Bratko Kreft
Cankar in gledališče
(Govor pri odkritju razstave »Cankar na jugoslovanskih odrih« v Novem
Sadu dne 21. maja 1968)
Razstava, ki jo je pripravil Slovenski gledališki muzej za letošnje Sterijino pozorje, skuša ob petdesetletnici smrti Ivana Cankarja vsaj v glavnih obrisih opozoriti, kakšno je bilo in kakšno je razmerje med dramatikom Cankarjem in gledališčem. Ker sega tja do prvih uprizoritev njegovih del in do današnjega dne, je retrospektivno zgodovinska. Za tem dovolj pestrim, čeprav ne izčrpnim foto-grafijskim in slikovnim gradivom, pa se skriva vsaj do 1918. leta včasih zgodovina, ki govori večkrat o hudem boju med takratnim gledališčem, kritiko in občinstvom na eni strani in Cankarjem dramatikom, ki je hodil s svojo dramatiko nova pota ne samo v okviru slovenskega in jugoslovanskega gledališkega sveta, marveč sporedno z vladajočimi novimi tokovi v svetu sploh.
Čeprav je njegova dramatika v marsičem odmev in kritika domačih družbenih razmer, čeprav je vse njegovo delo močno ukoreninjeno v slovenskem svetu in ljudstvu, ni niti eno njegovih pomembnejših dramalskih del zgolj slovensko nacionalno, marveč je prav zaradi Cankarjevega socialno in etično analitskega spopada z družbo in z njenimi socialnimi in moralnimi razmerami — nekaj splošnega. Značilnost vsega njegovega umetniškega dela, s katerim sporedno je treba takoj imenovati pesnika Otona Zupančiča, je ravno v tem, da pomeni nastop tako imenovane slovenske moderne oster prelom z do-takratno nacionalno-obrambno književnostjo, pomeni boj včasih z naivnim in primitivnim rodoljubjem, zoper katerega je najostreje nastopal ravno Cankar umetniško, politično in socialno. Nastop slovenske moderne je odločen in monumentalen korak v evropeizacijo, ki jo sicer v dramatiki začenja že Linhart v letu velike francoske revolucije in ki doseže kljub vsemu nacionalnemu v liriki svoj umetniški in humanistični višek s Prešernom. Čeprav se je že Josip Stritar z Jurčičem in Levstikom trudil, da bi vsaj s svojimi estetskimi nazori pospeševal in vplival na razvoj v smeri evropeizacije, se je stvar posrečila le bolj posredno, ker so politične razmere v okviru mačehovske Avstro-Ogrske še zmeraj silile našo književnost predvsem v nacionalno obrambno pozicijo, s čimer pa seveda ni rečeno, da tudi ta doba ni ustvarila nekaj pomembnih umetniških del. Med nje je prav gotovo šteti klasično Levstikovo povest o Mar-
tinu Krpanu in Levstikovo prepesnitev ter korenito predelavo Jurčičeve tragedije »Tugomer«, ki je kljub nekaterim pomanjkljivostim vendarle pred Cankarjem naše najpomembnejše dramatsko delo, pred Cankarjevimi »Hlapci« pa vsekakor naša prva klasična nacionalna tragedija. V njej je Levstik umetniško uveljavil estetsko-dramaturška načela, ki jih je zapisal v literarno-gle-dališki program pred sto leti dokončno ustanovljenega Dramatičnega društva. Za glavni cilj mu je postavil ustvaritev slovenskega narodnega gledališča in sporedno z njim pospešitev rasti izvirne nacionalne dramatike. Družbene in državno-politične razmere v avstro-ogrski monarhiji pa so bile takšne, da so oblasti z vsemi razpoložljivimi sredstvi zavirale tako nacionalno-gospodarski kakor nacionalno kulturni razvoj. Zaradi neugodnih razmer je zato od ustanovitve Levstikovega Dramatičnega društva in do ustanovitve pravega narodnega gledališča prišlo šele z odkritjem novega gledališkega hrama leta 1892, v katerem dela sedaj naša osrednja Opera. Istega leta izide prva Cankarjeva tiskana stvar, sicer samo skromna mladostna pesem, toda ta prvi javni lite-
Maksim Gaspari: Ivan Cankar z belo krizantemo (iz l. 1912)
rami nastop poznejšega revolucionarnega socialista Cankarja, ki sovpada tudi s prvim javnim literarnim nastopom Maksima Gorkega, še podčrtuje letnico 1892.
Slovenci smo imeli že pred tem svojo gledališko umetnost, ki je dala takšnega mojstra-režiserja, igralca in pomembnega gledališkega pedagoga, kakor je bil Ignacij Borštnik, ki je delal v slovenskem in hrvaškem gledališču in takšno nadpovprečno gledališko umetnico, kakor je bila Vela Nigrinova, ki je po svoji preselitvi v Beograd postala prvakinja Narodnega pozorišta, kakor je Davorin Jenko utemeljitelj srbske umetne glasbe. Leta 1879 — drugo leto mine že devetdeset let — je celo postal Davorin Jenko ravnatelj srbskega Narodnega pozorišta v Beogradu, v katerem je kot kapelnik in komponist delal celih 32 let ter komponiral med drugim tudi pesem »Sto čutiš, Srbine tužni« in nekdanjo državno himno, kakor je ustvaril Slovencem nekoč popularno in programatično spodbudnico »Naprej zastava slave«.
Hinko Smrekar: Ivan Cankar, mučenec (kolorirana risba iz l. 1913)
Primer Davorina Jenka in Vele Nigrinove priča poleg številnih drugih primerov iz naše zgodovine, ko se je od Primoža Trubarja dalje veliko naših nadarjenih mož uveljavilo v slovanskem in neslovanskem svetu, koliko ustvarjalne energije je bilo v našem narodu, čeprav se pač zaradi več ko neugodnih razmer v okviru tuje države niso mogli vsi uveljaviti doma. Kakor sovpada ob petdesetletnici smrti Ivana Cankarja stoletnica srbskega gledališča s stoletnico dokončne ustanovitve slovenskega Dramatičnega društva, tako je na drugi strani gledališko in literarno zgodovinsko simbolnega pomena, da nastopi s prvo svojo tiskano besedo Ivan Cankar istega leta, ko smo z Jurčič-Boršt-nikovo »Veroniko Deseniško« odprli slovensko Deželno gledališče v Ljubljani, kar pomeni nov mejnik v naši gledališki zgodovini.
Štiri leta kasneje, 1896, zasnuje Cankar že svoje prvo večje dramatsko delo »Romantične duše«, ki ga napiše naslednje leto, a ga nikoli ne izda, pač pa je nekaj odmevov iz tc prve njegove drame v njegovi satirični komediji »Za narodov blagor«. Leta 1892 je napisal Cankar tudi svoj prvi dramatski poskus — enodejanko, ki pa ni ohranjena. Domnevno prvo tiskano Cankarjevo dramatsko delo, igrica »Robinzoni«, je izšla leta 1896. Vse navedeno skupaj z »Romantičnimi dušami« je priča, kako se je mladi Cankar, vnet obiskovalec gledališča, temeljito in resno pripravljal za svoj prvi nastop v poklicnem gledališču in sicer z dramo »Jakob Ruda«, ki je izšla leta 1900 in bila istega leta tudi uprizorjena v slovenskem Deželnem gledališču v Ljubljani in v Hrvatskem kazalištu v Zagrebu.
S tem letom se je začela Cankarjeva pot iz literature v gledališče. Ta pot ni bila nič manj burna, kakor je bila v literaturi, kajti tako močno angažiranega pisatelja, ki bi bil kot pisatelj umetnik in progresivni publicist vse življenje v boju z vladajočo družbo, bil njen ostri kritik in tudi politični nasprotnik, ni bilo tja do njegove smrti leta 1918. v tistem času v nobeni južnoslovanski književnosti. Ko je izdal svojo prvo knjigo pesmi »Erotika«, ki je izšla leto dni pred njegovo prvo dramo »Jakob Ruda«, je nastal v konservativni in reakcionarni družbi, ki jo je pozneje ovekovečil v svoji farsi s simbolično-grotesk-nim vzdevkom dolina šentflorjanska, velik preplah. Kakor da ji grozi vesoljni potop, je ljubljanski škof hitro pokupil večino naklade in jo dal sežgati. S tem fanalom, s tem znamenjem ognja, se začenja velika pot Ivana Cankarja, ki je že nekaj mesecev pozneje izdal drugo svojo knjigo — zbirko novel in črtic »Vinjete«. Z njo je vrgel družbi rokavico nazaj in boj sprejel, kajti tudi v tej knjigi ni prizanesel vladajoči družbi, saj je svoj napad nanjo s satiričnimi črticami nadaljeval ne oziraje se na levo in desno. Tudi drama »Jakob Ruda« je na svoj način kritika socialnih in moralnih razmer v družbi po vzoru Ibsenove in Hauptmannove dramatike. Ta kritika se z naslednjima Cankarjevima dramatskima deloma, s komedijo »Za narodov blagor« in dramo »Kralj na Betajnovi« zaostri, saj napovedujeta tako novinar Ščuka v »Narodnem blagru« kakor študent Maks v »Kralju na Betajnovi« bodoči revolucionarni odpor ljudskih množic. V farsi »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« obračuna Cankar z umetniško topo in reakcionarno srenjo, v drami »Hlapci« pa pokaže na eni strani bridek boj naprednega intelektualca s konservativnimi razmerami in ljudmi, v kovaču Kolandru pa proletarca, ki ne bo odnehal z bojem in se bo bil do konca. Sledi samo še igra »Lepa Vida«, ki pa je bolj v dramatski obliki in ritmični prozi pisana lirska pesnitev o večnem človekovem hrepenenju po lepoti, ljubezni in sreči. Po svoji romantičnosti izpoveduje simbolično in že
Franc Podrekar: Ivan Cankar: risba z ogljem (iz leta 1914)
skoraj ekspresionistično lirsko v bistvu nekaj sorodnega, kar je v obliki realistične psihološke drame skušal povedati že v dramatskem prvencu »Romantične duše«. Tako se lok z realizmom, romantičnostjo in simbolizmom prepletene Cankarjeve dramatike, ki se začenja z »Romantičnimi dušami«, v bistvu skladno z začetkom tudi zaključuje v neki višji pesniški obliki.
Podoba sveta in družbe, kakor jo je prinašal Cankar v svoji dramatiki, ni bila nova le za takrat vladajočo politično, kulturno in literarno družbo, marveč tudi. za njeno gledališče, za igralce in občinstvo. Čeprav ni mogoče trditi, da si takratno naše igralstvo in režija, kakršna je že bila, ne bi prizadevalo dati čim boljše odrske manifestacije Cankarjeve dramatike, je potrebno na drugi strani ponovno opozoriti, da se za vsemi temi fotografijami in slikami, ki so tu razstavljene, skriva tja do leta Cankarjeve smrti tudi buren in težak boj med Cankarjem dramatikom na eni strani in gledališko kritiko ter konservativnim delom občinstva na drugi strani. Kljub vsem priznanjem, ki jih je dobila
Cankarjeva dramatika od manjšega dela kritike za časa njegovega življenja, kljub uspehom nekaterih uprizoritev do leta 1918, se začne v gledališču pravo obdobje njegove dramatike, takorekoč njena renesansa šele po tem letu. Da je danes Cankar klasik naše novejše dramatike in dokončno priznan nadaljevalec tiste tradicije, ki jo je v letu velike francoske revolucije ustvaril in utemeljil Anton Linhart, je predvsem zasluga prizadevanj slovenske igralske, režijske in scenografske umetnosti med obema vojnama. Dokončna evropeizacija slovenskega gledališča in njegove umetnosti, ki se je sicer že začela pred prvo svetovno vojno, se je za vselej utrdila šele med obema vojnama. To trdnost in umetniški vzpon pa je predvsem dosegla s Cankarjevo dramatiko in z uprizarjanjem Shakespeara v Župančičevih mojstrskih prevodih. Kakor so gledališki ustvarjalci s svoje strani odkrivali in odrsko upodabljali umetniške vrednote Cankarjeve dramatike, tako so hkrati na drugi strani tudi sami črpali iz nje pobude in dragoceno literarno živo materijo za svoje gledališko umetniško ustvarjanje. V smislu nacionalne gledališke umetnosti sta slovenski gledališki ustvarjalec vseh področij in dramatik Cankar tako tesno in nedeljivo med seboj povezana, kakor sta novejše srbsko gledališče z Nušičem, hrvaško s Krležo, vsi trije pa z vsem jugoslovanskim gledališkim prizadevanjem, čeprav še zmeraj ne v dovoljni meri, zlasti kar zadeva Cankarja.
Nastop Cankarjeve dramatike v slovenskem gledališču v začetku 20. stoletja pomeni po literarni strani odločen in oster prelom z nacionalno folklorno in rodoljubno dramatiko, ki je imela takrat in še nekaj časa za občinstvo ter konservativno kritiko skupaj z dramatiko evropskega bulvara še zmeraj naj-privlačnejšo besedo v vseh jugoslovanskih gledališčih — kljub posameznim uprizoritvam Shakespeara, Moliera, Schillerja, Ibsena, Gorkega, Hauptmanna in drugih. Cankarjeva kritika je ustvarila z naslovom knjige »Krpanova kobila« klasično ime za vse nazadnjaško, vulgarno, lažno ljudsko in neumetniško v gledališču, v kritiki in občinstvu, kar je vse Cankar v dramatski obliki groteskno ostro, a naravnost monumentalno tipiziral v svoji popularni farsi o dolini šentflorjanski.
Čeprav je Cankar naš največji nacionalni dramatik, čeprav je v drami kakor v vsem svojem delu upodabljal dobro in slabo našega bitja in nehanja, je v smislu klasičnih Hamletovih besed o poslanstvu umetnosti, ki jih je zapisal kot geslo v knjižni izdaji drame »Hlapci«, bil etično in socialno kritično zrcalo družbenih razmer sploh. Razmere, kakor jih riše v komediji »Za narodov blagor«, v »Kralju na Betajnovi« in v »Hlapcih«, so podoba moralno-političnih in socialnih razmer v vsaki družbi ne oziraje se na nacionalnost, v družbi, ki je izgubila svoje etične, politične in socialne temelje. Kakor je zajpt v bistvo njegove dramatike globok humanizem sploh, tako izstopa danes, ko tiste družbe in njenega sistema ni več, splošni, nečasovni in nelokalni element zmeraj bolj do izraza, kajti ožigosana, za pravo umetnost topa, konservativna in reakcionarna dolina šentflorjanska, se razteza s svojimi mrežami po vsem svetu in ne prizanaša z njimi niti socialistični družbi. Čudežna Jacinta v farsi »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« je simbolizirana podoba najčistejše umetnosti za vse čase, kakor je Shakespearova Kordelija v »Kralju Learu« kot nasprotje Gone-rili, Regani in Edmondu poosebljeni humanizem za vselej. To so nepremakljiva, absolutna umetniška in etična bistva, ki morajo biti tudi nespremenljivo izhodišče vsakega pravega avantgardističnega gledališkega prizadevanja v našem času. Cankar ni veroval v človeka in človeštvo nič manj kakor v svoje ljudstvo,
kljub vsemu absurdnemu, ki ga ljudje zakrivijo, veroval tako goreče kakor vsi veliki dramatiki vseh časov od Ajshila dalje. Če je naš ponos in klasik našega gledališkega repertoarja, nam ni dragocen samo zaradi te svoje vere, marveč prav tako tudi zaradi biča, ki ga vihti nad slabostmi ljudi in družbe. Ker pa je teh slabosti tudi danes še v obilici, je njegovo dramatsko delo še zmeraj živo in aktualno, kajti kakor žal kažejo premnoga znamenja, še številnih človeških slabosti, grehot in zločinov dolgo ne bo konec. V boju zoper nje nam je zato Cankar še zmeraj zanesljiv kompas umetniško, socialno in etično klasično angažiranega pisatelja. Zato je še zmeraj živo pričujoč, aktualen in tudi dovolj moderen.
S to razstavo in s celjsko uprizoritvijo Cankarjevih »Hlapcev« nismo prišli na Sterijino pozorje slavit le Cankarjev spomin in delo ob petdesetletnici njegove smrti, marveč se priključujemo prav z njim ob koncu proslav stoletnice slovenskega Dramatičnega društva tudi že proslavi stoletnice srbskega Narodnega pozorišta.
Ivan Vavpotič: Ivan Cankar služi pri »kranjskih Janezih« v Judenburgu (iz l. 1915)

Sterijino pozorje v Novem Sadu ni le že trinajsto leto umetniški pregled in manifestacija jugoslovanske gledališke umetnosti, kontrolni center gledaliških prizadevanj vseh jugoslovanskih narodov, marveč je že od ustanovitve sem na gledališkem področju prva naša vzgledno tovariška federalna umetniška in v najglobljem smislu kulturno-politična inštitucija, prvi naš zares federalno umetniški, gledališki in literarni kulturni parlament. V njem se raz oder novosadskega Talijinega hrama enakopravno glasi v umetniškem tekmovanju plemenita beseda srbskohrvaškega ali hrvaškosrbskega, makedonskega in slovenskega jezika ter jezikov naših narodnih manjšin poleg jezikov gostov iz tujine, s katerimi se tudi tu povezujemo z evropskim gledališkim dogajanjem. Sterijino pozorje v Novem Sadu je naša najpomembnejša kulturno umetniška jugo-slovansko-federalna ustanova, ki že od svoje ustanovitve dalje dejansko manifestira na gledališkem področju tiste demokratične ideje, ki jih je Ivan Cankar prvi med jugoslovanskimi pisatelji programatično izpovedal o federalni republiki jugoslovanskih narodov že leta 1913 v svojem predavanju »Slovenci in Jugoslovani-«. Izpovedal jih je jasno in odločno kot prvi slovenski in jugoslovanski socialist-federalist pod vtisom junaških zmag srbske, bolgarske in črnogorske vojske nad stoletnim okupatorjem, izpovedal iz spoznanj svojega revolucionarnega socializma in patriotizma.
Cankar et le théâtre
Le discours prononcé lors de l'inauguration de l'exposition »Cankar sur les scènes yougoslaves« à Novi Sad, le 21 mai 1968, par le membre de l’Académie Slovène des Arts et des Sciences Bratko Kreft traite des rapports entre Cankar et le théâtre Slovène, yougoslave et européen. L’académicien Bratko Kreft constate qu’aucune des pièces les plus importantes de Cankar n’est seulement Slovène mais dépasse son cadre national grâce au combat social et éthique qui y est engagé avec la société et ses conditions sociales et morales. C’est l’élément général dans l’oeuvre dramatique de Cankar, lié ni à une époque déterminée ni à une région particulière, qui aujourd’hui attire notre attention car pour l’Art »la Vallée de St. Florjan«, conservatrice et réactionnaire, s’étend à travers le monde entier. Il est donc évident que l’oeuvre dramatique de Cankar est d’une importance capitale pour les hommes du théâtre Slovènes. C’est une source inépuisable d’idées et de précieuse matière littéraire pour leurs créations artistiques. A la fin de son discours B. Kreft remarque que »Cankar est un classique dont le théâtre Slovène peut être fier« et »l’indicateur fidèle d’un} écrivain artistiquement, socialement et éthiquement engagé.
Bruno Hartman
Dramatik Ivan Cankar v Mariboru
(1908—1941)
Dramske umetnine Ivana Cankarja so se pojavile na Slovenskem v času, ko naše gledališko ustvarjanje še ni dobilo večjih organizacijskih oblik niti ni imelo ustrezne umetniške izpovednosti. Šele tik pred prvo svetovno vojno so se stvari obrnile na bolje, bistveno pa so se spremenile, ko smo Slovenci v novi državi dobili dvoje poklicnih dramskih gledališč. Razmere, v katerih sta delali, so bile različne; za Maribor pa je bilo značilno, da si je šele dograjeval temeljne oblike slovenske kulture, in to kot mesto, ki je doživljalo nacionalne, socialne in civilizacijske metamorfoze. Vloga slovenskega gledališča pri tej preobrazbi je bila precejšnja, vloga originalne slovenske dramatike pa še večja. V njej je imel več kot častno mesto Ivan Cankar.
V našem pretresu želimo pregledati, kako je dramatika Ivana Cankarja zaživela v Mariboru, kolikšen in kakšen je bil njen delež v repertoarju, zlasti pa, kako je sooblikovala gledališko izpovednost mariborskega gledališča in kakšen je bil njen učinek na mariborsko občinstvo.
* * *
Slovensko gledališko življenje v Mariboru je bilo v prvem desetletju po zgraditvi Narodnega doma (1899) precej neuravnano, kar moramo pripisati ne do kraja pojasnjenim napetostim med gledališkima odsekoma Slovanske čitalnice ter Bralnega in pevskega društva Maribor. Oba sta sicer delovala v prostorih Narodnega doma, uporabljala isto dvorano, vendar sta se le s težavo združila v skupnih gledaliških naporih. Šele ustanovitev mariborskega Dramatičnega društva 14. avgusta 1909 je pomenila začetek organizacijsko trdnega, načrtnega slovenskega gledališča v Mariboru.1
Dela, ki sta jih uprizarjala pred ustanovitvijo Dramatičnega društva gledališka odseka Slovenske čitalnice ter Bralnega in pevskega društva Maribor, so sodila v železni repertoar naših čitalniških odrov. Med njimi so bile številne burke — enodejanke, s katerimi so sklepali svoje družabne prireditve. V takšni gledališki situaciji v Mariboru pač ni bilo mogoče pričakovati, da bi se gleda-
1 Bruno Hartman: Ustanovitev mariborskega Dramatičnega društva. Dokumenti SGM, 11. Ljubljana 1968, str. 22—37.
liska odseka lotila kakšnega Cankarjevega dela (v poštev bi prišli »Jakob Ruda«, »Za narodov blagor«, »Kralj na Betajnovi«, ki so že bili uprizorjeni v Ljubljani).
Prvič je Maribor videl Cankarja na odru, ko so gostovali člani ljubljanske Drame pod vodstvom Antona Danila. Nastopali so kot samostojna skupina in obiskali na spomladanski turneji Celje, Maribor, Ptuj in Šmarje pri Jelšah. V Mariboru so v Narodnem domu med 27. majem in 1. junijem 1908 odigrali pet del, med njimi v četrtek, 28. maja, Cankarjevo »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Zasedba je bila skoraj ista kot ob ljubljanski prvi izvedbi 21. decembra 1907.
O gostovanju je poročal mariborski dopisnik Slovenskega naroda 29. maja 1908: »Ljubljanski igralci predstavljajo v Narodnem domu v Mariboru ta teden več predstav, katere se sprejemajo z veliko pohvalo. Vidi se posebno nam, ki imamo malokdaj priliko videti delavce Vašega odra, kako čudovito od leta do leta napreduje slovenska dramatika. Igre ,Tat‘, ,Ob svojem kruhu* in ,Pohujšanje v dolini Šentflorjanski1 so kar elektrizirale naše občinstvo. Zal pa, da ni obiska, kakršnega bi ti igralci zaslužili. Je pač zopet tisti narodni križ z našo inteligenco osobito z našim uradništvom, ki ima tako malo narodne zavesti. Tam kje v kakšnem kotu se je še pred par leti dal slaviti kot bog ve kakšen narodnjak, v Mariboru pa se skriva pred Narodnim domom in lazi po nemških hotelih in beznicah. Potem pa ga je polna usta samega zabavljanja.«
Sporočilo nam žal ne razčlenjuje mariborske predstave »Pohujšanja,« je pa zanimivo, ker nam slika takratni odnos dela mariborskega občinstva do slovenskega gledališča.
Toda Cankarjevo »Pohujšanje« je vseeno vzbudilo reakcije, ki so se zanesle v slovenske časnike na Štajerskem in posredno seznanile široki krog bralcev s Cankarjem, njegovim ustvarjanjem in pojmom »šentflorjanstva«.
Celjska Domovina je v 58. št. 22. maja 1908 poročala o celjski predstavi: »Triumf pa so dosegli naši vrli gostje s .Pohujšanjem v dolini Šentflorjanski". Toliko odkrito navdušenega pritrjevanja že dolgo nismo videli v Celju. Cankar nas je s svojo pikro satiro v tej farsi neusmiljeno šibal, bič je padal na naše neodkritosrčne družabne razmere, a občinstvo je ploskalo minute dolgo.«
Isti časnik je v 61. št. 29. maja 1908 poročal o gostovanju ljubljanskih igralcev v Mariboru. Sporočal je, da je bil gmotni uspeh predstav boljši kot v Celju, potem pa se je podobno kot Slovenski narod spravil nad inteligenco, ki da ne prihaja v slovensko gledališče, pač pa se raje potika po nemških lokalih. »Zabavljajo vam vedno, da nimajo nobene zabave v Narodnem domu, a zdaj, ko vam izborna gledališka družba nudi res poseben užitek v slovenskem jeziku, pa hodijo ti poniglavci okoli, kakor, če bi vsi imeli za to kakšen visoki red dobiti. Treba bo Cankarja povabiti, da tem našim abderitom zrahlja malo kosti...«
Gostovanje ljubljanskih igralcev je sprožilo tudi praske med štajerskimi klerikalci in naprednjaki, argument pa je bil obojim — Cankar. Slovenski gospodar se je namreč obregnil ob ljubljanske goste v 23. št., 4. junija 1908: »Ljubljanski igralci so v Mariboru gostovali z večjim gmotnim uspehom kakor v Celju. Privoščimo jim to iz srca. Samo več taktnosti bi pričakovali od njih, posebno napram duhovščini. Tako je npr. pri nedeljski predstavi g. Povhe v svojem kupletu zelo razžaljivo omenil mlajšo duhovščino. To si bomo zapomnili za slučaj, ko se bodo ti potujoči sinovi muz zopet obrnili do nas s prošnjo,
I’rilux» k ¿t.v lM „Slov liwpmt"
Warodna Čitalnica v Maribora
____j. friamjt Amt dttetoth MIM LZ Ljubljane pod vodstYom Änt Danilo.
Uprizori se v „Narodnem domu“ i
Otvoritvena predstava
TU [I« voleuri
m «a m pmf t.im «■
M pnfattn nta UoboniU äer
II. predstava
» anfc, *7. m»J« 1*0*
Dva srečna dneva
(Zwei glückliche Tage).
Ma • >r» I >«)»	-^k (V IllltU» • a
i. il.—II» .«*•» <Mi L TrtU — I— a»
'* TtaM K> T"*»	• » «
SSL III. predstava JSS
v 6otrtah (pranih), 2S. maja NMM
Pobnjšanja v dolini intfloriiuki.
V* U« M» -
r f»>	w in«
!»• ftlfiww n« ktw 4n*ta


-»» P»«-.
>v«*.
:
Dlfjnh m odpre ob 7. url.	Začetek točno ob 8. url zvečer.
,	* r«W). -arfi I. 1 »m. Kt ,»4 3. 5. «rete K KCO, .«i *.	10. »Trte K HM, od l|. li. «rele K »• , rt..jutfa v p.n».j. M ,1..
n	la «"»«k« 40 .In. N. K*l*nja: ««leto M »la, Mejik'. M .11» iboortRMl mm pot |iradntiir » .1.UK t parterju I. *. trete
' K VOS, .d a 5 »Trte K H33| ■«! •- 10. ml. K HO, --i II. 15. »ret* SO .la ter m «prejema ./ riiafn.Mll . liikemi Cirila.
Prihodnje |m«lota»e v —»«dir. dir 3' maja: ,VoMui Slonja1. — V uničijo, «ir * :IL itutjir Fr. Ka. Metko i ,Na smrt nftiaajan*.
Cankar (»Pohujšanje«) prvič v Mariboru — 1908
naj objavimo v našem listu seznam njihovih predstav ter jih naj priporočimo. Takrat se bomo med drugimi rečmi tudi spomnili njihovega kupleta. Ljubljanski kulturo nosci (?) naj ne mislijo, da je Maribor šentflorjanska dolina!«
Ta napad z grožnjo maščevanja ljubljanskim igralcem je celjska Domovina2 spretno izrabila politično sebi v prid, ko je branila pravico satire: »Minoli teden se je končalo gostovanje ljubljanskih gledaliških igralcev v Mariboru. Reči moramo, da je za procvit mariborskega slovenstva tako gostovanje velikega pomena. O tem govoriti na dolgo in široko je, — odveč. Tudi nikomur ni bilo žal, če je kaj pripomogel k večjemu uspehu teh predstav! Pač! Jeden je bil, ki se ni mogel otresti grde navade samoljublja. To je bil ,Slovenski Gospodar'. Ker je pel jeden pevec pri opereti kuplet, v katerem je bil govor tudi o nekem mladem kaplanu, pa se je čutil ,Slov. Gosp/ precej poklicanega zavrniti tako grozanski napad na nedolžnost, čistost itd. — same čednosti duhovniškega stanu. Obljubil je celo maščevanje prav po pristno katoliški šegi, tem presnetim ljubljanskim ,kulturonoscem‘. Naše mnenje pa je v kratkem, da so ti potujoči sinovi muz dokaj večji kulturonosci, kakor pa tisti klerikalni zagri-zenci, ki drugega ne delajo, kot iščejo prepir delajo zdražbe in trosijo mržnjo
2	Domovina 1908, št. 65, 10. junij.
in sovraštvo med ljudmi. Tudi drugi stanovi so dobili satirične brce, zlasti učiteljski stan v Cankarjevem .Pohujšanju v dolini Šentflorjanski' in vendar se noben učitelj ni škandaliziral nad tem! Saj se tudi noben količkaj kulturen človek ne more spodtikati nad takimi ,napadi1. Bilo bi žalostno in prežalostno, da bi niti satiriku ne bila več dovoljena beseda. Tako daleč pa tudi pri nas še nismo.«
S tern je bilo odmeva predstav «Pohujšanja« v štajerskih slovenskih časnikih konec.
Ko je bilo ustanovljeno mariborsko Dramatično društvo in je dobro rešilo vprašanje slovenskega gledališča v Mariboru, bi pričakovali, da se bo lotilo tudi Cankarja, saj je vendarle uprizorilo nekaj slovenskih avtorjev, enemu pa celo krstilo dramsko delo (Vinko Vošnjak: Fred). Vendar nam vsi ohranjeni dokumenti mariborskega Dramatičnega društva,3 zlasti zapisniki odborovih in intendančnih sej, niti besedice ne spregovorijo o Cankarju, čeprav je bila repertoarna politika cesti predmet obravnave. Morda je treba pojasnilo iskati v odlomku zapisnika IV. rednega občnega zbora 23. maja 1913: »Pri tej priliki omenja g. Dr. Pipuš, da se ne more sprijazniti z društvenim gospodarstvom, naj se nudijo občinstvu obiska vredne predstave.
G. poročevalec Kejžar odgovarja stvarno na izvajanja g. Dr. Pipuša ter poudarja med drugim, da je izbira iger pri našem mešanem ljudstvu in različnih okusih jako težavna sosebno, ker ni pri izbiri od nikoder inicijative.«
Kejžarjevo pojasnilo je potrjeno z repertoarjem mariborskega Dramatičnega društva, ki je obsegal meščansko dramo, komedijo in burko, alpsko ljudsko igro, nabožno igro in narodnobudno dramo. Pač pa je Kejžarjevo mnenje, da »ni pri izbiri od nikoder inicijative,« popraviti toliko, da je bil mariborskemu Dramatičnemu društvu vsaj spočetka repertoarni svetovalec Fran Govekar, takratni ravnatelj deželnega gledališča v Ljubljani.4 Morda pa je prav pri njem iskati vzrok, da Cankarja niso vključili v repertoar?
Omeniti nam je še, da je Ivan Cankar bil dvakrat v Mariboru. Prvič se je ustavil v njem 8. novembra 1910, ko se je z vlakom pripeljal iz Ljubljane, namenjen h Kraigherjevim k Sv. Trojici. Iz Maribora se je nato z vozom, v družbi poštarice od Sv. Jurija, vozil do Lenarta.5
Drugič in zadnjič pa je bil Ivan Cankar v Mariboru prvo nedeljo v maju 1911, ko se je čez nekaj mesecev bivanja pri Sv. Trojici vračal čez Celovec v Ljubljano. Takrat se je v Mariboru zadržal ves dan. O Cankarjevem bivanju v Mariboru nam je ohranil pričevanje Janko Glazer v dveh sestavkih.6 Glazer pripoveduje, kako so trije dijaki, on, Maks Kovačič in Dragotin Marčinko, vsi navdušeni za literaturo, preživeli tisti dan v Cankarjevi družbi. To pa je dokaz, da so se v Mariboru vendarle tudi zanimali za Cankarjevo literarno delo. Da so se za sodobno slovensko literaturo zanimali v Mariboru tudi drugi, izvemo
3	Spravljeni so v mariborskem Pokrajinskem arhivu.
4	Dr. Ljudevit Pivko: Mariborska pisma, I. Slovensko gledališče 1909/1910. Slovan 1911, str. 192.
5	Pismo Nini Bergmanovi z dne 9. novembra 1910. Pisma Ivana Cankarja, III. DZS. Ljubljana 1948, str. 221.
6	Janko Glazer: Ivan Cankar in Karl Linhart. Mariborski koledar 1936, str. 75 id.
Janko Glazer: Ivan Cankar v Mariboru. Nova obzorja 1957, str. 315 id.
iz živega popisa, kako je Cankar glasno preživel popoldne v Narodnem domu za »rodoljubno« mizo in si v številni družbi mariborskih Slovencev marsikoga izposodil tudi ob sodobni slovenski poeziji. Ko se je zvečer odpravil na vlak v Celovec, so ga v imenu Maribora pospremili samo ti trije dijaki.
* * *
Po štiriletni svetovni moriji se je leta 1918 sesula Avstro-Ogrska. V novi državi SHS, kasneje Jugoslaviji, je bilo v Mariboru vendarle mogoče ustvariti slovensko poklicno gledališče. Njegov delovni program je bil seveda bistveno drugačen od onega, ki si ga je bilo zastavilo Dramatično društvo, a je doživljal v dobrih dvajsetih letih številne premene. V njih nam je iskati tudi položaj Cankarjeve dramatike v mariborskem Narodnem gledališču, kakor se je gledališče najdlje uradno imenovalo.
Takoj po končani vojni razmere na severni meji niso bile takšne, da bi omogočale takojšnjo ustanovitev slovenskega gledališča v Mariboru. Sele 22. junija 1919 je Dramatično društvo kot pobudnik sklicalo anketo o slovenskem gledališču v Mariboru.7 Izkristalizirali sta se dve mnenji: ali naj vodi novo gledališče Dramatično društvo ali pa naj se da v zakup ravnatelju, »ki bi bil voljan prevzeti ves riziko nase«. Po raznih zapletljajih, med katerimi ni bil najmanjši tisti s »Theater- und Casino-Verein«, lastnikom gledališkega in kazinskega poslopja, se je Hinko Nučič končno odločil, da postane zakupni ravnatelj mariborskega slovenskega gledališča. Nučičev spor z ljubljanskim gledališkim konzorcijem bi bil tega gledališkega navdušenca skoraj spet speljal v Zagreb. Tako pa ga je vabilo iz Maribora za še dve sezoni privezalo na slovensko gledališče. Ti pa sta bili — vsaj za Maribor — odločilnega pomena, ker je bil z njima utrjen temelj mariborskemu slovenskemu poklicnemu gledališču.
27.	septembra 1919 je Nučič s četo igralcev, ki jih je bil pripeljal iz Ljubljane, s »Tugomerom« slovesno odprl novo gledališče.
Obdobje 1919—1941 zaznamuje v mariborskem Narodnem gledališču več faz, ki so bile pogojene z upravno-organizacijskimi, finančnimi, kadrovskimi in umetniškimi situacijami. Ta nihanja so močno bremenila skladen razvoj mariborskega dramskega odra, vplivala pa so tudi na delež, ki je bil v teh letih odmerjen Cankarjevi dramatiki. Poleg tega je za to obdobje značilno, da so bila umetniška iskanja mariborskega dramskega gledališča samostojna, brez povezave z ljubljansko Dramo. Ta dvotirnost edinih takratnih slovenskih poklicnih gledališč se nam zdi danes docela nerazumljiva in za harmonični razvoj celotnega slovenskega gledališča zaviralna. Nekdanji upravnik mariborskega gledališča dr. Radovan Brenčič razlaga to stanje predvsem z ravnanjem takratnega ravnatelja ljubljanske Drame Pavla Golie (čeprav ga naravnost ne omenja), ki da je hotel mariborsko gledališče priključiti ljubljanskemu, ko pa se mu to ni posrečilo, je do mariborskega gledališča kazal odklonilen odnos.8 Sicer pa dr. Brenčič meni, da »smo ves čas bridko občutili neko pretirano vzvišenost ljubljanskega gledališča nad našim. Ko da smo mi napram njim prav ,une quantité négligeable' v vsakem, seveda predvsem v umetniškem oziru.«
7	Dr. Pavel Strmšek: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru. Dramatično društvo v Mariboru. Maribor 1929, str. 11—12.
8	Dr. Radovan Brenčič: Spomini na mariborsko gledališče (1922—1941). Dokumenti SGM. Tretja knjiga 10. Ljubljana 1967, str. 396.
Takšen položaj je tiral mariborsko Dramo pač v samorastništvo. Gotovo je, da je dostikrat rodilo slabše sadove (opozarjam na kritične preglede o delu mariborske Drame: a. r. (dr. Avgust Reisman) 11. oktobra 1924 v Jutru; Božidar Borko v LZ 1926, str. 397—400, Božidar Borko v Kritiki 1925/26, str. 93—95, dr. Makso Snuderl v LZ 1930, str. 62, — r (Radivoj Rehar) v Piramidi 1936, str. 186 in dr. Vladimir Kralj v Piramidi 1936 str. 82, id.). Po drugi strani pa je tudi res, da si je v mučnih naporih, zlasti v 30-tih letih, izoblikovalo svojo originalno umetniško fizionomijo, ki je bila drugačna od one v Ljubljani. Najbolj jasno sta se pokazali ob prvem (!!) izmenjalnem gostovanju ljubljanske in mariborske Drame 1939. leta. Dr. Brenčič ju je označil takole: »Kritika pa je posebno podčrtala, da je nadvse razveseljivo dejstvo, da imamo Slovenci kar dve gledališči visokega nivoja, pri tem pa zelo različna stila: mariborsko igra prirodno, realistično, Ljubljana pa bolj akademsko, poglobljeno in umirjeno, polagajoč pri tem posebno pažnjo na jezik in deklamacijo.«“
Posebno značilno in za naš pregled pomembno pa je, da je bila primerjava opravljena ob Cankarjevih delih. Izmenično gostovanje leta 1939 — v Mariboru in Ljubljani — je bilo namreč posvečeno 20-letnici Cankarjeve smrti in 20-let-nici ljubljanske Drame.
Za položaj mariborske Drame in umevanje deleža Cankarjeve dramatike v njenem delovanju pa je treba še posebej upoštevati, kakšen je bil Maribor v dveh desetletjih pred drugo svetovno vojno. Odlično sta ga opisala dr. Makso Snuderl v sestavku: Valo Bratina v Mariboru* 10 ter dr. Vladimir Kralj v pregledu: Mariborska Drama v sezoni 1935/36.11 Dr. Makso Snuderl je razčlenil, kako se je Maribor preoblikoval v slovensko mesto in kako njegovo prebivalstvo ni bilo homogena skupnost, kakršno je lahko izkazala Ljubljana. Svojo, Snuder-lovi razčlembi sorodno predirno analizo takšnega položaja je dr. Vladimir Kralj opremil z opazko o mariborskem gledališču: »Za njeno dokončno rešitev (mariborske gledališke pravde, op. B. H.) bo treba še marsičesa: odločnih reformnih ukrepov gledališke uprave, razboritega in evropsko razgledanega umetniškega vodstva, v prvi vrsti pa poživljenega zanimanja naše kulturne javnosti za gledališče in pa časa. Zadeva se ne da pregnati. Saj segajo motnje in napote, ki zavirajo razvoj tega umetniškega zavoda daleč nazaj k njegovim početkom po veliki vojni, in v nekem pogledu še dlje, v tradicijo bivšega nemškega gledališča.«12
Za delo mariborske Drame med 1919—1941 lahko naštejemo pet faz: prva je Nučičeva (1919—1921), druga Milana Skrbinška (1920—1922), tretja Bra-tinova (1921—1926), četrta Pregarčeva (1926—1928) in peta Jožeta Koviča (1928—1941). Te faze sicer ponekod prehajajo druga v drugo in brišejo jasne meje, vendar so za periodizacijo dovolj pripravne.
Odločilne za preučevanje, kako so uprizarjali Cankarja v Mariboru, so samo tri faze: Skrbinškova, Bratinova in Kovičeva. Te izkazujejo tudi dovolj individualnih umetniških potez, pomenijo pa tudi upoštevanja vreden prispevek k iskanju odrske podobe Ivana Cankarja. V mariborskem gledališču so Can-
• Ibidem.
10	Gledališki list narodnega gledališča v Ljubljani. Drama. 1937/38 št. 18, str. 140 id.
11	Piramida 1936, str. 38 id.
12	Ibidem.
karjeva dela režirali samo Rado Železnik, Milan Skrbinšek, Valo Bratina in Jože Kovič.
Preden začnemo te tri faze analizirati, si oglejmo, kaj so Cankarjevega v Mariboru v tistem času igrali in v kolikšnem številu. Podatki so iz Repertoarja slovenskih gledališč 1867—1967. Slovenski gledališki muzej. Ljubljana 1967, Pregleda dela mariborskega gledališča 1919—1941, ki ga je ob štiridesetletnici Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru sestavil Dušan Mevlja, in iz popisa predstav Narodnega gledališča v Mariboru 1919—1941, ki ga je sestavil prof. Janko Glazer in je spravljen v rokopisnem oddelku mariborske Studijske knjižnice.
V obdobju 1919—1941 je bil štirikrat uprizorjen «Kralj na Betajnovi« (premiere: 19. junij 1920, 2. oktober 1923, 14. november 1931 in 13. december 1938), štirikrat »Za narodov blagor« (premiere: 29. december 1921, 8. marec 1927, 1. oktober 1932 in 25. november 1940), štirikrat »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« (premiere: 25. november 1920, 5. oktober 1924, 2. oktober 1929,
3.	oktober 1936), štirikrat »Hlapci« (premiere: 18. september 1920, 23. september 1922, 6. oktober 1928 in 4. oktober 1934) in enkrat »Jakob Ruda« (premiera:
9.	junij 1922).13
K temu moremo prišteti še dramatizacijo Milana Skrbinška »Hlapec Jernej in njegova pravica« (premiere: 11. januar 1922, 17. februar 1926 in 30. september 1936).
Na mariborski poklicni oder torej niso prišle »Romantične duše«, in začuda, »Lepa Vida«. Pač pa so v sezoni 1924/25 igrali Šauperlov prevod »Hamleta« v Cankarjevi predelavi.
Ce pregledamo obravnavano obdobje, vidimo, da v Mariboru skorajda ni bilo sezone, v kateri bi ne bilo premiere na novo naštudiranega Cankarjevega dela. (Brez njih so bile sezone 1927/28, 1933/34 in 1937/38). V sezoni 1920/21 sta bili dve, v sezoni 1921/22 pa celo tri premiere Cankarja. Poleg tega je treba dodati, da so v sezoni 1933/34, ko ni bilo premiere Cankarjevega dela, igrali ponovitve »Kralja na Betajnovi«.
Največ predstav izkazuje »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« (32), sledi »Kralj na Betajnovi« (28), »Hlapci« in »Za narodov blagor« po 20, Jakob Ruda« 3, Skrbinškova dramatizacija »Hlapca Jerneja« pa 20 predstav, vsega skupaj torej 123 predstav. K temu moramo prišteti še gostovanja v Ptuju (1920: »Kralj na Betajnovi«, 1921: »Hlapci«, 1921: »Pohujšanje«, 1936: »Pohujšanje«) in v Ljubljani (1939: »Kralj na Betajnovi«).
Navedeni podatki nam govorijo, da so v Mariboru v opisanem obdobju posvetili Cankarju izredno pozornost in da je odločilno prispeval k pozitivnim potezam mariborskega repertoarja, ki je izvirni domači dramatiki odmerjal pomembno mesto. (Primerjava Cankarjevega deleža v repertoarju mariborske Drame pred vojno in po njej nam kaže hudo nesorazmerje, ki se prevesi odločno v prid predvojnemu času.) Resnica je, da so Cankarja najraje uprizarjali ob slovesnih priložnostih (proslava 10-letnice in 20-letnice mariborskega gledališča, ob Cankarjevih jubilejih, tako, recimo, ob 50-letnici njegovega rojstva, ob začetkih sezon, ob prvem izmeničnem gostovanju z ljubljansko Dramo), da bi skorajda smeli govoriti o nekakšnem Cankarju za slovesne rabe. Toda ta navezanost je imela posebne vzroke in o njih nam je govoriti posebej.
13	Podatek v Mevljevem pregledu ne drži; glej Tabor 1922, 9. junij.
Slov, mestno gledališče v Mariboru
»»«KOTOVA "HBt	„	. . ..
t 211 .	; Hinko N utic :	s;
V soboto, dne 19. junija 1920. Začetek točno ob pol 20. uri.
kralj na
V	sezoni 1919/20 se je Hinko Nučič znašel pred hudimi problemi. Na plečih sta mu ležala finančno breme, ki ga je moral prenašati sam, in vsa organizacija gledališča. V odlomku pisma dr. Pavlu Strmšku beremo »o aferah, nezgodah in zaprekah, ki jih je bilo treba z nadčloveškim zatajevanjem in energijo premostiti, da je sploh prišlo do otvoritve slovenskega gledališča v Mariboru. Vse one finančne krize, vse one skrivnostne borbe s prejšnjim nemškim ravnateljem, težave z osobjem, umetniškim in tehniškim, z godbo, z repertoarjem, z obiskom, z anonimnimi dopisi, ki jih še danes hranim, bi dale šele popolno plastično sliko onih poletnih dni«.14
V	prvi sezoni je Hinko Nučič uprizoril kar 46 del. Repertoar se je sukal v mejah predvojnega repertoarja ljubljanske Drame in mariborskega Dramatičnega društva. Bil je koncesija občinstvu, da bi gledališče vendarle finančno splavalo. Iz množice dramskih del pa se je tik pred koncem prve sezone kot predzadnja premiera prvič pojavilo Cankarjevo delo v izvedbi mariborskih gledališčnikov — »Kralj na Betajnovi«. Zrežiral ga je Rado Železnik. Ta režija je bila tudi edina Železnikova režija Cankarjevega dela v Mariboru.
Uprizoritev menda ni bila kaj posebnega. Ocenjevalci Železniku niso pripisovali kakšnih posebnih režiserskih sposobnosti (npr. Milan Skrbinšek, Božidar Borko).
14	Dr. Pavel Strmšek: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru. Dramatično društvo v Mariboru. Maribor 1929, str. 11.
Spodbudno kritiko o uprizoritvi je napisal -r (najbrž Radivoj Rehar) v Mariborskem delavcu.15 V njej je res zapisal: »Uprizoritev te Cankarjeve drame na našem odru je bila vzorna in naravna, tako da smo bili z njo v glavnem popolnoma zadovoljni,« vendar je že iz te formulacije in iz drugih pripomb razbrati, da so bile v uprizoritvi neke neskladnosti. Najboljši se je kritiku zdel Nučičev Kantor: »Izborna maska in dovršena igra sta visoko dvignila celo predstavo, samo parkrat se je preveč razburjal, kar je bilo za takega neubogljivega junaka premehkužno.« Izdelan do podrobnosti, »da smo bili resnično očarani«, je bil Bernot Edvarda Gregorina, »naravnost izboren pa je bil stari Krneč Pavla Rasbergerja. (Starega Krnca je igral Rasberger v vseh mariborskih uprizoritvah pred vojno in stalno žel veliko hvalo.)
Rado Železnik je Maksa igral v Cankarjevi maski. Daši se je kritiku zdel »lep in samorasel tip«, mu je bil hipnotični prizor s Kantorjem nedosleden in zunaj temeljnega koncepta. Valu Bratini, ki je igral sodnika, pa je kritik očital šablonsko igranje, dasiravno mu je priznaval, da je sodnika dobro pogodil.
Takšen je bil prvi mariborski Cankar, uprizorjen v stiski ob koncu sezone, ko se je repertoar vendarle prevesil tudi v domačo dramatiko. Doživel je pet predstav, kar je bilo za takratne čase lepo število.
Naslednjo sezono 1920—21 je Hinko Nučič privabil v Maribor Milana Skrbinška, rojenega Mariborčana. Namestil ga je za dramaturga, režiserja, igralca in vodjo dramatične šole.
S prihodom Milana Skrbinška se je odnos do Cankarja v mariborskem gledališču bistveno spremenil. Milan Skrbinšek je imel za seboj ravnateljstvo tržaškega slovenskega gledališča (1918/19), konec sezone 1919/20 pa je pod njegovm vodstvom začelo redno delati celjsko mestno gledališče. V tem času je v Trstu spravil na oder vsa Cankarjeva dramska dela (seveda brez »Romantičnih duš«) z izjemo »Jakoba Rude«, v Celju pa »Kralja na Betajnovi«, »Hlapce« in »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«.
O	tem svojem delu za Cankarja je Milan Skrbinšek že kar v prvi številki »Zrnja«16 objavil sestavek »Cankar na slovenskih odrih«, za katerega moremo reči, da je programska izpoved prvega mariborskega slovenskega dramaturga.
Takole piše v njem: * 10
15	Mariborski delavec 1919, 23. junij.
10 Zrnje. Mariborski kulturni vestnik. Izdaja uprava »Slov. narod, gledališča«. Maribor 1920/21.
Po edinih treh številkah gledališkega lista v prvi sezoni (1919/20) je naslednje leto mariborska gledališka uprava začela izdajati »Zrnje«; z njim je želela »zamašiti neko vrzel, ki zeva med odrom in dvorano, kajti želi pripravljati občinstvo na težje razumljiva dela dramske umetnosti, tako da bo imelo občinstvo kolikor mogoče največji užitek od predstav. Na drugi strani pa bo vestnik s svojimi poročili verna kronika našega gledališča.« Toda Mariborčani so imeli z »Zrnjem« še večje ambicije. Želeli so, da bi bilo zametek mariborske literarne in kulturne revije. Raven »Zrnja« pa ni bila posebno visoka.
»Zrnje« je izhajalo od 9. oktobra 1920 do 23. junija 1921, izšlo pa je 28 številk. Ni pojasnjeno, zakaj se je v edinem letniku zvrstilo kar troje urednikov, kar podobi revije gotovo ni bilo v prid: prvih 18 številk je uredil dr. Pavel Strmšek, številke 19—22 Josip Kostanjevec, 23—28 pa Antun Ivanovič-Mecger, ki se je kasneje potegoval za mesto upravnika mariborskega gledališča.
»Cankarja smo vzlic različnim nasprotovanjem neobjektivnih kritik spoznali že zgodaj kot našega najboljšega novelista. Njegova dramatična dela pa se niso mogla nič kaj obveljaviti. Razen ,Hlapcev*, ki jih v Ljubljani ni dovolila v vprizoritev politična cenzura, se je pač vsako njegovo delo vprizorilo, pa ni nobeno doživelo mnogih repriz. Z izjemo, .Kralja na Betajnovi*, ki se je res tupatam pokazal na odru, so tonila vsa druga dela v pozabnost. Izpolniti želje, videti na odru v celotnem ciklu vsa njegova dramatična dela, se mi je zdelo takrat, ko sam še nisem mogel poseči v repertoar naših gledališč nedosegljiv ideal.«17
Skrbinšek nato opisuje, na kakšen odpor je naletel v Trstu, ko je proti izteku sezone postavil na oder cikel Cankarjevih del, kako trmasto je uresničeval svojo zamisel. Uspeh je bil po Skrbinškovem zatrjevanju nenavadno lep. Isto se mu je dogodilo s Cankarjem tudi v Celju. Na osnovi tega prikazala so se mu izluščile misli:
»Tudi tu (v Mariboru; op. B. H.) bo treba, če ne letos pa na vsak način prihodnje leto vprizoriti v celotnem ciklu vsa Cankarjeva dela!
Tako vidimo, da smo končno le prišli do spoznanja, da je Cankar naš najboljši dramatik. Ce njegovo dramo bereš, če jo analiziraš, če jo režiraš in igraš v njej, se ti odpira pogled v organizem, ki ni le v velikem, temveč tudi v posameznih prizorih, da v dialogih in tudi čisto kratkih replikah naravnost geni-jalno zamišljen. Ne, zamišljen ne smem reči, kajti vse, kar je zamišljeno, je opozorljivo. Tehnika, na kateri so zgrajena Cankarjeva dramatična dela, je pa nekaj samo po sebi razumljivega, kakor hitro je drama zrela za vprizoritev, kajti zrastla je nehote, sproti, z genijalno intuitivnostjo svojega mojstra.«18
Skrbinškov namen s tem člankom je očiten: pokazati je hotel, kako so se drugod upirali Cankarju na odru, a jih je občinstvo postavilo na laž; ker je Cankar uspel v Trstu in Celju, ga je treba v celoti uprizoriti tudi v Mariboru in to čimprej, zakaj Cankarjeva dela so vredna uprizarjanja, ker so genialna in gledališko dognana.
Toda kljub takemu dokazovanju je Skrbinšek moral prebijati led tudi v Mariboru. O tem piše takole:
»Iz prvih teh sezon mi je ostal prav posebno v spominu dogodek, ki naj vsakomur s posebno jasnostjo pokaže, kakšne težave sem imel potem, ko sem v Trstu in v Celju s Cankarjem že zmagovito prodrl, kasneje pri večini mariborskih in ljubljanskih igralcev.
Študirali smo npr. .Pohujšanje*, ki je doživelo takrat svojo premiero v Mariboru in sicer 25. 12. 1920. Seveda sem bil pri režijskih vajah, kakor vedno, zelo temeljit in natančen in kolikor mogoče poglobljen. Skratka, delal sem tudi pri Cankarju intenzivno, kakor zmeraj.
Pa se oglasi eden izmed igralcev nekam ironično: ,Glej te, Skrbinšek hoče iz Cankarja na vsak način nekaj narediti'.
Lahko si predstavljate, kakšno naporno delo je bil takrat odrski študij Cankarjevih del. Nič ni bilo čudnega, da je večina slovenskega igralstva takrat tičala še v podedovanem zmotnem mnenju ne samo navadne množice, temveč
17	Zrnje. St. 1. 1920, str. 3.
18	Zrnje. St. 1. 1920, str. 5.
tudi večine naše inteligence, ne le v tem, da Cankar kot dramatik nima posebne vrednosti, temveč da sploh ni dovolj teatralen, — to je, za oder primeren, torej — uprizorljiv. Koliko sugestivne sile je bilo treba takrat pri režiji Cankarja uporabiti že za to, da si to napačno mnenje ovrgel in prepričal ansembel ravno o nasprotnem.«19
V drugi sezoni (1920/21) so v mariborskem gledališču med 60 (!!) deli odigrali tudi dve Cankarjevi: »Hlapce« in »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«.
S »Hlapci« so slovesno začeli sezono, kar zgovorno priča, da je Skrbinšek že kar spočetka krepko posegel v mariborski repertoar.
Premiera je bila dobro pripravljena že po tisku, saj je mariborski časnik Tabor 18. in 19. septembra 1920 objavil govor Frana Albrehta o »Hlapcih«, ki ga je imel julija 1920 v celjskem gledališču pred delavsko predstavo.
Prva mariborska predstava »Hlapcev« je bila v soboto 18. septembra 1920 pred nabito polno gledališko dvorano. Občinstvo je uprizoritev zelo dobro sprejelo.
»Hlapce« je zrežiral Valo Bratina, Milan Skrbinšek pa je igral Jermana.
Oba poročevalca (P)20 in (X)21 sta bila enih misli, da je uprizoritev zelo uspela in da je obet za boljšo sezono, kot je bila prva. Obema je nadvse ugajal Skrbinšek kot Jerman. Poročevalec Jugoslavije je zapisal: »G. Skrbinšek se je s finim razumevanjem vživel v to vlogo. Podal nam je Jermana s tako mojstrsko interpretacijo, da mu je odkrito čestitati. Njegov lepi, polni glas in njegove naravne kretnje kakor tudi — in to hočem posebej poudariti — njegova lepa dikcija so mu pripomogli k popolnemu uspehu.« Tudi sta se poročevalca strinjala, da je bil zelo dognan Kalander Josipa Povheta. (»Kar na njem tako prijetno vpliva, je ona neprisiljenost, s katero obdaja svoje tipe ter vzbuja ž njimi tako vtis resničnega življenja.«) »Impozanten in skrbno izdelan« je bil župnik Eda Groma. »S hvalevrednim pojmovanjem in dosleden v onih umerjenostih, ki je svojstvo te postave že od začetka,« je Hvastjo izoblikoval Pavel Rasberger. Pač pa se je poročevalcu Jugoslavije zdel nadučitelj Komar Rada Železnika prelomljen, ker se je po spreobrnitvi vrgel v pravo karikaturo. Prvič je v Cankarju v Mariboru nastopila Elvira Kraljeva v vlogi Lojzke. Igro ji je poročevalec P pohvalil, pripombe je izrazil samo na njen utišani glas »v tre-notkih duševne bolesti ali v joku.« Režija in inscenacija Vale Bratine je dobila pavšalno oznako, češ da je dobra.
Iz teh drobcev je mogoče sklepati tole: Milan Skrbinšek se je izkazal za odličnega karakternega igralca z izbranim odrskim govorom, s čimer je, po poročilih sklepajoč, visoko presegel soigralce. Poročevalcema je bila pri srcu skladna realistična igra, za katero sta sodila, da bi je ne smela motiti slogovna neenovitost. Skrbinškova sodba, da je Cankar sprejemljiv za široko občinstvo, se je potrdila.
Kako si zamišlja Cankarja na odru, je Milan Skrbinšek lahko pokazal v »Pohujšanju v dolini šentflorjanski«, naslednjem in zadnjem delu Cankarja v tej sezoni (1920/21). Režiral ga je sam in igral v njem vlogo Zlodeja.
19	Milan Skrbinšek: Gledališki mozaik II. Knjižnica MGL. Ljubljana 1963, str.
11.
20	Jugoslavija 1920, 5. oktober.
21	Tabor 1920, 1921 leta.
Na razpolago nam je samo kritika -p- (dr. Karl Škapin?).22 Izhaja iz znanega Cankarjevega opisa oseb v »Pohujšanju«, ki ga je urednik ponatisnil v šesti številki »Zrnja«, namenjeni premieri. Kritik se zavzema za dosledno vztrajanje pri avtorjevih navodilih; po njegovem sleherni odmik od njih, zlasti v karikaturo, izkrivlja Cankarjevo idejo. Po kritikovem mnenju je uprizoritvi primanjkovala resnost, tako »da se je rodoljubom samim zdela igra smešna.«
Nekatera znamenja v kritiki kažejo, da je Skrbinšek uprizoritev pripravil v slogu nekoliko stilizirane farse. Težavno je reči, ali je bila izvedba zamisli nedognana ali pa se kritik ni mogel ujeti s Skrbinškovim novatorstvom. Vendar bi za drugo možnost utegnila pričati kritikova odklonitev, »da je bilo v III. aktu tisto letanje na verando zelo neumestno,« zavrnil pa je tudi »čudno iztezanje rok proti Jacinti po pozdravu pred gostijo.« Ali se je kritiku zdela stilizacija nedopustna? Nasploh je sodil, da so nekateri igralci ustvarili namesto Cankarjevih ljudi le karikature.
Zdi se, da se je Skrbinšek iz nadrobne analize dela in študija o Cankarju odločil za nekatere ostrejše karakterizacije, ki pa jih kritik iz tradicionalnega pojmovanja odrske umetnosti ni mogel sprejeti. Tako se mu je zdel Nučič kot Peter v prvem dejanju rokovnjaški, ko bi »moral biti diplomatski«. Svoje podložnike da je sprejemal nekoliko pretrdo.
Iva Setinska menda resnično ni ustvarila polnokrvne ženske, a to je najbrž šlo na rovaš njene šibkejše igralske moči. Hrepenenje se je obrnilo v sanjavost, namesto polne ženske je postavila na oder »igračko«.
Kritik se gotovo ni ujel s Skrbinškovim pojmovanjem, ko je ocenjeval Marija Šimenca, ki je igral župana. Bil mu je preveč »kričeč in zapovedajoč, namesto prepričevalno proseč.« Zelo neroden pa se mu je zdel, »ko je svoje čednostne rodoljube navezal na nit. Postopal je z njimi kakor s paglavci.«
Učitelj Sviligoj Rudolfa Mikuliča mu je bil prejokav, povzpel pa da se je v tretjem dejanju, ko »govori slavnostni govor na pojedini.«
Kritik je pohvalil dacarja Pavleta Rasbergerja, županjo Stefe Dragutino-vičeve, dacarko Mile Voukove pa zavrnil kot »nerodno baburo«. Najmanj pa se je mogel strinjati s cerkovnikom Josipa Povheta. Ta da je bil popolnoma karikiran; »to ni bil hinavski svetohlinec, sladkostni neroda, ampak človek, ki uganja burke.«
Milanu Skrbinšku, ki je igral Zlodeja, kritik očita glasovno pretiranost, nekatere slabe kretnje, v Zlodeju tretjega dejanja pa zaničevanje namesto vljudnosti.
Kritik pa je v celoti pohvalil drugo dejanje.
Nagibam se k domnevi, da je Skrbinšek v svoji režiji izostril Cankarjevo napadalno misel, tragičnost rodoljubov, ki bi bila kritiku po srcu, pa iz režijske zasnove sploh ni iztisnil. Domnevam tudi, da je Skrbinšek kljub morda ne dovolj močnim potencam vtisnil uprizoritvi močan pečat svojega gledanja na Cankarjevo izpovednost. To gledanje pa je bilo v slovenskem gledališču gotovo novo.
22	Tabor 1920, 1. december.
Domnevam, da je kritiko napisal dr. Karel Škapin, mariborski advokat in kulturni entuziast. V 9. št. »Zrnja« (torej že po premieri) je objavil svoja razmišljanja o »Pohujšanju«. Ideje, ki jih tu razlaga, se pokrivajo s kritičnim izhodiščem v kritiki.
Po »Pohujšanju« Milan Skrbinšek tisto sezono ni mogel več uresničevati svoje ideje o celotnem Cankarju v mariborskem gledališču. Najbrž mu tega ni omogočil Hinko Nučič, zasebni zakupnik gledališča, ki mu je pač bilo predvsem do tega, da reši, kar se je financ rešiti dalo. V poplavi šestdesetih del za Cankarja ni bilo več mesta. Skrbinška »menda niso pustili do sape, da se prav nič ni poznalo dramaturgove oblasti.«'23
Pač pa se je Milan Skrbinšek s Cankarjem pojavil na drugem mestu — med mariborskimi dijaki in v dramatični šoli. 22. aprila 1921 je imel javno produkcijo svoje dramatične šole. Na tej produkciji so učenci in učenke recitirali največ Cankarja (Pesem iz Zgodb iz doline šentflorjanske, odlomek iz Hlapca Jerneja, uvodni prizor iz Lepe Vide in Tuje življenje iz Podob iz sanj, ki ga je recitiral takratni mariborski gimnazijec Bratko Kreft).24
Vsaj del svojega letnega načrta pa je Milan Skrbinšek uresničil z mariborskimi gimnazijci. Z njimi je naštudiral »Lepo Vido« in jo pokazal v mariborskem gledališču v ponedeljek, 20. junija 1921. V njej je nastopilo nekaj kasnejših vidnih slovenskih kulturnih in znanstvenih delavcev, v vlogi Poljanca pa Bratko Kreft, ki mu je bil to prvi gledališki uspeh.25
Zal o uprizoritvi nimamo kakšnega izčrpnega pričevanja. Le — pst (najbrž dr. Pavel Strmšek) je v Taboru26 pohvalil vnemo dijakov, ki so se spopadli z najtežjim Cankarjevim delom. Njihova vztrajnost mu je bila dokaz, da so »besede o pokvarjenosti današnje mladine, o pomanjkanju idealov in navdušenja vsaj pretirane in v splošnem neresnične.« Posebno priznanje pa je izrekel Skrbinšku, ki je iz prijaznosti in požrtvovalnega idealizma vodil vaje tedne in tedne.
Podoba je, da si je Milan Skrbinšek iz neugodnega položaja v gledališču našel rešitev za svoje izpovedovanje Cankarja v dramatični šoli in med dijaki.
Ob koncu sezone 1920—21 se je Hinko Nučič umaknil z gmotno labilnega položaja zasebnega zakupnika mariborskega gledališča in se odpravil v Zagreb.
Vajeti v gledališču je tedaj prevzel v roke Valo Bratina, ki se je bil vrnil iz celjskega gledališča, ravnateljstvo Drame pa je zaupal Milanu Skrbinšku.27
Skrbinšek je tedaj prišel v svoj element. Ob sebi je imel oporo v upravniku Bratini, pa tudi v ljubljanskih študentih Silvestru Škerlu in Jožetu Koviču, ki sta na začetku tretje sezone vstopila v mariborski dramski ansambel.
Začetek sezone 1921/22 je bil izredno napet. Gledališče naj bi postalo državno in dobilo redno dotacijo, vendar vsa ta zadeva še ni bila dokončno sklenjena. V zraku je viselo vprašanje namestitve novega upravnika (Bratino je namestil mestni svet), po časnikih so se obdelovali mariborski gledališki kritiki in gledališčniki (Radivoj Rehar, dr. Makso Snuderl, dr. Karel Škapin, Antun Ivanovič-Mecger, dr. Pavel Strmšek, Miroslav M. E. Gozdovsky-Feller) o nadaljnji usmeritvi in vlogi mariborskega gledališča. Iz Maribora je bilo odšlo nekaj dobrih igralcev, v ansamblu pa se je začelo mezdno gibanje. Povrh pa
23	Dr. Makso Snuderl: Mariborska kulturna bilanca. Tabor 1921, 1. in 2. julij.
24	Milan Skrbinšek: Gledališki mozaik II. Knjižnica MBL. Ljubljana 1963, str. 12—13.
25	Izjava akademika dr. Bratka Krelta meni, 20. septembra 1968.
26	Tabor 1921, 23. junij.
27	Tako Milan Skrbinšek v Gledališkem mozaiku II. Ljubljana 1963, str. 20. Vendar je v Drami 1921/22 navedeno, da je bil le dramaturg.
so v gledališki stavbi preurejali dvorano in oder, tako da se je zakasneli začetek sezone moral preseliti v neprimerno in odročno dvorano Narodnega doma.
Zdaj se je Milan Skrbinšek nadejal, da bo odločno uresničil svoje umetniške nazore, uresničil pa tudi svoje uprizoritvene načrte s Cankarjem. Razložil jih je na precej neobičajen način: spregovoril je o njih pred otvoritveno predstavo sezone, pred »Stričkom Vanjo«, ki so ga odigrali 5. novembra 1921 v mariborskem Narodnem domu.
Poglavitne misli Skrbinškovega umetniškega čreda so bile tele:
1.	Iz resnice resnici nasproti! Narava ne sme biti ideal, vzorna oblika gledališke umetnine. Ona je samo bogat vir umetniškega ustvarjanja.
2.	Gledališče vstopa v novo sezono po tisti poti, po kateri bi rado hodilo že poprejšnjo. Skušalo bo namreč premagati rutino in šablono, ustvarjati svobodno v smislu hotenja vse sodobne umetnosti, to pa tako, kakor je vsaka umetnost »ekspresijonistična — izraz notranjega občutka.«
3.	Premagati je treba ovire, ki so jih slovenskemu gledališču zapustila gostovanja ruskih igralcev in ansamblov. Njihove predstave so bile sicer do potankosti in sijajno izdelane, a bile so rafinirane. Obrnjene so bile navzven, namesto navznoter, kar je sicer bistvo gledališke teorije Stanislavskega.
4.	Vsaka umetnost mora izvirati iz naroda. »V celokupnem umetniškem mora narod črpati iz sebe, ne pa si staviti način drugega za vzor.-»
5.	Naša umetnost mora biti preprosta, poglobljena, tiha.
6.	Odrska govorica mora biti resnična. K temu bo pripomogla tudi vpeljava izgovarjave 1-ja.
7.	V repertoarju je treba iti kompromisno pot, vendar pa ne skreniti od resničnih umetniških vrednot.
Milan Skrbinšek se je torej izrekel za ponotranjeno (»ekspresijonistično«) gledališko izraznost, ki mora biti očiščena gledaliških razvad in tujih vplivov. Izvirati mora iz bistva slovenskega naroda, biti pa preprosta in globoka.
Ta umetniški čredo, ki je močno razburkal mariborske gledališke duhove, je Milan Skrbinšek značilno objavil tudi na čelu nove revije »Drama«, ki jo je uprava mariborskega gledališča z novo sezono začela izdajati namesto »Zrnja«. Urednik ji je bil na novo angažirani Silvester Škerl. Povzdignil jo je daleč nad raven predhodnice. »Drama« je bila izrazito gledališka revija. Imela je modernejšo obliko, opremil pa jo je slikar Kralj. Novega duha je revija še posebej pokazala v tretji številki, ki je bila posvečena Ivanu Cankarju. V njej so sodelovali s prispevki: Angelo Cerkovnik (Ljubezen in sovraštvo), Milan Skrbinšek (O odrski priredbi Hlapca Jerneja), Ivan Favai (Nekaj misli o Cankarju), Miran Jarc (Nekaj njegovega), Joško Kovič (Njegovo romanje), Silvester Škerl (Umetnikova trilogija).
Zal pa je tako imenitno zasnovana revija doživela samo pet številk (med 30. novembrom 1921 in 1. januarjem 1922).
V sezoni 1921/22 je Milan Skrbinšek uprizoril dvoje Cankarjevih dramskih del: »Za narodov blagor« in »Jakob Ruda«, 11. januarja 1922 pa je krstil svojo dramatizacijo »Hlapca Jerneja in njegove pravice«, ki še posebej osvetljuje njegov odnos do Cankarja.
Kritik -r (Radivoj Rehar) je v svojem kritičnem zapisu o komediji »Za narodov blagor«273 najprej poudaril občečloveško, ne samo slovensko vrednost
2,3 Tabor 1922, 1. januar.
Narodno gledališče v Mariboru
V četrtek, 19. januarja 1922 ob 19V
Hlapec Jernej in njegova pravica
tS““
£
MM
» «M« f.. Ml.»■») -! »Ihllu
I~H	w'
j 1« <" ■»*	«M

