(Ponatis iz  „Slov. Naroda 1 '.)

(Češki spisal S. Čech, preložil I. Skalar.)

Tisk ,,Narodne Tiskarne".


£W>31772.

I.

V stranski ulici sta se srečala dva prijatelja
iz dijaških let. V obljudenejšem delu mesta bi se
brez dvojbe srečno zmuznil drug mimo drugega; a
tu na dolgem praznem hodniku, ob katerem se je
vila vrsta hermetično zaprtih ali po postavnih vra¬
tarjih branjenih plemiških hiš, bilo je radostno spo¬
znanje in pozdravljenje po toliko letih neizogibno.

Tri korake drug od druzega razprostrla sta
rdki, vskliknila z radostnim presenečenjem : ,, Vaclav!“
„Vojteh!“ in nista premagala izkušnjave, da bi se
ne objela. Menjala sta dva srčna poljuba in pre¬
nehala, ko sta si hotela dati tretjega.

Kmalu potem je že vedel Vaclav, da je Vojteh
domač kapelan v neki grofovski rodbini, da biljar-
duje z mladimi grofiči, da upa na krasno župnijo,
da ga je nedavno neki bivši sošolec prosil posojila,
da rabi samo batistne žepne robce, da se noben

*1

4

razumnik ne more sprijateljiti z Danvinovim na¬
ukom in da je danes jako lepo vreme.

Ob jednem je čital z obraza mladega kape-
lana migljaj, naj dobro premotri njegovo lepo rast,
gladko kretanje, svežo rdečico in okusno skodrane
lase ter pravično sodi, kake uspehe bi taka zunaj -
nost dosegla mej svetom, ko še v dolgi črni suknji
z belim kolarjem, z minijaturno tonzuro na glavi
potemneva mnogega posvetnjaka, kaj stoprav ne-
ukretnega prijatelja Vaclava.

Obleka Vaclavova je bila nekako zanemarjena,
lasje in brada razmršeni, in ž njegovega suhega
obraza je sevala neka tesnoba.

Po mnogem povpraševanji zvedel je prijatelj
kapelan o zdanjem stanu in službi njegovi le toliko
da si mora na cestah zatiskavati z roko nos in
usta, da se v tem poletnem prahu in soparici mestni
ne zaduši.

Ta drobtinica je bila duhovnemu prijatelju
dovolj, da takoj z dejanjem dokaže bivšemu so¬
šolcu svojo iskreno naklonjenost.

Udaril se je z roko ob čelo in vskliknil:
„Glej, to bi bilo za-te!“

5

Vaclav je plašno pogledal Vojteha, in za hip
zablisnila je nada v njegovem očesu. Samo za hip
— vidno je bila že čestokrat prevarjena.

»Čuj“, nadaljeval je kapelan, „ali ne bi hotel
prebiti nekaj mesecev v najkrasnejšem gorskem kraji,
v starem gradu, prilepljenem kakor gnezdo roman •
tike k temenu in bokom visoke skale, v polnem
krasu sivih, okroglih stolpov, rtastih streh in strešic,
vrtoglavih pomolov, gotiških oken, divnih lin in
stebrov, skratka v gradu, kakor bi ga obistinil iz
najpoetičnejšega viteškega romana ? !“

»Kaj je na hotenji 1 *, rekel je Vaclav z nekako
trpkim glasom.

Mladi duhovnik tega ni opazil in nadaljeval
je z rastočim naudušenjem: »Prebivati ondu v skriti
sobici s starožitno opravo in, ako razgrneš obledele
zastore okna, čutiti na čelu sveži, čisti gorski ve-
trec, gledati v megleni daljavi razprostrto, s polji
in gozdi pretkano, s srebrom potokov in rek pre-
šivano, s skupinami mest in vasic okrašeno pre¬
progo nižave in prav pod seboj pod navpično sivo
steno in pokasto, bujno z mahom in plevelom po-
rasteno skalo strehe in pomole, ceste in vrte lepega

6

mesta, v čegar pritlikavo gnječo lahko stopiš s svoje
višave, ako nečeš raje bloditi po tajinstvenem So¬
mraku starega, prekrasno puščobnega parka, ali s
trnekom sedeti na bregu pozornega gorskega po¬
toka" —

„Ob hvaležno struno v moji dnši si zadel",
segel mu je Vaclav v besedo, „ali kaj to, ko zveni
zaman."

„Le hoti, in vse to imaš," dejal je duhovni
prijatelj, položivši mu prijazno svojo roko na ramo.
»Stvar je taka. Grof se je nedavno spomnil, da bi
bilo treba natanko pregledati in urediti bogato knjiž¬
nico, katere so zbrali njegovi predniki na orlskem
gradu, in katero je jako pomnožil ranjki njegov
brat, preživevši zadnje dni svojega življenja ondu
v znanstvenem delovanji in v čudovitih trmah. Išče
že za to sposobnega človeka. Kolikor te iz prejšnjih
let poznam, si zato, kakor ustvarjen. Plačilo bo do¬
stojno — ne poznam sicer tvojih razmer — — “

Duhovnik tukaj ni nehote prenehal; njegov
pogled se je nekako zmagovito uprl v bolestni obraz
tovarišev.

7

Vaclav se je zamislil. Za trenutek je dvignil
glavo, očesi sta se mu zažarili v živem ognji in iz
ust mu je prodrlo vprašanje: „Ali kdo ve, ako do-
bodem to mesto ?“

„Jaz vem“, odgovoril je mladi duhovnik z
naglasom, ponosno dvignivši čelo in prijazno, po¬
menljivo se smehljajoč. „Ako bi tudi grof ne hotel,
— grofica je gospodar v hiši “ —

Meroma teden dnij po tem dogodku ropotala
je nevkretna kočija po zaviti poti navzgor k orl-
skemu gradu, čegar različni stolpi so tajinstveno
odsevali na jasnem, zvezdnatem nebu. V temni pu¬
ščobi njegovega poslopja je le sem ter tija boječe
bliščala skrita lučica.

Škoži še odprte duri pripeljal se je voz na
pusto dvorišče, kjer ga je pozdravilo besno lajanje
psov.

Obstal je v kotu dvorišča pod oknom blišče-
čim se v znatni višini. Svitli četverokotnik se je
napolnil s silhuetami nekoliko glav, potem pokazala
se je na temnem zidu poleg okna navpična svitla
črta, debelela je polagoma in se najedenkrat raz-
blestela v široki odtvor duri j. V njih se je zama-

8

jala nerazmerno visoka možka postava, držeč v
jedni roki gorečo svečo in zastirajoč si z drugo
oči. Žarki sveče so lesketaje se ožarili majhen,
ograjen pomolec pred durmi in lesene, slabo ogra¬
jene stopnice vodeče ž njega na dvorišče.

Mož s svečo je prišel na pomol, in duri so
se toliko za njim zaprle, kolikor je dovoljevala neka
zvedava glava, katere belkasti, valoviti obris je
vzbujal misel, da je to ženska v ponočni čepici.

Mož je stal nepremično na pomolu s svečo v
roki in je bil v ti svoji nepremičnosti podoben ka-
menitemu svetniku, pred katerim plapola večna
luč. Glavo je imel leno sklonjeno na levo stran, oči
zatisnene, desni brk ježato privihan.

V tem začul se je za njim prodirljiv ženski
glasek: „Za vse svetnike, ali mi ne greste doli? 1“
O tem glasu je vzdrhtel odreveneli svetilec kakor
truplo oživljeno z galvaničnim tokom. Sveča njegova
je pri tem metala svoje žarke na vabljive krasote
ženske, ki je zdaj stala v odprtih durih. Kakor
nagel ponočen prizrak pokazal se je ondu za hip
okrogel bel obraz s črnimi odločno obokanimi obrvmi
in zlobno žarečimi se očmi, s črnimi kodri okrog

9

čela, rezko kontrastujočimi s čepico, belo kakor
padli sneg, zapovedovalno iztegnena roka, katera
je zdaj naglo kakor blisek stisnila gube snežnega
oblačila nad bujnimi nedri, za hip samo, pravim,
pokazalo se je vse to nad zgubanim oblakom po¬
nočne obleke in izginilo, kakor podoba čarovne
svetilnice na zdaj sivi steni nad pomolcem, kjer si
jedva mogel razločiti zaprte duri.

