-----   289   -----
En teden na Dolenskem.
Spisal Valentin Zarnik.
„Mssens bos, majne Herren, vor bos ich am majsten furehten thu — vor xwaj Dingen: vor die Cholera und vor die Sokolci!
Lastne besede nekega novomeškega neniakutarja.
Kakor se je pred 1865. leti dalječ v jutrove dežele zanesel glas, kaj se je tam v obljubljeni deželi zgodilo, ravno tako so priromale te krasne in pomenljive besede, ki sem jih sestavku na čeio postavil, tje daljec v hrvaško deželo, — šle so čez Krko, Savo, Sotlo in Kra-pino, da bi težko bilo povedati, pri kteri reki so se še le ustavile. Ker pa poleti oddaljen od Zagreba v hosti med vodami, med gorami in šumami, kakor volk, stanujem , mi piše moj stari prijatelj profesor Fr. Erjavec iz zlatega Zagreba, da bi se vzdignila in šla pogledat v dolensko deželo , kaj vendar te čudne besede pomenijo: ali imajo celo v Novomestu kacega Pseudo-Heroda, ki se misli tako nad Sokolci iznositi, kot nekdaj pravi Herod nad Betlehemskimi otročiči!?
List od prijatelja sem dobil v petek dopoldne (18. avgusta) s poročilom, da se drugo jutro na zadnjem hrvaškem kolodvoru pred kranjsko in štajarsko mejo, v Zaprešici, najdeva. Čudne misli so mi jele po glavi rojiti, čitaje, kake zapreke ljudje koleri stavijo in kako popotnike v Nabrežini z ne ravno preveč dišečimi kadili parijo. Ves tužen sem začel premišljevati, kakošna žalostna osoda naših vrlih Sokolcev pričakuje v tem, po gori navedenem izreku tako „strahovitem" mestu, ki se na videz tako pohlevno No v orne sto imenuje. Morebiti več ko desetkrat „Novice" zgrabim in berem, berem in le berem, da se je do 50 mestjanov prijazno ponudilo, jim do Krškega vozove poslati in jih tri dni zaporedoma gostiti, — mislil sem si zdihovaje: gotovo reveži v Ljubljani ne vejo izreka, ki sem ga temu sestavku na čelo napisal, — to povabilo so le zanjke, ktere jim stavijo, to so le krokodilove solze, ali pa zapeljivi glasi Siren od Krke, — Bog ve, kaj z reveži namerjajo, morebiti jih mislijo celo poslati prihodnje leto k veliki svečanosti nemških turnerjev „zum Festschmaus" v Lipsik v podobi suhih, dobro prekajenih in na zadnje v salu namočenih gorenskih klobas!
Pa mislil sem si, čast in poštenje tirjate, da greva kot hrabra Tebanca v starem veku pomagat svojim bratom: ljubljanskim Spartancem, ki se bodo gotovo pod vodstvom svojega vrlega Leonida — Mandiča — v valovih Krke za vse veke rajše potopili, kakor da bi se novomeškim aligatorjem za klobasanje *) prodali. Se ve, kot hraber Tebanec mislil sem na orožje vsake baze in kako da bi se za tako bitko vredno pripravil; ogledoval sem stare turške sablje, francozke meče, minie — puške in najnovejše amerikanske revolverje; pa nazadnje sem si le mislil: iz tega ne bo nič, vse to imajo gotovo Sokolci, in odločil sem se za mali top iz zadnje turške vojske, kterega bom drugo jutro na pleča naložil, ki so, hvala Bogu, za tako breme, dosti široka.
Tako se je noč naredila, pa zdaj je bilo še huje. Strašne sanje so se poganjale, druge za drugimi:   zdaj
*) Klobasanje bi bil,   mislim,   najbolji prevod  za Issleibove „Plaudereienu v Laibacherci.
-----   290-----
sem videl novomeške nemškutarje v podobi sršenov in mnozih druzih strašnih podobah, ki v neizmernem številu revežev Sokoicev na krškem polji pričakujejo; potem sem spet videl, kako se je kandijski most pred Novomestom s strašnim ropotom podiral in s svojimi tramovi zadnjo rudečo srajco v Krki utapljal, in nazadnje se mi še moj top s hrbta zvali in v Krki utone! Potem sem spet imel pred očmi mojstersko podobo, ki se vidi na desno pri zadnjem oltarju, ko se v cerkev pride, pri sv. Petru v Ljubljani, namreč: moritev bet-lehemskih otrok, le s tem razločkom, da sem videl namesti otrok zale fante v rudečih košuljah in namesti krvoželjnih rabeljnov v judovski obleki mrtvaško-suhe može v pet sežnjev dolgih „frakih" in s cilindri, visokimi kot dve Srnami gori, strašno grdo so se na ru-dečo-srajčneži krmevžili, le, da so namesti velikih kuhinjskih nožev dolga jeklena peresa v podobi kuhavnic v rokah držali. Na šentpeterski podobi se otroci na jok držijo; tu so se pa fantje le smejali, nekteri celo kro-hotali. Ko to opazim, se tudi jaz smejati začnem in popolnoma opustim misel, ktera me je v prvi mah prešinila, da bi svoj top nabasal in na „cilindraše" pomeril. Ko si pa sopet svoj turški top nazaj na pleča popravljam, me strežaj s strašnim basom izbudi, rekoč, da je zadnji čas, da vlaka ne zamudim!
Ko s postelje skočim, vidim — o malum omen! si mislim — da je vse nebo s tamnimi oblaki prepreženo in da gre" dež kakor da bi s čubra lil. Pridši na kolodvor, vidim svojega ožnoranega prijatelja, ki mi, smehljaje se, iz vagona miga, kam da naj grem. Naglo se kraj njega vsedem, hlapon zažvižga, in hajd naprej proti krškemu mestu. Al — o jemine! — zdaj še le opazim, da sem turški top domd pozabil. Razodenem svojemu prijatelju strašne sanje, ki so me celo noč mučile, vprašaje ga, če ni tudi on za črno to vojsko, ki nam žuga, kaj pripravil, na priliko, kakošno peklensko baterijo, ker je izvrsten naravoslovec in kemik, kar je vsemu slovenskemu občinstvu že davnej znano. Kakor so severni Amerikanci pod admiralom Faragutom v zadnji vojski take baterije v krnicah Misisipovih poskrili in nastavili, tako bi jih tudi midva ponoči od 19. do 20. avgusta pod kandijski most nastavila, kakor nekdaj slavni krakovski ribič Tenatl *) mreže v Ljubljanici, kadar je šel karfe lovit.
Krohotati se začne, ko vidi moje bledo lice nagr-bančeno od samih vojskinih skrbi, in jame me tako-le tolažiti: Prepričan sem, da so gori omenjene besede le izrek posameznega meželjna (filistra), kteremu nobena krtača več ne pomaga; to je le bela vrana; verjemi mi, da so Novomeščanje in v obče Dolenci zdrave, čvrste in krepke korenike slovenskega naroda, nad kterimi boš svoje veselje imel; treba jih je le izbuditi; treba jim je pokazati, kaj je slovenska mladež, slovenska moč in gibčnost, slovenska pesem in v obče, kaj je naša narodna civilizacija; treba je pokazati dolenskim dekletom, da se znajo slovenski mladenči vse bolj „elegantno" in „graciozno" na plesu vrtiti kakor pa zarjeveli, s prahom aktov potreseni, veselemu življenju odmrli birokrati, ali pa drugi debeli meželjni, ki mislijo, da je to najkrasnejša knjigarnica za izobraževanje človečanstva, ktera obstaja iz visokih steklenic, polnih sladkega vinčka in pa širokih vrčkov, iz kterih „Mar-zenbier" kipi. Ljubi moj, to so ti protivniki vsake tiskane p61e; kvečemu ti vzame vsake kvatre „Intelligenz-blatt" Laibacherčin v roke, trdno misleč, da je to vse eno: sv. pismo ali pa Laibacher Zeitung. — Jutri mora v Novomestu   zmagati — Sokolovo pero in krepka slo-
*) Eden najve&h originalov iz domačega življenja, kterega v nadaljevanji ne bom nikakor pozabil opisati.                        Pis.
venska beseda, ne pa, da bi midva nedolžne mestjane, ki se pohlevno v božjem strahu na trati vesele, s turškimi topovi in pa s peklenskimi amerikanskimi baterijami o petstoletnici pozdravljala. — Vidiš, ljubi moj,, nama hrvaški zrak, hvala Bogu, dobro de, in bolj na debelo stran vdarjava, toraj ne bova mogla po telovad-skih brunih plezati; šla bova kot bradata, ožnorana misijonarja med zbrano množico in zinila bova ktero, ako priložnost nanese. Ce naji poslušajo , je prav ; če ne, se spet nazaj proti Krki obrneva in kakor je nekdaj sv. Anton ribicam, tako bova midva krškim rakom, po vsem izobraženem svetu slovečim, eno povedali, saj so na glasu, da so strašno veliki, bistroumni in radovedni, posebno zvečer, kadar se grejo na travo past. Gotovo se jih bo velika množica okoli naju zbrala in naji pozorno poslušala. Za plačo take pazljivosti jih bova nazadnje v klobuk pobrala, spekla in pojedla; imela bova večerjo, ktero bo nama vsak „gourmand" iz Pariza ali New-Jorka zavidal. Vidiš, ali naj se najina osoda v No-vomestu tako ali tako obrne, vedno sva na dobičku.
Prav sem dal prijatelju, in ni mi bilo več žal, da sem turški top na Hrvaškem pozabil. — Tako se po-menkovaje stopiva na brod in prepeljavša se čez Savo prideva v Emavz — to je v Krško mesto — dež pa jo še vedno neznano lil.                                   (Dal. prih.)
-----    298    -----
En teden na Dolenskem.
Spisal Valentin Zarnik. (Dalje.)