Cm* pult*»*: uit
. »MII« Ml ‘ * * ***""**• “
.	»MM)« «MU
*»•'» Ml um* n
ll*M*l »«Ml»
-	L Ml	. .
■ I M*»
-	rv- *T
■»—ni
; “tZ *.*^¡1“ «m
D *— Mim «tl*« .
,	> — ii« Mi ■ n m»«
.	•— <1llir*MI
*“*»» M «x>pr* ob ti. iMcttK ttUiiju oO ti . Ko«« okrog JI -
_____v M* W MMM>. im / Mm. MtmteOc Nitootfi«. Ak c.
ouai
>'•
Mik
Vr*MM
•m-
«M.
v—

• i.
IMJ — N»
» »-«»«k
.31 IM.
>-—
r

[Wutfi . 1 mo »I ««M
-ir. m m •••.-it.
te Cankarjeve stvaritve, iz strankarske pripadnosti pa je za takratno živahno politično življenje zapisal, »da se je tudi v dolini šentflorjanski marsikaj spremenilo, a kar je najbolj žalostno — spremenil se je tudi žurnalist Ščuka.«
Skrbinškovo režijo je ocenil za dobro, menil pa je, da se ji niso posrečili skupinski prizori. Nasploh je uprizoritev pohvalil, sicer pa, je menil, mariborska Drama sploh primerno uprizarja komedije.
Od igralcev je pohvalil Josipa Povheta, ki je igral pl. Gornika, Eda Groma, ki je dr. Grudna »dvignil do nenavadne višine,« od igralk pa Berto Bukšekovo kot Grudnovko in Ivo Šetinsko kot Matildo.
Milan Skrbinšek je igral vlogo Ščuke. Kritik jo je ocenil za mojstrsko, očital pa je interpretu, da se je mestoma razkričal in zato interpretacijsko opešal.
Za slovensko gledališko zgodovino je zanimivo, da je na premieri 29. decembra 1921 prvič nastopil na poklicnem odru režiserjev brat Vladimir Skrbinšek, takratni železniški uradnik in kasnejši vodilni igralec tega gledališča. Vskočil je v vlogo Stebelca, ki bi ga bil moral igrati Rudolf Mikolič.
Poglavitno umetniško izpoved o Cankarju pa je Milan Skrbinšek tisto sezono izrekel ob realizaciji svoje odrske izvedbe »Hlapca Jerneja in njegove pravice«.
Najbrž bi bila potrebna obširnejša analiza, da bi obrazložila, iz kakšnih razlogov se je Milan Skrbinšek odločil za to priredbo. Kljub temu sodim, da je Skrbinšek čutil do tega Cankarjevega tragičnega junaka dvojno afiniteto: predvsem je Jernejeva figura monumentalna, nabita s Cankarjevim idejnim svetom; ob istenju s to figuro je Skrbinšek mogel najgloblje izpovedati svoje občutje Cankarjeve umetnosti. Da bi bilo to istenje in izpovedovanje čimbolj
neposredno in neobremenjeno, je priredbo zasnoval kot solistični part z diskretno spremljavo.
Dramatizaciji in uprizoritvi je bila že vnaprej posvečena precejšnja publiciteta (zlasti v Slovenskem narodu), uprizoritev pa je bila povzdignjena tudi s tem, da so pred »krstno predstavo«28 v gledališču pobirali prispevke, s katerimi bi naj v Mariboru postavili spomenik Ivanu Cankarju. V ta namen je šel tudi celotni izkupiček premiere.29
Uspeh uprizoritve je bil velik, čeprav so mnogi menili, da »Hlapca Jerneja« ni mogoče primerno pripraviti za na oder. Kritik -r (Radivoj Rehar)30 je priznal, da je dvomil o uspehu dramatizacije, izkazalo pa da se je prav nasprotno. »Popoln uspeh pa je zasigurala predvsem moderna tehnika,31 moderna inscenacija in deloma tudi režija.«
V glavnem se je kritiku zdela uprizoritev dovolj ubrana, »naravnost dovršena« pa se mu je zdela 3. slika. Milanu Skrbinšku — umetniku so veljale izredne pohvalne besede, ki pa skrivajo v sebi dobro zadeto karakterizacijo Skrbinška — človeka: »V hlapcu Jerneju je prišel do veljave ves individualizem Skrbinška, kot igralca — umetnika. Zamislil je svojo vlogo nadvse srečno, jo izdelal do najmanjšega giba, do najtišje besede ter zaživel tako pred nami tako globoko in resnično življenje, da je deloval za gledalca naravnost sugestivno. To je bila vloga zanj, a napisal si jo je sam, kdor jo bo igral za njim, je ne bo več podal tako dovršeno.«
Med komparzerijo je osmukal Bratinovo površnost pri oblikovanju župnika in pokazal na talent mladega Jožeta Koviča, ki pa ga je še bremenilo dile-tantstvo, dobri pa so se mu zdeli Josip Povhe kot župan, Vinko Rožanski kot starikav plešec in Silvester Škerl kot gostačev študent.
Nepodpisani poročevalec v Slovenskem narodu32 je zapisal nekaj kritičnih ugotovitev, ki mejijo na smešnost. (»G. Skrbinšek se je pokazal rojenega hlapca Jerneja; motili so harmonijo obeh oseb le prebeli zobje junaka... Pomanjkljivosti na odru je opazil gotovo najbolj Skrbinšek sam... Prizor zadnjega nastopa z župnikom (g. Bratina) je bil tudi za močne živce naravnost pretre-sujoč.«) Pač pa je za ugotavljanje strukture mariborskega občinstva in odmevnosti Cankarjeve ideje zanimiv sklep poročila: »Predstava je bila dobro obiskana, posebno od nižjih slojev.«
Kmalu nato pa so se v mariborskem gledališču zgodile važne spremembe.
15.	marca 1922 je bil imenovan za državnega upravnika mariborskega gledališča dr. Radovan Brenčič, takratni obmejni policijski komisar. Bratini ni bilo žal za upravniškim mestom, zlasti še, ker mu je novi upravnik prepustil mesto umetniškega vodje gledališča z dotedanjo gažo.33 Ne morem pa pojasniti, čemu se je Milan Skrbinšek v tej novi situaciji odločil za odhod iz Maribora; vsekakor pa se je ob koncu sezone odpravil v Ljubljano.
Toda pred odhodom je poskrbel, da je zapel še svoj labodji Cankarjev spev v predvojnem Mariboru. Kot predzadnjo premiero v sezoni (5. junija 1922) je
28	Izraz so uvedli v Mariboru, glej Tabor 1926, 19. februar: B.: »Hlapec Jernej in njegova pravica«.
29	Drama 1921/22, str. 84.
30	Tabor 1922, 14. januar.
31	Mišljena je najbrž najmodernejša odrska osvetljava, ki jo je tisto sezono dobilo mariborsko gledališče z občinskim denarjem.
32	S. N. 1922. 15. januar.
33	Dr. Radovan Brenčič, n. d. str. 381.
uprizoril »Jakoba Rudo«. Premiera je bila poslovilni večer igralke Stefe Dra-gutinovičeve, z njo pa se je od Maribora poslovil tudi Milan Skrbinšek.
Kritik -r (Radivoj Rehar) je v Taboru34 zapisal, da je bila Skrbinškova režija »prvovrstna, čeprav je bil tempo na ljubo ,resničnosti' mnogo prepočasen.« Najbrž je v kritikovem sporu s Skrbinškom iskati razloge, da je pristavil, »kako je publika zehala, se razgovarjala ter čitala med predstavo časopise.« Vendar je Milanu Skrbinšku priznal, da je »ostal na svoji znani višini.« Posebno je pohvalil Ivo Setinsko (Ana), Stefo Dragutinovičevo (Marta), Rudolfa-Mikoliča (Broš) in Silvestra Škerla (učitelj Justin), s pridržkom pa Jožeta Koviča. Docela pa je zavrnil Ivana Jermana, ki je igral slikarja Dolinarja, češ da je vlogo, kateri je Cankar odmeril sila pomemben delež, osiromašil in jo zabrisal.
S tem je bila prva faza — Skrbinškova — v mariborskem uprizarjanju Cankarja sklenjena. Kakšni so bili Skrbinškovi umetniški nameni in reforme v tistih dveh sezonah, o tem sodi sam takole:
»A moja reforma se ni ustavila zgolj pri večjem dvigu in večji vrednosti repertoarja, kakor sva ga bila itak že z Nučičem ustvarila, pri njegovem odrskem oblikovanju mi je šlo za mnogo več. Med preteklo sezono me je mnogokrat motilo, da slog igranja še vedno ni bil vseskozi očiščen romantične patetike in solzave jokavosti. Pogrešal sem čisto enostavno rečeno ono preprosto igro, ki je zrcalo resničnosti, seveda umetniške. Njene oblike igranja so bile popačene podobe naravne plastike, tako v govoru kakor tudi v kretnjah in premikih po prostoru. Za gledalca, ki mu ta teatralna igra še ni čisto otopela čuta za naravnost, je morala biti ta igra preveč iskana, morala ga je nenehno trgati iz iluzije. Pri tem pa je pri vsej patetični pretiranosti in podčrtani teatralnosti pogrešal ono intenzivno čustvovanje, oni porazni temperament, ki izvira iz globoke resnično občutene življenjskosti.
Pa tudi to se je zgodilo, da se je pri uprizoritvi določen slog kakšnega dela samovoljno menjal in se je tako rušila enotnost predstave.«35 36 *
Štiri naslednje sezone (1922—1926) je ravnateljeval mariborski Drami Valo Bratina.38 Pavšalne ocene njegovega gledališkega vodenja ga postavljajo med Hinka Nučiča in Milana Skrbinška. Medtem ko je bil ta pri svojem delu natančen in neizprosen, je bil Valo Bratina bolj bohemske narave. Bil je razgledan gledališki človek, prav dobro je poznal sodobne gledališke tokove. V mariborsko gledališče je zanesel elemente ekspresionizma. Njegovi umetniški nameni so so segali sila visoko, tako da jih marsikdaj ni zmogel uspešno ustvariti. Prav tako je napačno ocenjeval ali pa precenjeval svoje igralske zmogljivosti, kar se je kajpada poznalo uprizoritvam. Kot slikar je pomembno povzdignil raven mariborske scenografije, njegov novatorski nemir pa je obogatil mariborsko gledališče z nekaterimi pomembnimi tehničnimi novostmi. Dr. Makso Šnuderl je o njegovem delu sodil, da bo »označilo razvojno dobo, ko je pognalo umetniško hotenje na visoko, za one čase previsoko, kar pa služi Vali Bratini samo v neizbrisno zaslugo.«
34	Tabor 1922, 18. julij.
35	Milan Skrbinšek, n. d., str. 20.
36	O Valu Bratini glej: dr. Radovan Brenčič, n. d., str. 382.
Dr. Makso Snuderl: Valo Bratina v Mariboru. Gledališki list Narodnega gleda-
lišča v Ljubljani. Drama. 1937/38, št. 18, str. 140—143.
Med svojim ravnatelj e vanjem v mariborski Drami je Valo Bratina dal vsako sezono na repertoar po eno Cankarjevo delo, uprizoril pa jih je sam (1922/23: »Hlapci«, 1923/24: »Kralj na Betajnovi«, 1924/25: »Pohujšanje« in 1925/26 Skrbinškova dramatizacija »Hlapca Jerneja«).
»Hlapci« so bili otvoritvena predstava nove sezone. Imeli so dober odmev med občinstvom, kritika (dr. Makso Žnuderl) pa je sodila, da je Bratinova režija »Hlapcev« pred dvema letoma »očividno bolj zalegla«. Vidno je bilo, da ansamblu hudo primanjkuje Milan Skrbinšek, Valo Bratina (Jerman) in Elvira Kraljeva (Lojzka) pa nista mogla rešiti celote, v kateri je vsakdo vlekel na svojo stran. Uprizoritev je bila razglašena, kompaktno je bilo samo drugo dejanje.37
Naslednjo sezono je Valo Bratina odprl s »Kraljem na Betajnovi«. Sam je igral vlogo Kantorja. Ta uprizoritev je nosila v sebi nekatere elemente, ki so v razvoju pomagali ustvariti fiziognomijo mariborske predvojne Drame. Bratina je v režijo vključil svetlobno igro in z njo podčrtal Kantorjevo kesanje. V tem prizoru se je Bratinova kreacija najbolj povzpela. Kritik dr. Karel Škapin38 je o njem zapisal: »Ta prizor je spadal med najmočnejše v igri. Bratina je tu mimično in glasovno pokazal brez zunanje mimike toliko notranjega duševnega življenja, da smo strmeli.«
Zanimiv je kritikov prikaz župnika, ki ga je to pot prvič igral Jože Kovič. Ni se mu zdel slab, vendar mu je bil po zunanjosti bolj protestantski pastor kot slovenski župnik. Ugotovitev je značilna, saj je zadela zametek Kovičeve graditve Cankarjevih župnikov, ki je potekala skoraj dvajset let. Med nastopajočim ansamblom sta pokazala svoje kvalitete Elvira Kraljeva (Nina) in Vladimir Skrbinšek, ki je v tisti sezoni podpisal redni angažman v Mariboru.
Dovolj uglašena je bila tudi ansambelska igra, dognani pa nekateri skupinski prizori.
Se večji uspeh je doživelo »Pohujšanje«, s katerim je Valo Bratina odprl sezono 1924/25. Vsa kritika si je bila edina, da je režija imenitno pogodila bistvo Cankarjeve farse.39 Taborov kritik je posebej podčrtal, kako zmotno je bilo dotlej, da so uprizarjali Cankarjevo farso realistično, zmoto pa opravičil, češ da je bila takšna režija »moda in bon ton«. Bratina je pometel s staro scenografijo in odrsko opravo. Uporabil je zavese, velika okna, in lampione namesto leščerb. Oder je tako postal »odraz dramskega dogajanja, ne pa ,hladna resničnost1«. Tako pa je scena močno podrčtala, kar je v farsi najboljšega in najznačilnejšega.
Režija je povzdignila Petra in Jacinto iz šentflorjanske vsakdanjosti, čemur so posebno prispevali interpreti Petra (Rado Železnik) in Jacinte, ki sta jo izmenoma igrali na novo angažirani mladostni Nada Gabrijelčičeva in Anka Kovačičeva. Bratina je ustvaril poseben tip Zlodeja (a. r.), »izdelanega do zadnje geste«, k čemur mu je pripomogla tudi odlično zadeta maska (-lm). Tudi za druge interprete je imela kritika same pohvale: predvsem za ganljivo in naravno milino popotnika Antona Harastoviča, za tip Sviligoja Jožeta Koviča,
37	Dr. Makso Žnuderl: Mariborsko gledališče. Jutro 1922, 29. oktober.
38	Dr. Škapin: Kralj na Betajnovi. Jutro 1923, 6. oktober.
39	(?): »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Tabor 1924. 7. oktober, a. r. (dr. Avgust Reisman): Mariborska drama. Jutro 1924, 11. oktober.
Božidar Borko: Mariborska drama. Kritika 1925/26, str. 93—95.
-lm (?): Das Aergemis im Sankt Florianstal. Marburger Zeitung 1924, 9. oktober.
»Hlapci« v režiji Vala Bratine
MARIBORSKI
GLEDALIŠKI LIST
štev. 4.	Sezona 1922 23.
H L O PCI
Drama v 5 aktih.	Spisal: Ivan Caukar.
Režira: Bratina.
OSEBE:
Župnik ......
Nadučitelj . . . Jerman J	•
Kmnar učitelji . Hvastja '
Loj/ka i
Geni [ učiteljice Minka \
Zdravnik ....
Posl ar..........
Župan ......
Anka, županova hč Jermanova mati . Knl.mdcr. kovač . Kolandrova žena . Pioek, pijanec . . Nace, kmet • • • Kmetica ....
Krčmar...........
. . . Grom . . . Jerman . . . Bratina . . . Kovič . . . Rasbergcr . . . Kraljeva . . . Savinova . . . Bukšekova . . . Mikulič . . . Harastovič . . . Tomašič . . . Testenova . . . Šuštarjeva . . . Tepavac . . . Petkova . . . Kosič . . . Janko . . . Rcpovšcva . . . Kopač
Kmetje, kmetiee, delavci.
medtem ko se ji je župan Eda Groma zdel nekoliko preveč urezan po tipu iz ljudske igre.
Po uprizoritvi je Božidar Borko zapisal tole izredno ugodno oceno: »... Cankarjevo Pohujšanje* v režiji g. Bratine (je bilo) naštudirano tako skrbno in podano s tako ljubeznijo, da smo prav v tej uprizoritvi spoznali, da nas mariborska Drama vkljub nezadostnemu in neenotnemu osobju ter vsem drugim oviram lahko preseneti z resnično umetniškimi uprizoritvami.-«39
Se dlje pa je Valo Bratina s slogovnimi inovacijami posegel, ko je naslednjo sezono uprizoril Skrbinškovo dramatizacijo »Hlapca Jerneja«.
2e časniške napovedi pred premiero so opozarjale, da bo inscenacija nekaj popolnoma novega in da se bo v Mariboru prvič uporabil »vbočen horizont«.
Razloček med Skrbinškovo krstno uprizoritvijo in Bratinovo zasnovo je bil očiten: Milan Skrbinšek je na oder postavil realne predmete, Valo Bratina pa se je poskusil z »ekspresionistično-konstruktivistično inscenacijo«.40 B. B.
40	B. Borko: Mariborska Drama. LZ 1926, str. 327—400.
(Božidar Borko) jo je kot Taborov kritik označil takole: »Zabrisal je stvarnost, ki obdaja osebe in dogodke in nam jo je le označil z dekorjem, ki nima drugega namena, kakor da z geometričnimi in slikarskimi oblikami izpolni praznino scene in hkrati simbolizira samo dejanje. Oder je urejen horizontalno in obdan z gubastimi zavesami. Izprememba mesta se označuje le z neznatnimi korekturami dekorja, okvir pa ostane enak skozi vso igro. Taka inscenacija ima to prednost, da ne razblinja gledalčeve pozornosti na interier sob ali na pokrajino, marveč ga sili, da se osredotoči na osebe in dejanje; nekam mistična scena pa še podžge domišljijo in dvigne iluzijonarnost.«41
Čeprav je kritik iz idejnega in slogovnega bistva »Hlapca Jerneja« dopuščal takšno zunanjo odrsko podobo, je vendarle imel bistvene pripombe na Brati-novo interpretacijo hlapca Jerneja. Skrbinškov je bil »bolj groba, srborita natura, revolucionarec, ki že v naprej kaže, da bo magari zažgal hišo, če ne bo našel pravice«; Bratina mu je nadel sentimentalno-idealistične poteze in s tem podrl zaokroženost lika, kar se je najbolj dvomljivo pokazalo v finalnem, revolucionarnem prelomu.
41 B. B.: Hlapec Jernej in njegova pravica. Tabor 1926. 19. februar.
.j
Tloris Vala Bratine za »Hlapce«, Narodno gledališče Maribor, sezona 1922/23
Scenska osnutka (v barvah) Vala Bratine za »Hlapce«, Narodno gledališče Maribor,
sezona 1922/23
V uprizoritvi, ki ni bila vseskozi homogena (neuravnan je bil tempo), se je čutila velika ljubezen do Cankarja. Skupinski prizori so bili dovolj uglašeni, vznemirljivi so bili optični efekti, lepe pa so bile igralske stvaritve Jožeta Koviča (potepuh), Pavleta Rasbergerja (župan), Eda Groma (župnik), medtem ko se na novo angažirani Pavle Kovič kot Sitar še ni mogel uveljaviti.
Druga mariborska faza uprizarjanja Cankarjevih del, — v znamenju Bra-tinovega gledališkega iskateljstva — je bila s tem zaključena. Valo Bratina je ob koncu sezone zapustil Maribor in s tem njegovo gledališče.
Začela se je tretja faza, ki je trajala tja do izbruha vojne med Jugoslavijo in napadalci. Od sezone 1926/27 do leta 1941 je vsa Cankarjeva dela, uprizorjena v mariborskem gledališču, zrežiral en sam režiser — Jože Kovič.
Jože Kovič je prišel v mariborsko gledališče v začetku sezone 1921/22. Takrat 24-letni mladenič je imel za seboj maturo na ljubljanski klasični gimnaziji. Po maturi se je bil vpisal na ljubljansko univerzo in poslušal filozofijo in umetnostno zgodovino ter opravil dva izpita z odliko. Hkrati je obiskoval dramski oddelek na ljubljanskem konservatoriju. Tisti čas je bil tudi honorarni član ljubljanske Drame. Sredi študija pa se je odločil za pot v Maribor.
Jože Kovič se je kot režiser poskušal v šišenski Narodni čitalnici, v Preporodu in v Naprednem akademskem društvu Jadran, ki je z njegovo dramsko skupino uprizoril »imenitno .Pohujšanje* in z njim gostoval v Beogradu«.42
Kasneje se je Jože Kovič gledališko izpopolnjeval na Dunaju, v Pragi, Berlinu in po Italiji. Vsake gledališke počitnice je izrabil za potovanja v velika evropska središča.43
42	Izjava prof. Boga Teplyja meni, oktober 1968.
43	V spomin f J- Koviča. Gledališki list državnega gledališča v Ljubljani. Drama. 1943/44, str. 230—232.
V Mariboru je bil Jože Kovič igralec, vodja dramatične šole, predvsem pa režiser in umetniški vodja Drame.
Prvo režijo v Mariboru mu je, kljub nasprotovanju ansambla, zaupal Milan Skrbinšek. Bili so to »Dediči velikega časa« Stanka Majcna kar v prvi Kovičevi mariborski sezoni.
Jože Kovič je kot režiser rasel zlagoma in z veliko notranjo energijo. Gotovo je na njegov razvoj zaviralno vplivalo to, da je moral zaradi skromnih razmer, v katerih je živelo mariborsko gledališče, zelo veliko režirati, vmes tudi dosti manj vrednega blaga, režirati pa tudi opere in operete. Povrhu je imel smolo, da so ga v prelomnih obdobjih, ko je pravzaprav reševal mariborsko Dramo, silovito napadali in napovedovali mariborski Drami »likvidacijo umetniškega obstoja«, če bo on prevzel njeno vodstvo.44 Podobna situacija je bila v sezoni 1935/36, vendar je kritik dr. Vladimir Kralj — spričo zagatnega položaja mariborskega gledališča — na Kovičev račun vsaj zapisal: »Uredba samo enotirne režije je umetniško nevzdržna: režiser ni in ne sme postati robot, plačan od kosa. Treba mu je odmora, da se duhovno zbere, treba mu domačega tekmeca, ki drasti njegovo častihlepje.«45
Mnogi Kovičevi gledališki sodelavci (pač z izjemo Rada Pregarca in njegove skupine)46 so ga hvalili kot rahločutnega, ko čebela marljivega gledališčnika; »če bi imelo gledališče deset vogalov, on jih je gotovo podpiral šest« (Pavel Rasberger). Zlasti je imel dovolj organizatoričnih moči, da je kot režiser urejal ves, sicer skromni, mariborski tehnični aparat.
Težavno je določiti, kje in kako je Jože Kovič iskal pobud za svoje pojmovanje gledališča. Če izvzamemo njegov študij v Ljubljani in po svetu, močne vtise ob gostovanju hudožestvenikov, potem sta mu zagotovo bila odločilna učitelja Milan Skrbinšek in Valo Bratina. Ob kritičnem prevzemanju njunih nazorov je zorel v izpovednost, ki se je v 30-tih letih, vsaj v osnovi, skladala s splošno umetniško usmeritvijo k novemu realizmu. Toda ta problem je vreden posebne raziskave.
»Za narodov blagor« je uprizoril trikrat (1926/27, 1932/33, 1940/41). Prvič mu je uspelo iz močno neizenačenega ansambla ustvariti prožno ekipo, s katero je pripravil uprizoritev, ki je naletela pri občinstvu, zlasti pri mladini, na zelo navdušen sprejem.47 Dogajanje je bilo ujeto v primeren tempo, uprizoritev dobro naštudirana in izdelana. Glavni akterji Edo Grom (pl. Gornik), Pavle Kovič (dr. Grozd), Berta Bukšekova (Grudnovka) in Rado Železnik (Ščuka) so ustvarili pravo cankarjansko razpoloženje.
Uprizoritev je imela dvoje zanimivih potez: Ščuka je nosil Cankarjevo masko, pa tudi dr. Grozd in dr. Gruden sta bila posneta po nekdanjih politikih (ni navedeno, katerih; op. B. H.); Sčukov govor po prizoru, ko zaveže čevelj, »je bil preslaboten, premalo odločen in učinkovit«.48 Morda pa ga je Rado Železnik po Kovičevi intenciji namenoma tako interpretiral?
Uprizoritev iz sezone 1932/33 je kritike razdelila v dva tabora. Silva Trdinova je sicer pohvalila odločitev, da so z »Blagrom« odprli sezono, popolnoma pa je odklonila uprizoritev, češ da je »z nepotrebnim in neduhovitim sceničnim
44	M. Snuderl: Mariborska Drama. LZ 1929, str. 512.
45	Dr. V. Kralj: Mariborska Drama v sezoni 1935/36. Piramida 1936, str. 82 id.
48 Dr. Radovan Brenčič n. d., str. 387.
47	a. r. (dr. Avgust Reisman), Jutro 1927, 13. marec.
48	Pst: (dr. Pavel Strmšek): Za narodov blagor. Tabor 1927, 10. marec.
komentarjem in prav tako neumestnim karikiranjem karikatur samih zabrisala vso globino in ves smisel Cankarjevega dela«.49
Na neprimernost takšnega prijema je opozoril tudi kritik — r (Radivoj Rehar).50 Opozarjal je, da je scenski okvir, kakršen je bil po vojni v modi na nemških odrih, že zastarel, da se ga je treba znebiti. »Pojdimo rajši k novi stvarnosti, ki dosti bolj ustreza sedanjemu čustvovanju«! Tam bomo tudi našli sebe in ustvarili slovenski oder!« (Ta del kritike se mi zdi pomemben za periodi-zacijo slovenskega gledališkoslogovnega iskanja. Morda v njem tiči tudi ključ k umevanju slogovne preorientacije mariborskega gledališča.)
V tej zvezi je zanimivo, da je nepodpisani poročevalec Mariborer Zeitung51 pohvalil prav tisto, kar sta kritika slovenskih časnikov grajala: »Spielleiter
J.	Kovič gab seiner Regie und Inszenierung auch das »ausserliche Gepräge der Farce, indem er die realistische Szene verwarf und Cankar so wirklich gerecht wurde.«
Večernikov kritik pa je našel zelo pohvalne besede za nekatere interprete. Na prvo mesto je postavil Vladimira Skrbinška, ki je zgradil trden, skladen lik, »dognan do subtilnih odtenkov duševnosti«.
Prav tako močan se mu je zdel Pavle Kovič v vlogi dr. Grozda, vendar so bile v liku baje opazne remeniscensce na Kantorja, ki ga je bil igralec igral sezono poprej.
Močneje so se uveljavili Jože Kovič kot Klander, Maks Furijan kot prof. Kremžar in Danilo Gorinšek kot Mrmolja.
Med igralkami je najbolj dognan lik ustvarila Ema Starčeva (Grudnovka), čeprav jo je kdaj zaneslo v teatraliko, iskreno in toplo Matildo Elvira Kraljeva, medtem ko je Stefa Dragutinovičeva igrala Mrmoljevko v »pristnem cankarjevskem slogu«.
Zadnja uprizoritev »Blagra« (1940/41) je kritikoma Viktorju Smoleju52 in dr. Vladimiru Kralju53 izvabila predvsem ugotovitev, da je Cankar v tistem času še kako aktualen in ga zato občinstvo s takšnim navdušenjem sprejema. Viktor Smolej je sodil: »V celoti je uprizoritev Cankarjevega dela razveseljiv uspeh. Igra je bila odrsko in igralsko izdelana. Obenem predstavlja kakor neko osvežujočo kopel, ko se v človeku znova zbudi glas notranjosti in zaživi spet vera v etično moč pravice in resnice.« (Opozarjam, da so bile te besede napisane spričo grozeče nevarnosti tik pred začetkom vojne.)
Uprizoritev je bila razkošna in izredno vestno pripravljena. Nekateri igralci so igrali vloge iz prejšnje uprizoritve, vendar so jih močno poglobili, najbolj Vladimir Skrbinšek. Igral je »brez patosa in narejene poze« in stopnjeval pozornost gledalcev »do groze. Bil je osebnost polna tragike.« Pavle Kovič je igral dr. Grozda, medtem ko je v dr. Grudnu Rasbergerja zamenjal Rado Nakrst. Ta je svojo vlogo satirično pretkal. Danilo Gorinšek je imel s pl. Gornikom težave, tako da ta »že v Cankarju nejasna in problematična figura tudi v igralcu ni mogla dobiti jasnejše podobe.«
Grudnovko je tudi to pot igrala Ema Starčeva in ustvarila imeniten lik, Grozdovo ženo pa je kot »prijeten tip tihe in trpeče žene« kreirala Mileva Za-
49	Silva Trdina: Mariborsko gledališče. Modra ptica 1931/32, str. 350.
50	r-: Za narodov blagor. Mariborski Večemik 1932, 3. oktober.
51	Mariborer Zeitung 1932, 4. oktober.
52	Viktor Smolej: Mariborsko gledališče. Slovenec 1940, 5. december.
63	Dr. V. Kralj: Mariborska Drama v sezoni 1940/41. Obzorja 1940, str. 503.
krajškova. Med rodoljubi (Milan Košič, Franjo Blaž in Ljudevit Crnobori), ki so se izognili karikiranju, se je Elvira Kraljeva izdvojila z Mrmoljevko, ki jo je satirično podčrtala.
»Pohujšanje v dolini šentflorjanski-« je Jože Kovič v svojem obdobju uprizoril dvakrat: v sezoni 1929/30 in 1936/37. Obakrat mu je zgradil stilizirano prizorišče. Ob prvi uprizoritvi se je kritika nad takšno odrsko zasnovo navduševala: — r,54 Talpa (Bogo Teply),55 — c — c (Fran Vatovec?),56, G. Š. (Gustav Šilih),57 le M. Šnuderl jo je v Ljubljanskem zvonu,58, menda iz načelnega zavračanja umetniškega dela Jožeta Koviča, napadel. Režija je učinkovala sveže, z mnogimi novimi domisleki, med katerimi je posebno ugajal zaključni prizor z lilijami pred zastorom. Razčlenjeno prizorišče je režiserju omogočilo hierarhično grupiranje Šentflorjancev, dinamično in hitro gibanje in tempo, kar pa je kdaj pa kdaj škodovalo igri. Ta je bila mestoma preveč realistična, kar je odpiralo stari mariborski problem slogovnih neuravnovešenosti vseh uprizoritvenih elementov.
Najbolj je igralsko zablestel Vladimir Skrbinšek kot Konkordat. Požel je superlative vseh kritikov. Posebno je bilo poudarjeno, da je najbolj dojel
54	-r (Radivoj Rehar): Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Mariborski Večernik 1929, 3. oktober.
55	Talpa: Mariborsko gledališče. Delavska politika 1929, 30. oktober.
se -c -c: Pohujšanje v dolini šentflorjanski v mariborskem teatru. Slovenec 1929, 5. oktober.
57 G. S.: Gledališko pismo iz Maribora. Jutro 1929, 1. november.
59	M. Šnuderl: Mariborska Drama. LZ 1929, str. 62.
■Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, I. dejanje, Narodno gledališče Maribor, sezona
1936/37, režiser Jože Kovič
»Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, Ul. dejanje, finale, Narodno gledališče Maribor, sezona 1936/37, režiser Jože Kovič
farsno igranje in se vgradil v celoto farse. Jacinto je igrala Ema Starčeva predvsem z zunanjim igralskim izrazom. Edo Grom pa je s Petrom presenetil v dobrem smislu. Bilo je nekaj izvrstnih kreacij, tako cerkovnik Jožeta Koviča, ekspeditorica Elvire Kraljeve, notar Maksa Furijana, župan Pavleta Koviča, v dobri harmoničnosti pa so se jim pridružili še dacar Pavleta Rasbergerja, dacarka Danice Savino ve, štacunar Rada Nakrsta in štacunarka Pavle Udovičeve.
Uprizoritev iz 1936. leta (ob 60-letnici Cankarjevega rojstva) je bila spet postavljena v groteskno farsno okolje, vendar je scena to pot prestopila meje v karikaturo. Slovenčev kritik — o (?)59 60 61 se je sploh postavil po robu takšni scenografiji, češ da se Cankar »nikoli ni tolikanj oddaljil od stvarne resničnosti, da bi režiser smel in mogel razbiti iluzionistični okvir njegove scene«. Kritik se spet vrača k Cankarjevemu opisu oseb in ga razglaša za kanon. Nasprotno pa se Jutrovemu kritiku00 stilizacija ni zdela narobe; v njej je gledal organsko povezanost s predhodno uprizoritvijo farse.
Izmenjal se je del interpretov. Petra je igral Rado Nakrst, ki je vidno igralsko zorel01 in se odlično zlil s Cankarjevo idejo lika. Nova je bila tudi Jacinta — Branka Rasbergerjeva. Po kritikovem mnenju (-ec) je sicer ustrezala, vendar ni dosegla Eme Starčeve iz predhodne uprizoritve. Konkordata
50 -o: Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Slovenec 1936, 8. oktober.
60	-ec (?): Mariborsko gledališče. Jutro 1936, 8. oktober.
61	-r (Radivoj Rehar): Mariborska Drama v novi sezoni. Piramida 1936, str. 186.
je igral Danilo Gorišek, za katerega so kritiki prav tako izrekli, da raste in se otresa diletantskih spon in šablonske povprečnosti. Konkordat je pomenil zanj velik napredek, čeprav je njegovo grotesknost potenciral predvsem z zunanjostjo.
Pavle Kovič je zaigral rustikalnega župana, Ema Starčeva pa razkošno županjo, medtem ko sta Jože Kovič s cerkovnikom in Elvira Kraljeva z ekspe-ditorico svoji figuri poglobila v filigranski umetnini.
»Hlapce« je Jože Kovič uprizoril dvakrat. Z njimi je začel sezoni 1928/29 in 1934/35.
Dr. Makso Žnuderl je v kritiki,®2 dosledno svojemu odklanjanju Jožeta Koviča, uprizoritev zavrnil. Režiserju je sicer priznal marljivost, podjetnost in požrtvovalnost, sicer pa je menil, »da le odkazuje prostor, uredi kretanje in naglašanje, skrbi za tempo in opremi oder, vse tehniško, obrtno«. Povrhu da ne kaže razumevanja za stilno skladje scenske opreme z igro in kostumi-ranjem.
O splošni podobi uprizoritve je menil, da bi prav uspela le, ko bi bilo zadnje dejanje organsko — stilno in vsebinsko — sklenjeno s poprejšnjim.
Jermana je igral Janko Rakuša, ki je tisto leto stopil v mariborski ansambel. Žnuderlu se je zdel poln obetov. Visoko je ocenil nadučitelja, ki ga je igral Vladimir žkrbinšek, češ da je močan karakterni igralec s točnimi reakcijami. Obetaven se mu je zdel tudi Pavle Kovič kot Komar. Pač pa je sodil, da je docela pogorel Jože Kovič v vlogi župnika. Elviri Kraljevi kot Lojzki je priznal idejno smiselno igro, zato pa je Emo žtarčevo (Geni) označil za zunanjo in patetično.
Nepodpisani Večernikov kritik83 je bil blag — gibal se je v docela nasprotni smeri kot Žnuderl. Hvalil je vse povprek, zlasti pa je povzdignil župnika Jožeta Koviča, češ da ga je izvrstno interpretiral. Vendar je kritik nezanesljiv, saj izpričuje šibko strokovnost: težišče kritike je namreč prenesel na dvoje, troje kostumov.
Nadvse pa je bilo s »Hlapci« zadovoljno delavstvo, če sodimo po članku Ck. (Anton Tanc — Culkovski?) v Delavski politiki.®4 Clankar opisuje predstavo »Hlapcev«, posvečeno delavskemu praznovanju Cankarja, hvali vse nastopajoče in režiserja.
Toda če pretehtamo vse tri kritike, ali bolje kritiko in poročili, se zdi sprejemljivejša Žnuderlova, če seveda odmislimo načelno ost zoper Koviča.
V drugi Kovičevi uprizoritvi »Hlapcev« je Elvira Kraljeva z vlogo Lojzke proslavila 25-letnico poklicnega igralstva.
Uprizoritev je ocenil Radivoj Rehar v Jutru,®5 zelo verjetno pa je bil tudi avtor nepodpisane kritike v Mariborskem Večerniku,®®, saj sta si kritiki sila podobni.
Uprizoritev je bila zelo skrbna in vestna. Režija je pazila, da se ni nič zgubilo, nekatere reči pa je še podčrtala. Uspelo ji je tudi ustvariti trdno celoto * 63 64 65 *
02	M. Žnuderl: Mariborska Drama v jesenski sezoni. LZ 1929, str. 63—64.
63	Mariborski Večernik 1928, 12. oktober.
64	Ck.: Cankarjeva proslava. Delavska politika, 1928, 8. oktober.
65	R. Rehar: Druga premiera v Mariboru. Jutro 1934, 11. oktober.
60 Druga premiera: Cankarjevi »Hlapci«. Mariborski Večernik 1934, 6. oktober.
in uglasiti igralski zbor. Pač pa se je kritik obregnil ob Kovičev scenski okvir: »Ne vem, zakaj ljubi Jože Kovič tako zelo zverižene sobe, s tolikimi odri, stopnicami in drugo tako navlako, ki naj bi menda služila v zvezi z režijo sim-boliziranju, pa bi bilo bolj naravno, ako bi jih reducirala na najmanjši minimum. ,Hlapci' so precej realistični in tudi sodobni teater se naglo in močno odmika od tistega, za kar smo se ogrevali po vojni.«
Predvsem je kritik pohvalil jubilantko Kraljevo, ker da je »Lojzko ustvarila psihološko fino pojmovano in to v celotnem razvoju od začetne tihe umirjenosti do končnega pretresljivega sočustvovanja in boleče notranje ljubezni«.
Rado Nakrst je z Jermanom ponovno dokazal nadarjenost in igralsko rast. Župnika je prvič kreiral Maks Furijan in po kritikovi sodbi postavil prav klasičen lik. Močan in dosleden je bil Komar Pavleta Koviča, novi igralec Milan Košič pa je originalno in dognano ustvaril Hvastjo. Napredek je pokazal Danilo Gorinšek z nadučiteljem. Edo Grom je bil sugestiven Kalander, Mileva Za-krajškova pa je fino podala trmasto Kalandrovko.
V celoti je uprizoritev veljala za zelo uspelo.
Značilna za takratne politične razmere v svetu in doma je bila uprizoritev Skrbinškove dramatizacije »Hlapca Jerneja in njegove pravice«, ki so ji odredili prvo mesto ob proslavi dvajsetletnice obstoja mariborskega gledališča. Izvajalci in občinstvo so v tragedijo in upor hlapca Jerneja zlili nacionalni in socialni odpor spričo preteče fašistične nevarnosti.
Kritika se je v ocenah razšla: Viktor Smolej je sodil,67 da je mariborski ansambel usmerjen v realistično igro, ki ji idealist in simbolist Cankar ne leži. Tudi scenski okvir se ni skladal z načinom igranja. Kadar so igralci hoteli preseči realistični okvir, so zdrknili v narejen patos. Nadalje je Viktor Smolej sodil, da je Cankarjeva beseda zgubila blesk pesmi.
Nepodpisani Jutrov kritik68 pa je nasprotno sodil, da je scenski okvir ekvivalent nerealističnemu značaju Jernejeve zgodbe. Razbral je zlasti, da je režiser posebno skrb posvetil skupinskim prizorom.
Vlogo hlapca Jerneja je kreiral Pavle Kovič in ga dognal po kritikovih besedah »do slednjih dušeslovnih odtenkov«. Vreden soigralec mu je bil Jože Kovič v svoji tradicionalni vlogi potepuha, medtem ko so se drugi smotrno vključili v sodelovanje z osrednjim interpretom.
Kritik -S v Delavski politiki60 pa je uprizoritev pohvalil v celoti, posebej še Pavleta Koviča kot interpreta hlapca Jerneja, in smiselno urejenost skupinskih prizorov.
»Kralja na Betajnovi« je Jože Kovič uprizoril dvakrat, v sezonah 1931/32 in 1938/39.
Prva uprizoritev je bila za Jožeta Koviča pravo zmagoslavje. Morda spričo kritikovih pripomb morda iz svojega umetniškega prepričanja je zasnoval realistični scenski okvir, posebno pa se je posvetil nadrobni izgradnji posameznih likov.
67	Viktor Smolej: Dvajsetletnica mariborskega gledališča. Slovenec 1939, 10. oktober.
68	Mariborsko gledališko pismo. Jutro 1939, 12. oktober.
60 -S: Mariborsko gledališče. Delavska politika 1939, 5. oktober.
Kantorja je igral Pavle Kovič. Kritika R. R.70 (Radivoj Rehar?) in -c(?)71 sta sodila, da je Kan tor velika gledališka zmaga Pavleta Koviča in potrditev upanja, ki ga je vzbujal kot igralec. Razhajala sta se samo v presoji gradnje lika: -c je menil, da je stopnjeval elementarnost svoje igre, medtem ko je R. R. opazil pri tem majhno napako: Kovič da je premalo ekonomično razdajal svoje moči.
Največje priznanje kot ulita cankarjanska figura je dobil Maks Vladimira Skrbinška. Gradil jo je z naravno mirnostjo in preprostostjo.
Močan lik je bil tudi župnik Maksa Furijana, ki pa je v zadnjem dejanju uplahnil (po mnenju R. R. je vzrok iskati že v Cankarjevi obdelavi tega lika), medtem ko je -c zapisal, da tako karikiranega župnika dotlej na mariborskem odru še ni bilo.
Zelo sugestivna je bila Nina Elvire Kraljeve; bila je nežno prisrčna in pretresljivo boguvdana.
Trpečo Hano je lepo upodobila Mileva Zakrajškova, Francko Ema Starčeva in Lužarico Danica Savinova. Bernot Franca Tovornika ni ravno blestel, imel pa je nekaj srečnih trenutkov. Manjše vloge pa so bile ustvarjene zanesljivo in so se lepo zlile v celoto.
Kritika sta izrekla mnenje, da je uprizoritev v čast režiserju in igralcem, občinstvo pa je predstave navdušeno sprejelo.
70	R. R.: Kralj na Betajnovi na mariborskem odru. Jugoslavija 1931, 22. november.
71	-c: Mariborsko gledališko pismo. Jutro 1939, 12. oktober.
-a (3-I2-11iS
N<,rodno gladaiiit» , Mariboru
■—	'939 Začetek ob 20. uri
Drama v treh deianiih
m «% c«u««
ton KOI K
J-IW Klil«. I1IW1I1M
H. ..,	Um,
„mm. L.,
UVm i
Praatalj 1 Malta » *****
Nim. I4Imh aaf*4aiaa K trn**. a*i4a|	•«
I,	pmA
BanwL >■»««.! tka
Mm!
r..i*	Um,
M ...	. Srti
«Mkan-r-, g W g kt.l.tK.
:::	I	*	g	‘—
vitici	I	0	Je
P»ttl Kaa* -ni»	š	_	g
»Wi, Si.W-k	I	■	I	i-Mjt	’
nul-«	I	|	I	.
Umi, lak«	™	I
IW. CmnmUK
*>* » r—m* • ■«!»■ ta»a >»<«)■■ tt
S... CoM», I>Mt>* Imm,.
Milaa fcaitt
tnap Kiti
TjU \.rimma*
»Wt Malta
l«B4ttM Uaakili l,fm fcltialai Paska Tati IttpaM Kit la.»
Cene dramske	Konec ob pol 23. uri
Jože Kovič kot Župnik v »Kralju na Betajnovi«, Narodno gledališče Maribor, sezona 1938/39
Sedem let kasneje je Jože Kovič uprizoritev »Kralja na Betajnovi« še poglobil. Z njo se je izkazala krepka umetniška rast in zorenje mariborskega dramskega ansambla.72 Režiser je nekoliko dopolnil scenski okvir, igralci pa so uspešno in učinkovito interpretirali svoje like.
Pavle Kovič in Vladimir Skrbinšek sta dodelala Kantorja in Maksa, Skrbinšek zlasti analitično in tehnično.
Francko je nežno doživljala Branka Rasbergerjeva, Nino pa skrbno izdelala Vladoša Simčičeva. Maksa Furijana, ki je bil zapustil ansambel, je zamenjal Jože Kovič in predstavil življenjsko pristnega župnika. Bemota je to pot igral Rado Nakrst; zgradil je tipičnega predstavnika tistih, ki se poganjajo za udobnostjo in šablonsko vsakdanjostjo. Gromovo vlogo sodnika je prevzel Danilo Gorinšek, ki je »znatno poživil šibkejše zadnje dejanje«.
In s to uprizoritvijo so Mariborčani po dolgih osemnajstih letih vendarle spet prišli gostovat v Ljubljano. Tam so nastopili 7. februarja 1939 ob proslavi dvajsetletnice ljubljanske Drame in dvajsetletnice Cankarjeve smrti. Zdaj je bila odlična priložnost, da se edini takratni slovenski poklicni gledališči pomerita v našem kulturnem središču, da jima oceni vrednost in slog.
Ansambla je ob njunih uprizoritvah »Kralja na Betajnovi« leta 1931 primerjal že Ladislav Zimbrek73 in v zelo predirni analizi nakazal (čeprav se je
72	-ec (?): Mariborsko gledališko pismo. Jutro 1939, 12. januar.
73	Ladislav Žimbrek: Ljubljansko in mariborsko gledališče. Jutro 1939, 16. december.
delu takratne mariborske kritike zdelo kaj takega nemogoče) nekatere prednosti mariborske uprizoritve in igralcev.
Ob gostovanju 1. 1939 pa so mariborskega »Kralja na Betajnovi« ocenili F. K. (France Koblar),74 L. M. (Ludvik Mrzel)75 in neznani kritik v Slovenskem narodu.76 Ta je moral imeti neke neporavnane račune z ljubljanskimi gledališkimi krogi, ker je nekatere resnice povzdignil na ostrico, ki presega urezno polemiko: »Mariborčani so nas presenetili in osramotili. Presenetili so nas s tako odlično uprizoritvijo Cankarjeve drame, da sta ji občinstvo in kritika v celoti in posameznostih s kipečim zadovoljstvom priznala umetniško kakovost — osramotili pa, ker smo šele po tem gostovanju spoznali, da nismo vedeli, kakšno višino je doseglo Narodno gledališče v Mariboru... Da, da, kar odkrito zapišem, da so nas grdo osleparili tisti pri nas tako širokoustni, večno čemerni godrnjači in zabavljači, ki načelno nikoli nikomur, zlasti pa ne rojaku, ne priznajo nič dobrega in lepega ter so nam dopovedovali, da so predstave mariborskega slovenskega gledališča čisto provincialne, malone diletantske...«
Ludvik Mrzel je v Jutru zelo stvarno razčlenil različni slogovni osnovi ljubljanske in mariborske interpretacije »Kralja na Betajnovi«. Ugotavljal je,
74	F. K.: Gostovanje mariborskega gledališča. Slovenec 1939, 10. februar.
75	L. M.: Lep uspeh mariborske Drame v Ljubljani. Jutro 1939, 9. februar.
78 Mariborčani s »Kraljem na Betajnovi«. SN 1939, 11. februar.
Prizor iz »Kralja na Betajnovi«, Narodno gledališče Maribor, sezona 1938/39 (J. Kovič,
P. Rasberger, P. Kovič)
Prizor iz »Kralja na Betajnovi«, Narodno gledališče Maribor, sezona 1938/39 (E. Kraljeva, V. Skrbinšek)
da sta v Ljubljani Milan Skrbinšek in Ciril Debevec izoblikovala kult Cankarjevega dela, nadahnjen svojstveno romantično-simbolno. Ta daje primeren poudarek sijaju besede. Mariborska uprizoritev pa je pomaknjena v realizem; njena sredstva so preprostejša, naravnejša, ki pa kdaj pa kdaj dosezajo še večji učinek. V skladu s takšno zasnovo so tudi kreacije igralcev, med katerimi je zlasti povzdignil Pavleta Koviča, Vladimir a Skrbinška in Jožeta Koviča, čigar župnik mu je bil do kraja realističen, do kraja izklesana figura, kakršna pa vendar ne more žaliti nikogar. Prigovora ni našel za nobeno kreacijo.
France Koblar je bil v kritiki nekoliko bolj zadržan, soditi je hotel docela nepristransko. Ko je razčlenil realistični okvir uprizoritve in odbral njene odlike, je poudaril, da je slogovna struktura »Kralja na Betajnovi-« takšna, da se ji je mogoče približati po realistični poti. Zelo dobro je ugotovil, da je takšna rešitev precej odvisna od igralskih moči. Udarno moč uprizoritve je pripisal Kantorju Pavleta Koviča, igralca »širokih potez«, ki je nasprotje bratu Jožetu Koviču; ta da je župnika s podrobno slikarijo prignal čez mero umetniške podobe.
Režija je po Koblarjevi sodbi »realistično zasnovo razgibala z nekaterimi posebno poudarjenimi prizori, ki gledalca močno zgrabijo« (npr. prizor z Lu-žarico).
Koblarjevo mnenje je bilo, da ima Maribor dobro gledališče, ki se »sicer ne ukvarja z neustaljenimi študijami in tveganimi poskusi, ampak dela v preizkušenih mejah realizma, h kateremu se pridružuje nekaj neizogibne teatraličnosti«.
Mariborska Drama je tako po dvajsetih letih najrazličnejših tegob, mučnega iskanja notranje trdnosti prav ob Cankarju dobila v središču slovenske kulture tehtno oceno in zasluženo priznanje.
Kot posebnost, pogojeno s hudimi časi okupacije, omenimo še to, da so člani te mariborske skupine, z redkimi prezasedbami, zaigrali kot begunci iz okupiranega Maribora »Kralja na Betajnovi« v isti režijski zasnovi 20. junija 1942 v ljubljanski Drami. Kritik France Vodnik se je v svoji kritiki77 skorajda docela ujel s Koblarjem, le da nekaj njegovih kritičnih pripomb ni delil z njim.
Spregovoriti nam je še o mariborskih uprizoritvah Cankarja, ki jih ni izvedla mariborska Drama. Predvsem gre za gostovanji, ki sta silno vzburkali Maribor; ob njiju je bila prva pozornost namenjena sicer Cankarju, kot spremljevalni fenomen pa so se pojavljali v enaki meri, če ne celo močneje, gleda-liško-umetniški, narodno-politični in razredni značaj teh manifestacij.
V drugi vrsti pa nam gre za uprizoritve Cankarjevih del, ki so jih v Mariboru pripravili gledališki ljubitelji. Pri tem moramo opozoriti, da ta del pregleda še zdaleč ni izčrpal vsega, kar je bilo takih Cankarjevih uprizoritev v Mariboru. Problem je dovolj zajeten, teže razrešljiv pa zato, ker se je dokumentacija o njih med okupacijo večinoma porazgubila.
Nakazani so samo nekateri primeri teh uprizoritev. Poudariti pa moramo, da so bila mariborska ljubiteljska prizadevanja za Cankarja precej pomembna, saj so imela med širokimi, predvsem delavskimi množicami močan odmev, pomembna pa tudi zato, ker so bili njihovi nosilci nekateri posamezniki, ki so se kasneje krepko uveljavili tudi v slovenskem poklicnem gledališču.
Najpomembnejše je bilo pač gostovanje ljubljanske Drame 10. februarja 1939 s »Hlapci«. Takrat so v Mariboru prvič videli naše osrednje dramsko gledališče. Gostovanje je bilo pomembno iz več razlogov: pretrgano je bilo mučno stanje, ki dvajset let ni povezovalo obeh slovenskih dramskih gledališč; Maribor je imel priložnost spoznati naše osrednje gledališče in ga primerjati s svojim; gostovanje je bilo v času, ko je Sloveniji, posebno pa še Mariboru z obmejno pokrajino ponovno grozila nevarnost s severa, zato je bilo gostovanje tudi nacionalnopolitično dejanje.
Za izmenično gostovanje ljubljanske in mariborske Drame se je goreče zavzemal dr. Bratko Kreft. Ko je bilo Cankarjevo jubilejno leto, je predlagal, da bi Ljubljančani šli s »Hlapci« v Maribor, Mariborčani pa s »Kraljem na Betajnovi« v Ljubljano. Ta predlog je Ljubljana takoj sprejela.
Ljubljanska Drama je doživela v Mariboru pravo zmagoslavje. Zastopniki obeh gledališč so v nagovorih pred predstavo naglašali, da mora biti odtlej njuno sodelovanje čim tesnejše.
Žal je vojna vse te trdne sklepe prekrižala.
77	Kralj na Betajnovi. (Uprizoritev bivšega mariborskega ansambla.) Slovenec 1942, 25. junij.
Prizor iz dramatiziranega »Hlapca Jerneja«, Narodno gledališče Maribor, sezona 1939/40 (P. Kovič in P. Rasberger, režija J. Kovič)
Omeniti pa moramo še eno gostovanje, čeprav ljubiteljskega gledališča. Ljubljanski Delavski oder je namreč 17. septembra 1932 gostoval v Mariboru z Delakovo »prvo slovensko kolektivno dramo« — z dramatizacijo »Hlapca Jerneja in njegove pravice«. Uprizoritev, ki je bila deležna frenetičnega sprejema v Ljubljani, Celju in Zagrebu, je sprožila v Mariboru pravo kulturno revolucijo. V delavskih organizacijah so predavatelji ves teden pred predstavo razlagali smisel in pomen Cankarjeve umetnine,78 na večer predstave pa se je v Unionsko dvorano z vseh koncev mariborskih predmestij nagnetlo 2000 gledalcev. Tako množičnega zlitja s Cankarjevo umetnostjo, pa tudi z moderno gledališko stvaritvijo Maribor ni doživel več.
Na kratko se dotaknimo še mariborskih ljubiteljskih družin, ki so uprizarjale Cankarja. Dramski odsek mariborske Svobode je pod režijskim vodstvom
78	Dr. A. Reisman: »Hlapec Jernej« v Mariboru. Delavska politika 1932, 24. september.
Jožeta Babiča, ki se je kasneje posvetil poklicnemu gledališču, 1. 1933 na moderen način prikazal nekaj prizorov iz Delakove priredbe »Hlapca Jerneja« in iz »Hlapcev«, katerim je dodal še sliko »Cankar med nami«. S to dramsko revijo je nastopil zunaj Maribora, 16. decembra 1933 pa tudi v mariborskem gledališču.79 *
Cankarja je uprizorila tudi dramska družina mariborskega Sokola I. na odru v kadetnici.89 Zrežiral ga je Drago Bajt, sceno pa je zasnoval Zlatko Zei. Zaigrali so »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, dasiravno so imeli pomisleke, češ da ne gre, »da bi takile diletanti brez tradicije mrcvarili Cankarja na odru«. Iz objavljenega posnetka iz uprizoritve je razvidno, da je šlo za precej drzen inter-pretacijski poskus.
In »Lepa Vida«. Se enkrat so jo v Mariboru zaigrali dijaki klasične gimnazije, to pot pod režijskim vodstvom Milana Košiča. Vemo le to, da je bila predstava 8. aprila 1938 v mariborskem gledališču in da so z njo počastili 20-letnico Cankarjeve smrti.81 Gostovali so tudi v Celju.82
Vse to so nepopolni, a dovolj močni dokazi, da je ljubezen do Cankarjeve dramatike v Mariboru pognala korenine tudi zunaj poklicne gledališke institucije, da se je utrdila med širokimi plastmi, budila pa tudi nove gledališke oblikovalce.
* * *
Analiza o tem, kakšno vlogo je odigrala Cankarjeva dramatika v Mariboru, nam je pokazala, da je bistveno sooblikovala najžlahtnejše, kar je slovensko gledališče rodilo v obdravskem mestu. Razmere pred prvo svetovno vojno sicer niso omogočile, da bi Cankarjeva dramatika prodrla na slovenski oder v Mariboru; vendar jo je del mariborskega slovenskega občestva poznal.
Bistveno pa se je odnos do Cankarjeve dramske umetnosti v Mariboru spremenil, ko je po prvi svetovni vojni začelo delovati poklicno gledališče. Odločilni impulz za spremenjeni odnos pripisujemo Milanu Skrbinšku, ki je ne samo v programskih izjavah, marveč tudi z odrskimi realizacijami z vso vnemo povzdigoval Cankarjevo dramatiko in jo imel za temeljno dramaturško in odrsko umetniško postavko slovenskega gledališča. Zaverovanost v moč Cankarjeve dramatike sta delila z Milanom Skrbinškom tudi Valo Bratina in Jože Kovič, katerih delovna obdobja v mariborskem gledališču pomenijo tudi faze v umetniški interpretaciji Cankarjevega dramskega opusa.
Milan Skrbinšek se je ob Cankarju zavzemal za prečiščeno odrsko umetnost, osvobojeno slabosti romantično-sentimentalne teatrske konvencije, za živo gledališko izpoved. Valo Bratina je skušal Cankarjevo dramatiko izraziti z novimi, modernističnimi slogovnimi smermi. Iz teh osnov je raslo tudi oblikovanje Cankarjeve umetnosti režiserja Jožeta Koviča, vendar se je moralo prebijati med nevarnostmi, ki jih je po eni strani ponujalo preizkušanje modernejših interpretacijskih možnosti, po drugi strani pa vse trdnejša zasidranost mari-
79	Bogo Teply: Delavski oder med obema vojnama v Podravju. (V knjigi: Delavski oder na Slovenskem. Knjižnica MGL, 24. zvezek. Ljubljana 1964, str. 94—95.)
60 Drago B(ajt): Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski na diletantskem odru. Drama 1933—34, str. 92—93.
81	Državna klasična gimnazija v Mariboru. Poročilo za šolsko leto 1937/1938. Maribor 1938, str. 13.
82	Cene Mitrovec: Mariborsko pismo. Mladina 1939, str. 47.
borskega dramskega ansambla v realistični igri. To iskanje se je tik pred drugo vojno prečistilo v realistično podajanje Cankarja, ki je doživelo največje priznanje s »Kraljem na Betajnovi leta 1938. Hkrati je bila ta uprizoritev potrdilo avtohtonega umetniškega snovanja in izpovedovanja mariborske Drame, ki je bilo drugačno od ljubljanskega.
Kakor so si mariborski režiserji vedno znova prizadevali poiskati najustreznejšo podobo Cankarjeve dramatike, tako so tudi mariborski igravci vse bolj vrtali v bistvo Cankarjevih likov. Kreacije nekaterih sodijo med najboljše odrske upodobitve Cankarjevih likov v slovenski gledališki kulturi. Med te igravce štejejo zlasti Milan Skrbinšek, Vladimir Skrbinšek, Pavle Kovič, Maks Furijan, Rado Nakrst, Elvira Kraljeva in Mileva Zakrajškova.
Iskanje odrske podobe Ivana Cankarja je potekalo ob nenehni konfrontaciji gledališkega ustvarjanja in mariborske gledališke kritike, ki je v pretežni večini pripomogla, da so se uveljavila tvorna umetniška načela.
Število uprizoritev in predstav Cankarjevih del je za predvojni Maribor visoko. Priča o spoštljivem odnosu mariborskega gledališča do tega velikega, izrazito slovenskega dramatika, priča pa tudi o njegovi odmevnosti med mariborskim občinstvom. Spoštljivost do Cankarjevega imena se kaže tudi s tem, da so njegova dramska dela uprizarjali ob slovesnih priložnostih, mnogokrat ob obletnicah, posvečenim njegovemu spominu. Dvajsetletnica Cankarjeve smrti je združila v počastitvi takrat edini slovenski poklicni gledališči, ljubljansko in mariborsko. Ob izmenjavi gostovanj s Cankarjevima deloma je bilo pretrgano dolgo, za hitrejši razvoj celotnega slovenskega gledališča neprimerno stanje, ko sta hodili vsako svojo pot brez vzajemnega umetniškega oplajanja. Izmenični gostovanji sta prav ob Cankarju odpirali razglede v lepšo slovensko gledališko prihodnost, a jih je kruto zastrla okupacija.
Za predvojni Maribor je značilno tudi to, da Cankarjeva dramatika ni živela zgolj na poklicnem odru, pač pa so jo z zanosom oživljali tudi gledališki ljubitelji, predvsem dramske družine delavskih organizacij, Sokola in dijakov.
Vse to priča o močnem Cankarjevem deležu pri oblikovanju slovenske kulture v takrat drugem mestu ozemeljsko okrnjene Slovenije, ki je mukoma iskalo svojo harmonično duhovno podobo.
Ivan Cankar à Maribor de 1908 à 1941
Faisant un emploi critique du matériel documentaire à sa disposition, le professeur Bruno Hartman, ancien directeur de théâtre, critique et dramaturge, nous donne ici un historique des représentations des pièces de Cankar à Maribor. Il commence par la représentation donnée en 1908 par le théâtre professionnel de Ljubljana sous la direction de l’acteur et metteur en scène Anton Cerar — Danilo, note ensuite que la Société Dramatique n’était pas favorablement disposée à l’égard de l’oeuvre de Cankar, pour des raisons d’ordre politique et sociale (1909—1914), et examine enfin les représentations données dans le Théâtre National de Maribor fondé entre les deux guerres. Ces représentations de Cankar préparées par les metteurs en scène Milan Skrbinšek, Valo Bratina et Jože Kovič, étaient souvent très originales et entièrement indépendantes de celles du théâtre central de Ljubljana.
Fedor Gradišnik
Cankarjeva dela v Celju
(Od sezone 1907/08 do 1941)
Ce pogledamo le malo nazaj v zgodovino celjskega gledališkega življenja, prav lahko ugotovimo, da noben dramski pisec, naj bo to slovenski ali katerikoli drug, ni prišel v Celju tolikokrat do besede kot Cankar. Vseh v Celju igranih Cankarjevih del seveda niso uprizarjali samo domači ansambli, marveč tudi gostje iz Ljubljane, Maribora in Trsta. Kljub temu pa lahko s ponosom zapišemo, da število domačih uprizoritev daleč presega število uprizoritev ljubljanskega, mariborskega in tržaškega gledališča.
Prvo Cankarjevo delo, ki je bilo uprizorjeno v Celju, je bilo »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Bilo je to v sezoni 1907/08, torej v isti sezoni, ko je bila v ljubljanskem deželnem gledališču dne 21. XII. 1907 krstna predstava tega Cankarjevega dela. Dne 21. maja 1908 1. je v celjskem Narodnem domu gostoval s »Pohujšanjem v dolini šentflorjanski« ansambel slovenskega gledališča iz Ljubljane v isti zasedbi kot pri krstni predstavi. Režiser je bil Leon Dragu-tinovič, ki je igral Zlodeja, Jacinta je bila Josipina Kreisova, Krištof Kobar Hinko Nučič. — O tej predstavi je pisala Hribarjeva »Domovina«, da je »v umetniškem oziru odlično uspela, da pa je bila dvorana le do polovice zasedena. To ne more biti častno za nas Celjane, da se tako zanemarjajo res dobre gledališke predstave in to celo — slovenskih gostov. Ako bo to šlo tako naprej, bodemo ravno dobri za »Lurško pastirico«. —
Od te predstave je minilo polnih enajst let, preden je prišel Cankar v Celju drugič do besede. V teh sezonah se je moral gledališki repertoar »Dramatičnega društva« še vedno prilagajati okusu publike, na drugi strani pa igralski ansambel še ni bil kos modernim, psihološkim dramskim delom in tako so v tem razdobju prevladovali od Slovencev Govekar in Finžgar, od tujih avtorjev pa razni Blumenthali, Kadelburgi in Schonthani s svojimi cenenimi veseloigrami in burkami, tik pred prvo svetovno vojno pa tudi takrat moderni nemški naturalisti Sudermann, Halbe, Hawel in drugi. Med vojno od leta 1914 do 1918 v Celju ni bilo slovenskih predstav, ko pa je leta 1918 »Dramatično društvo« prevzelo poslopje bivšega nemškega mestnega gledališča, se je začel tudi v repertoarni politiki čutiti nov duh mlajših društvenih članov. Prva slovenska predstava v bivšem nemškem gledališču so bili Govekarjevi »Legionarji« dne
1.	februarja leta 1919, dne 1. marca 1. 1919 pa je gostovalo slovensko gledališče
Ivan Cankar. Spomenik v foyerju SLG Celje, delo akad. kiparja Nikolaja Pirnata
iz Ljubljane s Cankarjevo dramo »Jakob Ruda« v režiji Antona Cerarja-Danila. To je bilo drugo Cankarjevo delo v Celju pod okriljem »Dramatičnega društva«. —
Sezona 1919/20 je ena najzanimivejših in prav za Cankarja v Celju najznačilnejših v zgodovini celjskega gledališča. Daši so se mlajši člani »Dramatičnega društva« trudili, da bi uveljavili svoje stališče glede modernejšega repertoarja, so mogli svojo zamisel le delno uveljaviti, ker je bila na eni strani v odboru skupina »starih« še precej močna, na drugi strani pa je publika zahtevala v prvi vrsti zabavo. Da bi tem trenjem napravili konec, so na izrednem občnem zboru »Dramatičnega društva« dne 19. februarja leta 1920 sklenili angažirati stalnega režiserja in umetniškega vodjo. Na predlog Ivana Prekorška je bilo to mesto ponudeno ravnatelju slovenskega gledališča v Trstu — Milanu
Skrbinšku, ki je vabilo sprejel. Z njegovim prihodom v Celje se prične nova doba celjskega gledališča. Ob prevzemu svoje službene dolžnosti je v »Novi dobi« z dne 29. IV. 1920. 1. izjavil, »da celjsko gledališče kot resen kulturen zavod pod njegovim umetniškim vodstvom ne bo nikdar uprizarjalo neslanih burkk in te svoje obljube se je tudi striktno držal. V kratkem obdobju svojega delovanja v Celju — že s pričetkom nove sezone je odšel v Maribor — je Skrbinšek uprizoril troje Cankarjevih del: dne 28. IV. in 1. V. 1920 »Kralja na Betajnovi«, 7. VIII. in 29. V. 1920 »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, 4. V. in 19. VI. 1920. 1. pa »Hlapce«. Vsa ta Cankarjeva dela so imela pri občinstvu velik uspeh in kritika podčrtava med izvajalci Skrbinška (Kantor, Jerman), Stanka Gradišnika (Zlodej), Jurmana (Zupan, Kalander), Stanka Perca (Krneč, Sviligoj, Hvastja), Marna (Komar), Vorbachovo (Nina), Jurmanovo (Hana), Omladičevo (Jacinta), D. Mirnikovo (Francka, Lojzka), Mejavška (Peter, Maks).
Po Skrbinškovem odhodu v Maribor je uprizarjanje Cankarjevih del nadaljeval Stanko Gradišnik. V sezoni 1920/21 je režiral komedijo »Za narodov blagor« (18. in 20. XI. 1920. 1.) in »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« (4. in 20.
V.	1921.). V sezoni 1921/22 je bil Cankar na repertoarju z »Jakobom Rudo« v režiji Tineta Jurmana. Vlogo Rude je igral Milan Skrbinšek kot gost, Ano Angela Vorbachova, Marto Ela Kalanova, Broša Adolf (Saša) Pfeifer in Dolinarja Mirko Kokot. —
Po tej sezoni ni bilo na repertoarju »Dramatičnega društva« tri leta nobenega Cankarjevega dela, sezono 1925/26 pa so odprli s farso »Pohujšanje v do-
lini šentflorjanski« spet v režiji Stanka Gradišnika. Premiera je bila dne 6. X. 1925, repriza 13. X. 1925. V vlogi Jacinte je obakrat gostovala Mihaela Sari-čeva, članica ljubljanskega Narodnega gledališča. Krištof Kobar je bil Adolf Pfeifer, Zlodej Stanko Gradišnik, župan Janko Marn, Šviligoj Stanko Perc, cerkovnik Anton Koren, županja M. Marnova.
V sezoni 1926/27 je zaradi nesoglasij med upravo »-Dramatičnega društva« in igralskim osebjem prišlo do resne krize in ni bilo mogoče z domačim ansamblom uprizoriti več kot dve predstavi, vso ostalo sezono so izpolnjevala gostovanja ljubljanskega in mariborskega gledališča. S koncem sezone se je kriza začasno rešila s tem, da je bil kot ravnatelj gledališča angažiran Valo Bratina, ki je novo sezono 1927/28 odprl s Cankarjevimi »Hlapci«. Predstava je izredno uspela. Režija je bila v rokah Vala Bratine, glavne vloge pa so igrali: Fedor Gradišnik (Jerman), Adolf Pfeifer (župnik), Drago Žabkar (Kalander) in Angela Vorbach-Sadarjeva (Lojzka). — To je bil v tem obdobju zadnji Cankar v izvedbi članov »Dramatičnega društva«.
*
*
Že po prihodu Milana Skrbinška v Celje je bilo med gledališčniki, razkropljenimi med razne politično pobarvane skupinice, močno gibanje za združitev ali vsaj za sodelovanje pri umetniškem prizadevanju. To misel je predvsem poudarjal Milan Skrbinšek, ki je takoj po prevzemu umetniškega vodstva celjskega gledališča stremel za tem, da ustvari v Celju igralski ansambel, ki bi posvečal vse svoje moči umetnosti in umetniškemu ustvarjanju brez ozira na svetovnonazorska in politična prepričanja njegovih posameznih članov. V ta namen je ustanovil dramatično šolo, v katero je povabil vse tiste člane posameznih politično obarvanih igralskih skupin, ki jim je pri srcu umetniško gledališko ustvarjanje. Ta zamisel se mu je v polni meri posrečila, s čimer pa je seveda zelo prizadel delovanje društev, ki jim je s tem svojim korakom odvzel najboljše moči. Najbolj prizadeto je bilo s tem delavsko kulturno-prosvetno društvo »Svoboda«, ki je naenkrat izgubilo svoje najboljše moči. O tem bomo kaj več izpregovorili pozneje. Skrbinšku je bila pač pred očmi želja ustvariti tak igralski zbor, s katerim bi mogel v Celju ustanoviti poklicno gledališče. Žal je bil čas, ki ga je preživel v Celju, prekratek, da bi bil mogel svojo zamisel uresničiti, sicer pa tedanje družbene in politične razmere v Celju pač še niso bile zrele za realizacijo tako velikopotezne zamisli. —
Podobna je bila situacija tudi takrat, ko je celjsko gledališče vodil Valo Bratina. Tudi on je stremel za tem, da bi Celje dobilo poklicno gledališče, toda iz istih vzrokov kot svoj čas Skrbinšek, tudi on ni mogel uspeti. Njegova kadrovska politika je bila ista kakor Skrbinškova in posrečilo se mu je pritegniti pripadnike različnih politično-ideoloških smeri in ustvariti z njimi nadpovprečen igralski ansambel. Pri sestavi svojega repertoarja je dal poseben poudarek izvirnim delom domačih avtorjev, kar mu je vsekakor šteti v veliko zaslugo. Razveseljivo je dejstvo, da so prav ta dela imela tako pri občinstvu kakor tudi pri kritiki največ uspeha: Remčeva »Magda«, krstna predstava Cerkvenikove komedije »Roka pravice«, Finžgarjev »Divji lovec« in seveda Cankarjevi »Hlapci«. Velik uspeh je dosegel z uprizoritvijo Tolstojevega »Vstajenja« in s Ha-škovim »Svejkom«, minus v njegovem repertoarju pa je vsekakor uprizoritev
Raupachove žaloigre »Mlinar in njegova hči«. — Naravnost revolucionarne pa so bile Bratinove inscenacije, s katerimi je zavrgel vso do takrat nepogrešljivo kuliserijo, ki jo je zamenjal in tako poenostavil z uporabo zaves. — Ena sama sezona, ki jo je Bratina preživel v Celju, je pač prekratka doba, da bi bil mogel uresničiti svoje načrte, kljub temu pa je posebno v pogledu moderne inscenacije njegova zasluga, da je celjsko gledališče v poznejši dobi hodilo vztrajno po njegovi poti. —
* * *
V dobi dveletnega premora v gledališkem udejstvovanju »-Dramatičnega društva«, ki se je omejevalo le na organizacijo gostovanj ljubljanskega in mariborskega gledališča, Celje vendarle ni ostalo brez Cankarja, čeprav le v izvedbah gostujočih gledališč. Tako je dne 16. X. 1929. 1. SNG iz Maribora na odru Mestnega gledališča uprizorilo v režiji Jožeta Koviča »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, dne 20. X. 1931 pa SNG iz Ljubljane »Kralja na Betajnovi« v režiji Cirila Debevca. Sezono 1931/32 je »Dramatično društvo« odprlo z gostovanjem SNG iz Maribora, ki je v režiji Jožeta Koviča uprizorilo dne 12. X.
1931.	1. Cankarjevo komedijo »Za narodov blagor«.
Do sezone 1936/37 ni bilo zdaj pod okriljem »Dramatičnega društva« uprizorjeno na odru Mestnega gledališča nobeno Cankarjevo delo več, šele 30. X. 1936. 1. je prišel ponovno do besede. Gostovalo je SNG iz Ljubljane s komedijo »Za narodov blagor« v režiji Bojana Stupice. To je bilo zadnje Cankarjevo delo, ki je bilo v organizaciji »Dramatičnega društva« uprizorjeno pred drugo svetovno vojno v celjskem Mestnem gledališču. —
* *
*
Iz pomanjkljivih virov, ki so nam na voljo, se da ugotoviti, da so leta 1934 celjski osmošolci v okviru dramsko-recitacijske akademije uprizorili eno dejanje Cankarjeve »Lepe Vide« v režiji Milana Košiča. Ker tudi o tej uprizoritvi manjkajo podatki, moremo o njej zapisati le toliko, kolikor smo mogli dognati: razen režiserja Košiča sta sodelovala še Milan Stante in prof. Klinc.
Iz vsega do zdaj povedanega je razvidno, da so bila od leta 1908 do leta 1936 v Celju uprizorjena razen »Romantičnih duš« vsa Cankarjeva dramska dela (»Lepa Vida« sicer samo v odlomku) v različnih zasedbah in v različnih režijah.
Kakor bomo videli pozneje, so bile v Celju uprizorjene tudi »Romantične duše« in sicer prvič leta 1920 v izvedbi članov dramskega odseka delavskega kulturno-prosvetnega društva »Svoboda« v režiji Gustava Vičarja, drugič pa
1.	1934 v režiji Cveta Vernika.
* * *
Pri predstavah, ki jih je uprizarjal Bratina, je — kar smo že povedali — sodeloval ansambel, sestavljen iz pripadnikov različnih političnih in ideoloških skupin, vsem pa je bil skupen en sam cilj: umetniško ustvarjanje.
Ze pred prihodom Vala Bratine v Celje so predstavniki teh skupin ustanovili skupen organ, ki so ga imenovali Gledališki seminar. To je v zgodovini celjskega gledališča gotovo najbolj pozitiven uspeh stremljenj po združitvi pri-
Gledališki seminar 1928. V prvi vrsti od leve proti desni: stoji Marica Frecetova (Kat. prosvetno društvo), sedijo: Anton Koren (KPD), Adolf Pfeifer (Dramat. društvo), Ivo Peršuh (KPD), dr. Anton Schtvab (Celjsko pevsko društvo), Fedor Gradišnik (DD), Marija Marolt (KPD), Karel Golob (KPD). V zadnji vrsti od desne proti levi četrti stoji Bogomir Skaberne (Delavsko kult. umet. društvo »Svoboda«). Manjka masker Riko Grobelnik (Telovadno d. Sokol)
padnikov raznih političnih gledaliških skupin. V tem seminarju so bili združeni člani »Dramatičnega društva«, »Svobode«, »Jugoslovanske strokovne zveze« in »Katoliškega prosvetnega društva«. V okviru tega seminarja je bil organiziran gledališki tečaj, na katerem so predavali: Marjan Marolt o slovenski izvirni dramatiki, Fedor Gradišnik o zgodovini gledališča in o sodobni režiji, dr. Anton Schwab o zdravstvenih vprašanjih, važnih za gledališke igralce, Ivo Peršuh o nalogi gledaliških uprav za dosego homogenosti igralskih ansamblov, Adolf Pfeifer o igralskih nastopih in Riko Grobelnik o šminkanju in maskiranju. — Najznačilnejši uspeh tega seminarja je bil gotovo ta, da je postal Fedor Gradišnik, član »Dramatičnega društva«, umetniški vodja gledališke družine »Katoliškega prosvetnega društva«. Kot tak je imel posebno v pogledu repertoarja popolnoma proste roke in tako je prišlo do njegovih režij in nastopov v dramskih delih, ki jih je prirejalo »Katoliško prosvetno društvo« v Narodnem domu in na lastnem odru v poslopju Ljudske posojilnice v Stanetovi ulici (danes kino »Metropol«). Bila so to naslednja dela: »Stilmondski župan«, »Othello«, »Revizor«, »Strahovi«, »Pri Hrastovih« ter Cankarjevi drami »Jakob Ruda« in »Kralj na Betajnovi«. — »Jakob Ruda« je bil uprizorjen dne 22. septembra 1929. Ohranjeni plakat (last Anice Turkove-Golobove) ima naslednji tekst:
V	spomin enajste obletnice smrti Ivana Cankarja, mojstra slovenske besede in oblikovalca slovenske duše.
Gledališka družina Katoliškega prosvetnega društva v Celju
V	nedeljo 22. decembra 1929 ob 4. popoldne v Narodnem domu v Celju
IVAN CANKAR:
JAKOB RUDA
Drama v 3. dejanjih. — Režiser: Fedor Gradišnik Pred predstavo spominski govor
Osebe:
Jakob Ruda, posestnik na Drenovem.....................Gradišnik
Ana, njegova hči.........................................Peršuhova
Marta, njegova sestra.................................Turkova
Ivan Dolinar, slikar..................................Peršuh
Peter Broš, podjetnik in trgovec......................Marolt
Dobnik, posestnik in gostilničar......................Jurač
Alma, njegova hči.....................................Tavčarjeva
Koželj, inžener.......................................Vizjak
Justin, učitelj.......................................Koren
Košuta, prejšnji pisar Rudov..........................Počkaj
Delavci. Gostje.
Vrši se na Drenovem v naših dneh.
Za boljše razumevanje drame je bila na lepaku objavljena kratka vsebina.
V	nabito polni dvorani Narodnega doma je predstava doživela popolen uspeh. — Tako je prvo Cankarjevo delo prodrlo na oder Kat. prosv. društva.
Uprizoritev »Kralja na Betajnovi« na odru »Katoliškega prosvetnega društva« in pred občinstvom, ki so ga v veliki večini sestavljali versko vzgojeni katoličani, je v slovenski gledališki zgodovini pač edinstven dogodek. S to predstavo je bilo zvezano praznovanje 25-letnice gledališkega udejstvovanja Fedorja Gradišnika. Letak, ki so ga za to priložnost izdali, ima dobesedno naslednje besedilo:
V	soboto 20. decembra 1930 ob 8 zvečer in v nedeljo 21. decembra 1930 ob pol 4 popoldne se pokloni Gledališka družina KPD v Celju spominu
velikega kladi var j a Ivana Cankarja
in praznuje 25 letnico gledališkega udejstvovanja svojega režiserja, tajnika in igravca, lekarnarja gospoda Fedorja Gradišnika z uprizoritvijo Cankarjeve trodejanske drame
KRALJ NA BETAJNOVI
Posetite v obilnem številu te prireditve, ki naj bodo viden izraz hvaležnosti široke javnosti za plemenito besedo Ivana Cankarja in požrtvovalno skromnost igravcu-idealistu!
Fedor Gradišnik, režiser in igralec
Jubilej Fedorja Gradišnika v »Kralju na Betajnovi«
V robato 20. deeembrn 1910 ob 8 zvceer in v nedeljo 21. deeembra 1910
ob pol 1 popoldne se iK.lb.ni Cilednliikn družina K PD v Celjn -p..
velikega kladi varja
Ivana Cankarja
in prn/mtjf 2' Irtnim gledališkega U(lrjdvo>anjii svojega režiserja, tajnika in igravco. lekarnarja gospoda
Fedorja Gradišnika
'■ uprizoritvijo Cankarjeve trodejnnike drame •
Kralj na Betajnovi
—------•-----—
te£e '	>e PrirrdHtr. ti a«, hoda .¡de» tor«« hv«lei.,o«.l tomk«
j«.arnli im jiirmetiilu beo-Ou Irma Cankarja la peirl.a.alna «trvmnarl Iprarca - *
*ATtVULA MOMOKJCV A Trat ARHA V CELJU
Obe predstavi, ki so ju Celjani obiskali v rekordnem številu, sta bili sprejeti z navdušenim odobravanjem. —
Edinstvene prireditve, ki jih je tista leta v zimskih sezonah prirejalo Prosvetno društvo, so bili »Prosvetni večeri«. Osrednja točka teh akademij so bili nastopi prominentnih slovenskih kulturnih delavcev, ostali del programa pa so izpolnjevali domači izvajalci brez ozira na njihovo politično-ideološko usmerjenost. Vsi ti večeri so bili vedno deležni rekordnega obiska Celjanov. Posebno živo se spominjam dveh takih prireditev: na eni je Milan Skrbinšek predaval o recitaciji in deklamaciji, na drugi pa Rihard Jakopič o svojih pogledih na upodabljajočo umetnost. To predavanje je Jakopič objavil v »Ljubljanskem Zvonu« 1932. L, str. 250—259, izšlo pa je tudi v knjigi »Rihard Jakopič v besedi« pod naslovom »Tovariši in jaz« (Kratek pregled našega umetniškega življenja od začetka 19. stoletja do danes). — Predavanje v Celju 1931. — (Slovenski knjižni zavod v Ljubljani 1947. 1.) To priložnost sem izkoristil za recitacijo Cankarjevih kritično-satiričnih del:
»Slovenski umetniki na Dunaju«,
»Slovensko ljudstvo in kultura«,
»Slovenci in Jugoslavija«,
»Slovenska kultura, vojna in delavstvo« ter »Očiščenje in pomlajenje«.
Na teh »Prosvetnih večerih« je ponovno nastopala s samospevi članica »Dramatičnega društva« Helena Rajhova. S posebnim navdušenjem so bile sprejete operete-enodejanke, ki sta jih izvajala na teh večerih Helena Rajhova in član Kat. prosvetnega društva Anton Koren. Avtor in režiser teh zabavnih operet je bil soprog Helene Rajhove dr. Stefan Rajh, pravtako član »Dramatičnega društva«. — Kot pevka je na »Prosvetnih večerih« s koncertnimi točkami nastopala tudi članica Celjskega pevskega društva Golobičeva.
* * *
Od leta 1931 do 30. X. 1936, ko je SNG iz Ljubljane v režiji Bojana Stupice gostovalo s komedijo »Za narodov blagor«, ni bilo v Celju uprizorjeno nobeno Cankarjevo delo več v organizaciji »Dramatičnega društva«. Leta 1936 je celjsko gledališče prevzel klerikalni režim mestne občine in »Dramatično društvo« je prenehalo z delovanjem vse do konca vojne. —
Toda tudi v tem obdobju — od 1936. 1. do 1941. 1. — Celje ni ostalo brez uprizoritev Cankarjevih del. S to ugotovitvijo se bomo lotili pomembnega poglavja v zgodovini celjskih uprizoritev Cankarjevih del. To nalogo je prevzelo delavstvo, organizirano v kulturno-prosvetnih društvih »Svoboda«, »Naprej« in »Vzajemnost« s svojimi dramskimi odseki. Pobudniki tega izredno plodnega gledališkega udejstvovanja so bili Slavko Šlander, Milan Košič, Peter Stante, Bogomir Skaberne, Gustav Vičar in drugi. Viri za to obdobje so žal pomanjkljivi, toda že iz teh, ki so nam na voljo, bomo mogli ugotoviti, da so organizatorji teh prireditev znali ceniti Cankarja kot borca za pravice in lepše življenje izkoriščanega delovnega človeka in so zato s tolikšnim navdušenjem uprizarjali njegova dela. —
Podatke o teh uprizoritvah posnemamo iz razprave, ki jo je o tem predmetu napisala Eda Komavli v Delakovi knjigi »Delavski oder na Slovenskem« in iz njene rokopisne razprave o življenju in delu dr. Bogomira Skaberneta. — Knjigo »Delavski oder na Slovenskem« Ferda Delaka je izdalo Mestno gledališče ljubljansko leta 1964 kot 24. zvezek »Knjižnice Mestnega gledališča«, rokopisno gradivo Ede Komavlijeve, igralke v skoraj vseh Cankarjevih delih, ki so jih uprizarjala takratna delavska kulturno-prosvetna društva v Celju, pa sta razpravi: »Življenjepis dr. Bogomira Skaberneta« in »Rojstvo in vzpon Celjskega studia in njegova vloga v gledališkem življenju mesta Celja«. —
Kakor svoj čas celjska Čitalnica in pozneje CPD, tako so imela tudi delavska prosvetna društva večne težave z društvenimi prostori, v katerih bi mogli nemoteno in mirno delovati. Večne selitve so silno ovirale društveno delovanje. Iz gostilne »Zeleni travnik« (bivši dom JLA v Zavodni, ki je danes porušen) so se selili v gostilno »Pri Jugoslovanu« v Gaberju. Po dolgotrajnih prošnjah so si priborili prostore v današnji Vodnikovi ulici, kjer je bila pod uradnim prostorom bolniške blagajne (danes Zavod za napredek gospodarstva) vinska klet. To klet so s prostovoljnim delom preuredili sami. V njo so namestili knjižnico in so v njej imeli tudi bralne vaje. (Tako poroča Eda Komavli v knjigi Ferda Delaka, stran 117 in 118.) —
O predstavah, ki jih je prirejala »Svoboda«, zvemo iz poročil Komavlijeve večinoma nepopolne podatke o točnejših datumih teh prireditev. O prvi predstavi dramskega odseka »Svobode« pa imamo v njenih zapiskih ohranjen točen datum. Dne 30. aprila leta 1919 so prvič nastopili pred javnostjo. Za nas je ta
Lutke Skabernetovega lutkovnega gledališča v Celju 1933. V sredini dijak Slavko Koncilja, ki je 1942 padel v partizanih
Bogomir Skoberne, režiser in igralec, umetniški vodja kulturno umetniških društev v Celju med obema vojnama
Stanko Gradišnik, režiser in igralec. Po odhodu Milana Skrbinška v Maribor leta 1920 je uspešno nadaljeval uprizarjanje Cankarjevih del
njihov prvi nastop zanimiv zato, ker so si zanj izbrali prav Cankarja, in sicer »Kralja na Betajnovi«. Takole poroča Eda Komavlijeva o tej predstavi: »S to Cankarjevo dramo — režiral jo je Janko Marn, ki je kreiral tudi glavno vlogo — je mladi delavski oder slovesno proslavil mednarodni praznik dela 1. maj. Predstava je imela velik uspeh in so igralci želi veliko priznanja.« Pisatelj Fran Roš, ki se je te predstave udeležil, se dobro spominja, da je pred pričetkom predstave govoril pesnik Fran Albreht o Cankarju in o pomenu 1. maja za svetovni proletariat. Predstava je bila po Fr. Rošu v veliki dvorani Narodnega doma, vendar to Roševo pričevanje ne drži. Predstava je bila v Mestnem gledališču, kar nam potrjuje notica v Novi dobi št. 40 z dne 26. aprila 1919: »Delavsko izobraževalno društvo »Svoboda« priredi v sredo, 30. aprila zvečer ob 7. uri v Mestnem gledališču v Celju Cankarjevo dramo v 3 dejanjih »Kralj na Betajnovi«. — Isto izjavlja tudi Milan Cetina, ki je v tej drami igral župnika. —
Da bi kaj več ugotovili o tej edinstveni uprizoritvi in sploh o delovanju »Svobode« v Celju, se je pisec te razprave obrnil na takratnega režiserja celjske »Svobode« Janka Marna, ki živi kot upokojenec v Mariboru, s prošnjo, naj nam pove kaj več o tej predstavi in o takratnem delovanju celjske »Svobode«. — Iz njegovega pisma z dne 7. VII. 1968. 1. posnemamo:
»Predsednik celjske »Svobode« leta 1919 nisem bil jaz, temveč moj oče Jože Marn. Dramski odsek in režijo pa sem vodil jaz. — »Kralj na Betajnovi« je bil
zamišljen kot nekakšen uvod v proslavo 1. maja 1919. Namenjen je bil predvsem delavcem, zato se je prodaja vstopnic vršila po tovarnah. Predstava 30. aprila je bila razprodana, prodajalci vstopnic pa so želeli, da se igra 1. maja ponovi, ker je bilo še dosti zanimanja. Tako se je potem zgodilo, da je bil v poslopju Mestnega gledališča prvič uprizorjen Cankar 30. aprila in ponovljen
1.	maja 1919. 1.« (Podčrtal F. G.) —
»Pred premiero je res govoril tov. Fran Albreht. Njegovemu govoru je sledila alegorična slika »Angel miru«, obdan s predstavniki raznih poklicev. V ospredju nakovalo in recitator — podpisani — z recitacijo: Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali...
Zasedba vlog je bila naslednja:
Kantor...........................
Hana, njegova žena...............
Francka, njegova hči.............
Nina, njegova nečakinja..........
Krneč ...........................
Maks, njegov sin.................
Župnik...........................
Bernot, Franckin zaročenec . . . Lužarica.........................
Janko Marn Esih Marica Marn Anka Marn Zlata Milan Košič Brezovšek Martin Cetina Milan Sabukošek Matija Sarlah Pina
Eda Komavli, igralka
Marija Jurmanova, igralka
»•Pri reprizi je odpadel samo govor tov. Albrehta. Predstavi pa ne bi bili tako uspeli brez pomoči tov. Jak. Vehovca, takratnega režiserja »Svobode« Ljubljana, ki je pomagal z nasveti in pri izbrušenju važnejših prizorov. — Fotografij, kritik ali kaj podobnega od takrat nimam. Mogoče, da je še kje kakšna moja slika iz tistega časa, vendar je nisem iskal in tudi ne želim, da bi bila objavljena.« (Podčrtal F. G.)
S tem pismom preskromnega Janka Marna je zdaj ugotovljeno:
1.	Predstavi sta bili dve in sicer 30. aprila in 1. maja 1919. 1. obe v Mestnem gledališču in ne v Narodnem domu.
2.	Pred predstavo je govoril Fran Albreht o Cankarju in o pomenu 1. maja za delavski razred.
3.	Znana nam je zdaj tudi popolna zasedba vlog te edinstvene uprizoritve »Kralja na Betajnovi« v izvedbi dramskega odseka celjske »Svobode« leta 1919 v režiji Janka Marna.
* * *
S posredovanjem upravnika mariborske Študijske knjižnice prof. Bruna Hartmana smo o tej predstavi prejeli še naslednje izpiske iz glasila jugoslovanske socialno-demokratične stranke »Naprej« za leto 1919. Za njegov trud, ki ga je imel s tem delom, se mu najiskreneje zahvaljujemo. —
»Naprej« leto III. št. 9, 1919, petek, 2. maja:
Veličastne manifestacije prvega maja v Slovenji, Celje. — Na predvečer so naši vrli sodrugi in sodružice v mestnem gledališču predstavljali Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«, zvečer so to igro na splošno zahtevo ponovili. —
»Naprej«, 7. maja 1919, str. 3 pa je o uprizoritvi sami objavil pod naslovom «■Vestnik Svobode« naslednje poročilo: »Celjska podružnica izobr. društva »Svobode« je priredila dne 30. p. m. slavnostno predstavo k prvemu maju v celjskem mestnem gledališču, živo sliko »Vstajenje« in Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«. Predstava je uspela nad vse pričakovano, zlasti, če pomislimo, da so diletantje prvič nastopili. Pokazali so, da se niso zbali velikega truda, ki ga zahteva ta igra. Pokazali so, da delavstvo ni samo za v tovarno od zore do mraka, temveč, da ima kljub velikemu trpljenju še vedno hrepenenje po izobrazbi. Tako je prav, sodrugi in sodruginje, le tako naprej, vsaj gre čas s hitrimi koraki naprej. Tudi za nas napoči kmalu nova doba. Tisti gospodje pa, ki še danes mislijo, da sta vidva delavec in delavka ustvarjena samo za tovarno, naj se uče od delavskih predstav, spoštovati delavsko voljo. Sodrugi in sodruginje! Prvič ste nastopili na odru in prvič ste nastopili lepo. Drugič pa boste izvršili svojo nalogo še popolneje. Igra sama na sebi zahteva že zelo izvežbane igralce, toda kot začetniki ste lahko zadovoljni. Kantor je bil prav dober, zlasti v prvem in drugem dejanju, enako Maks, samo svetujemo mu prav resno, naj govori bolj počasi. Župnik ima lep nastop, glas mu dela še preglavice, Franc se je v drugem dejanju malo izgubil v svoji vlogi. Kakor tudi sodnik v tretjem, kjer nastopi. Stari Krneč je bil zelo dober. Francka je bila povoljna, prihodnjič naj se le še bolj uživi v svojo vlogo. Hana je pogodila dobro svojo vlogo. Prav dobra pa je bila Nina in delavka. Manjše vloge so bile kakor za začetnike dobro izvedene. Gledališče je bilo razprodano. Sodrugi, sodruginje, ako boste tako pridni kakor ste pokazali to pot, boste ustvarili v Vaši podružnici Dramatični odsek, ki bo v ponos Celjskemu delavstvu. — Sledili sta uprizoritvi »Hlapec Jernej in njegova pravica« in »Hlapci«, ki ju je režiral Milan Košič. Košič je
v obeh dramah tudi igral. «Hlapci« so bili zadnja igra, ki jo je uprizoril dramski odsek »Svobode« v celjskem mestnem gledališču.« —
Datuma teh dveh uprizoritev nismo mogli ugotoviti. —
Komavlijeva pravi, da je navdušenje, ki je vladalo za delavski oder v prvih povojnih mesecih, začelo upadati, čim je v drugi polovici leta 1919 prevzel vodstvo celjskega gledališča Milan Skrbinšek. V svoj igralski ansambel je vabil člane različnih igralskih skupin brez razlike njihovega svetovnonazorskega prepričanja: Tako mu je uspelo pritegniti najboljše igralce delavskega odra, med njimi tudi Janka Marna, Milana Košiča in Marico Marnovo. Tako je ostal delavski oder brez režiserjev in brez svojih najboljših igralcev. Maloštevilni, ki so ostali zvesti delavskemu razredu, so po svojih najboljših močeh nadaljevali delo. Za svoje uprizoritve se jim je posrečilo dobiti dvorano v Narodnem domu, kjer so imeli svoje prireditve.
Delovanje te skupine je bilo kratkotrajno spričo dogodkov, ki so po letu 1920 onemogočili vsako udejstvovanje »Svobod« in drugih organizacij slovenskega delavstva. Ko je bila razglašena »Obznana«, je bilo seveda vsako javno delovanje delavstva — tudi kulturno — popolnoma onemogočeno.
Repertoar zgoraj omenjene igralske skupine je bil skromen in nezahteven. Cankar ni bil zastopan z nobenim delom. —
Mrtvilo je trajalo vse do leta 1925, ko je bil v Trbovljah kongres socialdemokratske stranke, na katerem naj bi se bila izgladila nesoglasja, ki so se pojavila med delavstvom. Poskus se ni posrečil. Po kongresu se je celjsko delavstvo razcepilo v več političnih frakcij. Začela sta delovati dva delavska odra: 1. dramski odsek delavsko-kmečke zveze in 2. dramski odsek pevskega
društva «-Naprej«. Vidni člani prvega so bili: Gustav Vičar, Franc Stojan, Jakob Butala in dr. Ta skupina je priredila v Narodnem domu nekaj predstav, a nobenega Cankarjevega dela. —
Med vodilnimi člani dramskega odseka društva «Naprej« so bili: Tone Jandl, Ciril Bern, Martin Plankar in dr. Ta skupina je uprizorila na odru Narodnega doma v režiji Toneta Jandla Cankarjeve «Hlapce«. Tudi za to uprizoritev se nam ni posrečilo ugotoviti datuma predstave.
Leta 1928 je končno prišlo do združitve vseh delavskih kulturno-prosvetnih društev. Osnovalo se je delavsko kulturno in telovadno društvo «Svoboda« s sedežem v Ljubljani, ki je ustanovilo svojo podružnico tudi v Celju. Dramski odsek celjske «Svobode« je leta 1928 uprizoril v režiji Gustava Vičarja Cankarjevo dramo «Romantične duše«.
Zanimivo je, da se je Gustav Vičar lotil prav Cankarjevega mladostnega dela «Romantične duše«, ki ga slovenska gledališča dotlej niso uprizarjala. Z uprizoritvijo te Cankarjeve drame so bila v Celju razen «Lepe Vide« (ki je bila na dijaški akademiji uprizorjena le v odlomku), igrana vsa Cankarjeva dela, med njimi tudi «Hlapec Jernej in njegova pravica« v dramatizaciji Ferda Delaka. — To je vsekakor ugotovitev, ki je tako za izvajalce kakor tudi za občinstvo izredno pozitivna. —
Kakor bomo videli iz nadaljnjih izvajanj, so se ravno režiserji «Svobode« lotevali še drugih, edinstvenih prijemov, da našemu človeku približajo Cankarja kot satirika in revolucionarnega kritika slovenske klavrne malomeščanske družbe. Pri tem moramo omeniti predvsem prizadevanja Gustava Vičarja, Bogomira Skaberneta, Slavka Šlandra in Milana Košiča.
* *
*
Leta 1929 je »Svoboda« končno dobila svoje društvene prostore v »Delavski zbornici«. S tem je bilo tudi njenemu dramskemu odseku omogočeno nemoteno delovanje. Do leta 1931 sicer niso uprizorili nobenega pomembnejšega dramskega dela, šele po letu 1931, ko je »Svoboda« dobila v svoje vrste več mladih revolucionarjev, je dramski odsek mogočno zaživel. Ustanovili so 30 članski govorni zbor, ki ga je vodil Slavko Šlander in režiral Bogomir Skaberne. Ta govorni zbor je prvič nastopil dne 7. maja 1931. 1. na »prosvetnem večeru« v veliki dvorani Narodnega doma. Na tem večeru je bila uprizorjena tudi prva slika II. dejanja Cankarjeve farse »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« v režiji Bogomira Skaberneta, ki je igral vlogo Petra, Jacinta pa je bila M. Krajnčeva. — Dne 18. junija 1932. 1. so delavci celjskih tovarn in tovarn sosednjih industrijskih krajev do zadnjega kotička napolnili Mestno gledališče, v katerem je gostoval ljubljanski »Delavski oder« z Delakovo dramatizacijo Cankarjeve povesti »Hlapec Jernej in njegova pravica«. Ta uprizoritev je imela velik vpliv na nadaljnje delo celjske »Svobode«. Še isto leto — 1932 — so uprizorili v režiji Bogomira Skaberneta Cankarjevo »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« — Jacinta je bila Eda Komavli, Peter Bogomir Skaberne, Zlodej Peter Stante. — Datuma te predstave nismo mogli ugotoviti. —
Na Silvestrovo leta 1932 je v dvorani Narodnega doma nastopil govorni zbor pod vodstvom Slavka Šlandra. Za nas je ta večer posebno pomemben zato, ker je bila na njem uprizorjena dramatizacija Cankarjeve satire »Anasta-
sius von Schiivitz«, ki jo je priredil Bogomir Skaberne. V glavnih vlogah sta nastopila Eda Komavli in Franc Kobula.
Ker bomo o življenju in delu Bogomira Skaberneta, tega požrtvovalnega, a po krivici pozabljenega kulturnega delavca, govorili obširneje pozneje, se bomo za zdaj omejili le na delo »Svobode« od leta 1932 do leta 1934, ko je prišel Cankar ponovno do besede. V tem obdobju je nastopil govorni zbor pod vodstvom Slavka Šlandra in Bogomira Skaberneta dvakrat na proslavah Marksove smrti, (18. marca 1. 1933 in 18. marca 1. 1934) ostali čas tega obdobja pa je v glavnem delovala dramska šola, ki so jo ustanovili za naraščaj dramskega odseka. Vodila sta ga Bogomir Skaberne in Milan Košič. —
Dne 24. februarja 1934. 1. je bil v Narodnem domu Cankarjev večer, na katerem so uprizorili dve sliki iz »Hlapca Jerneja in njegove pravice« ter drugo dejanje »Kralja na Betajnovi« v režiji Bogomira Skaberneta.
V sezoni 1934/35 je bila ponovno uprizorjena Cankarjeva drama »Romantične duše« v režiji Cveta Vernika.
Dne 7. julija 1935. 1. je bil v Celju znani veliki zlet »Svobod«, ki je bil povod za razpust vseh delavskih organizacij. Dramski odsek »Svobode« pa je kljub prepovedi vse do leta 1937, ko je bila ustanovljena »Vzajemnost«, nastopal pod imenom »Zarja«. Delovanje te organizacije je bilo sicer zelo živahno, vendar med uprizorjenimi deli ni bilo nobenega Cankarjevega. Šele 2. oktobra leta 1938 je ob obletnici njegove smrti »Vzajemnost« uprizorila v Mestnem gledališču »Hlapce« v režiji Jake Jerama. — To je bila zadnja uprizoritev Cankarja v izvedbi delavskega dramskega odseka v Celju pred drugo svetovno vojno. —
Stanko Perc, igralec
Tine Jurman, režiser in igralec
Na kakšni umetniški ravni so bile uprizoritve Cankarjevih del v izvedbi dramskih odsekov raznih delavskih organizacij — o tem nimamo nobenih podatkov. Razpoložljivi viri nam govore le o tem, da so bile vse uprizoritve Cankarjevih del dobro obiskane in z navdušenjem sprejete. Vsaj o tistih uprizoritvah, ki so jih režirali Milan Košič, Bogomir Skaberne in Gustav Vičar, pa lahko upravičeno trdimo, da so bile na dostojni umetniški višini. —
Pomen gledaliških prizadevanj Milana Košiča je v slovenski gledališki zgodovini dovolj izčrpno obdelan, zato o njem na tem mestu ne bomo podrobneje razpravljali. Za celjsko gledališko zgodovino je posebno pomembno njegovo delo v okviru Celjskega studia. S to ugotovitvijo pa smo se približali dvema, današnjemu pokolenju menda popolnoma neznanima, a za uprizarjanje Cankarjevih del v Celju pred drugo svetovno vojno izredno zaslužnima gledališkima delavcema — Bogomiru Skabernetu in Gustavu Vičarju. —
♦ * *
Dr. Bogomir Skaberne se je rodil dne 15. septembra leta 1903 v Celju. Po gimnazijski maturi je vstopil v uredništvo glasila socialdemokratske stranke »Naprej« v Ljubljani, nato pa v uredništvo »Belgrader Zeitung« v Beogradu, kjer pa ni ostal dolgo. Vrnil se je v Ljubljano in se vpisal na pravno, nato pa na filozofsko fakulteto. Posvetil se je primerjalni književnosti in slovanski filologiji. Na filozofski fakulteti je diplomiral leta 1930. — Po diplomi se je ponovno posvetil novinarstvu. Vodil je celjsko podružnico lista »Jugoslovan« in podružnico lista »Mariborer Zeitung«.
V času svojega službovanja v Celju je bil član slovenskega delavsko-prosvetnega društva »Svoboda«, v katerem je razvil živahno delovanje z uprizarjanjem Cankarjevih del, o čemer smo izčrpno govorili v pričujoči razpravi. Avtor te razprave si je na vso moč prizadeval, da bi kaj več zvedel o Skaber-netovi dramatizaciji Cankarjeve satire »Anastasius von Schiwitz«, a ni mogel dognati nobenih podrobnosti o tem. —
Kot predstavnik »Svobode« je Skaberne sodeloval pri ustanovitvi »Celjskega studia« in se tudi tukaj aktivno udejstvoval pri gledališkem ustvarjanju. Med drugim je nastopil kot Herman mlajši v Novačanovem »Hermanu Celjskem«, ki je bil v Košičevi režiji uprizorjen v mestnem parku. — Poleg gledališkega udejstvovanja moramo omeniti še Skabernetovo izredno požrtvovalno in uspešno delo z mladino. Ustanovil je lutkovno gledališče, h kateremu je pritegnil napredno dijaštvo in drugo celjsko šolsko mladino. —
Leta 1932 je Bogomir Skaberne prejel od mednarodnega sklada Aleksandra von Humbodta štipendijo, ki mu je omogočila, da je odšel v Berlin, kjer se je posvetil specialnemu študiju časopisne vede. Kljub štipendiji je živel v Berlinu v veliki bedi in v skrajnem pomanjkanju. Toda ljubezen do dela in želja, pomagati svojemu narodu, sta ga vzpodbujala k vztrajnemu delu. Na podlagi disertacije »Začetki jugoslovanskega tiska in težnje po jezikovni enotnosti« je dne 28. junija 1936. 1. promoviral kot prvi Slovenec za doktorja časopisne vede. Njegova disertacija je izšla v Berlinu v brošuri pod naslovom »Die Anfänge der jugoslawischen Presse und die Bestrebungen zur sprachlichen Einheit«. Leta 1937 je bila ta brošura razstavljena na novinarski razstavi v Ljubljani. —
V	Berlinu se je dr. Skaberne mnogo udejstvoval v življenju jugoslovanskih akademikov. Po doktoratu je ostal še nekaj časa v Berlinu, kjer je pomagal pri jugoslovanskem oddelku »Olimpiade 1936«.
V	domovino se je vrnil z vročo željo, nadaljevati z znanstvenim delom na področju časopisne vede. Toda ta njegova vroča želja se mu ni izpolnila. Naporni študij, pomanjkanje in beda so mu izpodkopali zdravje tako, da se je vrnil hudo živčno bolan. Zahrbtna bolezen ga je končno popolnoma strla. Komaj šestintrideset let star je dne 17. oktobra 1939. leta na svojem domu v Celju umrl. —
* * *
Kakor smo videli, je bil poleg dr. Bogomira Skaberneta najuspešnejši propagator in režiser Cankarjevih del v izvedbah članov kulturno-umetniških delavskih društev
Gustav Vičar. — Po poklicu je bil pleskar. Življenjska pot tega, za uprizoritve Cankarjevih del v Celju med obema vojnama tako uspešnega režiserja, je še danes več kot skrivnostna. Potrudili smo se, da bi razčistili uganko njegovega nenadnega odhoda iz Celja v Nemčijo in povod tega njegovega koraka. Kako je mogel tako napreden političen in kulturni delavec kar čez noč zapustili svojo družino in Celje ter oditi v Nemčijo? Njegovi še živeči sodelavci nam o pravem vzroku tega njegovega koraka niso mogli ničesar otipljivega povedati. Vsi pa se dobro spominjajo, da je odšel še pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo. Od njegovega stanovskega tovariša, pleskarskega mojstra Zdolška, ki je Vičarja dobro poznal, smo končno zvedeli, da živi v Celju
še njegova bivša žena, zdaj poročena Tepajeva, ki bi nam mogla kaj več povedati o svojem bivšem možu. Poiskali smo jo in na podlagi njenih skopih podatkov smo končno ugotovili naslednje: Gustav Vičar je bil rojen v Gornji Radgoni dne 24. avgusta 1899. leta. Zaradi svojega političnega in kulturnega delovanja v vrstah levo usmerjenega delavskega gibanja je bil od protiljudskih režimov stare Jugoslavije večkrat zaprt. — Doma je bil malo. Cez dan je opravljal svojo obrt, ponoči pa je bil na političnih sestankih, na gledaliških vajah in predstavah. Kadar je bil doma, je tičal v knjigah, ki jih je dobival od Bogomira Skaberneta. — Leta 1939 je kar čez noč izginil iz Celja in odšel v Nemčijo. Tu je pustil njo s tremi malimi otroki brez vsakih sredstev. Bili so to hudi časi za njo in njeno družino. V katerem kraju se zdaj njen bivši mož nahaja in ali sploh še živi, nam ni mogla povedati, ker se po svojem odhodu v Nemčijo ni nikoli več oglasil. Prepustil je njo in otroke usodi. — To je vse, kar smo mogli ugotoviti o Gustavu Vičarju na podlagi izjav njegove bivše žene.
* * *
Omenili smo že, da je bila zadnja uprizoritev Cankarja v tem obdobju dne
2.	oktobra 1938. 1. V režiji Jake Jerama je »Vzajemnost« uprizorila »Hlapce« v Mestnem gledališču. Ostalo gledališko delovanje pa so do 2. februarja 1941. L, ko so uprizorili svojo zadnjo predstavo, veseloigro »Nebesa na zemlji«, vodili naslednji režiserji: Slavko Šlander, Cveto Vernik, Ivan Šalamun, Jaka Jeram in Danilo Langus. —
Vsekakor je uprizarjanje Cankarjevih del v izvedbi celjskih delavskih kul-turno-umetniških društev pomemben dogodek v naši gledališki zgodovini. —
Les oeuvres de Cankar à Celje
Fedor Gradišnik, pharmacien, ancien metteur en scène et acteur de la Société dramatique de Celje, puis directeur du Théâtre professionnel de Celje étudie de près la vie culturelle de Celje et en particulcr sa vie théâtrale. Il nous donne ici une étude systématique des représentations de Cankar entre les années 1907—1945, préparées par la Société Dramatique (existant jusqu’en 1936) ainsi que par de nombreuses associations d’amateurs du théâtre dans la ville de Celje. Le nombre de ces représentations est très élevé de sorte qu’il dépasse celui des représentations de Cankar à Maribor, Trieste et même Ljubljana.
Dušan Moravec
Cankarjeve drame v Trstu
V tistih letih, ko je pisal Ivan Cankar svoje pi*ve drame, je bilo na Slovenskem eno samo umetniško gledališče, pa tudi to jih je uprizarjalo z veliko zakasnitvijo (Jakob Ruda, Kralj na Betajnovi) ali jih je sploh odklanjalo (Romantične duše, Za narodov blagor); tuji odri so jih sprejemali poredko (Jakob Ruda, Zagreb 1900; Za narodov blagor, Praga 1905). Pohujšanje je bilo prvo Cankarjevo delo, ki je našlo milost ljubljanskega Deželnega gledališča takoj ob rojstvu in hkrati prvo, ki ga je vsaj ob gostovanju na koncu sezone moglo spoznati občinstvo zunaj glavnega mesta (Gorica, Maribor, Celje, Ptuj 1908). Trst je sicer imel že od leta 1902 svoje Dramatično društvo in temu je bil od leta 1905 na voljo novi Narodni dom s prostorno gledališko dvorano, vendar v repertoarnih pregledih tega društva Cankarja zaman iščemo. Prav tisto leto, ko je Cankar prvikrat predaval tržaškim delavcem, je preraslo Dramatično društvo v poklicno Slovensko gledališče v Trstu (1907), vendar je prva sezona v novih delovnih pogojih minila še brez Cankarja. Šele leto kasneje je novo gledališče uprizorilo Kralja na Betajnovi. Toda, na odru, ki je pokazal kasneje (1919) tako izjemno naklonjenost do Cankarjevega dela, je ostal Kralj na Betajnovi v vsem obdobju do prve svetovne vojne osamljen.
1
Vendar je bila tržaška premiera Kralja na Betajnovi, pripravljena 18. oktobra 1908, izjemen dogodek. Lahko bi rekli, da je bila to prva slovenska uprizoritev te Cankarjeve drame: ljubljansko krstno predstavo v letu 1904 je pripravil češki režiser, pa tudi prav vse glavne in pomembnejše vloge so upodobili češki igralci. Ena sama izjema je bila pri tem: Verovškov župnik. Zdaj, v letu 1908, je imel Anton Verovšek v rokah umetniško vodstvo novega Slovenskega gledališča v Trstu in prav gotovo je bila predvsem njegova zasluga, da je mogel Cankar spregovoriti z drugega domačega poklicnega odra. Hkrati pa je bila to za slovenskega gledališkega umetnika vabljiva priložnost in kot režiser si je mogel pridržati vlogo, ki ga je prav gotovo vabila že ob ljubljanskem krstu: v Trstu je nastopil kot Kantor, okrog sebe pa je zbral takratne popularne tržaške igralce: Francko je igrala Mekindova, Nino Janova, Maksa Viktor, Krneča Hlača, župnika Bratina, Bernota Veble itd.
Tržaški listi, zlasti dnevnik Edinost, so več dni zapored z vso simpatijo naznanjali Cankarjev tržaški krst: njegovo dramo so imenovali »cvet domače