Ali učinek tega kratkega nastopa je bil na
moža s svečo trajen. Stopal je previdno in boječe
po škripajočih stopnicah.

Mej tem je zlezel naš prijatelj Vaclav iz ko¬
čije, odpravil kočijaža z napojnino, vzel svojo torbo
pod pazduho in gledal s tiho resignacijo v najbližjo
bodočnost.

Sveča prišla je naposled srečno do njega, in
mož je zamrmral v pozdrav 'nekaj nerazumnih be¬
sed. Naš prijatelj je imel dosti časa, da je iz ve¬
zane čepice zmečkane pod pazduho prišlečevo in
iz bliščečih se, novcem podobnih gumbov na njegovi
suknji sklepal, da pripada podrejenim prebivalcem
orlskega gradu.

10

Rekel je torej brez nobenega uvoda: »Pozno
prihajam, kkj-ne da?“

Mož je dvakrat zamkn premaknil ustni, a v
tretje se je čulo že popolnoma razumno, dasi tre¬
soče se: »Peljal vas bom gor."

„Ab, vi ste?“ — je vprašal Vaclav in ne
čakaje odgovora, bi bil gotovo svoje vprašanje od¬
ločneje ponovil, ako bi mej tem ne bila padla torba
izpod pazduhe.

Ko je, pobravši jo, zopet uprl pogled v moža,
videl je z začujenjem samo temen rob njegove ža¬
lostne osebe pred saboj. S tihim strahom je gledal
kako se mož polagoma od njega oddaljuje, kako
stopa previdno navzgor po lesenih stopnicah —
že stoji na pomolči — postane treuotek — odpira
duri.

Glasen prepir začul se je zdaj zgoraj. Pre¬
dirljivi, nam že znani glasek peva dolge litanije
nerazumnih očitauj s stalnim refrenom: »Še glavo
pozabite!" Na hip odpre se zopet duri, mož pride
na pomolec in stopa počasi k njemu. A zdaj nima
več samo sveče — v drugi roki mu ropota velika
vrsta ključev nabranih na žici.

11

„Ah, nehote sem ga spoznal, da je ključar*
dejal je Vaclav smehljaje sam sebi.

Ne izgovorivši niti besedice, korakal je ključar
resno k nasprotnemu krilu gradu, Vaclav nehote
za njim. To mu je bila zanimiva, nova pot. Stopala
sta navzgor po zavitih, preperelih stopnicah, po
dolgih hodnikih, kojih grobno tihoto so čudno ru¬
šili njiju glasni koraki in rožljanje ključev. Kakor
strahovi kazali sta se njiju senci na stenah in
splivali na potemnelem oboku skupaj. V trepeta¬
jočem svitu plapolajoče sveče prikazovale so se tu
globoke dolbine z zaprašenimi sohami, tam po¬
kapljane temne slike s strašno bledimi obrazi, ondu
zopet izrezljani in zaviti naslonjači in deli stare,
polomljene oprave, nakopičeni po kotih in prepreženi
s pajčevinami.

Dolgo sta korakala molče drug za drugim,
dokler ni naposled svetilec obstal pred durmi konec
hodnika. Po tem, kar sem povedal, ne bilo bi mi
treba omenjati, da je potoval ključ za ključem brez
vspeha v ključanično luknjo, in da je stoprav zadnji
v dolgi vrsti srečno zaškripal s topo brado v rjasti
ključanici.

12

Naš prijatelj je stopil za vodnikom v sobo
srednje velikosti, katera je popolnoma izpolnila nje¬
govo pričakovanje. Džl, prav tako si je mej potjo
naslikal bodoče stanovanje. Glej, uloženi stoli in
kostni, okrašeni z izrezljanimi glavami in kremplji
bajnih živalij, naslonjači z zavitimi nogami in viso¬
kimi naslonjali, prevlečeni z obledelim baržunom,
obledele, sem ter tijži izhojene preproge, kalne slike
v velikanskih, črnih okvirib, visoka postelja s tež¬
kimi zastori, okrog tabureta debele rese z zlatimi
čipkami, in vse kakor bi se moralo, ako se le s
prstom dotakneš, razrušiti !

Ključar je prižgal triročen svetilnik na mizi
in se oddalil, ko je brezuspešno poskusil gostu
vošiti lahko noč.

Vaclav je pristopil k odprtemu oknu. Hladen
ponočen vetrec mu je zavel ob čelo. Globoko, glo¬
boko pod njim so se v temi lesketale neštevilne
lučice, raztrošeue in zbrane v žarečo se gnječo,
nastavljene v dolgih vzporednih vrstah, urejene v
divna sozvezdja — obljubljeno mesto v znožji Orl-
skega gradu. Vaclav se je že veselil, ko se bo pred
njim prvikrat razgrnila v blesku jutranjega solnca

13

podoba prekrasne krajine, katero je tako naudušeno
slikal grofovski kapelan.

Obrnil se je v sobo. Vedel se je, kakor otrok
sredi igrač, katerih se je davno veselil. Ostal je
pred vsakim kostnom, jemal je ž njih in od vseh
stranij ogledoval polomljene podobe, dotikal se je
s prstom obledelega sukna, sedal v mogočne na¬
slonjače.

Najedenkrat je obstal njegov pogled na mizi.
Zagledal je nekaj, kar je hipoma odvrnilo njegovo
pozornost od starodobne oprave — na ploskvi skledi
mrzla pečenka in zraven mnogo obljubujoča stekle¬
nica, koketno v pajčevine zavita. Prvi občutek o
tem pogledu je bila zadovoljnost, da so ga grajski
vender z nečesom pričakovali, drugi — glad, džt,
besen glad!

Za hip je oslepil in oglušel za vse starožit-
nosti okrog sebe in ni jih n&šel prej, dokler ni iz
ginil pred njim poslednji kos°c s pladnja, in se ni
na dnu sklede pokazala v bledih, jednoličnih barvah
popolna slika gospodskega lova na črno zver.

Z neizrecno blagim občutkom iztegnil se je
izpraznivši ge kozarec vina, v mogočnem naslonjači,

14

oprl glavo ob podšito naslonjalo, pobesil obe roki
prosto čez pozlačeni, z rdečimi resami okrašeni opi¬
rali, položil nogi daleč pred se in premišljal ne¬
prisiljeno, je-li v tem položaji podoben sitim in
prebavljajočim ščitonoscem , kakeršne je tolikokrat
videl v umeteljnih razstavah.

Ščitonosce potisnile so kmalu druge podobe v
stran, kakeršne se morajo poroditi v takem naslo¬
njači človeku, ki ima nekoliko živo domišljijo. Sta¬
rodobna soba napolnila se je s podobami iz mladih
let, ko je še vsa obledela krasota na okrog cvčla
v svežih barvah, kipela bujno in se lesketala od
novosti. Možje in žene v bogati obleki minulih
stoletij so se dvigali pred njim, ali podobe so bile
vele, blede, brez duha — dostojno živo ospredje v
mrtvi sliki minule krasote. Kakor pergamen šušti
njihova obleka, plesnoba razjeda preveze in spone,
polomljena, brezbarvena peresa sklanjajo se žalostno
k ormenelim, v gubah preležanim velikim ovratni¬
kom in nad temi strašijo lepi obrazi z mrtvaško
svojo bledostjo, z očmi brez leska, z usti brez krvi,
z lici brez življenja.

15

Vaclav si je pogladil z roko telo. Hotel je
odpoditi to izmišljeno, neveselo družbo. A bila je
neodbitna. Globoka nočna tihota, zavest popolne
osamljenosti v odleglem krilu starega gradu, vsi
predmeti na okrog so podpirali fantastično igro
njegove domišljije.

