Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejeman velj^: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en meseo 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman Teljd: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za eetrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 30 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in ekspedieija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredništTO je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja Tsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. 7 Ljubljani, v soboto 11. oktobra 1884. Letirili XII. Liberalno gospodarstvo. že večkrat smo na tem mestu poročali, kam je liberalno gospodarstvo večinoma vse mesta in občine spravilo, kjerkoli je svojo moč v teku zadnjih deset let imelo. Blagajnice vse prazne, posestva zastavljena; neznosni dolgovi, to so znamenja, da je nekdaj liberalizem se tam šopiril. Tako je, kakor smo pri neki priliki že omenili, v štajarskem deželnem zboru, ko je 25. sept. t. 1. zaklad zemljiščne odveze na dnevnem redu bil, poslanec Krepeš na velikansko strmenje vseh zbranih poslancev na vse usta vsem in vsakemu objavil, da sklep deželnega računa ni resničen, kajti nahaja se tam deželi na škodo računska napaka, ktera nič manj kakor 2,517,941 gld. ne znaša, ktera že 26 let obstoji, ter se leto za letom dalje pomika. To poročilo je do letos imel liberalni poslanec graške trgovinske zbornice g. Syc, ki se je pa menda za vse drugo bolj brigal, kakor pa za svoj referat in je tako vedLO prezrl, kako velikanska napaka da je v deželnih računskih sklepih že 26 let. Danes nam je poročati o takem gospodarstvu solnograškega zbora. Tamošnji konservativni deželni odbor prijema mestni zbor, dokazujoč mu, kako temni in zmedeni so vsi računi, da se ne v^, kaj ima mesto dohodkov ali stroškov. Prejšnji dohodki in stroški se nikdar ne primerjajo prihodnjim, hranilnični ostanki kot mestni dohodki ne vpisujejo. Sploh so vsi računi tako zmedeni, da ne ve ne deželni odbor ne davkoplačevalci pri čem da so. V teku 14 let je malo mestico skoraj 2 Va milijona goldinarjev dolga storilo; 109.487 gld. zgubljenih jo od kapitala; rezervni zakladi mestne hranilnice ne zadostujejo, zato so se hranilnični ostanki vsako leto 90—100.000 gld. za mestne potrebe obračali. To je gospodarstvo s tujim premoženjem, bolje rečeno zapravljivost, in vendar toliko vpitja, koliko da se je v liberalni dobi napredovalo. Da, lahko je napredovati, dokler je še kaj v blagajnicah bilo, dokler so se še na kaj doklade naložiti moglo — a zdaj? Ves čas svojega gospodovanja obračala je liberalna stranka svojo srditost proti verskim in narodnim svetinjam, ktere jo neznosno grdila in tep- tala, zunanji blišč, s kterim je nepotrebno večkrat mesta in šolske palače krasila, bil je le pesek nevednim v oči, da bi se reklo, koliko da se je napredovalo pod njo. Državni dolg rastel je pod liberalizmom vsako leto čez 50 milijonov. Nad tri milijarde je zdaj v Avstriji le zemljiškega dolga, koliko ga imajo mesta, nam žalibog, ni znano. Tako daleč pritirala je državo, dežele in mesta brezverska stranka. Na novo se potrjuje, da kjer vere ni, tudi vesti ni, in kjer te ni, tudi poštenja ne. Zato tolikanj oderuštva, toliko izneverjenja blagajnic. Zato je ljudstvo tolikanj obožalo in ne zato, če je sem ter tje kdo kako kokoš ali celo purana obral, kakor g. Dežman v VII. seji kranjskega deželnega zbora dne 3. t. m. našim ubogim kmetom zopet enkrat zlobno očita, ko s sarkastičnim ponosom pravi, da jo potujoč nekje po Kranjskem na cele čete ku-retnine in zlasti puranov naletel, in ko je poprašal, se bode li to prodalo, je odgovor dobil: „Ne, to bodemo vse doma pojedli." Jeli to bil pravi odgovor ali ne, ali je morda prašani radovednemu gospodu s tim se le ponašati hotel, ne vemo, ali to pa vemo, da je jako nevmestno, če ne naravnost hudobno, za-rad tega našemu ljudstvu zapravljivost ali morda še kaj hujšega očitati in ga naravnost grditi pred svetom, če si že sera ter tje morda ob kakem godišču kaj boljšega privošči. Kako redki so med našimi kmeti, kteri bi se s purani mastili, kakor se jim še celo v takem zastopu kakor je deželni zbor, očita, ve vsak, kdor le količkaj naše razmere poznil, ker smelo trdimo, da komaj četrtinka kranjskih kmečkih zob je obirala kdaj purana, če tudi res sem ter tje v kakih posebnih veselih dogodkih radi kako perutnico obero in to večkrat zato, ker nimajo grošev, da bi si kaj boljšega privoščili, tako žival pa doma izrede in se jim toraj tudi toliko škoda ne zdi. In moj Bog, vendar jim zarad tega nihče ne bode še zapravljivosti očitati mogel! Nič manj krivično je očitanje gosp. Dežmana v Isti seji, da naši ljudje preveč po božjih potih hodijo in za cerkvene namene potrosijo. Kes je, da naši ljudje veliko store za čast božjo, a zarad tega čisto nič ne ubožavajo, zakaj če tudi se sem ter tje v te namene nepričakovano veliko stori, zgodi se veči- noma po prostovoljnih doneskih, kteri ravno zato, ker so prostovoljni, posamezne le malo zadenejo in se toraj lahko prenašajo, in kar božje pota zadeva, izvolijo si te ob nedeljih in praznikih in kako varčno žive in malo potrosijo, ko večkrat od 10 do 20 ur hodil niti goldinarja ne potrosijo. Mi mislimo, da slabo stanje našega kmeta tedaj v vseh drugih rečeh svoje vire ima in poslednji med njimi gotovo ni — liberalno gospodarstvo, ki je kmeta izmolzlo, zbegale in nezadovoljnega storilo tem sem ter tje obupnemu pijančevanju vdalo. Tako se tedaj dan za dnevom umazano perilo tolikanj hvalisane liberalne dobe prikazuje in prepričani smo, da Gradec in Solnograd ne bosta sama ostala. Deželni zbor kranjski. X. seja, 10. oktobra 1884. (Konec.) Prof. Šuklje potem poroča v imenu šolskega odseka o prošnji Šmartinske občine, da bi se tam vpeljal poludnevni poduk, in se nemščina učila samo kot prost predmet. Glede prve točke predlaga: „Prošnja Šmartinske občine za poludnevni poduk se odstopi c. kr. vladi s priporočilom, da blagovoli preiskati kraj ne razmere ter potem kolikor mogoče, vstreže željam ondotnega prebivalstva." Ta predlog se sprejme brez ugovora. Zatem g. prof. Šuklje poroča o drugem delu Šmartinske prošnje in dokazuje opravičenost te zahteve ter v imenu šolskega odseka predlaga: „Visoki c. kr. vladi se odstopi prošnja Šmartinske občine za neobligatni nemški poduk na ondotni čvetirorazrednici s priporočilom, da po dogovoru z deželnim odborom blagovoli vstreči želji prosilčevi." Tudi ta predlog se sprejme brez vsakterega ugovora. Dalje poroča prof. Šuklje o prošnji učiteljev Litijskega in Crnomeljskega okraja za premembo deželnih šolskih zakonov in sicer glede zboljšanja učiteljskih plač, prostega stanovanja za vse učitelje. 