120. številka.
Ljubljana, vtorek 29. maja.
X. let«, 1877.
SLOVEN
Izhaja VBs',k dan, ttVMinjU poueduljke iu dneve po praznici h, ter velja po posti projeinan M avstro-ogomke dežele za celo leto 18 ^Id., Zil p„! |,.t;L 8 gld. ■m četrt leta 4 tld. — Za Ljnbljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., m četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 (rld. 10 kr. Za pošiljanje nt dom se računa 10 kr. za meaee, 30 kr. u četrt leta. — Za tujo dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in zi
zi
ol
Občni zbor „Narodne tiskarne."
V nedeljo 27. maja občni zbor „Narodne tiskarne" v Ljubljani nij mogel zborovati, ker je bilo po pravilih premalo akcij vloženih in premalo akcijonarjev udeleženih.
Zatorej se razpisuje nov občni zbor delniškega društva „narodne tiskarne" na dan
17. Junija IN* 7
ob 10. uri do polu dne, s pristavkom, da po §. 17. društvenih pravil ta novo sklicani občni zbor veljavno sklepa brez ozira na število navzočnih delničarjev in število od njih zastopanih glasov.
Od upravnega odbora.
Važnost volitev volilnih mož.
Volitve za kranjski deželni zbor so torej razpisane. Na kmetih bomo volili IG poslancev (zrno in pogoj narodne večine) kakor smo uže v včerajšnjem listu povedali, sedmega julija, torej Črez šest tednov. Naj pa nihče ne misli, da je do tja še dolgo, da je še čas, da se nam ne mudi. Precej se mora agitacija začeti in nič popustiti do zadnjega, sicer nas nasprotniki tu pa tam prebite in mi pridemo prekasno, ko bode uže kaj izprideno, ko bode nepodučeno ali neumrljivo ljudstvo uže zapeljano.
Precej zdaj enkrat se bodo pa uže začele volitve volilnih mož po občinah ali srenjah. Te so najbolj važne. Kajti če bodo naši kmetje izbrali izmej sebe zanesljive narodne, samostalne in duševno krepke može  za volilce,  potem smo gotovi.
Zatorej je pa treba, da prijatelji slovenske domorodne stvari po vsej deželi vso in celo svojo pozornost obrnejo do teh prvotnih volitev volilnih mož. Tudi naši nasprotniki bodo poskušali najbolj tukaj svoje manevre, in z vsemi nam še morda neznanimi pomočki delali, da bi vsilili kmetom kake svoje odvisnike za volilno mo?e.
Naši kmetje bodo imeli volitve volilnih mož zdaj ob času, ko je mnogo dela na polji. Na to se naši protivniki zanašajo. Gotovo, da bode marsikje volitev slabo razglašena, ali morda prav v zadnjem času, ker žalibog postava tu nij jasna. Mogoče je vse. Za to je neobhodno potrebno, da se povsod uže naprej pazi, kedaj bode volitev volilnih mož, da se ljudem ostro zabiči in živo naroči, da tačas gotovo pridejo vsi in volijo te in te može, o katerih se je treba v vsakej fari ali občini prej dogovoriti.
Nemškutarji in njih zavezniki bodo skrivaj svojim privržencem na tihoma uže prej naznanili, kako se imajo ravnati. Ker postava ne določuje, koliko mora prvotnih volilcev skupaj priti, da volilnega moža izbero, mogoče je, da pridejo iz cele množine slučajno le trije nemškutarski ali odvisni prvotni volilci, pa volijo štiri volilne može, ali toliko kolikor jih na občino spada. Zato moramo mi gledati, da bode ljudstvo opozorjeno, pripravljeno, da možje na migljaj precej pridejo, tudi če bi jih bilo treba po noči skupaj klicati!
Najnevarnejši sovražnik nad je torej apatija, zanašanje na zadnji trenotek, zanašanje jeduega na druzega, malomarnost, katere nas Bog obvaruj l
Zatorej naj vsi narodni županje na to pazijo, da zabičijo in naroče precej in potem
večkrat ljudem gotov prihod na volišče volilnih mož. Tam pa, kjer je župan odvisen, nenaroden, ali premalo izveden, naj pazijo drugi narodni omikanci, gospoda duhovniki, narodni učitelji, posestniki, trgovci in vsi zavedni narodnjaki, da malomarnost za sveto domovinsko stvar ne pokvari vspeha.
Ko smo kranjski Slovenci z največjim zanimanjem gledali zdaj navshod, kjer se celega našega roda boljša prihodnjost v krvavem boji odločuje, — počil je nam tu doma za hrbtom mali domači boj. Nij, da bi ga primerjal glede važnosti za našo narodno bodočnost z onim bojem na jugu. Ali mi se ipak moramo hitro in krepko obrniti na svojo zemljo, bojevati in zmagati! Ker čast slovenskega naroda je odvisna od teh volitev !
Vojska.
Na Dunav bode ruski car sam G. junija prišel in prevzel glavno poveljništvo To bode znamenje, da do tega dne je končan ves težavni marš ruske vojske do silnega Dunava in da se bode vojna preprava črez reko začela. Zdaj je voda vsled deževja zopet silno narasla. V Dobruči je Dunav celo široko po-vodenj naredil. Če bode odslej zopet lepo vreme, utegne se voda do 6. juaija še uleteti, da bodo Rusi lažje veliki most delali.
llusi so mej tem na Dunavu uže zopet veliko dejanje naredili. Dva ruska oficirja, Dubošev in Šestakov, sta se zmenila, največji turški monitor, ki je v kanalu Murinu plaval, v zrak zapoditi, kar se jima je tudi posrečilo. Pri; ravila sta si rumunsko šalupo (malo ladijo) in se s torpedi oskrbela. I/, svoje ladije sta zapodila leteč torpedo na turški monitor, torpedo so trknivši v monitorja srečno
IzUttok«
Prižigalec.
(Kuman, v angleškem spiuala M i s s M. Cummins,
poslovenil J.)
13 r it i <l « 1. Enajsto poglavje.
(Daljo.)