Najedenkrat dvignil se je iz lenega svojega
položaja v naslonjači in poslušal. Globoko tišino
grajsko so motili neki temni, oddaljeni glasovi. Bli¬
žali so se, postajali razumnejši. Že je spoznaval
težke človeške korake po odmevajočem hodniku,
bližajoče se njegovi sobi. Slišal je tudi globok,
hrešeč glas, pevajoč neko pesem. Zdaj razločil je
tudi njene besede:

Když motyl v ruži usina,
a luna hvezdam vevodi,
tu za zbanek si usedam,
neb ten mb duši dahodi

Petje je najedenkrat umolknilo. Tudi koraki
so potihnili. Pozni prihajaš je obstal pri vratih
sobe. Najedenkrat so se odprla, in Vaclav je za¬
gledal na pragu visoko, oglato postavo v lovski
suknji, v visokih jezdnih škornjih in s slamnikom,

16

na katerem se je zibalo pavje pero. Na prsih je
imel nekaj kakor kotilijonski red.

Obraz poznega gosta je silno zardel, mo¬
gočni, svitli zalisci vili so se globoko navzdol ob
straneh ježate, kratko ostrižene brade, lasje bili so
v neredu prilepljeni na znojnem čelu, in pod njim
sta zrli veliki zardeli očesi topo v sobo, kakor bi
jima luč jemala vid.

Vaclav je obrnil k njemu začujen pogled in
se dvignil na pol z naslonjača.

Prihajač se je čez nekaj časa odkril in vsklik-
nil zastiraje si z dlanjo oči: „Ah, gotovo gospod

z Prage, — knjižnico uredit? Jako me veseli.”

To izrekši stopil je v sobo, zaklenil za seboj
duri, potegnil starodaven naslonjač k mizi in se v
njem lagodno posadil nasproti Vaclavu.

„Odpustite,“ dejal je nepremišljeno, da se vam
predstavljam o polnoči. Zagledal sem luč v razpoki
durij — ne zapirajo se nič bolje nego ostale v tem
zakletem gradu! — in ker se nesem mogel spom¬
niti uzroka, vzel sem si oči na pomoč. Stoprav mej
durmi sem se spomnil, da je bil za danes vaš pri¬
hod naznanjen. Čudo čudovito! Z večerjo so vas

17

pozdravljali, najstarejšo steklenico so vam žrtovali.
Starec se je gotovo ločil od nje z bolestnim vzdi¬
hom. Gospod, ali ste neženati?“

„Sem.“

M Potem se varajte. Ta steklenica je namer¬
jena na vaše srce. Bodite previdni kakor lisjak, ako
nočete postati žrtev katere iz sramežljivih Dijan,
kojih ima naš starec pol kope oddati, žalibože, s
tako malo srebrom v zaboji, da bi si nobena iž
njih ne mogla naročiti dostojnega polumeseca v svoje
tuje lase. Devojka brez dote — pa! Moje srce se
jako rado vname, ali kjer opazim le senco resne
nakane, spremenim se v grudo polarnega ledu.
Klinček je krasen cvet — ali ni res? Z veseljem
pogledaš na pestre, krasne lističe bliščeče se v rosi,
poduhaš — a! zatakneš v suknjo — in konec je.
Ali naj bi morda trgal listič" za lističem, dokler ti
ne ostane v roki recelj brez duha? In kakor o
klinčku, sodim o življenji. Pravi užitek je vedno le
na vrhu, le toliko, da konec prsta pomočiš, in pod
njim — Salomonova modrost. Res, življenje je po¬
dobno močvirju, na njegovi gladini prekrasni vodni

2

18

cvetovi in pod njimi globoke, smrdeče blato. Kaj s<

pravite, gospod, moji filozofiji?* k

Vaclav je zmajal z rameni. Zagledal se je v
kmečkega modrijana. Ta se je malomarno zibal v jf

leseni starožitnosti, da je pokala; oči je imel hudo- n

mučno priprte, okrog usten mu je igral ciničen h

posmeh. k

„Ako se ne bi ravnal po teh načelih," na- t

daljeval je gost čez nekaj časa, „bil bi že davno i

Akteon katere iz šestih naših Dijan, možno da z
rožički — kaj ni možnega v tem prokletem gradu? ! 1

— hodil bi s kokošmi spat, pregledoval račune za i
kite in solčnike, proklinjal dvakrat na teden perilo
in dvakrat čiščenje podov in živel bogaboječe za¬
konsko življenje, česar me Bog do smrti obvaruj!

Zdaj živim prosto in veselo, kakor metulj, letam s

cveta na cvet, kateri mi ugaja, in meni jih ugaja
najmanj dvanajst na leto. Dk, gospod, don Juan
svoje vrste sem, morda star, morda malo poetičen,
a don Juan vender!"

Opazil je učinek svoje izpovedbe na poslu-
šalčevem obrazu. Vaclav je brzo premotril vse dra-
žesti, katere sem že mej durmi naslikal, nasmehljal

19

se je neopazno in značilno pogledal na žepno uro,
katero je mej tem izvlekel iz žepa. —

Ali nemi migljaj je bil brezuspešen. Don Juan
je še lagodneje sedel v naslonjač, prekrižal nogi,
navihal parkrat brke in nadaljeval: „ZvezaI bi vam
lahko iz svojega življenja celo kitico ljubimskih zvez,
kakeršnih ne najdete v nobenem romanu. A izbral
bom samo jedno. Nikakor ni poseben slučaj, a za¬
nimal vas bode vender.

Kaki dve leti je tega. Nesem prijatelj cerk¬
venim pobožnostim, ali včasih — osobito pri veliki
maši — stojim vender rad pri mreži pod propo-
vednico. Lahko uganete, čemu.

Nekdaj torej sem stal tam doli v mestu, v
dekanijski cerkvi in motril pazuo, ne sicer nama¬
zanih podob svetnikov po stenah, temveč vrste lju¬
beznivih posvetnih obrazkov, klečečih po klopeh, v
prazničnih oblekah, z molitvenimi knjigami v rokah.

Najedenkrat je obstal moj pogled na jednem
iž njih in ni se več odvrnil proč. Ondu je klečala
devojka odlikujoč se s krasoto od drugih devojk,
kakor večernica od zvezd. Ne vem, kateri stvari bi
primerjal živo, svežo barvo njenih ustec, gibajočih

2 *

20

se v tihi molitvi, in ljubeznivo rdečico na krasnih
licih, polnih dražestij sladkega, čistega devištva.
Bila je baš razcvela cvetka s še neporušeno ča-
robo otroške narave. Njena glavica je bila sklo¬
njena nad odprto molitveno knjižico, nenavadno
krasno vezano, z veliko zlato spono. Gledala je
va-njo kakor okamenela molitev, le včasih je kra¬
doma zablisnil njen pogled pod dolgimi, povešenimi
vejicami na stran. Podobna je bila svetnici, a ven-
der je zapeljavala v greh, in vender so se potikali
poganski škratci z lokom in strelico okrog njenega
tilnika, pogledavali izza gub priproste, a čiste ob¬
leke — krasoti sicer vsaka pristoja — in izleta-
vali izza vsakega zlato obrezanega lista, katerega
so obrnili nežni njeni prsti.

Ničesar nisem videl, ničesar slišal okrog sebe;
samo njo sem gledal, in ko se je zaprši molitvenik,
zataknivši teško zlato spono, prekrižala ter s pla¬
him pogledom ua okrog stopila iz klopi, spremljal
sem s koprnečim in plahim pogledom ljubeznivi
obris njene sloke postave, dokler mi je ni popolnoma
zastrla tolpa pobožnikov, valeča se za njo iz cerkve.
Zdaj stoprav podal sem se v gosto gnječo, a de-

21

Vojka mi je izginila. Uzrl je nisem niti v cerkvi,
niti pred njo.

Odpustite mi, ako vas s temi podrobnostimi
dolgočasim. Ako bi jo bili videli, razumeli bi moje
naudušenje. Sicer pa vam moram povedati, da sem
rojen pisatelj; zagotovljam vas, da bi bil lahko na
tem polji žel slave, ako bi me razmere ne bile ne¬
prijazno prisilile do surove šablone običajnega kmeč¬
kega zanikerneža.