W' ' vtVi
‘■tZ~
Ü
IRAMATIČI10 DRUŠTVO v TRSTU.
Dt‘ pr. 81
V nedeljo dne 18.
ttt Prvikrat
oktotjw ob 8, urt zvečer
N
!

Drama v ÿ (tajatijili. Spihal ^Ivhii
R«iUar A.VTO* VBBÔVÎEfc. T w|W
o s h; 11 K; m
. .tJOZ/Etr K VjftT GK. ,í¡V>rikHnt...................... Vcruviek . -
IIA N \, njr^nvii /i na .............................Vebleva
niANCI.A. njun-i h' i.............................. . AltiLLijitr'i 'r_ ._
»•«•jH t;k.	■	................
I « \.',VrtJ.	|*1 I.■!..,> I	* ■ , .... y,
N IN \, «nr/iitmCB K »titoijna, U-lt tna ,............Pinota
KïfNW.Y nektluj kriro.ir in ¡.tacunar..............■ . Hajntr
M AK.s. njegov »m. .........................Viktor a -
ZLTMK ... • • ,.............................i.'-r • ßrutiniim '
Kantorjev oskrbnik 1.................. ,.............Potar
KOHMVKC-.	................ fíoUtlnwli
■	1. ktiifct...........;...............................Köret
6 . .
Vi i H v jç-eul é malem njAtii-
C6H6 '1 iY/ Uri K : ^l’1'
4t
70
\ ur
VH e pridirjaj L \ . Ji L-*\ •
I
' • ' ■ V'S • • • • » 1
I Ojnik<j : rj viJnMip vetiifi- '•
(ra J.rftli'ji ) . . j , - «O
V«topnlCf- so v pri dprodajl v pobot« MIT Damo na) bi*noy»
t-t i
1 1.0 1 ho - 70
r—
Slilc/i M» ;;.ili reji .
a tía /alcnji 2. -4. n«|>ulutl'i4¿ii V reildjo tlop
brez kloii /frm.
ILhroz hlc
Prihodnja predstava 24. oktobra.