Ko je Jerica poslušala ta za njo tako pomenljivi pogovor, bilo je strahovito videti njeno čudovito, nenaravno lice.
„Jerica!" vsklikuil je Filipa, ko jo jeza trenotek opazoval, „Jerica! Za božjo voljo ! ne zrite tako strmo! Jerica! povejte mi, kaj pa vam je?a
A ganila nij očesa, ganila nij črtice svojega okamenelega lica, slišala ga nij očividno. Prijel jo je za roko; ta je bila mrzla kot mramor. Njegov obraz je izrazoval skoro toliko obupnost, kot njen. Debele solze so mu zalile oči in so drle po njegovih licih. Enkrat
je iztegnil roke, kot bi jo hotel veselja pritisniti na prsa ter jo kot mnjhenega otroka vtolažiti; a očitno napenjajo se, je ustavil svoje roke. „Jerica 1" rekel je naguen k njej in svoje oči obmivši v njene, „kaj sta vam storila ta dva človeka V Kaj vam je muri za njaV Ce vas je razžalil ta mladi mož — slepar! — pokoriti se mora za to." Iu Bkočil je po konci.
Pri teh besedah iu tem dejanji se je Jerica zavedela sama sebe. „Ne! no!" rekla je, „to nij. Sedaj se počutim boljše. Ne go-gorite o tem m ne recite nič," in plašljivo je pogledovala na kegljišče. „ Počutim se boljše." Ker ga je bil strašni strmi pogled prestrašil, čudil se je, da je popolnem mirna vstala in nasvetovala, da bi se peljali domov.
Molče jo je spremljal; predno sta prišla klanca, kjer so bili pustili voz, dospela sta jih druga dva in peljali so se črez malo tre-notkov v Sarutogo.
Na vozu in naslednji večer je bila Jerica
enako otrpneua in nenaravno mirna. Predno so prišli v gostilno, vprašal jo je parkrat doktor Grysworth, ali se počuti dobro, gospod Filipa pa jo je sedaj pa sedaj skrbljivo pogledoval. Celo glas njenih besed je bil prisiljen, tako da je Emilija jo precej vprašala: „Kaj pa ti je dete drago!" A odvmivši, da se počuti popolnem dobro, izpolnjevala je vse dolžuosti in oblike onega večera, ter se je poslovila od mnogih svojih prijateljev. Poslovivši se od Grvsvvorthovih se je ž njimi zgovorila da jih bode drugo jutro še enkrat obiskala.
Neskrbnim očem se je videla Emilija nemirnejša nego Jerica; kajti Emilija se nij dala preslepiti, ter je na vsem svojem bitji kazala Jeričine bridkosti; katero je ta znaki le bulje zakrivati. Jerica nij vedela, kuj se je godilo krog nje oni večer, ter se je tudi pozneje spominjala le polovico vsega. Nikdar nij mogla razumeti, kaj jo je takrat vzdržavulo iu podpiralo, da je le na pol zavedaje se, občevala z družbo. Kako se jej je posrečilo zakriti srčno
razbil in utopil, daje sovražno ladijo razne sel, a Rusi so se umeknili nepoškodovani.
Ruske baterije pri Slobodziji so bombardirale Ruščuk. Rumunske baterije pri Izlacu so streljale na Nikopolis.
Z azijskega rusko-turškega bojišča, pak bodemo ne mara kmalu slišali o novih odločilnih ruskih zmagah. Rusi uže od 24. t. m. n as t re lj u i ej o najmočnejšo azijsko tvntjavo Kars, katero imajo, kakor znano, uže dalje časa obloženo. Vojaški časopisi sami omenjajo, da hitro vzetje Ardahana po Rusih kaže, da so ruski kanoni boljši nego nemški Kru-povi kakoršne imajo Turki, za to tudi Kars ne bode dolgo mogel braniti se. — Tu li ona ruska četa, ki proti Erzerumu operira, pomika se vedno dalje v Turčijo.
Iz Carigrada se 26. t. m. javlja, da Rusi neprestano marširajo proti Erzerumu in da je pričakovati velike bitve. Desno rusko krilo stoji pri Olti, levo pri Vanu.
Čehi in Rusi.
Češki zastopuiki časnikarstva: Skrejšovski, dr. Gregr, in Zeithammer so 22. t. m., ko so pravoslavni Rusi po vsej svojej zemlji praznovali god in praznik slovanskih apostolov Cirila in Metoda, poslali telegrafični pozdrav slav-janskemu komitetu: „Na praznik naših apostolov Cirila in Metoda, daje vse češko časnikarstvo slavjanskemu komitetu bratovsko roko k velicemu delu, kater o sta slovanska apostola pred tisoč leti začela in ki je kot podedovina prešlo na naše ruske brate. Sreča in slava ruskemu orožju, sreča in slava ruskemu narodu!"
Še tist dan je prišel od Rusov iz Peter-burga v Prago sledeči odgovor: „D.in slavjan-skih apostolov praznjujoči, pozdravljamo svoje ljubljene goste od 18G7. Seme, ki so ga naši skupni učitelji sejali, vidno kali in raste. Da se zopet vidimo!" Podpisani so bili sledeči ruski veljaki: Lamanskij, Miler, MirkoviČ, Petrov, Tešatkin, Černjajev, Frojgang.
Poleg te lepe izjave, prinašajo čeSki listi iz raznih čeških mest in občin od odličnjakov čeških podpisane proglase, v katerih Be Čehi navdušeno zahvaljujejo slavjanskim bratom, ruskemu narodu in ruskemu carju osvoboditelju, da so se odvažili iti oslobodit južne brate Slavjane. Ravno tako ruske novine te simpatične izjave z veseljem konštatujejo. — Tako
se v širnem slavjanskem. svetu goji in širi misel nafte solidarnosti!
Vojna moč turške države.
m.