Toda k stvari. Pričakati nisem mogel bodoče
nedelje, marveč dan na dan sem stal kakor vitez
žalostne postave mej tolpo bab v dekanijski cerkvi
in je čakal, dokler mi ni kapelanovo „ite missa
est“ razpršilo vseh mojih nadej.

Naposled sem jo v nedeljo zopet našel. Zdaj
mi po maši ni ušla. Kakor senca sem jej sledil. Šla
je z neko zgubano starko, trcijalski naklonjeno nad
debelim molitvenikom, dokler nista ustopili v nizko,
odleglo bajtico, katere pročelje je krasila deska z
napisom: „Florijan Ofizka, knjigovez.“

Dk, ta Florijan je bil oteč in zgubana starka
z debelim molitvenikom mati mojega angelja.

22

Na svojo žalost izvedel sera ob jeduem, da sta
knjigovez in njegova žena uzora najstrožje pobož¬
nosti, Slana vseh družeb rožnega venca v mestu in
skrbna odgojitelja svoje jedine hčere, kateri naj¬
dražji biser hranita in branita mrež pokvarjenega
sveta. Ali ljubezen mi je udahnila srečno misel.

Podedoval sem po bratu, župniku, majhno
knjižnico obstajajočo z večine iz spisov pobožnega
obsega. Iz teh sem izbral knjigo z najpobožnejšim
napisom in se naglo podal na pot k dragemu knji¬
govezu.

Florijan Očizka vsprejel me je za svojim pul¬
tom, v svoji črni, dolgi suknji, s črno, okroglo če¬
pico na glavi, jako hladno. Priznati vam moram,
da že takrat nesem bil v Orlskem gnezdu na naj¬
boljšem glasu.

Ko pa je knjigovez knjigo, katero sem nje¬
govi največji skrbi in umetnosti priporočil, nadrob¬
neje pregledal, zategnil se je njegov obraz v lju¬
beznivejše gube in tenki njegovi ustni sta zaše¬
petali: „Ah, gotovo darilo dragi osebi ?“

»Nikakor ne,“ odgovoril sem resno. »Samo
za mene. Hočem, da je vez primerna vsebini."

23

Pogledal me je, kakor bi svojemu sluhu ne
verjel. Ko ni ničesar sumljivega na mojem obrazu
zagledal, prekrižal je roki na prsih, sklonil globoko
glavo, zavrtel oči na način, o katerem sem doslej
mislil, da je nemožen, in zašepetal sladko: „Po-
trudil se bom, da bo oko veselilo, kar dušo veseli.*

Lahko si mislite, kaj je sledilo. Skoro vsak
dan sem prihajal k Očizku bodisi, da sem poprašal,
kako je z naročenim vezanjem, bodisi z novimi
knjigami polnimi nebeške vonjave, katero sem hotel
s trdimi platnicami in z medno spono obvarovati
pogube. Da bi pogosta naročila ne bila sumljiva
povedal sem že naprej, da si hočem sestaviti iz
najljubših knjižic ljubeznivo knjižnico, nekako sveto
duhovno lekarno za domače potrebe, kojo nakano
je Orizka naudušno pohvalil.

V teh okolnostih je naglo nastalo mej manoj
in knjigovezno dvojico zauptfejše razmerje. Knjigo¬
vez me je upeljal v svetišče svojega bivališča, kjer
smo pri naprstniku vina, katerega nam je lepa
Alojzija o bolestnih pogledih majčinih s samosvo¬
jimi nežnimi prstki prinašala, na dolgo in široko
razpravljali z večine o vsebini mojih pobožnih knjig,

24

katere je Orizka pred vezanjem vselej posojal svoji
hčeri, da jih prečita, in iz katerih si je včasih dal
predčitavati. Trdno sem upal, da si s temi „ zlatimi
nebeškimi ključi" kmalu tudi odklenem srčice krasne
Alojzije.

Zavlačeval sem često omenjene razprave do
Somraka, ki je radi varčnosti suhe knjigovezke
vladal dolgo časa v sobi, in potem sem brez kazni
roko prijemal ljubeznive sogovornice, ki se je v
začetku temu trdno upirala, pozneje jo pa rado-
voljno puščala v moji roki.

Nekdaj sva sedela pri oknu, skozi katerega
je vilo zapadajoče solnce trepetajoč nimbus nad
glavo mojega angelja. Starka je pred mojim pri¬
hodom odšla v cerkev radi nekih odpustkov, starca
pa so kupci poklicali v prodajalnico. Njene dolge,
ob kraji od solnca ožarjene trepalnice so bile po¬
vešene, nedrije se je lahko dvigalo: položil sem
roko okrog njenega vratu, v zadregi umaknila se
je nazaj, in v hipu je zagorel na polnib, drobnih
ustnih poljubec, kateri spada še danes mej moje
najslajše spomine.

‘25

Na večer istega dne blagoslavljal sem v svoji
sobi spomin brata župnika, ki mi je s svojo pobož¬
nostjo nehole pripravil trenutke tako dražestnega,
posvetnega razkošja. Sklenil sem, da iz zabvalnosti
dam njegovo najljubšo knjigo na novo vezati v bar-
žun in zlato. Ta knjiga je bila po obliki podobna
brevirju, starinsko vezana v svinjsko kožo in imela
je na platnici obledel rdeč napis: „Zabave duhov¬
nega pastirja 11 . Da je bila ljubljenka dragega po¬
kojnika sodil sem po tem, ker se je dal s to knjigo
v roki naslikati. Popolnoma razločno sem čital isti
napis na njeni platnici na veliki sliki, viseči nad
mojo posteljo.

Že v jutro drugega dne je potovala omenjena
knjiga v delavnico knjigovezovo.

Ko sem prišel drugi dan po svoji navadi z
nekaterimi pripomnjami glede na okrasila naročene
vezave k Ožizki in zapravljivosti glede na ta okra¬
sila z opomnjo oprostil, da je to moja najljubša
knjiga, da nikdar ne zaspim, predno nesem pre-
čital poglavja iž nje, poslušal me je knjigovez z
nenavadno hladnim in strogim obrazom, potem pa

26

je odgovoril strupeno, izročuje mi zabave duhovnega
pastirja:

„Ta vez ji najbolje pristoja.“

„Kako?“ vskliknil sem začujen, „ ta koža —“
je vsebini popolnoma primerna!* 1  dejal je
knjigovez odločno, pokazal mi hrbet in izginil v
zadnji sobi.

Odrevenel sem pogledal nesprejeto knjigo. Na
prvi strani isti popis, kakor zunaj, isti švabah z
vsemi pravopisnimi hibami; obrnem list, čitam,
čitam — kri mi polje v glavo, a poleg vsega tega
se polašča razuzdan smeh mojih odrevenelih ust —
v mojih rokah se ziblje v svinjski koži Boccaecijev
razuzdani „Decamerone“.

Takoj sem razumel vse. Predstavljal sem si
obraz ljubeznive Alojzije, ko je čitala čudne zabave
duhovnega pastirja, potem obraz častitega knjigo¬
veza, ko je izpoznal vsebino njenega berila — ni¬
kakor ne, drugega obraza si nesem mogel pred¬
staviti.

Moj častiti brat je bil poleg vse svoje častit¬
ljivosti pravi premetenec. In za to novo pojavljeno,
neslučeno potezo v njegovem častitljivem značaji

27

odpustil sem mu, da je pretrgal mojo ljubezen do
Alojzije v naj krasne jšem začetku."

O teh besedah dvignil se je pripovedovalec
s stola in je odšel, rekši še: »Tako si krasim bedno
življenje na kmetih. Pozneje bodete slišali več. Za
danes lahko noč!“

Neposredno po njegovem odhodu zagnal je
Vaclav s sebe suknjo in zamrmral zevaje: Pravi
Don Juan!

II.

Daši je Vaclav le nekoliko ur spal pod teško,
vatovano odejo, zagnal jo je vender odločno raz
»ebe in skočil z obema nogama na jedenkrat na
mehko, svetlo kožo razprostrto pred posteljo. Prvi
njegovi koraki so se obrnili k oknu.