ixirr
*Kralj na Betajnovi« v Trstu oktobra 1908
=®a(5
	n SLOVENSKO GLEDALIŠČE n ■^'-•JJTRSTjL^- V čctrtcK. 10. eprtl« 1919 ob 8 zveier 1 i itt umil 1M1 lil			 |
LEPA VIDA Spini Ivan tanka; Bckvc MA*a SkrMnlcI		
□ □ □ l.c=>	osebe SMa 8Snn 	n tl* •> ■	□ □ □ -<=33ke*
	CLNt • V- MlA ■ ^ ■	
	V	aeil«t|o. line IJ apnla 19111 ob 3 pupoUnt JHVM LOVEC". * i rvricr ..LEPA VIDA". V	ielrlrt. <fce 17 jpou 1919 ob n Mte „ZA NABODOV HLAOOS" m pi»e»i«T» T ciklu ttoktmklb dd M A rc«kn»a: „TEKMA“.	
Skrbinškova tržaška uprizoritev 1919
ZA HARODOU BLAGOR
(■NA >0 V.
umetnosti«, »najboljšo Cankarjevo dramo«, vnela pa se je tudi pravda za Cankarja med meščanskim tiskom, ki ga je predstavljala Edinost in med socialističnim Delavskim listom. Edinost je namreč zapisala pred premiero med drugim tudi misel, da »naj se o Cankarju že reče kar se hoče, dejstvo je, da je on najzanimivejša sedanja prikazen v slovenski literaturi in skoraj edini resnični slovenski dramatik« — socialistični list pa je na prvi del tega stavka ostro reagiral. Da pripomba Edinosti ni mogla biti mišljena žaljivo, priča že prvo poročilo, objavljeno dan po premieri o »razmeroma jako polni hiši«, o občinstvu, ki je »z velikim zanimanjem sledilo izvrstni interpretaciji« in na koncu vsakega dejanja »burno aklamiralo igralce«, medtem ko je bila v dvorani »grobna tišina, ko so se proizvajale na odru razburljive scene«, skratka, predstava je »vrlo dobro uspela«. Tri dni kasneje je Edinost znova pisala o tej predstavi. Poročilo, ki ga je podpisal Petronius, je še posebno pomembno zaradi kritikove trditve, ki se v osnovi razlikuje od nekdanjega stališča ljubljanskega gledališkega vodstva: da namreč Kralj »spada na oder in je spisan zanj«. Posebej je bil pohvaljen Verovšek kot režiser in igralec naslovne vloge, njegova interpretacija je bila »premišljena in logična«, v nekaterih prizorih pa je učinkovala »mozeg pretresujoče«.
Delavski list, glasilo slovenskih primorskih socialistov, je objavil v isti številki kakor že omenjeno polemično gloso tudi kratko poročilo o predstavi O drami sami ne govori, uprizoritev pa mu je bila »v splošnem jako dobra« in posebej so bile podčrtane zasluge Antona Verovška, ki »je znal v preveč kratkem času spraviti na oder to krasno delo.« (DL 23. oktobra 1908.) Zelo kratko je bilo tudi poročilo Rdečega prapora. »Izvrsten« je bil samo Verovšek, Janova »jako dobra«, nekateri prizori pa so bili »precej diletantovsko izvršeni«. Poslušalci so bili po informaciji tega lista — »večinoma socialni demokratje«. (RP
24.	oktobra 1908.)
Dobro leto po Kralju so v Trstu resno razmišljali o tem, naj bi uprizorili po zapletih z ljubljansko cenzuro novo Cankarjevo delo, Hlapce. Najprej so določili dan in kraj, ko naj bi Cankar sam bral svojo dramo v Trstu — 8. januarja 1910 v Delavskem domu. Ivan Regent pa je dal ob tej priložnosti celo pobudo, naj bi se pisatelj dogovoril raje s tržaškim Dramatičnim društvom, ki naj bi v Ljubljani prepovedano delo uprizorilo s sodelovanjem ljubljanskih igralcev. Zal se je kasneje vsa stvar tako zapletla, da ni bila uresničena ne prva ne druga misel. Ko pa so Hlapci končno doživeli krstno predstavo, četudi šele v letu 1919, se je to vendarle zgodilo — ne v Ljubljani, ki je takrat že živela v novi jugoslovanski državi, temveč v — Trstu.
2
Takrat, med januarjem in majem 1919. leta je uprizorilo Slovensko gledališče v Trstu, ki ga je vodil Milan Skrbinšek, v njegovi režiji kar pet Cankarjevih dramskih del, to se pravi vse razen obeh mladostnih besedil, Romantičnih duš in Jakoba Rude. To je bil izjemen in nadvse pomemben dogodek, saj je dalo ljubljansko gledališče takrat na spored samo dve Cankarjevi drami, Jakoba Rudo in Kralja na Betajnovi.
Milan Skrbinšek pripoveduje v svojem Gledališkem mozaiku (Lj. 1963), da je »v bridek spomin pred enim mesecem umrlega Cankarja priredil Cankarjev
Mario Šimenc, igralec ¿upnika v >*Hlapcih« 1919
Milan
večer z uprizoritvijo Kralja na Betajnovi in se obenem odločil, da uprizori v tisti seziji vsa Cankarjeva dramska dela«. Načrt je skorajda izpolnil (Romantičnih duš v tem načrtu ni bilo, ker je bil rokopis še v rokah nekdanjega založnika), le za Jakoba Rudo mu je »že zmanjkalo časa«. Dnevnik Edinost je poročal o tem večeru: »Na tih, skromen, a vendarle svečanosten način je počastil slovenski Trst spomin pisatelja Ivana Cankarja, ki je tako silno ljubil naše morje. Naše malo gledališče, ki vrši tako važno kulturno nalogo, še ne dovolj cenjeno in pripoznano, je uprizorilo Kralja na Betajnovi, Cankarjevo ne najboljše, a vendar za oder najbolj dozorelo delo... Pred igro nam gospodična Marija Kmetova sicer ni pojasnila bistva in pomena Cankarjeve umetnosti, pač pa je z izbranimi, gorko občutenimi besedami ustvarila potrebno razpoloženje za Cankarjev večer, kar je bil pač gotovo njen namen.«
Poleg Skrbinška, ki je igral Kantorja, je nastopil v vlogi Maksa Jožo Mar-tinčevič, Francka je bila režiserjeva sestra Štefanija Skrbinškova, župnik Marij Sila, Bernot Emil Kralj itd. Bil je prav gotovo pomemben dogodek za Trst in igralec Maksa ga je pozneje, ko je v Zagrebu slavil 35-letnico svojega dela, takole opisal: »Gledališče je bilo natrpano, rdeče cvetje je padalo na nas z vseh strani in ljudje so bili tako pretreseni in prevzeti, da niso mogli niti ploskati, temveč so stali verno, dostojanstveno, s solzami v očeh, ponosni na svojega velikega pisatelja in naše gledališče. Spomin na to predstavo me še danes pretrese.«
Po Skrbinškovem odhodu so v začetku leta 1920 dve predstavi njegovega cikla na novo uprizorili. Na letakih je zapisano ime režiserja Emila Kralja, vendar gre v osnovi za obnovitve Skrbinškovih uprizoritev iz prejšnje sezone. Zaporedje vseh Cankarjevih predstav v Trstu po Kralju v letu 1908 in pred požigom Narodnega doma je bilo naslednje:
Kralj na Betajnovi, 11. januarja 1919, rež. M. Skrbinšek.
Lepa Vida, 10. aprila 1919, rež. M. Skrbinšek.
Za narodov blagor, 16. aprila 1919, rež. M. Skrbinšek.
Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 17. maja 1919, rež. M. Skrbinšek.
Hlapci, 31. maja 1919, rež. M. Skrbinšek.
Hlapci, 8. februarja 1920, rež. E. Kralj.
Za narodov blagor, 4. marca 1920, rež. E. Kralj.
Najpomembnejši dogodek med vsemi temi premierami pa je bila kajpada krstna predstava Hlapcev, ob rojstvu prepovedane in v Ljubljani tudi še do takrat neuprizorjene drame. To ni bilo naključje, temveč zavestno dejanje, ki so ga Tržačani javnosti odkrito razložili: »Morda tudi v letošnji sezoni razmere tam gori niso dozorele toliko, da bi bili smeli ,Hlapci' na oder, ne da bi bilo zaradi njih toliko in toliko najbridkejših zamer in ravno toliko najhujših očitanj.«
Krstno predstavo Hlapcev so oblikovali poleg režiserja Milana Skrbinška naši takratni tržaški igralci: Emil Kralj (Jerman), Mario Šimenc (župnik), Terčič (nadučitelj), Jožo Martinčevič (Hvastja), Marij Sila (Kalander), Ida Kavčičeva (Lojzka) in drugi. Četudi je prišlo delo na oder z zakasnitvijo celega desetletja, ga Trst kajpada ni sprejel kot pietetno uprizoritev dela iz preteklosti, temveč kot živo, aktualno dramo, kar so npr. v poročilu tednika Njiva posebej pouda-
rili: x— To je bilo v ,onih‘ časih — hvala Bogu! Namreč včeraj; pravzaprav, če dobro premislimo, je danes v bistvu še tako in bo jutri menda prav malo drugače... Kako v živo je Cankar zadel s to svojo dramo, vidimo že iz tega, da ni bil nihče z njeno tendenco zadovoljen, ne .liberalni1 hlapci-učitelji, ne njihovi klerikalni gospodarji.«
Nekaj mesecev zatem, ko je Cankar zadnjikrat spregovoril z odra Slovenskega gledališča v Trstu, so požgali ponosni Narodni dom v središču mesta. Spočetka so člani nekdanjega poklicnega gledališča še nastopali, tudi s Cankarjevimi deli, na obrobnih in okoliških odrih, kmalu za tem pa so bila vsa toliko obetajoča prizadevanja zatrta za celih petindvajset let.
Jernejeva pravica
Kolektivna drama v osmih slikah.
Na besede IVANA CANKAHJA napisal Ferdo Delak. Režiser in scenograf: Ferdo Delak. Diapozitivi Lj. Ravnikar'.
Hlapec Jernej, prvi besednik zbora ■ • •	. Just Košuta
Goatačev, študent		■ Jože Tiran
Gosposka, ki predstavlja Gospodarja	
Župana	1
Mladega sodnika	Rado Nakrst
Jezičnega dohtarja \	
Župnika	
V zboru sodelujejo člani in dobrovoljci Slovenskega Narodnega gledališča za Trst in Primorje.
%
Odmor po 4. sliki.
Pnalen 2 decembri 1945 v Trsta ob 15. url v gledališču »Penice*
Prvi Cankar v novem tržaškem gledališču (1945)
Ob koncu leta 1945 je bila po dolgotrajnih zapletih v gledališču Fenice prva predstava novega Slovenskega narodnega gledališča v Trstu. Izbrali so Cankarjevo delo: Jernejevo pravico, ki jo je za gledališki oder priredil in uprizoril Ferdo Delak. Igra je imela res, kot je zapisal tržaški književnik Andrej Budal, v tistem zgodovinsko važnem trenutku globok simbolen pomen in režiser Ferdo Delak je podrobneje razložil namen take odločitve: »-Ta živa in plastična, globoko pretresljiva oblika krivice, močno človeška, čustvena in umska manifestacija pravice, maestozna in včasih celo patetična himna vsega delovnega ljudstva — naj za nas vse manifestira, naj izpove naše in našega naroda gledanje, ki ga je jasno in glasno izgovoril največji slovenski pisatelj Ivan Cankar.«
Po tem prvem Cankarju, ki so ga oblikovali poleg režiserja Delaka novi člani ansambla Just Košuta (Jernej), Jože Tiran (Gostačev študent) in Rado Nakrst (v petih vlogah, ki simbolizirajo Gosposko), je začel svoje delo pri oblikovanju Cankarjevih dram na tržaškem odru mladi režiser Jože Babič. Najprej, v sezoni 1947/48, je uprizoril takrat povsod in največ igrano dramo, Kralja na Betajnovi. Kantor je bil Milan Košič, Francka Zlata Rodoškova, Maksa pa sta izmenoma igrala Jožko Lukeš in Rado Nakrst. Leto dni kasneje, neposredno po Janovi uprizoritvi v Ljubljani, je pripravil Babič v Trstu svoje Hlapce z Nakr-stom v vlogi Jermana, z Rodoškovo kot Lojzko, sam pa je igral župnika. Uprizoritev je želela biti kar se da zvesta Cankarju: »Naša dolžnost je, ustvariti na odru živega in resničnega slovenskega človeka, izluščiti vsako, tudi najbolj skrito pesnikovo misel ter iskreno in nepotvorjeno tolmačiti veliko idejo Cankarjeve umetnine«, tako je zapisal pred premiero.
Ob četrti povojni uprizoritvi Cankarjevega dela v Trstu, ob komediji Za narodov blagor (1950/51) je gostoval kot režiser Slavko Jan in pripravil novo uprizoritev z jubilantko Nado Gabrijelčičevo v vlogi Helene in z Radom Na-krstom v vlogi Ščuke. Režiserja so vodila zdrava načela: da je Ščuka središče, v njem je etos komedije; da danes ni več važno, če so bile Cankarju pri oblikovanju komedijskih značajev vzor postave iz tedanjega družabnega življenja; naj bodo na odru ljudje, ne karikature, predstava naj se ogiba cenenega pretiravanja.
Sledili sta spet dve igri v Babičevi režiji. Najprej farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, pripravljena v sezoni 1953/54. Vladimir Bartol, ki je spremljal Babičeve priprave, je v Gledališkem listu poudaril, da gre v tem primeru za drugačno odrsko delo in hkrati za drugačno interpretacijo: »Če si je Cankar delo zamislil simbolično, naj simbolično tudi ostane«, kajti Pohujšanja ni mogoče spraviti na skupni imenovalec realističnih upodobitev, kakršne so bile prejšnje. Režiserjevo vodilo je bilo, da je »treba predvsem rešiti Cankarjevo misel in lepoto besede, Bartol pa je celo sodil, da je potrebno »pomanjkljivi zaplet izpopolniti z režiserskimi domislicami, ki jih je Babič iznašel dovolj, med njimi nekatere prav posrečene.« Jacinto in Petra sta upodobila pri tej predstavi Štefka Drolčeva in Miha Baloh, Zlodeja pa Rado Nakrst.
Zadnja Babičeva režija Cankarja v Trstu, v sezoni 1955/56, je bila odrska podoba Martina Kačurja s Stanetom Raztresenom v naslovni vlogi, pripravljena natančno deset let po Delakovi Jernejevi pravici. Pobudo za novo interpretacijo je dala režiserju Smerdujeva priredba leto prej v ljubljanskem Mestnem gle-
dališču, vendar Babiča »asketsko pietetni odnos« do Cankarja, ki je bil po njegovi sodbi značilen za Smerdujevo delo, ni zadovoljil in je svojo zamisel takole razložil: »Umetniška sila in ves čar povesti je v Cankarjevem razmišljanju o svojem junaku in v Kačurjevih samogovorih, ki se proti koncu njegove tragične poti sprevračajo v pošastne sanjske privide. Seveda narekuje takšna dramatizacija posebno zvrst odrske oživitve in igre. Realni svet se prepleta s sanjsko prispodobo, kruta resničnost s poetičnim hrepenenjem.« Kačurja je želel postaviti na oder ne kot zgodovinsko dramo, marveč kot problem, kot človečanski problem, ne le slovenski.
Poslednji tržaški Cankar sega že v našo najbližjo sodobnost: novi Hlapci režiserja Branka Gombača v sezoni 1965/66. Novi župnik je bil zdaj že Jožko Lukeš, Jermana je igral Stane Starešinič, Lojzko Lidija Kozlovičeva.
Tako je doživel Cankar v povojnem Slovenskem gledališču v Trstu sedem različnih uprizoritev in še gostovanje ljubljanske Drame s Hlapci (1954). Zaporedje teh sedmih predstav je bilo naslednje:
Jernejeva pravica, 2. decembra 1945, prir. in rež. F. Delak.
Kralj na Betajnovi, 23. decembra 1947, rež. J. Babič.
Hlapci, 17. decembra 1948, rež. J. Babič.
Za narodov blagor, 21. aprila 1951, rež. S. Jan.
Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 29. novembra 1953, rež. J. Babič.
Martin Kačur, 10. novembra 1955, prir. in rež. J. Babič.
Hlapci, 2. decembra 1965, rež. B. Gombač.
Ce ne štejemo mladostnih del, Romantičnih duš in Jakoba Rude, so bila uprizorjena v tem obdobju vsa »popularna« Cankarjeva dramska dela; pogrešamo le Lepo Vido, to sicer tako poredko igrano dramo, ki pa bi sodila ravno med iskanja tega živega gledališča. Dve odrski priredbi pripovednih del, Hlapca Jerneja in Martina Kačurja, dajeta našemu pregledu svojevrstno mikavnost in prav gotovo bogatita izjemni delež, ki ga je dal Trst k razumevanju in popularizaciji Cankarjevega dela tako v prejšnjem kakor v sedanjem obdobju.
Les pièces de Cankar à Trieste
La première pièce de Cankar représentée à Trieste fut »Le roi de la Betajnova«. La représentation a eu lieu en 1908 au Théâtre professionnel Slovène de Trieste qui était alors encore à scs débuts. Plus tard, en 1919, le metteur en scène Milan Skrbinšek prépara un cycle de 5 pièces de Cankar dont la première des »Valets«. Cependant, cette activité théâtrale de Trieste si promettante à ses débuts a été complètement arrêtée par la pression croissante du fascisme; en plus, la Maison Nationale où avaient lieu les représentations a été incendiée. Il n’a été possible de réanimer le théâtre à Trieste qu’après 1915. Le nouveau théâtre Slovène donna comme première représentation une oeuvre de Cankar: »Le Valet Barthélemy et son droit«, nouvelle dramatisée par Delak. D’autres pièces de Cankar ont été repésentées, principalement dans la mise en scène de Jože Babič. En tout, Trieste a préparé dans les périodes antérieure et contemporaine 14 différentes représentations de Cankar. Hormis deux oeuvres de jeunesse de Cankar toutes ses pièces ont figuré sur le répertoire de ce théâtre.
Dušan Moravec
Cankarjeve drame na tujih odrih
Cankarjevo mesto v svetu, niti v slovanskem in jugoslovanskem kulturnem prostoru, še zdaleč ne ustreza pomenu njegovega dela. To spoznanje velja za pisateljev dramski opus še bolj kakor za pripovedna dela in potrjujejo ga vsa tri obdobja: Cankarjeva doba, to se pravi leta pisateljevega življenja; čas med obema vojnama, ko je dobilo njegovo delo vsaj doma pravično oceno; naš čas, ki se Cankarja marsikdaj že ogiba ali pa ga hoče za vsako ceno in na silo aktualizirati.
Petdesetletnica pisateljeve smrti in razstava, ki smo jo ob tej priložnosti pripravili za Sterijino pozorje v maju 1968, sta nam dali priložnost in hkrati zastavili nalogo, naj bi zbrali kar največ gradiva o poteh Cankarjeve drame na neslovenske odre. S tem namenom smo skušali dokumentarno gradivo, ki ga že hrani Slovenski gledališki muzej (letaki, fotografije, bibliografski podatki) izpopolniti z gradivom, ki je še v gledališčih samih. Zal je bil uspeh teh prizadevanj skromen, saj mnoga gledališka vodstva ne na naše prošnje ne na posredovanje Sterijinega pozorja niso odgovarjala, bodisi ker nimajo ne gradiva ne evidence svojih predstav polpretekle dobe, bodisi zato, ker za mnoga sedanja vodstva razvoj gledaliških hiš pred njihovim nastopom očitno ni zanimiv.1
a)	Cankarjeva doba
V Cankarjevi dobi, to se pravi v času pisateljevega življenja — od objave prvega dramskega besedila (Jakob Ruda, 1900) pa do smrti (1918) so bile uprizoritve njegovih dram zunaj Slovenije, pravzaprav že zunaj Ljubljane, prava redkost. Celo slovenska mesta Gorica, Celje, Maribor in Ptuj so imela v poletju 1908 prvo priložnost, da so poslušala Cankarjevo besedo ob gostovanju ljubljanskih igralcev s Pohujšanjem. Drugi slovenski poklicni oder, Slovensko gledališče v Trstu, ki je neposredno po pisateljevi smrti tako široko odprlo vrata njegovemu delu, je imelo v času pisateljevega življenja komaj eno delo na sporedu (Kralj na Betajnovi, 1908).
Vendar, en sam osamljen in zato toliko bolj dragocen primer je treba prav posebno podčrtati: še tisto leto, ko je doživel Jakob Ruda krstno predstavo in knjižno izdajo v Ljubljani, je uprizorilo to delo Hrvatsko zemaljsko kazalište
1	Sleherno dopolnilo, ki bi nam ga na pobudo teh vrstic kdorkoli poslal, bomo radi objavili v prihodnjih zvezkih Dokumentov.
v Zagrebu (22. decembra 1900). Predstave na zagrebškem odru si je želel Cankar že med pisanjem drame, zasluge za uresničenje te želje pa gredo prav gotovo predvsem, če že ne v celoti tedanjemu članu zagrebške Drame, našemu Ignaciju Borštniku: ta je dramo prevedel, bil je njen režiser, sam je upodobil vlogo Kantorja in Ano Zofija Borštnik-Zvonarjeva, v ostalih vlogah pa so sodelovali najuglednejši člani takratnega zagrebškega gledališča (Andrija Fijan, Mišo Dimitrijevič, Ljerka Šramova, Milica Mihičič, Gavro Savič itd.). Predstava je bila sprejeta v veliki meri s simpatijami, vendar ponovitve ni doživela, predvsem pa: ostala je edino Cankarjevo delo, uprizorjeno v času njegovega življenja na kateremkoli jugoslovanskem odru.2
2	Prim. Zbrano delo Ivana Cankarja III, str. 345 in nasl.; S. Batušič, Živa beseda Ivana Cankarja na zagrebškem odru, Dokumenti SGM 6—-7, str. 7 in nasl. (tudi za nadaljnja poglavja).
Cankar prvič v Zagrebu
Hrvatsho zemaljsko
kazalište u Zagrebu.
\J gubotu 22. pronlncH 1900.
iVinlftlava 100. U predbrojel. Serija IV. Nepar broj IS.
I*rv1 pat i
JAKOV RUDA.
Drama o tri dna. Napivan Ivan Cankar O Sl O S ZE3 z
1
Jakov Kihi«. |rufdmk n Drenovcu Ana. tiiiyma kri .	. .
Maria.	»**»tra	.
hat. Dolinar, thknr .	-
1‘elar Mn*, poduretutk i trgov*«'
I »obrni.	i gott ionir.tr
A Ima. njrpnsa k«S	...
Kotel). ipJrmik.....................
Justin. ualclj ....	.
Kolut«. bivti Hu«lli< ptaar ....
G Boriimk. Gdja. H«»Tilnik. Gdjira Nlthh'i.* G. Kijan.
G. Dimitrijevi«'. O. Savič.
Gdja. Sram.
G. itatkoTH(.
G. Kandučar.
G. Markovi
Rarfniri.	Cin w »biva na Drvnovru. Sadainjc doba.
I' 4-k'uu. a» ar ul «ur. (irr.lOa i a ntkair. »rijc<ß kupljco* uUnint ■ n [4t-WU.il. kefnm m OT» n»J»-
••V'Ma«» <6 •* nr|-i»r*l»U I•!«.■■ 4.«i•	do • »»II imdU*1 r«d«r tol Ha*»,ii<» In«.*« j«d «ob* m
jr .».-4	Ato -n M «M. • idam'i unuj'tllli <l l-maal.. c- >a»ü m>. da -1 jr ti«... i,".*.;«"»'- koatufl l.h> rr tako
«¿ua«ti i* or»«	*t- •* «aot /-lan »»tna l od draju tli Inj-i i.luui ubivsi dnjtftm. U Jrtvan •lo’»-
K«m inf«’, e» (f'ot«.i!«*i eftan	..tridl«-
V-IHi* /■* t’ 1 r"* «ta P« ■ t. rij«.. (Vlttlm.l furta. V|.at I»
Pon. Jj.ij.1 ti ZataavrBia.
1'lnrak ALad n. 'It«.«.»: IV IH.
HrifnU K U « ,3 nit	¡»to« ut «»liii* 'T-m.
•V*nr ; Lutla. Ir« |«-l h ««c#r .tla.Im Pi-fi» It.
Dramake rijenei
1‘rnarri. uta lot» u ¡■nirtt 1)0 Bi 4 .«i«
Iyvi.i u imu*« nu ta I —.»»	.
U'b a I. Ll« n 4 loubr
l.oJa u II kal.» «a k ».bo	.
a,«.|alo n lull o apiuamaa .
S.rJalo a |u?i u |. iMu .
g]«.l*|., u i<4» t» II kat« .	.
Poldu«« I—III. rad .
TWrt IV—Vlil rvl t “n mori IX XIV trd Kalk.« I ml .	.
IMk.« II -IV ml	.
Halko® V ml lalj» Hujanj« a i-utir» lipan i Ti+ar. .
(Mi.-rroa [alrf^ji	.
Hlairitjiirt ho uh ura n 7, pučolnk u ‘ n NVricUk n ,10 nuli.
Ir. I - f
Dober namen so imeli sicer tudi v Beogradu, prav tisti čas, vendar je ostalo žal samo pri namenu. Beograjska revija Kolo je poročala o novi slovenski drami in pri tem zapisala pod črto opombo: »Dramu ovu dobilo je i naše narodno pozorište u prevodu g. Ivkoviča i predstavljače se na jesen. To če u isto vreme biti i prva slovenačka drama, prikazana u Beogradu.«3 Predstave pa ni bilo, ne te ne katerekoli druge Cankarjeve drame, vse do leta 1933! Čeprav so mnogi srbski literarni listi, tako kakor tudi hrvatski, pogosto poročali o Cankarjevem delu in ne nazadnje o dramskem, je šlo gledališko vodstvo mimo vseh takih opozoril in se ni odločilo za uprizoritev niti po pisateljevi smrti, ko je zagrebška Drama pogumno dala spregovoriti Hlapcem — pred Ljubljano (1919).
Tako je bila Praga ob Zagrebu edino neslovensko mesto, ki je veliko razmišljalo o uprizoritvi Cankarja v času njegovega življenja in mu dalo prostor, ko niso uspeli načrti v Narodnem gledališču, vsaj na svojih obrobnih odrih.
Možnosti za uprizoritev Kralja na Betajnovi v češkem Narodnem divadlu so se kazale že ob rojstvu te drame. V mnogih čeških in slovenskih listih beremo o tem, določen je bil že celo termin, drama je doživela kar tri različne prevode in Cankar je v predstavo živo verjel. Pa ne samo to: o predstavi se je toliko pisalo, da so ji verjeli že celo literarni in gledališki zgodovinarji in jo vpisali v svoje kronike kot uprizoritev, ki »-je bila« — v maju 1905. leta.
Podobno je bilo več let kasneje, ob rojstvu Hlapcev. Tudi takrat je mislil Cankar na možnosti za uprizoritev v Pragi že med pisanjem drame, še bolj živo pa potem, ko se je zapletlo z ljubljansko cenzuro. Tudi to pot se je dogovarjal z Jaroslavom Kvapilom in ohranjeno pismo praškega gledališkega ravnatelja govori o dobrih namenih — ostalo pa je spet le pri besedah.
Pač pa je dočakal Cankar med prvimi in drugimi razgovori prav nepričakovano uprizoritev v Ljubljani nezaželene satirične komedije Za narodov blagor — v Pištekovem divadlu na praških Vinohradih. Cankar je bil te pobude, o kateri mu je poročala Zofka Kvedrova, iz srca vesel in brž je odgovarjal:
»Seveda dovoljujem socialistom uprizoritev----------Dovoljujem tem rajši, ker
v Ljubljani te komedije nečejo igrati; napadena je rodoljubna buržoazija; tako je izključena s slovenskega odra vsaka satira.« Tako je doživela komedija o narodovem blagru v prostorni praški »areni« svojo krstno predstavo pred tisoč gledalci — poldrugo leto prej kakor v Ljubljani, 28. februarja 1905. Prevod Zdenke Haskove je izšel tudi v knjižni obliki. O predstavi je izšlo v Pragi pet kritik, med njimi tudi zelo ugodne, čeprav tega ljubljanski krogi, ki so ji zapirali pot na oder, niso hoteli priznati. Vendar, tudi ta predstava Blagra v Pragi je bila osamljena; na novo je uprizoril komedijo šele E. F. Burian v svojem gledališču 1945. leta, nova knjižna izdaja v prevodu O. Berkopca pa je bila natisnjena šele leta 1956.
Tudi Kralj na Betajnovi, ki so se mu kmalu po rojstvu že skorajda odprla vrata Narodnega divadla, je doživel šele več let kasneje prve uprizoritve v Pragi, vendar le v manjših gledališčih. Prvo je pripravilo Intimni divadlo, dependanca Svandovega gledališča na Smichovu 4. januarja 1910 v prevodu nekdanjega člana ljubljanskega gledališča Fr. Liera, režiserja ljubljanske krstne predstave in v režiji Jos. Lukavskega. Druga predstava je bila malo pred pisateljevo smrtjo: pripravila jo je 18. avgusta Zižkovska činohra, prav tako mlado gleda-
3	Kolo 1901, str. 25.
Pištekovo gledališče v Pragi, kjer je bila krstna predstava komedije »Za narodov
blagor« (1905)
lišče na robu mesta Prage z naslovom Betajnovsky kral — že prej pa so igralci tega gledališča uprizarjali našo dramo na svoji poletni turneji.4
S tem pa je izčrpano domala vse gradivo, ki nam je na voljo o uprizoritvah Cankarjevih dram na neslovenskem odru v času pisateljevega življenja. Bile so zelo skromne po številu (v tem se je zgodovina tudi v naslednjih obdobjih ponavljala), pa še za te so prišle pobude večidel od doma ali, še pogosteje, od rojakov, ki so živeli in delali v hrvatskih, srbskih in čeških središčih.
b)	Med obema vojnama
Tako kakor v času Cankarjevega življenja je tudi po pisateljevi smrti, to se pravi v obdobju med obema vojnama, prvi izpričal zanimanje za njegovo dramsko delo Zagreb. Uprizoritev drame Hlapci, ki jo je pripravilo »Kraljevsko hrvatsko zemaljsko kazalište«, poznejše Narodno gledališče, 10. septembra 1919, je morala biti za takratne ljubljanske gledališke kroge pravo presenečenje. Ob svojem rojstvu prepovedana drama namreč tudi v prvem povojnem letu še ni bila na sporedu osrednjega slovenskega odra in tako se je zgodilo, da je
4	Podrobnosti o tem so v knjigi D. Moravca »Vezi med slovensko in češko dramo«, Lj. 1963, str. 78 in nasl.
»Hlapci« prvič v Zagrebu
l>r*au a pel «'-in*. N*pi«*o Iran ('nakar. Prevela /.«tka Kv«*«ler-rie»etroTHf.
>*mk
N.«**.*
I*trkal
I
f
t
.M,v»
i
I
«Ir. Branko da vrti*.
O S O B I
■»«»
*!M ••ruM *-«-p h«if Havli
I nuk^c «t»
Aa. *~k—*
Mate.«
JinHill iailMM
|ui*-
Ly*la 1 iwa
lk.r«a| ll »<«••* |M|» «rW
ptfana'	Uti k#
\tr* fja»	' •*-
!W-	l uki Htt
	Anntl '«tl
	A a) ■> Hip
ITT 1 ““ 1	>•'*»-
£*' | |	
f*"»* r .	Um im
Ti.«. HM |	M*t"< M» H.
•*<•"■ 1 1	IkufiUn k rt lit
«Hj» »•	IfMM' Lit
•H »IhiI	I** ««triki
«Utr« . .	Aik« lUpU
k iplt	■kili 1. ■ ■>«
•*^*ai	h»h» i 1«Wi k. ml «Tira
■ «•rtak tl rujna MIT .w C L • i aali
■ I t/M CIJI M l	■	' f, v- K I t.i * K II Id * K 1'rtrb I II r~l !■ K
•I I	O k V >. M K \l \ll r-< k k »W!k— 1 Mik K - II Ml k K	lit—V
«k V I - IX -1 H U.t i-FWf | k’ — «l.lrfij« | K
. I -H *•!« 1 U«t it v'«k* <• "nk	• lalkaM I i II r-H | krm
. .. 1..I».« Ml 11 Mi M Ul*«
if • fe «4 • II HU i» f p.ta * ■! 1 k «at. pa' , |uda• ta |a taka
pa I-V.i», |ai4o» THHaa b«. It Ik
Blagajna se otiara u 6\ pristal i 7 • nrhbk ptsilji 10 at
doživela krstno predstavo v Trstu (maja 1919), zatem pa še novo premiero v Zagrebu prej kakor v Ljubljani. Delo je prevedla Zofka Kvedrova, zasluga za uprizoritev na hrvatskem odru pa gre — tudi po prevajalkinem pričevanju — izključno tedanjemu dramaturgu dr. Branku Gavelli; ta ni dal samo kot dramaturg pobude za uprizoritev, temveč je delo tudi sam režiral. Cankarjeva drama je štirikrat napolnila veliko zagrebško gledališče, kar za tiste čase ni bilo malo, pa tudi pri napredni kritiki je bila deležna priznanja.
Vendar, tako obetajoč začetek žal ni imel posnemovalcev v hrvatskem gledališču. Minilo je celih petnajst let, preden je bil Cankar spet v rednem repertoarju prvega hrvatskega odra: šele 27. aprila 1934 je bila premiera komedije Za narodov blagor. Režiser je bil to pot Hinko Nučič, ki je hkrati igral dr. Grozda, Helena je bila prav tako igralka slovenskega rodu Vika Podgorska, sodelovali pa so še prvi igralci zagrebške Drame Mila Dimitrij evič, Dubravko Dujšin, Vjeko Afrič, Ljubiša Jovanovič in Predrag Milanov. Predstava je uspela, delo pa je zbudilo zlasti pri ponovitvi 1. maja toliko živahnega odobravanja, da je policija že dan kasneje nadaljnje predstave zabranila. Sele po treh letih in pol (novembra 1937) je moglo delo znova na spored, spremenjena pa ni bila samo zasedba, temveč tudi besedilo: cenzura je črtala vse tisto, kar bi moglo pomagati k razpoloženju, kakršno je bilo v gledališču 1. maja 1934.
Tako sta ostali ti dve predstavi, Hlapci v letu 1919 in Blagor v letu 1934 oziroma 1937 dva osamljena mejnika na Cankarjevi poti v Zagreb. Res je sicer, kar pravi dr. Slavko Batušič v že citirani razpravi: vsega skupaj je bilo do druge svetovne vojne in okupacije uprizorjenih na zagrebškem odru šest Cankarjevih del, to se pravi vsa razen Romantičnih duš, in pa ena dramatizacija. Res, ta dela so bila uprizorjena na zagrebškem odru, ni pa šlo (razen pri navedenih primerih) za uprizoritve zagrebškega ansambla, temveč za bolj ah manj naključne prireditve, bodisi študijske, šolske ah celo amaterske, bodisi za srečanja ob gostovanjih.
Na tak način se je mogla zagrebška publika v svojem gledahšču najprej seznaniti s Pohujšanjem, v dolini šentflorjanski ob gostovanju ljubljanskega
Narodno Pororiite * i* Dalmacijo - Split
svEdBDi nmn otvm
UTO*«*. I* 0*TOMA mi.
g frvUrtk» Jimnili«. jpr**-u«« Narodno« Gledali K a u Canharu I tloranikoi
UM IISMIIISI DOLIH
Faraa u i <lna Naplaao Nan Cankar Radatcf Sada Pragarc
is.
U«fc. a«ta<
. ItM iMIm	W
i1**** iy*r**<*7	***•*-
">p*- m . r»*«. a« r

• • K • <a>k I I a m T«*“ Ul - V
S1 *	* "«IV m*
•	v-'.; a*
» • mI”" r *	r—rt
* ll.tl.llaSS ***** » l"l' «-N— n
•* *- ‘»T, mu trn M*-. M — r
• • kadk" N<W M > IZ , — y~ ,
.. rr	-----------
*■*•*■*■	“ 71. aad, a avrtotak poda 10 »ati.
Narodno PozoriSte MM ra Dalmaciju - Split
S«A»i}a 2 «mvr» 1934 7TJM&CS JP VI
Kralj na Betajnovi
Drama u 3 fina. Napiuo l.aa Cankar Krdatclf: Nllo Barlolovif. LIC*»
(•m ru»a»> m»••im b»i» Pi«aar<	I ha« *»»««»	i»»«*»a i
Ha». •!•(»•• Irt	«Mre Vna*o.i# I l~ulw. »M »klM I'm*W
r«*»«*	•im-»« «»	G*r» *»*<	I	-AT...
hlini |	V'-mar» HmU	I	Alf. 1
Mm. Maa>na ndk»	BUIr.A» KniMilt	i	l.lart»
Knn>*l>(«»illMl«' Hat »mM	I	l>m»«H
■	Hm» Him«	I	|»m»
n*	Bin <»in«■■!»■<	|	a t*i. rt
Lan •» «n«taii • Mj»n« aa» « u|M
IrmrJu finova koncertira orkeata: Splitske Filharmonij« CfNfc Ulil« L UISAHIMA.
. r> n' t»TT-
t *l 4J
. n . m -
. I*- . IZ
'••-M*- VI -IX nd

l'n k lafnn u 7 , aali. ;
i'.ik oau 10 >alS.
H e
‘ ■■■
\ im ParaaaM

I' '
imk iv »


»Pohujšanje« v Zagrebu (1928129, Slovenski dom): Vida Podgorska in Hinko Nučič
NARODNO POZORISTE
NOVOSAPSKO-OS1EČKO___
s.vii	PlttTSTAVA S
POZORIŠNA DVORANA „HABAG"
U subolu, 29 oktobra 1932
Potctak h 8 «ati uvefe
Napast u dolini šentforijanskoj
hm b \ .<rm s>|<uu ivAN CANKAR, ftmi » •to»rn»»o«
Vcmci.i hmnl	RfJiMr T<MMiU« T«AiI»
ki Mat Kcfe t unn Kui UMU
Narina	-
K«>IiiA«k<>	•
MMl
l VU»H Nvil*.« N-1_,
ter.
U» tc
» K,«.o« IV« Katnlo.*
V.Bfti V »iii M-trs- Oilw>
A>Mn bifttn Ivi-mv SM-m. A <am»K
UpuM>. Jniaonl
ansambla 7. oktobra 1920, med kongresom Združenja jugoslovanskih igralcev. Po tej, Šestovi interpretaciji je pripravilo 11. decembra 1928 Slovensko prosvetno društvo v Zagrebu, seveda v izvirniku, Cankarjevo farso v režiji Hinka Nučiča: režiser je igral ob tej priložnosti vlogo Petra, tako kakor ob krstni predstavi komedije pred dvajsetimi leti, sodelovali pa so poklicni igralci slovenskega rodu: Vika Podgorska, Irma Polakova in Rudolf Bukšek skupaj s hrvatskimi tovariši, ki so obvladali slovenski jezik, in z amaterji.
Tudi Lepa Vida je doživela v tem času dve uprizoritvi na zagrebškem odru, obe pa sta imeli študijski značaj. Leta 1925 je bila na sporedu kot produkcija Igralske šole, prevedel in naštudiral pa jo je Hinko Nučič. V letu 1936 je bila drama znova na sporedu kot letna predstava gojencev Igralske šole in hkrati v počastitev šestdesetletnice pisateljevega rojstva.
Dvakrat je bila na sporedu tudi odrska priredba Cankarjeve novele Hlapec Jernej in njegova pravica. Najprej v okviru Radničke akademije 1927. leta. Takrat so porabili dramatizacijo Milana Skrbinška, uprizoritev pa je pripravil režiser Stanko Tomašič z nekaterimi mlajšimi igralci zagrebške Drame. Pet let kasneje (1932) pa je gostoval ljubljanski delavski oder Svoboda: takrat so se seznanili Zagrebčani z novo odrsko verzijo Ferda Delaka (Jernejeva pravica), ki je delo tudi sam režiral in insceniral.
In še eno nevsakdanje srečanje s Cankarjem na zagrebškem odru tega obdobja: Kralj na Betajnovi v izvedbi novega Dramskega studia, 1. julija 1933.
Po vsem tem je imela zagrebška publika vendarle vrsto priložnosti, da se je mogla seznaniti s Cankarjevo besedo na svojem odru, pa čeprav ni šlo vselej
za predstave poklicnega gledališča in četudi so bile nekatere izvedene v izvirniku. Kljub temu, da Cankarju v tem obdobju ni bilo dodeljeno na zagrebškem odru tisto mesto, ki bi mu šlo, so bila srečanja z njim skorajda pogosta, če jih primerjamo z beograjskimi.
Zamuda, s kakršno je Beograd predstavil svojemu občinstvu enega prvih jugoslovanskih avtorjev, je komaj razumljiva. Po neizpeljanem načrtu, da bi uprizorili prvo objavljeno Cankarjevo dramo, Jakoba Rudo, takoj po njenem rojstvu, so ostala vrata beograjskega gledališča slovenskemu mojstru zaprta vse do 24. novembra 1933, pa tudi tista predstava, Kralj na Betajnovi, je ostala docela osamljena. Na koncu sezone 1932/33 je gostoval z že omenjeno uprizoritvijo te drame zagrebški Dramski studio, dosegel pri publiki izjemen uspeh in verjetno je dalo prav to pobudo za odločitev gledališkega vodstva: že druga dramska premiera v sezoni je bila Cankarjeva drama v prevodu Dušana V. Popoviča, v režiji Josipa Kulundžiča, z Dušanom Radenkovičem v naslovni vlogi in z uvodnim predavanjem, ki ga je imel nekaj dni prej na Kolarčevi ljudski univerzi Niko Bartulovič. Drama je pri publiki lepo uspela, mnenja kritike pa so bila deljena in po tretji predstavi so jo vzeli s sporeda. Od takrat pa vse do leta 1947 Cankarju spet niso dali govoriti z beograjskega poklicnega odra5, edinole delavsko kulturno-umetniško društvo »Abraševič« je 1939. leta uprizorilo Hlapce v režiji Mate Miloševiča.
5	Podrobnosti o tem najdemo v razpravi Ksenije Oreškovič, Dokumenti SGM 10, str. 343 in nasl.
.. ...	—-................- 
HAPOAHO nOlOPHIOTE 'O 3A 1AHAAHE 06AACTH
_____________________y (âpajür
IprrrtM IM	©
y cyôory, 24 d>*4oiM>< 1934
I 4r»| Umki .llaaaap a «a*
■I . •»» )<r i»	«*a «•»'.' *«r .c«*aa».B.4
!	l/p*u uym
II	Mav Maaaap. tl;.a •• I' llparap«. Huaia.k llpr'apn.
floHCTaii T3HMO v 8 sacoea y Bene.
......................-»-a .a«.a i...... III-«aaa l>*nr.
IRODHOtRflZflLiSTE ™ TR« KRALJA ALEKSANDRA		
5TT"'. - - • ■;» 1 ' rim r«T ia dobro loroda “-:r~	
Sr37* tr-r^ jjj&ses.	7 g££i u-Li-ii ; ETir" j! pr.
vrwUI»KI RRIJAC 0«i Mir«.. «.»* 'H**»1 »m» ** «•** »•» iTIifTsli» 'LA SCBtC f*lKš*a r>;»U'M ¡4*-nt OO-M - «Mf PIKOVA tVAMA Pst«P«"** r««> !!>>•«** •* , ***<•» IM* ,, Ril.; n !;tNK Oo*l tn»m» ».»«ni» «NM H IS-M «Al	
dh"*1 •it	¡dr-1-Id .»= «_5« ¿¿S *
**0»l-Mll.C-rmTr«L u MilOLA IM f ,, •'Ornunnc 'ti m	_ . Q »w«< H«M| Hla8njnft^--«»ivan»ii 6 KAD -=*»l rtrnu m p*ra « »M PmVtak II > i'«wwit|wl*tmm.!«MilM: SvriitUk U 11 MU. NOm*'A»nii «0r-s»BMiM M Oko M A» t> '|*‘ 7'^- ‘-******
Komedija »Za narodov blagor« v zagrebški Drami 1933/34 (Vida Podgorska in Predrag
Milanov)
Dušan Radenkovič kot Kantor v prvi Cankarjevi drami na odru beograjskega Narodnega gledališča (1933/34)
Tako so se celo nekatera manjša jugoslovanska gledališka središča prej in pogosteje srečevala s Cankarjevim dramskim delom kakor državna prestolnica. Prvo je bilo »Narodno pozorište za Dalmaciju« v Splitu — ni pa težko ugotoviti, tako kakor v mnogih primerih, odkod je prihajala pobuda: 18. oktobra 1921 je bila svečana otvoritvena predstava s Pohujšanjem, na ohranjenem letaku pa beremo ime slovenskega režiserja Rada Pregarca. Tudi vlogo Jacinte je igrala Slovenka, Ida Pregarčeva, in pred začetkom je govoril Friderik Juvančič, takratni ljubljanski upravnik, o Cankarju in slovenski drami. Ko je bil v sezoni 1923/24 uprizorjen na istem odru Kralj na Betajnovi v režiji Nika Bartuloviča (ohranjen je letak tretje predstave 13. januarja 1924), je Pregare igral Kantorja, Ida Pregarčeva pa Francko. Več let pozneje, v sezoni 1931/32, je splitsko gledališče, tedaj imenovano »Narodno kazalište za Primorsku banovinu« znova uprizorilo Napast v dolini šentflorjanskoj, kakor so farso imenovali, to pot v režiji Tomislava Tanhoferja in brez sodelovanja slovenskih igralcev (prevajalec, kakor v mnogih primerih, ni naveden).
Gledališče v Osijeku je uprizorilo Pohujšanje (letak nam ni na voljo) že
27.	januarja 1923 in režiser je bil spet naš rojak: Josip Povhe. Pozneje, 29. oktobra 1932, je skupno »Narodno pozorište novosadsko-osječko« s sedežem v Novem Sadu, znova igralo to farso v režiji Tomislava Tanhoferja. Ne le režiser, temveč tudi mnogi igralci so bili pri tej predstavi isti kakor pri že omenjenem splitskem
Pohujšanju, ki je bilo na sporedu v istem gledališkem letu. Prav v tej sezoni, (1922/23), so prvikrat igrali Cankarja tudi v Sarajevu (Pohujšanje v dolini šentflorjanski), v sezoni 1933/34 pa v Banja Luki (Kralj na Betajnovi).
Z gradivom in s podatki, ki so doslej zbrani v Slovenskem gledališkem muzeju, je mogoče dokumentirati le še dve predstavi iz tega obdobja. Ena od teh je bila zgodaj: Skrbinškova dramatizacija novele Hlapec Jernej in njegova pravica, uprizorjena 4. oktobra 1924 v varaždinskem mestnem gledališču. Besedilo je prevedel in poskrbel za uprizoritev režiser B. Tepavac, ki je bil pred tem član mariborskega gledališča, v vlogi Jerneja pa je nastopil Vladimir Skrbinšek. Druga izpričana Cankarjeva predstava je bila celo desetletje kasneje na drugem koncu države: komedija Za narodno dobro, tako je naslov prevedel Rade Pregare in delo sam uprizoril 24. februarja 1934 v »Narodnem pozorištu za zapadne oblasti« v Sarajevu. Sodeloval je še en slovenski igralec, ki je preživel mnoga leta na tujih odrih — Miro Kopač v vlogi profesorja Kremžarja, pred predstavo pa je govoril o temi »Cankar in mi« Vaclav Držaj.
Cankar prvič v Beogradu
y EEorPAAy
»MUTE
B*HepH>a npcTCMBd	Koj CuoMeHHKa
y nora« 24 HOtteMOpa 1933 rOAMHe
» .p» •>—» - Hom mn H uankap.
C* m»»*.» )pnr> Ipai B n wiB
hin» i Kurata*	lir
JI N U A
)"«♦	> l*umin»t	CfiBya

IUm !!(»♦■—«
k.**««
II». «c
II > IIM
m >
Km»
I C*
i llmml l J M»».. Mil
Xrt
9
* > IBOf IKM.K H		
IEHE MECTfl:	I	nrpfrp» 1o*a >»■ »»■*. («hm 1 pr J 1 (r.irpala .!»> i 4».tr.tr » /„»t» II	ta-trpaia: .I-.aj I1* j tH.tr m , i*>«u1 IB i ■ '»■<* IS tMtu. j vrAMune	*♦«»»♦A* II PCA Ml MM COMMIf .KI MM * A«» (-.trv 1 ,*4, |h 4 ♦or.** II p 30 A . A mm UMiatf I IMA M A ( rAMUttr II t 15 a nijj»« • a »m 'um i(>r|.»i« - j» m
tntPiuAi* i	* Ota- Si t»'irf i Kam’a»j t. t	I«m.i Ki.ntpii.iM i • • i, lkp>rp
	Uo>ieTaK y 8.30 ujcmia	y BMC


Kostumski osnutki za »Pohujšanje« v Brnu 1935
Predstave Cankarjevih dramskih del so bile po vsem tem zunaj Slovenije tudi v tem novem obdobju kaj redko posejane; bile pa bi prav gotovo še veliko manj pogoste, ko bi ne pomagali utirati Cankarjevi besedi pot na neslovenske odre — s prevodi, z režijskim delom in z igralskimi stvaritvami — slovenski gledališki ustvarjalci, ki so delovali zunaj ožje domovine. Še prav posebej velja v našem obdobju to za Hinka Nučiča in Rada Pregarca.
Spričo tega, da vsa ta žetev ni bila bogata, je vredno posebej omeniti gostovanja ljubljanskega ansambla v prvem desetletju našega obdobja. Nastop s Pohujšanjem* v Zagrebu je bil zelo zgoden — 7. julija 1920, ob kongresu Združenja jugoslovanskih igralcev; Beograd so obiskali ljubljanski umetniki pet let kasneje, 17. junija 1925, prav tako s Pohujšanjem in prav tako v Sestovi režiji. Veliko širokopotezne j e pa je bilo zasnovano gostovanje članov ljubljanskega Narodnega gledališča, ki so med 5. junijem in 19. julijem 1930. leta obiskali devetnajst jugoslovanskih mest in v štirinajstih od teh uprizorili tudi Pohujšanje. S Cankarjevo farso so se ob tej priložnosti zapored seznanili: Varaždin, Karlovac, Šibenik, Split, Makarska, Dubrovnik, Cetinje, Sarajevo, Čačak, Ša-
11 Ne s Hlapci (v tem smislu popravi podatek v Dokumentih SGM 10, str. 265 in 273).
bac, Kragujevac, Skopje, Bitola in Niš. Mnoga jugoslovanska mesta, ki ne takrat ne prej ne kasneje niso sama uprizarjala Cankarjevih dramskih del, so se ob tem gostovanju seznanila vsaj z njegovo farso v izvirniku. V drugem desetletju našega obdobja, vse od leta 1930 pa do nove vojne, se žal gostovanja ljubljanskega ansambla niso več obnavljala.
Tako kakor v prejšnjem obdobju najdemo tudi zdaj, po Cankarjevi smrti, sledove uprizoritev njegovih del ali vsaj prevode in načrte za uprizoritev — na Češkem, vendar je bilo načrtov in obljub več kakor izpričanih predstav. Še pred koncem vojne, to se pravi še pred Cankarjevo smrtjo, je ravnatelj Narodnega divadla Jaroslav Kvapil — v duhu takratnega živega političnega sodelovanja med Cehi in Slovenci — naročil prevod Hlapcev in delo je bilo kmalu opravljeno, uprizorjena pa drama v osrednjem praškem gledališču ni bila nikoli. Pozneje, 1926. leta, je imelo Mestno gledališče na Vinohradih v načrtu Pohujšanje: prevod Jana Hudca so sicer res natisnili, uprizorili pa ne. Bilo je še več takih zamisli, novih prevodov in študij o Cankarjevi dramatiki, predstave pa so bile — podobno kakor v Zagrebu — le bolj obrobnega značaja: v Jugoslovanskem kolu so pripravili v sezoni 1932/33 slovensko uprizoritev Hlapcev; Pohujšanje je doživelo 1. decembra 1932 premiero v Bratislavi v prevodu M. ColMka ob jugoslovanskem državnem prazniku in to je bila prva slovenska drama v osrednjem slovaškem gledališču; v Brnu so pripravili 30. maja 1932 uprizoritev opere Hlapec Jernej A. Mahowskega, ki je bila kmalu za tem uprizorjena tudi v Ljubljani; Hlapce so predstavili češki publiki — z naslovom Učitelj Jerman — v praškem delavskem gledališču 27. oktobra 1937. leta. Najpomembnejša pa je bila gotovo — spričo dejstva, da je Praga oklevala — uprizoritev Pohujšanja v Brnu 30. junija 1934 v prevodu zvestega raziskovalca Cankarjevega dela dr. R. Habfine in v režiji našega gosta — dr. B. Gavelle. V naslednji sezoni naj bi v Brnu uprizorili še drugo Cankarjevo dramo v Habri-novem prevodu — Hlapce (Pacholci), vendar je spet ostalo le pri besedah ali, bolj natančno, pri dobrih željah prevajalca in pobudnika te predstave.7
c)	Naš čas
V letih po drugi svetovni vojni, zlasti spočetka, so šle kulturne menjave med novimi jugoslovanskimi republikami v precejšnjo širino, če primerjamo to dejavnost z ono med obema vojnama. Nove pobude so se kazale na gledališkem področju tako v gostovanjih kakor tudi v repertoarnih načrtih, ki so pogosteje upoštevali npr. makedonske ali slovenske avtorje v prevodih. Tako je prišel tudi Cankar do precejšnje veljave, zlasti okrog leta 1948, saj so samo tisti čas igrali njegovega Kralja na Betajnovi kar v petnajstih jugoslovanskih gledališčih zunaj ožje domovine, pa tudi druga dela so bila nekajkrat na sporedu: Cankarjevo dramsko delo je spoznalo v našem času petindvajset mest (v predvojnem obdobju osem!), pri tem pa so upoštevane samo izvedbe poklicnih gledališč v tistih mestih, ne pa gostovanja iz Slovenije. Najbolj nazorno nam kaže Cankarjevo pot po Jugoslaviji pregled po mestih:
7 Podrobnosti v že citirani knjigi »Vezi med slovensko in češko dramo«, str. 95 in nasl.
makc;iohckh H A I» O JX K II	T
<' K O II J K------------—
nPETCTAByE
KPA/IOT HA 6ETAJHOBA
Am-i »o 'p« oa H9Art LiAMKAP P tv n• o*	H. M«*-««« » M. fo*»-«
JI w u a
Ifvr
i: ata i»
JoMe$ r<aHiop. 4a6p^a-’ Xana, nenaia vy (£paHu*a. Kjepxa rierNeM. x.aaHaecei'OAau^®^ ®panue •. ¿ecerro^Hiije*; Kina. «€TMpMMaecerrOi>«:L *a Hnyxa 6paTy^ed . .
Kpneu, Me«oraujeM Tprow_ i
MdHC, C** wy
WynMMM
tDpa»ci 5epnoT jevjoroceL-* anco/wpaH re»***-
Tex>«MKM oaM090£--re,
H Akc/voh."^
HMCTM.lHe«r
P JaK*»*oc*H
. . T. i-Wioncwoo*
...........T.	KottAOaa
....	M	f/jMKosa
0. CcHonooa
dct^a
T LUyaeHc>w
iaH'oocBa
.......	it	i^BiHoacna
MO.*,-	n	"0”+«0
■*■	; K KjoproujCN
I	K.	CTojanoe
’	| M Al^yna.TenOHCH^
*........ M.	Mm.tm-
I . . . T -i.*penc«*
Cyd»<a.	.	.
CydCKH aanHCH**«p.	.	.
/tywapoiJKia............
KaHTopoe dowoyTpaHMie.n HonpMne.t .	. .
We*«a wy	«a	cy£*jaia
Cera.iv ............ J
fKXTAHQBKA ¿¡.«*<rdp Mjoc^apOH OiCHoroac]}
Bac Hono**« - Uhuo
4 ? auje«CHH
: 1 Jd*<HMOCKH
M foflMHa T Khp<>9 b. Upnev-oe
O.	3*t/WK>9a M. Ct«J»mochm H. HjopioujeB
P.	l aBpM/KJfl-fH
Ocaer^iTer A. iWa«oocHM
Cy4inep it Tpa^o«
Banja Luka: KRALJ NA BETAJNOVI, 10. januar 1947, rež. P. Malec HLAPCI, 21. oktober 1950, rež. L. Standeker Beograd: ZA NARODOV BLAGOR, 9. januar 1947, rež. B. Stupica (Nar. pozo-rište)
KRALJ NA BETAJNOVI, 3. april 1948, rež. B. Stupica (Jugosl. dramsko pozorište)
HLAPCI, 17. marec 1947, rež. S. Jan (Nar. pozorište)
Bjelovar: JAKOB RUDA, 4. november 1947, rež. S. Podubski Cetinje: KRALJ NA BETAJNOVI, 1947/48, rež. B. Jovanovič Dubrovnik: KRALJ NA BETAJNOVI, 8. december 1949, rež. B. Bogdanovič HLAPCI, 15. november 1964, rež. T. Durbešič Karlovac: HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA, 1945/46, rež. L. Tomašič KRALJ NA BETAJNOVI, 1948/49, rež. M. Orlovič Osijek: HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA, 25. maj 1945, prir. in rež. F. Delak
KRALJ NA BETAJNOVI, 22. januar 1948, rež. H. Tomašič POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, 6. julij 1955, rež. B. Mešeg HLAPCI, 22. oktober 1967, rež. S. Jan Pančevo: KRALJ NA BETAJNOVI, 24. oktober 1946, rež. M. Simič Prilep: KRALJ NA BETAJNOVI, 14. februar 1955, rež. L. Lendvai Pula: KRALJ NA BETAJNOVI, 22. februar 1967, rež L. Standeker
Reka: ZA NARODOV BLAGOR, 7. maj 1947, rež. A. Stimac
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, 3. november 1947, rež. L. Tomašič
Sarajevo: KRALJ NA BETAJNOVI, oktober 1948, rež. P. Malec HLAPCI, 1964/65. rež. S. Jan Sisak: KRALJ NA BETAJNOVI, 1947/48 Skopje: KRALJ NA BETAJNOVI, 1945/46, rež. D. Kjostarov Sombor: KRALJ NA BETAJNOVI, 3. april 1948, rež. M. Kronic HLAPCI, 29. april 1950, rež. L. Lendvai Split: KRALJ NA BETAJNOVI, 7. december 1947, rež. B. Mešeg Sremska Mitroviča: KRALJ NA BETAJNOVI, 29. november 1946, rež. J. Ko-vanovič
Subotica: KRALJ NA BETAJNOVI, 9. april 1946, rež. L. Lendvai (Drama na sh. jeziku)
NARODNO KAZALIŠTE NA RIJECI
SiMi S». «vUmu I04J	P>rOVstm 13«.
PREDSTAVA ZA SINDIKATE
imun iut
ZA DOBRO NARODA

Fotatak 10¿no u *0 »»ialak oko >1 uu
| ¿m ) Subota. 9. novembra 1956. j r»««... .n | u tt.jo malt MEHIJCU
Sahiazan u dolini so. Florijana
■»«—U tau «Mt«(	kamni nu ni*>«	- - ,-if nmm iokouT
StltMk akt d «la
H A P O JI H O 4' n030PHWTE
______ y LEPI í*AAv__
3fp«a» -, Tpr, Pen,»,.«, y '«r»pTj*. tt JiHjrapa 194» rejunte (It pni ayr)
3A /J05P0 HAPOAA
»Mju V *I A I •
•^rr^-i.7irr^=r=.«. ... * i.
* IVfOUOBEHitfO APAM(KO flOÎOPUUJTE
K P A Ib = --
H A*»» A Mill «■»•■«*
BETAJHOBE :: :::::::::
ZA NARODOV BLAGOR, 11. februar 1948, rež. D. Medakovič (Drama na sh. jeziku)
KRALJ NA BETAJNOVI, 7. februar 1959, rež. L. Lendvai (Drama na madj. jeziku)
HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA, 16. junij 1962. prir. M. Kopač, rež. M. Viragh (Drama na madj. jeziku)
Sabac: KRALJ NA BETAJNOVI. 2. maj 1949, rež. A. Ognjanovič Tuzla: KRALJ NA BETAJNOVI, 29. december 1954, rež. M. Orlovič Varaždin: KRALJ NA BETAJNOVI, 27. marec 1948, rež. M. Draškovič Vinkovci: KRALJ NA BETAJNOVI, L marec 1949 Vršac: KRALJ NA BETAJNOVI, 18. december 1947, rež. J. Kulundžič KRALJ NA BETAJNOVI, 26. april 1964, rež. A. Kovačevič Zagreb: KRALJ NA BETAJNOVI, 11. december 1948, rež. F. Delak (HNK) HLAPCI, 26. november 1960, rež. S. Jan (HNK)
»Kralj na Betajnovi« v Jugoslovanskem dramskem pozorištu v Beogradu, sezona 1947/48 (B. Pleša, M. Crnobori)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, 1. april 1961, rež. D. Radojevič (Kaz. Komedija)
Zrenjanin: KRALJ NA BETAJNOVI, 17. maj 1947, rež. J. Kulundžič
Ta pregled kaže, da je obšel Cankar v zadnjih dveh desetletjih domala vso Jugoslavijo, pa tudi skorajda vsa njegova dramska dela so bila na sporedu. Ne moremo se čuditi, da niso uprizarjali Romantičnih duš, saj te po ljubljanski postumni krstni predstavi tudi na slovenskih odrih niso več zaživele; tudi Lepa Vida se tako poredko vrača na spored slovenskih gledališč, da se je zunaj ožjih meja odločil zanjo v prejšnjem obdobju le Hinko Nučič v zagrebški igralski šoli, zadnja leta pa nihče; pač pa je nekajkrat zaživela povest o hlapcu Jerneju v Delakovi ali Kopačevi priredbi (Osijek, Karlovac in Subotica, tam celo v madžarščini). Med najbolj popularnimi Cankarjevimi dramami je daleč na prvem mestu po številu izvedb Kralj na Betajnovi: če prištejemo pogostim uprizoritvam okrog leta 1948 še nekatere prejšnje in pa one v poslednjih letih, naštejemo kar triindvajset jugoslovanskih gledališč, ki so igrala to delo v srbohrvatskem, makedonskem ali madžarskem prevodu. Na drugem mestu so Hlapci s sedmimi uprizoritvami, Blagor in Pohujšanje so dajali v treh različnih gledališčih, Jakoba Rudo pa le v enem (Bjelovar).
Pregled po mestih kaže, da je namenil največ pozornosti našemu pisatelju Osijek s štirimi uprizorjenimi deli, medtem ko so dala vsa beograjska gledališča v tem obdobju komaj tri in vsa zagrebška prav toliko, isto število različnih del pa je bilo uprizorjenih tudi v Subotici (od tega dve v madžarščini).
NARODNO POZORISTE NÉPSZÍNHÁZ-SUBOTICA
i-‘irj
Betánia kirátya
IVAN CANA A»
iir^rr.% 3 fp'»a«é«*k*ii
Vi«gi'.T

D. RAC/KO ILUS K P£TZ MAQ!KA, - i'AGO -9PA0, VERSEUW jCZSti. NUNY VMiALY. KOPUNOVCS P€T£0 90DROGI T:»>P T0®<* VAL’<A s'i T0»O CABO»
K«Tr- MrwW>	v*ju. l o*iiJí »nwi
TacNv«.» *•/«'& PiM/kli J9v«P
[>«7<cll**lu Toq>c*A* jone' 5i»x>*drr*tio' Qiix« J6
/M< V '4go»l’j B«j/a isivtn. AuU k .Jugi MihAJIo' Sí»bAfc- Smtfi	*1 logrund PirotA« ‘oOrtuok:
Kovici F«f»or M G'anytk flvAn
■: HRVATSKÜ jUBDOM) KtZHlSTE II SUBOTICI^
k<4i->> II auU l'U.
'ir.MOla .	»S • I5TVAN	
f<aM«*A	llNOVAi lAJCSÓ	
Dola' t» i«	P*i	
	a lili _	
Kailor .<vm .	S/A3¿> IS1VÁN	1
IUVI, • I* »rft	SZ CSEm uáRIA	
F rincu .	0. M/EKAS P«i	
r «m	KlS VI«HÁÍY ir v	
	líORVATDÁNÍl w »	
NVM K »p'o-	eoes*ov.cs »ozsi	
<m#C	C2l*n. GUS/iav	
VI«: . .1 f •	s/i-ícyi >.i$ao	
IMrol	TEJES GYORCY	
W«0«oo*	SZABO Ja NOS	
L*na>r>«	. I*SZ AINA	
	P£Vett KAROtY	
Imok	^Tk*. ! oSZlO	o
Kuoftva*	VUXOV G*/A	
a «»u<j» «n	SOOaNYI ZO.TkN	
it *11 pul
l/t DIBII NAlftDA

I<M W r»».. fVkNJo ir»
Pollak u 3, a iirlrlok aWn 3' j Mil po«ll|r
-rr ^ rfJ* i*. ***.■* *,*• *» *y *
k-' • K»r h. - *»*■■■ “n-r	a». W 10 o-
Dvoran« Jr zagrijanu
I xx».	- o-.'ooooooooooc < vxxrxxy^

T0T* EVA
r^J-«AK>k.
Hrvalske in madžarske uprizoritve Cankarja v Subotici
m: ti
n
VMM
- C
m ••
kilnr
2Í
MO«
IVAH CANKAR
IERNEI A SZOLGA
___	Drama a nejii tletM 3 leimajlai
miro Kopač Caray Bela Virugh IMihaly Pctrll« Pni
to« n p tmtm NoM.fi M MN! «MM «OOP MM*I» Mkim IM* >»« »(•>■* Polaki lâolM
In* Mm» »ort Pom« V«M«M JUMf
Cankarjeva dela je posredovalo v drugih jugoslovanskih republikah v tem obdobju dvaindvajset že ugotovljenih režiserjev. V nasprotju s prejšnjimi obdobji je vzpodbudno, da so bili zdaj med njimi le štirje slovenski režiserji, angažirani v drugih jugoslovanskih gledališčih (Stupica, Delak, Malec in Standeker) in pa gost iz Slovenije (Jan), kar kaže na rastoče zanimanje neslovenskih režiserjev za Cankarjevo delo. Na drugi strani pa je zanimiv podatek, da so ravno vse predstave v Zagrebu in Beogradu pripravili Slovenci (Stupica, Delak, Jan), edina izjema je Radojevič, ki pa je pred tem preživel dolga leta v Sloveniji.
Jugoslovanska gledališka publika pa je imela ta čas še vrsto priložnosti, da se je seznanila s Cankarjevim delom ob gostovanjih slovenskih ansamblov. Ti obiski sicer niso bili prepogosti, predstavili pa so nekaj najtehtnejših Cankarjevih del v značilnih interpretacijah. Zaporedje obiskov iz Slovenije, za katera so bila izbrana Cankarjeva dela, je bilo naslednje:8
8 Prim. članke S. Jana (Dokumenti 10, str. 263 in nasl.) in N. Gavriloviča (Dokumenti 11, str. 157).
NARODNO W KAZAL ISTE
Popodo««Ao p>«dMo«o
KRALJ BETAJNOVE
NARODNO KAZALISTE '# „AUGUST CESAREC”
VARAŽDIN
SUBOTA. 17. OŽUJK* IM«.
1 r«
KRALJ BETAJNOVE
ULA^E OENE Lot« mum »-»Ib1 o 21 0«. ot* L kn »|nUw 16 [)••. partrt I —IV.
red 21 Da V,—X red 6 Dn. h*ftna orodni» »tcdjla 11 INb, tulkon u «a»« * Dos. W»t*2> «ir*t» p» 5 Ote
PrelftoCj.* slatsir» sa bonov» andlkikati podrelu«» c Miti»« i p*uk od 6 • un.
■ u cvUlo indiMlvi u «ohola od 6 C Mtl
POtETAK u 20 SATI
»••Mak O . i*. hmb
»Kralj na Betajnovi« v jugoslovanskih mestih
H fl RODHOO>POZORIŠIE
_______TUZLA____
r■» o f«t
KRALJ BETAJNOVE
fe*trt. «»on! Uh nm/mC
(£) HAPOflHO n030PMlUTE
5*.	y uiAnur_______
V o k b h p f llpBOMajcKe npocnaBC
(lotlCACnrelb. 2 MOKI 1*4* ix>ahhc
npiNNiipi
HPA/b BET&JHOBE
i»	■ MII lillll
■o«m« hiiioiiftnn UfTOMI tuuil . Niku jiibiI
Gradsko narodno
KOM K Dl JA
IVANA CANKARA
L EPA V ID A
r»\
~ kazalište Bjelovar
OTVORENJE SEZONE 1947./1948.
kubom « ll>l«|>ndn 1047.	Mi^Utnvn 1.
[piir.MiiMi* |
Jakob Ruda
LICA:

im»Ci:tak r •*«»
SVM*>IT.\K I II
»Pohujšanje« v Zagrebu (Slovenski dom, 1948/49)
»Hlapci« v Sarajevu 1964/65
1949: 4. maja je gostovala Drama SNG iz Ljubljane v Zagrebu (Hrvatsko narodno kazalište) s Hlapci v režiji Slavka Jana.
1949: 3. julija je bila ista predstava Hlapcev uprizorjena v Beogradu (Narodno pozorište).
1956: Janova uprizoritev Hlapcev je bila obnovljena za gostovanje v Parizu, prej pa se je Drama SNG predstavila z njo na prvem Sterijinem pozorju, meseca maja v Novem Sadu.
1957: Ljubljansko Mestno gledališče je gostovalo s Smerdujevo dramatizacijo Martina Kačurja v Beogradu (Beogradsko dramsko pozorište, 9. aprila), v Sarajevu (Narodno pozorište, 12. aprila in v Zagrebu (Zagrebačko dramsko kazalište, 16. aprila) v režiji Jožeta Galeta. Isto leto, v maju, je uprizorilo to delo na drugem Sterijinem pozorju v Novem Sadu.
1959: 2. oktobra je gostovala Drama SNG iz Ljubljane v Zagrebu (Hrvatsko narodno kazalište) s komedijo Za narodov blagor v režiji Mileta Koruna.
1959: 16. junija je bila ista predstava komedije Za narodov blagor uprizorjena v Beogradu (Jugoslovensko dramsko pozorište).
1966: v maju je sodelovala Drama SNG na Sterijinem pozorju v Novem Sadu s farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Mileta Koruna.
1967: v februarju je Drama SNG z isto predstavo Pohujšanja gostovala najprej v Beogradu, potem pa še v Prištini, Prizrenu in Kosovski Mitroviči.
1968: v maju je sodelovalo Slovensko ljudsko gledališče iz Celja na Sterijinem pozorju v Novem Sadu s Hlapci v režiji Mileta Koruna.
HRVATSKO NARODNO KAZAUŽTE
U OSIJEKU
NARODNO KAZALIŠTE OSIJEK
( Mrak. It »l>n IM«
IVV piMkUvl I* ikAM
KRALJ BETAJNOVE
Mflu« l*sn Caaka*
Dimu ■ 1 (Im MOATU Mikat O IOMAIIC
httlta: Bal mm Ut fr'
M(u» Itmil.l I CM* >N«M| MBIMMMMC i**o* iimui «mi*« y miuu Mmnia
SLUGE
ULAZM CRM
t»«»-
cm«i> i n. n* dm m— rvw i-vm rt* m it — p*n*r K —M <*« tka U
lUlkaa I -m r*4	U» »—
H.k* |V —VI mA tka II 1 *W\> *| kup 1 r*4 . Da» IA— o*!«*)» u—m **a i» i-«M A-
Biaga|r>» ta olwvana i«ak> etan o»lm port»a|MAa od ♦ -'J • od IS—U M«v n*dtal|om od 10—12 I jaoan mi C*i;a pota «* piadliava
POttl AJI U (. A tVBMTAI OKO 10 M BATI NA »KB
»Pohujšanje« v Osijeku 1954/55
jyrocnoaLHCMC nosomuine »»«
CTEPHJMiiO II030PJE.
______________»■*»• C*-'.________
Hefe**. 22 ano»n 1956
STERIJINO POZO RJE
_________u SJVi;v ^______
Pooedeliak 13 maja 1957
CAOieHCKO HapoflHO r/iefla/iHiuse
|»> I» l» A II A
Mestno giedaHttt - LJubllina
Ivah ( ankAi
CVLVFE	Martin Kačur

TJ£.r.Tj.ssirtS}^s
u	n*, m«..
; y 10,10 -
Ob teh gostovanjih je spoznala jugoslovanska publika vsa »popularna« Cankarjeva dramska dela razen Kralja na Betajnovi, ki pa ga je po uprizoritvah domačih gledališč najbolje poznala. Dramam se je pridružila še odrska priredba novele Martin Kačur, ob strani pa so ostale tudi doma najmanj pogosto uprizarjane drame — poleg Lepe Vide še Romantične duše in Jakob Ruda. Glavni cilj gostovanj sta bila kajpada Beograd in Zagreb, vendar se je vsaj ob zadnjem obisku seznanila s Cankarjem publika tudi v mestih, ki so ga dotlej najmanj poznala. Poseben pomen ima ob tem večkratno sodelovanje slovenskih ansamblov s Cankarjem na Sterijinem pozorju.
Gostovanja v našem času, bolj natančno: v zadnjem desetletju, pa so odprla Cankarju pota tudi preko državnih meja. Ce ne štejemo obiskov v Trstu, ki jih obravnavamo v tem zvezku posebej, je zaporedje gostovanj v tujini naslednje:
1956: 1., 2. in 3. julija je Drama SNG nastopila na mednarodnem gledališkem festivalu v Parizu s Hlapci v režiji Slavka Jana.
1957: med 24. aprilom in 9. majem je bila Drama SNG na gostovanju na Poljskem in je najprej v Lodzu, potem pa še v Varšavi uprizorila isto predstavo Hlapcev (Nauczyciel Jerman).
1965: v novembru je bila Drama SNG na turneji po Češkoslovaški in Poljski in je uprizarjala v Bratislavi, v Brnu, v Pragi in v Varšavi Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Mileta Koruna.
Nekajkrat, čeprav zelo poredko, so imela Cankarjeva dela v tem času na sporedu tudi tuja gledališča sama.
Prva je bila spet Praga. Že 25. septembra 1945 je bila premiera komedije Za narodov blagor v popularnem gledališču »D 46«, ki ga je vodil režiser E. F.