Če smo zgoraj rekli, rla ima Turčija preko 21 milijonov prebivalcev, moramo sedaj orne niti, da so ti stanovalci po veri in po narodnosti ločeni v mnogo večjih in manjših skupin, katere se druga od druge tako razlikujejo, da bi jih nobedna država vsega sveta ne mogla zdru žiti v celotno jednoto. Sicer nova turška ustava ne pozna nobednega razločka v narodnosti — vsi na Turškem bivajoči se imenujejo Osmani — a znano je, da papirnati paragrafi (in če so tudi turški) nijso zmožni narodnih in verskih razlik odpraviti in tako vojno moč vzvi-šati. Poleg pravih Turkov prebivajo na Turškem Slovani (Bulgari in Srbi), Romunci, Grki, Armenci, Albanci, Arabci, Cincari, Tatari, Cigani. Zidje, Čerkesi in nekateri drugi narodiči. Da je velika neprilika za vojno moč vsake države, ako v njej prebivajo stanovalci različnih narodnostij, tega nečemo še posebej poudarjati. A poudarjati hočemo to, da veliko tistih narodov, ki na Turškem prebivajo, ne-majo nobedne ljubezni do države, v katerej žive, nemajo navdušenja za turški polumesec, nemajo nobednega interesa za obstoj Turčije, pač pa samo velike koristi, ako ta država, katero smatrajo za svojo kruto sovražnico in tlačilko, propade, pogine in konec vzame. Romunci, Grki, Bulgari, Srbi, Armenci, Albanci, in deloma tudi Arabci se ne bodo bili zoper Ruse, ampak prej zoper Turke, katerim bi po poragrafih turške ustave morali pomagati. In teh narodov nij malo, ti narodje štejejo cele milijone. To narodnostno razmerje razjeda kakor rak ves organizem turške države. Ta notranji sovražnik je Rusom najboljši zaveznik.
A tudi vera loči turške narode v dva sovražna šatorja, mej katerima zija prepad, katerega nobeden turSki državnik ne more zamašiti. Mej 21. milijoni turških prebivalcev je črez 8 milijonov k ris ti j ano v, kateri v vojni do najnovejšega časa čisto nič ne štejejo, kajti samo mohamedanci sejem-1 j o v vojake. Iz tega se pa jasno vidi, da se vsa vojna moč turške države opira na 12—13 milijonov mohamedanskih Turkov in poturčenih Slovanov in Albancev. A paziti je to, kar nam zanesljivi Kanitz pripoveduje,
da je namreč mej poturčenimi Bulgari in Albanci prav veliko tacih, ki so samo na videz mohamedanci, a v srci še vedno kristi-jani in da se ti ne bodo z Bog vedi kakšnim navdušenjem bili za Turke, je naravno.
Če torej nekateri nemški in masjarski listi pripovedujejo, da ima Turčija dan denes blizu 1 milijon vojakov pod orožjem, pripovedujejo več nepro vedeti morejo in pripovedujejo nam to, kar samo oni v svojej pre-vtočej fantaziji videti žele\ Od kod naj Turčija vzame 1 milijon vojakov? Alah je velik in Mohamed njegov prerok, a da bi turški vojaki kar iz tAl poganjali ter takoj zreli in oboroženi zoper Rusa marširali, tega vendar ne zmoreta niti Alah, niti njegov prerok Mohamed, niti oba skupaj ne! Da Turčiia dan denes 1 milj. vojakov niti nema, niti imeti ne more, to nam kaže najpripostejši račun. Nemška država ima 42,727.200 prebivaldev, 1,315.000 vojakov lehko pod orožje pokliče. Avstrija ima po Fiekerjevih računih 37Va milj. prebivalcev ter more 1,124 000 mož ob* orožiti. Zsoraj smo pa videli, da ima Turčija samo 12—13 milijonov takih prebivalcev, da se morejo v vojni v poštev jemati in ti dajo samo 360 000, k večjemu 370.000 vojakov.
Res ukazuje nova turška ustava, da se morajo tudi kristijani jemati v turške vojake, toda da bi imela Turčija od tega ukaza kako dejansko korist in nje vojna sila kako posebno pripomoč, to veruj, kertor hoti! Predno se bode Bulgar ali Srb ali Romunec ali Grk dal vtakniti v turško vojaško suknjo, bode pobegnil rajSi, ali Črez mejo ali pa v gore. In če se bode tudi Turkom posrečilo nabrati kristijanov za svojo armado, jako dvomimo, da bi se ti dobro bili zoper Rusa. Prej narobe!
A. K.
(Daljo prih.)
Politični razgled.
S«>tr<ta <»f4» !#».
V Ljubljani 28. maja. Z #*/#*#< t//# se piše v Berlin, da je nadvojvoda Fridrih, sin pokojnega nadvojvode Karla Ferdinanda, prihodnji dedič nadvojvode Albrehta, namenjen priti za vladarja v zje-dinjeno Bosno in Hercegovino ter — Srbijo, ki bi se tudi imela priklopiti. Poslednjega ne verujemo še.
f.r„Primorac" piše govoreč o svečanosti pevskej na konci tudi tako-le: ,,K
dokler se nij vsahnil vir njenih solza in se je čutila bolno, slabotno in vpehano. Potem je vstala, šla k oknu, djala je s čela težke kite svojih las za ramo, naslonila se je ven ter je dihala okrepčevalno hladno sapo ponočno. Njeno srce se je umirjalo, ko je gledaje v svetle luči, ki so se tako sladko in mirno ozirale sem doli, blezo govorila z zvezdami. Zopet so se te videle, kot bi jo milovale in kot o dnevih zapuščenih njenih otročjih let jej pošepta-vale: „Jerica! — Jerica! — uboga majhena Jerica!u
Potolažena in ginjena od milega njih pogleda je padla polagoma na kolena. Njeni kvišku obrneni obraz, njene sklenene roke, sladki izraz odanosti, ki so je polagoma kazal na njenem obličji, vse je pričalo očitno, da kot pri prvej njenoj mutastej molitvi k takrat neznanemu jej Bogu, njena sedaj razsvetljena duša občuje s svojim stvariteljem in zopet je pošeptal njen duh priproste besede: „Gospod v nebes h tu sem!"
