List 21.
Moja navada
v slabo zemljo sadne drevesa saditi.
Ker je v mojim kraju in skorej v celi okolici večidel pusta, pešena in kamnitna zemlja, sim primoraa sadne drevesa večkrat v slabo, kot v dobro zemljo, saditi. Pri sadenji dreves sim se po naslednji šegi, ktera se mi je do zdaj prav dobro poterdila, ravnal.
Sadim drevesa takole:
v
1)  Ce sim mislil drevesca jesen saditi, sim kmalo po košnji otave za nje jame skopal. Ce sim jih hotel pa spomladi saditi, sim jame že o jeseni kopal. To je za to dobro, ker izkopana zemlja po tem takim dalje časa na zraku, sonca in dežji leži, da se jako zrahlja in rodovitnosti izpod nebja napije.
2)  Jame skopljem, kar se da, plitve, 1 čevelj globoke, 3 — 5 čevljev pa široke, da so plitvim skledam ali dlani človeške roke podobne.
3)  Rusi ne odrežem tako globoko, dotlej njih korenine sežejo, ter jih na stran denem. Pervo zemljo, tikama pod rušinami denem posebej na stran, ker je bolji od spodnje, ktero tudi posebej na drago stran položim. Ko je jama skopana, denem rušine berž na dno, tode narobe, ter jih precej dobro pomandram ([potlačim}. In tako pustim jamo, dokler pride čas drevesa saditi, prazno. Posebno dobro je tudi za drevesa, če se v jame, dokler so še prazne, nekoliko dobro pode-laniga gnoja potrosi; dež spera gnoj in njegova gnojnica se iz njega v globino oceja. Ta gnoj se mora pa, ko se drevesca sade, zopet iz jame pobrati.
4)  Kader drevesca sadim, pa takole ravnam: Najpred zataknem kol sred jame, potlej posujem nekoliko boljši zemlje po rušini, in na njo postavim drevo, ktero sim v to jamo namenil, ga h količu, tode ne pretesno, privežem, de se lože s zemljo vred ponižati in vsesti zamore. Z ostalo bolji zemljo (če nimam posebno dobre pri rokah) korenine, ki jih z roko lepo razprostim, skerbno zasujem, in sicer tako, da nič prazniga in votliga med koreninami ne ostane. Na to zasujem jamo poverh s tisto zemljo, ki sim jo nazadnje iz jame vergel, in napravim okrog drevesa jame I ček, da se deževnica ali scer voda, s ktero drevo zalivam, ne oceja, ampak krog drevesa ostane.
5)  Ako pa suho vreme nastopi, se morajo drevesca pogostama zalivati, zato ker so plitvo posajene, se tedaj tudi hitreje posuše, kakor take, ki globoko stoje, in ker je zemlja okoli njih še rahla«
6)  Drugo jesen si oskerbim, če je le moč, pepela, dobre persti ali pa prav podelaniga gnoja in ga posujem po rušini okrog drevesic, pa ne tikama drevesa, ampak bolj krog njih, po rušini, ga pod-kopljem precej globoko, tode pri tem delu pazim, da se korenine ne poškodjejo; po tem takim je zemlja okrog drevesca zrahlana in pognojena, korenine nimajo samo v jami,   ampak tudi zunej nje rahle persti in ži-
98
veža dovelj, kar jim prav dobro tekne, in zato rastejo kviško, da je veselje. Tako pognojenje in zrahlanje persti je in bo drevesam vselej prav dobro, torej tudi v poznejih letih. Kar se pri omenjenim prekopanji persti okrog dreves manj sena, toliko več se pa ota-ve, nakosi.
Po ti šegi sadim in obdelujem svoje drevesca že vec let; one rastejo veliko hitreje in se obrašajo veliko boljši kakor druge, ki sim jih poprej sadil. Zato pa tudi to ravnanje vsacimu živo priporočim.
Neko drugo skušnjo sim o jeseni leta 1849 s hruše-vimi peškami napravil. Nenadama naletim pod neko drobnico (\vilder Birnbaum) na prav veliko sadu; debele so bile te hrušice kod srednji želod, peške v njih lepo čeme in popolnama, ali silo majhne. Nabral sim jih bil dovelj in o jeseni na vert vsejal. Drugo leto so mi cversto in po čevlji visoke zrasle, med tem ko so deblica druzih peska manjši in tudi šibkejši ostale. Nadjam se, da bojo drevesa po njih terdnejši in sta-novitniši.                                                                  Jožef Tanše.
(Mittheil. u. Geg. d. L. u. Ind. Karntens.)