19. LISTEK. Mladega Gašparja življenje in trpljenje. Prosto poslovenil I. S. Gombarov. (Dalje.) Nastopilo jo leto 1826 in Gašpdr je bil 21 let ,star, in jo vkljub revščini in sili, vkljub marsikteri brezupni uri in vkljub vednem hudem gladovanju še precej dobro študiral. Žo mu je bilo pri srcu, kakor mornarju, ki po dolgi nevarni vožnji zagleda kopno, zaželjeni cilj in konec svoje vožnje; pa (la-špar bi ne bil smel Gašpar biti, da bi ga nesreča, kot sovražen vihar ne bila daleč daleč v nezmerno morje njegove revščine nazaj zagnala. Ta vlliar pa je naredil profesor, ki jo (lašparja tako sovražil, kakor nobenega druzega. O tem bi lahko dosti pripovedoval, kako krivično marsikteri učeniki ene učence ljubijo, druge brez vzroka sovražijo in preganjajo, pa rečem: če profesorja lastna vest pri miru pusti, ga tudi jaz ne bom zvnemirjeval. Tedaj tisti visoko- iičeni in nič manj ljubcznjivi go.spod profesor je od petdeset študentov hotel zatreti štirindvajset in med njimi, se ve, da je bil tudi Gašpar, kterega bi profesor najrajši dvakrat vničil, ko bi se dalo. Gašparju je bilo zdaj na izvoljo ali sintakso (četrti gimnazi-jalni razred) ponavljati in potem iti, ali takoj iti in študiranja na klin obesiti. To je res ravno tako prijetna izvolitev, kakor če bi komu rekli, naj si izvoli, ali hoče rajši, da ga obesijo ali da ga vstrelijo. Gašpar se je kinalo odločil, kar se mu je zdelo za zdaj najprimerniše: on so jo začasno odpovedal dijaškemu življenju ter svojo težko pridobljeno znanost in svojo raztrgane knjige po klop vrgel. Zdaj jo bil sam svoj. Lahko se je celi dan sprehajal, božjo naravo občudoval in zavžival ter glado-val, kolikor je hotel. Ko bi mu mogli želodec zadelati, kakor so mu prihodnost zadelali, bi žo še bilo. Pa pri vsej nesreči je Gašpar ohranil veselega duha in trdno voljo in njegove celo brezupne razmere ga niso zmotile, še manj jia iz pota čednosti in poštenosti spravilo, kakor se je že toliko nadepol-nim niladenčem zgodilo. In to je od Gašparja toliko le]iše, ker sila dostikrat človeka, zlasti mladega, za- pelja na huda pota, iz kterih se ne more nikoli več ali le z omadežano častjo vrniti. Kaj mu je storiti ? Kakor daleč so ubogega dijaka oči in misli segle, povsod je bila tema in pot zadelana. Bil je podoben mornarju, kterega so divji valovi vrgli na pust otok, na ktereni ne raste ne trava in ne cvete nobena cvetlica. Takrat je ubogi Gašpar veliko in zaupljivo molil, naj se nebeški Oče, ki vrabca na strehi ne pozabi, tudi njega usmili. In ko je tako molil, spoznal je, da Bog nikogar ne zapusti, kdor Boga ne zapusti in siimega sebe no zavrže; in če mu že ni duhovski kruh odločil, sklenil je biti zadovoljen z učiteljskim, naj bo tudi britek, in suh, kakor krave Faraonove, zbere torej vso svojo srčnost, skrtači stari sivi frak, in osnaži blatne škornje ter gre k ravnatelju glavnih šol. Temu je odkritosrčno in natanko razložil svojo nesrečo in nevoljo. Stari gospod je bil prijazen in je imel usmiljeno srce. Mirno je igral s svojo to-bakero, včasih ponoslal in svojo sivo glavo zmajal ali celo kako besedo usmiljenja med Gašparjevo pripovedovanje rekel. „Prav si rekel, oglasi se gospod naposled, prav! vštevanja vseh let po dovršeni učiteljski pripravnici v službena leta, kadar gre za pokojnino, in pa glede funkcijskih priklad na enorazrednih šolah. Vse te prošnje, kakor tudi prošnja za premembo § 87., se brez ugovora odbijejo. Proračun Slapenske šolo za 1. 1885 se z dnevnega reda odstavi, proračun učiteljskega pokojninskega zaklada za 1. 1885 se pa potrdi. Potrebščina znaša 18.840 gold., zaklada 7726 gold., tedaj bode primanjkovalo 11.114 gold., ki jih bode treba poravnati iz deželnega zaklada. Ur. Bleiweis potem poroča o § 7. letnega deželno-odborovega poročila in sicer o št. 15.—27. in 30.—36., ki zadevajo deželno dobrodelne zavode. To poročilo se vzame na znanje. Prošnja dedičev Osv. Gurija se pa za toliko usliši, da se jim od dolžne oskrbovalnine 2152 gld. 46 kr. nalaga samo še plačati 1000 gold., ostanek 1152 gld. 46 kr. pa prevzame in se odpiše pri deželnem zakladu. Prošnja g. Jakopa Alešovca za podporo se ne uslibi, prošnja občine Dolenja vas za povrnitev odkupnine, ki jo je plačala za učiteljsko biro, se pa izroči deželnemu odboru z naročilom, da v prihodnji sesiji poroča deželnemu zboru, oziroma nasvetuje primerno podporo za šolsko zidanje v Dolenji vasi. Eavno to se zgodi s prošnjo Trzinske občine glede podpore za napravo šole, na ktero naj se ozira pri nasvetovanji podporo za šolske stavbe leta 1886. Prošnja vodstva Elizabetne bolnišnice za podporo se ne usliši. Čebelarskemu društvu za Kranjsko se dovoli 50 gold. podpore. Prošnja občine Vipavske glede podpore gluho-nemu Ivanu Kostanjevič se izroči deželnemu odboru v konečno rešitev. G. dr. Vošnjak pri tej priliki omenja, da bi bilo prav, ako bi se že skoraj zapuščina Holzapfelnova izročila deželnemu odboru. Mariji Hlavka se dovoli podpora 100 gold. Prošnja občine Št. Jošt glede podpore za popravo občinskih potov se izroči deželnemu odboru, da preiskuje v njej navedene