Slika, katero mu je bila po noči domišljija
naslikala v okvir okna, je bila le slab začetniški
poskus napram pestri, velikolepi podobi razprostrti
pred njim od gotove roke istinitosti. Ognjeni krog
solnca je stopal v bliščeči svitlobi nad izginjajoče

28

daljno obzorje, in v njegovih žarkih mrgoleli so v
zlatu tisočeri predmeti, oživljajoči razsežno ploščo ne
nižave. Gozdi in gaji, raztresene, slikovite gruče
dreves, ribniki in potoki, križi in sohe po poljih,
razni stolpi in kupole cerkev, obdani z večjimi ali v ' (

manjšimi kopami hiš in koč — vse se je lesketalo dil

pred njim čisto in veselo, kakor pozlačene igračice 110

slikovito po neizmerni preprogi razstavljene. In baš 80
pod gradom, globoko doli je gledal s tičje perspek- ^a
tive prijazno mestice, katero so pasala zelena dre-
vesa, in mogel je motriti, kako napreduje vsakdanje ra

življenje v zavitih ulicah, na raznoličnih pomolih, v 8 ^

odprtih oknih, skozi katera so pokukavali še v ne- vc

spleteni bujnosti kodri dekliških glav mej b aterijami
cvetličnih loncev. ot

Naposled se je povesil Vaclavov pogled k po¬
molom in balkonom grajskim in obstajal na mo- ki

gočnih vrhovih orehov in kostanjev za levim krilom 3 e

dvigajočih se čez visok zid. Gotovo je tam divji 8 *

park, o katerem je prijatelj kapelan pripovedoval * z

taka čudesa. Predstavil si je krasoto jutranjega P

sprehoda po tem zelenem labirintu v tako zape- 8

ljivih barvah, da se ni mogel premagati, da ne bi sl

29

šel šetat za nekoliko ur, kar mu jih je po navad¬
nem računanji preostajalo do obeda.

Oblekši se je šel na dobro srečo v mešanico
stolb in hodnikov proti oni strani gradu, kjer je
videl orehe in kostanje. A kmalu je izgubil to vo¬
dilno nit in zablodil v pravem pomenu besede v
notranjosti razsežnega, zapuščenega krila. Začetkoma
so ga zabavljali dolgi, često se razcepljujoči in kri¬
žajoči hodniki, starožitne slike razobešene po nji¬
hovih stenah, nejasne podobe na obokanih stropih,
razni razgledi tu v pokrajino, tu na množico graj¬
skih poslopij z visokimi okni, a naposled mu je
vender presedala negotova hoja, katera ga je po-
gostoma privajala na mesta, odkoder je pred hipom
odšel.

Z veliko radostjo je torej zagledal na dolnjem
konci zavitih stopnic odprte duri, skozi katere se
je videlo mnogo obljubujoče" zelenje. Hipoma je
Btekel k njim in obstal oči v oči parku. Nekoliko
izhojenih kamenitih stopnic je vedlo naravnost k
peščeni, s travo porasli stezici, za katero se je dvi¬
gala gruča velikanskih dreves, kojih debla so le
skrivaj sem ter tija pokukavala skozi svitlo, raz-

30

lično listje nizkega grmičja, obrobljenega zdolej z
visoko travo in z zmesjo divjih cvetic.

Vaclav se je naglo zaglobil v zapuščeni park
in njegove nenavadne krasote so mu bile dobra na¬
grada za težavno pot po grajskih hodnikih. Vsak
ovinek stezice mu je prinašal novih pesniških vtis¬
kov. Tu je našel v medli senci dreves kameuite
satirje in sfinge, pokvarjene zbok mnogoletnega
vremenskega upliva in porastle z mahom. Tam se
je zrcalil zelenkasti somrak listja v okroglih jamah
vode, katere gladino je sem ter tijži pokrivalo žolto
listje minolega listopada, ondu so ležale podrtine
lepega mostu v potoku popolnoma z bujnimi vod¬
nimi rastlinami zaraslega; nad njimi so se prele¬
tavali modri kačji pastirji, nad njim so se z obeh
stranij sklanjala sloka drevesa, dotikajoč se drug dru¬
gega s krasnimi vršički, pozlačenimi z žarki jutra¬
njega solnca; drugje so se kazali iz mraka smrek
idilični obrisi lesene hišice s šiljasto streho, pokrite
od vrha do tal z lubjem. A lubje je bilo že na
mnogih mestih odlomljeno ali pa je samo odpadlo.

Dolgo se je sprehajal v nemem razkošji sredi
teh pojavov, a najedenkrat je obstal. Nepremično,
s pritajenim dihanjem je gledal na jeden kraj.

ai

Ondu je stala plitčeva, od starosti osivela in
jako pokvarjena sfinga. In na njenem mahovitem
hrbtu je z roko objemajoč njeno razdrapano čelo,
malomarno sedela devojka z obrazom od njega obr¬
njenim. Težko je naslikati posebno nasprotje, v ka¬
terem je bila njena sveža, ljubezniva podoba na-
pram mrtvi, mračni sohi.

Jutranji žarki, ki so se boječe kradli skozi
listje velikanov obdajajočih v polukrogu velikanski
simbol modrosti in sile, zlatili so krasno najvišje
koderee svetlih las, vijočih se v prostih kodrih po
vratu in lepo zaokroženih ramah mladostne jez-
darke. Oblečena je bila v priprosto obleko, ki je
sicer v svojih posameznostih pričala o boljšem stanu,
a v celoti je bila nekako malomarno fantastično
prikrojena, obnošena, sem ter tijh raztrgana. Na
strani proti njemu viseli sta ob boku sfinginem
okrogli nožiči pod čipkastim" robom svetle obleke
in na njih sta se zibala ljubezniva brezpetnika,
katera sta bila videti, kakor bi bila v lčtu s prsti
vjeta.

Obraz devojkin, ki je bil na polu od njega
obrnjen, je bil majhen, lepih, gospodskih potez in

32

je zanimal motrilca kakor s svežnostjo bele polti
in rožnega nadiha lic, tako z otroško sanjavostjo
razprostrto po njem in gledajočo izpod od solnca
pozlačenih trepalnic preko nedrij sfinginih v list¬
nato ozadje. Šestnajst let je bila najvišja starost,
katero je prisojal Vaclav temu ljubeznivemu bitju.

Zdelo se mu je, kakor da vidi pred saboj
knjeginjo jutra, v kateri je zjetlinjena i toplota
solnčnih žarkov, i svežost porošenih cvetek, i živ¬
ljenje prebujajoče se prirode, i tiha, v najslabšem
pianisimu začenjajoča se godba bučel in mušic,
tičev in daljnih, daljnih zvonov ....

Dolgo je stal Vaclav zaglobljen v malo kra¬
sotico in dolgo je ona nepremično sanjarila; naje-
denkrat je obrnila glavico, in njen sanjavi pogled
se je srečal z očesom nepričakovanega občudovalca.
Strah, osuplost in sramežljivost so naglo preleteli
njen obraz; potem spolznila je njena ročica naglo
z grapastega, zamišljenega čela, skokoma sta bili
njeni nožiči na surovem podstavci in z nekoliko
brzimi koraki je izginila devojka za gostim zele¬
njem dreves, ne zmenivši se, da je jeden ljubeznivih
brezpetnikov ostal sirota na kamenitem podstavci.

33

Vaclav je gledal še na vrat kamenite sfinge
in povpraševal sam sebe, ni li bilo stvor njegove
zbok opuščenega parka pesniški razpoložene domiš¬
ljije, kar se je pred hipom v čarobni kreposti dvi¬
galo ondu mej levom in žensko, na meji modrosti
in sile. Ali osirotili brezpetnik na podstavci je raz¬
pršil vse dvome.

Naglo je stopil k njemu in pobral mali dokaz
istinitosti, katero bi bil morda brez njega odsodil
v kraljestvo krasnih sanj.

Držeč brezpetnik v roki, gledal ga je za¬
mišljeno. Premišljeval je nad ujim, kakor Hamlet
nad lobanjo, seveda o manj žalostnih stvareh, o
kakeršnih se baš more premišljevati nad majhnim,
nežnim brezpetnikom, iz katerega je pred hipom
nšla nožiča ljubeznive devojke.