Dež je še vedno lil, ko sva v Krško mesto priro-mala in tik Save ostala v Gregoričevi gostivnici, ki nama je bila kot najbolja zaznamovana, in res sva se tu v vsakem obziru prav dobro okrepčala. Pa kaj zdaj začeti, kako si čas prikratiti, ker „Sokol" saj pred petemi popoldne ne pride. Naša g03tivnica je bila prav v redu, podobna vsaki drugi taki gostivnici, toraj za naj i, ki le bolj po originalih hrepeniva,   celo nič zani-
—   299   -----
miva. Zamotava se tedaj v plajšč, ker marel nisva imela, in hajd v „Kršku majstu" pripetljejev in druge krčme iskat, kakor dva viteza iz srednjega veka. Bilo je ob enajstih dopoldne, in namesti da bi se bilo iz kterega si bodi kota svetliti jelo, se je čedalje bolj mra-čilo in tamnilo; zdelo se mi je, kakor da bi se bili žlahen gospod dež sami z nemškutarji vred proti Sokol-cem zarotili in danes vse svoje podnebne brigade od-vozlali in na Doiensko spustili. Krško prekoračiva enkrat gori in doli in odločiva se za malo krčmo , ki je bila že po svojem zidanji prav originalna videti, ker se nobeden naji ni moge] spomniti, da bi sicer živo dušo na Krškem poznal. Cez dvorišče stopiva v nizko ali sicer prijazno sobo pri tleh, in krčmar, debel pa majhen možic, v postavi popolnoma štekelj , v sobo pri-skaklja in nama brez vprašanja poliček vina prinese. Po sobi se sem ter tje sprehajaje od početka z rokama mencd, nazadnje se pa kar od veselja za prste vleče, da so pokali, kot da bi jekleno-lušinaste orehe tri, na pol glasno si v mesnati podbradek mrmraje: „oh,v kako dober je ta le dežek!! kako je to fino in fajn! Skoda, da ga ni bilo saj en teden pred, o pa tudi zdaj se bo lepo prilegel mojemu vinogradu! in tako dalje je „te deum laudamus" prepeval in zdaj skoz to, zdaj skoz to okence polukal, da vidi, da se še nikjer ne vedri.
Grdo, strašno grdo sva ga midva izza mize gledala, skoraj misleča, da možic norce brije z nama in da namerja dva ožnorana moža persiflirati. Sedela sva za mizo v „cagovitosti veliki" kot „koplor od ulajnarjev" v znani sokolski baladi. Zdelo se je nama kot nekdaj trem kraljem, ko se jim je zvezda skrila, kajti zvezda za naji je bil danes „Sokol." Nisva vedela, ali re3 pride, kdaj da pride in če tudi v tako strašnem vremenu pride? Mislila sva si: brez „Sokola" ni mladosti, ne petja, ne narodnega duha, ne plesa, ne pravega življenja, ne svobodnega gibanja, brez „Sokola" bodo le „Festreden", „Festessen", po tem obligatni „perichti" v „Laibacherico", in — zapečatena bo 500letna obletnica! Al dom& za pečjo bi si pa le vsak meščan v kranjski šprahi mislil: hudimano smo se te tri dni kar po regelcah dolgočasili!
Ali pride Sokol, ali ne pride? Hat was the question.
Kje to zvedeti? — Brez „Sokola" raje spet popoldne ob petih nazaj na Hrvaško, — je bila najina parola. — Krčmar je le vedel povedati, da se krška mest-janska straža pripravlja odpeljati se v „Majstu", o So-kolcih je tudi nekaj slišal plat zvond biti, da pridejo, ali kadaj , kako in kaj , je bilo za-nj tako, da sva ga hotla vp ašati: ali si ti sam iz Jeruzalema domd in tako neveden?
Prijatel me sopet tolaži, da on „Sokola" dobro poznd, da se ne boji ne le tacega vremena kot je danes, ampak zanj je tudi vsaka nevihta in vsaka toča le bob v steno , magari ko bi se tako gosta vsula kakor ribniška sita, ne le kot po navadi na majhnem predelu, temuč po vsi Slovenii in da ne bi padale navadne ledene jagode, ampak same bombe, „Sokol" le vendar pride. Ce je — mu odvrnem — Sokol tako pogumen, ga pa le čakajva, magari če do sodnega dne!
Gospod dež so čedalje huje razsajali, kakor da bi jih bil kak stekel pes vgriznil. Pripetilo se še ni do-zdaj nama čisto nič in dolg čas naji začne treti. Potrkam ob mizo , da bi vprašal, če imajo morebiti kteri časnik pri hiši. Vrata se široko odprejo in s še širjimi obroči obdana stopi v sobo kletarica ali pa zahtevarica, kakor Ljubljančanje šaljivo imenujejo to bazo člove-čanstva. *)    Njene lice se je prav vjemalo z vremenom
*) Zahtevati zz: anschaffen, ker te vsaka pri nas, komaj da si v sobi, popraaa: „kaj pa zašafajo?"                                      Pis.
tadašnjim; bila je rumeno-bojna, zabuhla Korošica iz labudske doline; če bi bil človek poprej še tako vesel in zdrav in bi bil to dondo nekoliko trenutkov ogledoval, mogel bi bil precej dobiti znano rusko bolezen, ki se „črna melanholija" imenuje. (Glej: „Gartenlaube" list 26 leta 1865.) Kar pa se lepote tiče, je bila vsakemu Fannu bolj podobna, kot pa boginji Veneri; prav takaje bila, kakor si naš narod v svojih pravljicah sv. Sembilijo predstavlja. Rečem ji, da bi kak časnik prinesla, pa se mi grdo zarezi: „Versteh nix kraine-risch!" Pomerim jo z očmi od najširjega do najožjega obroča, pa si mislim, kar naše zahtevarice in vsi drugi „dii minorum gentium" o^nas mislijo, je našemu narodu rodu ravno toliko, kakor Slezvik-Holštajncem postavim: mnenje Lippe-Detmoldskih strigalic ali pa Reis-Greiz-Schleiz-Lobensteinskih murnov. — Med ostalim bodi povedano, da sem imel enkrat prijatla, ki je bil sicer skoz in skoz neznano poštena duša, samo da je imel to grdo napako, ktere mu nisem mogel nikdar odpustiti, da se je precej v krčmi z vsakim kletarjem, magari tudi trdim Dunajčanom, zavoljo narodnosti prepirati in kregati začel, in Če je prišel v ne vem kako nizko in zakajeno beznico *) med same pijane drvarje, mokarje, smolarje in čižmarje, precej je bila prižnica tu, in razkladal jim je, kaj pomeni v pesmi to: „S Črne gore do Urala, od Balkana do Triglava, kliče naša majka Slava" — tako dolgo, da so ga velikrat ne ravno preveč uljudno skoz vrata na cesto ven proti Balkanu potisnili.
(Dalje prihodnjič.)
*) Prav dober izraz za „Kneipe";  bral  sem ga enkrat v „Zgo<L Danici."                                                                            Pis.
En teden na Dolenskem.
Spisal Valentin Zarnik. (Dalje.)
¦v
Da se sopet k svoji Sembilii vrnem, naj povem, da sva se nazadnje vendar le razumela in da mi prinese najmlajo Laibacherico, ker je bila še le od poprejšnjega dne. Pogledam na zadnjo stran, da vidim, če je že kdo mojih starih prijatlov v Blatni vasi in pa v Kravji dolini umrl. Prepričavši se, da se še ni nobeden v bolji svet preselil, vprašam krčmarja, ali nima nobenega dru-zega časopisa. „0, tudi, gospod, bom precej prinesel, odgovori in smehljaje se, mi naglo pricefra „Blatter aus Krain*^ in zopet odide. Ker pa tukaj ni mrličev, niso imeli za me nikake zanimivosti^ vržem jih na klop in zgrabim krčmarico, naj mi ona kaj druzega preskrbi. „0 — veselo pritrdi — imamo še druge, samo da so na bolj sivem, debelem papirji tiskane; precej jih grem iskat." ~- Veselil sem se misleč, da je morebiti tudi v Krško zašla po vsem svetu znana „Vossische Zeitung", ktero Berolinci šaljivo „Tante Voss" imenujejo, ker ta se tiska na takem papirji. Al moje veselje je bilo kmali pri kraji, ker prinese mi nek star Laib. „Intelligenz-blatt." Ostrmela sva oba in krohotati se začela, ko vidiva, da se zove list za „inteligencijo ona p61a", ki donaša na kant devana posestva, oklice dražeb itd.
Pa vrata se sopet odprejo in v sobo stopi mož, kteremu se je že od dalječ svetel nos kot nekdanji bakreni šajnasti tolarji; ko bliže pride, opazim, da mu je dolg kot kak tržišk šoln in da ima saj pet mladih nosov v podobi rudečih „frnikul." Držal je prepokorno in preponižno zeleno žametasto kapico v roci; na tem sem ga spoznal, da so to tisti gospodi, kterega po kranjski šprabi „auskneft'' kličemo. „Stefuc" — tako mi pove, da mu pravijo — mu rečem za kratek čas, „ali bi mi ti morebiti mogel kak drug časnik preskrbeti?^' jyGei koš, gospod, če hočete, precej, precej bom postregel" — odgovori in skoz vrata hiti. Ravs, ravs Stefucovih čevljev nama je naznanjeval, da se je pod streho napotil. „Morebiti je ravno tu pod streho krška čitavnica — opazi ironično prijatel moj — ker tudi violica le pohlevno pod grmom skrita cvete." In sopet se duri do kraja odprejo in Stefuc nama postavi sred sobe veliko dežo oprašenih in okajenih listov iz zlatega veka Issleibove Laibacherice. Ko sva še vsa v dežo zamaknjena, se spet vrata odpro in k stranski mizi se vsedeta moža v jirhastih hlačah; jirhovina je bila kaj široka in zelo napeta, v čevljih na kveder in štembalih čez kolena, v pruštofih po stari šegi, to se pravi: ko-larje po koncu in vsaki svojo belo firmažasto marelo pod pazduho. Bila  sta lepo rejena in že bolj postarna.