Cankar prvič kot gost v Parizu (1956)
FESTIVAL DE PARIS
THEATRE SARAH BERNHARDT YOUGOSLAVIE
LE THEATRE NATIONAL DE LJUBLJANA
Les 1% 2 et 3 JUILLET, à 20 h. 30
LES VALETS
divan ÇANKAR
Mise en Scene : SLAVKO JAN Décors et Costumes : VIKTOR MOLKA
Burian (skoraj cel mesec pred ljubljansko otvoritvijo prve povojne sezone z isto komedijo). Uprizoritev je pripravil Karel Novak, uporabljali pa so še vedno (nekoliko «-urejen«) prevod Zdenke Haskove-Dykove, pripravljen za praško krstno predstavo te komedije pred štiridesetimi leti. Predstava je bila precej samovoljna, tudi glede interpretacije teksta," dosegla pa je najmanj štirinajst predstav (ljubljanska v istem letu, ki je daleč presegla vse dotedanje uprizoritve Cankarjevih dram, jih je imela petindvajset).
Začetek novega obdobja v Pragi je bil torej kaj obetajoč, ostalo pa je žal le pri tej Burianovi pobudi. V letu 1948 je bil sicer Kralj na Betajnovi znova
8 Prim. knjigo »Vezi med slovensko in češko dramo«, str. 112 in nasl.
GOŠCINNE WYSTEPY
NARODOWEGO TEATRU SLOWENSKIEGO Z LUBLANY (JUGOSLAWIA)
r> »‘-«T	nn (isktK	_I
.NAUCZYCIEL JERMAN
im «I»« n

tmm n <tn ■ i n
„WSPOMNIENIE DWOCH PONIEDZIAtKOW"
„SPOJ RZ EN I E Z MOSTU
„S z k o f a m e t 6 w"
MaTzehstwo pod przymusem
SiOWENSKI TEATR NAR0D0WY
w L U B L A N I E wm—m
Wysf$py goicinne «m Poišče - lislopod 1965 r. W TEATRZE im. JULIUSZA SL0WACKIEG0 w Krakowie
16 n W65 >
K R OL UR
EDWARD AlBff
KTO S'E BOI WIRGINII WOOLF
IVAN CANKAR
ZGORSZENIE W DOLINIE $W. FLORIANA
'7 ’ i •
Gostovanja po slovanskem svetu
• «tet «te N Ul».«	!•*! • K M Ute
IVAM ctmu
PDH0RS1MI I UDU! SVMIFMUttSIfM
30 ■•»•«E« 10*1 Wll 11A M SHAKISPIARI
Kraf Lear
31. ••»•■kr« 1**» IVAN CANKAR
Pohoršenie
v Svatoflorianskej doline
11 ••»•«kr« 166» I DVA R D Altll
Kto sa boji Virginie Wonlfovej?
11 ••«•«kr« 166» ARTHUR KORIT
Ach otecko. iibohy otecko,
mama la zavesila do skrine a la som laky smujnv
Dl V A Dl O P O H VII ZDOll AVA
v repertoarnem načrtu Narodnega divadla; nemara je bil namen to pot resnejši kakor v prejšnjih obdobjih, znani dogodki tistega leta pa so za dolgo dobo zavrli sleherno sodelovanje med češkimi in našimi gledališči.
Pač pa je bil prav v tistem usodnem letu uprizorjen Kralj na Betajnovi v Narodnem teatru v Sofiji, ki je s to dramo odprlo sezono (27. oktobra 1948) v režiji Krste Mirskega. Dogodki tistega leta so sprožili ostre napade na Cankarjevo delo in prenehali so s predstavami, preden je bilo delo odigrano. Pozneje so predstave obnovili in igrali dramo tudi v provinci (Dobrič 1949, režiser
A.	Popov).10
Tretja in poslednja uprizoritev na tujem, ki jo je bilo mogoče evidentirati, je bila v Celovcu. Mestno gledališče, ki je imelo pozneje na sporedu tudi Grumov Dogodek v mestu Gogi, je uprizorilo Cankarjevo Pohujšanje (Ärgernis im Florianital) 18. maja 1949, teden dni kasneje pa so jo ponavljali tudi v celovškem radiu. Nemški prevod je oskrbela Herta Kralj-Arko, režijo pa je vodila Grete Bittner.
Prevedena so bila Cankarjeva dramska dela še nekajkrat, vendar niso zaživela na gledališkem odru. Nekateri mlajši kulturni delavci so si zlasti v letih po prvi vojni veliko prizadevali, da bi odprli Cankarju pota na svetovne odre. Tako je Silvester Škerl prevedel Pohujšanje v nemščino, Emil Kralj v italijanščino in Sidonija Jerasova v francoščino. Kazale so se razne možnosti za uprizoritev, vendar nobena ni bila uresničena.11 Tudi v našem času je nastalo nekaj prevodov. Ob gostovanju v Parizu 1956. leta je Sidonija Jerasova pre-
10	Prim. Novi svet 1948, str. 965 in 1949, str. 632.
11	Prim. tudi Gledališki list Drame SNG v Lj. 1950/51, str. 126 in nasl.
Ärgernis im FloriaaiitaJ
Eine Farce in drei Akten von Ivan Cinkir.
Aus dem Sloweruschen übersetzt von Hertz Kraij-A-vo
Bühnenmusik: Günter Lehmann
Inszenierung: Grete Biltner
Kostüme: Anny Arnold I Haartrachten: juhut
Technische Leitung: Josef Nie]
Sterniczky
Bühnenbilder: Edi Schuster Beleuchtung: Paul Klebe*
Kriseof Kobar.^enannt Peter Jacinta
Der Bürgermeister
Die Bürge meisten n
Der Steuereinnehmer. der „Dacar“
Die Ducarin
Dk txpedrtor;n
Lehrer Sviljgoj
Der Norar
Perloncn: Manin Hirthc Agnes Bosch Georg Buchrr a. G.
Lisa Kurt Joset HavKhutz TJulde Veber Dagmar Lappmann coacf Schnutt z. G.
Roif Lang
e n:	
Der Grw!er	Heimich J^er
Dte Grrislerm	Ermke Putsch
Der Mesner	Walter Schmid
Em Wanderer	Er*A Repar
Ein Polizist	Waher Tertsdwtig
Der Teufe!	Leonhard Korak
t. Gast	Friedrich Novak
l. Gast	Wally Gehet zun
und a. Akt	
»Pohujšanje« v nemškem gledališču v Celovcu (1949)
vedla Hlapce; bili so tudi natisnjeni v ciklostirani brošuri in prišli so v roke mnogim svetovnim gledališkim strokovnjakom, na oder pa vendarle ne. V knjigi »Ivan Cankar: Izbranoe«, ki je izšla 1958. leta v Moskvi, je prevedenih tudi več dramskih besedil (Blagor, Kralj, Pohujšanje), uprizorjeno pa ni bilo nobeno od teh.
d)	Pregled vseh treh obdobij in zaključki
Ce razvrstimo Cankarjeva dramska dela kronološko, kakor so nastajala v pisateljevi delavnici (ne glede na čas prve izvedbe, ki se večkrat ne ujema s časom nastanka) in vprašamo, kdaj in kje in v kakšnem zaporedju so bila na sporedu gledališč zunaj Slovenije (v drugih jugoslovanskih republikah in v tujini), dobimo naslednjo podobo:
JAKOB RUDA
1900, 22. december, Zagreb, rež. I. Borštnik 1947, 4. november, Bjelovar, rež. S. Podubski
ZA NARODOV BLAGOR
1905, 28. februar, Praga, rež. J. Pištek (Pištekovo divadlo)
1934, 24. februar, Sarajevo, rež. R. Pregare 1934, 27. april, Zagreb, rež. H. Nučič
1945,	25. september, Praga, rež. K. Novak (D 46)
1947,	9. januar, Beograd, rež. B. Stupica (Nar. pozorište)
1947,	7. maj, Reka, rež. A. Stimac
1948,	11. februar, Subotica, rež. D. Medakovič (Hrv. nar. kazalište)
KRALJ NA BETAJNOVI
1910, 4. januar, Praga, rež. J. Lukavsky (Intimni divadlo)
1918,	18. avgust, Praga, (Zižkovska činohra)
1924, 13. januar, Split, rež. N. Bartulovič
1933, 1. julij, Zagreb, rež. P. Milanov-A. Stimac (Dramski studio) 1933, 24. november, Beograd, rež. J. Kulundžič (Nar. pozorište) 1933/34, Banja Luka 1945/46, Skopje, rež. D. Kjostarov
1946,	29. november, Sremska Mitroviča, rež. J. Kovanovič 1946, 9. april, Subotica, rež. L. Lendvai
1946,	24. oktober, Pančevo, rež. M. Simič
1947,	10. januar, Banja Luka, rež. P. Malec 1947, 17. maj, Zrenjanin, rež. J. Kulundžič 1947, 7. december, Split, rež. B. Mešeg 1947, 18. december, Vršac, rež. J. Kulundžič 1947/48, Cetinje, rež. B. Jovanovič
1947/48, Sisak
1948,	22. januar, Osijek, rež. H. Tomašič
1948,	27. marec, Varaždin, rež. M. Draškovič
1948, 3. april, Beograd, rež. B. Stupica (Jug. dram. pozorište)
1948, 3. april, Sombor, rež. M. Kronic
1948, 27. oktober, Sofija, rež. K. Mirski
1948, oktober, Sarajevo, rež. P. Malec
1948,	11. december, Zagreb, rež. F. Delak (Hrv. nar. kazalište)
1949,	19. januar, Dobrič (Bolg.), rež. A. Popov 1949, 20. januar, Karlovac, rež. M. Orlovič 1949, 1. marec, Vinkovci
1949,	2. maj, Sabac, rež. A. Ognjanovič
1954,	29. december, Tuzla, rež. M. Orlovič
1955,	14. februar, Prilep, rež. L. Lendvai
1959,	7. februar, Subotica, rež. J. Lanyi (Madž. Drama)
1964,	26. april, Vršac, rež. A. Kovačevič
1967, 19. februar, Pula, rež. L. Standeker
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI
1921, 18. oktober, Split, rež. R. Pregare 1923, 27. januar, Osijek, rež. J. Povhe 1922/23, Sarajevo
1932,	29. oktober, Novi Sad, rež. T. Tanhofer 1932, 1. december, Bratislava 1932, 3. december, Split, rež. T. Tanhofer 1934, 30. junij, Brno, rež. B. Gavella
1949,	18. maj, Celovec, rež. G. Bittner
1955,	6. julij, Osijek, rež. B. Mešeg
1956,	3. november, Reka, rež. L. Tomašič
1961, 1. april, Zagreb, rež. D. Radojevič (Kaz. Komedija)
HLAPCI
1919,	10. september, Zagreb, rež. B. Gavella
1950,	29. april, Sombor, rež. L. Lendvai
1950,	21. oktober, Banja Luka, rež. L. Standeker 1954, 17. marec, Beograd, rež. S. Jan (Nar. pozorište)
1960,	26. november, Zagreb, rež. S. Jan (Hrv. nar. kazalište) 1964/65, Sarajevo, rež. S. Jan
1967, 22. oktober, Osijek, rež. S. Jan
HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA (dramatizacija)
1924, 4. oktober, Varaždin, rež. B. Tepavac (prir. M. Skrbinšek) 1945, 25. maj, Osijek, rež. F. Delak (prir. F. Delak)
1945/46, Karlovac, rež. L. Tomašič (prir. F. Delak)
1962, 16. junij, Subotica, rež. M. Viragh (Madž. Drama)
Po vsem tem vidimo, da so doživela Cankarjeva dramska dela (in še dramatizacija novele o hlapcu Jerneju) od prvih začetkov (Jakob Ruda, Zagreb 1900) pa do konca gledališkega leta 1967/68 na poklicnih odrih zunaj Slovenije 62 različnih uprizoritev (v Sloveniji jih je bilo 120). Izrazito prednost so dajala gledališka vodstva drami Kralj na Betajnovi, ki je imela kar 33 od teh 62 uprizoritev, sledi Pohujšanje (11), Za narodov blagor in Hlapci (8) itd. Edinole Romantične duše niso bile igrane, Lepa Vida pa le v zagrebški igralski šoli, zato te predstave naš pregled ne upošteva.
S Cankarjevim dramskim delom se je seznanilo v vsem tem času 26 mest v drugih jugoslovanskih republikah in 6 v tujih. Pri tem so mišljene premiere, ki so jih pripravila gledališča v tistih mestih sama. Če prištejemo še gostovanja slovenskih ansamblov, se številka dvigne pri jugoslovanskih mestih za 10 (skupaj 36) in pri tujih za 3 (skupaj 9). V celoti je bilo torej mogoče slišati Cankarjevo živo besedo z gledališkega odra v 45 mestih zunaj Slovenije.
Med jugoslovanskimi središči gre prvo mesto Zagrebu, ki je pripravil v raznih obdobjih 7 različnih uprizoritev Cankarjevih del, sledi mu Osijek s 5, Beograd, Sarajevo, Split in Subotica pa s 4 uprizoritvami. Med tujimi mesti gre prvenstvo Pragi, ki je pripravila 4 uprizoritve v poklicnih gledališčih, od tega celo eno krstno predstavo (Za narodov blagor, 1905).
Les pièces de Cankar sur les scènes étrangères
L’ensemble de toutes les représentations des pièces de Cankar en dehors de la Slovénie, c’est-à-dire dans les autres républiques yougoslaves ainsi qu’à l’étranger (y compris les tournées) est divisé en trois périodes: 1. la période de la vie de Cankar (jusqu’en 1918), 2. les années entre les deux guerres (1918—1941), 3. notre époque (1945—1968). Bien que les pièces de Cankar n’occupent pas encore, sur les scènes étrangères, la place qui leur revient, le nombre des différentes représentations répertoriées et documentées jusqu’à présent s’élève à 60 (en Slovénie le nombre est de 120; dans les deux cas il ne s’agit que de représentations préparées par des théâtres professionnels). La pièce »Jakob Ruda« a été représentée à Zagreb l’année meme de sa première à Ljubljana (1900). La comédie »Pour le bien du peuple« a été donnée d’abord à Prague (1905), un an et demi avant sa première à Ljubljana. La pièce »Les Valets« qui avait été censurée à sa naissance a eu sa première représentation à Trieste, après la création du premier état yougoslave, ensuite elle a été représentée à Zagreb et finalement à Ljubljana (toutes les trois en 1919). La première représentation de Cankar dans le monde non-slave eut lieu à Paris en 1956, lors de la participation du Théâtre national Slovène de Ljubljana au Festival international du théâtre. La pièce qui compte le plus grand nombre de différentes interprétations à l’étranger (ainsi qu’en Slovénie) est »Le roi de la Betajnova« (33). Les oeuvres de Cankar ont été jouées, en dehors de la Slovénie, dans 36 villes yougoslaves et dans 9 villes à l’étranger. Parmi les villes yougoslaves c’est Zagreb qui retient la première place, à l’étranger Prague.
Viktor Smolej
Cankarjeve drame pri Slovakih
Ce se ni mogel Cankar kaj hitro uveljaviti na domačih odrih, je to toliko manj pričakovati pri gledališču, ki je komaj z ustanovitvijo Cehoslovaške dobilo prve možnosti za ustvarjanje in izvajanje nacionalnega programa. Edino poklicno gledališče Slovakov v novi državi je bilo v Bratislavi, pa še to je dolgo vrsto let moralo gojiti češko, slovaško in madžarsko dramatiko. Sele v drugi polovici obdobja med obema vojnama se je v tem Slovaškem narodnem gledališču (Slovenske narodne divadlo) povsem osamosvojil in izoblikoval samostojni slovaški igravski zbor. Tako je šele v drugem desetletju po prvi vojn' mogoče govoriti o smotrnem, zavestnem in k umetniškim ciljem usmerjenem programu tega osrednjega slovaškega gledališča. Poleg del svoje dramske literature je to gledališče živo posegalo tudi v svetovno klasično in sodobno dramsko ustvarjalnost.1 Slovenskih del je bilo pičlo malo, med njimi je bil tudi en Cankar.
V Bratislavi je deloval na slavistiki Ceh Frank Wollman, literarni teoretik in zgodovinar, ki je slovensko dramatiko, kajpada z vključenim Ivanom Cankarjem, obravnaval v svojih znanstvenih delih. To so bile knjige: Slovinske drama, 1925, Dramatika slovanskeho jihu, 1930, in Slovesnost Slovanu, 1928. Posebej je samo Cankarju in samo njegovi dramatiki posvetil obširno razpravo pod naslovom Slovinsky dramatik Ivan Cankar (s podnaslovom K vyvoji slovinskeho dramatu). Priobčena je bila v slovaški masarykovski reviji Prudy 1925, v časopisu, ki je tedaj izhajal v Bratislavi, pa že v prvih letih izhajanja (1909—14) posvečal nekaj pozornosti delu Ivana Cankarja.2
Razumljivo je, da je zanimanje pri Slovakih najprej zbudila Cankarjeva proza3 in šele dolgo po tem tudi dramatika.4 Poleg najbližjih pobud, ki so mogle izhajati iz delovanja Franka Wollmana na bratislavski univerzi in iz njegovega publicističnega in znanstvenega pisanja, moremo pač misliti tudi na pobude, ki so mogle prihajati s Češkega, kjer je zanimanje za Cankarjevo delo bilo ves čas med obema vojnama zelo živo. Vojtech Merka, ki je prevedel v slovaščino knjižico Cankarjeve drobne proze (1926), se žal ni lotil prevajanja Cankarjevih dram za slovaške odre, dasi jih je prevajal v češčino.5 Vprašanja Cankarjeve dramatike pri Slovakih se je delno dotaknil Dušan Moravec v svoji knjigi Vezi med slovensko in češko dramo,6 vendar razumljivo samo »ob robu«, ker je bilo njegovo zanimanje obrnjeno na področje češkega jezika in češkega gledališča.
Prvo novico, da mislijo Slovaki upoštevati neko Cankarjevo dramo na svojem odru, je 1932 zapisal Frigid-Mrzel v ljublj. dnevniku Jutro.7 V pogovoru z Janom Stanislavom, slovaškim jezikoslovcem, ki se je tedaj mudil v Ljubljani, je zvedel in v zapisku objavil, da Stanislav »-prevaja Cankarjevega Kralja na Betajnovi-«. Jan Stanislav je predtem eno leto študiral na ljubljanski slavistiki, se seznanil s slovenščino in spoznal pač tudi Cankarjevo delo. Prevod je do jeseni dokončal in ga oddal tedanjemu bratislavskemu dramaturgu in režiserju Janku Borodaču. Vendar Kralj na Betajnovi ni prišel na slovaški bratislavski oder ne tisto leto in ne pozneje. Tudi rokopisni prevod Jana Stanislava se je ob Borodačevi poklicni in umetniški zaposlenosti izgubil in ga ni danes tudi v Borodačevi zapuščini.8 Soditi bi smeli, da je bil Stanislavov prevod korekten. Obžalovati smemo, da Kralj na Betajnovi ni prišel kot osrednje Cankarjevo dramsko delo tedaj na slovaški oder in mogoče tudi v slovaški tisk.
Prav tisto jesen namreč, ko je Stanislav ponudil svoj prevod Kralja na Betajnovi Borodaču, je ponudil svoj prevod Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorijanski prof. Mikulaš Colläk bratislavskemu igravcu in režiserju Andreju Bagarju. Colläk je izhajal iz bratislavske slavistike, kjer je poslušal tudi Wollmana, in je usmeril svoje ljubiteljsko zanimanje v slovensko slovstvo. Napisal je nekaj člankov v Smrekov Elan in prevedel Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, ki je izšel 1935 v dveh knjigah in bil ponatisnjen v enotni knjigi 1948. Sam literarno ni bil aktiven. Tudi slovenščine ni obvladal toliko, kolikor bi bilo treba za zanesljivo prevajanje. To bo pokazal razbor njegovega prevoda Pohujšanja. Pod naslovom Pohoršenie v svätoflorianskej doline je doživela drama svojo premiero 1. decembra 1932 na osrednjem slovaškem odru, v Slovenskem narodnem divadlu v Bratislavi.
Že 16. dec. je ljublj. Jutro0 prineslo o tej uprizoritvi zapisek, ki ga je pospremilo z opombo: »Slovaška kritika je Cankarjevo delo ugodno sprejela; menda je to prvo dramatsko delo iz slovenske literature v SNG v Bratislavi.« Zapisek je bil najverjetneje posnet po češkem časniku Ladove noviny, ki je redno prihajal v roke uredniku kulturne rubrike Božidarju Borku.
Premiera Pohujšanja je bila namenjena proslavi jugoslovanskega državnega praznika 1. decembra, zato je tudi pred dramo bil na programu slavnostni govor. Predstave so se udeležili uradni predstavniki in oficialni gostje, v veliki meri ljudje — kakor pravi kritik v bratislavskem glasilu socialnodemokratske stranke Robotnicke noviny10 — ki sicer nikoli ne pridejo v gledališče! Ta ofidoznost je tudi pomagala Cankarja na bratislavskem odru pokopati. Res da bi verjetno ob Colläkovem prevodu in ob bratislavski igravski, odrski in režijski podobi ne pritezala bogzna kako veliko in kako dolgo slovaških gledavcev, vendar bi smeli pričakovati kaj več kot eno samo predstavo. Za premiero Pohujšanja namreč ni bilo niti reprize. Bila je napovedana kot »ljudska predstava« za 16. dec., vendar jo je napoved predzadnji dan zamenjala z igro »Sacherova torta« dramskih pisateljev, ki sta se skrivala za imeni OesterreicherGeyer. V tistih letih gospodarske krize in občega boja za obstoj gledališča v Bratislavi so morale in mogle polniti blagajno dela, kakor so bile Pagnolova Fanny, Brandonova Charleyeva tetka, Nušičeva Gospa ministrica ter operete ä la Leharjeva Dežela smehljaja, Vesela vdova in Grof Luksemburški ter Ned-halova Poljska kri.
Prevod Pohujšanja, ki ga je naredil Mikulaš Collak, vzbuja precej resnih pomislekov in ugovorov. Prevajavec ni bil kos Cankarjevemu jeziku in poetičnemu oblikovanju.11
Konkordatov samogovor je začuda dobro uspel. Nemogoče pa se je zadovoljiti s tem, da je Collak Cankarjev tekst, kjer je napisal v verzih, podal v prozi. Prizori med Jacinto in Petrom, ki so govorjeni v vezani besedi, so se s tem povsem odmaknili od Cankarjeve poetičnosti. Drama je s to prozaizacijo zgubila eno svojih bistvenih potez.12
Dalje prevajavec razvezuje dramatikovo priostrenost, ponekod skoraj lapi-damost in gnomičnost v vsakdanji ton in tok besed in stavkov. Kajpada mi, ki smo členi istega naroda in živi v nas ista preteklost in sedanjost kakor v Cankarju, dojemamo dramatikovo besedno priostrenost veliko neposredneje, kot jo more tujec, toda prevajavec mora vsaj čimbolj poskušati, da ustvari most med tujim in svojim duhovnim svetom. Vsekakor pa mora vsaj čutiti, kakšna je barva besed, kakšen je podton stavka v izvirniku, da ga more prenesti v svojo govorico. Nadomestiti zvezo: sveta družba (121) samo z besedo spolok, pomeni, sarkazem in ironijo zamenjati z nevtralnim izrazom (spolok ne pomeni nič drugega kot samo: družba). Prevajavec ne ve kaj početi z nitjo, ki z njo poveže župan šentflorijanske rodoljube, in uporablja izraze: povraz (= vrv), motuz (= motvoz) in nazadnje nit. Nam navedek: Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi! govori iz Gregorčiča in iz naše nacionalno moralizatorske preteklosti in tipičnosti, prevajavec pa ga je prepisal v brezbarvno prozo. Ker si menda ni vedel pomagati, je izpustil izrek: Kakor švrka, pa tečem (140), izpadlo je popotno brašno (133), bridke sablje (121) so ostale zgolj šable itn.
Slovenščina in slovaščina sta si kot slovanska jezika z razmeroma kratko družbeno preteklostjo dovolj blizu, tako da je mogoče prenašati domala vse iz enega jezika v drugi brez posebnega prevračanja in spreminjanja. Ne vidim razloga za takile spremembi:
JACINTA: Vse luči so v mojih očeh. PETER: Vse svetle luči, vidim jih! (152) -
PETER: Zakaj si poželela? Ne poželi in rdeče jabolko ne bo lesnika! (141)
V očiach sa mi iskri!
Vidim to. —
Zažiadalo sa ti toho! Keby sa ti ne-bolo, nebola by si musela priznat’, že nie je všetko zlato, čo sa blyšti, a čer-vené jablko by si nebola musela s odporom odhodit’ ako pol’nü plânku!
Kakor je tu prevajavec jedrnatost in zgoščenost z razširjenjem razvodenil, pa je ponekod besedilo nedopustno skrajšal (če ga ni mogoče režiser, kar je tudi mogoče, a se ne da ugotoviti ob razpoložljivem tipkopisu). Naj navedem odstavek, v katerem podčrtujem, kar je v prevodu izpuščeno (154):
Zahvalim te, učitelj Sviligoj, za prelepe besede, vse vas zahvalim, svatje in rodoljubi, za toliko ljubezni! Toda glejte, pozna je že noč in kljub baklam in lestencem sijejo že zvezde v ta veseli hram. Mudi se nama na veličastno pot itn.
Besed, ki jim ni našel prevajavec ustreznih izrazov v slovaščini — pa seveda so na razpolago — je precej. Naj navedem nekatere: zaklet (142) ni pro-klety, ampak počareny; kontrabandar (143) ni podvodnik (= goljuf), ampak pašerak; rokovnjač (143) ni (ponovno) tulak (= potepuh), ampak zbojnik; poroka
(146) ni zasnubenie (= zaroka), ampak sobaš; pribiti na križ (143) pač ne moremo prevesti z odseknut’ hlavu (= odsekati glavo); v jadrnem vozu (153) ni na severnom voze (kakor da bi šlo za ozvezdje!); jerob (138) ni cherubin (= angel kerub), ampak tutor, sirotsky oteč; štacuna ne more biti batoch (= cula), ampak sklep; dvoje parov šolnov (139) prevajavec zamenja s podvezami in ženskim pasom za nogavice (dva pary podvazov a pas) itn. Razumljivo Col-laku uidejo tudi take aluzije, kjer je misel povedana le na pol, a jo v našem slovenskem ambientu razumemo. Na primer: Ce ima zlodej v šentflorijanski dolini debelega znanja, pa tudi slokega (136), se to jasno nanaša na telesno obilnost oziroma mršavost Sentflorijank. V prevodu pa je to ostalo brez razumevanja: zlodej ima samo »znamosti všeliakych: lepšich i horšich (= boljših in slabših)«.
Vsekakor je nekaj zadreg ob poročilih in kritikah bratislavske uprizoritve Pohujšanja izviralo tudi iz neustreznega ali vsaj močno šibkega Collakovega prevoda. V zadregi pa so lahko bili ob njem večkrat tudi režiser, inscenator in igravci.
Slovaški časniki so razmeroma veliko pisali o Cankarjevi premieri.
Poročili v agrarnih časnikih Slovensky dennik in Slovenska politika sta napisala resna človeka. V Denniku13 je pisal o pohujšanju Beta, tj. František Votruba, urednik kulturne rubrike tega Hodževega dnevnika, kritik in literarni zgodovinar, poznejši častni doktor bratislavske univerze in član Slovaške akademije, dovolj seznanjen tudi s slovenskim slovstvom, iz katerega je prevedel eno pesem Antona Aškerca, dve Otona Zupančiča ter več črtic Zofke Kvedrove, poslovačen Ceh, ki je imel do načina Cankarjevega pisanja tudi najbližji odnos, ker je sam spadal v rod slovaške moderne okoli 1900. Zato tudi v poročilu in oceni lahko postavlja Cankarjevo dramo v širši časovni okvir. O njej piše: »Cankarjeva igra izdaja mestoma večjega pesnika kakor dramatika in je dovolj tipičen primer novoromantične evropske drame. Ivan Cankar je odličen predstavnik te vrste med Slovenci, vodilen prozaik in dramatik, ki je s to dramo skušal dati ne samo ostro naperjeno socialno satiro, ampak tudi nekakšen navdušen panegirik velikemu poslanstvu umetnika, ki se je osvobodil družbene hinavske konvencije. Priznajmo si, da se avtorju teh dveh tako raznorodnih dramatskih elementov ni posrečilo popolnoma organično obvladati, tako da je igra, posebno v zadnjem dejanju, ustvarjala dovolj neenoten vtis. Res je bila samo zasluga zelo spretne režije g. Bagarja, da so neko nekoncen-triranost v drami zakrile zelo določne, do popolnosti disciplinirane igravske ustvaritve in zelo natančna, do popolnosti usklajena ansambelska igra. Ob vsem osvaja Cankarjeva drama s svojo nekonvencionalnostjo, idejno brezkompromisnostjo ter bogastvom misli in domislekov. Zato se radi posmejemo nravstvenemu zboru šentflorjanskih hinavcev, ki mu simpatični, mladostni Peter daje poštene lekcije, posmejemo pa se tudi krotkemu, uživanja željnemu zlodeju... Zato vnaša Cankarjeva drama v naš repertoar neko poživitev, ki jo je treba tem prisrčneje pozdraviti, ker prihaja od našega simpatičnega zaveznika v Mali antanti. Uprizoritev je bila zelo skrbna. Slovaški igravski zbor je ustvaril na odru celo vrsto zelo uspešnih, ostro karakteriziranih postav, čednostnih malo-meščanov z g. Sykoro na čelu, ki so predstavljali učinkovito nasprotje nekonvencionalnemu kvartetu Peter-Jacinta-Popotnik-Zlodej (Jamnicky-Meličkova-Bagar-Hurban). Izmed njih je z izvirnim pojmovanjem svoje vloge izstopal v prvi vrsti Hurban v vlogi zlodeja, poleg čutne Jacinte g. Meličkove pa tudi
mladostni Peter g. Jamnickega, ki je izpeljal to zelo težko vlogo nenavadno prizadevno z razmeroma lepim uspehom.«
V Slovenski politiki14 je napisal o uprizoritvi krajše poročilo vlv., poznejši umetnostni zgodovinar Vladimir Wagner. Medtem ko Votrubovo poročilo priča o kritikovi razgledanosti in samostojnosti v presojanju dela in uprizoritve, ostaja Wagner pri nekih občih oznakah in kaže ob nenavadnem delu bolj zadrego kakor razumevanje. Po njegovem naj bi »drama reševala metafizični problem skušnjav«. Dramatiku priznava »pesniški elan«, ki mu ga je uspelo »vnesti v nenavadno ozračje, toda njegova dramska obdelava je preveč simbolična, da bi mogla pritegniti današnjega gledavca«. Tako delo more uspešno postaviti na oder spreten režiser, ki zna »izredno kultivirani stvari ustvariti razpoloženje«, kakor jo delo zahteva. V takem primeru ne škoduje pretiranost in karikatura. Z igravci, se zdi, poročevavec ni bil posebno zadovoljen, saj je bil v zadregi zaradi drame same in seveda logično tudi zaradi igravske upodobitve Cankarjevih postav. Poročevavec pravi: »Igravci so si prizadevali vse podati kar najbolje po svoji ambiciji.«
Zelo ostro oceno Cankarja in uprizoritve je napisal Jdo (najverjetneje Josef Dvorak). Oceno so objavile Robotnicke noviny.15 O igri pravi: »Igra slovenskega avtorja je veliko obljubljala, pa še bolj razočarala. To ni igra, saj nima niti dramske strnjenosti, ampak je tudi v tej prepisani obliki novela, nad katero človek zaman zmajuje z glavo. Kako jo razložiti? Umetniško? To ni mogoče, ker je sujet navaden [!!], obdelava pa hoče nasiloma biti originalna. Politično? To bi prišli do žalostnih sklepov, ker preveč očitno deluje nagovarjanje k slogi. Edino tista vrv bi imela mogoče svojo funkcijo, toda morah bi jo uporabljati drugače. Vse navadne metode torej ne zadovoljujejo, ker ne dobimo pravega, edino veljavnega odgovora. Dejstvo ostaja samo to, da je Pohujšanje razvlečena igra, ki je izšla iz kaosa in ki na njej leži breme nesvobode in brezupnosti.« Dalje očita igri, da nima dejanja. Kritiku je nelogično prevračanje kozolcev, če je Peter vedel, da ni v dolini poštenih in brezgrešnih ljudi, pa je dolino obljubil zlodeju, čeprav že zdavnaj ne spada drugam kot pod zlodejevo oblast. Avtor bi se bil moral izražati bolj razumljivo, moral bi biti konkreten, to pa mu ni šlo. »Zato se je zatekel v svet nadnaravnega, v svet okroglih in nerazumljivih besed, ki pa igri v ničemer ne koristijo.« O odrski realizaciji Pohujšanja pa meni poročevavec: »Uprizoritev je bila amaterska in je delala vtis tesnobe in dezorientiranosti. Mučno je bilo gledati igravce. Mogoče je edino g. Hurban (kot zlodej) našel trdnejša tla. Sicer pa je bilo težko najti ustrezen slog. Zato je bila raven uprizoritve podpovprečna. Škoda je bilo vsega dela in truda.« Tudi inscenator ne najde pri poročevavcu milosti: »Poglavje zase je inscenacija. 2e dolgo nismo videli nekaj tako banalnega. Ta inscenacija bi se mogoče prilegala kakšni opereti, tak kič je to, posebno v II. dejanju. Ni se bilo na kaj opreti in težko je bilo dati konkretnejši okvir.«
Sodbo, ki jo je napisal za Lidové noviny16 bh, tj. slovaški kritik Bohdan Haluzickÿ, je kratka. O drami sami pravi, da je »krčevita satira in nakazana moderna faustiada, izraz ljubezni do rojstnega gnezda in vendar temu gnezdu posmeh, idejni boj po starih etičnih zakonih o dualizmu, podložen z žgočo ironijo, resnica in pesem, realnost in alegorija«. Kritik tudi do svoje karakterizacije ne zavzame nobenega stališča, dasi mu je pri drami všeč »umetniško prijetna struktura«. Drama je postavljala igravcem zaradi svojih lastnosti težko nalogo.
»Ni bilo vse in povsod na višini, toda ob spretni režiji g. Bagarja so zrastle odlične postave.«
Navesti je še sodbo, ki jo je priobčil dnevnik Slovak,17 kjer je bil kulturni urednik pisatelj Milo Urban. Mogoče je sodbo napisal on. Po dosti obširni obnovi vsebine ocenjuje igro in igranje: »Ta satirična farsa, s katero je hotel izpostaviti posmehu hinavce svojega naroda, je postavila igravce in režiserja pred težko nalogo. Igra s svojo tehnično in idejno zgradbo računa na notranji efekt, tu pa je pomembna vsaka malenkost. Skoraj enake tipe nastopajočih je treba oživiti s finimi odtenki, da igra, dovolj abstraktna in igrana skoraj ves čas v polmraku, ne postane dolgočasna in razvlečena. Tej zahtevi je ustrezala večina igravcev.« Sodbo sklepa: »Želeti bi bilo, da bi v igri pospešili tempo in pazili na popolno pravilnost izgovora, ker je to še posebej važno v taki abstraktni igri.« V kritiki je tudi edinkrat imenovan prevajavec (v Lidovych novinach je ob njegovo ime postavljen vprašaj). Za prevod pravi, da je »gladek in melodičen... Zdaj je samo še treba, da bi si naša javnost Pohujšanje tudi ogledala.«
Ti obširnejši navedki slovaških kritik in ene češke ocene so bili na mestu zato, ker izražajo sodbo o delu, ki je ocenjevavcem bilo znano edino iz enkratne uprizoritve; nanje ni moglo vplivati vse, kar v slovenskem krogu ocenjevavci vedo iz nekdanjega in sedanjega ocenjevanja. Iz tega razloga je tudi razumljivo, da so sodbe tako neenotne.
Lahko rečemo, da bi utegnil Cankar imeti večji uspeh tudi pri bratislavskem občinstvu, ko bi bil prikazan v boljšem prevodu in ko bi po nekaj predstavah dobil trdnejšo in jasnejšo igravsko in odrsko podobo. Tako je izzvenel v prazno, brez vpliva na slovaško gledališče in na slovaško dramsko ustvarjalnost. Ena sama, pa še oficialna predstava Cankarju ni mogla zagotoviti stalnejšega mesta v slovaškem gledališkem repertoarju. Ko je ljubljanska drama 1965 gostovala v Bratislavi s Pohujšanjem v Korunovi režiji, je prišla pred bratislavsko občinstvo z neznanim delom. V spominu so si poiskali nekdanjo slovaško uprizoritev zgolj nekateri še živeči tedanji igravci.
Cankar je kot predstavnik slovenske dramatike skušal priti v Slovaško narodno gledališče v Bratislavi ponovno po drugi vojni. Pod dramaturgom pisateljem in dramatikom Petrom Karvašem je bila v program Male scene Slovaškega narodnega gledališča uvrščena nova Cankarjeva igra, Kralj na Betajnovi. Igrana naj bi bila že v sezoni 1946/47, gotovo pa vsaj 1947/48. Toda uprizoritev so spočetka odlagali zaradi Cankarjeve figure župnika, ker je bilo tedaj na Slovaškem politično še težko nastaviti tako zrcalo še močnemu hlinkovskemu klerikalizmu in klerofašizmu. Zatem pa je spet prišlo leto kominforma, ki je zaprl jugoslovanskim dramatikom dostop na češke in slovaške odre.
Vendar pa je v tem času, celo v partijski založbi, izšlo tiskano Cankarjevo dramsko delo, ki naj bi bilo prišlo na osrednji slovaški oder. Dramo pod naslovom Kral’ na Betajnovej je 1949 izdala založba Pravda v Bratislavi v prevodu Jana Irmlerja. Slavist Jan Irmler se je s slovenščino seznanil na enosemestrskem študiju na ljubljanski slavistiki pred vojno in je imel za seboj — poleg Klopčičeve Matere — že nekaj predvsem mladinskih knjižic. Vendar je bil Kralj na Betajnovi zanj ob premajhni praksi v prevajanju še pretežko delo. Ponovno se je izkazalo, kakor smo prej videli pri Pohujšanju, da zahteva Cankarjevo besedilo dobrega poznavavca slovenskega besednega zaklada, a še bolj stilista in poznavavca tudi socialnih in kulturno političnih slovenskih razmer nekdaj
in danes. S tem ne mislim reči, da kazijo Irmlerjev prevod kdove kako velike in številne napake ali nerodnosti, vendar velja, da mora biti prevajavec pri Cankarjevem besedilu nadvse natančen in vesten in da ni pri prevajanju Cankarja dopustna nikaka površnost ali malomarnost.
Predvsem je Irmlerjev prevod odrsko lahko govorljiv, vsaj v večini. Besede in stavki tečejo gladko in ne delajo govoru sile. Res pa je spet, da je tu in tam precej svobodnosti, ki siromašijo Cankarjevo besedo in zlasti osebno karakterizacijo. Ohlapna prostost v odnosu do Cankarjevega jezika ne daje tekstu tiste izbrušenosti in naravnost lapidarnosti, kakor jo je dal besedilu Cankar.
Najhujši so takile nesporazumi, da je Cankarjev jerob (85) pri Irmlerju jastreb (22) ali da je prijazno posestvo (79) spremenjeno v poriadne dedičstvo (13), kar pomeni: precej velika dediščina. Maks pravi očetu, da ima »ljubezen v nogah« (89) in da je zato tako neodločen; prevod pa ima zapisano, da ima v nogah »lamku«, kar pomeni — revmatizem! (A najverjetneje je to le tiskovna napaka: lamka namesto laska, kar bi pomenilo ljubezen. Sploh je tiskovna korektura zagrešila številne spodrsljaje in ima na vesti celo cele izpuščene vrstice, kar povzroča nesmiselne vrzeli in preskoke.) Ce vrata zaklenem, ni isto, kakor če vrata zaprem; Irmler tega ne ločuje. Ce prevajavec ne razume izraza »omoraljen tiholazec« (100), ne gre, da bi ga kratko in malo črtal. Ce ima kdo »gospode«, to je duhovnike na svoji strani (112), tega ne gre v slovaščini povedati kar z besedo »panov«, ker to v njihovi govorici ne pomeni določno duhovne gospode. O posameznih ohlapnostih niti ne govorim, ker do neke mere vsaj ne kvarijo smisla dramske vsebine.
Popolnoma nesprejemljivo pa je, kar se je zgodilo z obširnejšimi pasusi, ki so v prevodu — oziroma v natisu — brez sledu izpadli. Črtanje ali izpad imamo na dveh takih krajih, kjer je izpuščeno besedilo bistveno pomembno za razumevanje drame in za njen razvoj. Tako je — ali zaradi črtanja ah zaradi prevajavčeve ali zaradi korektorjeve nepazljivosti — v tisku izpadel tisti nemi prizor, ko Maks v neki hipnozi spelje Kantorja, da obnovi pred njim umor Nininega očeta. Izpadel je ves naslednji tekst: »Kantor je bil šel medtem počasi, oprezno proti mizi, kjer sedi Krneč, skrčil je prste; Krneč sedi mirno, kakor okamnel. — Maks: Primi, stisni!...« (90). Ta pasus je bistveni sestavni del drame.
Se nerazumljivejše je, kar se je zgodilo s koncem II. dejanja. Tu je izpuščeno vse od Kantorjevih besed: Jaz nisem kriv, premislite( v naši izdaji 2. vrsta spod. na str. 101) pa vse do konca na str. 104, to je cele tri strani. To se pravi, da so izpadli: zadnja Kantorjeva grožnja Maksu, slovo Maksa in Nine, slovo gostov od Kantorjevih, Kantor se odloči za umor, dogodki na odru, ko zunaj Kantor ubije Maksa, in končni prizor ob Kantorjevi vrnitvi v hišo med svoje ljudi.
Cankar spet ni imel sreče. Mogoče je kakšen bister lektor v založbi »izčistil« dramo s tem, da je iz nje brisal Kantorjevo hudodelstvo. Mogoče je to storil tudi prevajavec, ali pa vsaj ob korigiranju natisa ni opazil — če je to mogoče! — kako je obrezano II. dejanje. Vsekakor celoten prevod v taki obliki, kakor je objavljen, ne predstavlja Cankarjeve drame in ne more vzbuditi vtisa, da gre za resno, premišljeno in logično grajeno literarno delo.
Nekako istočasno, samo da z večjim prevajavskim uspehom je oskrbel slovaški prevod Kralja na Betajnovi v naši Vojvodini Michal Filip, Slovak iz Stare Pazove, lektor češčine in slovaščine na beograjski univerzi. Takoj po vojni, pred nastopom na univerzi, je bil profesor na slovaški manjšinski gimnaziji v središču
slovaške manjšine v Jugoslaviji, v Petrovcu pri Novem Sadu v Bački. Po nekaj letih uporabljanja prevoda v rokopisu je izšel njegov Kralj na Betajnovi v slovaškem kulturnem kvartalniku Novy život.18
S Filipovim prevodom smo končno dobili v slovaščini prevod Cankarja, ki mu moremo dati polno priznanje. Filip ni samo v celoti razumel posameznih Cankarjevih besed in fraz — ki so obče slovenske — ampak tudi Cankarjeve izraze in fraze, ki so sociološko in politično otroci svojega časa in svojega nacionalnega ambienta. Ko se prevajavec drži Cankarjeve besede, uspešno posnema tudi duha Cankarjevega govora in pisanja ter ton in podton in barvo njegove odrske dikcije. Kljub drugačni intonaciji slovaške govorice mu uspeva zadeti tudi melodijo Cankarjevega govora. Tekst, kakor je priobčen v Novem životu, je šel tudi skozi preskušnjo na odru in je zato tudi po svoji govorni strani preizkušeno živ, odrski, gledališki. Ne bi mogel zanikati dejstva, da je — po mojem znanju in po mojih ušesih — mogoče kakšna drobnost v Irmlerjevem prevodu točnejša, da bi se tu in tam mogoče rajši odločil za Irmlerjevo varianto besede ali fraze, vendar je takih mest izjemno malo. Filip bolj čuti prefinjenost Cankarjevega dramskega govora kakor Irmler, ki se zdi ponekod malce knjižen. Ta posebnost Filipovega prevoda bi mogoče ljudem v matični deželi izzivala delne ugovore, saj je razumljivo, da je izoliranost jugoslovanskih Slovakov — kljub kulturnim stikom z matično deželo in kljub uporabljanju slovaškega knjižnega jezika v Vojvodini — le dala »jugoslovanski« slovaščini svojevrstno barvo. Gotovo je ob Filipovih prevodih Cankarja upravičeno ugotoviti, da »pojo« »po jugoslovansko«, to se pravi tako, kakor govorijo jugoslovanski Slovaki v svojih najbolj slovaških vaseh in slojih.
Naj navedem nekaj drobnosti, kjer je v nasprotju z Irmlerjem Filip našel ustreznejši ali edini ustrezni izraz za Cankarjevo besedo.
Končno je slovenski jerob vendarle našel pri Filipu ustrezno slovaško besedo, ki je tutor (118). Filip ločuje zapiranje in zaklepanje vrat. Maks pravi očetu: ste me napravili tako majhnega (89). Irmler je tu postavil: ste ma vycho-vali (28), kar pomeni vzgojili, Filip pa prevaja: ste ma stvorili (122). Irmler je slovačil: som si spravil teple hniezdo (37), Filip pa izpiše stavek do konca: same božie šfastie (189). Izvirnik pravi: Kajžarji so se vam spuntali (113), kar prevede Irmler: Sprisahali sa proti vam (58), kar pomeni: Zarotili so se proti vam (brez osebka!), Filip pa pravilno slovači: Domkari sa vam vzburili (205). Irmler ne pozna fraze, da je sonce prišlo k nam v vas (114), in to dobesedno prepiše v slovaščino: sinko prišlo k nam do dediny (60), vojvodinski prevod pa ve, da je to figura, in jo slovači z besedami: sinko navštivilo nas (206).
Nekaj nedoslednosti in nerodnosti gre v petrovski objavi Kralja na Betajnovi očitno na račun slabo opravljene korekture med tiskom. Vendar so ti spodrsljaji razvidni in se jim je mogoče izogniti. Do kakšnega črtanja pa seveda ni prišlo kakor pri bratislavski izdaji.
Slovaški prevod so končno doživeli tudi Cankarjevi Hlapci. Izšli so v rota-printu pri avtorski agenciji DILIZA (= Slovenske divadelne a literarne zastu-piteTstvo) v Bratislavi, 1963. Prevod tega Cankarjevega dela je oskrbel Melichar Vaclav. Profesor slavist je živel kratek čas pred drugo vojno v Ljubljani in pasivno dovolj dobro obvlada slovenščino. To je dokazal tudi s svojim prevodom Cankarjeve drame. V I. dejanju je nekaj ohlapnosti in nesporazumov, vendar se bere in govori slovaško besedilo gladko in se krije s slovenskim. Ker smo
nadrobno analizirali prevod Pohujšanja in Kralja na Betajnovi, si moramo ogledati tudi prevod Hlapcev.
Težave povzročajo Vaclavu kakor Collaku in Irmlerju izrazi in besedne zveze, ki izvirajo iz naše metaforike in iz naše socialne, politične in kulturne zgodovine. Na teh področjih namreč marsikatera beseda dobi drugo barvo ali celo drug pomen.
Daši gotovo nima slovaški klerikalizem nič manj slavne preteklosti kakor naš, vendar prevajavcu dela težave na primer zveza: mežnarice in terci j alke (160): mežnarice zamenjuje z nunami (160). Stavek: In črno kuto sleci in pater-nošter daj iz rok (160) ne gre slovačiti brez ironičnega podtona, posebno pa ne z napačno besedo; fararština v stavku: Zhod zo seba tu fararštinu, pomeni, naj Jerman odvrže svoje farško podrepništvo, o tem pa pri Jermanu ni ne duha ne sluha. Ko Anka govori gornje besede Jermanu, misli pri tem na njegovo črnogledost, na njegov pesimizem, ki ga ona pooseblja z meniško kuto. Prevajavec tega ni čutil in je tudi «-črnožalnega Romea« (160) kratko malo oskubil in ga poimenoval samo Romeo. In če pravi Anka Jermanu: Snemi z duše ta pusti cilinder (160), moramo imeti pred seboj podobo petrolejke s črnim cilindrom, da to figuro, preneseno na Jermana, razumemo, kakor je treba. Prevajavec — in mi — se ne moremo zadovoljiti z nevtralnim stavkom, s katerim je ta pasus prenesen v tuj jezik: Zbav se už toho čierneho cylindra (5). Prevajavec ne razume izraza nocoj; pokapuciniti opiše z nevtralno besedo; ljuljko bi bilo pravilno prevesti s:kukol’, ne z otravo, ker to pomeni strup. Kako težko je prevajati, če človek ne pozna tudi nekih ljudskih šeg, na primer na veliki petek! Cankar piše: Za cerkvijo so bile (ženske) zbrane; klopotalo je kakor na veliki petek (184). Tu imamo gotovo opraviti z aluzijo na velikonočne raglje ali mogoče na razbijanje zabojev na veliki petek, kakor je ponekod v navadi. Prevajavec je zabrisal to slovensko značilnost in zapisal: Do kostola so poberali; klopkalo to ako na Vel’ky piatok (39), kar pomeni: Zenske so odhajale v cerkev; njihove pete so tolkle kakor na veliki petek. Primera na veliki petek je tu seveda popolnoma nemogoča, saj na kaj naj bi se pa nanašala! Težava je pri prevajanju, ko zadenemo na stavek, ki nam zveni v ušesih z neko samosvojo kadenco, z nekim svojim ritmom. Mislim tu na primer na stavek, ki je iz Hlapcev že prešel v politični pregovor: Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar. Jerman noče biti demagoški govorec, toda vendar v njegovi govorici razločno slišimo trde udare, podčrtane akcente na besedah: sdm, talar. Slo-vaščina razen na enozložnicah nima nikoli naglasa na zadnjem slogu. Kako je prevajavec prenesel udarno politično geslo v slovaško govorico? V slovaščini zveni stavek na moč nevtralno: Narod si napiše svoju historiu; ani frak mu ju nebude ani reverenda (6). Naša ušesa niso zadovoljna in zadovoljena. Manjkajo jim odsekani udarci trdih, moških naglasov, kakor sem navedel zgoraj. Vendar bi se pač podobno dalo napraviti tudi v slovaščini, mogoče nekako takole: Narod si bude pisat’ osud sam (ali: Narod si vezme usod do svojich ruk), nebude mu je pisat’ (6 nom razhodovat’) ani reverenda (ani knaz) ani frak...
Vendar ti zapisani ugovori nočejo jemati vrednosti Vaclavovemu prevodu, ki je lep, je razen manjših nedoslednosti in napak slovenskemu izvirniku adekvaten in se je po duhu in tonu domala popolnoma ujel s Cankarjem.
Tako za Irmlerjev prevod Kralja na Betajnovi kakor za Vaclavov prevod Hlapcev pa moremo ugotoviti, da sta ostala samo v knjigi. Ne prevajavca ne založnici ne vesta za nobeno uprizoritev teh Cankarjevih dram na katerem koli
slovaškem odru. Mogoče je ta ali ona prišla na kakšen amaterski oder, vendar uprizoritev ni izzvala nobenega odmeva. Vsekakor pa je izven dvoma, da ne Kralj na Betajnovi ne Hlapci niso prišli na osrednji, bratislavski oder.
Omenili smo že prevod Kralja na Betajnovi, ki ga je oskrbel Michal Filip. Isti prevajavec je prevedel tudi dramo Za narodov blagor. To Cankarjevo dramo so v njegovem prevodu pod naslovom Za blaho naroda igrali v Vojvodini po različnih krajih. Obe drami je Filip, kot profesor na slovaški manjšinski gimnaziji v Petrovcu, prevedel za svoje študente in je igri z njimi najprej igral po različnih krajih. Prevajavec je bil pri tem tudi režiser. Iz njegovega rokopisnega prevoda so igrala Za narodov blagor tudi nekatera slovaška amaterska društva v Vojvodini.
Prevod Za blaho naroda je ostal v tipkopisu. Po prevajavčevem izvodu so igravci in odri pretipkovali besedilo za svoje potrebe. Tekst ni kakor Kralj na Betajnovi izšel v tisku. Vendar je vredno, da tudi ta prevod, kakor smo doslej druge, pregledamo in označimo. Tipkopis mi je bil na razpolago po prijaznosti prevajavca Michala Filipa.
Prevajavec se drži izvirnika z vso zvestobo, ki jo zmore. Tekstu pa ni dal zadnje jezikovne podobe, kakor je to storil pri Kralju na Betajnovi. Kralj na Betajnovi je dobil trdnejšo, bolj izbrušeno podobo tudi zato, ker je bil pogosteje preizkušen na odru kakor Za narodov blagor.
Prevajavec se v glavnem ne oddaljuje od izvirnika. Le v primerih, kjer gre za daljše, skoraj monološke partije, je ponekod opažen večji odmik od originala. Res se tako ne krijeta povsem slovenski izvirnik in prevod v vseh nadrobnostih, vendar to pri uprizarjanju ni moglo vplivati na sprejem in razumevanje Cankarjevih misli. Več je spodrsljajev na mestih, kjer besede posredujejo karakterizacijo človeka ali položaja, nekaj pa je tudi mest, ki so razumljena napačno in maličijo dramatikovo misel.
Ponekod gre prevod mimo pri posameznih besedah ali zvezah, ki so v izvirniku bolj smiselne. Besede brca, dovolj karakteristične v Sčukovem besedju, prevajavec nikjer ne prevaja dobesedno, ampak jo nadomešča z izrazom: uder, kar pomeni samo udarec ali sunek; gotovo se je Filipu zdel izvirni izraz presurov in bi utegnil pred preprostejšimi gledavci zbuditi vtis vulgarnosti.
Nekatere besede so nadomeščene z napačnimi ali nevtralnejšimi. Beseda, izrečena Stebelcu: Predavajte (15), vsekakor pomeni: Recitirajte in ne Roz-pravajte (= Pripovedujte!). Ljubezniv (24) je prevajavec bral kot ljubosumen, nerazumljivo (39) kot nerazumno, razločno (49) kot odločno, pohujšujejo (29) kot preskušajo ipod. Utrudljivo (14) ni nudne (= dolgočasno), ampak namahave, mlačnost (23) ni neskusenost’, ampak vlažnost’ ali 1’ahostajnost’ ipod. V prozi, ki je polna psiholoških odtenkov, taki spregledi lahko zelo motijo igravca in gledavca. Cankar pravi: Pisal je stvarno (23), v prevodu pa beremo: Skutočne, on to pisal, kar pomeni: Zares, to je pisal on.
Hujši so primeri, kjer napačno prevajavčevo razumevanje izvirni smisel oziroma pomen spreminja. Pri Cankarju beremo naslednje Gornikove besede: Obrazov vidim sicer zmerom dovolj, toda vsi so enaki (34). Te Gornikove besede karakterizirajo ljudi, ki se zgrnejo okoli njega. Prevod tega bistvenega odtenka ne podaja, ko pravi: Stretavam sa, pravda, s mnohymi osobami, ale stale s (tymi) istymi; to pa pomeni, da se Gornik srečuje sicer z mnogimi, a vedno istimi ljudmi; isti ljudje pa niso vedno tudi enaki. Napačno je obrnjen tudi
Anna Kysel’crva kot Francka v »Kralju na Betajnovi«; gimnazijska uprizoritev v Bačkem Petrovcu 1947
Gornikov stavek: Jaz bi imel rajši, da bi me ne ljubili vsiskozi... samo nekateri (14). Želi si torej, da ga ne bi ljubila samo Grozd in Gruden, ki se trgata zanj, ampak tudi še drugi. Prevajavec pa trdi v svojem stavku nasprotno: Ja by som sa vačšmi tešil, keby ma nemali všetci radi. .. ale len niektori (Jaz pa bi bil bolj vesel, ko me ne bi imeli radi vsi, ampak samo nekateri).
Pač pa bi bilo treba dati, ustrezno izvirniku, barvo nekaterim besedam in izrazom, da bi časovno in idejno slikale ali podčrtavale čas in ozračje Cankarjeve satire. Ce je v komediji rečeno: Samo stari program pogrejte (49), ni dobro reči v prevodu: prepracujte (= predelajte), saj Cankarjeva fraza neprimerno krepkeje in značilneje izpoveduje obsodbo tedanjih političnih veljakov na Slovenskem. Tudi naša beseda prvaki (15 in še večkrat) nosi v sebi celo zgodovino; zato je ni dobro nadomestiti zgolj s slovaško besedo popredni l’udia. Kakor Slovenci so imeli tako kategorijo politikov tudi Slovaki in jih imenovali predaci, narodni dejatelia, načelnici ipod. Frazo: Za vso našo lepo domovino (7) bi mogel zamenjati citat iz kakšne slovaške podobno pobarvane narodno vzpodbudne pesmi; samo tak stih bi povedal to, kar čutimo v slovenskem stavku. Sicer je prevajavec čutil potrebo po časovni barvi izbiranih besed. Pri frazi: Vsi dobro misleči elementi (v »narodu« — 51) je segel na primer v dobo stare Jugoslavije in besede poslovačil takole: všetky štatotvorne elementy. Vemo, da je to bila živa beseda v žargonu jugoslovanskih unitaristov. Toda ta prevajavčev poseg ne ustreza karakterizaciji v Cankarjevi drami. Njegova aktualizacija je namreč v kontekstu celotne komedije zgolj utrinek, ki zaradi svoje osamljenosti
disharmonira; saj prevajavec ni v celoti premaknil dogajanja komedije iz slovenske stvarnosti Cankarjeve dobe v desetletja stare Jugoslavije.
Ne da bi hoteli ali mogli biti popolni, naj navedemo vsaj uprizoritve, ki jih je priredila dijaška (gimnazijska) amaterska igravska družina iz Petrovca pod Filipovim vodstvom.
Kralja na Betajnovi je ta skupina igrala dvanajstkrat v času od februarja do oktobra 1947, in sicer šestkrat v Petrovcu, nadalje pa v slovaških vaseh Kulpin, Stara Pazova, Hložany in Lalit, v pokrajinskem središču Novem Sadu in v češkem manjšinskem središču v Daru varu na Hrvatskem.
Za narodov blagor so igrali Filipovi dijaki 27. marca 1948 v Petrovcu za dijake in učence petrovskih šol, naslednji dan pa kot premiero, s katero je začelo delovati v Petrovcu slovaško osrednje amatersko gledališče (Ustredne ochotnicke divadlo). Zaradi osebnih ovir v igravskem zboru so igro ponovili šele čez eno leto v Petrovcu.
Slovaki so radi igrali že pred vojno in so po osvoboditvi igranje v Petrovcu in po vaseh obnovili. V repertoar vključujejo pač najbolj svoje slovaške ljudske igre, nekaj jih prenesejo iz srbske in hrvatske dramske literature, Filip pa je po vojski oskrbel tudi že omenjena dva Cankarjeva dramska teksta iz slovenskega slovstva. Cankarjevi drami nikakor nista lahki, zato je bilo naravno, da je prevajavec tudi kot režiser pokazal, kako je igrati taka dela. Gimnazijski igravski zbor je 1947 dosegel na tekmovanju slovaških odrov v Vojvodini prvo mesto s Kraljem na Betajnovi. Z njim je nastopil tudi na zadnji tekmi pred-
Igravci v II. dejanju »Kralja na Betajnovi«, ki ga je uprizorila gimnazijska gledališka skupina v Bačkem Petrovcu 1947; spredaj četrti od desne prevajavec in režiser
Michal Filip
UOtfEHMÉ ÚSIKDHE OCHltillCKE PIMPIO U PETEPlttl
rlodt v pomlrlok 18. aprila 1949 a 8 tuwtinr vefer \ gimnaúálnrj t«-lor%¡cni
DlUflDELME PBEDSTAVenie
FKCKjRAM
ZA BlAHO NÁRODA
tttelohrt t I lirjilvárb od lona Caokara
Rel»»ér: MICllAL FILIP
O S O B Y
Ale**i Gornik. ifaabtk* — — — — Parrl Virga-Libélh
Ur. A Moa (¡toad, po flanee-Aadrr| Ijfok
Katarina, jeho i«na---— — Todmi-i iVrlko'á
Matilda, ieho «éter — — — — — Anua Kp'fori Df. Pa»el Graden. poiLaoec — — — Pavel Labátli
Helena. Jeho lena-— — — — 2elmlr« Pavlovi
Jntef Mrmofa, ratita--— — Jén Madar
Pañi Mr mofo vi-----— — — Mirla Hitlooiká
Klander. radra-----------— >trf»n Catiteo
Julián Stuka. notloár-— — — Pavel Varga
Siratka. literit------------Pavel Spevik
Franc Kadit ec. pritnlk-----Miro«! tv Pribil
Kremtar, profeaor— —--— Jin Makan
Stebelce, biantk — — — — — — Pavel MvEiii
Mladik--------------------- JU KovM
Sluha-----— —-------— — — Jeraj Slaka
Otrini-------— — — — — — Mirla Jatorkovi
Sepkár: Viera Travinoei
VSTUP.NÉ: 35 20 • 15 dlnárov
HredpredaJ ««tupeniek u Vladimir« Cedra
1*0 D1VADLE TANEČ NEBIOE
Gledališki list za komedijo »Za narodov blagor«; igrala gimnazijska gledališka skupina v Bačkem Petrovcu 1949
stavnikov vseh narodnosti Vojvodine v Novem Sadu v organizaciji Zveze amaterskih gledališč Vojvodine. V dneh 27. in 28. sept. 1947 so v Novem Sadu na tem tekmovanju nastopili prvi amaterski odri Srbov, Hrvatov, Slovakov, Romunov in Madžarov. Slovaško srednješolsko amatersko gledališče iz Bačkega Petrovca je na tem tekmovanju zasedlo tretje mesto. »Slovaško srednješolsko gledališče iz Petrovca se je odlikovalo po dobrem znanju vlog, po solidno postavljenem in izdelanem dekoru, po prizadevanju in po volji, ki so ju zastavili za uprizoritev izredno zapletene Cankarjeve igre.«19
Poročila in ocene20 o uprizoritvah Cankarjevega Kralja na Betajnovi in Za narodov blagor, ki jih je priobčeval slovaški tednik Hlas l’udu, se ustavljajo ob posebnostih Cankarjeve dramatike in posebej podčrtavajo trud dijakov-amaterjev in njihovega voditelja režiserja Filipa. Kritika seveda o Cankarju ne pove kaj izrednega, kar tudi ni pričakovati. Od mladih igravcev more ugotavljati delen uspeh in delen neuspeh, ki je razumljiv ob življenjski in igravski mladosti igravcev, še bolj pa ob težkih nalogah, ki jih igravcem zastavlja Cankarjeva dramatika. Gotovo je bil gledališki uspeh večji pri publiki, saj bi sicer dijaki-amaterji ne bili igrali tolikokrat, kakor so, če bi bili imeli pred seboj gluha ušesa nerazumevajočih gledavcev.
Igro Kralj na Betajnovi so pozneje igrale tudi vaške kmečke družine. Tako se je igravska skupina iz Kovačiče21 prebila s Kraljem na Betajnovi do osrednjega nastopa slovaških odrov Vojvodine 24. in 25. marca 1956. Ista skupina je nastopila s Kraljem na Betajnovi še 2. maja 1957. Kolikor ve prevajavec, je do
letos to bil zadnji Cankar na slovaških odrih v Vojvodini. Tudi po objavi v Novem životu še ni prišlo do kakih novih uprizoritev Kralja na Betajnovi.22
Zaradi popolnosti naj ob koncu še omenim, da je slovaški radio po drugi vojni imel na programu radijsko priredbo Cankarjevega Hlapca Jerneja.23 Natančnejši podatki mi niso znani. Zdi se, da gre za radijsko priredbo, ki jo je pripravil neki češki pisatelj že pred 1938 in so jo igrali v češkem radiu po 1945. Po tej priredbi so verjetno sodelavci slovaškega radia prevedli in uvrstili Hlapca Jerneja v program na Slovaškem.
Literatura :
1	Pamatnica Slovenskeho narodneho divadla, Bratislava, 1960. Zbornik člankov, študij, bibliografij dramskega in opernega repertoarja in izbranih fotografij. Izšlo za štiridesetletnico ustanovitve. Uredili Andrej Bagar, Juraj Haluzicky, Andrej Mržz in Ivan Turzo.
2	Viktor Smolej: Slovenski dramski leksikon, II. zv.
3	Viktor Smolej: Cankarjeva proza na Slovaškem. Članek, napisan za XVII. letnik SR (v rokopisu).
4	France Dobrovoljc: Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki, 1960.
5	Dobrovoljčeva Bibliografija (tu št. 4); SBL.
6	Dušan Moravec: Vezi med slovensko in češko dramo, 1963. str. 100 in 101.
sled.
7	Fri (= Ludvik Mrzel): Pravda za slovaški pravopis, J 23. VII. 1932.
8	Jan Stanislav osebno avtorju te razprave 30. V. 1968 v Bratislavi.
* Nepodpisan, a gotovo Borkov zapisek, J 16. XII. 1932.
10	Robotnicke noviny, članek Slovinskd hra, podpisan Jdo, 3. XII. 1932.
11	Tipkopis igranega teksta hranita arhiv SND v Bratislavi in Literarni arhiv Slovaške matice v Martinu.
12	Pri primerjanju izvirnikov in prevodov Cankarjevih dram smo uporabljali izdajo štirih Cankarjevih dram v 72. zv. Kondorja.
13	Slovensky dennik, dnevnik, Bratislava, 3. XII. 1932.
14	Slovenska politika, dnevnik, Bratislava, 4. XII. 1932. Časnik je opozoril prej na Ivana Cankarja s tem, da je prinesel (nepodpisan) prevod Cankarjeve črtice Osvobojenje 27. XI. 1932.
15	Robotnicke noviny, dnevnik, Bratislava, 3. XII. 1932.
10 Lidove noviny, Brno, 3. XII. 1932.
17	Slovak, dnevnik, Bratislava, 3. XII. 1932.
18	Novy život, Bačsky Petrovec, kvartalnik, 1958, 109—123, 185—206.
1,1	Slobodna Vojvodina, glasilo Ljudske fronte za Vojvodino, Novi Sad, 30. IX.
1947.
20	Taka poročila so bila v časniku Hlas l’udu, ki je bil tedaj tednik jugoslovanskih Slovakov, npr. 16. VIII. 1947 in 31. III. 1948.
21	Hlas l’udu, Bačsky Petrovec, 31. III. 1956.
22	Michal Filip je bil pri ohranjanju Cankarjevega besedila zelo natančen. Za predlogo prevoda Za narodov blagor mu je služila izvirna izdaja iz leta 1901. Tako je vključil v svoj prevod tudi dvoje mest, ki ju tu navajam.
I.	Ščuka: ...mislim, da je čas prišel. Dobro bi bilo, da bi bili ljudje malo bolj vznemirjeni. Mirna voda smrdi.
Poudarjeno tiskanega stavka, ki po vsebini nikakor ni nevtralen, nimajo nobene izdaje, ki prinašajo Za narodov blagor! Stavek manjka v ZS (III., 188), v izdaji iz 1947 pri Sloven. knjižnem zavodu (str. 96), v ID (IX., 148) in v 72. zv. Kondorja (46), ne pa v ZD (III., 211).
II.	Grozd govori Kremžarju: Ne bledite, kaj Vam bo dostojnost in poštenost v današnjih časih. — Kremžar (obč. svetniku). Ali ga slišite? — 1. obč. svetnik. Seveda, — kaj bo njemu poštenost?
Podčrtanih stavkov nimajo ZS (III., 196), ID (IX., 156) in Kondor (51), pač pa ZD (ni., 218).
Odprto ostaja vprašanje, ali se je tudi na odrih glasil Za narodov blagor brez zgornjih mest.
55 Literarne vzt’ahy Slovakov a Južnych Slovanov, Bratislava, 1968, 351; v članku Andreja Vrbackega Zaujem 6 juhoslovanske literatury na Slovensku.
Les pièces de Cankar chez les Slovaques
Le professeur Viktor Smolej, lecteur de slovaque à l’Université de Ljubljana, cite les traductions et les représentations des pièces de Cankar chez les Slovaques en Tchécoslovaquie et en Yougoslavie (chez les minorités slovaques dans le Banat et la Backa). La première pièce traduite en Tchécoslovaquie mais qui n’a pas été représentée est “Le roi de la Betajnova« (1932). En 1932 même la pièce »Le Scandale dans la vallée de St. Florjan« a été donné au théâtre national slovaque de Bratislava. Les critiques ont été en majorité négatives, la pièce mal comprise (la pièce traiterait »du problème métaphysique des tentations«), la traduction elle-même mauvaise. Après la 2ème guerre mondiale le Théâtre national de Bratislava avait l’intention de donner »La roi de la Betajnova« mais malgré deux essais la représentation pas eu lieu (1946/47, 1947/48). Par contre, après 1945, les minorités slovaques en Yougoslavie ont représenté avec beaucoup d’enthousiasme dans leurs théâtres d’amateurs les pièces »Le roi de la Betajnova« et »Pour le bien du peuple«. Les deux pièces ont été traduites par le lecteur des langues tchèque et slovaque â l’Université de Belgrade, le professeur Michal Filip.
Kristijan Ukmar
Cankar v glasbi
Brž ko govorimo o Cankarjevih tekstih, uporabljenih v glasbenih delih, nam postane takoj jasno, da gre tu v prvi vrsti za glasbeno dramo, za opero. Drugih skladb je nastalo le malo na Cankarjevo besedilo. Med najbolj znanimi sta Karla Pahorja zbor Očenaš hlapca Jerneja in pa Lucijana Marije Škerjanca simfonična pesnitev Marenka, napisana po noveli Spomladi. Po eno ali dve pesmi so napisali še Matija Bravničar, Danilo Bučar, Anton Jobst, Janez Kuhar, Marij Kogoj in Marjan Kozina.1 Tudi če ta pregled ni popoln, lahko presodimo, da se Cankar ne uvršča ravno med v glasbi mnogo obdelane slovenske pesnike.
Zato pa nam štiri opere, ki so, kolikor je slovenski muzikologiji do sedaj poznano, nastale na Cankarjev tekst, pričajo, da je Cankarjeva govorica mnogo prispevala k nastanku dobrih libretov in s tem k nastanku oper. Te štiri opere, naštete po času nastanka so: Matija Bravničarja Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Alfreda Mahowskega Hlapec Jernej, Mihovila Logarja Sablazan v dolini šentflorjanskoj ter Matije Bravničarja Hlapec Jernej in njegova pravica.
Bravničarja je za Pohujšanje navdušil Milan Skrbinšek. Kot skladatelj sam pravi, je že dlje časa iskal primeren libreto in Skrbinškova ideja mu je odlično ustrezala. Libreto si je napravil sam in sicer točno po Cankarjevem besedilu; na primerno operno dolžino ga je skrajšal tako, da je izločil posamezne manj pomembne stavke. Komponiranja se je lotil 3. oktobra 1928, opera pa je bila gotova 14. junija 1929.2
Skladatelj sam pripoveduje, da se je v svojem ustvarjanju držal sloga, ki je bil takrat aktualen, ne da bi hotel biti za vsako ceno moderen. Ko so pozneje dajali v Ljubljani Katarino Izmajlovo,3 je ugotovil, da imata s Šostakovičem marsikje skupne prijeme, čeprav njegovega dela ob pisanju svoje opere ni poznal. To je bila po skladateljevem mnenju ustvarjalna nuja tistega časa, nekaj kar je bilo takorekoč v zraku, ne pa hlastanje za novostmi.
»Laška opera je opera zvezdnikov. Prima donna in primo uomo imata krog sebe okvir rekvizitov..., da prideta osebno čim bolj do veljave — to je najmočnejša negacija kolektivne umetnosti.« »,Pohujšanje* je miselna farsa. Spada med kolektivno umetnost. Vse vloge v tej stvari so glavne.« » Misli imajo tudi
1	Prim. podatke v Glasbenem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
2	Ta podatek je zapisan v rokopisu partiture.
3	Dmitrij D. Šostakovič: Katarina Izmajlova. Opera v 4. dej. Uprizoritev v Operi SNG v Ljubljani 12. febr. 1936. Prim.: Repertoar slovenskih gledališč, Ljubljana 1967.
Pohujšanje
v dolini šentflorjanski