čegav si? ga je vprašal Vaclav. Kako se ime¬
nuje plaha tvoja zapovedovalka ? Ali stanuje v
gradu? Gotovo, kako bi prišla tako brzo zjutraj
v park. Ali čegava hči je? Morda nemega klju¬
čarja? Ali pripada številu šestih Dijan brez polu-
meseca, katere je nelepi don Juan taka sramotno
obsodil? Proč, nespametna misel!

3

34

Po daljnem brezuspešnem popraševanji brez-
petnika in samega sebe se je zaljubljeni Hamlet
prepričal, da na ta način ničesar ne izve, in da je
najbolje spraviti bajni brezpetnik, s čegar pomočjo
gotovo še danes ali jutri najde krasno pepeluško.
Z vzdihom je torej shranil dragoceno najdbo v na¬
prsni žep.

In skrajni čas je bil, ako ni hotel izdati sladke
tajnosti nepoklicanim očem. Kajti v tem trenotku
se je prikazala iz globine oddaljenih dreves na na¬
sprotni strani suha možka postava, ki pa se je kre-
tala z nenavadno grandeso. Prihajač je bil oblečen
v obleko jako starodavnega kroja, imel je trd črn
ovratnik, ki je vzdrževal njegovo brado in ves obraz
v nekem neprirojenem stanji, in na srajci spredaj
nekake predpotopne snežnobele orgeljce. Žafranovi
lasje, ki so bili v treh gladkih, kakor prilepljenih
oddelkih sčesani na čelo in senci, vidno niso na
njegovi glavi zrastli, a dajali so njegovemu obrazu
v zvezi s trdimi, skrobljenimi potezami in z važnim
pogledom raz visoko stališče — primeri ovratnik!
— nekako zaničljivo v svet gledajočimi očmi vid
patrimonijalnega uradnika iz starih, zlatih časov.

35

Mož se je bližal naravnost Vaclavu.

Ko je bil samo še nekoliko korakov od njega
oddaljen, omehčal je za hip trde poteze obraza v
ljubeznivejši izraz, poskusil je prijazno prikloniti
glavo, kar je pa radi trdega ovratnika ostalo le po¬
nesrečen poskus, iztegnil je svojo malo suho roko,
okrašeno s snežnobelimi zapestniki in jo potem v
dostojni diplomatični poziciji utaknil za nedrije.

„Ali imam čast videti gospoda Volnega?“
vprašal je važno naglasujoč vsako besedo.

„Na službo, moje ime je Vaclav Volny. Go¬
spod grof mi je izročil ureditev tukajšnje knjižnice,"
je odgovoril Vaclav.

„Njihova grofovska milost,” dejal je na to
prihajač še z večjim naglasom, „so mi že blago¬
volili poslati milostljivo pismo z važnimi pouki.
Jaz sem oskrbnik tukajšnjega gradu."

Po kratkem premoru, "katerega je oskrbnik
po ti važni izpovedbi privošil Volnemu, da vse pre¬
misli, pristavil je: »Zdaj pojdemo obedovat; ob

jednem vas predstavim svoji obitelji. Potem vas
popeljem v knjižnico, katera res urejujoče in izbi¬
rajoče roke koprneče pričakuje; ker nisem imel

3 *

36

milostnih instrukcij, ostavil seno ondu vse, kakor
je stalo in ležalo o smrti rajnkega grofa."

Po teh besedah se je pogreznil oskrbnik v
častit molk, katerega je stoprav prerušil ustopivši
v svetel salonek, ki je bil njegovi obitelji obednica.
Tam je bilo že vse pripravljeno, da bi na mestnega
prišleca blesteče uplivalo: pravi porcelan z veči¬
noma ohranjenimi slikarijami, srebrne žličice z ne-
čitno signaturo, vezene štedilne preproge na mehkih
naslonjačih prepreženib z baržunom, osupujoča mno¬
žina različnih posod in sošic, izpolnujočih vsako ped
vodoravne plošče nad bliščečo se podlago salonkovo,
vse to naj bi prepričalo gosta na prvi pogled, da
sta okus in razumna razkošnost bogova tega bi¬
vališča.

Vaclav je bil predstavljen in pozdravljen z
okolnostimi skrobljene dvorljivosti; gospa oskrbnica
je spominjala s ponosnim mirom na obrazu, na ka¬
terem je bila le tankim obrvim in kotcem ust od¬
merjena majhna naloga delovanja, in z odrevenelo
častitostjo vse postave dvorne ceremonijarke iz mi-
nolega stoletja, in na hčerah je bilo videti, da so
zrast le v strogi njeni šoli.

37

Pogled Vaclavov obstal je trenutek na njih;
zaman je iskal mej njimi svoje pepeluške. Zato pa
se je prepričal, da je stari don Juan kriv sodec:
tri iz teh Dijan so res že dosegle starost, v kateri
se neha rojstni dan slaviti, in jedna ga je morda
slavila poslednjikrat, vender zadnji dve sta bili še
dosti mladi in lepi, da bi se jima marsikdo ponudil
za Akteona.

Pri obedu je našel Vaclav že toliko zaupanja
pri oskrbnici, da mu je poverila, kako nerada stopa
v meščanske kroge tam doli, da nimajo te nadute
gospe niti trohice boljših običajev in navod, da so
njihove hčere neomikane gizdalinke in njihovi sinovi
nevkretni medvedje, ki nimajo niti pojma o dostoj¬
nosti in dvorljivosti, in da je žrtev vsak hip, ka¬
terega mora ona s svojimi hčerami v teh družbah
preživeti. Oskrbnik je zopet odkril pred njim črno
sliko nehvaležnosti, kakeršne si ti meščanje tam
doli o vsaki priložnosti dovoljujejo napram svojemu
dobrotniku, njihovi grofovski milosti, katerega mej
tednom s ponižnimi prošnjami nadlegujejo, in kateri
jim prevelikodušno pomaga z vozovi, z lesom iz

38

svojih gozdov, s prigovorom na visokih mestih, celo
z gotovimi novci. v

Vaclav je kazal s primernim kretanjem svoje
zaničevanje zbok ravnanja malomeščanov in srkal
pri tem bledo kavo iz liliputanske čašice prigrizuja r

zraven rezance peciva za spoznanje debelejše kakor ti

hostija. n

Sicer pa je bil vesel, ko je oskrbnica zajutrek
naznanila končan, in ga je oskrbnik pozval, da gre
ž njim v knjižnico.

Tam sta našla vse v najlepšem neredu. Kostni \

so bili odprti in na njihovih policah so stale in le¬
žale knjige, kakor vojaki sredi bitke: tu s hrbtom
navzgor, tam z ogli nappej tu na desno, tu na levo
nagnjene, tam z raztrganimi listi druga v drugi.

Tudi na tleh, na starodavnem pultu in na stoleh
so se valjale deloma odprte, mej njimi so bile vi¬
deti mape, globusi, podobe v okvirjih, meči, preko-
picnjene sohe, šestila, zviti pergameni, godala in
različne starožitnosti. In vse to je bilo zapredeno
v pajčevine in pokrito s prahom, da si težko raz¬
ločil debele črke na platnicah in barve na podobah.

39

V lini pred oknom je stal visok naslonjač pre¬
vlečen s črno, na mnogih mestih raztrgano kožo;
pri njem na tleh je ležala odprta knjiga.

Proti temu naslonjaču je iztegnil oskrbnik
roko in pripovedoval z važnim glasom: „ Glejte, v

tem naslonjači je ubila groia Julijana kap; tu smo
našli njegovo truplo sedeč z glavo na prsi sklo¬
njeno, z rokama čez opirali visečima, kakor bi bil
mej čitanjem usniil. Od takrat, kar smo ga odtod
odnesli, ni nihče semkaj stopil: nič se ni tu pre¬
maknilo, vse je ostalo tako, kakor je v poslednjem
hipi njegovega življenja.“

S čudnim občutkom se je ozrl Vaclav na
okrog. Zdelo se mu je, da poznava osobnost pokoj¬
nika po teb nezatrtih sledovih, s katerimi se je tu
upodobila pred svojo smrtjo; v teh prevržeuih, raz¬
metanih knjigah je pač divjala roka izgubljenega s
naboj in svetom nezadovoljnega človeka, česa je
pač iskal z zimnično naglostjo v ti množici popir-
jev: morda rešitve dvomov, morečih njegovega duha,
ali pozabljenja teške krivde, ali izgubljene sreče
življenja?