Kar soglasno  kakor v duetu zarenčita:  „en bokal starine in pa skledo „ajm6hta"!
Ko sta moža dobila, kar sta zahtevala, sta se kaj po taktu obnašala: segala sta z vilicami v skledo z neizrečeno pazljivostjo in zmernostjo, kakor da bi bila kapeljne lovila; nikoli ni drug drugemu pota prestrigel, ampak vselej je počakal, da je imel pajdaš že svojo kračo v ustih, potem se je še le drugi oddahnil in se počasi 8 svojim orožjem v brezno spustil. Skoraj , da sta me možaka s svojim^taktom in orientalskim mirom bolj zanimala, kot pa Stefucova nesrečna knjigarnica, pri kteri je še vedno kot „servus humillimus" nama na straži stal. Spominjalo me je to kosilo na neko novo mašo, kjer sem pred štirimi leti več kot pol ure skoraj okamnjen od začudenja gledal štiri in dvajset korenjatih gorenskih mož, ki so z enakim lesenim orodjem v rujavkasto-tamnem jezeru, kterega je neizmerna latevica obsegala, po živežu okoli stokali, kot krakovski ribči z drogi, kadar od obeh krajev Ljubljanico premrežijo in trumo nesrečnih lipanov, ščuk, sulcev, mren itd. na eno mesto pripodijo. Al krona vseh komičnih prizorov je^ bila ta, da se je največemu teh 24 očakov, pravemu Stempiharju, strašno bedro že gotovo sedem let starega petelina ravno takrat, ko je nameraval z nepopisljivo lakomnostjo svoje ostre zobe va-nj zastaviti^ iz ust naenkrat izmuznilo in se sopet v globo-čini latevice potopilo; mož ga je preplašen z očmi lovil, kot popotniki kamnje, ki se meče v krnico pri Fried-richshall-u v Norvežkem, ki je znana kot največa glo-bočina na svetu. Nehote mi smeh uide; al takrat je vseh 24 drogov mahoma obstalo in se proti meni žu-gavno obrnilo. Odpotim se naglo v drugo sobo, spominjajo se našega starega prigovora: ^,še psa ni dobro pri jedi dražiti."
Naša moža sta bila jako resnobna in sama za-se, zmiraj sta prijazno na naju brlela, se na pol glasno menila, in zmiraj najbolj povdarjala besedi: „hrvaška fiškala."*) Ko se ravno pripognem, da bi saj nekoliko Stefucovo shrambo ogledal, nenadoma, ko se je že začelo dno skledi prikazovati, moj prijatel zabrenči kot star čmrl s tako tehtnim baritonom, kolikor je bilo le mogoče: Možd, Bog vama žegnaj! „Bohlonej"! je bil še desetkrat glasneji odgovor. To je bil ogenj v slamnato streho; zdaj sta se možema jezika odvozljala in zaželeni pogovor se je v tek spustil. Ta izmed njima, ki si je nekako večo važnost prisojeval, se popraska in pravi: Precej ko sem se vsedel, bi bil vaji rad nagovoril, ker sem vaji po obrazih in po žnorah precej spoznal, da sta od tistih učenih, furkelnastih in prebrisanih hrvaških fiškalov, ki le v Zagrebu cvetejo , kajti jaz sem domd na hrvaški meji pri Sotli na Stajarskem, in ko sem še v Sisek z ladjo hodil, sem imel v Zagrebu večkrat priliko, prepričati se, kako so to prefrigani možje. — Mi dva pa odgovoriva možema, da se zelo motita in da ni vsakdo, ki je ožnoran, že tudi ob enem fiskal. — Pa vse zastonj; temveč ko se braniva, da nisva fiškala, tem bolj sta bila moža prepričana, da se le potuhnujeva in da sva „incognito" na Kranjskem, kjer ne smeva sprejemati pravd. — „Pomagajta mi gospoda — nadaljuje mož — na vsako vizo mi morata pomagati, ker ne na Kranjskem, ne na Stajarskem ne morem pravice dobiti!" — Ko vidim, da se dalje braniti nič ne pomaga, se mu razodenem kot fiškal, ga milo pogledam in vprašam, kaj da mu tako srce teži? Začne mi na dolgo in široko razkladati, da je iz bohinjske Bistrice na Gorenskem domd, da je bil dolgo časa tovornik na Savi, da se je pred 20 leti bogato na
*) FiSkal se iz stare hrvaške  latinščine toliko,  kot odvetnik ali jezičen doktar,                                                            Pis.
305
306
v
Stajarskem oženil, da je bil 2 leti udovec in kako da je bila ranjca dobra — takrat se pa mož, kteremu je že strašna vročina iz karnainastega nosa puhtela, nakr-mevži, višnjevo ruto iz žepa izvleče in si dve kot breskvi debeli solzi iz vsacega kota obriše in naji oba že do meje ginjenja spravi — nadalje vaje, da človek sred starih dni le vendar lahko obnori, ker bil je že blizo 60, in da. si je pred poldrugim letom v krški okrajini 18 let staro ženico poiskal, ki je bila po besedah njegovega pajdaša lepša kot jutranja zarja. Potem še le pride do jedra, to je, do pravde, ktero ima ravno s svojo „jutranjo zarjo/' Bila je strašno čudna, zavozlana in ob enem smešna pravda, ktere ti pa, — dragi bra-vec ali mila bravka ¦— ko bi bila še tako radovedna, in ko bi me še tako lepo prosila, tu v „Novicah^' ne razložim.    Posnetek pravde tiči v stari pesmi:
^,^1         Nezvesta bodi zdrava,   — Colnič po tebe plava,jj'| "^
Na barko kliSe strel itd.                    ..•.."+.-.['
Mož bi bil želel, da bi se te besede od Črke do Črke spolnile: da bi „jutranja zarja" zdrava ostala, da bi jo čolnič čez Savo sopet na Kranjsko domii pripeljal in če bi v barko ravno strela vdarila, si mož tudi ne bi bil od žalosti las pulil ali pa se po tleh valjal.
Rečem mu, da bi se sopet lepo v miru in kršan-ski ljubezni — — — Komaj pa zadnje besede zasliši, pajdaš njegov zarenči: „Zdaj pa že verjamem, da nista hrvaška fiskala, — pojva, pojva, kaj bova tu prazno slamo mlatila!^  Ala, račun!^^                         ^.^-.i^. iui^j
Sopet se Sembilija prikaže in nerazumljive besede godrnja v koroški nemščini. Al to je bilo možema preveč; žolč se jima razkuha in nesrečni Bohinec za-kriči: če neče ta cehta slovenski znati, še nama bolj prav; pa ne bova nič plačava! — In ne lena se moža pokrijeta, svoje firmažaste pajdašice pod pazduho vzameta in kot blisk sta v veži. — Sembilija kar osup-njena strmi in ko sta že pri hišnih vratih, se za njima spusti tako naglo, da je dva obroča strla in še le na cesti se pogodi z možema ne ravno v klasični, ali, vendar le v razumljivi slovenščini. — To je bila najbolja argumentacija in demonstracija za to bazo krasnega (???) spola. Ta dva možaka pa vsem v eksempel stavim, kako je treba brez nepotrebnih besedi pokazati, da mi na svoji domači zemlji nismo zavoljo zahtevarjev in zahtevaric na svetu!                                    (Dal. prih.)
-----   315   -----
Narodne stvari.
En teden na Dolenskem.
Spisal Valentin Zarnik. (Dalje.)
Štefuc, ki se je med našim pogovorom preponižno pomaknil za vrata, je komaj čakal, da se možaka enkrat pobereta, da bi sopet on zinil eno. ^— „Gospoda, lepo prosim — reče — izberita si kaj! jaz sicer sam ne znam brati, ali kolikor se mi dozdeva, tu imata dosti berila saj do pusta." Primakne dežo enmalo bliže mene in tako se je muzal sam seboj zadovoljen, kakor da bi bil iznajdel telegraf, ali saj smodnik. Vprašam ga, ali so te od miš in podgan na vseh voglih objedene „Lai-bacherice" njegova lastnina? ,,Se v6 da, gospod — pravi — že stari oče so me učili, da čez 7 let ^ vso prav pride, in tako sem pri naši gospej te liste celih 8 let pogina reševal in včasih jej iz rok pulil, ko so se že dotikali masla, sala ali klobas, kterim so bili namenjeni v zavitke." Dalje vprašam Stefuca, ker je že toliko časa v Krškem, ali ve, da bi kje drugod morebiti imeli „Novice" ali „Zgod. Danico"? Pa nevedno z glavo kima rekoč: „Ne vem, gospod, če Vas prav razumem, kajti podnevi še v svojem življenji nisem nikoli videl nobene zvezde, in imam jih že svojih 55 let na hrbtu, kaj še le danes, ko je tako oblačno; če pri nas ostaneta, vaji bom jutri, ako bo nebo jasno, zgodaj poklical in pokazal zgodnjo danico, če jo želita videti na vsako vižo." Nikdar še nisem videl, da bi bil ušel smeh prijatelju mojemu tako .pd srca, kot pri tem tako dobrosrčnem in nedolžnem Stefucovem odgovoril. „Vidiš dragi moj — mi reče — zarad naravoslovskih preiskav premedel sem skoraj vse kote po Slovenii, ali kaj tacega se mi še ni kmalo pripetilo; sicer sem zavoljo mrličev naprosil kacega uradnika, da mi je pri-cefral „Laibacherico" iz pisarnice, danes jo pa dobivapi štirikrat zaporedoma vselej kot drug časnik in nazadnje celo zbirko od osmih let; nemški pregovor: Jedes Ha-serl findet sein Graserl ima le vendar prav, ker: Das i Laibacher Zeitungshaserl hat halt gefunden sein Gurk-felder Graserl."                                                    v# .  v
Al nazadnje so se sami gospod dež prestrašili Ste-; fucove deže, naenkrat so nehali, kar zmanjkalo jih je i in v najino neizrekljivo veselje jelo se je od vseh strani , prekrasno vedriti. Plačava in pustiva polovico vina, ktero ni bilo zastonj krško, kajti bilo je v redu krščeno. V Gregoričevi gostivnici naji je že star bradat i prijatelj težko pričakoval rekoč, da je že čez leto in ,    dan tu naseljen.   Vprašala sva ga, kako se najina ori-
-----   316   -----
ginalna krčmica imenuje ? Pa odgovori, da je brez imena. Toraj jo tu v „Novieah" krstim in rečem: „Pri krškem aligatorji." Kakor ta žival ob bregovih Ori-noka, Maranjona in Missisipita stanuje, in neizmejno vodo ljubi, tako tudi naš mali krčmar in gospodar Ste-fucov in Šembilije na bregu Save neizrečeno njeno vodo „obrajta."
