje prenesli v varnejše kraje, bodisi v Italijo, bo­
disi v varnejša bizantinska mesta na Balkanu. O teh mučencih imamo praviloma raz­
lične vrste virov: »passiones«, zapise v martirologijih in raznih koledarjih, v novej­
šem času pa so bili odkriti tudi materialni, zlasti epigrafski viri iz pozne antike. Kom­
plicirane analize na podlagi vseh vrst virov pomenijo veliko obogatitev pri raziskova­
nju poznoantične dobe podonavskih dežel. Tovrstne študije so bile v zadnjih petnajstih 
letih posvečene sv. Kvirinu (C. Roncaioli, S. Quirino di Siscia e la sua-traslazione a 
Roma Analisi e critica delle fonti, Quaderni dell'istituto di lingua e letteratura Latina, 
Univ di Roma,2—3, 1980—1981 [1983], 215—249; E. B. Thomas,-Zur Quirinus- und 
Mârtinfrage "in Sabaria — Frühchristliche Kontinuität im westpannomschen Raum, 
Burgenländische Heimatblätter 43, 1981, 5—18), skupini mučencev »S. Quattuor coro­
nati« (J. Guyon, Les quatre couronnés et l'histoire de leur culte des origines au milieu 
du"IX e siècle, Mélanges de l'École française de Rome. Antiquité 87, 1975, 505—561), 
sv Demetriju iz Sirmija (P. Lemerle, Les plus anciens recueils des Miracles de Saint 
Démétrius I, Le Texte — II, Le commentaire, Paris 1979—1981 ; V. Popovié, Die sud-
danubischen Provinzen in der Spätantike vom Ende des 4. bis zur Mitte des 5. Jahr-
hunderts, Die Völker Südosteuropas im 6. bis 8. Jahrhundert, Hrsg. B. Hansel, Sudost-
europa-Jahrbuch 17, 1987, 95—139), v pripravi pa je tudi študija o sv. Ireneju iz Sir-
mija (F. Dolbeau; gl. N. Duval, Sirmium »-ville impériale« ou »capitale«?, XXVI Corso 
'di cultura sull'arte ravennate e bizantina, Ravenna 1979, 53—90, zlasti 80, op. 50). 
Studija Renate Pillinger,' ki v naši zgodovinski publicistiki ni neznano ime (gl. ZC 
39 1985, 173—183; 40, 1986, 515—517), napisana z izvrstnim znanjem, akribijo in izred-
no pronicljivostjo, pomeni v vrsti novejših resnih in poglobljenih prikazov zgodnje-
krščanske dobe v ' podonavskih provincah delo, mimo katerega ne bo mogel noben 
raziskovalec poznoantične dobe v deželah ob spodnji Donavi. 
! . . R a j k o B r a t o ž 
H é l è n e A h r w e i l e r , Politička ideologija Vizantijskog Carstva. Beograd : 
Filip Višnjić, 1988, 187 strani. (Srbski prevod dela L'idéologie politique de l'Empire 
Byzantin s predgovorom Ljubomira Maksimovića). 
Ni dvoma, da so podvigi političnega in siceršnjega življenja prvega in tretjega 
Rima zasenčili glorijo, v kateri se je sončil drugi. To velja tako za zanimanje kot za 
zavest bodisi laikov bodisi strokovnjakov; zatorej je vsako delo o zgodovini Romejcev 
toliko dragocenejše. Se posebej, če ga podpisuje takšna znanstvena avtoriteta, kot je 
francoska Grkinja Hélène Ahrweiler. 
Mesto Matere božje, Konstantinopolis, je nastalo v znamenju dveh idej: ideje no-
vega Rima in ideje novega'Jeruzalema. Dve misli, imperialno in krščansko, ki poprej 
nista bili ravno V prisrčni zvezi, je bilo treba prenoviti tako, da sta se mogli zliti v ko­
likor toliko harmoničen ideološki sistem. Spoznanje, da zemeljskih kraljestev ne da­
jeta samo Mars ali Venera, temveč tudi — celo še trdneje — Kristus, stoji v temelju 
tistega, čemur se po vsej pravici reče »pax byzantina«. Stvar je seveda n e t t a v a n o 
eklektična, toda ravno v prevzemanju iz različnih, celo nasprotujočih si izročiLin 
združevanju raznorodnih elementov je moč Bizanca. V nekem smislu — paradoksalno 
— tudi izvirnost. * . .',. .. „ ' , . , » 
Bizanc je sebe vsekakor razumeval kot edino področje civilizacije. Za taksno 
misel je imel zlasti po 476. letu kar nekaj razlogov, čeprav mu nato vecvrednostm 
kompleks bolj škoduje kot koristi: resda do neke mere mobilizira državljane v ob­
rambo države — vendar v glavnem ožji krog, razumniško elito; t o d a n a drugi strani 
še usodneje zapeljuje oblastnike v podvige, ki daleč presegajo zmožnosti cesarstva. 
Najbolj pač Justinijana I. in Manuela I. Komnena, do neke mere pa tudi Vasilija II. 
in še prej Herakleja, v čigar zmagoslavnih dneh je tudi že napoved prihodnjega so­
mraka, prihajajočega z znamenju meča islama. Cesar niha med dvema moznostima: 
ali bo — idealna varianta — kosmokrator, gospodar sveta ekumene, ali pa le — reali­
stična varianta — imperator, gospodar imperija drugega Rima, ki je s svojim nastan­
kom v znamenju krščanstva seveda plamenica čistosti edine prave vere. Navsezadnje 
se stvar razreši na moč preprosto: basileus se razglasi za kosmokratorja, čeprav je v 
resnici le imperator z včasih prav majhnim vplivom na življenje tistega, pemur u . 
Obolensky po vsej pravici pravi'bizantinski commonwealth. To zagotovo m bil prvi