razmere in da naj da, ako je nujna potreba, tudi primerno potrebo. Potem se nekaj došlih prošenj razdeli odsekom in o pokdne g. deželni glavar sklene javno sejo in prihodnjo napove za torek ob ^I^IO. uri dopoludne. Potem se prične tajna seja. Govor posl. g', ^iikljeja o dolenjski železnici. (V deseti seji deMnega zbora, 10. olctdbra.) Slavni zbor! Skoraj se me je lotila neka otož-nost, ko sem prečital poročilo deželnega odbora o dolenjski železnici. Spomnil sem se pri tej priliki, da je letos že devetnajst let tega, odkar se je v kranjskem deželnem zastopu naglašala v prvič želja dolenjskega prebivalstva po tej železnični črti. Bilo je v seji 29. januvarija 1866, da je tedanji zastopnik belokranjskih kmetskih občin, gosp. Kapelle, povodom debate o gorenjski progi povdarjal potrebo, ozirati se tudi na dolenjsko stran ter tudi tam graditi železnico. Od istega časa — koliko se je že govorilo in pisarilo, moledovalo in sklepalo, da se uživotvori ta železnica! Če bi se železnica dala graditi 8 samimi resolucijami, moral bi kurirni vlak že danes nas popeljati direktno v Novomesto ali onstran Gorjancev na obrežji Kolpe in Lahinje, in z golimi brezvspešnimi peticijami v tej zadevi pokrili bi lahko prvi kilometer daljave, čakati tako dolgo, je mučno za Dolenjce, še huje pa je, da smo morali odstopiti od svoje prvotne ideje ter se sprijazniti z drugo veliko manj vabljivo. Kajti gotovo je, da smo si s prva vsi predstavljali dolenjsko železnico kot del velike proge, kot glavno železnico, ktera bi imela posredovati svetovni promet med zapadno Evropo in balkanskim polu-otokom. In v istini ti nazori — dandanes jih smemo imenovati te sanjarije — so imele veliko vabljivega! Oglejte si karto, in videli bodete, da ravna pot od bodenskega jezera in arlberškega predvora doli do pristanišča Solunskega drži po tej črti, ktera veže Ljubljano z Novim mestom in Belokrajino. V državnem, trdil bi celo, v evropejskem interesu bi se ta proga imela graditi že z davna, toda navzlic pozitivni obljubi, ktero je storilo ministerstvo 1. 1869 in kljubu tehničnemu in vojaškemu pregledovanju stavbenih načrtov nimamo je še do današnjega dne. In če se oziram na dopis trgovinskega ministra z 27. junija 1882, potem moram naravnost reči: Dolenjsko železnico zidati kot del velike svetovne črte, je absolutno neizpeljivo v današnjih razmerah, zato moramo napenjati vse svoje sile, da Dolenjcem preskrbimo lokalno železnico z normalnimtirom. Pač treba nekoliko resignacije, predno se udamo tej svoji usodi, a pričakovati in aktuelni položaj zamolčati, da bodemo tudi v to pohlevno svrho, potrebovali marsiktero žrtev, bila bi čisto prazna in škodljiva prevara. Eadi tega sem hvaležen poročevalcu deželnega odbora, da se je v svojem predlogu omejil na to, kar se da dejanjsko vresničiti, na Dolenjsko lokalno železnico! Da je ta proga eminentno potrebna, tega danes pač ne bodem dokazoval. Novega itak ničesar ne bi znal povedati, vsi merodajni momenti so se že na-glašali pri mnogih prilikah in od spretnejših govornikov, nego sem jaz. Eadi tega mi ne bodete zamerili, da Vas ne bodem nadlegoval s statičnimi izkazi v produktivnosti dolenjskega ozemlja. Ne bodem preračunil kolikovine premoga in lesa, vina in železa, živine in poljskih pridelkov, kteri bi se imeli izvažati po tej poti. Tudi v bodočnost ne bodem segal ter Vam slikal živahno industrijo, ktera se bo mogla razvijati na Dolenjskem, ako se skrbi za komunikacije. Le toliko rečem: Ako bi se med nami nahajal kak poslanec — kteri bi v pretiranem skepticismu dvomil med absolutno potrebo te železnice, z menoj naj pride doli na Dolenjsko, v kraje, ktere je pri roda blagoslovila z vsem svojim bogastvom, stopi naj med nadarjeni narod, — in če bode revščino splošno našel v plodonosnih pokrajih, če bode gledal ljudstvo, zanemarjeno in zaostalo navzlic svoji naravni nadarjenosti, potom bode imel praksini komentar k oni dokazani resnici, da je omika zavisna od intenzivnega občevanja, od intenzivne medsobne dotike, in pritrdil mi bode, da se Dolenjec ne more razvijati, da no mora napredovati, ker je postavljen na „Isolierschemel", ker je čisto oddaljen od svetovnega prometa! (Konec prih.) K našemu članku „nemška propaganda med učitelji" v št. 231, naznanja g. okrajni šolski, nadzornik vitez Gariboldi, da on ni pričel plesa po okrajni šolski konferenci v Kočevji in se ga tudi sploh ni vdeležil. Mi z zadostenjem priobčimo to naznanilo, ki bi nam bilo pa še veliko prijetneje, ko bi bil mogel g. okrajni šolski nadzornik povedati, da se po okrajni šolski konferenci sploh ni vršila plesna zabava. Nam se je reč poročala iz zanesljivega vira, zato smo je omenjali v dotičnem spisu, po odločnem oporekanji g. okrajnega šolskega nadzornika pa vidimo, da je morda le ženska nočimernost g. nadzornika spravila v dotiko z omenjenim plesom, ker ni, kar si bodi, ako se more kaka ženska ponašati, da so se oči kakega višjega gospoda ravno v njo najprej vprle. Politični pregled. v Ljubljani, 11. oktobra. ]!K'otraiiJe dežele. Bobczynski, kje si! na Kranjskem namreč. Mož, ki se tako piše, je Poljak, in stavil je v Levovu zlatavreden predlog, naj se po Galiciji proti p i j a n-čevanji obstoječe postave še nekoliko po-ojstre. Predlog se je izročil pravnemu odseku. Naj bi nam tudi na Kranjskem postavodajalci napravili take postave, da bi se naši ngruntje" ne trgali in ne razsipali na drobne kosce; da bi naše ljudstvo ne postajalo brljavo od peklenske pijačo, ki se šnops imenuje; da bi se naša mladina pijana ne dala sramotiti od neumne živine, ktera sita in napojena mirno svojo pot gre v hlev, človek — podoba božja, pa iaz-saja, da ni nikomur podobno. Za vsako pijanost določila naj bi se primerna telesna kazen, združena z ojstrim postom. Hrana je sploh tukaj silno pomenljiva. Post, post in zopet post z drugimi primernimi pomočki, in čudno bi moralo biti, da bi se mladi svet ne