40

Predstavljal si ga je živo, kako je sedel v 8°'

visokem naslonjači z bledim obrazom in žgočim Ves

očesom, preobračajo z bolestno naglostjo ormenele 086

liste knjige. Ali je našel, česar je iskal mej njimi, na

predno mu je zavratna smrt potisnila glavo na v 1

prsi in mu je knjiga padla na veke iz rok ? g tr

Nehote je pristopil Vaclav k naslonjaču in gk

pobral odprto knjigo, ležečo poleg njega. Bil je
Rousseau. Nenavadno čitanje za grofa! 111

Na videz malomarno preobračajo njene liste, 3®
je vprašal oskrbnika: „Ali je bil grof Julijan P«

oženjen ?“ dš

„Ne. Umrl je brez soproge, brez otrok ne
napravivši nikake oporoke, in dedič velikega nje¬
govega imetja je postal po postavi njegov ple- H'

meniti brat, zdanji posestnik gradu, gospod grof
Artur. D(

Vaclav je preobračal liste naprej in za hip 8 ^

znova vprašal: Pokojnik je bil nedvojbeno prijatelj 111

vede?“ je

„Res je,“ odgovoril je oskrbnik, »poslednji s(

as svojega življenja je prebil samo mej temi knji- h

gami. Posedal je tu od jutra do večera, z nikomer b

41

govoreč, nikogar ne puščajoč k sebi. Večkrat po
ves dan ni ničesar jedel. Včasih pa si je zopet dal
osedlati najbolj iskrega konja, švignil nanj in zdirja
na piano; a brigal se ni za nič: v najhujši plohi,
v najtemnejši noči dirjal je kakor blisk čez drn in
strn, čez vode in prepade, da je bilo človeka,
gledajočega ga, groza. Pravijo, da je bila njegova
Mladost jako burna: gotovo je, da je za mladih let
Mnogo potoval, da je bil ženskam naklonjen, in da
je imel vedno okrog sebe družbo prijateljev. Potem
pa se je najedenkrat spremenil, postal je samotar,
dk, čudak. “

„In kaj je bilo uzrok ti spremeni?*

Oskrbnik je zmajal z ramama, napravil ta-
jinstven obraz iu dejal: „Kdo ve? Uzroka ne vem,
slutim ga sicer, ali slutnja vara. Grofovski značaji
neso ustvarjeni po naši običajni šabloni. V njih je
svitloba izrazitejša — senca istotako. Morda kaka
nezadovoljena strast, bridka prevara —* Oskrbnik
je najedenkrat obmolknil, obraz mu je postal še
strožji, nego je bil, kakor bi hotel s tem popraviti
hipen korak iz meje hladne, uradne dostojnostij
brada vznesla se je zopet do višine ovratnikove,

42

in gladeč svoji drobno zgubani manšeti, je dejal:
„Vender pustiva v miru, za čimer so se vrata gro¬
fovske rakvi na veka zaprla. Pripeljal sem vas na
mesto bodočega delovanja; v tem prostoru ste ne¬
omejen gospodar. Točno ob dvanajstih obedujemo,
sicer pa se daje znamenje z zvoncem."

Po teh besedah oddaljil se je z odmerjenim
korakom.

Vaclav je bil sam sredi knjig, mej katerih
listi se mu je zdelo, da še vejejo zadnje sapice
burnega duha, koji jih je pred dvema letoma raz¬
metal na okrog. Zdelo se mu je, da se pregreši
na spominu pokojnika, ako uredi značilni nered,
da s slednjo knjigo, katero postavi na prejšnje me¬
sto, zbriše potezo njegovega nerazrešuega značaja,
in da nihče ne bo več omenil o grofu Julijanu ter
da bo poslednja njegova sled na veke, na veke
zginila s površja zemlje!

In kdo je bil ta grof Julijan? Morda običajen,
izžit čudak, morda učenjak zbok slučaja in trme,
kakeršnih je na stotine, morda dostojen član svoje
kaste, ki je zbiral radi novosti knjige mesto pip in
orožja ! Toda mladostna domišljija Vaclavova upi-

43

rala se je takim podobam in spreminjala tajinstveni
8omrak, obdajajoči postavo grofa Julijana, v glorijo
redkega, mogočnega duha.

Nehote se je pripognil po zaprašeno kitaro
ležečo na tleh pod gromado knjig. S prstom se je
dotaknil strune; zazvenela je tako bolestno, kakor
Vzdih iz globine obupane duše, da se je Vaclav ne¬
hote ozrl. Zdelo se mu je, da je zazvenel bolestni
zvok od starodavnega, črnega naslonjača pri oknu.

Toda ta glas je ob jednem preokrenil njegove
misli. Nasmehljal se je spiritističnemu razpoloženju
svojih mislij, položil kitaro malomarno v kot in se
leno vrgel v črn naslanjač.

Ali Rousseau, katerega je držal doslej v roki,
porodil mu je takoj druge misli. Glej! zašepetal
mu je varovalni genij romantike na uho, grof, ki
je umrl z „družbinsko pogodbo" v roki, ni bil na¬
vadna o8oba plemenitaškega kluba.

„Pregledal bom ostalo," dejal je samemu sebi
Vaclav. „Značaj knjižnice gotovo najbolje pojasnuje
značaj njenega zbiratelja."

Pristopil je k predalu, kjer je pokojnikova
roka imela vidno največ opraviti. Rousseau, Vol-

44

taire, Diderot, d’ Alembert, Mirabeau — blisek za
bliskom iz onega viharja, ki je očistil soparno vreme
gnjile družbe evropske, žarek za žarkom vzhajajo¬
čega solnca nove dobe.

Toda, kaj je to? Knjiga brez napisa na plat¬
nicah, brez napisa na prvi strani. Nekak pisan
dnevnik je.

Tako-le začenja:

Prokleto, s čim naj umorim teh malo uric?
Zdi se mi, da kazalec na moji uri stoji, in vender
se mi posmehuje s svojim jednakomernim tik tak,
tik tak. To krasilo mi prav nič ne ugaja; obžalu¬
jem, da sem za nje žrtvoval svojo mesečno plačo.
Kako neukusno je napravljena beseda Julijan. —

„Ah, njegov dnevnik?" vskliknil je Vaclav
radostno. „To je najbolji ključ do velike uganke!"

Stopil je k črnemu naslonjaču, sedel udobno
n čital radovedno dalje:

Kaj naj delam do večera? — nadaljeval je
grofov dnevnik. Ali naj pišem sestri Melaniji ? Ali
naj bilardiram z mladim abeejem? Naj se-li podam
z Jakobom v polomljenem ribiškem čolnu na raz¬
burjeno jezero in študiram vse stopnjevanje smrt-

45

nega strahu v njegovih potezah? Ali naj gledam
skozi okno na strehe dežnikov, ter jih blagoslavljam,
da zastirajo mnogo dolgočasneji pogled na žive,
neukusne podobe proklete republičanske šahovnice ?

Da, le nenavaden čar me je mogel, letečega
v opojno naročje Lutecije, navezati na ta zeleni
kosec, skrit mej skalami, na to prazno švicarsko
Abdero, v kateri plebejska dobičkarija čaka kakor
pajek zablodlih častiteljev velikolepe prirode! Ah,
dobra misel! Kaj ako bi narisal, ko imam že
dnevnik in svinčnik v roki, z nekolikimi potezami
dogodke poslednjih dnij, iz katerih se lahko razvije
zanimiva novela? Pisateljski šport ima za mene čar
novosti. In kar je najbolje: boječi moji poskusi
bodo odcveli in se usuli skromno, kakor vijolice
mej listi tega dnevnika, katerega nikdar ne odpre
nepoklicana roka. Torej brez ekspozicije!