O, blažena naj bode vera, ki o takih
bolečino, katero je trpela, mogla nij nikdar razumeti. Spominjala se je le vsega tega, kot bi se jej bilo sanjalo.
Še le v tihih urah nočnih, ko se je videlo, da je Emilija poleg nje trdno zaspala, se je upala za trenotek rešiti železne vezi, s katerimi se je poprej silila. Ko pa je bila predrta ograja, razlila se je reka njenih bolečin brez ovir. Vstala je iz postelje; in obraz za-krivši v blazine nizke zofe, blizu okna stoječe jokala in točila je blažene solze, ker vsaka njih kapla je olajševala nje ranjeno srce. Od prvih svojih otročjih let se nij nikdar jokala tako dolgo in neprestano; in valovanje njenih persij in njeni globoki vzdihljeji, ki jih je vzdihovala, so pričali o silovitosti njene bolečine. Vse druge skrbi in težave so jo našle oboroženo s pobožnim zaupanjem, osrčeno s sveto nado in pripravljeno na vse; a ta udarec jo je udaril hipoma in nenadoma, da se je upognila, omahovala in se zgrudila, kot se nežna poletna rastlina trese in maje pred mrzlim viharjem zimskim.
Da je postal Viljem nezvest svojej prvej ljubezni, o tem nij dvomila nikakor več; to prepričanje pa jej je izpodbilo oporo in palico njenega življenja. Strijc Trueman in gospa Sullivanova sta bila njena dobrotnika in Emilija jo bila še vedno nje ljubeznjiva in zvesta prijateljica; a vsi ti bo bili bolj ali menj navezani na Jerico; čeravno se je lehko zanašala na njih ljubezen, morala sta se dva dolgo pred svojo smrtjo popolnem opirati na njene mlade roke, in tretja, zadnja ki jej je še ostala jej nij zaupala le svojih negotovih stopinj, ampak to stopinje so se opletale ter očitno se približavale gomili.
Na koga naj se opira potem Jerica? Katerega naj bi držala za oporo svojemu mlademu neizkušenemu življenju ? Do katerega bi se smela obrniti zaupljivo, da bi jej svetoval, branil, podpiral in ljubil? Do katerega, če ne do Viljema? In Viljem je drugej udal srce — Jerica pa bode kmalu osa mela 1
Nij čuda tedaj, da se je jokala, kot se jokajo oni, katerim srce poka; jokala se je,
•sastanku dojde iz Slovenske i nekoliko čestitih ljubljanskih Sokola, koji su najsrdačnije primljeni po hrvatskom bratu. Oni će doma pripoviedati, kako Hrvat duboko osjeća uz a j em no s t sa ostalom slavenskom braćom, navlastito pako uzajeranost sa Slovencem, koj mu je najbližji po svem. Politički savez sa tudjitn narodom nije zarobio srca Hrvata, nije ga otudjio misli jugoslavenske uzajemnosti, koja bi se mogla i prije nego mislimo oživotvoriti.4'
Oi/erski parlamentni odsek (ne zbor, kakor je bilo zadnjič napačno povedano) je nadaljeval posvetovanje postave o banki. Minister Tisza je rekel, da tisti ki govore, da je v denašnjih razmerah mogoča samostalna ogerska banka, iščejo le popularitete. — Mej temi popularitetnimi lovci pa je bil prej Tisza sam.
Viianfe rt r^v«».
Iz f?<*r»tf9~49fl*i se javlja o velicih pre-kucijah. Vsled necih izjav turških soft (telegram „W. T." pripoveduje, da je bila velika revolucija na korist Mithad paše, in upor je bil teško zadušen,) se je za mesto Carigrad obsedno stanje proglasdo. Vladni ukaz prepoveduje tu orožje nositi, ukazuje preiskavo hiš in konfisciranje orožja in daje oblastnijam pravico, sumnjive ljudi brez sodbe izgnati ter prepoveduje shajanje. — Več tur skih poslancev je v viharnej seji, kjer so tudi softe bili, naglašalo v zbornici težavo zdanjega položaja in željo po nekih ministerskih zme-nah izreklo. — Kristijanje so v velikem strahu!
Najnovejše poročilo iz Carigrada javlja, da se je nove revolucije bati, ker je ljudstvo hudo razdraženo. Softi terjajo, naj se Mahtnud Damat odstavi, ist tako Redif-paša, naj se Muktar od azijske vojske pokliče, Mit-hat-paši pa vladanje izroči.
St»'t»Jtti» „Istok" oporeka novice, da bode Srbija kmalu zopet udeležila se vojske, a pristavlja, da če kak sovražnik srbsko mejo prestopi, bode se ves narod vzdignil na hrambo, in računa na zvezo z Rumunijo.
Iz fr« se zagotavlja, da je Mac-Mahon govoril z nemškim poslanikom knezom Hohenlohe prav prijateljsko in pomirljivo.
Zadnji telegram poroča, da je Mac-M ihon 25. t. m. ogledoval pripravljanska dela za svetovno razstavo. Trgovinski minister je, naznanjajo ta pohod vodji razstave pisal, da je potreba postala, varovati velike interese dela in miru proti intrigam tistih, ki razstavo iz politične strasti komprotirajo. — Torej povsod gaso zopet.
KijttButffc je s familijo odšel v Kis-singen. Ali bode tam tudi delal, ali bodo vznemirjajoče vesti, katero je po vsem pametnem svetu vzbudil Mac-Mahonov prevrat, zdaj po Bismarkovem odhodu iz Berlina zopet potolažile se, — kdo bi vedel.
fV}«j/«itiJ so na turškej meji vojni tabor 12.000 mož postavili. Angleži pravijo, da za vzdržanjo nevtralitete.
urah okrepča srcol O, blažena naj bode vera blaženo upanje, ki povzdigneta dušo nad vse druge težave ter je pritisneta v naročjo božjo, kadar vse njene podzemeljske opore padajo in naša najtrdnejša podpora omahuje kot šibki trst v močvirji 1
In sedaj se je naslonila plemenita roka na njeno glavo. Obrnivši se, je zagledala Emilijo, o katerej je mislila, da Bpi; a tej je pregnala skrb in žalost vse spanje; sedaj je stala poleg nje polna strahu, podvojenega po vzdihijajih, katerih Jerica nij mogla popolnem zatreti.