Popoldanje jasno nebo in bradatega prijatelja novica, da drugo jutro o pol sedmih Sokol gotovo pride, okrepčate sopet najine živce in mišice in podamo se proti večeru vsi skupaj h krškemu županu, kjer je krčma in krška kavarna. Tu je bilo že precej krške gospode zbrane in čedalje več je je dohajalo. Od konca nama je bilo neznano čudno pri srcih, ker, kadar so se odprla vrata, je zdaj v fistelnu, zdaj v baritonu, zdaj v basu zabrenčalo: „Gutnomt majne Herren!" Pa sam Bog v6, kako nas je počasi dobra kapljica zbrala vse goste v čudno harmonijo okoli ene mize. Razun okrajnega predstojnika so bili pričujoči skoraj vsi uradniki od najvišega do najnižega vseh oddelkov, in kar je odličnih mestnjanov. Iz „gutnomt-ov, big^ts-ov, bištets-ov in bissensbos-ov" se je taka lepa slovenščina na enkrat izlegla, da nisva skoraj verjela svojim ušesom. In tu se je latinska poslovica: „in vino veritas" v svoji pravi svetlobi pokazala. Posebno uradniki so skoraj vsi govorili gladko in pravilno, nemščina je popolnoma izginila, kakor da bi je ne bil nihče nikdar znal. Zagotov-Ijali so naji vsi od kraja, da, ako pride zapoved ura-dovati slovenski, so vsi prvi dan pripravljeni z veseljem vstreči svojemu narodu, visoki vladi in svojemu srcu, ktero je vkljub vsem „Gutnomt-om" le vedno slovensko ostalo. Sledila je napitnica napitnici rodu in domu, prvim možakom itd., ki so bile vse navdušeno sprejete. Menili smo se tudi zarad čitavnice, pa rekli so, da nem-škutarjev pravih je malo, ali pa nič, ampak da je premalo odlične gospode in da je mesto neznano obožalo v zadnjih letih, ker tudi nima niti kazine, niti „Lese-vereina." — Bili smo prav vesele in zidane volje do pozne noči, dopoldanji dolg čas in veliko „cagovitost" nama je popolnoma večerno narodno društvo zbrisalo iz neugodnega spomina. Dobila sva prvi dober vtisek od dolenske strani in odkritosrčno rečem, da pred tremi leti na Gorenskem, ki maršira na čelu narodnega gibanja, vRadoljci nisem opazil Četrtine toliko narodnega duha, kot v Krškem, akoravno ni za ped veče. — Z ulic se zasliši boben, ki je krško meščansko stražo skliceval, da odrine v Novomesto na 5001etnico. Gosp. Delorenzo, po rodu Lah, se poslovi kot straže načelnik prvi od društva, da pelje svoje hrabro krdelo Sokolcem pot pripravljat.                                             (Dal. prih.)
------    323    ------
Narodne stvari.
En teden na Dolenskem.
Spisal Valentin Zarnik. (Dalje.)
Drugo jutro sva bila ravno pri kavi, ko strežaj v sobo zakriči: So že tukaj! vse črno jih je in imajo žene in otroke! — Zadnjih besedi sva se neznano prestrašila, ker sva si mislila: za božjo voljo, če imajo pa žene v širokih krinolinah seboj, kam se bova pa midva debeluha spravila, ker špekulirala sva tako, da se tje, kjer ima 60 Sokolov dosti prostora, tudi dva ožnorana moža lahko prisedeta. — Skočiva iz sobe in vidiva tu. novomeške kočije in „tajselne" v redu, svojega bremena pričakovaje, na levem bregu Save pa trumo So-kolcev k sreči brez žend in otrok, in še dandanes nisem v stanu iztuhtati, koga je mož na prvi pogled imel za pajdašice in otroke. Gosp. Crnič, novomeški trgovec, ki ima pri vsi ti svečanosti veliko zaslug, je kmali vse vredil, zastava Sokolova se je razvila in hajdi proti No-vomestu. — Naenkrat nam zgine na potu zadnji voz izpred oči, nihče ni vedel, kam, kaj in kako? ali se je morebiti celo pogreznil v jamo, ki so jo dolenski nem-škutarji kakor volkom nastavili. Ravno poln nepopis-ljive radosti kot spomladi škrjanec prepevam:
Lisica, lisjak — sta pila tobak, tobaka ni bilo — sta pila vod6,
in skoraj vso množico do solza ginem,  ko pri general-
------   324    ------
nem štabu, kterega sva se midva držala, to osupljivo novico zvemo. Tenor se mi je kar spremenil v bas in nazadnje sem komaj zmogel prijatelju pianisimo šepniti: Zdaj pa vidiš, kaj je to, da sva brez orožja, oh, da sem turški top pozabil na Hrvaškem! Ali v tem trenutku se sopet drdranje zasliši in kmali so bili zgubljeni pri nas, na vse pretege kričaje: „Dolenska, že te imamo v svojih pesteh!" — Povedali so, da njih voznik , ne ravno Diomed, hotel se je ogniti, in prevrnil jih je v graben , pa brez vse škode. Kakor se je nekdaj J. Cezar, ko je prijadral v Afriko in stopil na suho, precej spodteknil, padel in zavpil: „Africa, te teneo!" ravno tako so veseli Sokolci nazdravili Dolen-sko, in vsi smo sprejeli to kot dober „omen"; jaz sem pa zopet začel poprejšnjo lepo pesem žagati od konca do kraja. Ko sem se čudil pri štabu, s kterim sem imel čast voziti se, da tako vesela lahkomišljenost navdaja rdečo armado, so mi sopet na novo pritrdili mnenje prijateljevo, da se Sokol ne straši niti toče, niti nevihte, magari tudi Bachove in Schmerlingove ne; če obljubi, da pride, tudi gotovo pride; vselej je mož beseda. Ko iz Kostanjevice proti Sentjerneji drdramo, se naenkrat za-čuje: bum! bum! bum! kakor grom topov in to čedalje gosteje. Zdaj še le prav za prav prebledim in se sopet žalostno spominjam svojega neprecenljivega topa, pa g. Crnič me precej potolaži, rekoč: da vse to veljd Sokolu na^čast, kterega Sentjernejci že komaj čakajo.
V Sentjerneji je bilo vse po koncu in vse je bilo radovedno enkrat vendar videti na svoje oči, kakošni so ljubljanski „purgarji" v rdečih srajcah, ker imajo krški in novomeški temno-zelene suknje, njihovi sosedje Kostanjevčanje pa neki še cel6 frake, — se ve, kadar so v paradi. — Fantje so pokali iz možnarjev, da je bilo kaj, stare ženice in mlada dekleta se pa niso mogle prečuditi, da so „ljubljanski purgarji" vsi tako zali in mladi, kajti navajene so bile dozdaj videti pri tacih mestnih stražah lepo tropo mož, ki so že poprej po dva, pa tudi po tri cesarje odslužili. Prekrasna Sent-jernejka, ki je ravno iz cerkve prišla, reče za mojim hrbtom svoji sosedinji: „To pa, to! — to so fantje, kar mleko in kri jih je, pod nosom pa možko privihane „črne brkice", — jaz se jih kar ne morem nagledati, oh, ko bi ti hotli pri nas ostati!" — Pri Zagorcu, našem deželnem poslancu, je bil zajtrk z vilicami, včasih pa tudi z rokami — dejeuner a la fourchette ¦— zarad česa moram Zagorčevo mater in njene zale uljudne hčerke tu v „zlate bukve" ročne in tudi dobre postrežbe vpisati in ne rečem preveč, da so prekosile v brzini priprave 1863. leta umrlega francozkega kuharja Soyer-a, ki je slovil nekdaj na kontinentu in v veliki Britanii kot prvi mojster za vsa človeška djanja tako važne ku-linarske umetnosti. Dragi bravec, sam mi moraš dopustiti, da se tu ne da odgovoriti: „ažen pič, pa druzega nič", kakor so meni doma mati kot dečku rekli, kadar sem jih vprašal, kaj da bomo jedli opoldan, — treba je bilo v pol ure nasititi in napojiti blizo 70 ljudi brez poprejšnjega napovedanja in kake druge priprave! In to nalogo so Zagorčeve, skoraj bi rekel, v tej zadevi čarovnice popolnoma rešile; Francoz bi rekel „comme il faut." — Bil je slavolok, bile so narodne zastave in zastavice, bilo je na vse pretege „živia!" „slave!" in „na zdravja" in vse druge ropotije, kar pri taki priliki domoljubno srce le zahtevati more. Kakor pošten, ne-pristran in pravičen kronist ne bom pozabil omeniti g. trgovca Vičiča z njegovima sestrama, pravima slovenskima rožicama, ki se z Zagorčevimi delijo v zaslugah pri sprejemanju in gostovanju Sokolcev in njihovih dveh ožnoranih „feldpatrov", kakor so naji šaljivo imenovali.