Opraatar« « trrfc «trzajih Vapl«a| I «'-latar ( ;U*ki| M Krai»iTjr
ItfIKl:
INhrtrr
	Kriatuf K.luar imrnman	V Jauk»		si «rimar .	. . V Smonftč
	l.ii inlu . . . ..	K SUH«-r-N«H|i i	‘ *- 1	•,ta. ut j riu	. . . . i. Kam ta km a
	.’.iipmi 		. i		(Vrt.* pik		 B. I'.«rt.
			C Mr»hv 1. 1J		ivfcr» Marii	. .J. I'ml>f
	I mtar . . .	L. litim			... J. (.mili
	hMlta . . . .	. V Kalatfcbva		».k*,	.... . . 1. U.v
	F* «pitilioi k-« . ...	. . N. špMon		1 Bl»l .	. . . . A. Srkata
	!>iti-l| *vU«r.»| . .	»> UuJivIi*'		II. goal .	. . J IrnaiiiVii
	Nitir 		. . „ A. IVrlro		fVdi m-	•k•Im- - ntlkiTMtpkl i iiaM4|ih «Mih.
Blagajna se odpre ob pol 8. uri	Zadetek ob 8. url	Konec po 11. uri
P»rt»n B»<wi
i L
.	0 ■ B in
.	IV *1	.
.	vii a	.
.	> •»	.
lota	i

IVtM i
Galoni« i H..11	i ...k.
.	«.	.
.	m.	.
.	iv.	.
nTOMia to «tMXoat« . prM»ro«ari »n *«-a«n-
VtaU.
kla«a|ol » apatMia flManllu o« la. «a pat 1. la od 3. d« 9.
. 10 . 11» . «

O
svoje čutne in čustvene odtenke in če se kdorkoli loti teh odtenkov, ni zagrešil ničesar zoper naturo stvari.«
Teh nekaj izmed aforizmov, ki jih je Bravničar zapisal ob krstni izvedbi svoje opere,4 nam dovolj zgovorno priča, kako si je skladatelj zamislil dramaturško zgradbo svoje opere. Glasba vseskozi psihološko podpira dramsko dogajanje, riše, opisuje, soustvarja čustvena razpoloženja. Primer za to je začetek opere, kjer razburjenje v županovi krčmi ilustrirajo številne pasaže v instru-mentaciji, ki dajejo vtis nekakšnega mrgolenja. Lirično razpoloženje v začetku drugega dejanja ustvarja ponavljanje enega samega tona v violinah. V kolikor je sploh možno delati primerjave med razpoloženji in med glasbo, bi takih primerov lahko navedli še več. Dejstvo je, da je glasba vseskozi ekspresionistična, čemur ustreza tudi njena oblikovna stran. Skladatelj stalno prestopa meje tonalnosti in prehaja v bitonalnost, včasih tudi v atonalnost. Gradnja je v bistvu atematska; pač pa Bravničar dosega jasnost arhitektonike s tem, da gradi na continuih in na ostinatih. Vedno znova nastopajo trmaste figure, ki povezujejo razne misli med seboj.
Premiera je bila 11. maja 1930 v ljubljanskem opernem gledališču. Delo je režiral Ciril Debevec, dirigiral pa Anton Neffat. Petra je pel V. Janko, v vlogi Jacinte je gostovala K. Staller-Stotterjeva, župan je bil J. Betetto, v ostalih vlogah so peli še C. Medvedova, P. Grba, V. Balatkova, N. Španova, Fr. Mohorič in drugi.5 Opera je doživela velik uspeh, o čemer enoglasno poročajo vsi
4	GL: Matija Bravničar, Ob priliki vprizoritve operne farse »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, Gled. list Opere SNG v Ljubljani, 1929/30, št. 15.
5	Prim.: Gled. list Opere SNG v Ljubljani, ibid.
kritiki in poročevalci. Vendar pa je treba ta uspeh pripisati tudi dejstvu, da je ob veliki suši v slovenskem opernem ustvarjanju vsako novo delo pomenilo senzacijo. Za publiko, ki ni dovolj poznala takratnih evropskih glasbenih smeri, ki je med domačimi po slogu izzivalnejšimi deli slišala le Kogojeve Črne maske in Osterčevo Iz komične opere, je Bravničarjevo delo pomenilo novost, ki si je ni znala razlagati. Celo Emil Adamič ni vedel kaj bi, priznal je Bravničarju dobro instrumentacijo, invencioznost, smisel za ritme, dramatično čutenje. Bil pa je mnenja, da se glasovne partije »petju dostikrat upirajo«. Obljubil je, da bo opero še podrobneje analiziral, a se tega nikoli ni lotil.0 Se bolj negotov •
• Gl.: (Emil Adami)č, Premijera Bravničarjevega »Pohujšanja«, Jutro, L. XI, 1930, št. 109.
Iz Bravničarjeve opere
»Pohujšanje«
Bravničarjeva opera »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«
je bil v svoji oceni Fran Govekar. Čutil je, da mora izraziti priznanje »avtorju Bravničarju, ki je čisto na svoj originalni način izvršil vsekakor ogromno delo, eksperiment, ki ga bo morala naša glasbena zgodovina beležiti kot velik, smel čin,« a ni vedel kako bi to svojo trditev utemeljil.7
Bili so torej le redki tisti, ki so bili dovolj razgledani za pravilno oceno Bravničarjeve novitete. Kot skladatelj sam pove, sta mu tako Osterc in Kogoj izrekla svoje priznanje in svojo resnično strokovno sodbo. Med kritiki pa je bil delu najbolj dorasel Stanko Vurnik, ki je o njem napisal še pred izvedbo obširno oceno v Domu in svetu.8 Vurnik se z ozirom na svoje izdelane in sistemsko zastavljene estetske kriterije ni mogel strinjati z Bravničarjevo glasbo,9 češ da »bistvo Pohujšanja leži v okviru miselnega, bistvo Bravničarjeve muzike pa v okviru neke čutno-mehkužne lirike po vzorcu pozne romantike in impresionizma.«10 Vendar pa je bila Vurnikova analiza dela res strokovna in iskrene so bile njegove čestitke in priznanje Bravničarju kljub nazorskim razlikam.
7	GL: Fr(an) G(ovekar), Bravničarjevo »Pohujšanje v dolini«, Slovenski narod, L. LXIII, 1930, št. 107.
8	Prim.: Stanko Vurnik, Nova slovenska opera, Dom in svet, L. XLII, 1930, str. 279—282.
9	K temu prim.: K. Ukmar, Stanko Vurnik, Življenje in delo, Ljubljana 1964, Diplomska naloga.
10	Gl.: S(tanko) V(urnik), Matija Bravničar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Slovenec, L. LVIII, 1930, št. 108.
Še popolnejše priznanje je Pohujšanje doživelo dve leti pozneje, ko je bilo
15.	maja 1932 uprizorjeno v okviru Prvega slovenskega glasbenega festivala v Ljubljani. Za to priliko je avtor delo na nekaterih mestih popravil, pa tudi zasedba je bila deloma nova. Tako je Jacinto pela Z. Gjungjenac-Gavella, v vlogi župana pa je gostoval M. Rus. Predstavo so poslušali številni tuji gostje, prenašal jo je tudi zagrebški radio in odmevi nanjo so bili povsod ugodni.11
O Hlapcu Jerneju Alfreda Mahowskega žal nimamo mnogo zanesljivih podatkov, niti o delu samem, niti o skladatelju. Slednjega ne omenjajo celo niti češkoslovaški viri, v trenutni situaciji pa tudi ni bilo mogoče kaj več poizvedovati na Češkoslovaškem. Pri nas ima klavirski izvleček dela ljubljanska Opera, a tudi ta ni dostopen. Tako se lahko oslanjamo le na zapiske in poročila ob ljubljanski premieri opere.
Po teh je bil Alfred Mahowsky iz Brna in je izviral iz stare severnomo-ravske glasbeniške družine. Ze s šestnajstimi leti se je uveljavil kot skladatelj. Po študiju na brnski glasbeni akademiji je bil najprej korepetitor nato pa dirigent združenih nemških gledališč v Brnu. Umrl je 17. 4. 1932 še ne 25 let star. Napisal je več komornih in simfoničnih del, že leta 1929 pa je bila uprizorjena njegova prva opera, enodejanka Sužnja. Napisal je tudi več scenskih glasb,
11	Prim.: (Emil Adami)č, Slovenski festival v operi, Jutro, L. XIII, 1932, št. 114.
K.	Slaller-Stotter kot Jacinta v Bravni-čarjevi operi
Julij Betetto kot župan v Bravničarjevi operi
V.	Janko kot Peter v Bravničarjevi operi C. Medvedova kot županja v Bravničarjem operi
Hlapec Jernej pa je bilo njegovo zadnje delo, ki ga je dokončaval še tik pred smrtjo. Krstne izvedbe dela 30. maja 1932 v Brnu ni več doživel.12
Režiser ljubljanske predstave Ferdo Delak je zapisal, da je skladatelj »sam priredil operni libreto in sicer po tekstu gospe Jirku, ki je — kakor znano — prevela v nemščino Cankarjevega ,Hlapca Jerneja*. Izvzemivši tekst za zbor ob koncu opere, Mahovsky skoraj nikjer ne rabi besed, ki jih ne bi rabil Cankar. Ta libreto je prevel v slovenščino g. Mile Klopčič, ki se je absolutno držal Cankarja... Seveda, skladatelj si je dovolil, da je po svoje razvrstil vloge in nekatere situacije izoblikoval tako, kakor se prilegajo njegovim opernim namenom. Tako je posebno omeniti prizor pred cerkvijo, ki je dokaj nezavisen od Cankarja.« Iz Delakovega poročila razberemo tudi, da ima opera sedem slik. Prva se dogaja na Sitarjevem domu, druga pred županom, tretja ob srečanju Jerneja s študentom, četrta na hodniku ljubljanske sodnije, peta v zaporu, šesta pred cerkvijo, sedma pa zaključuje opero s požarom.«13
Seveda je v dvakratnem prevodu Cankarjeva govorica le izgubila svojo enkratnost. Tako pri Cankarju Jernej nagovori župnika: »Po svetu sem romal, od biriča do sodnika, od sodnika do cesarja. Pravice ni pod nebom, zakopali so jo sto klafter pod zemljo, težko skalo so zavalili nanjo. Jaz pa je ne iščem
12	Prim.: Alfred Mahowsky: »Hlapec Jernej«, Gled. list Opere SNG v Ljubljani, 1932/33, št. 1.
13	Gl.: Režiser Delak o operi »Hlapec Jernej«, Jutro, L. XIII, 1932, št. 227.
več na zemlji, biriči in sodniki so zatajili Boga, izdali njegovo besedo in zapoved. Pri Bogu iščem pravice, pri njem samem, ki je sodnik nad vsemi sodniki! Odprite pismo, ki ste njegov služabnik, razložite njegove besede, razsodite mojo pravdo po njegovi pravici!«
V operi se isto mesto glasi takole: »Vse doslej sem romal po svetu, a nobene pravice ni, ni je pod nebom! Zdaj več je ne iščem na zemlji, sodniki so besedo božjo grdo izdali! Zdaj iščem pravice pri Bogu, pri njem samó, sodniku nad vsemi sodniki. Vi, ki ste služabnik božji, vi razložite in sodite!«14
Res pa je, da vprašanje izraznosti teksta v operi ni toliko bistveno. Važnejša je glasba in o tej je bil dirigent Danilo Švara mnenja, da je to »prva moderna opera, s katero so imeli pevci res veselje. Partije so spisane po vzorcu kantabilnih starejših oper, vse fraze so globoko občutene in dramatične... Formalno se opera opira na Wagnerja in Richarda Straussa, uporablja celo vodilne motive... Stilistično opera ni enotna: skladatelj je tu ustvarjal pod najrazličnejšimi vplivi od pozne romantike preko impresionizma do stare moderne in odtod do najnovejše atonalne smeri (v zadnjem aktu). Toda vse te stilistične prvine se pri njem spajajo po neki notranji utemeljenosti. Mirne, vdane scene so tonalne, zborove scene skrajno atonalne, scene Jernejevega trpljenja in krivičnosti nasproti njemu pa tudi moderno polifone.«13 Dirigent je bil tudi mnenja, da je ritmično opera močno zapletena in zato zelo težka za izvajalce. Pohvalil je instrumentacijo, ki je povsod izvrstna razen na koncu opere, ki ga skladatelj ni več utegnil instrumentirati in so to storili drugi po njegovi smrti.
14	Gl.: Iz opere »Hlapec Jernej«, Slovenski narod, L. LXV, 1932, št. 220.
15	GL: Kaj pravi o »Hlapcu Jerneju« dirigent dr. Švara, Jutro, L. XIII, 1932, št. 226.
Kreirava 3	v četrtek, dne 29. septembra f§3i	Izven (S
Svefana predstava o priliki 40 letnlte otvoritve Narodnega atedalliža
M. Bravničar: „Slaviču» hymnu»“, uverlura za veliki orkester. Dirigent: dr. D. Sar
PrvlC
HLAPEC JERNEJ
Mazllalaa Jraa> v Irvk «fejaajlli (7 «UUkJ .UMa Makanakec*. fe-vrtfil« pa at.vrli Ivaaa (aakarjapadloiil »le Klopčič.
Il.nr-n« I*. 1> Švara	Imreaalar \ lIJaaKčer	Rether Ferda Delak
H"««™	  K	Brroot-Oolobm a
•	•	  I*.	škrjaitče«*
K«**............ .... A. Perko
►'•"t	...	 J.	Hi»
Boljši ruvpod .......... II	gtionttf
Sodni 'luga	.	.	... 7. Beki
Bradati ««Im «luga...... .V	Srk uta
.................  H.	Skr Irtov a
I	•	... K. Sternih» a
H **•"■.............. M. Miličeva
Uradniki, kmetje in kmrtirr. fantje in dekleta, «druei
M »" 3 •‘■»«o' A in 7. «lika ae godi na BeUjnovi. — 4. in 5, «lika v Ljubljani - Paa: v pričetku 30 atolotja
Zupan
Sal andr r	|
Mladi «odnlk
H. Primožič št. Marčec M. Kug«-jeva Sv Banovec S. Macoli*
M llu»
Blaaalna ut odpra ob pol 20.	ZaCatak ob 20.	
»ara—i U4mi, l ...v Om ** . It Ul. v »M . 40 . IV VI . .J»	«tadataa »M . »m O« H	tlatartSai L m«> O . a
: P"* : • 5 . u . . .M kal« uu • . ISO . : V .ISO	L . «im liki . JO k . «ačta . JO . R . «MU »a» . IS at . . is	• a. . . nr. . . v. .
1rrrorT„n M „		Onašk» *•!**> || M tl. M NI 1, k M 1. «< I.
Kon«< po 22
.	4
.	7
Na premieri 29. septembra 1932 je Jerneja pel R. Primožič, Sitarja Št. Marčec, študenta Sv. Banovec, župana S. Magolič in Salandra, sodnika in župnika J. Betetto.16 Poslušalci in kritiki so delo zelo ugodno sprejeli, k čemur je gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da je delo napisal tujec po besedilu našega pisatelja. Pa tudi sicer je opera pisana dovolj razumljivo opernega gledališča vajenemu poslušalcu in zato ni pomenila tolikega presenečenja kot dve leti prej Bravničarjevo pohujšanje. Da so bili v operi tudi modernizmi in atonalna mesta, so si razlagali pač s tem, da »je bil Mahowski vendarle lahko sanjav melodik in da se je vdajal le modi, kadar je zahajal v svet disonanc in alte-riranih akordov,-« kot je zapisal Govekar.17 Skladatelj Adamič je seveda spoznal, da se Mahowsky vsled svoje mladosti še ni mogel »izviti iz okov slavnih vzorov. Premočne so bile zanj še spone, ki so ga vezale z Wagnerjevo romantiko, s Straussom, z impresionisti, slikarji, z novodobnimi strujami... ni se še mogel osamosvojiti, ne najti lastnega nezavisnega glasbenega izraza ... Njegova muzikalna invencija je dosti samonikla, tehnično kompozitorno znanje odlično... skratka: silno močan, dramatičen glasbeni talent, a še ne usmerjen, še ne brzdan, še ne sam svoj.«18
Se najbolj je bil zadržan v svoji oceni Vilko Ukmar. Motilo ga je, da Mahowsky ni upošteval osnovne Cankarjeve ideje, to je socialne strani dela, kajti «.Hlapec Jernej' je predvsem protest proti sedanji socialni ureditvi.« Ma-hovsky pa je postavil Jerneja kot navadnega človeka, ki se »razočaran od vseh obrne do svojega Boga« ter zahteva od njega, da mu uveljavi njegovo pravico. »Končno pa sodi sam, zažge Sitarjev dom in najde v plamenih zadnjo uteho svojim duševnim mukam. Cankarja je tedaj Mahowsky zajel s čisto čustvene plati: Jerneja nam predoči kot osebo, ki naj vzbuja iskreno sočutje in pomilovanje.«19
Med vsemi nam je najbolj nepoznana našega v Beogradu živečega rojaka Mihovila Logarja opera Sablazan u dolini šentflorjansko j. Kljub temu, da je nastala že 1937. leta, je bila prvič uprizorjena šele pred kratkim. 10. nov. 1968 jo je uprizorila sarajevska Opera in prav ta okolnost je bila vzrok, da nismo mogli dobiti na vpogled partiture. Zato se lahko oslanjamo le na podatke, ki nam jih je posredoval avtor.
Libreto v srbščini je napisal avtor sam in ga podredil svoji glasbeni zamisli. Leta 1938 je opera dobila na natečaju »Cvijete Zuzorič« prvo nagrado za najboljšo domačo opero. Pred vojno opera ni mogla biti izvedena zaradi svoje kritične osti. Bili so izvedeni le nekateri odlomki.20 Po vojni vsled znane realistične usmeritve gledališč opera spet ni mogla na oder in tako jo je prvič videla šele sedaj sarajevska publika.
Kolikor lahko sodimo iz objavljenega klavirskega izvlečka Monologa gospoda Konkordata iz 3. dejanja opere,21 je delo pisano v slogu, značilnem za
16	Prim. Gled. list Opere SNG v Ljubljani, ibid.
17	Gl.: Fr(an) G(ovekar), Prva operna noviteta v sezoni, Slovenski narod, L. LXV, 1932, št. 222.
18	Gl.: (Emil Adami)č, Otvoritev operne sezone, Jutro, L. XIII, 1932, št. 230.
19	Gl.: Vilko Ukmar, Mahovsky: Hlapec Jernej, Slovenec, L. LX, 1932, št. 225.
20	Tako je bil izveden Monolog gospoda Konkordata na odru Narodnog pozorišta v Beogradu 27. januarja 1940 v interpretaciji Milorada Jovanoviča.
21	Gl.: Mihovil Logar, Sablazan u dolini šentflorjanskoj, Monolog gospodina Konkordata, III. čin, Beograd. Klavirski izvleček.
skladateljevo predvojno ustvarjanje: oblika je pretežno rapsodična, harmonska struktura prehaja cesto v atonalnost, kar vse daje delu ekspresionističen izraz. Posebno močna Logarjeva stran so burleskna, satirična razpoloženja, ki jih uresničuje z duhovito melodiko, razigrano ritmiko in celo s persifliranjem.
Med operami na Cankarjeva besedila je doslej največ izvedb, opernih in koncertnih, doživela Bravničar jeva opera Hlapec Jernej in njegova pravica. Pobudo za komponiranje je skladatelju dal Ferdo Delak. Ko je leta 1930 sodeloval na Dunaju pri Gledališču Mednarodne delavske pomoči, so tam mnogo delali z govornimi zbori. Delak se je spomnil, da imamo Slovenci v Cankarjevi povesti delo primerno za govorni zbor. Še na Dunaju ga je dramatiziral in ko
Iz Logarjeve opere »Pohujšanje«
„SABLAZAN U DOLINI ŠKNTFL0RIANSKOJ'
MONOLOG
GOSPODINA KONKORDATA
V soboto, dne ^.januarja 1941
OPERA
Red: Premierski
M. Bravničar:
Hlapec Jernej
In njegova pravica
DIRIGENT : N. ŠTRITOF. °”K'	V UVEH DEUH ' SL1KAH- *’ '• «NKARJU PRIREDIL F. DELAK
lenari
Sitar. («poti ar Gottačrv . .
VODJA ZBORA R. SIMONITI
F. Lupi« Marice •• Fraad F. Zupan •l- Sancin Anilin it l- Debevce
RE2ISER: C DEBEVEC
SCENOGRAF: ING E. FRANZ
Uaealaa ta oder* ob pol 20.
Zatettk o» 20.
Konci ob 22.
. Il III ont#
. IV VI
.	m n .
.	*. xi .
. »-. n — . II»-
1 Mtlbl MtitMHI: . MittfM	Da	*»-	«•tort»: M* Lena.	
* 1. Mt	.	»-	. n .	
1 ftc.lt«a 1 «reta trcU-aa		rt-	. Ut .	
II- - .		i»-	. nr. .	
IH. . . . .		u-	. E .	
L . «TMtfti bcJftca		to-	(M*1ftfta .RMtièb	
II . . .	*	»—	Dbrfft» .	
rirfpHii tabu o
I H II It h II I* «a II !• n •
Župnik
N*ov<(botaicL
• ■>»■■■ I<#a.l Ita. p»b»m»ctbl 4M >o
se je vrnil v Ljubljano, je delo naštudiral z Delavskim odrom. Prva predstava je bila 23. maja 1932 v ljubljanski Operi, sledile so ponovitve v Celju, Zagrebu, Mariboru in Ptuju.22
Naslednje leto sta Delak in Bravničar začela razmišljati, kako bi to zborovsko dramo spremenila v zborovsko opero. Bravničar se je odločil za idejo kolektivističnega teatra in svoje delo imenoval »opera množice«. Delak svoje dramatizacije ni dosti spremenil, uvedel je le še vlogo napovedovalca, ki povezuje posamezne prizore.23 Teh je osem: prvi, Pri Sitarjevih v izbi obsega prva tri poglavja povesti, naslednji podaja vsebino četrtega poglavja, srečanje z Gostačevim. Tretji prizor Pred krčmo obsega vsebino petega in začetka šestega poglavja, razgovor z županom in ljudmi. Prizor Tičnica — smrekov gaj je narejen iz devetega poglavja, le da se Jernejeva večerna meditacija začne z molitvijo »Oče naš« iz prejšnjega poglavja in nato nadaljuje s »Ce sem kdaj žalil katerega izmed vas.« Prizor spet zaključi »Oče naš«.
Drugi del se prične s Sodnijo in prikazuje Jerneja na Dunaju, tako kot
16.	poglavje povesti. Medigra nas pripelje pred cerkev, kjer Jernej najprej poje svoj monolog »Kar si rekel, to zdaj izpolni«, nato pa sledi še pogovor z župnikom. Delo zaključujeta prizora pred gorečo Sitarjevo domačijo in prizor na Pogorišču, kjer zbor poje »Tako se je zgodilo«.
V celem libretu je uporabljen samo Cankarjev tekst, seveda pa je glede na operno dolžino marsikaj izpuščeno. V smislu Delakove priredbe je tudi Bravničar Jernejeve besede razdelil med zbor in med Jerneja, tako da zbor nastopa
22	Prim.: Ferdo Delak, Delavski oder na Slovenskem, Ljubljana 1964, str. 41 s.
23	Prim.: »Hlapec Jernej« v Križankah, Lj. dnevnik, L. VII, 1957, št. 164.
kot množica Jernejevih sotrpinov. Le v sedmem prizoru nastopi v vlogi množice, ki vrže Jerneja v ogenj.
Takšna dramaturška zasnova je seveda razmeroma statična. In res je Bravničarjev Hlapec Jernej oratorijska opera, kar nam dokazujejo tudi trije za to zvrst značilni elementi: dramske osebe, ki nosijo dogajanje, pripovedovalec, ki dopolnjuje tisto, kar statične osebe ne morejo prikazati s svojimi dejanji, in pa zbor, ki nastopa kot razmišljujoči, dejanje spremljajoči faktor. Vendar pa je ravno slednji postavljen v nek poseben položaj. Pravi oratorijski zbor spremlja namreč dejanje vedno le pasivno, Bravničarjev zbor pa se vključuje v dogajanje, vendar spet ne v taki meri kot pravi operni zbor: ima nekakšno alegorično vlogo hlapca Jerneja, medtem ko ta svojo življenjsko podobo dobi v solistu.
Skladatelj se je za takšno obliko odločil iz razloga, ker tradicionalna oblika opere »za uglasbitev ,Hlapca Jerneja1 že zato ni sprejemljiva, ker ni v njem za njen običajni način osnovnih odrskih pogojev. ,Hlapec Jernej' namreč po svoji snovi ni drama, temveč niz slik, nekak Jernejev križev pot, ki ga prehodi od Poncija do Pilata, sledeč svojemu notranjemu prepričanju... In kakor ni živel na svetu samo eden tak, za vse ogoljufani Jernej... tako naj bi tudi na odru sto in tisoč Jernejev hodilo v zboru isti pot na Golgoto. Z odrskega stališča pa je s tem... obenem tudi že podana možnost dinamičnega stopnjevanja, tako v glasbi kot v odrski sliki.«24 *
Tudi glasbeni slog se podreja takšni zamisli dela. V primerjavi s Pohujšanjem je tu glasba veliko mirnejša, bolj uravnovešena, več je filozofskega razglabljanja kot dramatskih, razgibanih dejanj. Tu in tam se skladatelj nasloni tudi na koralno glasbo, ne da bi jo resnično posnemal. Kljub moderni harmonski strukturi, včasih tudi kljub atonalnosti diha iz celotnega razpoloženja duh starih cerkvenih lestvic. Na to harmonsko zgradbo se glasba bistveno naslanja, melodika ni izrazita, bolj gre za deklamatorične linije. Seveda pa na nekaterih vsebinsko posebno napetih mestih pride do izraza ekspresionistična izraznost, ki je bila skladatelju že od nekdaj blizu.
S skladateljskega stališča je tudi zanimiv motiv, ki ga komponist imenuje »Štirideset let sem delal« in ki se »ponavlja skozi ves prvi del in stopi v ozadje šele v drugem delu, ko Jernej svoje pravice ne argumentira več z razlogi, temveč jo že kategorično terja.«26 Na istem motivu v rakovi obliki je zgrajena tudi vsa prva polovica druge slike. Zanimiva je tudi predzadnja slika, ki temelji na trmasto enakomernem ritmu, na ostinatu, kar naj »ponazori nastrojenje že nerazrušnega toka usodnosti.«26
Skladatelj je opero dokončal 1936. leta. Delo pa je čakalo še nekaj let na uprizoritev. Leta 1940 je skladatelj za opero prejel prvo banovinsko nagrado za glasbena dramska dela, krstna predstava pa je bila 25. januarja 1941. Dirigiral je Niko Štritof, režiral Ciril Debevec, ki je prevzel tudi vlogo napovedovalca. Jerneja je pel F. Lupša, Sitarja Št. Marčec, Gostačevega J. Francelj, župana D. Zupan, sodnika M. Sancin in župnika I. Anžlovar.27
24	Gl.: Razgovor s skladateljem, Gled. list Opere SNG v Ljubljani, 1940/41, št. 9.
26 Ibid.
26	Ibid.
27	Prim.: Gled. list Opere SNG v Ljubljani, ibid.
Delo je doživelo »polno razumevanje, priznanje in spoštovanje.. ,«,28 le s to pripombo, da je to »duhovna, oratorialna stvaritev, ki ,operi množice1, kakor jo vobče imenujemo, ni istovetna.«29 Verjetno je delo odgovarjajoči odrski prostor našlo šele v letnem gledališču Križank, kjer je bilo v okviru V. ljubljanskega festivala uprizorjeno 16., 18. in 20. julija 1957.30 Režiser Delak je tu napovedovalčev tekst naložil zboru in na prostoru letnega odra mu je najbrž uspelo ustvariti tisto prelivanje množic, ki ga opera zahteva. Pod glasbenim vodstvom Rada Simonitija in Danila Švare so tu peli F. Lupša, S. Štrukelj, V. Korošec, J. Lipušček, D. Dermota in D. Merlak.31
Se več postavitev pa je opera doživela v koncertni obliki. 9. decembra 1948 jo je pod Simonitijevim vodstvom izvedel v unionski dvorani v Ljubljani ansambel Slovenske filharmonije. Peli so T. Neralič, R. Franci, L. Kobal, S. Smerkolj, recitiral je J. Tiran. Isti dirigent je z istim ansamblom izvedel 9. maja 1956 v opernem gledališču samo drugi del. Pel je F. Lupša, recitiral J. Tiran. V proslavo skladateljeve šestdesetletnice je delo izvedel zbor Glasbene Matice pod vodstvom Cirila Cvetka. Sodeloval je orkester Slovenske filharmonije, peli pa so Z. Kovač, J. Lipušček, G. Dermota in D. Merlak, recitator je bil J. Tiran. Pod istim dirigentom je celotni ansambel Slovenske filharmonije delo izvedel
25.	septembra 1968; peli so D. Merlak, R. Franci, S. Štrukelj, L. Korošec,
S.	Smerkolj, recitiral je S. Sever.32
28	Gl.: Fr(an) G(ovekar), Krst Bravničarjevega »Hlapca Jerneja«, Slovenski narod, L. LXXIV, 1941, št. 26.
29	Gl.; cd. Krst »Hlapca Jerneja«, Jutro, L. XXII, 1941, št. 23.
30	Prim.: V. Ljubljanski festival, brošura, Ljubljana 1957.
31	Prim.: »Hlapec Jernej« v Križankah, ibid.
32	Prim. arhiv Slovenske filharmonije.
Les oeuvres de Cankar mises en musique
L’auteur cite en premier lieu les textes de Cankar qui ont été mis en musique mais qui n’étaient pas destinés au théâtre. Il consacre le fond de son étude à la description de la création, du caractère, de l’exécution et de la critique de 4 opéras dont les livrets ont été composés d’après deux oeuvres de Cankar: la farce »Le Scandale dans la Vallée de St. Florjan« et le récit dramatisé »Le Valet Barthélemy et son droit«. Ce sont: »Le Scandale dans la Vallée de St. Florjan« de Matija Bravničar (première exécution en 1930 à Ljubljana), »Le Valet Barthélemy« d’Alfred Mahowsky (première exécution en 1932 à Brno, suivie immédiatement par celle de Ljubljana), de nouveau »Le Scandale dans la vallée de St. Florjan« de Mihovil Logar (écrit en 1937, première exécution en octobre 1968 à Sarajevo) et de nouveau »Le Valet (Barthélemy et son droit« de Matija Bravničar (écrit en 1936, première exécution en janvier 1941).
BIBLIOGRAFIJE /iV PREGLEDI
€ankarj e ve drame v slovenskih gledališčih
Seznam vseh dotedanjih uprizoritev Cankarjevih dram v slovenskih poklicnih gledališčih, sestavljen na podlagi kartotek Slovenskega gledališkega muzeja, smo objavili še pred izidom naše knjige »Repertoar slovenskih gledališč« v Gledališkem listu Drame SNG ob zadnji premieri Pohujšanja (1964—65, str. 450 in nasl.). Upošteval je 75 različnih uprizoritev vseh sedmih dramskih del v Ljubljani, Trstu, Mariboru in Celju.
Pričujoči seznam navaja poleg prejšnjih še 45 novih uprizoritev, tako da ima skupaj 120 enot. Razen tega, da navaja uprizoritve zadnjih treh sezon, smo uvrstili tudi predstave nekdanjih poklicnih gledališč (Ptuj, Kranj, Koper) in pa dramatizacije pripovednih del (Hlapec Jernej, Martin Kačur).
Merila pri upoštevanju novih uprizoritev in pa pojma »poklicnega« gledališča so enaka kakor v knjigi »Repertoar poklicnih gledališč« (Lj. 1967); popis je poenostavljen, hkrati pa razširjen toliko, da upošteva tudi igralce najvažnejših vlog.
Dela so razvrščena po tistem redu, kakor so bila uprizorjena, ne glede na čas nastanka; uprizoritve vsake drame so navedene spet kronološko, ne glede na kraj uprizoritve.
JAKOB RUDA
16.	marca 1900, Deželno gledališče Ljubljana
(Režiser — R. Inemann, Ruda — I. Borštnik, Ana — M. Ogrinčeva)
29.	januarja 1919, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — A. Danilo, Ruda — A. Danilo, Ana — M. Saričeva)
13. decembra 1921, Mestno gledališče Celje
(Režiser — T. Jurman, Ruda — M. Skrbinšek, Ana — A. Vorbachova)
5. junija 1922, Drama SNG Maribor
(Režiser — M. Skrbinšek, Ruda — M. Skrbinšek, Ana — Š. Skrbinškova)
12.	maja 1926, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — M. Skrbinšek, Ruda — M. Skrbinšek, Ana — M. Saričeva)
1. oktobra 1944, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — M. Skrbinšek, Ruda — M. Skrbinšek, Ana — V. Juvanova)
28.	oktobra 1948, Ljudsko gledališče Celje
(Režiser — T. Zorko, Ruda — K. Golob, Ana — M. Frecetova)
7. novembra 1951, Prešernovo gledališče Kranj
(Režiser — D. Radojevič, Ruda — J. Pristov, Ana — I. Oblakova, A. Cigojeva)
29.	decembra 1951, Mestno gledališče Ljubljana
(Režiser — J. Tiran, Ruda — F. Presetnik, Ana — S. Glavinova)
KRALJ NA BETAJNOVI
9. januarja 1904, Deželno gledališče Ljubljana
(Režiser — F. Lier, Kantor — F. Lier, Maks — O. Boleška, Francka — K. Ruckova)
18.	oktobra 1908, Slovensko gledališče Trst
(Režiser — A. Verovšek, Kantor — A. Verovšek, Maks — Viktor, Francka — Mekindova)
25. marca 1913, Deželno gledališče Ljubljana
(Režiser — M. Skrbinšek, Kantor — I. Borštnik, Maks — M. Skrbinšek, Francka — A. Setrilova)
17.	decembra 1918, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — A. Danilo, Kantor — I. Borštnik, Maks — R. Železnik, Francka — L. Marjanovič-Markova)
11. januarja 1919, Slovensko gledališče Trst
(Režiser — M. Skrbinšek, Kantor — M. Skrbinšek, Maks — J. Martinčevič, Francka — S. Skrbinškova)
st 75 Dež, gledališče & 7 Ljubljani. Dr pr 1013
V petek, dne 16. marca 1900. leta.
Kot	nastopi a. Ignacij Borštnik ¡/Zngrclat.
Pnikral m «Imrtoira adra miru «ra	f
Jakob Ruda.
IktM > Irrli	Iwn Cfnhir
Rudo* inumann
o • e ■ K 1
BIpiflssilirtilM MisMjilfij. Khrik 10.in

Pirtar I 4« lil «r»»r
. IX .XIII .
X (UjMOM » Uir
T7- stopnina:
' kr. «> _ M» .
w . •4«» .
«»kr
Balkon I. *r»i.
,	II	.
.	III	-	.
O a I ar I j a
Nrdr*.	|	M	||	'p*
„	lil	4»	\	.
«I kr. VO . *4» .
Nr4^»j n mu mr 4*fci • tft * •itn tAatmmm trmMki % fCirm-WC**-fc »kr*l» * m «rtfrr pp kk(v>n
X
H mdrlr ar Ukk« • tf <ai Im
h po»r.»a.a rurr ¿tac. furjp piiLajuIL, n., kpcr 12!.
Prihodnji prodata«! * nnrfeljo, 18. marca 1800
Papoldar oh polu 1 uri uilnj» ljudska predelata ali Ivtii»« uluiiih muk i|ra
Zapravljivec.
/.*rrrt ol» |a>lu H. uri prtikral \ vmi oprrm
NORMA.
Letaki krstnih predstav (str. 306—308)
Al
Del. gledalljče «Ž* « Uübllanl.
*«*» » iftv »	Dr. pr. IUB
V Četrtek, dne 13 decembra 1906.
09" l/virru noviteta,
Za narodov blagor.

Manjam k odprt ož 1 Začetek on 8. » Krnet pa 10.
Prihodnja predstava bo y soboto. 15 decembra L I.
-
tu«.diepn.i Dež.gledališče v Ljubljani. 0r.pr.n19.
V soboto, dne 21. decembra 1007.
Gostuje gospod Anton Verovšek iz Trsta.
¡zvin« r.cfltriB	Itvlma novileta.
Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
- Ant, S|»:m. Uta Ctakti - Mri,»«' Um DrtrvUnatk:
»■«bo•
Pn predstavi sodeluje orkester c m kr pehotnega polka Leopold II.. kral; Belgijce«, it 27		
PADTIII:	LOŽI:	• ALCMlJAt S#4rfi 1 "M* K *0 .
! it ■ 1 • «;	■ ALKOM:	'ttj * ’
f-rssi'. ' ;		>'aaa't«»i «tM*»« a« • SeUria» 'f*M, • 9l'Hl»l|HI> «!><••
Blagajnica •• odpre ob 7.	# Začetek ob polu 8. # Konec ob IO.	
mtrodnji predstavi Pasta v (Hrte». Z£. decembra 190). Pripravljajo se: „Trajultka", .Itamell rtltOBChe'. .BusaUca“
Slovensko deželno gledališče v Ljubljani.
100. Iht
izumu sevtteti!
AHmimikiI sr^tlo: 33. predita» a.
V soboto, dne 27. januarja 1912.
tl IM» * pr.
Prvič!
mil
I
II
Sodeluj* orkester ..Slovenske Filharmonijo".	
= 3*MbSte»e« trj0Vi«e = M. RRVTAR .JUSliMt Ju'CiCa* trg It i	Ott vaiaoa »aerea . ’-nr . » ... wt .c* as. ’ «ui*i»*:
	BUgajaK* te vdpre ab 7. • /aíeiek ok 7,8. * K»w pred 10.
aemnusiitpi, . v»*i« «h« Rivmc* ¿ajtrkov sinica	PripAiij* ve opereta: „Amaoonke carice".
roioai rc/oai
t». tuira
rc/o» ro/o« i i psMete» preefc.
„CROATIA“
I 'M, Í ! •&’ I •**« ■
loctnilke
ri/jjlfdiBtt
IvanGajirk
I:t:1:1:!
Pasli«
tvrdko
kkkkklflfl
<1 ■■ -
tlim Sna j(
krme «OVn
«MiEd
íiIiminí
M
—r>- —— i min
Cenkerl«Y«mi wxxnlnu ob obbMd niego»« smrti.
PAVU» 5 ROKAVICI
HLAPCI.
[itiJmsUrji
aúnen vs
^	17 KOTAR ^
flilflll
KM'.
9815

JOS. REICH
IJLVBJAUA.