„Jerica!" rekla je žalostnega glasa, „ti si vsa zmešana in žalostna in vendar si skušala to mi zakriti. Jerica! ne obračaj se od mene," in objemši jo, pritisnila je njeno glavico naj prsa in jej je pošeptala: „Srce moje! povej mi vse! kaj pa je vendar ubogemu mojemu detetu ?«
In Jerica je razodela  Emiliji svoje srce
Domače stvari,
— (Razpis volitev.) Sobotna uradna „Laibacher Zeitung" prinaša deželnega predsednika razpisanje volitev za kranjski deželni zbor in sicer za kmetske občine bodo 7. julija,
! za mesta in trge 10. julija.
— („Slovenski Narod") je bil v nedeljo od c. kr. državnega pravdnika konfisciran. Zapečatili so drugi uvodni članek „Slovanstvo na brzovlaku." Mi varujemo list kolikor je v Človeškej premisli opozicijonalnega slovanskega žurnalista mogoče. Paragrafe dotične smo ogledali in jih po dolgem izkustvu poznamo od spredaj in od zadaj. Vse zastonj! Naj čč. bralci iz domoljubja z nami vred po-trpe v teških denašnjih Časih, — saj upamo kmalu boljših.
— („Narodna tiskarna",) lastnica našega slovenskega dnevnika, kakor na prvem mestu lista tudi naznanjamo, nij mogla v nedeljo imeti občnega zbora, ker je bilo premalo akcijonarjev akcije vložilo in prišlo. Uzrok je pač menda tudi občna situvacija in ta čas.
— (Cesar) je dal farnej podružnici Ra-kitnici pri Kočevji 100 gld. iz svoje blagajnice.
— (Kaznjenci na gradu in delo.) Znano je, da so se ljubljanski obrtniki, kateri davek plačajo, večkrat pritožili, da jim delo kaznjencev na ljubljanskem gradu in v prisilnej delavnici nepravično konkurenco dela. Vsled teh pritožb je pravosodni minister ukazal vodstvu na gradu, da se morejo črevljarji, krojači, mizarji in tkalci mej kaznjenci mojstrom v najem dati, če ti žele in se pogode.
— (Svoje dete umorila.) Piše se nam od bližnjega Posavja: Pri tukajšnjem posestniku Butovci na Črnovčah služeča dekla je 24. t. m. pri delu na polji porodila dote, katero po porodu sklene poginu izročiti. A domov prišedši sojo vešče domače ženske takoj izpazile. Precej pošljejo po župana. Županjski namestnik, bivši župan J. Snoj, izprašuje žensko, katera s početka taji, a potem pravi, da je bil otrok mrtev. Ko pridejo na kraj hudodelstva, najdejo popolnem obnemoglo golo dete v hosti tikoma pri vodi ležeče. Novorojenec je tukaj ležal v slabej posteljci dosti ur; komaj se je posrečilo otroka zopet oživiti. Dete se kljubu merilnim naklepom vranje matere dobro počuti. Poskušano zločinstvo se je takoj dotičnej gosposki objavilo.
— (Čudna nevesta.) Pod tem naslovom se nam piše iz Reke:  V bližnjih Mo-
ter je njenemu pazljivemu ušesu zaupala edino skrivnost, ki jo je kedaj imela pred njo. In Emilija se je jokala ter pazljivo poslušala; ko pa je Jerica nehala, pritisnila jo je Emilija večkrat k prsom ter je ginjenega glasa in vedenja, kot Jerica nikdar nij videla navadno mirne slepe devojke, vskliknila:
„Čudno, čudno, da je tudi tebi usojena ista osoda! O Jerica! srčice moje! pač se lehko skup jokavi; a veruj mi, da je tvoja bolečina dosta manj grenka, nego moja!"
In potem je Emilija v temoti polnočne ure povrnila Jerici njeno zaupanje ter jej je povedala svoje trpljenje, ki jej je pred dvajsetimi leti ostrupilo njeno mladost; to trpljenje je kljubu miuolemu času še zmirom živo živelo v njenem spominu ter jej je pocrnilo življenje; njena slepota je bila le po-samni udarec v tem trpljenji.
(Daljo urih.)
ščenicah je snubil bogat kmetsk fant dekle rudečih lic in polnih prsij — no, to nij nič posebnega. Oče mu je tudi nij odrekel; a vse nade bodočih krasnih dnij in zakonske sreče odvzel je srečnemu ženinu nekov tukajšnji dr. Gjačič. Oče nevestin je namreč malo dnij pred poroko mladih ljudi j prišel k omenjenemu zdravniku vprašat ga za svet. Imel je namreč zaradi nje popolnem moškega ponašanja in iz druzih opazenj tajno slutnjo, da bi morebiti ženin mogel biti nezadovoljen se svojo nevesto, a to se ve da, kadar bi bilo uže prepozno. A mož je imel prav, da je to storil, kajti, ko je zdravnik preiskaval mlado nevesto, uverijj se je, da očetove brige za dete in njega pri-hodnjost nijso neopravičene, kajti, sicer lepo in pravilno vzrastena nevesta, bila bi mogla biti ob jednem tudi Ijubeznjiv ženin. Da se je namišljena zveza podrla in da ostane bednica v hiši svojega očeta vse žive dni brez ljubimcev — a tudi brez ljubic — razumeje se samo po sebi.