O poli   ene smo  bili  v Žabji vasi pred Novo-jnestom, to je — si parva licet componere magnis —
v Hietzing-u pred Dunajem ali pa Šiški pred Ljubljano* Tu so se Sokolci skobacali z vozov, postavili v red in dobili liste za stanovanje in obed prav po vojaški šegi. Kar se tega tiče, se more tu javno vsemu slovenskemu občinstvu na veliki zvon oznaniti, da se je v tej priliki Novomesto, ki je bilo dozdaj zarad svoje nemšku-tarije začrnjeno in gotovo tako grdo zaznamovano kot nekdaj Betlehem med mesti Judeje, svoje lice tako sjajno razsvetlilo s svojo pravo staroslovensko gostoljubnostjo, da se — menda razun Kranja in Vipave — kaj tacega še dozdaj ni nikdar dogodilo pri nobeni narodni slovesnosti in da ga vsem drugim našim biserom Go-renskega, Notranjskega, Stajarja in Koroške, Goriškega in Istrije v eksempel stavim na vse veke. Tudi nama so brezplačno stanovanje prijazno ponudili na velikem trgu, kjer so 6 lepih prostornih sob v 1. nadstropji mestnjani za 3 dni v najem vzeli nalašč Sokolcem za voljo. Ker se v mestu nisva iznajdla, so nama rekli, naj kar marširava za zastavo; kamor gre" ona, naj greva tje tudi midva, česar ni bilo moč zgrešiti, kajti tam je bil Sokolov generalni kvartir. — Ko se v Žabji vasi v red postavijo: trobci naprej, potem zastava, potlej pa po dva in dva Sokola vštric, začne novomeška banda na čelu „čingar čingar čing čing" s turškim bobnom znano popotnico po viži: Pridi Gorenec itd. Množica spremljevavcev je vedno čedalje bolj rastla, da se je kmali jeziti začelo; narod je od vseh strani skupaj vrel in neprenehani gromoviti živio- in slava-klici so nazadnje najmanji oblačic izpod neba odpodili tako, da nam je solnce tako krasno sijalo, kakor zgodovinarji pripoveduje, Napoleonu I. pri bitki pri Avsterlicu.
(Dalje prihodnjič.)
------   333   ------
Narodne stvari.
En teden na Dolenskem.
Spisal Valentin Zarnik. (Dalje.)
Prekrasen, iz spomina neizbrisljiv bil je pogled iz predmestja Kandije pri mostu čez Krko proti mestu na skalnatem bregu; bil je to eden tistih trenutkov, ki se človeku le redkokrat v življenji pripetijo in se mu zarad tega toliko globokeje, neugasljivo vcepijo v srce. Misli si, dragi bravec, ne najmanjšega oblačica na nebu s solncem Napoleona L pri Avsterlicu, navzdol v Kandii in na mostu Sokolova peresa in rdeče srajce z novomeško bando na čelu, navdušeno igraje „Naprej zastava Slave", v hišah na skalnatem brdu vsa nadstropja in vsa okna z gospemi in gospodičinami natlačena, da so komaj mogle dihati, entuziastično Sokolcem z belimi rutami v pozdrav mahaje, na mostu pa ljudi, da se nismo več gibati mogli; večkrat smo morali postati, da smo sopet v korakanje prišli, vsi vikaje in kričaje na vse grlo: „Na zdravje Sokolci!" „Živio Slovenci!" „Slava Ljubljančenom!" da se je jel skoraj most podirati. Sokol je smel ta dan ponosno reči: „veni, vidi, vici!" Midva sva se pa ogledovala pri prtljagi, ali ima kdo kak siv plajšč saboj, ker ti imajo navadno rdečo podlogo, da bi se bila narobe va-nj ogrnila in tako saj na pol Sokolcem bila podobna, da bi se mogla deliti v slavo njihovo, — pa ga žalibog ni bilo moč zavohati in morala sva ostati zgubljena med množico in audijencijo dajati svojim mislim. —- Slavni francozki pisatelj Proud-hon pravi, da vse se d& zapovedati in prisiliti, le entuziazem ali navdušenje nikdar ne! Res bi bil lahko kdo komandiral Novomeščanom: „Meine Herren! also jetzt dreimal Hoch!" in zahrkalo bi bilo iz grl: Hoch! Hoch! Hoch! kakor da bi mecesnove grče žagal, al „Slava!" in „Živio!" na mostu so iztekali iz sredine srca, in marsikter možic, poprej nemškutar ali pa cel6 nič, je naenkrat čutil, da ima še v dnu srca neko do-zdaj nepoznano, popolnama skrito žilico, kteri se pravi: slovenska narodnost, ki se ne dd uničiti, ktere ni nikdar čutil, in naenkrat mu je na stare dni hitreje jela biti, kot nikoli dozdaj druga ktera si bodi. — Popotnica (marš) Sokolova čez most v Novomesto bila je za nemškutarijo, ki se je tam 500 let gnjezdila, šopirila in na videz že popolnama vkoreninila, pravi Waterloo! Ako Bog d& in sreča junaška, je odslej, mislim, na veke potlačena; se ve, da migal bo še dolgo sem ter tjfe kakošen rep kakor pri gadu, kadar se mu odseka glava, al to nas ne plaši, ako mu je enkrat glava strta.
Po kosilu se je čedalje   bolj začel veliki trg ožiy-
------    334    ------
Ijati, Sokol za Sokolom je prihajal radostnega lica si bolj natanko Novomesta ogledavat, pa ne več sam, ampak vsak z zalo gospodičino na strani, nekteri bolj srečni so imeli drugo na levi, drago na desni, nekteri pa še celo po tri, vsi lepo slovenski brez bissensbos-en-skega mešanja kramljaje in prav srčno se radovaje. — Neki debel meželj poleg mene zagodrnja: „ti le slovenski uzarji so pa še vse huji kot lovci*); stavim svojo glavo, če ta-le rdeči narod dolgo pri nas ostane, ne bo hotla nobena krinolina več nemški znati l" V resnici so mestnjani radovoljno zaupali svoje hčerke našim vrlim „uzarjem'S prepričavši se, da niso sami kselači in fakini, kakor so se nekteri protivniki trudili glas raznesti, da bi bili lahkoverne mestnjane pripravili v strah pred to „drhaljo." Vse laži o Sokoleih pa so izginile, ko se je začulo, da so tudi dohtarji vmes, ker dali so, kot sv. Mihael, Sokola dohtarja Gestrina, mojega starega prijatelja, na desno stran tehtnice in njegov dohtarski klobuk je tako pezo na našo korist potegnil, da nazadnje so se jeli tisti mestnjani, ki niso dobili nobenega Sokola v stanovanje, strašno jeziti, da so jih ravnatelji svečanosti tako prezrli in zanemarili. — Vem sicer, da je veliko čevljarskih, šivankarskih in drugih rokodelskih pomočnikov, ki so mnogo pošteneji in narodneji kot marsikter meželj z dohtarskim naslovom, pa kaj se če? Ko bi Henrik Heine, ki je bil sam gottingeniansk dohtar pravdoslovja, milijonkrat sarkastično ponavljal: „die Herren Doktoren haben oft lange Ohren", vse nič ne pomaga pri našem meželjnu. On bi ne mogel zapo-pasti, kako da je mogoče iz prostega drvarja postati prvi advokat svoje države brez dohtarskega klobuka in potem načelnik najmogočneje države tega sveta, kakor je bil preslavni Abraham Linkoln, ki ni kot učenec nikdar videl nobene šole od znotraj. Ker smo pa ne le mi Slovenci, temuč vsi narodi evropski še za nekoliko stoletij oddaljeni od te prave demokratične izobraženosti, povem Novomeščanom v tolažbo, da imamo pri Sokolu toliko dohtarjev vseh fakultet, da bi lahko ž njimi vsa profesorska mesta precej popolnili, ako bi kadaj mislili Novomeščani napraviti narodno slovensko vseučilišče.
Ljudsko veselico popoldašnjo na trati unkraj Krke obiskal je prosti narod v mnogobrojnem številu, gotovo ga je bilo čez 4000. To se po- sebi razumeva, da je bil Sokol sopet središče vse zabave; možje v pruštofih in žene s pečami na glavi so se strahovito okoli njih drenjali. Nepopisljivo bilo je za me zabavno, kako je narod ugibal, kaj da so prav za prav ti ljudje v rdečih srajcah brez orožja in da se (pri telovaji) zvijajo kot kače? Nekteri so rekli, da so to slovenski vojaki, ki so mislili „majstu" dopoldan z naskokom vzeti, pa so se jim Novomeščani poprej podali in rotovški gospodje so jim poslali deputacijo do Krškega s poročilom, da se bodo vsi „purgarji" vpisali med nje. Sosed je pa z glavo kimal kot neverni Tomaž, rekoč: „To so same marnje, gosposka se je zbala, pa nam ni hotla nič povedati, — to ti je Francoz, pa je kar na tihem prišel!" — Podam se dalje k drugi tropi množice, kjer je v sredini star mož z belimi lasmi to-le pripovedoval: „Moj stari oče, Bog jim daj večno luč, mir in pokoj, so nam pripovedovali, da najhuje ljudi na svetu ima Rus, in to so peslajnarji, ki najprej zalaja, potlej še le kaj reče, ali pa tudi precej vgrizne , prišli pa bodo časi, da se bo vse vozilo po železni cesti in takrat se bodo prikazali na Kranjskem ljudje, ki bodo imeli obleko s krvjo namočeno, reklo se jim bo krvavosrajčneži in močni bodo kakor naši preddedje v starodavnih časih in gospoda ne bo hotla več nemški znati! — in ljubi moji, to vam niso nobeni drugi,   kot ti le;   orožja  nimajo le zatega
*) Ravno 14 dni pred je posadka c. k. strelcev odšla.         Pis.
voljo, ker bi nas sicer vse precej poklali in poda-vili!" — Osupnjeni so ga nekteri gledali, večina se ja pa rahljala in nek mlad fant reče: „Kaj bodo le nek ti-le škricmančki; če veter potegne, pa vse v Krko zanese!" Al sivec ga resno pogleda in zavrne: „Fantalin^ poglej no zdajle v sredino!" — To je bilo ravno takrat, ko je Sokol gosp. Videč z mazinci premetaval cente kakor frtavke. Videvši to, so vsi omolknili in globoko zamišljeni odšli, morebiti se jim bo ponoči celo sanjalo od antikrista, ker treba bi res bilo , da bi v sedanjih, časih enmalo denarja med nas razsejal.