varoval peklenskega šnopsa. Eanjki okrajni glavar, gosp. Pajk, Bog mu daj dobro, imel je posnemanja vredno zdravilo za surovost, in na čast se mu mora reči, da je izvrstno pomagalo. Preširne fante, pri kterih je prevzetnost le preveč rojila, prignali so mu orožniki. On jih je najpoprej zaprl, potem jim je prah iz hlač stepsti dal, da se ni preveč nesnaga redila, naposled jih je pa še prav na-milijonsko grdo ostrige!. Vsakemu se je že na sto korakov videlo, kdor je bil le 24 ur gosp. Pajku v roke prišel, toda na čast bodi ranjkemu glavarju rečeno, tudi nravnih dokazov in prijateljskega opomina ni pozabil. Fantje so se ga bali in — mirovali so; marsikteri so ga začeli tudi spoštovati ter se iz nravnih nagibov ponočevanja in pijančevanja varovati. In ti so bili za človeško družbo pridobljeni. Dalmatinski Hrvatje se pod solncem za nič tako ne brigajo, kakor za svoj vzor — za Star-čevičance v svoji pravi domovini Hrvatski. Taisti zde so jim pravi možje, ki bodo s svojo odločnostjo morda vendar enkrat vresničili že dolgo zaželjeno in srčno gojeno misel Dalmatincev po združenji trojedine kraljevine v resnično celokupno skupino, kakoršna po imenu že dolgo časa obstoji. Da pa taka simpatija ne more „irredentovcem" ob adrijan-skih iztočnih obalih prijetna biti, pričajo nam njihovi politični koraki in vse počenjanje in prizadevanje, da bi združenje po mogočnosti preprečili. Eavno sedaj so si v Spljetu zmislili, da bi dobro bilo Kotorsko Boko nekoliko za politično žilico po-tipati, če bi se li ne dal ondi kak mandat vjeti. V ta namen mislijo poslati tjekaj svojega „višjeirre-dentarja", Spljetskega bivšega župana dr. Bajamon-tija v Kotor. No, mož naj bi rajši doma ostal, če misli ondi morda kaj tal pridobiti za „irredentarje", se jako moti — Kotorcev ne bo nobenega vjel. Ti so namreč preveč Slovani in Avstrijani, da bi se Človek mora srčno in zaupajoč v božjo pomoč nesreči nasproti stopiti. Če imaš resnično željo učitelj postati, izbral si si lep, če tudi trd kruh, in jaz bom ti pomagal ga doseči, kolikor bom mogel. Le oglasi se v začetku šolskega leta, sprejet si že zdaj." Tega je bil Gašpar jako vesel. Ginljivo je staremu gospodu roko poljubil ter potolažen domov šel. Pa ni dolgo doma sedel, kar pride nepoznan mož, grozen mustafar, ki Gašparju naznani, da bodo on in njegovih 23 iztiranih tovaršev „po šubu" iz mesta odgnani, ker postopači brez dela se v mestu ne smejo trpeti; naj se toraj hitro pripravi in svoje reči pobere. To je bil nov udarec za Gašparja. Če tudi ni-česa ni imel, imel je vendar še dobro ime in ne-omadcžano poštenje, in zdaj mu hočejo še tega vzeti ter ga kakor kakšnega sleparja ali lopova „po šubu" domov peljati, samo zato, ker se je enemu trdosrč-nemu pedantu (muhovcu; znabiti tudi dvema) tako določiti poljubilo. .Jaz res ne vem, kaj bi o takih učiteljih mislil, kteri brez vzroka vzamejo ubogemu dijaku njegovo srečo, potem pa še bi mu radi vzeli poštenje. Bi pač dostikrat bolje bilo, ko bi ti mogočni gospodje prej mislili in zlasti naj bi sami sebe v razmere takih dijakov postavili, potem še-le določevali; tedaj ne bi toliko dijakov nesrečnih postalo. Tako jaz mislim. Gašparja je po tem poročilu strašna jeza in žalost popadla; kajti dobro je vedel, kdo mu je to posebno milost in čast, hočem reči zaničevanje in zasramovanje, skazati hotel. „Ne, zakliče in z roko mahne, da je šiv na fraku popustil, ne, čisto vkon-čati pa se ne dam! Grem k svojem staremu gospodu in če mi ta ne more pomagati, odbežal bom po noči od tod, naj bo, če tudi na konec sveta." Kako je gospod ravnatelj glavnih šol debelo gledal, ko mu Gašpar ves razburjen in zasopljen o novi milostljivi in modri naredbi zoper njega pripoveduje! „Kaj takega pa še nisem slišal, pravi ravnatelj, ter zaporedoma tabak noslja; kdo je dal tem gospodom pravico, poštenega človeka kakor hudodelnike, vla-čugarje in drugo sodrgo „po šubu" domov pošiljati, ter ga ob poštenje spravljati? Ali še poznajo ti go-spodjo vero, pedagogiko, psihologijo in jurisprudenco, če take zavržljive naredbe izdajajo. Absit! To ne sme biti. Veš kaj, moj ubogi (»ašpar Fošner, jaz ti napišem attest, (spričalo) da si preparand, in če še kdo pride, da bi te po „šubu" domov tiral, potisni mu pa ta-le attest pod nos." To je izgovoril ter napisal na kos papirja nekaj debelih črk Gašparju v obrambo in mogočnim in modrim gospodom vkljub. In to je bilo od starega gospoda lepo. Kak razloček pač med usmiljenim očetom revnih dijakov in zagrizenim najemnikom, ki gospoduje kot kak turški paša čez ubogo mladino! ])o začetka šole pa je še bilo dolgo časa, in kakor znano Gašpar ni imel nič; jesti pa je le moral, to ve vsak, to je tudi njegov gospodar sprevidel, zato je dajal na vero iztiranemu študentu hrano in stanovanje, češ, nekdaj bo vendar Gašpar prišel k svojem kruhu ter svojo dolge poplačal. Tudi oci gospodarja je bilo to lepo. A Gašpar je bil pošten , toraj ni hotel dolgo dolžan biti, ampak hotel je hitro hrano in stanovanje poplačati. To pa je tako-le naredil, (lospodar je takrat ravno nov hram zidal, toraj je imel za pridne roke vedno dovolj dela. Neko jutro stopi Gašpar v svoji najslabši obleki pred hišnega na ^irredentovske" limance vsedli. Če pa dr. Baja-monti morda le za kratek čas po Boki popotovati misli, bi mu pa zopet svetovali, da naj rajši do spomladi počaka, sedaj-le na jesen se na adrijan-skem morji navadno hudi vetrovi pričenjajo, o kte-rih je vožnja neprijetna in nevarna. Sladkorna Jeri»a raztegnila se je po celi Evropi. Provzročila jo je Nemčija s svojim premnogim izdelovanjem sladkorja, s kterim je v teku enega leta skoraj cel svet, kjer se pomen sladkorja poznd, poplavila. V Avstriji je sladkorna kriza jako pomenljiva v dvojnem oziru, za producenta, t. j. za tistega namreč, ki ga izdeluje in pa za konsunienta, t. j. za tistega, ki ga povživa. V prvi vrsti so silno zadeti ^ehi, kajti češka