Rirodni ilolaliUß krali^iop f Slin», tiral«« id Unnoin
v l.jublimii.
—— Drama.
V pelrk, 6. oktobr» 1922.	liven.
Romantične duše.
d«. . Irr* k|i. *	!*•» • •«*••
Bb|.ju m odpre ob . N. «ri /airtek ob S. kos« ab ll.
Had prtihlno vstop ni dovoljen.
V tobola, dar 7. oktobra „ItoauatKac dstr” Mrd C
28.	aprila 1920, Mestno gledališče Celje
(Režiser — M. Skrbinšek, Kantor — M. Skrbinšek, Maks — L. Mejavšek, Francka — D. Mimikova)
19.	junija 1920, Drama SNG Maribor
(Režiser — R. Železnik, Kantor — H. Nučič, Maks — R. Železnik, Francka — V. Podgorska)
11. decembra 1922, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — M. Skrbinšek, Kantor — M. Skrbinšek, Maks — R. Železnik, Francka — M. Saričeva)
2.	oktobra 1923, Drama SNG Maribor
(Režiser — V. Bratina, Kantor — V. Bratina, Maks — Tomažič, Francka — Jelenčeva)
16.	maja 1926, Mestno gledališče Ptuj (Režiser — M. Kaukler)
26.	septembra 1931, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — C. Debevec, Kanto:- — I. Levar, Maks — C. Debevec, Francka — M. Danilova)
14.	novembra 1931, Drama SNG Maribor
(Režiser — J. Kovič, Kantor — P. Kovič, Maks — V. Skrbinšek, Francka — E. Starčeva)
1938/39, Drama SNG Maribor
(Režiser — J. Kovič, Kantor — P. Kovič, Maks — V. Skrbinšek, Francka — B. Rasbergerjeva, E. Kraljeva)
20.	februarja 1944, SNG na osvobojenem ozemlju, Črnomelj
(Režiser — M. Bor, Kantor — L. Potokar, Maks — J. Gale, Francka — E. Starčeva)
15.	septembra 1945, Okrožno gledališče Celje
(Režiser — F. Gradišnik, Kantor — F. Gradišnik, Maks — F. Mimik, Francka — S. Crepinškova)
21.	novembra 1945, Prešernovo gledališče Kranj
(Režiser — F. Bratkovič, Kantor — Eržen, Maks — Klavora, Francka — Opreš-nikova)
17.	oktobra 1946, Ljudsko gledališče Ptuj
(Režiser — H. Košak, Kantor — Žvan, Maks — Samec, Francka — Koroščeva)
18.	januarja 1947, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — V. Skrbinšek, Kantor — I. Cesar, Maks — S. Sever, Francka — V. Levstikova, A. Svetelova)
23.	decembra 1947, SNG Trst
(Režiser — J. Babič, Kantor — M. Košič, Maks — J. Lukeš, R. Nakrst, Francka — Z. RodoškoVa, Z. Jugova)
11. decembra 1948, Prešernovo gledališče Kranj
(Režiser — P. Malec, Kantor — N. Reš, Maks — A. Klavora, Francka — A. Svetelova)
1948/49 Ljudsko gledališče Ptuj (Režiser — P. Dežman)
1. novembra 1949. Drama SNG Maribor
(Režiser — F. Žižek, Kantor — F. Presetnik, Maks — E. Verdonik, Francka — B. Verdonik-Rasbergerjeva)
3.	oktobra 1952, Gledališče Slovenskega Primorja v Kopru
(Režiser — H. Košak, Kantor — D. Nardin, Maks — J. Rohaček, Francka — A. Svetelova)
18.	novembra 1952, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — F. Jamnik, Kantor — P. Kovič, Maks — B. Kralj, Francka — V. Grilova)
20. decembra 1952, Okrajno gledališče Ptuj
(Režiser — P. Malec, Kantor — F. Gunžer, Maks — P. Malec, Francka — B. Ukmarjeva)
27.	decembra 1961, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — S. Jan, Kantor — S. Sever, Maks — B. Kralj, Francka — Š. Drolčeva)
23. aprila 1965, Slovensko ljudsko gledališče Celje
(Režiser — J. Kislinger, Kantor — S. Krosi, Maks — J. Bermež, Francka — M. Mencejeva)
25. februarja 1967, Drama SNG Maribor
(Režiser — S. Jan, Kantor — A. Tovornik, Maks — S. Potisk, Francka — M. Mihičeva)
ZA NARODOV BLAGOR
(28. februarja 1905, Pištekovo divadlo v Pragi, krstna predstava)
13.	decembra 1906, Deželno gledališče Ljubljana
(Režiser — V. Taborsky, Ščuka — O. Boleška, Helena — M. Taborska)
16.	aprila 1919, Slovensko gledališče Trst
(Režiser — M. Skrbinšek, Ščuka — J. Martinčevič, Helena — I. Kavčičeva) 16. septembra 1920, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — O. Sest, Ščuka — E. Gregorin, Helena — I. Pregarčeva)
18. novembra 1920, Mestno gledališče Celje (Režiser — S. Gradišnik)
29.	decembra 1921, Drama SNG Maribor
(Režiser — M. Skrbinšek, Ščuka — M. Skrbinšek, Helena — B. Bukšekova) 11. novembra 1925, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — M. Skrbinšek, Ščuka — M. Skrbinšek, Helena — C. Medvedova)
8.	marca 1927, Drama SNG Maribor
(Režiser — J. Kovič, Ščuka — R. Železnik, Helena — B. Bukšekova)
1. oktobra 1932, Drama SNG Maribor
(Režiser — J. Kovič, Ščuka — V. Skrbinšek, Helena — E. Starčeva)
Mara Taborska, prva Helena
Nana Wintrová, prva lepa Vida
Josipina Kreisová, prva Jacinta
Oton Boleška, prvi Maks in prvi Ščuka
Hinko Nučič, prvi Peter
24.	septembra 1936, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — B. Stupica, Ščuka — C. Debevec, Helena — S. Severjeva)
25.	novembra 1940, Drama SNG Maribor
(Režiser — J. Kovič, Ščuka — D. Gorinšek, Helena — E. Starčeva)
17.	oktobra 1945, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — B. Stupica, Ščuka — S. Jan, Helena — S. Severjeva)
22.	novembra 1947, Ljudsko gledališče Celje
(Režiser — F. Gradišnik, Ščuka — G. Grobelnik, Helena — A. Golobova)
7. februarja 1948, Prešernovo gledališče Kranj
(Režiser — F. Bratkovič, Ščuka — A. Klavora, Helena — B. Igličeva)
27. oktobra 1948, Drama SNG Maribor
(Režiser — E. Verdonik, Ščuka — D. Gorinšek, Helena — B. Verdonik-Rasber-gerjeva)
16.	oktobra 1949, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — S. Jan, Ščuka — V. Skrbinšek, Helena — M. Danilova, V. Juvanova)
21.	aprila 1951, Slovensko narodno gledališče Trst
(Režiser — S. Jan, Ščuka — R. Nakrst, Helena — N. Gabrijelčičeva)
17.	oktobra 1958, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — M. Korun, Ščuka — P. Bibič, Helena — D. Počkajeva)
21.	februarja 1961, Mestno gledališče Ljubljana
(Režiser — I. Pretnar, Ščuka — J. Albreht, Helena — N. Juvanova)
7. oktobra 1966, Slovensko ljudsko gledališče Celje
(Režiser — M. Korun, Ščuka — J. Bermež, Helena — M. Mencejeva)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI
2.	decembra 1907, Deželno gledališče Ljubljana
(Režiser — L. Dragutinovič, Peter — H. Nučič, Jacinta — J. Kreisova, Zlodej —
L.	Dragutinovič)
17. maja 1919, Slovensko gledališče Trst
(Režiser — M. Skrbinšek, Peter — J. Martinčevič, Jacinta — I. Kavčičeva, Zlodej — M. Sila)
7. maja 1920, Mestno gledališče Celje
(Režiser — M. Skrbinšek, Peter — L. Mejavšek, Jacinta — P. Omladičeva, Zlodej — S. Gradišnik)
20. maja 1920, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — O. Sest, Peter — J. Martinčevič, E. Kralj, O. Sest, Jacinta — I. Pre-garčeva, M. Saričeva, Zlodej — B. Peček)
25.	novembra 1920, Drama SNG Maribor
(Režiser — M. Skrbinšek, Peter — H. Nučič, Jacinta — S. Skrbinškova, Zlodej —
M.	Skrbinšek)
4.	maja 1921, Mestno gledališče Celje (Režiser — S. Gradišnik)
5.	oktobra 1924, Drama SNG Maribor
(Režiser — V. Bratina, Peter — R. Železnik, Jacinta — Kovačičeva, N. Gabrijelčičeva, Zlodej — V. Bratina)
6.	oktobra 1925, Mestno gledališče Celje
(Režija — S. Gradišnik, Peter — A. Pfeifer, Jacinta — M. Saričeva, Zlodej — S. Gradišnik)
14.	marca 1927, Mestno gledališče Ptuj (Režiser — V. Bratina)
26.	septembra 1928, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — M. Skrbinšek, Peter — S. Jan, Jacinta — M. Danilova, Zlodej — E. Kralj)
2. oktobra 1929, Drama SNG Maribor
(Režiser — J. Kovič, Peter — E. Grom, Jacinta — E. Starčeva, Zlodej — V. Skrbinšek)
17. septembra 1933. Drama SNG Ljubljana
(Režiser — O. Sest, Peter — I. Jerman, Jacinta — K. Kukčeva, Zlodej — B. Peček)
3.	oktobra 1936, Drama SNG Maribor
(Režiser — J. Kovič, Peter — R. Nakrst, Jacinta — B. Rasbergerjeva, Zlodej — D. Gorinšek)
23.	septembra 1940, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — O. Sest, Peter — S. Jan, Jacinta — A. Sancinova, Zlodej — B. Peček)
12.	oktobra 1946, Drama SNG Maribor
(Režiser — F. Žižek, Peter — J. Babič, F. Blaž, Jacinta — B. Verdonik-Rasber-gerjeva, Zlodej — J. Mlakar)
6.	februarja 1947, Prešernovo gledališče Kranj
(Režiser — F. Bratkovič, Peter — A. Klavora, Jacinta — S. Hlebševa, Zlodej — F. Bratkovič)
28.	aprila 1947, Ljudsko gledališče Celje
(Režiser — F. Gradišnik, Peter — J. Tomažič, Jacinta — T. Rakuševa, Zlodej — F. Gradišnik)
2. decembra 1950, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — S. Jan, Peter — S. Sever, Jacinta — V. Simčičeva, Zlodej — B. Peček)
27.	oktobra 1951, Okrajno gledališče Ptuj (Režiser — F. Blaž)
28.	novembra 1953, SNG Trst
(Režiser — J. Babič, Peter — M. Baloh, Jacinta — S. Drolčeva, Zlodej — R. Nakrst)
21. aprila 1956, Prešernovo gledališče Kranj
(Režiser — M. Mikeln, Peter — J. Zupan, Jacinta — N. Bavdaževa, Zlodej — M. Cegnar)
*»Pohujšanje« v ljubljanski Drami 1919/20 (rež. O. Sest)
»Hlapci« v ljubljanski Drami 1922/23 (rež. O. Sest)
-Kralj na Betajnovi- v ljubljanski Drami 1931/32 (rež. C. Debevec)
13.	oktobra 1956, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — V. Molka, Peter — A. Kurent, Jacinta — D. Počkajeva, N. Kacinova, Zlodej — V. Skrbinšek)
14.	oktobra 1956, Mestno gledališče Ljubljana
(Režiser — J. Tiran, Peter — F. Presetnik, ml., Jacinta — M. Sardočeva, J. Staričeva, Zlodej — J. Albreht)
2. marca 1962, Slovensko ljudsko gledališče Celje
(Režiser — J. Kislinger, Peter — J. Eržen, Jacinta — V. Perova, Zlodej — S. Krošl)
4.	oktobra 1962, Drama SNG Maribor
(Režiser — M. Herzog, Peter — M. Bačko, Jacinta — M. Bedenkova, Zlodej — R. Lavrač)
15.	maja 1965, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — M. Korun, Peter — P. Bibič, Jacinta — M. Ribičeva, Zlodej — L. Rozman)
LEPA VIDA
27. januarja 1912, Deželno gledališče Ljubljana
(Režiser — A. Verovšek, Vida — N. Wintrova, Poljanec — M. Skrbinšek)
10.	aprila 1919, Slovensko gledališče Trst
(Režiser — M. Skrbinšek, Vida — S. Pavlinova, Poljanec — M. Skrbinšek)
11.	decembra 1928, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — C. Debevec, Vida — M. Saričeva, Poljanec — E. Gregorin)
22.	decembra 1938, Mestno gledališče Ptuj
(Režiser — F. Žižek, Vida — Prosnikova, Poljanec — A. Wilhelm)
23.	marca 1944, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — C. Debevec, Vida — M. Šaričeva, Poljanec — S. Jan)
6. marca 1953, Mestno gledališče Ljubljana
(Režiser — M. Mahnič, Vida — S. Glavinova, Poljanec — M. Zupančič) 21. januarja 1956, Mestno gledališče Celje
(Režiser — A. Hieng, Vida — M. Krošl-Horvatova, Poljanec — S. Krošl)
15.	junija 1967, AGRFTV Ljubljana
(Režiser — A. Jan, Vida — H. Šobar-Zajčeva, Poljanec — T. Kuntner)
HLAPCI
31. maja 1919, Slovensko gledališče Trst
(Režiser — M. Skrbinšek, Jerman — E. Kralj, Lojzka — I. Kavčičeva, Župnik — M. Šimenc)
11. decembra 1919, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — O. Sest, Jerman — J. Martinčevič, Lojzka — M. Šaričeva, Župnik — R. Pregare)
4.	junija 1920, Mestno gledališče Celje
(Režiser — M. Skrbinšek, Jerman — M. Skrbinšek, Lojzka — D. Mirnikova, Župnik — R. Lipovšek)
18.	septembra 1920, Drama SNG Maribor
(Režiser — V. Bratina, Jerman — M. Skrbinšek, V. Bratina, Lojzka — E. Kraljeva, Župnik — E. Grom)
18.	oktobra 1922, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — O. Šest, Jerman — E. Kralj, Lojzka — I. Zborilova, Župnik — Z. Rogoz)
4.	oktobra 1926, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — M. Skrbinšek, Jerman — E. Kralj, Lojzka — D. Debelakova, Župnik — J. Cesar)
25. oktobra 1926, Mestno gledališče Ptuj (Režiser — V. Bratina)
6. oktobra 1927, Mestno gledališče Celje
(Režiser — V. Bratina, Jerman — F. Gradišnik, Lojzka — A. VorbačF-Sadarjeva, Župnik — A. Pfeifer)
6. oktobra 1928, Drama SNG Maribor
(Režiser — J. Kovič, Jerman — V. Bratina, Lojzka — E. Kraljeva, Župnik — E. Grom)
4. oktobra 1934, Drama SNG Maribor
(Režiser — J. Kovič, Jerman — R. Nakrst, Lojzka — E. Kraljeva, Župnik — M. Furijan)
9.	oktobra 1934, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — C. Debevec, Jerman — C. Debevec, Lojzka — M. Boltarjeva, Župnik — M. Skrbinšek)
2. februarja 1939, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — C. Debevec, Jerman — C. Debevec, Lojzka — M. Boltarjeva, Župnik — M. Skrbinšek)
9. aprila 1946, Okrožno gledališče Celje
(Režiser — F. Gradišnik, Jerman — F. Gradišnik, Lojzka — S. Rakuševa, Župnik — A. Sedej)
11. novembra 1948, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — S. Jan, Jerman — S. Sever, Lojzka — A. Levarjeva, Župnik — M. Skrbinšek, M. Furijan)
17. decembra 1948, SNG Trst
(Režiser — J. Babič, Jerman — R. Nakrst, Lojzka — Z. Rodoškova, Župnik — J. Babič)
27. marca 1952, Mestno gledališče Celje
(Režiser — F. Gradišnik, Jerman — B. Gombač, Lojzka — B. Vrečkova, Župnik — G. Grobelnik)
25. septembra 1953, Prešernovo gledališče Kranj
(Režiser — S. Jan, Jerman — J. Eržen, J. Kovačič, Lojzka — A. Cigojeva, Župnik — J. Pristov)
20. novembra 1958, Drama SNG Maribor
(Režiser — V. Skrbinšek, Jerman — H. Florjančič, Lojzka — T. Leonova, Župnik — V. Skrbinšek)
2. decembra 1965, Slovensko gledališče Trst
(Režiser — B. Gombač, Jerman — S. Starešinič, Lojzka — L. Kozlovičeva, Župnik — J. Lukeš)
7.	oktobra 1967, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — S. Jan, Jerman — L. Rozman, Lojzka — M. Ribičeva, Župnik — S. Sever)
20. oktobra 1967, Ljudsko gledališče Celje
(Režiser — M. Korun, Jerman — B. Grubar, Lojzka — M. Krošlova, Župnik —
S.	Potisk)
ROMANTIČNE DUŠE
6.	oktobra 1922, Drama SNG Ljubljana
(Režiser — M. Skrbinšek, dr. Mlakar — M. Skrbinšek, Pavla — V. Danilova)
HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA 11. januarja 1922, Drama SNG Maribor
(Dramatizator — M. Skrbinšek, režiser — M. Skrbinšek, Jernej — M. Skrbinšek) 17. februarja 1926, Drama SNG Maribor
(Dramatizator — M. Skrbinšek, režiser — V. Bratina, Jernej — V. Bratina)
Fr. Lipah kot župnik v »Kralju na Betajnovi« 1922/23
15. oktobra 1927, Drama SNG Ljubljana
(Dramatizator — M. Skrbinšek, režiser — M. Skrbinšek, Jernej — M. Skrbinšek)
30.	septembra 1939, Drama SNG Maribor
(Dramatizator — M. Skrbinšek, režiser — J. Kovič, Jernej — P. Kovič)
15. novembra 1945, Drama SNG Maribor
(Dramatizator — M. Skrbinšek, režiser — M. Skrbinšek, Jernej — M. Skrbinšek) 2. decembra 1945, SNG Trst
(Dramatizator — F. Delak, režiser — F. Delak, Jernej — J. Košuta)
MARTIN KAČUR
15. septembra 1954, Mestno gledališče Ljubljana
(Dramatizator — F. Smerdu, režiser — J. Gale, Kačur — F. Presetnik)
10.	novembra 1955, SNG Trst
(Dramatizator — J. Babič, režiser — J. Babič, Kačur — S. Raztresen)
Ta pregled kaže, da so doživele Cankarjeve drame v slovenskih poklicnih gledališčih do danes 120 različnih uprizoritev (od tega dramatizacije 8). Najpogosteje je bil na sporedu (tako kakor tudi v tujini) Kralj na Betajnovi (28 uprizoritev), sledi Pohujšanje (26), Hlapci (21) in Za narodov blagor (19). Druge drame so prihajale veliko bolj poredko na vrsto: Jakob Ruda (9), Lepa Vida (8), Romantične duše pa so imele eno samo (postumno) uprizoritev.	idml
Les pièces de Cankar dans les théâtres Slovènes
Cet aperçu nous donne la liste de toutes les représentations des pièces de Cankar dans les théâtres professionnels Slovènes depuis la première représentation jusqu’à la fin de la saison 1967—68; en tout 120 représentations (dont 8 de textes dramatisés). La pièce qui connut le plus grand nombre de représentations est »Le roi de la Betajnova« (28), suivent »Le scandale dans la vallée de St. Flor jan« (26), »Les Valets« (21), »Pour le bien du peuple« (19). Les autres pièces ont été représentées moins souvent: »Jakob Ruda« (9), »La Belle Vida« (8), »Les Ames romantiques« une seule fois (représentation posthume). Les pièces sont citées dans l’ordre de leur première représentation, tandis que les représentations de chaque pièce figurent dans l’ordre chronologique (quel que soit le lieu de repésentation).
(Cankarjevi režiserji
Doslej je bilo mogoče evidentirati in v veliki meri tudi dokumentirati poleg 120 različnih uprizoritev Cankarjevih dram v slovenskih poklicnih gledališčih še 62 primerov, ko so poskrbela za uprizoritev gledališča v drugih jugoslovanskih mestih in v tujini. To delo je opravilo 81 režiserjev, bolj natančno: toliko je doslej izpričanih: še vedno pa je nekaj predstav, pri katerih imena režiserja ni mogoče ugotoviti, prav gotovo pa tudi nekaj predstav, ki kljub vsemu poizvedovanju še niso evidentirane.
Naš pregled je urejen kronološko, to se pravi, režiserji so razvrščeni po zaporedju svojih prvih režij; pri vsakem režiserju posebej pa je seznam režij spet urejen po letih. Naslovi del so krajšani tako kakor v Cankarjevem Zbranem delu.
lnemann Rudolf: RUDA, Ljubljana 1900 Borštnik Ignacij: RUDA, Zagreb 1900 Lier Fran: KRALJ, Ljubljana 1904 Pištek Jan: BLAGOR, Praga 1905 Taborski/ Vilem: BLAGOR, Ljubljana 1906
Dragutinovič Leon: POHUJŠANJE, Ljubljana 1907
Verovšek Anton: KRALJ, Trst 1908 VIDA, Ljubljana 1912 KRALJ, Ljubljana 1913 Lukavskg Josef: KRALJ, Praga 1910 Danilo-Cerar Anton: KRALJ, Ljubljana 1918
RUDA, Ljubljana 1919 Sest Osip: HLAPCI, Ljubljana 1919 POHUJŠANJE, Ljubljana 1920 BLAGOR, Ljubljana 1920 HLAPCI, Ljubljana 1922 POHUJŠANJE, Ljubljana 1933 POHUJŠANJE, Ljubljana 1940 Skrbinšek Milan: KRALJ, Trst 1919 VIDA, Trst 1919 BLAGOR, Trst 1919 POHUJŠANJE, Trst 1919 HLAPCI, Trst 1919 KRALJ, Celje 1920
POHUJŠANJE, Celje 1920 HLAPCI, Celje 1920 POHUJŠANJE, Maribor 1920 BLAGOR, Ljubljana 1921 JERNEJ, Maribor 1922 RUDA, Maribor 1922 DUŠE, Ljubljana 1922 KRALJ, Ljubljana 1922 BLAGOR, Ljubljana 1925 RUDA, Ljubljana 1926 HLAPCI, Ljubljana 1926 JERNEJ, Ljubljana 1927 POHUJŠANJE, Ljubljana 1928 RUDA, Ljubljana 1944 JERNEJ, Maribor 1945 Gavella Branko: HLAPCI, Zagreb 1919 POHUJŠANJE, Brno 1934 Kralj Emil: HLAPCI, Trst 1920 BLAGOR, Trst 1920 Železnik Rado: KRALJ, Maribor 1920 Bratina Valo: HLAPCI, Maribor 1920 KRALJ, Maribor 1923 POHUJŠANJE, Maribor 1924 JERNEJ, Maribor 1926 HLAPCI, Ptuj 1926 HLAPCI, Celje 1927 POHUJŠANJE, Ptuj 1927
Ignacij Borštnik (1858 do 1919), režiser prvega uprizorjenega Cankarja (»Jakob Ruda«) v Zagrebu (1900)
Gradišnik Stanko: BLAGOR, Celje 1920 POHUJŠANJE, Celje 1921 POHUJŠANJE, Celje 1925 Pregare Rado: POHUJŠANJE, Split 1921 KRALJ, Split 1924 BLAGOR, Sarajevo 1934 Jurman Tine: RUDA, Celje 1921 Povhe Josip: POHUJŠANJE, Osijek 1923 Tepavac Branko: JERNEJ, Varaždin 1924 JERNEJ, Zagreb 1927 Bartulovič Niko: KRALJ, Split 1924 Kaukler Mirko: KRALJ, Ptuj 1926 Kovič Jože: BLAGOR, Maribor 1927 HLAPCI, Maribor 1928 POHUJŠANJE, Maribor 1929 KRALJ, Maribor 1931 BLAGOR, Maribor 1932 HLAPCI, Maribor 1934 POHUJŠANJE, Maribor 1936
KRALJ, Maribor 1938 JERNEJ, Maribor 1939 BLAGOR, Maribor 1940 Debevec Ciril: VIDA, Ljubljana 1928 KRALJ, Ljubljana 1931 HLAPCI, Ljubljana 1934 HLAPCI, Ljubljana 1939 VIDA, Ljubljana 1944 Tanhofer Tomislav: POHUJŠANJE, Novi Sad 1932
POHUJŠANJE, Split 1932 Milanov P. - Stimac A.: KRALJ, Zagreb 1933 (Dram. studio)
Kulundžič Josip: KRALJ, Beograd 1933 KRALJ, Vršac 1947 KRALJ, Zrenjanin 1948 Nučič Hinko: BLAGOR, Zagreb 1934 BLAGOR, Zagreb 1937
Rudolf Inemann (1861 do 1907), režiser prvega uprizorjenega Cankarja (»Jakob Ruda«) v Ljubljani (1900)
Stupica Bojan: BLAGOR, Ljubljana 1936 BLAGOR, Ljubljana 1945 BLAGOR, Beograd 1947 KRALJ, Beograd 1948 Žižek Fran: VIDA, Ptuj 1938 POHUJŠANJE, Maribor 1946 KRALJ, Maribor 1949 Pavšič VI.-Bor: KRALJ, Črnomelj 1944 (Partizansko gledališče)
Gradišnik Fedor: KRALJ, Celje 1945 HLAPCI, Celje 1946 POHUJŠANJE, Celje 1947 BLAGOR, Celje 1947 HLAPCI, Celje 1952
Kjostarov Dimitar: KRALJ, Skopje 1945 Novak Karel: BLAGOR, Praga 1945 Delak Ferdo: JERNEJ, Osijek 1945 JERNEJ, Trst 1945 KRALJ, Zagreb 1947
Bratkovič Franjo: KRALJ, Kranj 1945 POHUJŠANJE, Kranj 1947 BLAGOR, Kranj 1948 Tomašič Leo: JERNEJ, Karlovac 1945/46 POHUJŠANJE, Reka 1956 Kovanovič Joža: KRALJ, Sremska Mitroviča 1946
Lendvai Lajcso: KRALJ, Subotica 1946 HLAPCI, Sombor 1950 KRALJ, Prilep 1955 KRALJ, Subotica 1959 Simič Mirko: KRALJ, Pančevo 1946/47 Košak Hinko: KRALJ, Ptuj 1946 KRALJ, Koper 1952 Mešeg B.: KRALJ, Split 1947 POHUJŠANJE, Osijek 1955 Babič Jože: KRALJ, Trst 1947 HLAPCI, Trst 1948
POHUJŠANJE, Trst 1953 KAČUR, Trst 1955
Skrbinšek Vladimir: KRALJ, Maribor 1947
HLAPCI, Maribor 1958 Podubski S.: RUDA, Bjelovar 1947 Stimac A.: BLAGOR, Reka 1947 Jovanovič Branko: KRALJ, Cetinje 1947/48
Kronič Milan: KRALJ, Sombor 1948 Malec Peter: KRALJ, Sarajevo 1948 KRALJ, Banja Luka 1947/48 KRALJ, Kranj 1948 KRALJ, Ptuj 1952 Mirski Krsto: KRALJ, Sofija 1948 Draškovič M.: KRALJ, Varaždin 1948 Jan Slavko: HLAPCI, Ljubljana 1948 BLAGOR, Ljubljana 1949 POHUJŠANJE, Ljubljana 1950
BLAGOR, Trst 1951 HLAPCI, Kranj 1953 HLAPCI, Beograd 1954 HLAPCI, Zagreb 1960 KRALJ, Ljubljana 1961 HLAPCI, Sarajevo 1964/65 HLAPCI, Osijek 1967 HLAPCI, Ljubljana 1967 KRALJ, Maribor 1967 Medakovič D.: BLAGOR, Subotica 1948 Verdonik Edo: BLAGOR, Maribor 1948 Zorko Tone: RUDA, Celje 1948 Tomašič Hinko: KRALJ, Osijek 1948 Dežman Polde: KRALJ, Ptuj 1948/49 Orlovič Milan: KRALJ, Karlovac 1948/49
KRALJ, Tuzla 1954
Bogdanovič Bogdan: KRALJ, Dubrovnik 1949
Popov At.: KRALJ, Dobrič (Bolg.) 1949 Bittner Grete: POHUJŠANJE, Celovec 1949
Ognjanovič Aleksander: KRALJ, Šabac 1949
Tiran Jote: RUDA, Ljubljana 1951 POHUJŠANJE, Ljubljana 1956 Blaž Franjo: POHUJŠANJE, Ptuj 1951 Radojevič Dino: RUDA, Kranj 1951 POHUJŠANJE, Zagreb 1961 Standeker Lojze: HLAPCI, Banja Luka 1951
KRALJ, Pula 1967
Jamnik France: KRALJ, Ljubljana 1952 Mahnič Mirko: VIDA, Ljubljana 1953 Gale Jože: KAČUR, Ljubljana 1954 Molka Viktor: POHUJŠANJE, Ljubljana 1956
Hieng Andrej: VIDA, Celje 1956
Mikeln Miloš: POHUJŠANJE, Kranj 1956 Korun Mile: BLAGOR, Ljubljana 1958 POHUJŠANJE, Ljubljana 1965 BLAGOR, Celje 1966 HLAPCI, Celje 1967
Pretnar Igor: BLAGOR, Ljubljana 1961 Kislinger Juro: POHUJŠANJE, Celje 1962 KRALJ, Celje 1965
Viragh Mihalg: JERNEJ, Subotica 1962 Herzog Miran: POHUJŠANJE, Maribor 1962
Kovačevič Aleksandar: KRALJ, Vršac 1964	,
Durbešič Tomislav, HLAPCI, Dubrovnik 1964
Gombač Branko: HLAPCI, Trst 1965 Jan Aleš: VIDA, Ljubljana 1967 (AGRFTV)
Od 81 režiserjev, ki jih navaja naš seznam, je sodelovalo 40 samo pri uprizoritvah v Sloveniji, 36 samo v drugih jugoslovanskih gledališčih ali v tujini, 5 pa v Sloveniji in drugod (Stupica, Delak, Malec, Jan in Radojevič). Slovencev je bilo med njimi 45, ostalih narodnosti 35.
Največje delo je opravil Milan Skrbinšek, ki je pripravil kar 21 uprizoritev v Trstu, Celju, Mariboru in Ljubljani. Skrbinšek je edini režiser, ki je uprizoril prav vseh sedem Cankarjevih dram (in še svojo dramatizacijo Hlapca Jerneja), med temi dve krstni predstavi (Hlapci, Trst 1919 in Romantične duše, Ljubljana 1922).
Skrbinšku slede po največjem številu uprizoritev Cankarjevih dram Jan (12 v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Trstu, Beogradu, Zagrebu, Sarajevu in Osijeku; v njegovi režiji je bil Cankar prvič predstavljen na gostovanjih v tujini, zlasti v Parizu), Kovič (10, vse v Mariboru), Bratina (7 v Mariboru, Celju in Ptuju), Sest (6, vse v Ljubljani) itd. Med režiserji neslovenskega rodu sta po dosedanjih podatkih režirala Cankarja več kakor dvakrat edinole Josip Kulundžič in Lajcso Lendvai.
Les metteurs en scène de Cankar
Les 120 représentations des pièces de Cankar répertoriées jusqu’à présent en Slovénie et les 60 représentations des théâtres étrangers ont été préparées par 77 metteurs en scènes, ou plus exactement: ces noms ont été constatés, certains sont encore inconnus. Le metteur en scène qui retient le plus grand mérite est Milan Skrbinšek. Il a préparé 21 représentations dans presque toutes les villes Slovènes. Slavko Jan occupe la deuxième place avec 12 mises en scènes (en dehors de la Slovénie, il a monté Cankar à Belgrade, Zagreb et c’est dans sa mise en scène que les Valets furent donnés à Paris lors de la tournée du Théâtre national Slovène dans cette ville.)
Bibliografija literature o (Cankarjevi dramatiki od 1960 do septembra 1960*
1960
1.	Gašperšič Sonja: Na sceni ob morju. Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Delavska enotnost (Lj.) 19/1960 (11. VI.) št. 23.
O uprizoritvi Cankarjeve farse na festivalu v Kopru po igralski skupini iz Zagorja.
2.	Golouh Marina: Na valu 327,1. Radijske igre v maju. — Delo (Lj.) 2/1960 (29. IV.) št. 118.
Napoved radijske igre »Zgodba o Šimnu Sirotniku« v priredbi Mitje Mejaka.
3.	Premiera Cankarjeve »Zgodbe o Šimnu Sirotniku«. — Delo (Lj.) 2/1960 (30. IV.) št. 119.
Napoved radijske igre za 1. maj 1960.
4.	Kronika tedna. — Delo (Lj.) 2/1960 (8. V.) št. 125.
Tudi o uprizoritvi radijske igre »Zgodba o Šimnu Sirotniku« v priredbi Mitje Mejaka.
5.	[Potokar Tone] T. P.: Jubilejne premiere. Cankarjeve »Hlapce« je Zagreb videl... — Delo (Lj.) 2/1960 (14. XII.) št. 340.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjevih »Hlapcev« v Zagrebu.
6.	Dobrovoljc France: Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki. (Lj.), Mestno gledališče 1960. 190 + (I) str. M. 8° (Knjižnica Mestnega gledališča, 8).
7.	Mevlja Dušan: Jugoslovanska dramska dela, uprizorjena 1919/20 do 1940/41. — Gledališki list Maribor 14/1959—60, str. 162—164.
Pregled uprizoritev tudi Cankarjevih dram. del.
8.	Roksandič Duško: Uloga i značenje Hrvatskog narodnog kazališta u dru-štvenom in kultumom životu naših naroda. — Hrvalsko narodno kaza-lište. Zbornik o stogodišnjici 1860 do 1960. Zagreb, Naprijed 1960, str. 42—43.
Tudi o Cankarjevi napredni dramatiki in uprizoritvah v Zagrebu.
9.	Samec Smiljan: Veze izmedju slovenske i hrvatske kazališne umjet-nosti. — Hrvatsko narodno kazalište. Zbornik o stogodišnjici 1860—1960. Zagreb, Naprijed 1960, str. 60 in 62.
Tudi o uprizoritvi Cankarjevih dram v Zagrebu.
10. Perkovič Mirko: Slovenski autori na zagrebačkoj pozornici. — Hrvatsko narodno kazalište. Zbornik o stogodišnjici 1860—1960. Zagreb, Naprijed 1960, str. 165, 166—168, 169, 170.
* Pregled je vsebinsko nadaljevanje knjižice z naslovom »Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki« iz leta 1960. Gradivo je razporejeno po abecednem redu časopisja in zbornikov. Avtorji samostojnih knjig pa so vpleteni tja, kamor sodijo glede na svoje ime.
Tudi o uprizoritvi Cankarjevih dram v Zagrebu.
11.	Batušič Slavko: Domači dramski repertoar na zagrebačkoj pozomici. — Hrvatsko narodno kazalište. Zbornik
0	stogodišnjici 1860—1960. Zagreb, Naprijed 1960, str. 281—282, 294.
Tudi pregled uprizoritev Cankarjevih dram v Zagrebu.
12.	[Borko Božidar] B. B.: Iz slovenačke literature o pozorištu. — Književne novine (Beograd) 11/1960 (3. VI.) št. 120.
Tudi o knjigi: France Dobrovoljc, Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki.
13.	Munda Jože: France Dobrovoljc, Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki. — Knjižnica (Lj.) 4/1960, str. 100—108.
Poročilo o knjigi, z dodatki iz gradiva Leksikografskega zavoda v Zagrebu.
14.	Kovačevič Krešimir: Krešimir Fri-bec, Sluga Jernej, opera-oratorij (1951). — Hrvatski kompozitori i njihova djela. Zagreb, Naprijed 1960, str. 157—158.
15.	Kovačevič Krešimir: Dragutin Savin, Sentforijanci, radio-farsa (1956). — Hrvatski kompozitori i njihova djela. Zagreb, Naprijed 1960, str. 407.
16.	[Hergešič Branko] B. H.: Ivan Cankar, Jakob Ruda. — Kulturni radnik (Zagreb) 13/1960, št. 1—2, str. 69—70. Vsebinska analiza drame.
17.	V. M.: Ivan Cankar, Sluga Jernej
1	njegovo pravo. Dramatizacija u jednom činu (7 slika) od Ferde Delaka. 8 muških lica. — Kulturni radnik (Zagreb) 13/1960, št. 6, str. 25—26.
Vsebinska analiza dramatizacije.
18.	V nedeljo v radiu — Cankar. — Ljubljanski dnevnik 10/1960 (29. IV.) št. 102.
Napoved radijske igre »Zgodba o Sirrtnu Sirotniku« v priredbi Mitje Mejaka.
19.	Mevlja Dušan: Pregled dela mariborskega gledališča 1919—1941. Jugoslo-
vanska dramska dela. Maribor, SNG Maribor [1960], str. 1—3.
Pregled uprizoritev Cankarjevih dramskih del v Mariboru.
20.	Moravec Dušan: Cankarjeva analiza meščanske družbe ter vloga revolucionarnega izobraženca v njegovih prvih dramah in komedijah. — Meščani v slovenski drami. Lj., Cankarjeva založba 1960, str. 199—262.
21.	Glazer Janko: France Dobrovoljc, Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki. — Nova obzorja (Maribor) 1960, str. 474—475.
Ocena z dodatki.
22.	Vse o Cankarjevi dramatiki. France
Dobrovoljc, Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki. — Primorski dnevnik (Trst) 16/1960	(24. VII.)
št. 177.
23.	Ravbar Miroslav — Stanko Janež: Pregled jugoslovanskih književnosti. Maribor, Obzorja 1960, str. 363—364, 366.
24.	Berkopec Oton: Aškerčeva pisma Ja-romiru Boreckemu. — Slavistična revija (Lj.) 12/1959—60, str. 257—258.
Tudi o Aškerčevem poročilu o premieri Cankarjeve Lepe Vide.
25.	Veličastna in edina proslava osvoboditve na Koroškem. — Slovenski vestnik (Celovec) 15/1960 (13. V.) št. 20.
Tudi o uprizoritvi Delakove dramatizacije Hlapca Jerneja 8. maja 1960 v Celovcu.
26.	Mikeln Miloš: Deset predstav + 1. Zapozneli zapiski z letošnje koprske revije. 1. predstava: Razbojnik Peter podleže šentflorjancem. — Sodobna pota (Lj.) 5/1950, str. 206—207.
Tudi o uprizoritvi Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski po igralski skupini iz Zagorja.
27.	Maver Giovanni: Letteratura slo-vena. — Storia delle letterature moderne d’Europa e d’America. Vol. VI. Milano, Francesco Vallardi 1958—60, str. 83 in 86.
28.	Ostoja Ivo: Ivan Cankar, Sluge. — Študentski list (Zagreb) 15/1960 (6. XII.) št. 31.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev v Zagrebu z režiserjem Slavkom Janom kot gostom.
29.	Cankarjevi »Hlapci« v Zagrebu (S sl.). — Tedenska tribuna (Lj.) 8/1960 (14. XII.) št. 50.
30.	A. R.: Živa riječ Cankarova. — Telegram (Zagreb) 1/1960 (25. XI.) št. 31.
O napovedani uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev v Zagrebu z režiserjem Slavkom Janom kot gostom.
31.	Car Duško: Ivan Cankar, Sluge. — Telegram (Zagreb) 1/1960 (9. XII.) št. 33.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev v Zagrebu z režiserjem Slavkom Janom kot gostom.
32.	k: Nova radio-drama prema Canka-revu tekstu. — Vjesnik (Zagreb) 21/1960 (21. III.) št. 4749.
O radijski Agri »Zgodba o Simnu Sirotniku« v priredbi Mitje Mejaka. Igra se prevaja v hrvaščino.
33.	Lj. K.: Vjemi tumač autora. Re-datelj Slavko Jan o svojoj koncepciji Cankarevih »Slugu«. — Vjesnik (Zagreb) 21/1960 (24. XI.) št. 4960.
O uprizoritvi Cankarjevih »Hlapcev« v režiji Slavka Jana v Zagrebu.
34.	Filipič Lojze: U znaku Krleže i Can-kara. Živi kontakti zagrebačkog i ljubljanskog kazališta. — Vjesnik (Zagreb) 21/1960 (27. XI.) št. 4963.
Tudi o uprizoritvi .Cankarjevih »Hlapcev« v Zagrebu.
35.	Petre Fran: Doživljaj predizborne kampanje. O nastanku Cankareve drame »Sluge«. — Vjesnik (Zagreb) 21/1960 (29. XI.) št. 4965.
36.	Stipčevič Ajugustin]: Cankarove »Sluge« na zagrebačkoj pozomici. Premijera u Hrvatskom narodnom kazalištu. Proslava stogodišnjice kazališta. (S sl.) — Vjesnik (Zagreb) 21/1960 (6. XII.) št. 4970.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjevih »Hlapcev« v Zagrebu.
37.	Smasek Lojze: Vse o Cankarjevi dramatiki. Fr. Dobrovoljc: Bibliogra-
fija literature o Cankarjevi dramatiki. — Večer (Mb) 16/1960 (30. IV.) št. 102.
Poročilo o knjigi.
38.	Smasek Lojze: Vse prej kot pokveka. Ivan Cankar: Zgodba o Simnu Sirotniku. Radio Ljubljana, 1. maja 1960, ponovitev dne 15. maja ob 18. uri.
39.	Svečana prireditev v Celovcu. — Večer (Mb) 16/1960 (9. V.) št. 107.
Tudi o uprizoritvi Delakove dramatizacije Cankarjeve novele Hlapec Jernej.
40.	Zganjer Branimir: Cankar in Mikeln v zagrebški »Komediji« (Razgovor z direktorjem »Komedije«.) — Večer (Mb) 16/1960 (28. VI.) št. 150.
Tudi napoved uprizoritve Cankarjeve farse »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«.
1961
41.	Albreht Fran: Sezona 1919/20. — Odsevi časa. Lj., Cankarjeva založba 1961, str. 282 in 285.
Tudi o uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor in farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Drami SNG, Lj. — Ponatis iz Ljubljanskega zvona 1920.
42.	Albreht Fran: Sezona 1922/23. — Odsevi časa. Lj., Cankarjeva založba 1961, str. 301—302.
Tudi o uprizoritvi Cankarjeve drame Hlapci in Romantične duše. Ponatis iz Ljubljanskega zvona 1922.
43.	Albreht Fran: Sezona 1925/26. — Odsevi časa. Lj., Cankarjeva založba 1961, str. 341—342.
Tudi o uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor. Ponatis iz Ljubljanskega zvona 1926.
44.	Albreht Fran: Sezona 1926/27. — Odsevi časa. Lj., Cankarjeva založba 1961, str. 351—352.
Tudi o uprizoritvi Cankarjeve drame Hlapci. Ponatis iz Ljubljanskega zvona 1927.
45.	Albreht Fran: Sezona 1927/28. — Odsevi časa. Lj., Cankarjeva založba 1961, str. 356 in 363.
Tudi o uprizoritvi Skrbinškove dramatizacije Cankarjevega Hlapca Jerneja. Ponatis iz Ljubljanskega zvona 1928.
46.	Albreht Fran: Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Odsevi časa. Lj., Cankarjeva založba 1961, str. 368—371.
Poročilo o uprizoritvi v Drami SNG Lj. Ponatis iz Ljubljanskega zvona 1928.
47.	Albreht Fran: »Pomlajeni« Ivan Cankar (Kralj na Betajnovi.) — Odsevi časa. Lj., Cankarjeva založba 1961, str. 401—406.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve drame Kralj na Betajnovi. Ponatis iz Slovenskega poročevalca 1952.
48.	Albreht Fran: Dvoje »Pohujšanj«. — Odsevi časa. Lj., Cankarjeva založba 1961, str. 443—456.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve farse v Drami SNG in v Mestnem gledališču v Ljubljani. Ponatis iz Slovenskega poročevalca 1956.
49.	Albreht Fran: V znamenju mladosti.
—	Odsevi časa. Lj., Cankarjeva založba 1961, str. 446-—470.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor v Drami SNG Ljubljana. Ponatis iz Slovenskega poročevalca 1958.
50.	Bogdanovič Milan: Ivan Cankar, »Za dobro naroda«. — Stari i novi. Sabrane kritike, I. Beograd, Prosveta 1961, str. 261—267.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor v beograjskem gledališču 1947. Ponatis iz knjige: Kritike, Zagreb 1948.
51.	Godnič Stanka: Za narodov blagor. Jubilejni Cankar v Mestnem gledališču (S sl.). — Delo (Lj.) 3/1961 (23. II.) št. 52.
52.	Kreft Bratko: »Kralj na Betajnovi«.
—	Gledališki list-Drama (Lj.) 41/ 1961—62, str. 100—103.
53.	[Moravec Dušan] dm: »Napadena je rodoljubna buržoazija...«. — Gledališki list Mestnega gledališča (Lj.) 11/1960—61, str. 75—79.
O uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor.
54.	Morattec Dušan: Ščuka. — Gledališki list Mestnega gledališča (Lj.) 11/1960—61, str. 81—87.
55.	Bratoš D[arij]: Ob našem prvem Cankarju. — Gledališki list Nova Gorica 1961—62, št. 1.
O uprizoritvi Cankarjeve drame Kralj na Betajnovi v Novi Gorici.
56.	[Predan Vasja] V. P.: Kralj na Betajnovi. — Ljubljanski dnevnik 11/1961 (30. XII.) št. 302.
57.	Meriggi Bruno: Ivan Cankar. — Sto-ria della letteratura slovena con un profilo della letteratura serbo-lusa-ziana. Milano, Nuova accademia (1961), str. 261, 262, 263, 273, 275—276.
58.	Moravec Dušan: Cankarjeva drama
v praških gledališčih do leta 1918. — Naša sodobnost (Lj.)	9/1961, str.
125—130, 221—231.
59.	Moravec Dušan: Cankarjeva drama v praških gledališčih po letu 1918. — Naša sodobnost (Lj.) 9/1961, str. 753—763, 893—900.
60.	[Predan Vasja] V. P.: Za narodov blagor. — Naši razgledi (Lj.) 10/1961 (11. III.) št. 5, str. 116—117.
61.	Dietrich Margaret o treh jugoslovanskih dramatikih. Odlomki. Prev.
B.	H. — Naši razgledi (Lj.) 10/1961, št. 15, str. 369.
Tudi o Ivanu Cankarju kot dramatiku.
62.	Madjarevič Vlado: Ivan Cankar. Sluge. — Republika (Zagreb) 17/1961, št. 2, str. 28.
63.	Smolej Viktor: Cankar Ivan. — Slovenski dramski leksikon, I. A-L. Lj., Mestno gledališče 1961, str. 55—57.
(Knjižnica Mestnega gledališča, 16-1).
64.	Gotovac Many: Ivan Cankar, Sab-lazan u Dolini sv. Florijana. — Študentski list (Zagreb) 16/1961 (11. IV.) št. 11.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Zagrebu.
65.	Madjarevič Vlado: Ivan Cankar, Sab-lazan u Dolini sv. Florijana. — Telegram (Zagreb) 2/1961 (7. IV.) št. 50.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Zagrebu.
66.	[Fatur Silvo] S. F.: Cankar v Mestnem gledališču. Jedka komedija. — Tribuna (Lj.) 11/1961 (6. IV.) št. 5.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve drame Za narodov blagor.
1962
67.	Vidmar Josip: Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi. — Borba (Beograd) 27/1962 (9. I.) št. 7.
Kritika uprizoritve v Ljubljani.
68.	Vidmar Josip: Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi. Po premieri v ljubljanski Drami. — Delo (Lj.) 4/1962 (5. I.) št. 4.
69.	Javornik M[arjan]: Celjsko »Pohujšanje«. Premiera v Celju: Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski (S sl.). — Delo (Lj.) 4/1962 (7. III.) št. 65.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve farse v SLG Celje.
70.	Mevlja Dušan: Cankarjeva dela v mariborski drami 1920—1962. — Gledališki list Maribor 17/1962—63, št. 1—4, str. 10—14, št. 5—7, str. 74.
71.	Sega Drago: Kralj na Betajnovi. —
Naša sodobnost (Lj.)	10/1962 str.
465—469.
Poročilo o uprizoritvi v Drami SNG v Ljubljani.
72.	Trekman Borut: Eksperiment na pol poti. — Naši razgledi (Lj.) 11/1962 (8. XII.) št. 23, str. 460.
O uprizoritvi Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v mariborski drami.
73.	Pogačnik Jože: Cankareva »Lijepa Vida«. Prev. Josip Bratulič. — Razlog (Zagreb) 2/1962, str. 298—316.
74.	Smasek Lojze: »Kralj na Betajnovi« danes. Po premieri Cankarjevega »Kralja na Betajnovi« v ljubljanski Drami. — Večer (Mb) 18/1962 (6. I.) št. 4.
75.	Razposajena zlobnost. Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, SLG Celje, 2. marca 1962 (S sl.). — Večer (Mb) 18/1962 (6. III.) št. 54.
76.	[Mevlja Dušan] D. M.: S Cankarjem v novo sezono. Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — 4. oktobra 1962 v SNG Maribor — predstava v okviru mariborske kulturne revije. — Večer (Mb) 18/1962 (3. X.) št. 232.
77.	Smasek Lojze: Lep začetek. Drugi dan VI. mariborske kulturne revije. Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, otvoritev nove gledališke sezone v mariborski Drami, 4. oktobra 1962 (S sl.). — Večer (Mb) 18/1962 (6. X.) št. 235.
78.	Vučenov Dimitrije: Drame. — Ivan Cankar. Beograd, »Rad« 1962, str. 28—36. (Radnički univerzitet, VI. kolo.)
1963
79.	Cindrič Pavao: 80 godina školovanja glumača u Zagrebu 1881—1961. Zagreb, samozaložba 1963, str. 25—26, 30—31, 32—33, 43.
Tudi o uprizoritvi Skrbinškove priredbe Cankarjevega Hlapca Jerneja in Cankarjevih dram Kralj na Betajnovi, Lepa Vida in Hlapci (Odlomki) po študentih zagrebške dramske šole.
80.	Csuka Zoltan: A jugoszlav nepek irodalmanak tortenete. (A kepanya-got valogatta es osszeallitotta Vujic-sics. D. Sztojan. — Kozocsa Sandor, Rado Gyorgy: A jugoszlav irodalom
magyar bibliogrâfiâja.) (Budapest), Gondolât kiadô 1963, str. 375, 376 do 377.
Kratka analiza Cankarjevih dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi in Hlapci.
81.	[Cibula Vâclav] vv: Nedëlni pre-miéra: Ivan Cankar. — Lidovâ de-mokracie (Praga) 19/1963 (21. IX.) št. 226.
Poročilo o dramatizaciji Hlapca Jerneja Premysla Prazského, ki jo je oddajal Radio Praga.
82.	Moravec Dušan: Vezi med slovensko in češko dramo. Lj., Slovenska matica 1963, str. 5, 29, 31, 33, 34, 35, 36—39, 61, 64, 70, 75, 77, 78—114, 115, 117, 119, 120, 122, 123, 127, 137, 138, 139, 145, 218, 221—303, 305, 307, 308, 309, 310, 316, 317, 318, 319, 331—335 (Razprave in eseji, 4).
1964
83.	Gašperšič Sonja: Ogledalo gledališke kulture amaterjev, II. — Delavska enotnost (Lj.) 22/1964 (2. VII.) št. 25.
Tudi o uprizoritvi Cankarjeve Lepe Vide po skupini vrhniških amaterjev v režiji Cirila Bergleza.
84.	Snoj Jože: Dostojen Cankar na odru v Solkanu. Premiera ob začetku desete sezone Goriškega gledališča. — Delo (Lj.) 6/1964 (13. X.) št. 280.
O uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor.
85.	Ljubljana: festival poljske radijske igre. — Delo (Lj.) 6/1964 (14. X.) št. 281.
O uprizoritvi Cankarjeve Zgodbe o Simnu Sirotniku v priredbi Mitje Mejaka po poljski RTV.
86.	Iz arhiva Slovenskega gledališkega muzeja. Iz upravniške mape Juša Kozaka. — Gledališki list-Drama (Lj.) 44/1964—65, str. 110—112.
Vsebina: 1. Pismo o Cankarjevih »•Hlapcih«, 2. Pismo o Cankarjevem »Narodnem blagru« s priloženimi "zapiski«.
87.	Griin Herbert: Slovenska dramaturgija 1955. Trije zapiski okoli Cankarja. — Radostna Melpomena. Lj., Mestno gledališče ljubljansko 1964 str. 145—169. (Knjižnica Mestnega gledališča, 28.)
Tudi o Cankarjevi farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski in drami Lepa Vida.
88.	Janež Stanko — Miroslav Ravbar: Pregled slovenske književnosti. Maribor, Založba Obzorja 1964, str. 239—242.
89.	Koblar France: Dvajset let slovenske
drame, I. Lj., Slovenska matica 1964 str. 19, 20, 147, 160, 166, 170, 172, 177, 179,	186,	189,	190,	197,	199,	201,
203, 204,	208,	213,	217,	219,	220,	222,
229, 232,	234,	235,	238,	245,	248,	252,
256—258,	262,	270,	276,	281,	283,	293,
294, 310, 323—325, 329, 330, 335. 343, 350, 355, 356, 362, 369—371. (Razprave in eseji 6).
90.	Cindrič Pavao: IV. festival kaza-lišnih amatera Hrvatske u Lici. — Kulturni radnik (Zagreb) 17/1964, št. 7—8, str. 90.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve drame Jakob Ruda po amaterjih društva "Ferdo Kraštek«.
91.	Dupličani naštudirali "Kralja na Betajnovi«. — Ljubljanski dnevnik 14/1964 (23. IV.) št. 112.
92.	Mahnič Joža: Zgodovina slovenskega slovstva, V. Obdobje moderne. Lj., Slovenska matica 1964, str. 76—78, 79—81, 82—85, 87—88, 108—109.
93.	Vidakovič D.: Ivan Cankar, "Sluge«. — Naši dani (Sarajevo) 11/1964 (29. II.) št. 171.
94.	Lešič Josip: Ivan Cankar, Sluge. — Oslobodjenje (Sarajevo) 21/1964 (21. XI.) št. 5917.
95.	Pavlovič Luka: »Sluge«. — Oslobodjenje (Sarajevo) 21/1964 (26. II.) št. 5650.
96.	Pirjevec Dušan: Ivan Cankar in evropska literatura. Lj., Cankarjeva založba 1964, str. 100, 103, 106—108, 138—139, 140.
97.	Lovec Zdenka: Premagana resničnost. Prva letošnja premiera Goriškega gledališča — Ivan Cankar, Za narodov1' blagor. — Primorske novice (Koper—Nova Gorica) 2/1964 (16. X.) št. 42. (S sl.)
98.	Vodnik France: Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Ideja in kvaliteta. Maribor, Obzorja 1964, str. 150—153. (Razpotja, 6).
Ponatis iz Slovenca 1940.
1965
99.	[Hartman Bruno] bh: Nova premiera SLG. Kralj na Betajnovi. — Celjski tednik 15/1965 (23. IV.) št. 16.
100.	Lah Andrijan: Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi. Stari kralj v novem oblačilu. (Predstava v počastitev 20-letnice osvoboditve.) — Celjski tednik 15/1965 (1. V.) št. 33.
101.	Peče Ala: Na predvečer 20-letnice. Cankarjev Kralj na Betajnovi. — Delavska enotnost (Lj.) 22/1965 (13. V.) št. 19.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve drame v SLG Celje.
102.	Gašperšič Sonja: Aplavz, tokrat jeseniški publiki (Svečana jubilejna predstava »Toneta Čufarja«: Ivan Cankar, Hlapci.) — Delavska enotnost (Lj.) 22/1965 (10. VI.) št. 23.
103.	Murska Sobota: »Kralj na Betajnovi« v Krogu. — Delo (Lj.) 7/1965 (20.
III.) št. 76.
104.	Cankarjevi Hlapci v francoščini. Dijaška predstava v Križankah. — Delo (Lj.) 7/1965 (30. III.) št. 84.
105.	Celje: Premiera Cankarjevega »Kralja na Betajnovi«. — Delo (Lj. 7/1965 (20. IV.) št. 107.
106.	Javornik Marjan: Cankarjev »Kralj na Betajnovi«. Uprizoritev na odru celjskega gledališča. — Delo (Lj.) 7/1965 (28. IV.) št. 115.
107.	Stante M[ilan]: Osemnajstič »Pohujšanje«. Jutri primera Cankarjeve
farse v ljubljanski Drami. — Delo (Lj.) 7/1965 (14. V.) št. 127.
108.	Vidmar Josip: I[van] Cankar, »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Ob uprizoritvi v Drami SNG v Ljubljani
—	Delo (Lj.) 7/1965 (18. V.) št. 131. (S sl.).
109.	Lampič Janez: Pohujšanje in še kaj.
—	Delo (Lj.) 7/1965 (28. V.) št. 141.
110.	Martinec France: Ob pismu tovariša Janeza Lampiča »Pohujšanje in še kaj«. — Delo (Lj.) 7/1965 (30. V.) št. 143.
111.	Vesel Pavel: Se enkrat o »Pohujšanju«. — Delo (Lj.) 7/1965 (30. V.) št. 143.
112.	Šepetavec Ivan: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Delo (Lj.) 7/1965 (3. VI.) št. 147.
113.	Longgka Tomaž: Pohujšljivo Pohujšanje. — Delo (Lj.) 7/1965 (4. VI.) št. 148.
114.	Terseglav Marko: Pohujšanje nad »Pohujšanjem«. — Delo (Lj.) 7/1965 (4. VI.) št. 148.
115.	Strbenk Ana-Darinka: Cankar je naš!
—	Delo (Lj.) 7/1965 (10. VI.) št. 154. Polemika zoper Korunovo postavitev Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
116.	Praprotnik Jernej: Ob »Kulturni panorami«. — Delo (Lj.) 7/1965 (10. VI.) št. 154.
117.	Košmrlj Drago: Cankarjevi »Hlapci« v Trstu. — Delo (Lj.) 7/1965 (3. XI.) št. 299.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev v SG v Trstu.
118.	Predan V[asja]: Bravo, Ljubljana! Turneja ljubljanske drame. — Delo (Lj.) 7/1965 (21. XI.) št. 317.
O kritičnih odmevih uprizoritve tudi Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v poljskem časopisju v Krakovvu.
119.	Predan Vasja: Turneja ljubljanske Drame. Prijazna Bratislava. — Delo (Lj.) 7/1965 (25. XI.) št. 321.
Tudi o uprizoritvi Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Bratislavi.
120.	Vidmar Tit: Jubilej tržaškega gledališča. Slavnostna predstava Cankarjevih Hlapcev v Slovenskem kulturnem domu. — Delo (Lj.) 7/1965 (4. XII.) št. 327, str. 1 + 12.
121.	Kud&lka Viktor: Polemika o klasika. — Divadlo (Praga) 1965, št. 8, str. 64—67.
Poročilo o Korunovi režiji Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Ljubljani.
122.	Langr Antoniu: Narodni divadlo v Lublani. — Divadelni a filmove no-viny (Praga) 9/1965—66, št. 9—10, 29. XII., str. 13.
Poročilo o gostovanju SNG iz Ljubljane v Pragi tudi s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
123.	Moravec Dušan: Repertoarna samostojnost in odvisnost slovenskega gledališča v Trstu (1902—1920). — Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja (Lj.) 1965, 4, str. 131, 141, 142—145.
Tudi o uprizarjanju Cankarjevih dram v Trstu v tem obdobju.
124.	Bohinc Jože: Drama brez konca. Jeseniška uprizoritev Hlapcev pred dvatisoč obiskovalci V Begunjah. — Glas (Kranj) 17/1965 (21. VII.) št. 55.
125.	Iz arhiva Slovenskega gledališkega muzeja. Štiri pisma Udruženju gledaliških igralcev. — Gledališki list — Drama (Lj.) 44/1964—65, str. 432.
Iz vsebine: Pismi dr. Ivana Prijatelja in F. S. Finžgarja, ki nista utegnila napisati ocene Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski za zagrebško predstavo te farse 1920.
126.	Stih Bojan: Ob novi uprizoritvi »Pohujšanja«. — Gledališki list — Drama (Lj.) 44/1964—65, str. 446 do 447.
127.	Ocene »Pohujšanja« 1907—1908. — Gledališki list — Drama (Lj.) 44/ 1964—65, str. 447—449.
Odlomki iz ocen avtorjev: Ivan Merhar, Franc Terseglav, Evgen Lampe, Fran Zbašnik, Fran Govekar in Vladimir Levstik.
128.	Cankarjeve drame v slovenskih gledališčih. (Iz kartotek Slovenskega gledališkega muzeja v Ljubljani.) (S sl.). — Gledališki list — Drama (Lj.) 44/1964—65. str. 450—454.
129.	Moravec Dušan: Večeri s Kantor-jem, s partizanom Sovo, z modrim možem Sokratom. (Pred prvo obletnico slovesa od Lojzeta Potokarja.) — Gledališki list — Drama (Lj.) 44/1964—65, str. 473-^74.
O Lojzetu Potokarju kot Kantorju v partizanskem gledališču v Beli krajini.
130.	Smolej Viktor: Jože Tiran o partizanskem Kralju na Betajnovi. — Gledališki list Mestnega gledališča (Lj.) 15/1964—65, str. 206—208.
Iz neobjavljenega gradiva za Slovenskega poročevalca na osvobojenem ozemlju 1944.
131.	[Jež Janko] J, J.: Ivan Cankar, »Hlapci«. — Gospodarstvo (Trst) 19/ 1965 (5. XI.) št. 35.
Poročilo o tržaški uprizoritvi Cankarjeve drame.
132.	Dobrovoljc France: Dramatika. —
V: Ivan Cankar, slovenski pisatelj. (1876—1918).	2. izpop. izd. (Lj.)
Mestni muzej 1965, str. 49—51.
133.	Moravec Dušan: Dramsko delo Ivana Cankarja. — Ivan Cankar: Za narodov blagor. Kralj na Betajnovi. Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Hlapci [Štiri drame]. Lj. Mladinska knjiga 1965, str. 199—212. (Kondor, 72.)
134.	Janež Stanko-Miroslav Ravbar: Pregled slovenske književnosti. (Drugi natis.) Maribor, Založba Obzorja 1965, str. 239—242.
135.	Koblar France: Dvajset let slovenske drame, II. Lj., Slovenska matica 1965 str. 50—63, 74, 75, 124, 150, 157, 195, 206, 207, 209. 229, 239, 252, 301, 302, 305, 349, 370, 400, 401, 402, 403, 431, 447. (Razprave in eseji, 11.)
136.	Kreft Bratko: Ivan Cankar, »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. — Dramaturški fragmenti. Lj., Mestno gledališče 1965, str. 19—29. (Knjižnica Mestnega gledališča, 33.)
137.	Dedinsky M. M.: Moderni divadlo s vel’kou tradiciou. — Kulturny život (Bratislava) 1965 (3. XII.) št. 49.
Tudi o gostovanju Drame SNG iz Ljubljane s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini Šentflorjanski v Bratislavi.
138.	[Langr Antoniu] (al): Stare pfatelstvi se obnovuje. Lublanske divadlo v Praze. — Lidova demokracie (Praga) 21/1965 (4. XII.) št. 336.
Poročilo o gostovanju Drame SNG v Narodnem divadlu v Pragi tudi s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
139.	[Benhart František] fb: Lublanšti v Praze. — Literarni noviny (Praga) 14/1965 (4. XII.) št. 49. (S sl.).
Poročilo o gostovanju Drame SNG iz Ljubljane v Narodnem divadlu v Pragi tudi s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
140.	Slamberger Snežna: Cankarjeva beseda in misel prelita v govorico sodobnega gledališča. V ljubljanski Drami SNG. Pred drevišnjo premiero Cankarjeve farse »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« objavljamo razgovor z nekaterimi od ustvarjalcev predstave. — Ljubljanski dnevnik 15/1965 (15. V.) št. 128.
141.	Iz skicirke akad. slikarke Melite Vovk, ustvarjalke kostumov za »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. — Ljubljanski dnevnik 15/1965 (15. V.) št. 128.
142.	Predan V]asja[: Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Ljubljanski dnevnik 15/1965 (17. V.) št. 130.
143.	Osmo srečanje dramskih skupin Slovenije. Za uvod Cankarjevi Hlapci. — Ljubljanski dnevnik 15/1965 (31. V.) št. 144.
Poročilo o predstavi amaterskega gledališča »Tone Čufar« z Jesenic.
144.	Slovensko gledališče v Trstu pred novo sezono. Cankarjevi Hlapci elitna otvoritvena predstava. — Ljubljanski dnevnik 15/1965 (19. VIII.) št. 13.
145.	Berger Aleš: Cankar v francoščini.
—	Mladina (Lj.) 23/1965 (3. IV.) št. 13.
Poročilo o francoski predstavi »Les Valets« dramatskega krožka II. gimnazije v Ljubljani — v Križankah.
146.	Smolej Milan: »Cankar v francoščini« —- še enkrat. — Mladina (Lj.) 23/1965 (10. IV.) št. 14.
147.	Rudolf Franček: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Mladina (Lj.) 23/1965 (29. V.) št. 21.
148.	[Suklje Rapa] Rapa: Med Molierom in Cankarjem. — Naša žena (Lj.) 25/1965, str. 167—168.
Poročilo o predstavi Cankarjevih Hlapcev v francoščini.
149.	Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Anketa: Evald Flisar, Bruno Hartman, Vladimir Kralj, Gorazd Kušej, Miloš Mikeln, Rastko Močnik, Tine Orel, Boris Paternu, Ivan Potrč, Branko Rudolf, Mihaela Sarič, Dušan Tomše. — Naši razgledi (Lj.) 14/1965 (5. VI.), str. 229—231.
150.	Vogel Herman: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Naši razgledi (Lj.) 14/1965 (26. VI.) str. 254.
151.	Predan Vasja: Gledališka kronika
1964—	65. Drama SNG Ljubljana. Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šetflorjanski. — Naši razgledi (Lj.) 14/1965 (26. VI.) str. 254.
152.	Zadravec Franc: Hud nesporazum.
—	Naši razgledi (Lj.) 15/1965 (26. VI.) št. 12, str. 254—255.
O Korunovi režiji Cankarjeve farse »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«.
153.	Predan Vasja: Gledališka kronika
1965—	66. Slovensko gledališče Trst. Ivan Cankar, Hlapci. — Naši razgledi (Lj.) 15/1965 (6. XI.) str. 436.
Poročilo o predstavi.
154.	[Fakin Boris] Zlatoust: Kulturna kronika. — Pavliha (Lj.) 22/1965 (19. V.) št. 20.
Glosa o Cankarjevi farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
155.	Novak Bogdan: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Pavliha (Lj. 22/1965 (9. VI.) št. 23.
156.	Sepetavec Ivan: (Ne) kulturna kronika. Odgovor Zlatoustu. — Pavliha (Lj.) 22/1965 (16. VI.) št. 24.
157.	[Fakin Boris] Zlatoust: Kulturna kronika. — Pavliha (Lj.) 22/1965 (16. VI.) št. 24.
158.	Hepner Vaclav: Slovinšti umčlci v Praze. — Prače (Praga) 21/1965 (3. XII.) št. 289.
Poročilo o gostovanju Drame SNG iz Ljubljane v Narodnem divadlu v Pragi s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
159.	Jubilejna obletnica tržaškega gledališča. — Primorske novice (Koper -Nova Gorica) 3/1965 (10. XII.) št. 50.
160.	Bartol Vladimir: Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski. (Uprizoritev v ljubljanski Drami.) — Primorski dnevnik (Trst) 21/1965 (5.
VI.) št. 132.
161.	Moravec Dušan: Repertoarna samostojnost in odvisnost slovenskega gledališča v Trstu (1902—1920), 4.— Primorski dnevnik (Trst) 21/1965 (15. IX.) št. 219.
O uprizarjanju Cankarjevih dram v Trstu.
162.	»Ta drama je faktično moje največje delo.« Pred tretjo uprizoritvijo »Hlapcev« v tržaškem gledališču. (Uvodna beseda režiserja Branka Gombača pred začetkom študija Cankarjevih »Hlapcsv« v Slovenskem gledališču v Trstu.) — Primorski dnevnik (Trst) 21/1965 (3. X.) št. 235.
163.	Pred tretjo uprizoritvijo »Hlapcev« v tržaškem gledališču. »Kakor izklesan stoji pred nami glavni junak ...«. (Uvodna beseda režiserja Branka Gombača pred začetkom študija Cankarjevih »Hlapcev« v Slovenskem gledališču v Trstu.) — Primorski dnevnik (Trst) 21/1965 (5. X.) številka 236.
164.	Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar... (Uvodna beseda režiserja Branka Gombača pred začetkom študija Cankarjevih »Hlapcev« v Slovenskem gledališču
v Trstu.) — Primorski dnevnik (Trst) 21/1965 (6. X.) št. 237.
165.	Cankarjeva izpoved ni bila samo »slutnja zarje«. (Uvodna beseda režiserja Branka Gombača pred začetkom študija Cankarjevih »Hlapcev«.) — Primorski dnevnik (Trst) 21/1965 (7. X.) št. 238.
166.	Naša neizogibna dolžnost je poglabljati se v Cankarjeva dela. (Uvodna beseda režiserja Branka Gombača pred začetkom študija Cankarjevih »Hlapcev« v Slovenskem gledališču v Trstu.) — Primorski dnevnik (Trst) 21/1965 (8. X.) št. 239.
167.	[Koren Jože] j. k.: S Cankarjevimi »Hlapci« svečana otvoritev jubilejne sezone Slovenskega gledališča. — Primorski dnevnik (Trst) 21/1965 (29. X.) št. 257.
168.	Koren Jože: »Hlapci« niso samo dokument časa, temveč so tudi literarna umetnina. Sedanjo tržaško postavitev te Cankarjeve drame imamo lahko za lepo in uspešno; režiser nam je posredoval čistega in nepotvorje-nega Cankarja z vso potrebno patino časa. — Primorski dnevnik (Trst) 21/1965 (7. XI.) št. 265.
169.	Rasberger Pavel: Cankarjev »Kralj na Betajnovi«. — Moji spomini. Lj., Mestno gledališče 1965, str. 92—94. (Knjižnica Mestnega gledališča, 31).
170.	Bunddlek Karel: Navrat Cankara na brnenske jevište. — Rovnost (Brno) 80/1965 (26. XI.) št. 283.
Poročilo o gostovanju Drame SNG iz Ljubljane s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
171.	Slivko Jan: Slovinske narodni di-vadlo. — Rudč pravo (Praga) 46/1965 (27. XI.) št. 329.
Poročilo o gostovanju Drame SNG iz Ljubljane tudi s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Bratislavi.
172.	M. M.: Četrti akt Pohujšanja. — Sodobnost (Lj.) 13/1965, str. 750—751.
O polemikah okoli Korunove režije Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
173.	[Vrabec Vlastimil] ba: Na okraj za-jezdu Slovinskeho činoherniho di-vadla z Lublane. Živa konfrontace divadla. — Svobodne slovo (Praga) 21/1965 (4. XII.) št. 336.
Kratko poročilo o gostovanju Drame SNG iz Ljubljane tudi s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Narodnem divadlu v Pragi.
174.	Inkret Andrej: »Sablazan u Dolini šentflorijanskoj« — danas. Izvedba Cankareva djela u Slovenskom na-rodnom gledališču u Ljubljani. — Telegram (Zagreb) 6/1965 (18. VI.) št. 268.
175.	Kajzer Evelina: Pohujšljivo »Pohujšanje« (S sl.) — Tovariš (Lj.) 21/1965 (21. V.) št. 20, str. 18—21.
176.	Pohujšanje. — Tovariš (Lj.) 21/1965 (2. VII.) št. 26.
Glosa ob Korunovi režiji Cankarjeve farse.
177.	Traven Janko: Anton Verovšek — prvi slovenski Falstaff. — Pota slovenskega gledališča. Lj., Mestno gledališče 1965, str. 109, 110, 113. (Knjižnica Mestnega gledališča, 29.)
Ponatis iz Gledališkega lista-Drame 1956—1957.
178.	Traven Janko: Cankarjeva komedija »Za narodov blagor« v letih 1901 in 1906. — Pota slovenskega gledališča. Lj., Mestno gledališče 1965, str. 114 do 128. (Knjižnica Mestnega gledališča, 29.)
Ponatis iz Gledališkega lista-Drama 1950—51.
179.	Traven Janko: Cankarjeva drama »Kralj na Betajnovi« prvič na odru SG v Trstu leta 1908. — Pota slovenskega gledališča. Lj., Mestno gledališče 1965, str. 129—138. (Knjižnica Mestnega gledališča, 29.)
Ponatis iz Gledališkega lista-Drame 1952—1953.
180.	Vodopivec Peter: Ob francoskih »Hlapcih«. — Tribuna (Lj.) 15/1965 (7. IV.) št. 9.
O uprizoritvi Cankarjevih »Hlapcev« v francoščini v Križankah dramske-krožka II. gimnazije v Ljubljani.
181.	Inkret Andrej: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (S Cankarjevo karikaturo.) — Tribuna (Lj.) 15/1965 (19. V.) št. 14—15.
182.	Smasek Lojze: Iskanje današnjih ekvivalentov. Ob premieri Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v ljubljanski Drami, 15. maja
1965.	— Večer (Mb.) 21/1965 (19. V.) št. 114.
O uprizoritvi Cankarjeve farse v Korunovi režiji.
183.	[Jehlička Vaclav] (jb): Boj o klasiku. — Zemedšlske noviny (Praga) 21/1965 (3. XII.) št. 289.
Poročilo o gostovanju Drame SNG iz Ljubljane tudi s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
184.	Zivkovič Dragiša: Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi (drama). — Teorija književnosti. Čitanka. Beograd—Sarajevo 1965. str. 262—271.
Književno-teoretična obdelava Cankarjeve drame.
1966
185.	Savodnik Herbert: Lakomnost je vedno enaka. Zapis ob predstavi Cankarjeve komedije »Za narodov blagor«. — Celjski tednik 20/1966 (14. X.) št. 40.
186.	Noska Jirži: Slovenačka drama pred čehoslovačkim gledaocima. — Ceho-slovačka (Beograd) 1966, št. 2, str. 10—11.
O gostovanju Drame SNG iz Ljubljane na Češkem tudi s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
187.	Predan Vasja: Aplavzi za »pohuj-šljivo« Pohujšanje. Sterijino pozorje
1966.	— Delo (Lj.) 8/1966 (11. V.) št. 125.
Poročilo o uspehu Drame SNG iz Ljubljane s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Korunovi režiji.
188.	Predan Vasja: Sterijino pozorje 1966. Ranjena ptica na leti daleč. — Delo (Lj.) 8/1966 (13. V.) št. 126.
Tudi o uspehu Drame SNG iz Ljubljane s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Novem Sadu.
189.	Predan Vasja: Priznanja ljubljanski Drami. Nagrade XI. Sterijinega po-zorja v Novem Sadu. — Delo (Lj.) 8/1966 (13. V.) št. 126, str. 16.
190.	Celje: Otvoritev sezone s Cankarjem.
—	Delo (Lj.) 8/1966 (7. X.) št. 273.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor v Celju.
191.	Javornik Marjan: Pohujšani Blagor. Otvoritvena predstava nove sezone v celjskem gledališču. — Delo (Lj.) 8/1968 (13. X.) št. 279.
Poročilo o premieri Cankarjeve komedije Za narodov blagor.
192.	Vidmar Josip: Ivan Cankar, Za narodov blagor. Gostovanje Slovenskega ljudskega gledališča Celje v Ljubljani 4. decembra. — Delo (Lj.) 8/1966 (15. XII.) št. 339.
193.	Batušič Slavko: Živa beseda Ivana Cankarja na zagrebškem odru. — Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja (Lj.) 1966, 6—7, str. 7—21.
O uprizarjanju Cankarjevih dram v Zagrebu.
194.	F. D.: »Kralj na Betajnovi« v Semiču.
—	Dolenjski list (Novo mesto) 17/1966 (17. III.) št. 11.
Kratko poročilo o uprizoritvi Cankarjeve drame po prosvetnem društvu Semič.
195.	Kreft Bratko: Ivan Cankar und Gerhard Hauptmann. — Frankfurter Abhandlungen zur Slavistik. Ost und West. Aufsätze zur Slavischen Philologie. Wiesbaden, Otto Harrasso-witz 1966, str. 60—70.
196.	Gostovanje Celjskega gledališča v Kranju. Cankar: Za narodov blagor.
—	Glas (Kranj) 17/1966 (3. XII.) številka 91.
197.	Inkret Andrej: Romantične duše. Razmišljanja ob dramatiki Ivana Cankarja. — Ljubljana, Prosvetni servis 1966. 39 + (IV) str. 8°. (Umetnost in kultura, 60.)
198.	Pavček Tone: »Pohujšanje« zmaguje.
—	Ljubljanski dnevnik 16/1966 (10. V.) št. 124.
199.	Štiri nagrade za »Pohujšanje«. Ste rijino pozorje zaključeno. (S sl.) — Ljubljanski dnevnik 16/1966 (13. V.) št. 127.
200.	Trekman Borut: Ivan Cankar, Za narodov blagor. — Ljubljanski dnevnik 16/1966 (6. XII.) št. 329.
Poročilo o gostovanju SLG iz Celja, 4. XII. 1966.
201.	Vrabl Tone: Ivan Cankar, Za narodov blagor. — Mladina (Lj.) 24/1966 (9. XI.) št. 46.
Poročilo o uprizoritvi SLG v Celju.
202.	Predan Vasja: Ivan Cankar, Za narodov blagor. — Od premiere do pre miere. Izbor kritik in esejev. Maribor, Obzorja 1966, str. 33—35. (Razpotja, 9.)
203.	Predan Vasja: Ivan Cankar Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Od premiere do premiere. Izbor kritik in esejev. Maribor, Obzorja 1966, str. 36—39. (Razpotja, 9.)