(Dalje prihodnjič.)
------    340   ------
En teden na Dolenskem.
Spisal Valentin Zamik. (Dalje.)
Dozdaj sem v eno mer prepeval Sokolovo slavo, in vsakdo, kdor je bil pričujoč , mora mi pritrditi, da sem le golo resnico govoril. Al kakor pravičen kronist ga bom zdajci zgrabil zavoljo dveh stvari, prvič: zakaj da ni nič telovadnega orodja seboj prinesel? drugič pa, zakaj da je slike „koprola od ulajnarjev" v Ljubljani pustil? Kar se omenjene balade tiče, bila bi na trati posebno narodu všeč, ker o zadevi njenega zadržka se mora tole reči:
„K6prol od ulajnarjev", balada, ktero je Sokol g. Noli posnel iz češkega in jo oblekel v kranjsko pečo, ošpetel, interfat in bertah, je po mojem mnenji najiz-vrstneja persiflaža „kranjske šprahe." Razdeljena v dva dela je — po principu: finis coronat opus-------v zadnjem delu in posebno proti koncu bolj vščipljiva in kav-stična kot v prvem. Kdo bi se ne zarezal, ako bere o nesrečnem koprolu, kako se po Gorenskem klati in skriva, ko je enkrat Jurčka ubil, in kako so ga nazadnje le vendar briči vjeli, o čemur pesem tako-le pravi:
Vrata »roko se odprejo, noter briči pridejo,
V komplje mu deno roke, Špringarje pa na noge.
Furt v Ljubljano ga peljaju, krvav' rihti čez ga dajo, In ta rihtar mu je djal: leben bos za leben dal!
Smrtni urtel so mu brali, v suhi bajar ga peljali, Frajman pa je štrik pripravil, da koplorja bo zadavil.
Svetoval bi gospodu Nikod. Ravnikarju, da bi to balado, ako njegov besednjak „kranjske šprahe" doživi kterikrat drugo izdanje, postavil na čelu svojemu delu, samo ne z naslovom: ,,Ulajnar od koprolu", ampak: „Koplor od ulajnarjev." Kje je gosp. Noli *) ta naslov vzel, ne vem, ker se to čisto nič ne pravi niti po slovenski niti po kranjski šprahi; ali je to češki, tudi ne vem, ker ne znam tega narečja, toda tega ne verjamem, da bi se bil pisatelj samo zarad tega za ta naslov odločil, da bi bil skoval prve rime:
„En ulajnar od koprolu je za Micko rad sokolu."
Kakor sem že rekel, ako le kjegod, bila bi balada na trati na svojem mestu bila — se ve, s slikami in dvema pevcema oblečenima kot tiroljska „Benkelsan-gerja" — in bila bi bila med to tako dobrosrčno in radovedno dolensko množico nepopisljivo drastičnega uspeha.
Brez orodja so Sokolci le malo mogli telovaditi; se ve pa, da to, kar je bilo, bilo je prav dobro, in imeli so neznano radovedno in hvaležno občinstvo od moža v prtnenih hlačicah do najodličnejega gospoda Novome-ščana; bilo je brez lož, partera in paradiža — gledi-ščine galerije — vse brez ošabnosti pomešano: kmetje, delavci, strgarji, stražarji, uradniki vseh oddelkov, faj-moštri, kaplanje, patri in fratri, prost, mestni župan, predsednik deželne sodnije; pričujoč je bil tudi gospod vitez Bozicio, namestniški svetovavec in pri tej priliki zastopnik deželnega poglavarja. — Iz gotovega vira sem slišal, da je g. vitez nekega svojih novomeških sprem-ljevavcev vprašal, kaj da bo popoldne na trati? Ta pa, že od nekdaj ne prevelik prijatel slovenščine, reče zaničljivo: Prosti narod bo tam — gnaej folk — s Sokolci! češ, da bi si lahko oskrunil čast, ako bi se kdo drug pomešal med tako sodrgo. „Oho — mu zavrne gospod svetovavec smehljaje — Sokol je izvrstno, vse časti vredno društvo, in mene zelo zanimiva; pojmo precej pogledat, da telovadeb ne zamudimo."
*) Ne zapopadam, kako da se ni g. Noli balade v knjigotržtvo spravil, kjer bi imel gotovo obilo kupca. Nas narod se strašna rad smeja, posebno če ne kosta več ko par krajcarjev.
Pis.
-----    341    -----
Ko se mrak naredi, stopi gosp. Noli na mizo in se sahvaii v krepkem, sem ter tje izvrstno improviziranem govoru Novomeščanom za tako nenavadno gostoljubnost in nepričakovano prijaznost in uljudnost. Ko pride v sredini govora do besedi: „in 5001etnica, nadjam se, ne bo ostala v našem spominu samo zavoljo dobre pijače in obilne pojedine, temuč zavoljo tega, ker bo gotovo in mora biti mati narodnega preporoda, mati prve do-lenske čitavnice!" Izustivši besedo ,,čitavnica", začne več tisoč ljudi tako ploskati, živio kričati in klobuke na kviško metati, da kaj tacega še nisem kmali niti videl niti slišal; kakor morski valovi so se drvili klici: „Da, či-tavnica!" „živila čitavnica!" „Čitavnica mora biti!" od konca do kraja dolge trate. Blizo mene je stal oprašen kaplan iz dežele z očali na nosu, ki je z Gorjancev nalašč peš prišel, da vidi Sokolce; ta mož je delal tako z rokama, palico in nogama, da je pahnil očale z nosa čez mizo, za kar se še zmenil ni, tak čuden ogenj neizmernega narodnega navdušenja mu je švigal iz oči, da bi bil korešpondent, ki je blagovolil o meni raport pisati „Triesterci", gotovo rekel: „in der Nahe solcher Individuen wird mir wahrhaft unheimlich zu Muthe!" — Precej dolgo je moral govornik čakati, da se je množica sopet umirila in da je mogel nadaljevati.
Zatoraj pa, dragi Novomeščani, mislim in nadjam se in z menoj gotovo ves slovenski narod, da bo te mož beseda in da bote besede: „čitavnica mora biti!" ki ste jih takrat soglasno tako navdušeno izrekli pod milim nebom, tudi kmali v djanji izpeljali, da bo stala trdno kot vase skale ob Krki in svetila sjajno v izgled vsi deželi, kar jo je od Save do Kolpe, in od Gorjancev do Debelega hriba! Umetni ogenj, ki ga je nek samouk zvečer na trati v zrak spuščal in kjer so se večidel vse slike v narodnih slovenskih barvah spreminjale, bil je tako krasen, da v Ljubljani skoz 20 let nisem kaj tacega nikdar videl in pri tako glasovitih Stuwerjevih na Dunaji malo kdaj kaj mnogo bolj izvrstnega opazil.                                            (Dal. prih.)
349
Narodne stvari.
En teden na Dolenskem.
Spisal Valentin Zarnik. (Dalje.)
Ob osmih zvečer sva s prijatlom sedela v kazini na predzadnji klopi premišljevaje, kakošen vspeh bo imela danes prva narodna beseda ali koncert na Do-lenskem, ali pride veliko ljudi in v kolikšnem številu se bo vdeiežil krasni spol. — Od konca je bilo v ne-kterih klopeh samo nekaj dijakov; al kmali je začelo šumeti in gospa za gospo, gospodičina za gospodičino so jele zasedati klop za klopjo, tako, da nazadnje sva se morala prav v temen koteč za vrata stisniti kot čolnar v tempeljnu, ker mnogo krasotic je še moralo stati. Novomeščan poleg mene stoje se je jezil nejevoljno go-drnjaje: danes se pa vendar že vsaka krinolina sem-le drenja! — Poslalo je Novomesto k „besedi" vse, kar ima najzaljšega, ker bilo je najmanj 120 zastopnic krasnega spola. Peli so Sokoici izvrstno ne le za Novomesto , temuč tudi za Dunaj ali Pariz; ni bilo ravno sila toliko pevcev (bilo jih je le 16) al ves „ensemble", točnost in vjemanje glasov je bilo tako, kakor le naj-ostreji kritik zahtevati more. Na koncu pri opereti (po gosp. Vikt. Bučarju, Koloretu in Valenti izvedeni „comme il faut") se je bralo v vseh klopih na vseh obrazih : kaj tacega pa še nismo kmali po nemški slišali; ali je to res po slovenski mogoče!
Vse je bilo v redu, pevci in občinstvo; samo ko bi bil Gothe po   kakošni   čudni   naključbi umiral v novomeški kazini,   bi   bil   še   vse   drugače   vpil   in  klical: „Licht! mehr Licht!" kot pa v Weimar-u,   kakor nam njegovi životopisci pripovedujejo.    Bilo  je le  pri   odru razsvetljeno,   sicer je bila pri nas doli pri vratih taka tema, da bi bila midva s prijatlom lahko drug druzega za krškega   gardista  držala,   akoravno   ste   bili   najini surki v  naj oži dotiki.    Bil je sicer  v sredini  velik lu-ster z nenažganimi svečami — komu na čast? ne vem. — Pravil mi je eden uradnikov,   ki je bil dobrovoljen predstavljavec pri nemških igrah, ktere so v poprejšnjih letih večkrat na oder spravili  v kak dober namen,   da so po   vstopnini   vtržili   30 do 50 gold.;   nikdar ne vinarja več (oseba po 30 kr.).  Za „besedo" se je pa dobilo 77 gold.   pri  isti vstopnini!    Zdaj   se   pa   vzdigni, brumna duša, ki si „Triesterci" pisala o meni, da sem hotel med sicer tako  pohlevno novomeško množico naroden rebeljon napraviti, — jez,   ki sem tako ponižno v božjem strahu za   vratmi   v temi stal.   Zgrabi Novo-meščanke, ki so Sokolce sprejele, jim z rutami mahaje in se sopet  zdaj   v veliko večem  številu   vdeležile njihove „besede"   kot  pa   gospodje  meščani, — pa o tej brumni duši pozneje kaj.