kraljevina peča se na debelo z izdelovanjem sladkorja in izdelovalca ondi na mestu, t. j. v tovarni vsak metrični cent surovega sladkorja velja nekaj krajcarjev čez 25 goldinarjev; dandanes se pa na trgu dobi metrični cent rafiniranega sladkorja po 20 gld. Že tukaj je toraj razvidno, da je blaga preveč, konsumentov pa premalo zanj. Izdelovalcu za sedaj toraj druzega ne kaže, kakor tovarno zapreti in tako dolgo čakati, dokler se zanj razmere ne zboljšajo v ravno nasprotnem pomenu besede. V drugi vrsti so pa silno zadeti trgovci s sladkorjem. Že skoraj da leto dni je, kar se je jela sladkorju cena krčiti; trgovci pa so tisto krčenje cene za navadno padanje cene imeli, ter so se, nadjaje, da se cena zopet povzdigne, s sladkorjem založili, kolikor so ravno prostora imeli. Ker pa cena še vedno pada in bo morda še padala, kajti kakor so odnošaji sedaj, ga ni, ki bi zamogcl zatrdno reči, kedaj bo cena nehala padati in kedaj da se mu zopet podvigne, kakor je bila še lansko leto o tem času, jeli so se z njim do stropa založeni trgovci bati in blago ponujati. Sedaj se je pa še le pokazalo, kolike opomne sklade da je špekulacija imela sladkorja nakopičenega po skladiščih v Parizu, v Londonu, na Dunaji in celo tudi v Ljubljani, in drugod. Z nakupičenim blagom vsakdo sedaj ven tišči, kar more, samo da se še večje škode izogne. Komur denarni pripomočki le količkaj dovoljujejo, naj ne zametuje drazega blaga. Kakor hitro špekulantom blago poide, in se bo sladkor zopet le edino po tovarnah lahko kupil, tedaj dvignila se mu bode zopet cena, ktero je pred imel. Tega si vendar ne smemo misliti, da bi producentje še dalje sladkor izdelovati hoteli, ter bi ga po 20 gld. prodajali, ako njih po 25 gld. stane še surovo blago. Komur je toraj potrpeti mogoče, naj potrpi, kesal se ne bo, zgubiti pa zamore pozneje ravno tako lahko kakor sedaj, ako že ravno zgubiti hoče in mora. Vnanje države. Skiernievice so tudi Lahom sapo zaprle, in „irredenta" kakor vlada ste obe drugačne strune napeli. Koj, ko je shod minul, so laške uradne novine iz gotovega vira novico prinesle, da se v Skiernie-vicah ni nič sklenilo, kar bi se ne strinjalo z laškimi koristmi. Med vrsticami p se je lahko bralo: „Pa tudi nič, kar bi „irredenti" dajalo pogum, po Avstrijskih deželah so ozirati." Kar smo tedaj le slutili, potrdujenam danes znani „oberirredentar" Bonghi sam, ki je čez dolgo časa zopet pero izza ušesa vzel in nekaj napisal „in politicis". Našim čitateljem je menda že znano, da si Bonghi svoje pero edino le za poveličanje Italije vreže, drugače nikdar. Tudi sedaj mož v tem smislu govori. On pravi: „Položaj po Evropi je vsled Skiernievic takošen, da nam sedaj na razširjanje naših državnih mej po avstrijskem Primorji še misliti ni. Za mnogo let smo prisiljeni ostati v mejah, kjer smo in kolikor smo sedaj veliki in prostorni. Laška kraljevina mora se dandanes poprijeti konservatizma in na ravnotežje mora paziti, kakor so morale na tisto gledati laške kneževine leta 1814 ali v kakoršnem položaji se v sredi Evrope dandanes Nemčija nahaja, leta 1814 pa je na tem mestu nemška zveza bila. Glede zunanje politike nam danes bolj kakor kedaj poprej velja na- gospodarja, rekoč: Jaz želim, da bi se midva tako pogodila; vi nii daste hrano in stanovanje, jaz pa Ijom delal kot težak med vašimi delavci, da no bom pri vas zastonj jedel in da enkrat lahko brez dolgov od vas odidem." Gospodarju je bilo to všeč, le mislil je, da to delo ni zanj, a Gašpar jo kar začel pesek sejati, apno gasiti, opeko nositi, zidarjem podajati iu kar jo bilo enakega dela. Pri tem je pač dobil ogorelo lice in krvave žulo na rokah, pa za to se ni brigal. Bolje ga je bolelo, da je moral mnogo zaničevanja in zasramovanja prestati; zakaj gospodar je bil krčmar, zalo so prišli dostikrat dijaki tje pivo pit, in ti so se z Gašparjom šalili, ga zasmehovali in žalili, kolikor so mogli. Gašpar pa se ni dal zmotiti, čeravno se je na tihem večkrat razjokal, pa mislil si je, boljše jo delati, kakor postavati in lepšo brez dolga biti, kakor plačo na negotovi prihodnji čas odlašati. Komur se delo sramotno zdi, s takim človekom ne maram kaj opraviti imeti. Tako je Gašpar res plemenito srce povsod kazal, če tudi je sem ter tje kako mladcniško, dijaško burko včinil. (Dalje prili) čelo, da smo z vsemi sosedi najboljši prijatelji." Taka ^parola" je toraj na Laškem sedaj! Katoliške usmiljenke vendar niso tako hudobne, samopridne in spridene, kakor jih nekteri ljudje radi slikajo s črnim na belo, da bi jih pri priprostom narodu ob dobro ime in še ob to podporo spravili, kar jo še imajo. Dokaz tega nam je francoska debela, kjer je ravno letos po mestih Lyon, Marseille, Toulon in drugod kolera svojo strašno žrtev zahtevala, da so zdravi na vse kraje bežali, bolniki pa od hudega konec jemali. Nikogar ni bilo, ki bi se bil zapuščenih revežev, ki so z eno nogo že tako rekoč v grobu stali, usmilil. Usmiljenke so bile izgnane. Svetne postrežnice — no, saj vemo, koliko časa so dobre. V največji sili odpro se vrata hiš, kjer so usmiljenke na tihem Bogu služile, in četica za četico usmiljenih sester pod^ se po zapuščenih hišah za postrežbo ubogih bolnikov, ktereje že mrzla roka kolere davila. V največji zapuščenosti usmilile so se jih usmiljene sestre od liberalnega sveta hudo obrekovane in po nedolžnem preganjane 1 Francoska vlada pa, kakor je sicer liberalna, je veliko ljubezen do bližnjega tukaj sprevidila in dobro znala ceniti dobrote usmiljenih sester, zato jih je podpirala, ter jim šla povsod na roke. Te dni je iz tega namena odlikovala njihovo prednico z viteškim križem častne legije! Lepo in hvalevredno je to dejanje, zaslužila bi bila pa viteški križ vsaka usmi-Ijenka posebej! Mar li ni res viteštvo, v okužene hiše, kjer grozna smrt v sto in sto podobah na človeka preži, brez strahii zahajati? Mnogo usmiljenk je tudi res padlo v žrtev grozni