— (Nesrečen hribolazec.) Iz Razdrtega se nam piše 24. maja: Binkoštni vto-rek se je prigodila na našemu Nanosu strašna nesreča. Trije mladi študentje so prišli iz Vipave okolo polu dne na sprednji vrh, s katerega je najkrasnejši razgled. Ko so se tukaj nagledali ter nekoliko okrepčali, odpravili so se zopet na pot in to proti našemu selu, odkoder so se namenili zopet nazaj v Trst odpeljati. Kažipot, kateri jih je spremljal, nij pa niti vedel, kje je kakov pot ali pa vsaj menj nevaren prelaz skozi visoko, strmo skalovje in pečine. Na ta način primorani so bili potov si iskati. Eden teh dijakov, rodom Grk, bil je jako pogumen, ali bolje rečeno predrzen, oddaljil se je od ostalih treh ter prišel nad visoko strmeče pečine. Tu kar na mah pade vsled nerodnosti ali omotice — poslednje je najgotovejše, — in se zavali v strašansk prepad, katerega bi se še celo divja koza ustrašila. Valil se je črez štirideset sežnjev, padel je mej tem črez menj ali več visoke pečine dokler je priletel na neki grušč, kjer je ves v krvi in hudo ranjen obležal. Pa mislite, da kažipot se je potrudil ga poiskati ter mu naglo v pomoč priskočiti? Ne! Šel je z ostalima dijakoma, katera sta pa bila vsled strašne katastrofe vsa preplašena, naprej in posrečilo se mu je naposled vendar, po nekej jako slabej ter zarnščenej poti dospeti v podnožje ponosnega Nanosa. Šli so prav blizu nesrečneža ali vse eno še tu se nij oni ničvrednež kažipot potrudil, poiskati ga ter mu v pomoč priskočiti, katere je ubogi revež gotovo potreboval. Dospevši v našo vas naznanja to Županu in sicer brezsrčni kažipot prvi se sledečimi besedami: „Tam gori pod Nanosom leži en Trijestin, kateri je padel črez jedno skalo in so je ubil, če hočete pošljite ponj." Dijaka sta bila tako presunjena in tužna, da skoraj niti govoriti nijsta mogla. Na ukaz našega g. župana odšla sta naglo dva moža iskat nesrečneža, posrečilo se jima je kmalu dobiti ga. Ležal jo ves sključen v krvi in v popolnej nezavednosti. Precej ko sta ga zagledala, menila sta, da je mrtev, kajti da je mogoče, da človek, ki pade črez take strašne pečine, ostane še živ, tega si misliti nijsta mogla. Ko sta ga vzdignila, izpoznala sta, da je še življenje v njem. Kri po obrazu in rokah, bila je vsa posušena, ležal je prek solnca in to kake tri ure. Na glavi ima tri rano, eno pri desnem očesu prav veliko. Naglo, previdno in skrbljivo prinesla sta ga moža v Razdrto, od tukaj se
je naglo poslalo po zdravnika v Senožeče, kjer ga pa doma nij bilo, ali z brzim konjem pripeljal se je g. dr. Razpet iz Postojne, kateri mu jo vse rane prav dobro i/pral in večjo zašiil. D u r a m a n n i, tako je nesivene/a priimek, bil je do druzega dne popolnem v nezavesti. Zdaj je uže nekoliko boljši, večkrut se zave, pa le za malo časa, potem pa zopet zaspi, ali pa kaj mrmra. Nada nij izgubljenu, da ozdravi.
Razne vesti.
* (40.000 pušk) so pripeljali te dni v Insbruk.   Te puške so, kakor „Innsbr. T. pravi namenjene za to, da se mej tirolsko črno vojsko razdele, kadar je bode treba.   Mar se kmalu pričakuje?
* (Namazal!) Nek gledališki igralec pripoveduje sledečo dogodbo, katero sme vsakdo verjeti, ako hoče. On pravi: Leto in dan je minulo, kar sem bil prišel na popotovanji v Draždane. Tam grem v jako obiskovano gos-tilnico stanovat. Neko jutro, ko sem bil posebno dobre volje, napravim se kot brivec, ter grem po vseh sobah, kričeč: „Gospoda, kdo se da obriti?" Tako sem jih namazal dvanajst, in vsakemu sem rekel, da sem zdolaj nekaj pozabil. Ko sem bil vse namazal, tečem v svojo sobo, se urno preblečem, namazom še sebe in grem potlej ven na koridor ter začnem razsajati in kleti, kje je tisti brivec, ki me je namazal, zdaj ga pa nikjer nij. Zdaj pridejo tudi vsi drugi namazani ven, se jeze in kriče in pravijo, da jih je imel brivec za norca. Jaz se ve da, sem se najbolj jezil. Nihče pa nij vedel, da sem jaz oni brivec. Zdaj, ko je uže leto preteklo pa mi nij treba več molčati.
Narodno-gospodarske stvari.
O pivu.
Pivo dandenašnji igra tako veliko ulogo in vse se tako zanima zanj, da je pač dobro tudi o njem enkrat izpregovoriti. O nobene] pijači se toliko ne zabavlja, pa tudi ne hvali se nobena tako. Pa naj se še tako zabavlja, to je gotovo, da se te pijače dan na dan več spije, morda celo preveč glede našega zdravja in preveč glede mošnje — a marsikdo si misli i pivo je tekoč kruh, zakaj bi si ga ne privoščil malo več, nego je prava mera.
Vsakdo pa hoče imeti drugačno pivo; ta bi rad, da bi ga okrepčalo, razveselilo, da bi mu odvzelo nekoliko vsakdanjih skrbij, drug pa hoče zopet redko pivo, da bi mu kri ne zrojila preveč. Enkrat je pretemno, enkrat presvitlo, enkrat grlo suši in še večjo žejo dela, drugo pot pa zopet glavi in želodcu nij prav. Potem pa Bog pomozi pivovarjem, potem se zabavlja, da hmelja nij notri, da voda nij za nič in nekdo je celo enkrat hudomušno rekel: „ta in ta voda bi bila prav dobra, ko bi malo več piva notri bilo."
Zares se črez pivo in pivovarje nekoliko preveč greši, in večkrat bi se moral pivopivec samega sebe vprašati, ali nij morebiti v njem samem kak uzrok, da mu pivo ne diši, ali da je teinu uzrok slabi, ogljene kisline polni zrak po krčmah ali sploh kaj takega. In potlej se kriči, naj se pivo kemično preišče, češ, da bode potlej konec vsemu trpljenju.