204.	[Rupel Slavko] Sl. Ru.: Nekaj knjig za tiste, ki študirajo. Štiri Cankarjeve drame in dela Lermontova v zbirki »Kondor«. — Primorski dnevnik (Trst) 22/1966 (17. II.) št. 40.
205.	Sajko Rosanda: Henrik Ibsen in prve drame Ivana Cankarja. Lj., Mestno gledališče 1966. 126 + (II) str. M. 8 (Knjižnica Mestnega gledališča, 37).
206.	Slodnjak Anton: Nekaj vodilnih idej in tipov Cankarjeve umetnosti. — Študije in eseji. Maribor, Obzorja 1966, str. 204, 208—209, 210, 211—212. (Razpotja, 8.)
207.	Kudelka Viktor: Slovinska dramatika v povalečnem dvacetileti (S sl.) —
Slovansky prehled (Praga) 52/1966, str. 158—160.
Tudi o Cankarjevi farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Korunovi režiji.
208.	Kudelka Viktor: Ivan Cankar. (K de-vadesatemu vyroči jeho narozeni.) — Slovansky prehled (Praga) 52/1966, str. 310.
Tudi o Cankarjevih dramah, igranih na Češkem.
209.	Bu Peter: Juhoslovania ako sochy aj ako herci. — Slovenske pohl’ady (Bratislava) 82/1966, št. 2, str. 148.
Tudi o gostovanju Drame SNG iz Ljubljane s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Bratislavi.
210.	Vurnik France: Pod črto desetih dni Sterijinega pozorja. — Sodobnost (Lj.) 14/1966, str. 761—762.
Tudi o uspehu Drame SNG iz Ljubljane s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Novem Sadu.
211.	Šega Drago: Cankarjeva dramatika in naš odrski izraz. — Eseji in kritike. Lj., Cankarjeva založba 1966, str. 155—177.
212.	Inkret Andrej: Za narodov blagor. Slovensko gledališče 1966 (5). — Tribuna (Lj.) 17/1966 (14. XII.) št. 8.
213.	Inkret Andrej: Slovensko gledališče 1966 (6). Znamenje moraliziranja. — Tribuna (Lj.) 17/1966 (21. XII.) št. 9; (28. XII.) št. 10.
Tudi o uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor.
214.	Vatovec Fran: Cankarjeva odrska publicistika. — Cankarjeva publicistika in Trst. Ob 90-letnici Cankarjevega rojstva. Trst, Založništvo tržaškega tiska — ZTT 1966, str. 18—20.
215.	Sterijino pozorje. Ploskali smo Cankarjevemu Puhujšanju. — Večer (Mb.) 22/1966 (11. V.) št. 107.
216.	Zaključen teden slovenskih gledališč. (S sl.). — Večer (Mb.) 22/1966 (24. X.) št. 247.
O gostovanju Drame SNG iz Ljubljane v Mariboru s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
217.	Ternar Jože: Cankar na soboškem odru. — Vestnik (Murska Sobota) 12/1966 (3. XI.) št. 43.
Napoved gostovanja celjskega SLG v Murski Soboti s Cankarjevo komedijo Za narodov blagor, 8. XI. 1966.
218.	Zamejski «Hlapci« (S sl.) — Zaliv (Trst) 1/1966, str. 39—40.
1967
219.	Budal Andrej: Cankarjeve drame v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu. — Odmevi z roba (Mb. - Trst) 1967, str. 132—134.
220.	Savodnik Herbert: Prepričanje je kakor smetana. Kaj bi z njo, če mleka ni. (Ivan Cankar, Hlapci, SLG Celje)
—	Celjski tednik 21/1967 (3. XI.) št. 41.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev v SLG Celje.
221.	Debevec Ciril: Cankar in Narodno gledališče v Ljubljani. — Izbrani gledališki članki. Lj., Mestno gledališče 1967, str. 9—17. (Knjižnica Mestnega gledališča, 39.)
Ponatis iz Gledališkega lista NG (Lj.) 1925/26.
222.	Debevec Ciril: Posebni pomen Cankarjeve dramatike za slovensko gledališče. — Izbrani gledališki članki. Lj., Mestno gledališče 1967, str. 43 do 50. (Knjižnica Mestnega gledališča, 39.)
223.	Debevec Ciril: Ivan Cankar, »Kralj na Betajnovi«. (Bežna koncepcija za režijsko ogrodje.) — Izbrani gledališki članki. Lj., Mestno gledališče 1967, str. 167—172. (Knjižnica Mestnega gledališča, 39.)
Ponatis iz Gledališkega lista SG -Drama (Lj.) 1931/32.
224.	Debevec Ciril: Ivan Cankar, »Hlapci«.
—	Izbrani gledališki članki. Lj. Me-
stno gledališče 1967, str. 193—198. (Knjižnica Mestnega gledališča, 39.)
Ponatis iz Gledališkega lista NG (Lj.) 1934/35.
225.	Debevec Ciril: Ivan Cankar, «Lepa Vida«. — Izbrani gledališki članki. Lj., Mestno gledališče 1967, str. 223 do 227. (Knjižnica Mestnega gledališča, 39.)
Ponatis iz Gledališkega lista NG (Lj.) 1943/44.
226.	Trbovlje: gledališka dejavnost. — Delo (Lj.) 9/1967 (17. I.) št. 14.
Uprizoritev Cankarjeve drame Kralj na Betajnovi za 60-letnico pisateljeve kandidature.
227.	N. D.: Kralj na Betajnovi v Pulju. Praznik dramatika in režiserja Lojzeta Štandekerja (S sl.) — Delo (Lj.) 9/1967 (17. II.) št. 45.
228.	Snoj Jože: Beograjsko občinstvo je neposredno sprejemalo Korunovo postavitev. Uprizoritev Cankarjevega »Pohujšanja v dolini šentflorjanski«. — Delo (Lj.) 9/1967 (19. II.) št. 47.
229.	Snoj J[ože]: Potrditev prvinskosti gledališča. Uprizoritev Cankarjevega »Pohujšanja« v Prizrenu. Gostovanje SNG. — Delo (Lj.) 9/1967 (22. II.) št. 50,
230.	Snoj J[ože]: Ob koncu gostovanja. — Delo (Lj.) 9/1967 (24. II.) št. 52.
231.	[Švajncer Franc] F. S.: Peta premiera v mariborski drami. — Delo (Lj.) 9/1967 (27. II.) št. 55.
Poročilo o uprizoritvi Cankarjeve drame Kralj na Betajnovi.
232.	Hartman Bruno: Tesno ob Cankarju. Kralj na Betajnovi v Mariboru. — Uprizoritev v počastitev 100-letnice Dramatičnega društva (S sl.) — Delo (Lj.) 9/1967 (28. II.) št. 56.
233.	Stante M[ilan]: Za konec šolanja »Lepa Vida«. Uprizoritev slušateljev akademije v Drami. — Delo (Lj.) 9/1967 (23. VI.) št. 168.
234.	Godnič Stanka: Ivan Cankar, Lepa Vida. Javna predstava slušateljev četrtega letnika AGRFT. — Delo (Lj.) 9/1967 (27. VI.) št. 172.
235.	Celje: Cankarjevi »Hlapci« v novi postavitvi. — Delo (Lj.) 9/1967 (6. IX.) št. 242.
236.	Javornik Marjan: S Cankarjem v predsezono. Polemični in satirični spisi Ivana Cankarja na odru celjskega SLG. — Delo (Lj.) 9/1967 (3. X). št. 263.
237.	J. S.: Praznik vsega naroda. V ljubljanski Drami je bila slavnostna premiera Cankarjevih »Hlapcev«. —
—	Delo (Lj.) 9/1967 (7. X.) št. 273, str. 1 + 12.
238.	Snoj J[ože]: Dramatično o Cankarjevih dramah. Ob izidu tretje knjige Cankarjevega zbranega dela in »Dialektike« Vojana Rusa. — Delo (Lj.) 9/1967 (7. X.) št. 273.
239.	Snoj Jože: Naš gledališki praznik sredi življenja in zanj. Uspel prenos Cankarjevih Hlapcev iz Drame SNG in intervjujev ob velikem jubileju.
—	Delo (Lj.) 9/1967 (8. X.) št. 274.
240.	Vidmar Josip: Ivan Cankar, Hlapci. Premiera v Drami ob začetku jubilejnega leta slovenskega gledališča.
—	Delo (Lj.) 9/1967 (10. X.) št. 276.
241.	Kočevje: Cankarjevi »Hlapci« in razstava Ive Šubica. — Delo (Lj.) 9/1967 (12. X.) št. 278.
242.	Ivan Cankar: Zbrano delo. Tretja knjiga. — Delo (Lj.) 9/1967 (14. X.) št. 280.
243.	Javornik Marjan: Korunovi »Hlapci«. Ob premieri Cankarjeve drame v SLG Celje. — Delo (Lj.) 9/1967 (24.
X.) št. 290.
244.	Celjani s »Hlapci« v Drami. (S sl.).
—	Delo (Lj.) 9/1967 (28. X.) št. 294.
245.	[Godnič Stanka[ S. G.: Lep večer Celjanov. — Delo (Lj.) 9/1967 (29. X.) št. 295.
Poročilo o gostovanju SLG Celje s Cankarjevo dramo »Hlapci« v Drami SNG v Ljubljani.
246.	Matičič Nada: Učenjaki izražanja. — Delo (Lj.) 9/1967 (21. XI.) št. 317.
Polemika z recenzijo Cankarjevih »Hlapcev« v Naših razgledih.
247.	Sruk Vlado: Celjske predstave. Ivan Cankar: Za narodov blagor. — Dialogi (Mb) 3/1967, str. 102—103.
248.	Sruk Vlado: Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi. — Dialogi (Mb) 3/1967, str. 228—230.
249.	Hartman Bruno: Knjiga o Ibsenu in Cankarju. — Dialogi (Mb) 3/1967, str. 486—488.
Ocena knjige: Rosanda Sajko, Henrik Ibsen in prve drame Ivana Cankarja.
250.	Sruk Vlado: Hlapci. — Dialogi (Mb) 3/1967, str. 679—682.
251.	Oreškovič Ksenija: Drame Ivana Cankarja na odru beograjskega Narodnega gledališča. — Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja (Lj.) 3/1967, 10. str. 343—362. Prev. -om- [Janko Moder].
252.	Kritike z gostovanja Drame SNG na Poljskem in Češkoslovaškem. — Gledališki list — Drama (Lj.) 46/1966—67 str. 235—257.
253.	Choma Branislav: Na rob obiska Slovenskega narodnega gledališča. — Gledališki list — Drama (Lj.) 46/1966 do 1967, str. 300.
Odlomek prevoda iz: Svet socializmu, Bratislava, 9. XII. 1965.
254.	Langr Antoniu: Narodno gledališče v Ljubljani. — Gledališki list — Drama (Lj.) 46/1966—67, str. 301.
Odlomek prevoda iz: Divadelni a fil-movč noviny, Praga, 29. XII. 1965.
255.	A. V.: Slovensko narodno gledališče pride v Brno. — Gledališki list — Drama (Lj.) 46/1966—67, str. 302.
Prevod iz: Rovnost, Brno, 16. XI. 1965.
256.	Slivko Jan: Slovensko narodno gle-lišče. — Gledališki list — Drama (Lj.) 46/1966—67, str. 306.
Prevod iz: Rude pravo, Praga, 27.
XI.	1965.
257.	Bundalek Karel: Cankar se je vrnil na bmski oder. — Gledališki list — Drama (Lj.) 46/1966—67, stran 304 do 305.
Prevod iz: Rovnost, Brno, 26. XI. 1965.
258.	[Jehlička Vaclav] (jb): Boj za klasiko.
—	Gledališki list — Drama (Lj.) 46/1986—67, str. 307.
Prevod iz Zemedelske noviny, Praga,
3.	XII. 1965.
259.	Pazourek Vladimir: Ljubljančani so gostovali v Brnu. — Gledališki list
—	Drama (Lj.) 46/1966—67, str. 307.
Prevod iz: Svobodne slovo, Brno, 28. XI. 1965.
260.	[Vrabec Vlastimil] ba: Živa konfrontacija gledališč. — Gledališki list — Drama (Lj.) 46/1966—67, str. 308
Prevod iz: Svobodne slovo, Praga,
4.	XII. 1965.
261.	Hepner Vaclav: Slovenski umetniki v Pragi. — Gledališki list-Drama (Lj.) 46/1966—67, str. 308.
Prevod iz: Svobodne slovo Praga, 4.
XII.	1965.
262.	[Moravec Dušan] (dm): Zla sreča Cankarjevih »Hlapcev«. — Gledališki list — Drama (Lj.) 47/1967—68, str. 16—24.
Neprijazna usoda pri uprizarjanju Cankarjeve drame Hlapci.
263.	Dobrovoljc France: Predelave Cankarjevega »Hlapca Jerneja« v tujih jezikih. — V knjigi: Ivan Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica. Maribor, Obzorja 1967, str. 227—228. (Iz slovenske kulturne zakladnice, 4).
264.	Moravec Dušan: Opombe k dramskim spisom. — Ivan Cankar, Zbrano delo. Tretja knjiga. Romantične duše. Jakob Ruda. Za narodov blagor. L j., Državna založba Slovenije 1967, str. 249—428.
265.	Janež Stanko: Vsebine slovenskih literarnih del. Maribor, Obzorja 1967, str. 98—143.
266.	Protič Miodrag: Ivan Cankar, Sabla-zan u dolini šentflorijanskoj. — Književnost (Beograd) 22/1967, knj. XLIII, str. 295.
267.	Šlamberger Snežna: Pritrditev »Pohujšanju«. Beograjski časniki: Gostovanje ljubljanske drame je dogodek sezone. — Ljubljanski dnevnik 17/1967 (18. II.) št. 46.
268.	[Šlamberger Snežna] Sž: Drama SNG prvič na Kosmetu. — Ljubljanski dnevnik 17/1967 (20. II.) št. 48.
Poročilo o gostovanju SNG iz Ljubljane s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
269.	Šlamberger Snežna: Prisrčni aplavzi v Prištini. Danes zadnji dan gostovanja Drame SNG na Kosmetu. — Ljubljanski dnevnik 17/1967 (21. II.) št. 49.
Poročilo o gostovanju Drame SNG iz Ljubljane s Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
270.	[Šlamberger Snežna] Sž: Izbor samo slovenskih del posrečeno pogumno dejanjei — Ljubljanski dnevnik 17/1967 (23. II.) št. 51.
O samo slovenskem repertoarju na gostovanju Drame SNG iz Ljubljane na Kosmetu.
271.	Predan V[asja]: Javna predstava AGFRT. Ivan Cankar: Lepa Vida.
—	Ljubljanski dnevnik 17/1967 (28.
VI.) št. 174.
272.	Šlamberger S[nežna]: Cankarjevi »Hlapci« za jubilej. Pred drevišnjo premiero v Ljubljanski Drami (S sl.)
—	Ljubljanski dnevnik 17/1967 (6. X). št. 272.
273.	[Zeljeznov Dušan] D. Ž.: Ob Cankarjevi zgodnji dramatiki. — Ljubljanski dnevnik 17/1967 (7. X.) št. 273.
Poročilo o III. knjigi Cankarjevih Zbranih spisov.
274.	Predan Vasja: Ivan Cankar: Hlapci.
—	Ljubljanski dnevnik 17/1967 (7. X). št. 273.
275.	Predan V[as ja]: Ivan Cankar, Hlapci. Sobotno gostovanje celjskega gledališča. — Ljubljanski dnevnik 17/1967 (31. X.) št. 297.
276.	Partljič Tone: Mariborski Kralj na Betajnovi. — Mladina (Lj.) 26/1967 (10. IV.) št. 14.
277.	Trupej Andrej: Slovenski gledališki jubilej v znamenju Cankarjevih Hlapcev — Mladina (Lj.) 26/1967 (16. X.) št. 41.
278.	Vrabl Tone: Cankarjevi Hlapci v Celju. — Mladina (Lj.) 26/1967 (20. XI.) št. 46
279.	Moravec Dušan: Repertoarna samostojnost slovenskega gledališča v Trstu. — Pričevanja o včerajšnjem gledališču. Maribor, Obzorja 1967, str. 22—23, 29, 30, 31. (Razpotja, 12.)
280.	Moravec Dušan: Repertoarne menjave med Zagrebom in Ljubljano. — Pričevanja o včerajšnjem gledališču. — Maribor, Obzorja 1967, str. 48, 49, 54—55, 62—65. (Razpotja, 12.)
281.	Moravec Dušan: Gledališka iskanja Etbina Kristana. — Pričevanja o včerajšnjem gledališču. — Maribor, Obzorja 1967, str. 102—104, 108, 111, 112, 113. (Razpotja, 12.)
282.	Moravec Dušan: Portret upravnika Otona Župančiča. — Pričevanja o včerajšnjem gledališču. Maribor, Obzorja 1967, str. 138—140. (Razpotja,
12.)
283.	Moravec Dušan: Koblarjev pogled na dvajset let ljubljanske drame. — Pričevanja o včerajšnjem gledališču. Maribor, Obzorja 1967, str. 146, 148 do 149. (Razpotja, 12.)
284.	Moravec Dušan: Cankarjev umetnik Peter. — Pričevanja o včerajšnjem gledališču. Maribor, Obzorja 1967, str. 191—192. (Razpotja, 12.)
285.	Trekman Borut: Gledališča. Kralj na Betajnovi v mariborski Drami. — Naša žena (Lj.) 27/1967, str. 170.
286.	Trekman Borut: Drama SNG Maribor. Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi. — Naši razgledi (Lj.) 16/1967 (22. IV.) str. 191.
287.	Jan Rado: O Henriku Ibsenu in prvih Cankarjevih dramah. — Naši razgledi (Lj.) 16/1967 (26. VIII.) št. 16, str. 443.
Poročilo o knjigi: Rosanda Sajko, Henrik Ibsen in prve drame Ivana Cankarja.
288.	Zupančič Mirko: Drama SNG Ljubljana. Ivan Cankar: Hlapci. — Naši razgledi (Lj.) 16/1967 (21. X.) str. 574.
289.	Kralj Lado: Ivan Cankar, Hlapci. — Naši razgledi (Lj.) 16/1967 (4. XI.) str. 608.
290.	Dobrovoljc France: Tretja knjiga Cankarjevega Zbranega dela. — Naši razgledi (Lj.) 16/1967 (9. XII.) str. 667.
291.	Potokar Tone: Rosanda Sajko, Henrik Ibsen in prve drame Ivana Cankarja. — Politika (Beograd) 64/1967 (9. VII.) št. 19 310. — Kultura-umet-nost, XI, 525.
Ocena knjige.
292.	[Rupel Slavko] Sl. Ru.: Pri DZS je izšla prva knjiga Cankarjevih dramskih spisov. Izreden pomen opomb urednika Dušana Moravca. — Primorski dnevnik (Trst) 23/1967 (15. X.) št. 244.
293.	Kralj Lado: Za narodov blagor. — Problemi (Lj.) 5/1967, 49, str. 169—176.
294.	Repertoar slovenskih gledališč 1867 do 1967. Popis premier in obnovitev. (Lj.) Slovenski gledališki muzej 1967, št. 501, 530, 536, 538, 615, 633, 637, 679, 702, 832, 872, 926, 930, 964, 980, 985, 1018, 1031, 1037, 1091, 1103, 1105, 1128, 1141, 1148, 1149, 1155, 1207, 1249, 1273, 1311, 1366, 1401, 1440, 1471, 1479, 1489, 1509, 1533, 1538, 1541, 1552, 1568, 1610, 1635, 1667, 1701, 1809, 1811, 2165, 2202, 2338, 2412, 2509, 2579, 2685, 2695, 2699, 2708, 2715, 2738, 2782, 2919, 2979, 2981, 3105, 3128, 3137, 3138, 3142, 3145, 3167, 3170, 3179, 3193, 3200, 3217, 3239, 2357, 3341, 3486, 3498, 3507, 3531, 3532, 3549, 3552, 3571, 3587, 3602, 3612, 3633, 3659, 3668, 3674, 3708, 3717, 3748, 3775, 3807, 3818, 3835, 3841, 3854, 3876, 3884, 3889, 3969, 4002, 4037, 4038a, 4045, 4092, 4360, 4383, 4384, 4386, 4394, 4402, 4406, 4413, 4456, 4463, 4500, 4504, 4513, 4517, 4522, 4531, 4548, 4588, 4655, 4689, 4703, 4759, 4760, 4770, 4796, 4820, 4833, 4850, 4857, 4908, 4922, 4928, 4932, 4948, 4964, 4993, 5006, 5016, 2643 a, 3488.
295.	Kudelka Viktor: Problemy slovinske moderny. — Slavia (Praga) 36/1967, str. 411 do 412.
296.	Pogačnik Bogdan: Hlapci. — Tedenska tribuna (Lj.) 15/1967 (11. X.) št. 40.
297.	Inkret Andrej: Ivan Cankar, Hlapci.
—	Tribuna (Lj.) 18/1967 (30. X.) št. 3; (13. XI.) št. 5.
298.	R.: Cankarjevi dramatski spisi. — TV 15 (Lj.) 5/1967 (7. XI.) št. 44.
Poročilo o III. knjigi Cankarjevih Zbranih spisov.
299.	Smasek Lojze: Klin se s klinom izbija. Drama SNG v Mariboru je v počastitev 100-letnice slovenskega gledališča v soboto uprizorila dramo Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi. (S sl.) — Večer (Mb) 23/1967 (28. II.) št. 48.
300.	Smasek L[ojze]: Korak premalo. Ivan Cankar: Hlapci, premiera in otvoritvena predstava jubilejne sezone ob stoletnici ustanovitve Dramatičnega društva v ljubljanski drami. — Večer (Mb) 23/1967 (10. X.) št. 236.
301.	Smasek L[ojze]: »Hlapci« za današnjo rabo. — Večer (Mb) 23/1967 (23. X.) št. 247.
302.	-ec: Gledališče za nas. Velik umetniški uspeh na novo ustanovljenega Malega odra SNG Maribor s Cankar-Carovim recitalom »Pozdravljena, dolina šentflorjanska!« budi staro vprašanje: študent in gledališče. — Večer (Mb) 23/1967 (9. XI.) št. 261.
303.	[Vuk Vili] V. V.: Tri drame. Ivan Cankar: Zbrano delo. Tretja knjiga.
—	Večer (Mb) 23/1967 (28. XI.) št. 277.
304.	Rošič Djuro: Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi. — Vjesnik (Zagreb) 27/ 1967 (1. III.) št. 7195.
1968
305.	Gradišnik Fedor: Celjske uprizoritve Cankarjevih del v prvem desetletju po osvoboditvi (Od sezone 1945—46 do sezone 1955—56). — Celjski tednik 22/1968 (22. VIII.) št. 31; (29. VIII). št. 32.
306.	Rosanda Sajko: Henrik Ibsen in prve drame Ivana Cankarja. — Delo (Lj.) 10/1968 (9. III.) št. 67.
Poročilo o knjigi.
307.	Sarajevo: opera »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. — Delo (Lj.) 10/1968 25. IV.) št. 114.
Napoved uprizoritve opere Mihovila Logarja.
308.	Predan Vasja: Danes začetek Steriji-nega pozorja. — Delo (Lj.) 10/1968 (21. V.) št. 138.
Tudi o razstavi: Cankar na jugoslovanskih odrih.
309.	Celje: gostovanje Slovenskega ljudskega gledališča. — Delo (Lj.) 10/1968 (21. V.) št. 138.
O nastopu SLG Celje s Cankarjevo dramo Hlapci.
310.	Stante M[ilan]: Cankar na jugoslovanskih odrih, Razstava ob 50-letnici smrti našega dramatika. XIII. jugoslovanske gledališke igre. — Delo (Lj.) 10/1968 (22. V.) št. 139.
311.	Predan Vasja: Uvodne slovesnosti in Cankarjevi Hlapci. — Delo (Lj.) 10/1968 (23. V.) št. 140.
Predstava Cankarjevih Hlapcev SLG Celje na Sterijinem pozorju.
312.	Predan Vasja: Dramatizirana feljto-nistika. — Delo (Lj.) 10/1968 (24. V.) št. 141.
O predstavi Cankarjevih Hlapcev na Sterijinem pozorju.
313.	[Bohinc Jože] J. B.: Ob prvi letošnji premieri na Boh. Beli. Cankarjev Kralj na Betajnovi. — Glas (Kranj) 19/1968 (9. III.) št. 19.
314.	Vidmar Josip: Varijacije o Cankare-voj »Sablazni«. Prev. Muris Idrizo-vič. — Izraz (Sarajevo) 12/1968, 8—9, str. 128—133.
315.	Djidič Ljubiša: Ivan Cankar i pro-
blem nekonformizma. — Književne novine (Beograd) 20/1968	(11. V.)
št. 327.
Poročilo o članku Janka Kosa v Sodobnosti: Cankarjev Jerman in problem nekonformizma.
316.	Pozorje v znamenju Cankarja. — Ljubljanski dnevnik 18/1968 (8. V.) št. 124.
317.	Popularni celjski »Hlapci«. — Ljubljanski dnevnik 18/1968 (14. V.) št. 130.
Gostovanje SLG Celje v Titovem Užicu.
318.	Spomin na Ivana Cankarja. Novi Sad pred letošnjo gledališko prireditvijo.
—	Ljubljanski dnevnik 18/1968 (16. V.) št. 132.
319.	Celjani začeli Sterijino pozorje. — Ljubljanski dnevnik 18/1968 (22. V.) št. 138.
Poročilo o predstavi Cankarjevih Hlapcev SLG Celje.
320.	Trupej Andrej: Gledališki entuzia-zem. Produkcija Mladinskega studia.
—	Mladina (Lj.) 26/1968 (20. V.) št. 20.
Tudi o uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor.
321.	Pogačnik Jože: Cankarjevo zbrano delo III. — Naši razgledi (Lj.) 17/1968 (9. III.) št. 5, str. 135—136.
322.	Ivan Cankar na jugoslovanskih odrih.
—	Slovenski vestnik (Celovec) 23/1968 (31. V.) št. 21.
Poročilo o razstavi v Novem Sadu.
323.	Kos Janko: Cankarjev Jerman in problem nekonformizma. — Sodobnost (Lj.) 16/1968, 2, str. 130—148.
324.	Trekman Borut: Kroki o jubilejni gledališki sezoni. — Sodobnost (Lj.) 16/1968 str. 899, 900, 902.
Tudi o uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev po SNG — Drama v Ljubljani.
325.	Kislinger Jure: Odmevi na celjski delež letošnjemu Sterijinemu pozorju. — Večer (Mb) 24/1968 (4. VI.) št. 130.
326.	Vodnik France: Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi. Drama v 3 dejanjih. Režiser C[iril] Debevec. — Kritična dramaturgija. Lj„ Slovenska matica 1968, str. 21—25. (Razpr. in eseji, 13.)
Ponatis iz Doma in sveta 1932.
327.	Vodnik France: Ljubljanska drama v sezoni 1933—34. Slovenska dela. Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
—	Kritična dramaturgija. Lj., Slo-
venska matica 1968, str. 59—60. (Razprave in eseji, 13.)
Ponatis iz Doma in sveta 1934.
328.	Vodnik France: Ljubljanska drama v sezoni 1938—39. — Kritična dramaturgija. Lj., Slovenska matica 1968, str. 91—92. (Razpr. in eseji, 13.)
Poročilo o uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev. Ponatis iz Dejanja 1939.
329.	Vodnik France: Sezona 1941—42. Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi. Drama v 3 dejanjih. Režiser J[oško] Kovič. — Kritična dramaturgija. Lj.,
Slovenska matica 1968, str. 330—332. (Razprave in eseji, 13.)
Uprizoritev bivšega mariborskega ansambla v Drami Narodnega gledališča v Ljubljani. Ponatis iz Slovenca št. 144, 25. VI. 1942.
330.	Vodnik France: Senzacija je zmerom manjša. — Kritična dramaturgija. Lj., Slovenska matica 1968, str. 364 do 366. (Razprave in eseji, 13.)
Polemika z Dragom Šego o uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev v Narodnem gledališču v Ljubljani 1939. Ponatis iz Dejanja 1940.
IMENSKO KAZALO
A. R. 30
A.	V. 255
Albreht Fran 41—49 Aškerc Anton 24
B.	B. gl. Borko Božidar B. H. gl. Hartman Bruno B. H. gl. Hergešič Branko ba gl. Vrabec Vlastimil Bartol Vladimir 160 Batušič Slavko 11, 193 Benhart František 139 Berger Aleš 145 Berglez Ciril 83 Berkopec Oton 24
bh gl. Hartman Bruno Bogdanovič Milan 50 Bohinc Jože 124, 313 Borecky Jaromir 24 Borko Božidar 12 Bratoš Darij 55 Bratulič Josip 73 Bu Peter 209 Budal Andrej 219 Bundalek Karel 170, 257
Car Duško 31 Choma Branislav 253 Cibula Vaclav 81 Cindrič Pavao 79, 90 Csuka Zoltan 80
Car Janko 302
D. M. gl. Mevlja Dušan D. 2. gl. 2eljeznov Dušan Debevec Ciril 221—225, 326 Dedinsky M. M. 137
Delak Ferdo 17, 25, 39 Dietrich Margaret 61 Djidič Ljubiša 315 dm gl. Moravec Dušan (dm) gl. Moravec Dušan Dobrovoljc France 6, 12—13, 21—22, 37, 132, 263, 290
-ec 302
F. D. 194
F. S. gl. Švajncer Franc Fakin Boris 154, 156—157 Fatur Silvo 66 fb gl. Benhart František Filipič Lojze 34 Finžgar Fran Šaleški 125 Flisar Evald 149 Fribec Krešimir 14
Gašperšič Sonja 1, 83, 102 Glazer Janko 21 Godnič Stanka 51, 234, 245 Golouh Marina 2 Gombač Branko 162—166 Gotovac Many 64 Govekar Fran 127 Gradišnik Fedor 305 Grun Herbert 87
Hartman Bruno 61, 99, 149, 232, 249 Hauptmann Gerhard 195 Hepner Vaclav 158, 261 Hergešič Branko 16
Ibsen Henrik 205, 249, 287, 291, 306 Idrizovič Muris 314
Inkret Andrej 174, 181, 197, 212, 213, 297
J.	B. gl. Bohinc Jože
J. J. gl. Jež Janko
j. k. gl. Koren Jože
J. S. 237
Jan Rado 287
Jan Slavko 28—31, 33
Janež Stanko 23, 88, 134, 265
Javornik Marjan 69, 106, 191, 236, 243
(jb) gl. Jehlička Vaclav
Jehlička Vaclav 183, 258
Jež Janko 131
k 32
Kajzer Evelina 175 Kislinger Jure 325 Koblar France 89, 135, 283 Koren Jože 167—168
Korun Mile 115, 121, 152, 172, 176, 182, 187, 228, 243 Kos Janko 315, 323 Košmrlj Drago 117 Kovačevič Krešimir 14—15 Kovič Joško 329 Kozak Juš 86 Kozocsa Sândor 80 Kralj Lado 289, 293 Kralj Vladimir 149 Kreft Bratko 52, 136, 195 Kristan Etbin 281 Krleža Miroslav 34 Kudčlka Viktor 121, 207, 208, 295 Kušej Gorazd 149
Lah Andrijan 100 Lampe Evgen 127 Lampič Janez 109—110 Langi' Antonin 122, 138, 254 Lermontov Mihail 204 Lešič Josip 94 Levstik Vladimir 127 Lj. K. 33
Logar Mihovil 307 Longyka Tomaž 113 Lovec Zdenka 97
M. M. 172
Madjarevič Vlado 62, 65
Mahnič Joža 92
Martinec Franc 110
Matičič Nada 246
Maver Giovanni 27
Mejak Mitja 2—4, 18, 32, 38, 85
Merhar Ivan 127
Meriggi Bruno 57
Mevlja Dušan 7, 19, 70, 76
Mikeln Miloš 26, 40, 149
Močnik Rastko 149
Moder Janko 251
Molière 148
Moravec Dušan 20, 53—54, 58—59, 82, 123, 129, 133, 161, 262, 264, 279—284, 292 Munda Jože 13
N.	D. 227 Noska Jirži 186 Novak Bogdan 155
-om- gl. Moder Janko Orel Tine 149 Oreškovič Ksenija 251 Ostoja Ivo 28
Partljič Tone 276 Paternu Boris 149 Pavček Tone 198 Pavlovič Luka 95 Pazourek Vladimir 259 Peče Ala 101 Perkovič Mirko 10 Petre Fran 35 Pirjevec Dušan 96 Pogačnik Bogdan 296 Pogačnik Jože 73, 321 Potokar Lojze 129 Potokar Tone 5, 291 Potrč Ivan 149 Praprotnik Jernej 116 Prazsky Premysl 81
Predan Vasja 56, 60, 118, 119, 142, 151, 153, 187, 188, 189, 202, 203, 271, 274— —275, 308, 311, 312 Prijatelj Ivan 125 Protič Miodrag 266
R.	298
Rado Gyorgy 80 Rapa gl. Suklje Rapa Rasberger Pavel 169 Ravbar Miroslav 23, 88, 134 Roksandič Duško 8 Rosič Djuro 304 Rudolf Branko 149 Rudolf Franček 147 Rupel Slavko 204, 292 Rus Vojan 238
S.	F. gl. Fatur Silvo
S.	G. gl. Godnič Stanka
Sajko Rosanda 205, 249, 287, 291, 306
Samec Smiljan 9
Savin Dragutin 15
Savodnik Herbert 185, 220
Skrbinšek Milan 45, 79
Sl. Ru. gl. Rupel Slavko
Slivko Jan 171, 256
Slodnjak Anton 206
Smasek Lojze 37—38, 74, 77, 182, 299, 300, 301
Smolej Milan 146 Smolej Viktor 63, 130 Snoj Jože 84, 228—230, 238—239 Sokrat 129
Sruk Vlado 247, 248, 250
Stante Milan 107, 233, 310 Stipčevič Augustin 36
Šarič Mihaela 149
Šega Drago 71, 211, 330
Šepetavec Ivan 112, 156
Šlamberger Snežna 140, 267—270, 272
Štandeker Lojze 227
Štih Bojan 126
Štrbenk Ana-Darinka 115
Šubic Ive 241
Šuklje Rapa 148
Švajncer Franc 231
Sž gl. Šlamberger Snežna
T. P. gl. Potokar Tone
Temar Jože 217
Terseglav Franc 127
Terseglav Marko 114
Tiran Jože 130
Tomše Dušan 149
Traven Janko 177—179
Trekman Borut 72, 200, 285, 286, 324
Trupej Andrej 277, 320
V. M. 17
V. P. gl. Predan Vasja V. V. gl. Vuk Vili Vatovec Fran 214 Verovšek Anton 177 Vesel Pavel 111
Vidakovič D. 93
Vidmar Josip 67—68, 108, 192, 240, 314
Vidmar Tit 120
Vodnik France 98, 326—330
Vodopivec Peter 180
Vogel Herman 150
Vovk Melita 141
Vrabec Vlastimil 173, 260
Vrabl Tone 201, 278
Vučenov Dimitrije 78
Vujicsics D. Sztojan 80
Vuk Vili 303
Vurnik France 210
w gl. Cibula Vaclav
Zadravec Franc 152 Zbašnik Fran 127 Zlatoust gl. Fakin Boris Zupančič Mirko 288
Željeznov Dušan 273 Žganjer Branimir 40 Živkovič Dragiša 184 Župančič Oton 282
anonimi 3—4, 18, 22, 25, 29, 39, 75, 85, 86, 91, 103, 104—105, 125, 127—128, 141,	143—144,	159,	176,	190,	196,	199,
215,	216, 218,	226,	235,	241,	242,	244,
252,	294, 307,	309,	316,	317,	318,	319,
322.
Bibliographie des ouvrages traitant de l’oeuvre dramatique de Cankar
Cet aperçu du professeur France Dobrovoljc que nous publions ici est la suite du livre de ce même auteur «Bibliographie de la littérature sur l’oeuvre dramatique de Cankar«, publié en 1960, et s’arrête au mois de septembre 1968.
(Bibliografija kritik in poročil
o uprizoritvah Cankarjevih del v Hrvatskem narodnem gledališču v Zagrebu
V »Dokumentih« št. 6/1966 je na strani 7—21 izšlo moje poročilo z naslovom »2iva beseda Ivana Cankarja na zagrebškem odru«, v katerem so deloma navedene kritike zagrebškega tiska o posameznih uprizoritvah njegovih del v Hrvatskem narodnem gledališču v času od 1900 do 1960.
Pričujoča bibliografija je pravzaprav dodatek oziroma dopolnilo omenjenega poročila. S 87 bibliografskimi enotami pomeni popis najvažnejših člankov, ki so bili v zvezi s Cankarjevimi dramskimi deli objavljeni v zagrebških, nekaj pa tudi v drugih časnikih in revijah. Enote so nanizane kronološko — po tistem zaporedju, kakor so si sledile premiere oz. na novo pripravljene reprize posameznih del v Hrvatskem narodnem gledališču. Pri oznaki oz. podpisu avtorja so psevdonimi razrešeni in inicialke dopolnjene, razen v nekaj primerih, kjer so pisatelji ostali neznani.
1.	Bach, Josip. Ivan Cankar: Jakob Ruda, drama u 3 čina. Život, 1900, sv. VI, str. 206.
2.	(Anonim). »Jakov Ruda« od Ivana Cankara. Hrvatska, 1900, br. 18.
3.	(Anonim). Jakov Ruda, drama u tri čina od Ivana Cankara. Hrvatsko pravo, 1900, br. 1539.
4.	Dežman-Ivanov, Milivoj. Ivan Cankar. Agramer Tagblatt, 1900, br. 294. (Prigodom izvedbe drame »Jakov Ruda«),
5.	Souvan, Ivan. »Jakob Ruda«, Drama in drei Akten von Ivan Cankar. Erste Aufführung am 22. Dezember 1900. Agramer Zeitung, 1900, br. 294.
6.	Milčinovič, Andrija. Premiera Can-karovih »Hlapeča« (Slugana). Riječ SHS, 11. IX. 1919.
7.	D. B. Ivan Cankar: Slugani. Obzarr, 1919, br. 213.
8.	Jurkovič, Vinko. Zofkini »Slugani« i Cankarovi »Hlapci«. Narodna politika, 11. IX 1919.
9.	Parmačevič, Stjepan. Ivan Cankar: »Hlapci«. Riječ SHS, 12. IX 1919.
10.	Livadič, Branimir. Premijera Canka-rove drame »Slugani« (»Hlapci«), Jutarnji list, 1919, br. 2793.
11.	Vernic, Zdenko. »Knechte«. Zu Can-kars Uraufführung im Nationaltheater. Agramer Tagblatt, 12. IX 1919.
12.	Kveder-Demetrovič, Zofka. Borac Cankar. Povodom izvedbe »Slugana« na hrvatskoj pozornici. Jutarnji list,
13.	IX 1919.
13.	Kveder, Zofka. Cankar: Slugani. Premijera u Zagrebu dne 11. rujna 1919. Jugoslavenska njiva, 1919, br. 37, str. 593—94.
14.	Jurkovič, Vinko. Jugoslavenski Hlapci. Narodna politika, 5. X 1919.
15. Ivakič, Joža. Cankarovi »Hlapci« (»Slugani«), Savremenik, 1919, br. X, str. 492—94.
16. Ivakic, Joža. Premijere. Omladina, 1919—20, br. 5, str. 17—18. (O prvoj izvedbi Cankarovih »Slugana«).
17.	Oblak, dr Josip Cir. Ivan Cankar kot dramatik. Riječ, 5. i 6. VII 1920. (Prikaz napisan na slovenskom u oči gostovanja ljubljanske Drame).
18.	Ilešič, dr Fran. Sablazni u dolini sv. Florijana. Domovina, 6. VII 1920.
19.	Livadič, Branimir. Nastup Sloven-skog nar. gledališča iz Ljubljane. Cankarovo «Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Jutamji list, 8. VII
1920.
20.	Parmačevič, Stjepan. «Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Riječ, 8. VII 1920.
21.	(Anonim). Svečana predstava ljub-ljanskog gledališča. Obzor, 8. VII 1920. (O «Pohujšanju v dolini šentflorjanski«).
22.	Vernic, Zdenko. Der Schauspielkongress. Der slowenische Theaterabend. Agramer Tagblatt, 1920, br. 120. (O »Pohujšanju v dolini šentflorjanski«),
23.	Prestini, Vladimir. Dvije predstave na našem pozorištu. Dom i svijet, 1920, br. 14, str. 278. (O »Pohujšanju v dolini šentflorjanski«).
24.	Begovič, Milan. Gostovanje Sloven-skog narodnog gledališča iz Ljubljane. »Pohujšanje v dolini šentflori-janski«. Novosti, 22. X 1920.
25.	(Anonim). Cankar na zagrebačkoj pozomici, Jugoslavenska njiva, 1925, br. 1, str. 40. (O »Lijepoj Vidi«),
26.	Lunaček, Vladimir. Ivan Cankar: »Lepa Vida«. Premijera izvedena od učenika I i II tečaja Glumačke ško-le. Obzor, 1925, br. 165, str. 2.
27.	Muradbegovič, Ahmed. Sluga Jernej i njegovo pravo. Dramatizirana novela Ivana Cankara. Za pozomicu priredio Skrbinšek. Preveo Branko Tepavac. Redatelj (Stanko) Tomašič. Radnička predstava za »Radničku akademiju«. Novosti, br. 317, str. 6.
28.	Art. Ivan Cankar: »Slugan Jernej i njegovo pravo«. Riječ, 13. XI 1927.
29.	(Anonim). Ivan Cankar: »Slugan Jernej i njegovo pravo«. Crvena zastava, 1927, br. 46, str. 2.
30.	Horvat, Mladen. Hrvatsko kazalište. Pohujšanje v dolini šentflorijanski. Svečana predstava u spornen deset-godišnjice smrti Ivana Cankara 11. XII 1928. Hrvat, 1928, br. 2681, str.
4.	(U izvedbi »Slovenskog doma«).
31.	Tomašič, Stanko. Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorijanski. Riječ, 1928, br. 288, str. 3—4.
32.	Ujevič, Mate. Kazalište prigodom desetgodišnjice smrti Ivana Cankara. Narodna politika, 1928, br. 168,- str. 2. (O izvedbi farse »Pohujšanje v dolini šentflorjanski).
33.	Preradovič, Petar ml. Slowenischer Abend im Nationaltheater. Cankar-Feier. Aufführung von Cankars drei-aktiger Farce »Das Aergernis im St. Florianstal« in slowenischer Sprache. Morgenblatt, 1928, br. 343, str. 5.
34.	Rojnič, Ante. »Hlapec Jernej in njegova pravica«. Kolektivna drama po Ivanu Cankaru, preradio i inscenirao Ferdo Delak. Izvedba ljubljanskog radničkog kazališta »Sloboda« u Malom kazalištu. Jutamji list, 1932, br. 7378, str. 3.
35.	Kus-Nikolajev, Mirko. Die Ljublja-naer Arbeiterbühne »Svoboda«. Zu ihrem Gastspiel in Zagreb. Morgenblatt, 12. VIII 1932.
36.	Rojnič, Ante. »Hlapec Jernej in njegova pravica«. Jutamji list, 15. VIII
1932.
37.	Gama (Grškovič, Branimir). Zasluženi uspjeh Dramskog študija zagre-bačkog kazališta. Večer, 3. VII 1933. (O premijeri »Kralja na Betajnovi«).
38.	Horvath, Josip. Kralj na Betajnovi. Drama u tri čina. Jutamji list, 1933, br. 7695, str. 3.
39.	Mihovilovič, Ive. Kralj na Betajnovi. Drama od Ivana Cankara u izvedbi Dramskog študija. Novosti, 4. VII
1933.
40.	Vernic, Zdenko. Cankar-Abend im Dramatischen Studio. Morgenblatt, 4. VII 1933. (O »Kralju na Betajnovi«).
41.	Gligorič, Velibor. »Kralj na Betajnovi« od Ivana Cankara u prikazu Dramskog študija zagrebačkog Na-
rodnog kazališta. Politika, 5. VII
1933.
42.	Senečič, Geno. Dvije značajne i uspjele predstave Dramskog študija. Pantelejmona Romanova »Slobodna ljubav« i Cankarev »Kralj na Betajnovi«. Študentske novine, 1933, br. 43, str. 2—3.
43.	Magdič, Milivoj. Dramski studio: Kralj na Betajnovi. Drama od Ivana Cankara. Glas, 1933, br. 20, str. 3.
44.	Celer, R. (Marijan Jurkovič). Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi. Književnik, 1933, br. 7, str. 305—306.
45.	Mesarič, Kalman. Ivan Cankar. Pred premijeru njegove komedije »Za dobro naroda«. Narodne novine, 24. IV 1934.
46.	Nučič, Hinko. I. Cankar: »Za dobro naroda«. Pred premijeru u Narodnom kazalištu 27. o. mj. Komedija, 1934, br. 16, str. 1.
47.	Kozarčanin, Ivo. Književni profil Ivana Cankara. Prigodom premijere komedije »Za dobro naroda«. Komedija, 1934, br. 17, str. 3.
48.	Horvath, Josip. Za dobro naroda. Komedija u četiri čina. Napisao Ivan Cankar. Jutarnji list, 1934, br. 7990, str. 9.
49.	Maixner, Rudolf. Ivan Cankar: »Za dobro naroda«. Obzor, 28. IV 1934, br. 98.
50.	Mašič, Branko. Za dobro naroda. Komedija u četiri čina. Napisao Ivan Cankar. Novosti, 1934, br. 117, str. 21.
51.	Gama (Grškovič, Branimir). Veliki uspjeh sinočnje premijere. Ivan Cankar: »Za dobro naroda«. Večer, 28. IV 1934.
52.	Livadič, Branimir. Ivana Cankara »Za dobro naroda«. Hrvatska revija,
1934,	br. 6, str. 329—30.
53.	Perinič, Luka. Ivan Cankar: »Za dobro naroda«. Obitelj, 1934, br. 19, str. 358—359.
54.	Ivanuša, Vilko. Sluga Jernej i njegovo pravo, kolektivna drama prema noveli Ivana Cankara, za pozornicu priredio Ferdo Delak. Radnik, 1936, 13, str. 7.
55.	(Anonim). »Lepa Vida« u Zagrebu. Dači škole gde Janeček proslavit če »Lepom Vidom« u režiji H. Nučiča
60-tu obljetnicu rodenja Ivana Cankara. Narodne novine, 1936, br. 94, str. 3.
56.	Esih, Ivan. »Lijepa Vida« u Zagrebu. Novo uvježbana drama slovenskog klasika Ivana Cankara. Komedija,
1936,	br. 17, str. 4.
57.	bj. I. Cankar: Lijepa Vida. Proslava 60-godišnjice I. Cankara. Javna produkcija glumačke škole M. D. Janeček. Narodne novine, 1936, br. 104, str. 3.
58.	Vinkovič, Hinko. Cankar: »Die schöne Vida«. Vorstellung der SchauspielAbteilung der Schule Janeček. Morgenblatt, 1936, br. 108, str. 5.
59.	Lovinac, Milkan (Vukelič, Milan). Prikaz »Lijepa Vida«, impresija gledaoca
5.	V 1936. Lička sloga, 1936, br. 11, str. 4.
60.	Gregorič, Jože. Cankarjeva »Lepa Vida« v Zagrebu. Slovenec, 1936, br. 127, str. 5.
61.	Gama (Grškovič, Branimir). »Za dobro naroda«. Komedija u četiri čina od Ivana Cankara. Nanovo uvježbano
7.	listopada 1937. Večer, 8. X 1937.
62.	Kovačič, Vladimir. Za dobro naroda. Komedija u četiri čina. Napisao Ivan Cankar. Redatelj Hinko Nučič. Hrvat-ski dnevnik, 1937, br. 504, str. 10.
63.	Yes (Ježič, Slavko). Ivan Cankar: Za dobro naroda. Novosti, 9. X 1937.
64.	Marakovič, Ljubomir. Ivan Cankar: Za dobro naroda. Hrvatska straža,
1937,	br. 264, str. 4—6.
65.	M. S. Ivan Cankar »Za dobro naroda«. Slobodna riječ, 1937, br. 42, str. 3.
66.	Špoljar, Branko. Za dobro naroda. Komedija u četiri čina od Ivana Cankara. Hrvatska Danica, 1937, br. 7, str. 17.
67.	M. N. Cankarova satira o lažnim pri-jateljima naroda na zagrebačkoj sceni. Pravda (Beograd), 1937, br. 11 848.
68.	B. Neueinstudierung von Ivan Can-kars »Für das Volkswohl«. Morgenblatt, 1937, br. 240, str. 5.
69.	Batušič, Slavko. Cankarova djela u zagrebačkom kazalištu. Kazališni list,
26.	I 1947, br. 22, str. 3—7.
70.	Mesarič, Kalman. Ivan Cankar. U povodu premijere njegove drame »Kralj
Betajnove«. Kazališni list, 26. I 1947, br. 22, str. 1—2.
71.	G. T. Ivan Cankar »Kralj Betajnove«. Vjesnik, 5. II 1947.
72.	Ivanuša, Vilko. Izvedba Cankarovog »Kralja na Betajnovi« Glas rada, 7. II 1947.
73.	(Anonim). Ivan Cankar: »Kralj Betajnove«. Ilustrirani vjesnik 7. II 1947.
74.	(Anonim). Ivan Cankar: »Kralj Betajnove« na zagrebačkoj pozomici. Na-prijed, 15. II 1947.
75.	Roksandic, Dušan. Ivan Cankar »Kralj Betajnove«. Študentski list,
19.	II 1947.
76.	Sinko, Ervin. Gostovanje drame beo-gradskog Na rod nog pozorišta u Zagrebu. Cankarova komedija »Za dobro naroda«. Vjesnik, 28. V 1947.
77.	Randič, Z. Gostovanje beogradskog pozorišta. »Za dobro naroda«. Študentski list, 28. V 1947.
78.	(Anonim). Gostovanje drame Sloven-skog narodnog gledališča. »Hlapci«. Narodni list, 5. V 1949.
79.	(Anonim). Gostovanje drame Sloven-skog narodnog gledališča. »Hlapci«. Vjesnik, 5. V 1949.
80.	Roksandic, Duško. Gostovanje Jugo-slovenskog dramskog pozorišta. Povodom izvedbe »Kralja Betajnove« Ivana Cankara. Narodni list, 2. VI 1949.
81.	Suvin, Darko. Cankar i današnjica. Uz gostovanje drame Slovenskog narodnog gledališča u Zagrebu. »Za dobro naroda«. Vjesnik, 8. X 1959.
82.	Filipič, Lojze. U znaku Krleže i Cankara. Živi kontakti zagrebačkog i ljubljanskog kazališta (u povodu iz-vedaba drama »Gospoda Glembajevi« i »Sluge«). Vjesnik, 27. XI 1960.
83.	Petre, Fran. Doživljaj predizbome kampanje. O nastanku Cankarove drame »Sluge-". Vjesnik, 29. XI 1960.
84.	Hečimovič, Branko. Na utrtim staza-ma. Ivan Cankar: »Sluge«. Borba, 2. XII 1960.
85.	Stipčevič, Augustin. Cankarovi »Sluge« na zagrebačkoj pozornici. Vjesnik,
6.	XII 1960.
86.	Ostoja, Ivo. Realistička drama. Premi-jera »Slugu« Ivana Cankara. Študentski list, 6. XII 1960.
87.	Car, Duško. Tri jubilame premijere (Ivana Cankara »Sluge«). Telegram, 9. XII 1960.
Bibliographie des critiques et comptes rendus des représentations des pièces de Cankar à Zagreb
La présente bibliographie comprenant 87 unités enregistre les articles les plus importans et les comptes rendus critiques publiés dans la presse quotidienne et les revues de Zagreb lors des représentations des pièces de Cankar au Théâtre national croate de Zagreb. Les unités se suivent dans l’ordre chronologique, avec en tête les premières des pièces et les nouvelles reprises. Les pseudonymes des critiques ont été déchiffrés, les initiales complétées à l’exception de quelques unes dont les auteurs restent encore inconnus.
Radijske priredile tlel Ivana Cankarja*
RADIO-TELEVIZI J A LJUBLJANA
1.	HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA
Priredba: Vasja Ocvirk Režija: Frane Milčinski Glasba: Bojan Adamič 22. marca 1950
2.	HLAPCI Priredba: Slavko Jan Režija: Slavko Jan
24.	okt. 1951
3.	ALEŠ IZ RAZORA Priredba: Vasja Ocvirk Režija: Mirč Kragelj Glasba: Bojan Adamič
12.	dec. 1951
4.	ŠIMEN SIROTNIK Režija: Mirč Kragelj
6.	avg. 1952
5.	MARTIN KAČUR Priredba: Vasja Ocvirk
Režija: Maša Slavčeva Glasba: Bojan Adamič 11. marca 1953
6.	HLAPCI
Priredba: Vasja Ocvirk Režija: Mirč Kragelj
10.	marca 1954
7.	HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA
Priredba: Milan Apih Režija: Milan Apih
30.	aprila 1955
8.	LEPA VIDA Priredba: Jaro Komac Režija: Mirč Kragelj
7.	jun. 1955
9.	POLIKARP Priredba: Mitja Mejak Režija: Mirč Kragelj Glasba: Marjan Vodopivec
16.	febr. 1958
* Pričujoči popis radijskih priredb del Ivana Cankarja žal ne vsebuje vseh podatkov, ki bi jih naj popis obsegal. Tako za izvedbo »Martina Kačurja« v Kopru leta 1952 ni bilo mogoče ugotoviti prireditelja in režiserja — verjetno je bil to pokojni Tugomir Tory — prav tako pa ni povsod podatkov o prevajalcih za neslovenske izvedbe. Ce je bilo kako delo že prej tiskano ali uprizorjeno v srbskih ali hrvaških gledališčih, so radijske postaje uporabile že obstoječi prevod, imena prevajalca pa niso sporočile. V primerih, ko je bila prevedena radijska priredba, sem postavil prevajalčevo ime na drugo mesto, za prirediteljevim, kadar pa je bilo že prej prevedeno kakšno Cankarjevo delo v celoti ali pa ga je prireditelj sam prevedel, je prevajalčevo ime na prvem mestu.	£ g
10.	ZGODBA O SlMNU SIROTNIKU Priredba: Mitja Mejak
Režija: Mirč Kragelj Glasba: Marjan Vodopivec
1.	maja 1960
11.	HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA
Priredba: Fran Žižek Režija: Fran Žižek Glasba: Marjan Vodopivec
1.	maja 1963
RADIO KOPER
1.	MARTIN KAČUR 9. jun. 1952
2.	LA MIA VITA (Moje življenje)
Prevod: Mija Kalan Priredba: Mija Kalan Režija: Majda Skrbinšek
19.	febr. 1959
3.	GIUSTIZIA E FATTA (Zgodba o Simnu Sirotniku)
RADIO-TELEVIZI JA B E O G
1.	SLUGA JERNEJ I NJEGOVO PRAVO (Hlapec Jernej in njegova pravica) Priredba: Bora Savič
Režija: Predrag Dinulovič 10. febr. 1952
2.	ZA DOBRO NARODA (Za narodov blagor)
Priredba: Predrag Dinulovič Režija: Predrag Dinulovič
27.	febr. 1952
3.	KRALJ BETAJNOVE (Kralj na Betajnovi)
Priredba: Bojan Stupica
12.	GOSPA JUDIT
Priredba in izvedba: Branka Verdo-nik-Rasbergerjeva
11.	maja 1967
13.	HLAPEC BODI HLAPEC IN POKOREN GOSPODARJU
(Odlomki iz uprizoritve Hlapcev v Drami SNG Ljubljana v letih 1954 in 1967)
Priredba: Emil Smasek Režija: Aleš Jan
12.	jan. 1968
Priredba: Mitja Mejak Prevod: Ivica Trtnik Režija: Majda Skrbinšek 1. marca 1962
4.	LENART, IL PECCATORE (Grešnik Lenart)
Priredba: Majda Skrbinšek Prevod: Ivica Trtnik Režija: Majda Skrbinšek
7.	nov. 1968
AD
Režija: Bojan Stupica
24.	aprila 1952
4.	MARTIN KAČUR Priredba: Boda Markovič Režija: Boda Markovič 24. dec. 1966
5.	BALADA O RUŽNOM IMENU (Polikarp)
Prevod: Roksa Njegoš Priredba: Miroslav Belovič Režija: Miroslav Belovič
20.	jun. 1968
1.	SLUGA JERNEJ I NJEGOVO PRAVO Priredba: Ivan Hetrich
Režija: Ivan Hetrich
7.	okt. 1948
2.	JAKOB RUDA Priredba: dr. Drago Rubin Režija: Ivan Hetrich
12. maja 1949
3.	KRALJ BETAJNOVE Priredba: Ferdo Delak Režija: Ferdo Delak
19.	aprila 1950
4.	PRIČA O ŠIMUNU SIROTNIKU (Zgodba o Simnu Sirotniku) Priredba: Mitja Mejak Prevod: Gustav Krklec
Režija: Bogdan Maračič 27. okt. 1960
5.	ZA DOBRO NARODA Priredba: Ante Pedišič Režija: Radojko Ježič 26. marca 1967
RADIO-TELEVIZI J A SARAJEVO
1. POLIKARP	Režija: Tonko Marčič
Priredba: Mitja Mejak	14. dec. 1964
Prevod: Hamid Dizdar
RADIO-TELEVIZI JA SKOPJE
1. BALADA ZA SIMON SIROTNIKOT Prevod: Tome Arsovski (Zgodba o Simnu Sirotniku)	Režija: Blagoja Andreev
Priredba: Mitja Mejak	31. jan. 1962
RADIO NOVI SAD
1. BETAJNOVA KIRALYA (Kralj na Betajnovi) Prevod: Lanyi Istvan Priredba: Lanyi Irtran Režija: Rajter Rudolf
5.	sept. 1953
2.	A NEP JAVAfiRT (Za narodov blagor) Prevod: Saffer Pal Priredba: Saffer Pal Režija: Santha Sandor 22. febr. 1955
ITALIJA
RADIO TRST A — SLOV
1. HLAPCI
Izvajano v celoti Režija: Jože Peterlin
16.	febr. 1948
N S KI PROGRAM
2. KRALJ NA BETAJNOVI Izvajano v celoti Režija: Vilko Cekuta
30.	marca 1950
3.	JAKOB RUDA Izvajano v celoti Režija: Jože Peterlin
5.	aprila 1951
4.	LEPA VIDA Izvajano v celoti Režija: Jože Peterlin 10. maja 1951
5.	ZA NARODOV BLAGOR Izvajano v celoti Režija: Slavko Rebec
19.	febr. 1953
6.	ZADNJE URE SlMNA SIROTNIKA Priredba: Vilko Cekuta
Režija: Vilko Cekuta 2. jun. 1955
7.	ROMANTIČNE DUgE Izvajano v celoti
Režija: Jože Peterlin 23. jul. 1957
8.	SOSED LUKA Režija: Stana Kopitar 1. dec. 1966
9.	GOSPA JUDIT Priredba in izvedba:
Branka Verdonik-Rasbergerjeva 19. marca 1968
10.	GREŠNIK LENART Priredba: Majda Skrbinšek Režija: Majda Skrbinšek 26. sept. 1968
11.	DOMOVINA, KRUH IN KAMEN Izbor satirične proze: Janko Car Priredba: Aleksej Pregare Režija: Aleksej Pregare
26. dec. 1968
R ADIO-TELEVISIONE ITALIANA, STUDIO ROMA
1. STORI A DELL’ ORFANO SIMONE	Režija: Dante Raiteri
(Zgodba o Simnu Sirotniku)	Glasba: Marjan Vodopivec
Priredba: Mitja Mejak	29. sept. 1962
Prevod: Al vise Sapori
ŠVICA
SOCIETE SUISSE DE RADIODIFFUSION ET TELEVISION, STUDIO GENEVE
1. L’HISTOIRE DE SIMON L’ORPHELIN Režija: Daniel Fillion (Zgodba o Simnu Sirotniku)	Glasba: Marjan Vodopivec
Priredba: Mitja Mejak	19. maja 1962
Prevod: Viktor Jesenik
SCHWEIZERISCHE RADIO- UND FERNSEHGESELLSCHAFT, STUDIO BERN
1. SIMON DER SCHMIED (Zgodba o Simnu Sirotniku) Priredba: Mitja Mejak Prevod: Anny Fasold
Režija: Amido Hoffmann Glasba: Marjan Vodopivec
28.	maja 1964
MADŽARSKA
MAGYAR RADIÓ, BUDAPEST
Režija: Tamas Tórok Glasba: Marjan Vodopivec 9. febr. 1964
Prevod: Czuka Zoltán
1. ÁRVA SIMON TÓRTÉNETE (Zgodba o Šimnu Sirotniku) Priredba: Mitja Mejak
POLJSKA
P O L S K I E RADIO, WARSZAWA
1. HISTORIA SZYMUNA SIEROTY	Režija: Wojciech Maciejewski
(Zgodba o Šimnu Sirotniku)	Glasba: Augustyn Bloch
Priredba: Mitja Mejak	25. okt. 1964
Prevod: Henryk Klon
NEMŠKA DEMOKRATIČNA REPUBLIKA
DEUTSCHER DEMOKRATISCHER RUNDFUNK, BERLIN
DIE GESCHICHTE DES SIMEN HUNGERLEIDER
(Zgodba o Šimnu Sirotniku)	Režija: Renate Thormelen
Priredba: Mitja Mejak	Glasba: Rolf Zimmermann
Prevod: Waltraud in Manfred	26. dec. 1964
Jähnichen
DANSKA
DANMARKS RADIO, KOBENHAVN
1. HISTORIEN OM SIMON DEN FORAELDRELOSE (Zgodba o Šimnu Sirotniku) Priredba: Mitja Mejak
Prevod : Axel Beck Režija: Sam Besekow 1. maja 1967
Les adaptations radiophoniques des oeuvres de C a n k a r
Les adaptations radiophoniques des oeuvres en prose et des pièces de théâtre de Cankar citées ici se rapportent à la période entre 1945 et 1968 compris. Sont d’abord citées les adaptations réalisées par les stations yougoslaves — avec en tête les deux stations Slovènes, Ljubljana et Koper, puis les stations des autres républiques. Viennent ensuite les adaptations radiophoniques réalisées par les stations étrangères. Les données sont présentées dans l’ordre chronologique.
Cankar na jugoslovanskih odrih
(Novi Sad, maja 1968)
Na povabilo Sterijinega pozorja je pripravila naša ustanova ob letošnjem festivalu sodobne jugoslovanske drame v Novem Sadu spominsko razstavo, namenjeno počastitvi bližnje petdesetletnice smrti enega najpomembnejših jugoslovanskih dramskih pisateljev. V velikih fotopovečavah so bili razstavljeni dokumenti o temi, ki jo določa naslov razstave: umetniške risbe, posnetki rokopisov in letakov, portreti igralcev in režiserjev, gledališke stavbe, kjer so bile krstne predstave Cankarjevih del, prizori s predstav itd., pa tudi nekateri originalni scenski in kostumski osnutki, letaki, knjige in drobni tiski.
Razstavo je odprl 21. maja opoldne v veliki dvorani Matice srpske akademik dr. Bratko Kreft; njegov govor je objavljen v tem zvezku na uvodnem mestu. Odprta je bila dva tedna, to se pravi ves čas, ko je trajalo letošnje Sterijino pozorje.
Namen prireditelja je bil kajpada, da zbere čim več gradiva o uprizarjanju Cankarjevih dram na odrih zunaj Slovenije; žal nam je to spričo pomanjkljivega gradiva in premajhne zainteresiranosti nekaterih gledališč le deloma uspelo in je ostalo težišče razstave še vedno na slovenskem delu. Mnogi dokumenti pa so vendarle govorili o tem, kakšna je bila Cankarjeva pot v druga jugoslovanska mesta. Pričevanja o tem, zbrana za razstavo in pozneje še izpopolnjena z novimi podatki, objavljamo tudi v tem zvezku Dokumentov; objavljen je tudi velik del reprodukcij razstavljenega gradiva, predvsem manj znani primerki iz starejše dobe in iz krajev zunaj slovenskega središča, saj so bili ravno posnetki ljubljanskih predstav večidel že pogosto publicirani.
Pregled razstavljenega gradiva daje naslednjo podobo:
a) Fotografije in povečave dokumentov:
Maksim Gaspari: Karikatura pisatelja z belo krizantemo (1912)
Hinko Smrekar: Ivan Cankar — mučenec (kolorirana risba, 1913)
Avtoportret Ivana Cankarja
France Podrekar: Podoba Ivana Cankarja (risba z ogljem, 1914)
Ivan Vavpotič: Podoba Ivana Cankarja (Judenburg, 1915)
Prvi koncept drame JAKOB RUDA z avtorjevimi risbami (1898)
Konec drame KRALJ NA BETAJNOVI (1901)
Začetek drame HREPENENJE — prvi koncept LEPE VIDE (1906)
JAKOB RUDA (1900)
KRALJ NA BETAJNOVI (1904)
ZA NARODOV BLAGOR (1906)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (1907)
LEPA VIDA (1912)
JAKOB RUDA v Zagrebu 1900 — prva uprizoritev Cankarja zunaj Slovenije List iz revije Kolo 1901 — dokument o nameravani uprizoritvi drame JAKOB RUDA v Beogradu
Deželno gledališče v Ljubljani (današnja Opera), kjer so bile krstne predstave večine Cankarjevih dram (prva 16. marca 1900)
Pištekovo divadlo v Pragi, kjer je bila krstna predstava doma prepovedane komedije ZA NARODOV BLAGOR (1905)
Narodni dom v Trstu, kjer je bila krstna predstava drame HLAPCI — po pisateljevi smrti (1919)
Poslopje ljubljanske Drame, kjer je bila krstna predstava drame ROMANTIČNE DUŠE (1922) in kjer so bile Cankarjeve drame do danes največkrat igrane Rudolf Inemann, režiser prve Cankarjeve drame JAKOB RUDA (1900)
Ignacij Borštnik, prvi igralec Rude (Ljubljana 1900) in režiser te drame (Zagreb 1900) Anton Verovšek, režiser drame KRALJ NA BETAJNOVI v Trstu (1908) in prvi režiser LEPE VIDE v Ljubljani (1912)
Krista Ruckova, prva Francka v drami KRALJ NA BETAJNOVI (1904)
Oton Boleška, prvi Maks v drami KRALJ NA BETAJNOVI (1904) in prvi Ščuka v komediji ZA NARODOV BLAGOR (1906)
Mara Taborska, prva Helena v komediji ZA NARODOV BLAGOR (1906)
Josipina Kreisova, prva Jacinta v farsi POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (1907)
Hinko Nučič, prvi Peter v farsi POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (1907) Nana Wintrova, prva Lepa Vida (1912)
Letaki uprizoritev Cankarjevih dram v Slovenskem gledališču v Trstu pred požigom Narodnega doma:
KRALJ NA BETAJNOVI (1919)
LEPA VIDA (1919)
ZA NARODOV BLAGOR (1919)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (1919)
Milan Skrbinšek, režiser Cankarjevih dram v Slovenskem gledališču v Trstu in prvi režiser HLAPCEV (1919)
Emil Kralj, prvi Jerman pri krstni predstavi HLAPCEV v Trstu (1919)
Mario Šimenc, prvi župnik pri krstni predstavi HLAPCEV v Trstu (1919)
Prva uprizoritev HLAPCEV v Ljubljani — leto dni po pisateljevi smrti (1919)
Krstna predstava prve Cankarjeve drame ROMANTIČNE DUŠE — 25 let po nastanku drame (1897—1922)
KRALJ NA BETAJNOVI (1920)
HLAPCI (1920)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (1920)
Letaki prvih uprizoritev Cankarjevih dram v novem Mestnem gledališču v Celju:
HLAPCI (1920)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (1920)
Letaki prvih uprizoritev Cankarjevih dram v drugih jugoslovanskih gledališčih: HLAPCI (Zagreb 1919)
' POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Zagreb 1920, gostovanje) POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Split 1921)
KRALJ NA BETAJNOVI (Split 1924)
HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA (Varaždin 1924)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Ljubljana 1919—20, režiser O. Šest, Jacinta — I. Pregarčeva)
HLAPCI (Ljubljana 1922—23, režiser — O. Šest, Jerman — E. Kralj)
LEPA VIDA (Ljubljana 1928—29, režiser — C. Debevec, Poljanec — E. Gregorin, Vida — M. Šaričeva)
LEPA VIDA (Ljubljana 1928—29, režiser — C. Debevec, Vida — M. Šaričeva, Dioniz — S. Jan)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Slovensko prosvetno društvo v Zagrebu 1928—29, režiser in Peter — Hinko Nučič, Jacinta — Vika Podgorska) POHUJŠANJE V DOLINI ŠETFLORJANSKI — opera M. Bravničarja (Ljubljana 1929—30, režiser — C. Debevec)
K.	Staller-Stotter, Jacinta v Bravničarjevi operi POHUJŠANJE (Ljubljana 1929—30) V. Janko, Peter v Bravničarjevi operi POHUJŠANJE (Ljubljana 1929—30)
C.	Medvedova, županja v Bravničarjevi operi POHUJŠANJE (Ljubljana 1929—30)
J. Betetto, župan v Bravničarjevi operi POHUJŠANJE (Ljubljana 1929—30)
KRALJ NA BETAJNOVI (Ljubljana 1931—32, režiser — C. Debevec, župnik — J. Cesar, Kantor — I. Levar)
ZA NARODOV BLAGOR (Ljubljana 1936—37, režiser B. Stupica)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Ljubljana 1940—41, režiser — O. Šest) HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA (Ljubljana 1931—32, priredba in režija F. Delak, letak in fotografija)
Z. Rogoz kot cerkovnik v POHUJŠANJU (Ljubljana 1919—20)
F. Lipah kot župnik v KRALJU NA BETAJNOVI (Ljubljana 1922—23)
R. Pregare kot Kantor v KRALJU NA BETAJNOVI (Split 1923—24)
J. Cesar kot dr. Grozd v komediji ZA NARODOV BLAGOR (Ljubljana 1925—26)
B.	Peček kot večni Zlodej v farsi POHUJŠANJE (risba N. Pirnata)
J. Kovič kot župnik v KRALJU NA BETAJNOVI (Maribor 1938—39)
C.	Debevec kot Mrva v LEPI VIDI (Ljubljana 1943—44)
Letaki uprizoritev Cankarjevih dram v drugih jugoslovanskih gledališčih v tridesetih letih:
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Novi Sad 1932)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Split 1932)
KRALJ NA BETAJNOVI (Zagreb 1933, Dramski studio)
KRALJ NA BETAJNOVI (Beograd 1933)
ZA NARODOV BLAGOR (Sarajevo 1934)
ZA NARODOV BLAGOR (Zagreb 1934)
Kostumski osnutki na uprizoritev POHUJŠANJA v Brnu v režiji B. Gavelle (1933—34) POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Maribor 1936—37, režiser — J. Kovič) KRALJ NA BETAJNOVI (Maribor 1938—39, režiser J. Kovič)
KRALJ NA BETAJNOVI (Maribor 1938—39, režiser J. Kovič, Francka — E. Kraljeva, Maks — V. Skrbinšek)
HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA (Maribor 1939—40, priredba — M. Skrbinšek, režiser J. Kovič, Jernej — P. Kovič, župnik — P. Rasberger)
D.	Radenkovič kot Kantor (KRALJ NA BETAJNOVI, Narodno pozorište v Beogradu 1933—34)
ZA NARODOV BLAGOR (Narodno kazalište v Zagrebu 1933—34, režiser — H. Nučič, Helena — V. Podgorska, Gornik — P. Milanov)
KRALJ NA BETAJNOVI (Partizansko Slovensko narodno gledališče v Črnomlju 1943—44, rež. M. Bor, Kantor — L. Potokar, Krneč — F. Presetnik, Maks — J. Gale)
L.	Potokar kot Kantor v partizanski uprizoritvi KRALJA NA BETAJNOVI (Črnomelj 1943—44)
ZA NARODOV BLAGOR (Ljubljana, Drama SNG 1945—46, režiser B. Stupica, Grozd
—	J. Cesar, Ščuka — S. Jan)
KRALJ NA BETAJNOVI (Ljubljana, Drama SNG 1946—47, režiser — V. Skrbinšek, Maks — S. Sever, Kantor — J. Cesar)
HLAPCI (Ljubljana, Drama SNG 1948—49, režiser — S. Jan)
ZA NARODOV BLAGOR (Ljubljana, Drama SNG 1949—50, režiser — S. Jan, Gornik
—	L. Drenovec, Helena — M. Danilova)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Ljubljana, Drama SNG 1950—51, režiser S. Jan, Jacinta — V. Simčičeva, Peter — S. Sever, Zlodej — B. Peček) POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Ljubljana, Drama SNG 1956—57, režiser V. Molka)
ZA NARODOV BLAGOR (Ljubljana, Drama SNG 1958—59, režiser — M. Korun, Kadivec — D. Makuc, Helena — D. Počkajeva)
KRALJ NA BETAJNOVI (Ljubljana, Drama SNG 1961—62, režiser — S. Jan, Kantor S. Sever, Francka — S. Drolčeva)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Ljubljana, Drama SNG 1964—65, režiser — M. Korun)
HLAPCI (Ljubljana, Drama SNG 1967—68, režiser — S. Jan)
Ančka Levarjeva kot Lojzka (HLAPCI, Ljubljana 1948—49)
Vida Juvanova kot Minka (HLAPCI, Ljubljana 1948—49)
Janez Cesar kot Kalander (HLAPCI, Ljubljana 1948—49)
Edvard Gregorin kot nadučitelj (HLAPCI, Ljubljana 1948—49)
Fran Lipah kot Hvastja (HLAPCI, Ljubljana 1948—49)
Lojze Potokar kot Komar (HLAPCI, Ljubljana 1948—49)
Stane Sever kot Jerman (HLAPCI, Ljubljana 1948—49)
Milan Skrbinšek kot župnik (HLAPCI, Ljubljana 1948—49)
Vladimir Skrbinšek kot zdravnik (HLAPCI, Ljubljana 1948—49)
LEPA VIDA (Ljubljana, Mestno gledališče 1952—53, režiser — M. Mahnič)
MARTIN KAČUR (Ljubljana, Mestno gledališče 1954—55, priredba — F. Smerdu, režiser — J. Gale, Kačur — F. Presetnik, Tončka — I. Zupančičeva)
Jože Tiran pripoveduje BELO KRIZANTEMO
HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA (Maribor, Drama SNG 1945—46, priredba, režija in naslovna vloga — M. Skrbinšek)
HLAPCI (Maribor, Drama SNG 1958—59, režiser — V. Skrbinšek, učiteljice — M. Godinova, P. Brunčkova, T. Leonova)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Maribor, Drama SNG 1962—63, režiser
—	M. Herzog)
KRALJ NA BETAJNOVI (Maribor, Drama SNG 1966—67, režiser — S. Jan, Kantor — A. Tovornik, Francka — M. Muhičeva)
HLAPCI (Trst, Slovensko gledališče 1948—49, režiser — J. Babič)
ZA NARODOV BLAGOR (Trst, Slovensko gledališče 1950—51, režiser — S. Jan, Helena — N. Gabrijelčičeva, Gruden — L. Crnobori)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Trst, Slovensko gledališče 1953—54, režiser — J. Babič)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Kranj, Prešernovo gledališče 1955—56, režiser — M. Mikeln, Jacinta — N. Bavdaževa, župan — I. Grašič) POHUJŠANJE (Celje, Slovensko ljudsko gledališče 1961—62, režiser — J. Kislinger) HLAPCI (Celje, Slovensko ljudsko gledališče 1967—68, režiser — M. Korun)
Ljubiša Jovanovič kot Ščuka (ZA NARODOV BLAGOR, Beograd, Narodno pozorište 1946—47)
KRALJ NA BETAJNOVI (Beograd, Jugoslovensko dramsko pozorište 1947—48, režiser — B. Stupica, Maks — B. Pleša, Francka — M. Crnoborijeva)
HLAPCI (Beograd, Narodno pozorište 1953—54, režiser — S. Jan, Jerman — V. Pantelič, Lojzka — N. Škrinjar)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Zagreb, Slovenski dom 1948—49, režiser — H. Nučič)
Hinko Nučič kot župnik (KRALJ NA BETAJNOVI, Zagreb, Drama HNK 1948—49) HLAPCI (Zagreb, Drama HNK 1960—61, režiser S. Jan, Jerman — V. Maričič, Lojzka
—	I. Dabetič)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Zagreb, Kazalište Komedija 1960—61, režiser — D. Radojevič)
KRALJ NA BETAJNOVI (Skopje, Makedonski naroden teatar 1945—46, režiser —
D.	Kjostarov, Maks — K. Stojanov, Kantor — T. Nikolovski)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Osijek, Narodno kazalište 1954—55, režiser — B. Mešeg)
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Rijeka, Narodno kazalište Ivan Zajc, 1956—57, režiser — L. Tomašič)
HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA (Subotica, Narodno pozorište — madžarska Drama 1961—62, priredba — M. Kopač, režiser — M. Viragh, Jernej — F. Gyorgy)
b)	Originalni scenski in kostumski osnutki:
V. Bratina: Scenski osnutki za HLAPCA JERNEJA 1925—26 (Maribor)
I. Vavpotič: Osnutek za kostum Jacinte v operi POHUJŠANJE 1929—30 A. Černigoj: Scenski osnutek za KRALJA NA BETAJNOVI (o. L 1930)
V. Skrušny ml.: Scenski osnutki za POHUJŠANJE 1928—29 V. Uljaniščev: Scenski osnutki za POHUJŠANJE 1933—34 V. Molka: Scenski osnutki za POHUJŠANJE 1950—51 N. Matul: Scenski osnutki za KRALJA NA BETAJNOVI 1952—53 S. Jovanovič: Scenski osnutek za LEPO VIDO 1955—56 (Celje)
V. Rijavec: Scenski osnutek za KRALJA NA BETAJNOVI 1961—62
M.	Korun: Scenski osnutek komedije ZA NARODOV BLAGOR 1958—59 M. Jarčeva: Osnutek za kostum Jacinte (POHUJŠANJE 1950—51)
A. Bartlova: Osnutek za kostum Zlodeja (POHUJŠANJE 1956—57)
M. Jarčeva: Osnutek za kostum Mrmoljevke (ZA NARODOV BLAGOR 1958—59)
M. Jarčeva: Osnutek za kostum Helene (ZA NARODOV BLAGOR 1958—59)
M. Vovkova — U. Vagaja — M. Korun: Osnutek za kostum Jacinte (POHUJŠANJE
1965—66)
M. Vovkova — U. Vagaja — M. Korun: Osnutek za kostum Petra (POHUJŠANJE
1965—66)
c)	Gradivo v vitrinah
Razen fotopovečav scenskih prizorov, portretov, posnetkov letakov itd. ter originalnih scenskih in kostumskih osnutkov, letakov itd. je bilo precej dokumentarnega gradiva na ogled tudi v vitrinah. Tam so se obiskovalci seznanili s knjižnimi natisi Cankarjevih dram od prvotiskov do vseh izdaj Zbranega in Izbranega dela, z nekaterimi prevodi, z važnejšo literaturo o pisateljevem delu za gledališče in z vrsto gledaliških listov in programov, ki so pričali zlasti o uprizarjanju Cankarjevih dram zunaj Slovenije.
V celoti je bilo razstavljenih nad 200 eksponatov.
Ob razstavi je izdalo Sterijino pozorje tudi drobno brošuro s člankom o Cankarju na jugoslovanskih odrih, natisnjeno v slovenskem in srbohrvatskem jeziku; posnetek naslovne strani objavljamo na ovitku tega zvezka Dokumentov.
Fotografski posnetki razstave, ki so jih napravili v Novem Sadu, so žal tako nekvalitetni, da jih ni mogoče objaviti.
Compte rendu de l’exposition à Novi Sad de »Cankar sur les scènes yougoslaves«
Sur l’invitation du »Sterijino pozorje« de Novi Sad le Musée du théâtre Slovène a préparé en mai 1968, lors du Festival du théâtre contemporain et pour commémorer le prochain 50èmc anniversaire de la mort de Cankar, une exposition consacrée à l’oeuvre de cet auteur. Le discours prononcé par l’académicien Bratko Kreft lors de l’inauguration de cette exposition est publié en tête de ce volume; le compte rendu de l’exposition donne la liste de tous les documents exposés.
Na str. 158 v 11. zvezku Dokumentov v predzadnjem odstavku je »tiskarski škrat« navedel sodelovanje SNG iz Ljubljane na XII. Sterijinem pozorju s Cankarjevim »Pohujšanjem v dolini šentflorjanski«.
Tekst (Ivan Cankar: »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, v 13. vrstici spodaj je zamenjati z naslednjim: (Miha Remec: »Delavnica oblakov«, režija: Mile...
Pri natančnem prebiranju prispevka bo bralec sicer sam našel točen podatek, saj je »Delavnica oblakov« Mihe Remca pravilno navedena na str. 159 med deli slovenskih avtorjev na Sterijinem pozorju, na 160. strani pa Ivanka Mežanova kot nagrajenka v tej igri leta 1967.
*
Na prvi strani ovitka avtoportret Ivana Cankarja