šibi božji. Nam vsaj se ta pogum ravno tolikošen zdi, kakor generala na bojnem polji, kedar hladnokrven posluša žvižganje svinčenk ob desni in levi in malomarno gleda ce-panje svojih tovarišev na vseh straneh, ter vojsko vodi in zapoveduje po dolžnosti! Bismarck s katoliško cerkvijo na Nemškem ne dela skoraj nikoli pošteno. Ona mu je za plašč, za kterega se skriva kedar hoče kak imenitni državni čin speljati, ali kedar se hoče te ali one stranke poslužiti nasproti drugim. Ni še davno, ko smo poročali, da je vse dogovore glediS cerkvenih razmer na Nemškim s sv. Stolom tako dolgo odložil, dokler se ne bode preveril, kako da so se izvršile volitve za v državni zbor. To pa ni bilo nič druzega nego prava pravcata zavlaka ali bolje prav rečeno, pesek v oči. Eavno tako je Bismarck obetal tudi že leta 1881, tudi tedaj kazal se je stari lesjak pripustlji-vega, le da so ga katoliki podpirali pri tedanjih volitvah. Krepko se je držal centrum v državnem zboru in Bismarck ne more vtajiti, da je skoraj vse, kar je v poslednji dobi lepega in koristnega po državnem zboru dosegel, zadobil le s pomočjo cen-truma in kaj je on za to storil? Nič! Stari Oton si menda tudi misli, da obljubiti in dati je preveč! Kmalo za to novico, da se namreč Bismarck misli i letos ravnati v cerkveno-političnih zadevah po izvršitvi volitev, prišla je druga, ki ni še popolnama tedna stara in taista se je zglasila: „Schlozer je bil pri sv. očetu in Prusija je za Koln in Poznanj-sko predlagala nove škofijske kandidate". Novica se ni še dobro med čitatelji ogrela, in že se oglasi Bismarckov organ „Nordd. Allg. Ztg.", rekoč: „V cerkveno-političnih zadevah Schlozer ni ne Jacobi-niju predlagal novih kandidatov, za Kolin in Po-znanjsko, ne kakega miroljubnega programa v tem smislu prenašal". Ali se ne pravi to s katoliško cerkvijo se norčevati, danes tako jutri drugače govoriti? Eesnica je in ostane, da Bismarcku ni nič na dosegi miru s katoliško cerkvijo ležeče, pač pa na drugih političnih namenih in zato mu je vsak po-moček prav. Ees nemoško! profesor jezikoslovja na vseučilišči v Kazanu,*) kteri je dobro preučil vse slovanske narečja v dotičnih deželah samih, je prehodil na vse zadnje peš vse Primorje, vso slovensko Benečijo in Eezijo v 1873. 1., vse hribe in doline Št. Peterskega okraja, ter je zagotovljai, da je našel v tem beneškem narečju sledove starega slovenskega jezika, akoravno je pomešano zdaj z neizogibljivimi novimi laškimi besedami, ter je trdil: da ako bi govorilo ta beneško-slovenski jezik le dva milijona prebivalcev, bi se zamogel tisti imenovati mati slovanskih jezikov **). Zato so v starodavnih časih imeli v časti ta jezik, govoril je ta jezik v 8.—9. stoletju longobard-ski vojvoda Eodvald, in isti laški zgodovinar Niko-letti zatrjuje: „da je bil slovenski jezik veUko bolj v rabi po vsi Purlaniji, kakor furlanski, kteri je bil (kakor je še zdaj!) tedaj neomikan in neprijetnega glasu". Tako trdno pa so se držali beneški Slovenci tega svojega jezika, da pripoveduje ustno izročilo, da jih ni mogel pokristjaniti čevdatski sv. Paulin oglejski patrijarh (776—802) tudi ne z darili, ktere so jim ponujah latinski misijonarji; rajše so oni poslali po slovenske mašnike, in brž ko so slišali naši hribovci razlaganje evangelija v jeziku sv. Cirila in Metoda, se spreobrnejo vsi k novi zveličavni veri. Potem pripoveduje, da sta sv. Ciril in Metod tudi pri njih vpeljala slovensko liturgijo, kakor drugod (863), ter to hoče s tem dokazati, češ, da se nahajajo tisti še zdaj častitljivi ostanki, kakor na pr.: „Pri sv. krstu se izgovarjajo besede zakramentalne v slovenščini: Kaj hočeš od božje Cerkve? — Vero. — Kaj ti daje sv. vera? — Večno življenje. Eavno tako se pri tistem obredu moli „Oče naš" in „Vera" v tistem jeziku, kakor tudi pri delitvi sv. obhajila izrekujejo besede v slovenščini in to kakor v spomin, ker so slovenski misijonarji prvi brali v tem jeziku. Potem se pridiga vselej po slovensko. In pri povzdigovanju je slišati od celega ljudstva prekrasno sladke pesmi, ktere pojejo na čast Gospodu v lastnem jeziku?***) Dalje trdi pisatelj (kar pa ni resnično, glej dopis v „Soči" t. 1. št. 39: Od beneške meje!), da so vsi duhovni v dušnem pastirstvu Slovenci; katekizem, s podpisom ranjcega škofa, je prestavljen v slovenščino; že razjedeni napisi na starih cerkvah sv. Katarine, sv. Silvestra in v Brišču so najbrže s cirilskimi črkami vdobljeni. In zunaj cerkve navdihujejo matere z mlekom njih otrokom slovenske besede. Po hišah, na polju, v šolah (?), v občini, v trgovini z inozemstvom se občuje v tem jeziku, kteri se je ohranil nepredru-gačen že od časov Longobardov (Albin, kralj Longo-bardov je šel 1. 568 skoz slovensko Benečijo prek Matajurja v Italijo.), izvzemši nektere italijanizma oziroma furlanizma. Tudi ne more to biti drugače ****), ker se slovenski jezik čudno vjema z naturo stvari in ljudi, zato ako se ga hoče izkoreniniti, bi se moralo odpraviti eno in drugo. (Konec prih.) Izvirni dopisi. Od slovensko-beneške meje na Goriškem, 4. okt. (O jcsihu naših bratov v slovenski Benečiji.) Kakor pripoveduje znani pisatelj knjige: „Slavia italiana", so živeli beneški Slovenci pod vlado oglejskih pa-trijarhov in potem pod beneško republiko, tako da smo mi ostali Slovenci komaj za-nje vedeli, ker se tudi avstrijska vlada ni prav nič brigala za njih narodni razvitek, kakor se ni tudi za naš pod strogim absolutizmom. Pri tem je še najbolj čudno to, da so oni vkljub temu, da niso imeli nikdar niti narodnih šol, da se je slovenščina in to še pokvarjena v cerkvi od nevednih laških popov vendar-le dosihmal, se ve da, le bolj v gorate kraje potisnjena, ohranila. Zemljevid Petra Kozlerja nam je še precej dobro narisal meje, v kterih se še govori slovenščina, akoravno ji preti zdaj velika nevarnost, ker je laška vlada povsod vpeljala ljudske šole z laškim učnim jezikom. In če tudi iste