Pa to nij tako; kemično preiskavanje teh tožb ne bode odstranilo, kajti stare so uže tako, kakor pivo samo in spridenje, pravo spridenje piva se dozdaj kljubu vsem preiska-vanjem še nij mnogokrat našlo.
Ječmen, hmelj in voda so sploh reči, ki dajo pivo; a neumno bi bilo zahtevati, da se poleg teh v pivovarnah ne sme rabiti nobena stvar več. Ječmen na primer prav lehko nadomestuje rajž, koruza, krompir, pesni sladkor. Tudi so taki nadomestki postavno dovoljeni. S kemičnega in zdravstvenega stališča se proti temu ne da prav čisto nič ugovarjati. Ako kisajo, dajo od sebe prav tisto, kakor ječmen, in mogoče, da od njih okus pride kaj drugačen, upliv pa je vedno tisti. Ali je alkohol in dekstrin v pivu nastal iz ječmena ali
Izdateh in urednik Josip Jurčič.
koruze, to je vse eno, in špirit, ki je nastal iz razpadanja sladkorja, ima ravno tiste lastnosti, kakor oni, ki se je naredil iz sladu, to je, iz skalovanega ječmena. Ako pivo dobro diši in dene, je potem pač vse eno, iz česa je narejeno; kakor pa je znano, navaja se tudi (lo\e>ko telo na uživanje strupov in potem bi morali mi reči: naj ae za pivo ne rabijo take n aterijalije, ki so telesu škodljive in se morajo imenovati strupene. Da bi sl' pa to določilo, nij lehko. Ako se alkohol uživa zmerno, potem deluje dobro, ako .Le ga uživa v prevelikoj meri, potem mami in škoduje. Tabak in strup, ki je v njem in ki se zove nikotin, je eden naših najmočnejših strupov. Kako je kava ali čaj zdrav, to je znano vsakemu ; Če se pa vžije preveč kavejina ali te-jina, to je strupa, ki je v kavi in v čaji, lehko se nevarno zboli, celo znori in zdivja. Ravno taka je z večino drugih snovi), ki jih uživamo : zmerno uživaj vse, pa ti gotovo ne bo škodovalo.
Pri pivu pa nij vredno govoriti o strupih; surogati, ki se namesto hmelja rabijo, bo navadno čisto nedolžni: vrbova koža, kvasijev les, encijanova korenina, volčja jagoda, jesenski podlesk iu pikrinova kislina. Od vseh teh so Bamo zadnje tri škodljive stvari. Toda pikrinova kislina, ki se dela iz kreosota in karbolove kislino in se rabi v barv arij i, je zelo grenka, sicer pa nema nobene take lastnosti, da bi se namestu hmelja lehko rabila; ker pa zelo rumeno barva, jo tudi lehko vsakdo izpozna, kdor jo je enkrat videl. Volčja jagoda in podlesk pa so omamljajoča zdravila, ki bolečine tolažijo in človeka zaspanega delajo, a oboje je predrago in kemično tako sestavljeno, da hmelja ne more nikakor nadomestiti. Vrhova koža, kvasijev les in drugi enaki rastlinski primerki pa imajo taisto grenko snov v sebi, kakor pivo; pa žalibog so le grenki ti primečki, drugih hmeljevih lastnosti nemajo: ne hmeljeve moke, ne hineljevega eteričnega olja, ne hmeljeve smole in hmeljeve kisline, kar vse je potrebno, ako hoče pivo okusno biti.
Žalibog torej za hmelj nij namestnika; ko bi se ta dobil, potlej bi pivovarji od hmelja ne bili tako odvisni in pivci bi ceneje lehko svojim željam zadostili.
AViN UHO.
Na luži „Greško Tgspst." izplavala jo prav dobro odgojena raca in s tvojim čivkauji >u i/budila je blizo apavajočo kokoš „Ljublj. Tagblatta". Kokoš jezna zaduši raco, a bu pri tej inoritvi urežo, kajti oiuo-njena kokoš so malo zlaž>*. Verovati hočem, da se to iz zlega namena nij zgodilo, m misliti, daje bi u to samo nesporazuuiljeiije; k j t i nikdar mj mi palo na um, izreći od „Tagblatta " navedene besedo: „da nij nikakega navdušenja in da nij želje rešiti se izpou jarma turškega mej narodom jugoslovanskim, za svojo slobodo borecim." Ua pa zastonj pričakuje od mene zaželenih pr občenj o d.živkih na bojnem polji, temu uzrok je, ker sem prepričan, da bi zdaj ž njimi narodnoj ideji in tistim, katerim jo ta ideja svita, ne ustregel.
M. H u b m a j e r.
Dunajska uorza 28 maja (Izvirno telegrafično poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih	58 tfid 9o	
Enotni drž. dolg v srebru	64	n 40
	70	» 96
1860 drž. posojilo	108	n TO
Akcije narodne banko	771	
K rodi ne akcije	36	n
London	128	
Napol. (J. cekini	10	; 26 v
	6	n 07
^rebro	12	
Državne marke ....	02	n    9 »
		
Vsega zdravilstva dr.
Josip Dere,
dozdaj asistent in 8i-ktind.tr na porodniškem oddelku ljubljanske boniio, si usnja naznanjati, da stanuje od 10. maja naprej na t*v. I*«lin i-e*ti f>t. 4i, pri tli I. ua levo, iu da ordinira od S. do 10. ure zjutraj. Ubogim zastonj ; v ženskih boleznih jia od 3. do 4. ure popolndne, , u H—ti)
V Ljubljani, 9. maja 1877.
bolnim ■©<• in zdravje brei taks in  brez stroškov po izvrstni
BBTalescierB ile Barrj
t?   I OM/JONM.
