NAŠ OBČAN JURIJ VEGA (3)
V letih po vmitvi iz bojev ob Renu in na prelomu 18. v 19. stoletje so Evropo pretresali bumi dogodki. Vnela se je druga vojna združene Evrope proti revolucionarni Franciji (1799-1802), ki je imela za končno posledico padec republike in vzpostavitev Napoleonovega cesarstva. V tej vojni Vega ni večaktivno sodeloval, njenih zgodovimkih posledicpa ni večdoživel. Vsvojih zadnjih letih je prejemal ali užival najvišja priznanja za vojaške in matema-tične zasluge, hkrati pa je razdvojen premišljal o nevarnostih in obetih matematično podprtega znanstveno-tehničnega razvoja. Razpad druiine in osebna nasprotovanja so mu zagrenili konec življenja in ga naposled privedli do prezgodnje smrti. Vendar je vse do konca vztrajal v prizadevanjih, da z lastnim zgledom in vplivom podpre nastajajoče možnosti. Med te je štel predvsem odpiranje svetovnega prostora, v katerem ne bo razlogov za nove vojne, veliko pa za plodno izmenjavo materialnih in duhovnih dobrin. V ta namen se je zavzemal za uvedbo enotnih mer, od dolžinskih, prostorskih in utežnih do denarnih.
Ko se je tako vključeval v evropske razumniške povezave, morda tudi prek prostozidarske organizacije, se je po drugi strani skušal kar najbolj povezati s svojo ožjo domovino Kranjsko. Tako je neposredno po vr-nitvi iz bojev zbral svoja vojaška spri-čevala ter vsa svoja matematična dela in jih poslal kranjskim deželnim sta-novom. Dan po prejemu baronskega naslova je posvetil stanovom četrti zvezek matematično-fizikalnega uč-benika, s katerim je sklenil svoj veliki pedagoški projekt, v katerega se smi-selno vključujejo tudi njegovi logarit-movniki. Kranjski deželni stanovi so sprejeli Vego za člana, kar naj bi od-piralo možnosti za nove povezave in morda celo rojakovo vrnitev. V tem času je zares premišljeval o preselitvi z Dunaja, ki mu je očitno postajal vse bolj neprijazen. Toda dogodki so ga prehiteli in veliki matematik je tra-
gično končal v Donavi. Poizvedbe o resničnem vzroku njegove smrti so šle s Kranjske na Dunaj in okrepile sume o naklepnem utnoru.
Vegova smrt leta 1802 pa zaradi njegove izrazito v prihodnost narav-nane dejavnosti ni sprožila procesa pospešenega pozabljanja. Njegove učbenike so uporabljali še pol sto-letja, njegove logaritme dve stoletji. Že naslednja generacija (Prešernova) je na Kranjskem razmišljala o postavi-tvi Vegovega spomenika. Prvega so postavili v Idriji, kraju s svetovno zna-nim živosrebrnim rudnikom in večsto-letno znanstveno-tehnično tradicijo. Po dolgotrajnih prizadevanjih so v Idriji prišli do realke, ki so jo po-imenovali po Vegi in leta 1903 ozna-čili z Vegovim kipom. Isto leto je kipar Ivan Zajc izdelal osnutka za Prešemov in Vegov kip v Ljubljani. Prvega so postavili, drugega ne, pač
pa so Zajčev portretni spomenik Ju-riju Vegi odkrili leta 1906 v Morav-čah. Leta 1981 je zače] delo na Vego-vem spomeniku v svojem ateljeju v Codellijevem grajskem kompleksu v Mostah kipar Aladar Zahariaš; dan-danes ima tako Zagorica zgleden spo-menik svojega rojaka, Ljubljana pa še
Številnejše kot tridimenzionalne so Vegove slikovne upodobitve. Veči-noma poudarjajo obrazne poteze, značilne za odločne, duhovite, ustvar-
jalne ljudi, čeprav najstarejši, še za Vegovega življenja ali po živem spo-minu na matematikovo podobo na-stali portreti kažejo moža povsem običajnih telesnih in obraznih značil-nosti; to se sklada z ugotovitvami živ-ljenjepiscev, da Vegi ni bilo nič samo po sebi dano, marveč si je moraJ vse prigarati s skrajnim naprezanjem svo-jih psihofizičnih sposobnosti.
Prvi posmrtni zapis o Vegi je prine-sel nemško pisani ljubljanski časopis četrt stoletja po njegovi smrti. Prvi obširnejši biografiji (Peternelova nemška in Hauptmannova slovenska) sta izšli ob stoletnici prvega Vegovega logaritmovnika (1783/1883). Pred 90 leti sta izšli o Vegi prvi knjižici, nem-
ška in slovenska (obe Kaučičevi). Iz-črpna življenjepisna dela pa so izšla šele po vojni (Čermelj 1954, Povšič 1974, Sitar 1983). Prvi življenjepisi so bolj poudarjali Vegova vojaška deja-nja in so obravnavali njegovo mate-matično delo v tem sklopu, pozneje pa je prevladal znanstveni vidik, ob katerem deluje vojaški kot njegovo kričeče, a še neprevladano nasprotje (dve tretjini vsega novega znanja v svetu je še nedavno najprej upora-bila vojska).
V letošnjem letu, ob 240-letnici Ve-govega rojstva in 200-letnici izida nje-govega velikega logaritmovnika, bo izšla knjiga Dvanajst slavnih Sloven-cev; v njej je Vega v družbi s koro-škim učenjakom in filozofom iz 12. stoletja Hermanom iz Karintije, za-četnikom slovenske književnosti Pri-možem Trubarjem, skladateljem Ja-kobom Gallusom, prvim izčrpnim opisovalcem Kranjske J. V. Valvasor-jem, teologom, etnologom in jeziko-slovcem Friderikom Barago, jeziko-slovcem Jernejem Kopitar|em. Pre-šernom, fizikom Jožefom Stefanom, slikarjem Rihardom Jakopičem, arhi-tektom Jožetom Plečnikom in Can-karjem. Vega je v tej časovno razvrš-čeni družbi med Barago in Kopitar-jem, vsekakor pa je njegovo mesto med dvanajsterico najslavnejših Slo-vencev vseh časov tehtno utemeljeno.
Na Vego pa niso pozabili tudi zunaj slovenskih meja. Tako so npr. ob dve-stoletnici matematikovega rojstva leta 1954 poimenovali po njem neki krater na Luni. Vegov veliki logaritmovnik pa je po nam znanih podatkih izšel v ponatisu še leta 1962.
SANDI SITAR