šole dosihmal le malo sadu obetajo, vendar-le je že videti, kako dobivajo slovenski otroci laške molitvene bukve v roke, kterih pa, kakor sem se že sam prepričal, skoraj nič no umevajo, in tako ne bodo na tej nenaravni podlagi znali niti svojega, niti laškega jezika. Veleučeni Boudoine de Courtenay, ki je zdaj Domače novice. (DtihovsJcc spremembe v Goriški }tadškofiji.) G. g. Peter Božič, kaplan v Kanalu, pojde kot vikar na Trento; č. g. Andrej Žnidarčič ml., kaplan v Biljah, je šel v začasni pokoj; na njegovo mesto pride č. g. Janez Vuga, kaplan naLibušnji; č. g. Alojzij Faidutti, novomašnik, pride kot kaplan v Št. Eok (pod Turnom) v Gorici; č. g. Dominik Veliscig, kaplan na otoku Gradu, pojde kot tak v Eudo; na njegovo mesto pride č. g. Frane Cleri, novomašnik; č. g. Peter Utili, katehet v Tržiči (Monfalcone) dobil je župnijo v Sv. Kancijanu pri Eonkah; njegovo mesto dobi č. g. Jožef Ban- *) Kazan je imenitno mesto v Rusiji. V Kazanu je tudi sloveča cerkev „Kazanske Matere Božje", ktere podobo Rusi zelo častijo, zarad Sesar smemo upati, da so bo Rusija prej ali sloj zopet zjedinila z Rimom. Pis. **) Tetka „Triesterca" ga je tedaj razupila, „da neki ruski ovaduh se klati po Primorju", akoravno mu ni bilo za drugo mar, kakor za jezikoslovje, kajti o politiki sploli ni hotel nikjer niti besedico ziniti, kakor sem ga jaz sani hotel skušati. Pis. ***) Kako bi zamoglo to tudi drugače biti V Saj enako in toliko delajo v svojem jeziku tudi Nemci in drugi katoliški narodi; le edino Italijani so ohranili nekaj več latinščine, ktere pa ne umo prosti narod. Pis. ****) Žalibog da je, ker jo znana in dokazana istina, da se je slovenščina tako po sosednji Furlaniji kakor po Goriškem veliko dalje razširjala, kakor zdaj, kar spričujejo korcnike vaških imen pri mnogih zdaj pofurlanjenih Slovencih. Pis. d en, kaplan v Muši; za njim pride 5. g. Jožef Peteani, novomašniif; č. g. Karol Oigon, kaplan v Oernicah, dobil je vikarijo v Temnici; za njim pride L g. Franc Kodrič, kaplan v Devinu; v Devine pride kot kaplan č. g. Janez Kosovel, novomašnik; č. g. Janez Črv, vikar v Št. Tomaži, gre kot tak v Vrhovlje; za njim pride č. g. Alfonz Poljšak, drugi kaplan v Komnu. (Dovoljenje) nositi inostranske redove podelil je presvitli cesar našincu g. dr. Francu vitezu Miklošiču na Dunaji in sicer za veliki križ srbskega reda sv. Save, ces. ruskega reda sv. Stanislava z zvezdo in komanderski križ kraljevo rumunskega reda „Ku-munska zvezda". Kdo je mar? Mi zapojmo: Čast očine je slovenski oratar! (Godba svirala) bo jutri opoludne v Zvezdi, če bo lepo, po naslednjem sporedu: 1. Koračnica. 2. „Nabucco" ouvertura Verdijeva. 3. ^Publicisti" valček Straussov. 4. Obrekovalni prizor iz baleta ^Melusina" Dopplerjev. 5. nSnegurka" polka ma-zurka Straussova. 6. „V naskoku" polka hitra Straussova. („Slavec"), slovensko delavsko pevsko društvo priredi jutri v nedeljo v prostorih Tavčarjeve gostil-nice svojim članom mali pevski večer (Jour-fixe). Spored: Berilo, petje in prosta zabava. K temu pevskemu večeru imajo tudi nečlani prosti vstop. Začetek ob '/2 uri zvečer. (Ved Jco čudno) je, da nobeden mestnih očetov še ni zapazil, da davkoplačevalci v Krojaških ulicah nimajo niti jedne javne svetilnice. Toliko enakopravnosti bi se jim pač prilegalo, da naj bi se jim vsaj jedna svetilnica — recimo v sredi ulic spodobila. —r. (Na vrtu) g. Paifshelna cvete ravno kar jablana; ob enem pa ondi na ravno tistem drevesu sad zori. („Novi Brencclj") se je zopet oglasil. To pot ima črno okvirano prvo stran povodom Schneidove smrti in njegovega sprejema v Olimpu. Jezična Žefa pa po najnovejšem otroškem vrtu tukajšnjega nemškega „Schulvereina" — listje grabi. Razne reči. — Nesreča vrudokopu. 9. t. m. je razneslo zarad hudih vetrov rudokop sv. Eme v poljskem Ostravu (rudokop je grofa Wilčeka,) ter je nekako 20 rudokopov vsmrtilo. Sploh pa število ponesrečenih še ni popolnoma znano. — Komaj vredno. Letos se je dal v 7. razred zgornje realke v Prosnicu na Moravskem le 1 učenec vpisati. Tudi drugi višji razredi nimajo čez 12 učencev. — Iz Foče (v Bosni) se 3. t. m. poroča, da je pandur Vejo grozovitega roparja Ilija Ilic vstrelil. Vejo je bil sam v neki soteski, kjer ganaglomaob-stopi o razbojnikov. Vodja Ilic je že na pandurja pomeril, a urnejši je bil ta in je Ilica prav blizo vstrelil, da se je tudi zvrnil. Pandur hitro v goščavo zbeži, razbojniki so štirikrat za njim vstrelili, pa ga niso zadeli. Naj brž dobi Veja 100 cekinov plače. — Anglešk parnik nMiramar", razbil se je 9. t. m. v tihem morji med Jokohamo in Honkon-gom. Imel je 50 mož in od teh jih je 48 vtonilo. — Iz Katanije se 9. oktobra poroča: Po groznem viharju poškodovanih se je našlo do zdaj 350 ranjenih (več ali manj) in 27. mrtvih. Škoda se ceni nad 5 milijonov. Telegrami. Budapešt, 11. oktobra. Adresni načrt poslanske zbornice naznanja Jako mirno javno mnenje zaradi prav dobrili razmer proti. Nemčiji, kakor tudi nasproti drugim državam. Posebno avstro-nemška zveza, kteri že 6 leto teče, je jako mogočen porok miru za skupno Evropo. Madjare veseli, da se v tem oziru ni nič spremenilo. Budapešt, 10. oktobra. Novica o zarotbi proti življenji srbskega kralja v Oršovi je zlagana. Pariz, 10. oktobra. V Berolinu bo kon-fei-enca za zapadno afrikanske zadeve. Vde-ležile se bodo države Portugal, Spanjska, Angle.ška, Belgija in Holandija. Presrčna zahvala. Predstojništvo baron Lichtenturnove dekliško asirotišnice se najpri.srčniše zahvaluje za po prečast. g. proštu dr. Ant. Jarcu prednici v bolnišnici izročeno darilo neimenovane gospe dobrotnice s 500 gld., ki se ima obrniti za poplačanje dolgii, ki je šo na tem zavodu. Bog plati! V Ljubljani, 8. oktobra 1884. Tujci. 