30 Ist ua J« nij bolezni, ki bi jo se bila oidft-
'iiw ta prijetna zdravilna hrana, pri odraščonih i i j-ooih brez medicin in stroškov; zdravi vse bolezni t želodcu, ih živcih, dalje prsne, i na jetrah; tlese-i -ouil.o, bolečine v ledvicah, j eri k o, kaielj, nepre-»* v ljenje, zaprtje, preblajeuje, nespauje, slabosti, zlato s.lo, vodenico, mrzlico, vrtoglavje, silenje krvi v glavo,, •mnenje v uŠenih, slabosti in blevanie pn nosečih, Kožnost, diabet, trganje, s h uj sanje, bledičico in pro-
ajenje; posebno se priporoča za dojenee in je bolje, . (•„•■> dojničino mleko. — Izkaz iz mej 80.000 spriče-
.1 zdravilnih, brez vsake medicine, mej njimi spri-ovala proteBorja Dr. VVurzerja, g. P. V. Beneka, pra-
jga prolesorja medicine na vseučilišči v Mariboru, .aravilnega svetnika Dr. Augelsteina, Dr. Shorelanda,. rit. Caiupuella, prof. Dr. Dede, Dr. Ure, grofinje Castle-■ uart, Markize de Brehau a mnogo družili imenitnih >sob, te razpošiljava aa posebno zahtevauje zastonj.-
Kratki izkaz ii 80.000 spričevalov.
Spričevalo št 73.670. • »pričevali* zdravilnega svetnika Dr. VVurzerja,
Bonn. 10. jul. 1852.-Kevalesciere Dn Barry v mnogih Blučajih na-i radi vsa zdravila. Posebno koristna je pri dristi in ;riži, dalje pri sesalnih in obistnih boleznih a t. d. ^ri kamnju, pri prieadljivem a bolehnem draženji v s -.Mini cevi, zaprtji, pri bolehnem bodeuji v ohistih i mehurji, trganje v mehurji i. t. d. — Najbolje in i i ueprecenljivo srodstvo ne Bamo pri vratnih in prstih boleznih, ampak tudi pri pljučnici in sušenji v grlo. .1» S.J Hud. VVurzer, zdravilni svetovalec in člen mnogo učenih družtev.
VVinchester, Angleško, 3. decembra 1842. Vaša izvrstna Kevalesciere je ozdravila večletne i   nevarnoBtue prikazni, trebušnih bolezni, zaprtja, bolne čutnice in vodenico. Prepričal sem se sam glede «šega zdravila, ter vas toplo vsakemu priporočam. James S bore lan d, ranooelnik, %. polka, izkušnja tajnega sanitetnega svetovalca gosp. Dr. Augelsteina.
Bero lin, 6. maja 1856. Ponavljaje izrekam glede Kevalesciere du Barry~ v s oirnubko, najbolje spričevalo.
i>t. Angelstein, tajni sanit. svetovalec. Spričevalo št 76.021. U bor g i m pern, (Badensko), 22. aprila 1872. Moj patient, ki je uže bolehal 8 tednov za strai-aimi bolečinami vnetic jeter, ter ničesar použiti nij mogel, je vsled rabe Vaše Kevalesciere dn Barry po-..uituiuiH zdrav.
Viljem Burk ar t, ranooelnik. Spričevalo št, 72.618. La Kocke sur You, 30. julija 1868. \ašk BtvaltBciere ozdravila me je popolnem strašnih  želodčnih in čutnicnih boleznij, katere so u t deset let ..učilo.
Vi](jspa> A r m u ii o u Prevest, posestnica.
Kevalesciere je 4 krat tečne j la, nego meso, ter to pri odrascenih in otrocih prihrani 60 krat veC ia <v*m, ko pri zdravilih.
:...vi:i..'Uii kt ino..ii   -o  *ol   Mita 1 gold. 50 k- , '    -ui i „-oid jo £r., A mnta -4 golti 60 kr., 5 tun-■ov iii uma.. .2 luntov       gold.,       matov do .rold. ovujot-i ,or .   iduni„.j«i v paiioab in Kevalesciere-bocolatee v prahu . „ tat x gkt 60 %r., .n ..aj 4 gi.
»., 4*. a.« i       60 kr., v  ; ■umu in 180 uit tO g L t-oajo. Ua Larry & Cuinp. ua Un i«|fti vtr\«ui-iiaettKUMwe st. », aakor v vueb gostih pri dobrib ....jih .i upooerijskin tx6ovoih,   i;ii razpošilja la-j&ki. iiun, uk    ve Blrtdfl po poimih  .aka/.u.oab dt p    lOijiL. V kjuhkjHul    o  1 .ur, J. S v o b oda, I .kar pri „zlatem orlu", v Kelti pri lekarju J. P r o-S m u, v Celovca pri lekarju Bi r n *aoh erj n, / ^l»ij«-tu  pri   1lk..iju  Aljinovieu,  v TrMta pri aalja Jakobu ourrttvallo, pri urogoristu P. Koce a J. lliiht-i.it, v /.»tiru pri Androviču. ,102i
KnllKS, CA nfsfieATT dolivel«, vendar ne po-k\ j«,   0W naUSOV trebuje nikakega pripo-
i«'čni.ju, tO Ji pač najlepši dokaz, kaki, jo dobra. Za bolnike, ki so liočijo le izvrstnega Kdrsvljenja za pridobtfuide svojega zdravja poaluievau, jo taka knjiga dvojne vrednosti in jamči zato, da se i.e misii z novinu zdravili na njegovem telesu eksperimentirati, kakor se to večkrat zgodi. — Od imenitne, i(0 strani velike knjige: „l>i\ Airy'x NaturlieiliiiPthode'1 je izšel užo no. natis. Tisoč ju tisoč se ima Bahvalbi za svoje zdravje načinu zdravljenja, kije v tej knjigi popisan; o tem jiri-čajo mnogobrojna, zraven tiskana spričevala. Nihče naj dakle ne zauaidi, kupiw si tO izvrstno, lopnlarno-metlicinsko dilo, ki stane tio kr. a v>. prav kmalu v bližnji knjigarni, ali pa naj si jo proti vpoalanju 12 l"»"»- i""«k po b kr. da po-s.ati od Kiebt.r's Verlaga-Aiistalt iu Leipzig, katera poprej, ako se to zahteva, pošijo lOo strani ibilg iztisek iz nje franko, v pregled.   (330—14)
LaHtuma in titk .Narodne tiskarn«.0