Čisti dohodek se je oddal novomeškemu muzikal-nemu fondu, ki je v resnici podpore vreden. Želel bi v Zagrebu in Ljubljani tako mestno muziko, ki — če tudi glavni mesti — še zdaj nobene nimate in ste pri vsaki mestni ali narodni svečanosti odvisni od dobre volje posadkinega polkovnika. Da novomeška banda (32 mož) v obče izvrstno gode, me ni toliko zavzelo, kot to, da ima v svojem repertoire-u vse narodne popotnice, polke in potpuri (slovenske, hrvaške, češke, srbske) in na dolgem potu iz mesta do trate in nazaj nisi druzega slišal, kakor narodne.
Drugi dan, v pondeljek popoldne proti šestim, se je zbrala v Brunarjevi pivarnici velika truma gostov začuvši, da bodo tam na vrtu Sokoici prepevali. Neki Novomeščan si je dal trud in nas našteje 180, med kterimi bil je tudi mestni župan, naš poslanec pl. g. Langer Podgorski, odvetnik dr. Rozina, okrajni predstojnik g. Ekel itd.
Tu je bilo mesto zdravic, ktere je Sokol g. Noli sprožil s tem, da je novomeškemu g. županu pl. Fieh-tenau-u napil, ki se je precej zahvalil, se ve po slovenski. Napijalo se je vsemu, kar je našemu narodu ljubega in drazega, kakor je že običaj pri tacih veselicah; omenim le navdušeno sprejeto zdravico novomeškemu in v obče dolenskemu krasnemu spolu, lepo izpeljano po mojem prijatlu gosp. Erjavcu; potem napit-nico c. k. okrajnemu predstojniku gosp. Ekel-nu, ki se je v zahvalnici izrazil, da koder je po svetu hodil in bival, bil je vedno zvesti sin matere Slave in to tudi v nevarnih Bachovih časih in da ne zapopade, kako bi bilo poštenemu človeku kadaj mogoče se v tej zadevi spremeniti. Nazdravilo se je staremu poštenjaku gosp. odvetniku dr. Kozinu, ki je že leta 1848 vstanovil za kratko vreme slovensko društvo v Novomestu, z željo, da bi tudi pri zidanji sedanje čitavnice to delavnost in pridnost za narodno stvar razvil, ki ste ga pred 15 leti navduševali. Vse pričujoče je ganila napitnica častitim očetom frančiškanom, ki so stali skoz 15 let pod Bachom in Schmerlingom kot edina, čvrsta, nepremakljiva, rjava že z mahom obraščena narodna skala v sredini dolen-skega birokratičnega in nemškutarskega morja, na ktero so, sam Bog v6, kolikokrat nahrupili siloviti valovi de-nunciacij, obrekovanja mnogoterega, laži in žuganja, da jim bodo gimnazijo vzeli, ako se ne bodo „porudolfs-worthili". Bere se v starih kronikah, da so bili v 10. stoletji, ko je germansko barbarstvo nadvladalo rimsko izobraženost, samo nekteri kloštri (kakor v Fuldi, Clugnv itd.) pribežališča omike v časih, ko že ni skoraj nobeden več v Evropi znal brati in pisati. Od letod kot iz ognjišč so klošterski učenci iz vseh krajev Evrope sopet civilizacijo dalje na vse strani razširili. Ko nas je po kratkem mrknenji nemškutarskega solnca 1848. leta sopet nepredrljiva egiptovska tema obdala, in ko dolgo časa na Dolenskem skoraj nihče ni znal niti brati niti pisati slovenski, ali saj ni hotel znati, bil je klo-štcr novomeški ravno tako edino zavetje narodnega duha, kjer se je učencem vedno podajala hrana narodne omike. Zatoraj pa, ko pridejo enkrat časi, da bo v naši povestnici tudi govor o slovenskem narodu, bodo ponižni možje v rjavih kutah z belimi štriki prepasani va-njo vpisani z zlatimi črkami, in ne bo treba, da bi jih še le kak učen profesor po dolgih preiskavah kje v zakajenem arhivu izvohal in jih v kak šolsk program spravil, kakor se je letos nesrečnim, že davno ranjkim zatičniškim mnihom zgodilo, — Bog jim daj večni mir in pokoj!
Najbolj entuziastično bila je sprejeta napitnica pl. g. Fr. Langerju Podgorskemu, grajščaku iz Podganice, našemu deželnemu poslancu kotzaželjenemuprvosedniku prihodnje novomeške čitavnice; zdravica se je morala po hrvaški navadi trikrat ponavljati. Kakor je bil na trati le glas, da čitavnica mora biti, bila je pri Bru-narju sopet soglasna parola: gosp. Langer prvosednik! brez njega ni nič! Nečem stvari dalje izpeljevati, da ne bi se reklo, da vodo napeljujem na „captatio bene-volentiae"; samo to dostavljam, da srčno in iskreno želim, da bi se pri tej priliki vresničilo: „vox populi, vox Dei!" — To se ob sebi razumeva, da so bile vse napitnice kakor tudi vse zahvalnice slovenske.
Pod  milim  nebom   ste Sokola Valenta kompozicii: polka „Micka, mici, mic, mic" in pa „Maček" (pesem Simna Jenka) največi ,,furore" delali.
Nemila osoda nesrečnega mačka, ki se je obesil zarad „nesrečne ljubezni" , je vse pričujoče skoraj do solzd ganila. Brez šale, dragi bravec, to ti niso burke, ker so ti čudni mački na svetu, beli in črni, debeli in .mršavi, zaljubljeni in klavrni, tumpasti in učeni. Zadnje baze sem ti nekega poznal,   čegar istorijo   ti bom pre-
350
cej povedal. Že ko sem neprecenljivo Jenkovo pesem o mačku bral, jel sem večo pozornost na mačji rod obračati, še bolj pa ko sem preteklega avgusta meseca v Ljubljani Valentovo vižo cul. Ogledoval sem bolj natanko mačke v Ljubljani in zapazil sem med drugimi nekega, ki se je klavrno po šentpetrskem predmestji „od znamnja" doli plazil. Star znanec mi pove, da nihče ne ve, od kod je ta čuden maček v naše kraje priromal; vsi so rekli, da je na kolodvoru skoraj gotovo vjetemu francozkemu zuavu ušel. Crn kot sam peklenski satan se je naselil pod streho v zadnji hiši Kravje doline vsem starim babam v strah, ki so ga vse za ,.rogatega" držale. Bil je od konca lepo rejen, neznano vesel in jako ponosen, ker ni nikoli miši, temuč samo podgane ponoči lovil. Poleg tega je podnevu doma zmiraj turški tobak pil ia prebiral „humorističke liste", ?,Figaro", govore nemške krajnskih poslancev, „o ži-vinozdravilski šoli" in „o čbelah", „Flieg. Blatter^ itd. Spomlad, ko so prvi solnčni žarki Ljubljančane v Stern-allee zvabili, oblekel je vselej rdeč frak, djal si na glavo rumen cilinder in hodil se sprehajat po grebenu strehe šentpeterske cerkve. Al zadnje leto se je popol-nama spremenil, naročil se je na: ranjkega ,,Botschaf-tera", „Donauzeitungo", „Waldheim's illustr. Blatter" in ,/Triesterco." Od tistihmal je začel hujšati, klavrn v kotu doma tičati in ni nikdar več rdečega fraka na se djal. Preteklo soboto v polnoči na sv. Uršule dan — mi piše znanec — je videl na mesarskem mostu čudno v papirji zavito prikazen, ki je besno skakala, plesala in strahovito mjavkala. Ko bliže pride, štrbonkne v Ljubljanico in ni je bilo več. Bil je naš nesrečni maček, ki je sam sebe v največi blaženosti ,,fental". Dva dni pozneje so ga našli mrtvega v Vevčah zamotanega v Waldheim's „Illustrirte", kjer so popisane „Eigenthum-lichkeiten in Krain" po prof. A. Heinrich-u vou Lie-benthal, in v zobeh je imel besede: „So lange der Ge-schaftsbrief in einer Stadt deutsch ist" itd. Bil je lep pogreb, ker bili so nek vsi mački iz Faberke in Posavja pričujoči. Kako je bil že nazadnje zmešan, vidi se iz tega, da je v oporoki svoj rdeči frak in rumeni cilinder zapustil vsem ljubljanskim korešpondentom nemških listov Triesterčine baze s pogodbo, da naj se vrstijo, to je, da naj ju vsak en mesec nosi. Zatoraj, dragi korešpondenti, če ste že reveži in si s tem včasih kakošno večerjico zaslužite, Bog in Šentjanž vam jo žegnaj! le pišite po oporoki mačkovi proti čitavnici, proti Sokolu, proti meni, da sem „ein Unkraut saendes Individuum", vendar ne pišite tako, da bi nam vsled tega vsi mački ob-noreli, se poobesili in v vodo poskakali. Ker, ako podgane in miši nadvladajo, bomo mogli vsi skupaj lakote umreti!
Da se sopet od črnega mačka v Novomesto vrnem, povem, da je bil zvečer sjajen bal v kazini in s tem sklep svečanosti.    Bilo je tu toliko  krasnega in lepega,
da sem staro gorensko narodno pesem:
Na Gorensčem je fletno, So usoče gore, So bistri studenci, Pa bele ceste.
tako-le obrnil:
Na Dolenskem je fleLncv
So nizke gore,
So zala dekleta,
In lepe žene!                                (Dalje prih.)