9. oktobra. Pri Malidl: Gr. liacli, uradnik, z Dunaja. — Viljem Lowy, trg. pot., iz Prago. — Jos. Troves, trgovec, iz Padove. — .Martin Terpotoe, ravnatelj, iz Trbovelj. Pri Slona: Josip Trautner, trg. pot., iz Inomosta. — Liirzer pl. Zehendthal, zasebnik, iz Celovca. — Artur Painsi, iz Volfsberga. — Kmanuel Prokop, iz Št. Pavla. — Ernst Khrlieli, iz Drauburga. — Emil Albreeht, iz Lokve. — Frančiška Omahen, zasebniea, s Krškega. — Albin Omalien, zasebnik, iz Kranjske gore. — Frane Marinšek, trgovec, iz Škofje Loke. — Kari Kopač, trgovec, iz Slov. Bistrice. Pri Havarskem dvoru: Ur. Janez Vogt, zasebnik, z Dunaja. — Josip llaekel, trg. pot., z Dunaja. — Adolf Gaudia, grajšč. oskrbnik, s soprogo, iz Zobelsberga. — Gautsch, grajšč. oskrbnik, iz Obererkensteina. — Jurij Semek, kočijaž, iz Celja. Pri Južnem kolodvoru: Artur Gnasraanzeni, e. kr. poročnik, iz Gorice. — Janez Kolbesen, iz Kočevja. Dunajska borza. (Telegrafično poročilo.) 11. oktobra. Papirna renta po 100 gld.....80 Sreberna „„„,,. . . . 82 4% avstr. zlata renta, davka prosta . . 103 Papirna renta, davka prosta ... 95 Akcije avstr.-ogerske banke . . 859 gl. 95 „ " 95 kr. Kreditne akcije......283 London Srebro Ces. cekini . Francoski napoleond. Nemške marke 122 5 9 59 80 10 78 69 80 sprejme se (3) V zlatarni Josipa Šparovica v L.Jii*>lJiiiii, nmmtiii ti-tj ^it. železnino V Ljubljani, mestni trg št. 10, priporočata stalno, dobro izbrano zalogo iinjl->ol.i-IciiicjtijslceKn, in poVjoclol-islcegrn, oi'o'C, tonili, i>liigre, so^al-nlce, co-vi za voclii jtilco in vodiijtilco same, »toililim ofriijši^n, po^^i, o^iija. in tat,o-v -vjii-iie Icase itd.; — potem izvrstni kainnigki cement in i>oy!>sl£i mavec daljo želozniciie šine in lio-vanja. aia «tavl>e, — vse to po najnižjih cenah v zalogi in po unanjem naročilu, ki se vsako naglo in uatančuo izvršuje. (20) Zahvaljevaje se prečastiti duhovščini in p. n. občinstvu za do zdaj mu skazano zaupanje z mnogimi naročili, priporoča še nadalje © w kroj a č, svojo bogato zalogo najboljšega in vsakovrstnega sukna, ter izdeluje vse krojaške dela za gospode točno in po jako nizki ceni. (7) VVaareiihaiis .T. II. Ital>iiiowie5«, WIEN, SchifTamtsgasse 20. (3) vsem prebivalcem Avstro-Ogerskim! Okolišine so me prisilile svojo že mnogo let obstoječo trgovino opnstisti. Zatoraj razprodal bom vse blago v njej se nahajajoče, za ceno, kar je njegova naprava veljala, ker morajo prostori do koneo bodočega meseca prazni l)iti. Blago je vse iz jako finega, teškega in dobrega materijala in v znak svoje solidnosti vsako blago, ki bi ne bilo ugodno, rad nazaj vzamem in zamenim, kakor se komu ljubi. Vsako naročilo je toraj popolnoma varno. ŽiOll^lte Sl*aic*ci najlinejega angl. šifona z ustavljenim pravim švicarskim vezljanjem, silno --^-^-L— umetnim, po 1 gfd. 50 kr; tucat 16 gld. 50 kr, ' ^^eiiski liOI*zeti r^^vno tiste kakošnosti, jako dolgi in vseskozi vezljani po -i-" švicarski šegi, silno elegantni in prava lepota za vsako gospo po 1 gld. 50 kr., tet. po 16 gld. 50 kr. Ravno tista iz najboljšega in težjega barhenta, jako dolgi, po dolgem vezljani po 1 gld 60 kr. i^eUSliH) soočili ifl ll*teililia stkanim cvetllčjem, obstoji iz namiznega prta in 12 prtičev in velja ' le 2 gld. 85 kr. Kavno tista po francoski izpeljavi jako fina z obilnimi franžami za 12 osob, cela garnitura za 3 gld. 45 kr. Namizna prtenina iz finega dama.»ta z vtkanim cvetličjem obstoječa iz namiznega prta za 12 osob 12 sličnih večjih prtičev, najbolj elegantno izdelana velja le 5 gld. 60 kr. ln^iSflll-ce vsaka za-se vmrjena in zarobljena, vsaka za-se zložena, z rudečo krajevino __^-^-^ in z dolgimi franžami, najfineje piketovane, prekrasne po 3 gld. 75 kr. tueat. ^Olisl-ti lia^^lavili rol>C^i najfineje Uerolinsko volne z dolgimi franžami v najbolj zbranih, lepih in modnih barvah, kakor so: škotska, turška, siva, modra, bela, črna, mizičasta, rudeča, rujava itd. 1 gl, 20 kr., tueat po 13 gld. j-g^jj^J l>locXi neizrečeno veliki in debeli, iz najtežjega in boljšega sukna tkani, po najbolj ele-■*■ gantnih angl. vzorih, kakor rujavi, sivi in melirani z dolgimi franžami, Pledi te vrsto rabijo se vsled svoje neizmerne dolgosti in širjave lahko za obleko, za odejo na popotovanji, za na posteljo, za šavle, ter se da celo po 20Ietni rabi iz vsakega napraviti še dvojna jako elegantna obleka. Tak pled nadomesti vsakemu površno suknjo, dežni plašč, paletot popolnoma. Prvo vrste 5 gld. 50 kr., druge vrste po 4 gl. 50 kr. T^<>irif|j<*0 "OlfltllO 'nosovih po 30 vatlov velikih, najtežji in najtehtnejši izdelek za domačo _ ^ - rabo, širok po 7 gld. 50 kr., Vt širok po 5 gld. 50 kr. kos._ Cena bombažu silno raste in se bo platnu v kratkem cena podvojila, toraj se vsakemu priporoča, kolikor mogoče hitra pre-skrbitev s platnom. SSvilTiati rol^oi najlepše Lijonske svile, v vseh raznih barvah, vsak robee drugo barve, po 3 gld. 50 kr. tucat. HvilllJlte filli^lcc lioffovio« v najlepših barvah pisane, rudeče, modre, vijolčaste, "___ rožne, rujave )n plave, dolge eez kolena, i pare za 1 gld. 15 kr. Cjrol^^lill-ii-finiitlira obstoječa iz dveh pogrinjal za postelje in namiznega pogrinjala s cofi -^-- iz baržuna v najsijajnejiii barvah izdelana, velja le 7 gld. 50 kr, flllio platna težkega in močnega kakor usnje, brez šive, prikladne za največjo posteljo široke po ±_l!-:: 1 gld, 35 kr., tucat po 15 gld, ialn JiX iuto najfmeji in najboljši izdelek, teška temnikasta ali pa svitla po najbolj _S__- zbranih perziških, turških in indiških vzorih z obilnimi in dolgimi franžami po 3 metre 30 ct, dolga za vsako okno, toraj par prve vrsto po 5 gld., druge vrste po 4 gld. 25 kr. itielirano, na.jboljHe kvalitete, sivo, rujavo, modro, olivnato in črno. Blaga zadosti za celo obleko velja le C gld. Vzori (muštri) se pa no pošiljajo nobeni in po nikaki ceni. Kdor naroči najmanj za 15 goldinarjev blaga, dobi za nagnulo, toraj zastonj krasen zlat prstan s tirkisom obdanim z biseri. Zlato je 6 karatno, lepo izdobljeno in silno elegantno. Naroča naj se le proti ces. kralj. poMnem povzetji ali pa proti predplači pri