------    357-----
Narodne stvari.
En teden na Dolenskem.
Spisal Valentin Zamik. (Dalje in konec.)
v
Se veče čudo kakor pri „besedi" se je tu na trati dogodilo. Misli si, dragi bravec, da so pri kadrili kar vse plesavke omolknile prav po besedah latinskega pesnika „obstupuere omnes, intentaequae ora tenebant!" Začel je namreč vrli Sokol gosp. Drašlar svoji koloni vse po slovenski napovedovati.    Smehljala  sva  se  s prijatlom,
ko bereva na obrazih vseh Novomeščank: ali je to mogoče , ali prav slišimo, ali se more tako plesati, ali jo bomo do konca speljale? itd. Pri drugih kolonah je par novomeških plesavcev v frakih svoje čete po nemški v plesavsko kolo poganjal, začuvši pa glasno slovensko komando g. Drašlarja, so tudi oni začeli po domače: „gosp6 in gospodičine nasproti in prve naprej !" itd. Bil je eden najsjajnejih balov novomeških prvikrat po-polnama naroden, le „Kola" je še manjkalo, kar se bo pa gotovo nadomestilo v prihodnji čitavnici. To mora vsakdo Sokolcem pritrditi, da so si bili v večini do-siednji, da niso začeli pogovora: „dober večer, gospo-dičina, bi hoben's ihnen bos diese draj Tog unterh61-ten?" in v to mer naprej, ampak da so se razgovarjali s svojimi lepoticami izključivno slovenski brez mešanice in da so na nemška vprašanja po domače odgovarjali, čeravno si je marsiktera mislila, da ni to morebiti preveč galantno. Se ve, da bilo je to le od početka; kmali so pa začele tudi one vse po domače odgovarjati, vide, da med slovenskim jezikom in »kranjsko špraho" ni ravno tak razloček , kot pa med turškim in španskim. To rečem odkritosrčno, da vse naše slovnice in slovniki, nakopičeni pri Giontinitu, ne zdajo toliko, kakor en sam pošten eksemplar tistih živih besednjakov, ki so vezani v — rdečem platnu. Na svoja ušesa sva s prijatlom slišala dva godca novomeške bande, ki sta se takole pogovarjala: „Veš ti kaj — reče prvi — ti Sokolci so ti vsi zapriseženi; če ga še tako „vintaš in šrajfaš", ne spraviš iz njega druge kot slovenske besede; ti imajo nek kašo, kamor mora vsak za vsako neslovensko besedo, ki jo spregovori, kazen plačati." — „Veš kaj — mu odgovori pajdaš — meni pa to-le prav dopade; to bi mogli tudi mi vpeljati, in kmali bi znali."
Kako so se Sokolci ne le hčerkam, temuč tudi očetom Novomeščanom priljubili, povem med drugimi le ta-le slučaj: V torek zjutraj pri odhodu, ko jih je velika množica z mestno muziko tri četrti ure dalječ do Ločne spremila, smo videli v sredini Sokolove čete strašno debelega Novomeščana korakati na vsaki strani Sokola pod pazduho. Tako je revež sopihal, da ga je pot kar ščurkoma oblival. Ta meščan se je neki branil od konca Sokolcev in dva so mu skoraj s silo vrinili. Pri odhodu je pa rekel: „fanta, jez vaji ne pustim; če že ne gre drugač, bom pa z vama v četi marširal, tako dolgo, da se na voz skobacata; če ni to vašemu stotniku všeč, naj me pa po vojaški kaznuje.
Do Ločne sega tudi moj avtentični popis, ker tudi mi dva s prijatlom sva se tam poslovila, če tudi nama je bilo pozneje žal. Kako se jim je dalje godilo, povem, kar sem slišal — relata refero. — Neutrudljivi trgovec gosp. Crnič, ki jih je iz Krškega pripeljal in zdaj sopet spremljeval, je to-le povedal: V Sentjerneji slovesen obed pri gromu možnarjev s slavoloki in živioklici; pri obedu prijaha pot iz Kostanjevice s pismenim povabilom , da jih že vsa kostanjevška gospoda komaj pričakuje, ter jih na južino vabi. Ko so v Kostanjevici vsi zidane volje, dobijo štefeto, da so na Krškem vsi mož-narji nabasani, slavolok pri Savi postavljen in da je vsa mestna straža že od jutra v veliki gali. Dospeli so pa tje še le zvečer proti šestim.
Tu pa rečem v svojem imenu in v imenu prijat-lovem in če dostavim, v imenu Sokolcev, tudi ne bodo zamerili: Slava Vam Novomeščanom in v obče vsem Dolencem! „Kolikor kapljic, toliko let', Bog vam daj na svet' živet'!" Pokazali ste pri tej priliki — še enkrat ponavljam — da Novomesto ni zadnje med mesti Slovenije , kakor se v sv. pismu bere, da zaničevani Betlehem ni bil zadnji med mesti Judeje. Največa slava pa gre možem, ki so to sprožili, vredili in uravnali, in
to:   na čelu  gosp. državnemu  odvetniku Ravnikarju in
•p
-----   358    -----
Keršiču med uradniki,  gosp. Crniču,  Ricoli-tu ia Gre-goriču pa med meščani.
Tisti mož pa, ki je Sokole in kolero v eno mavho izbasal, je za me velik dobiček, ker modrost njegovega ženijalnega izreka me je tako omamila, da mu morem za zdajle na slov6 samo te-le besedice reči: Ti si gotovo novomešk Salomon! Prosim Te, zapiši vse svoje modre izreke ali „špruhelce" (škoda bi bilo za-nje, ako bi se pogubili) in jez Ti tu javno obljubim, da jih na svoje stroške na svitlo dam in jim predgovor in zagovor napišem. Da bi jih pa mogel tudi ves učeni svet Evrope in Amerike občudovati, bom jih prestavil v latinski jezik pod naslovom: ,,Dieta et verba Salomonis Rudolfsworthensis, edidit Valentinus Kravjodolinensis." — Vsemu slovenskemu občinstvu je znano, da na ame-rikanskem otoku Hajti stanujejo svobodni zamurci, ki so imeli precej dolgo, počemši od 1849. leta, svojega črnega čara Faustin-a, kteri se je znal kakor sem ter tje naši hribovci samo podkrižati, ker se brati in pisati nikdar ni učil. V vsem je kot opica hotel cesarja Napoleona I. posnemati in tako je tudi imenoval 12 črnih maršalov, ki pa so bili zmiraj vsi bosi in razoglavi. Slišal je Faustin tudi neki zvoniti, da je v Parizu slavna akademija, ktero je kardinal Richelieu vstrojil s pravilom , da mora vedno 40 akademikov biti, ktere zarad tega francozki narod šaljivo 40 neumrjočih imenuje. Po tem izgledu dekretuje Faustin tudi za Hajti akademijo štirideseterih. To je bilo lahko; al kje jih vzeti? Iskali so, iskali dolgo in nazadnje najdli 39 črnih mož, ki so znali enmalo več ko hruške peč', to se pravi, brati, ne-kteri celo pisati. Ali štiridesetega le ni bilo; vsi ukazi in dekreti ga niso izdekretovati mogli; v6s trud je bil zastonj. Vsled tega se črno veličanstvo strašno razsrdi in odpravi poslanstvo v Evropo s poročilom, da naj iščejo in iščejo po vseh kotih med belimi možmi in naj tistega, ki bo najbolj moder in učen, saboj pripeljejo, ki bo 40. mesto dopolnil in bo tudi tajnik akademije. Od tistihmal je že 7 let preteklo, črnega čara Faustina so spodili, ki je kmali potem umrl, republika je nastala, kteri prvosednik je zamurec Jeffrard, — al 40. akademika še zmiraj niso najdli. Ravno zavoljo tega pa utegne naši domovini velika zguba žugati, ako namreč za našega novomeškega Salomona zvejo, in nam ga ponoči hajtijansko poslanstvo, ako ne bi hotel dobrovoljno iti, iz postelje ukrade.
Drugi dan v sredo zvečer bila sva s prijatlom v Mokronogu. O tem trgu se ne da na nobeno stran nič povedati. Drugo jutro zlezeva tedaj brž na voz in hajd v Skocjan k fajmoštru gosp. Kunstl-nu, kjer sva se dva dni prav izvrstno imela. Marsikter kot Slovenije sva že premedla, al na moža s takim pravim humorom še nisva nikjer naletela. O šalah gosp. faj-moštrovih bi bil slavni nemški kritik Borne rekel : „Jede Bemerkung prav beissend und treffend." Pripovedoval nama je med družim storijo „Pulha in Rago-mele", kako razuzdan potepuh je bil in kako je bila žena njegova Ragomela brumna terejalka; kako se jq storija veselo začela in kako je nazadnje žalosten konec vzela. Ako bom imel časa in volje, jo enkrat v „No-vicah" priobčim; tudi napitnica, s ktero so dokazali, da sv. Jernej je pravi patron vseh Slovencev, nama je nepozabljiva.
V petek sva bila na Raki. Na pokopališču so letos zakopali fajmoštra g. Mat. Pfeiferja, ki je 40 let raške ovčice marljivo pasel, pri tej paši si pa tudi, kakor je znano, lepe krajcarje shranil in ni niti enega seboj na drug svet vzel, niti enega meni zapustil, akoravno je bil moj stric.   Bodi mu žemljica lahka!
V soboto popoldne  čez teden dan najinega popot-vanja sva videla v Krškem vso  možko  mladino   od 5.
do 15. leta sredi mesta s trobojno zastavo na čelu, ker igrali so se Sokolce. Ravno je njihov Mandie zavpil: „Sokol stopaj!" ko sva se midva čez Savo nazaj proti Hrvaškemu odpeljala.
Tako je te dolenske „storije" konec. Zdrav ostani, dragi bravec, da se sopet vidiva, ako Bog da, pri nadaljevanji ^Originalov iz domačega življenja."