Vračal sem se z izleta v gore. Jezdil sem
počasi in gledajoč na desno in levo s tiho radostjo,
da bodoči dan spremeni te omrzele kulise švicar¬
skega kota v prekrasne palače seinskega Babilona.
Mej hišicami in vilami s skrbno zaprtimi okni in
vrati zanimalo je mojo pozornost nizko poslopje,

46

čegar stene so zginjale v širokem iistji trsa, in pred
katerim se je razprostiral oskromen vrtec v polnem
pomladnem cvetji.

Sredi svetlih, živih cvetnih barev in spreletu-
jočih se metuljev je bila divua videti postava mla¬
dega moža v črni, preprosti obleki, z rokama skle-
nenima nad ročajem lopate, z obrazom bledim in
izrazitim, z jednim iz onih obličij, katerih se ne
znebiš z jednim pogledom. Nehote zagledaš se va¬
nje, skušaš najti na njih nenavadno misel, ki jih
je ostro omejila in oddelila od tisoč ostalih, katera
jih obdaja s skrivnostnim svitom, kakor glorija glave
svetnikov na slikah. Poteze sličnih obrazov se uti-
Bkajo globoko v spomin.

Zdi se mi, da ga gledam pred seboj, nad
robom teh listov, oni mračni obraz, bolj izviren,
kakor krasen z nekako kljubujočo odločnostjo okrog
ust in mej obrvimi s sanjavo v daljo uprtim oče¬
som. Zdi se mi, da bi mogel potezo za potezo na¬
risati izvirno glavo z divje razmršenimi kodri in
vender čutim, da ne bi mogel v poteze vdihniti one
mračne, zamišljene resnobe, ki jo baš najzanimivejšo
činijo. Ne vem, me-li niso nekoje pozneje od njega

47

izrečene besede zvodile na krivo sled, da sem pod¬
taknil tem potezam trmastega, podvratnega duha,
polnega srda do zdajnega družbiuskega sostavja.

Jezdil sem tesno ob pobarvanem plotu, ki je
vrtec okusno ograjal. Mojega konja koraki po ve¬
gastem tlaku neso zbudili moža iz globokih sanj.

V tem prikazala se je na stopnicah, vodečih
iz poslopja na vrtec, druga osoba. Bila je devojka
nenavadne krasote. Stopajoč na koncih rožnih brez-
petnikov, v nekako fantastični obleki jasnih, veselih
barv, sloka, prožna, s šegavim bleskom pod temnimi
obrvimi, ki so bile v ljubeznivem nasprotji s čisto,
belo poltjo, z dražestnim noskom in usti, na katerih
8e je zibal razkošen smehljaj, podobna je bila —•
druga primera mi baš ne pride na misel — kra¬
ljici metuljev.

Splazila se je po prstih k možu in mu od
zadaj z drobnima ročicama zatisnila oči.

Mož se je nekoliko ganil, a oprostil ni svoje
glave ljubeznivega objema. Neka posebna skupina
je bila to! Obraz devojke svež in svetal, poln še-
gavosti in smehu, in pod njenimi mehkimi prstki
bledo lice in kljubujoči ustni, nad njimi zamišljeno

48

čelo in razmršeni divji lasje, poleg ljubeznive cvetke
temno, robato, mogočno deblo!

Mož je za nekaj časa spustil lopato, odstranil
njeni mehki ročici in vskliknil obrnivši še k nji:
„Slišal sem te od daleč!"

„Oh, filozof, ti slišiš travo rasti!" odgovorila
je ona z veselim smehom.

O tem prizoru sem nehote ustavil konja. Ko
so njune besede, češke bešede, zazvenele na moje
uho, zgrabil sem z bliskovo naglostjo to priložnost.

Odkrivši se dvorljivo, zaklical sem na vrt:
»Na zdravje, rojaka!" Ne vem, je-li je bil ta na¬
govor primeren, ali na jezik prišel mi ni baš drug
iz narečja mojih slavnih prednikov, katerega žalibog
še vedno ne govorim tako gladko, kakor si je moj
stari učitelj Horliv^, Bog mu daj večni mir, vedno
želel.

Po mojem pozdravu zganili sta se obe po¬
stavi na vrtu in se hipoma obrnili proti meni. Mož
motril 'me je nekaj časa zvedavo, nezaupljivo, potem
pa se je polagoma približal ograji. Devojka je ostala
na svojem mestu. V zadregi in z zardelim licem
toda vender ljubeznivo me je zrla.

49

»Hvala vam, gospod," dejal je mož mirno in
pristavil: »Ali ste Čeh ?“

»Premo iz domovine Vaclavov. Nisem se na¬
dejal, da bom slišal tu, v tem pozabljenem kotu
Helvecije domače glasove."

»Tudi midva se tu redkokdaj sestaneva z ro¬
jaki," opomnil je mož suho.

V obče sem opazil, da ga nepričakovani se¬
stanek z rojakom ni preveč razgrel. Toda od tega
se nesem dal ustrašiti. Neki notranji glas me je
silno izpodbujal, da bi se ljubeznivi devojki pri¬
bližal kljubu, dži baš radi ugovora čudnega je druga.

»In kako ste prišli, gospod, v te odlegle kraje?"
vprašal sem dalje.

»Nekaj let sem že tu", odgovoril je izogibaje
se vprašanju.

»Lepo ste si uredili. Ah, kako krasna alteja!"
Pristavil sem diplomatično in bliskoma skočil s
konja, da bi od blizu občudoval krasno cvetico.

Zdaj mrkemu rojaku ni preostajalo inega,
nego dvorljivo me povabiti, da ustopim na vrt.
Privezal sem konja za pobarvano ograjo in ustopil.

4

50

Neka nejasna slutnja mi je govorilu, da ob¬
varujem svoj inkognito. Tudi mojemu neobičajnemu
gostoljubu se ni zdelo vredno predstaviti sebe in svoje
krasne družabnice.

Ona se je samo približala s prirejeno gracijo,
pomolila mi okroglo roko in zašepetala: Pozdrav¬
ljam vas, gospod!"

Hodeč po vrtu, trudil sem se, da delam obraz
z vsemi onimi potezami, s kakeršnimi se ponaša
obličje velikih učenjakov. Toda kmalu sem na svojo
sramoto uvidel, da nisem v botanični stroki nič
napram svoji razkošni spremljevalki, ki mi je zdaj
z materinskim ponosom imenovala vsako cvetico z
imenom in priimkom, zaznamenovala natančno vse
njihove prednosti in napake, pripovedovala obširen
životopis odličnih vrst, tu poravnala steblo, tam
popravila listek, oudu razčepirila čašico, kakor bi
bilo vse to delo njenih prstkov, a ne mojsterske
prirodine roke. Seveda ni opazila, da sem nepazljiv
učenec.

Moje misli so se davno odvrnile od pestrih
očes pomladi, vezale so je njene čarobne oči. Pri¬
merjal sem jo vedno z mladim možem, ki je molče

51

in zamišljen, kakor poprej korakal, o mojem boku
po vrtu, in skušal najti vez, ki je ti tako različni
bitji navezal drugo na drugo. Brez dvojbe brat in
sestra! ponavljal sem neprestano v duhu, kakor bi
hotel s tem udušiti drug glas šepetajoč: morda mož
in žena !

Nehote sem česče pogledaval k oknom poslopja,
kakor bi upal, da ugledam ondu s častitljivimi si¬
vimi lasmi obrobljen moški ali ženski obraz, ki bi
potrdil mojo prvo misel.

Moja krasna učiteljica v botaniki je gotovo
opazila skrivne poglede, kajti najedenkrat je kon¬
čala svoje predavanje z besedami: „Zdaj morate
tudi našo preprosto domovje pogledati! “

Obrnil sem se proti možu; zazdelo se mi je,
da se je o njenem povabilu še bolj pomračil. Ali
pokimal je molče in šel naprej proti kamenitim
stopnicam vodečim k poslopju.

Pripeljala sta me v nizko sobo. Oprava njena
je bila v istiti jako preprosta. Neštevilno, jedno-
stavno pohištvo, na stenah kopije nekoliko slavnih
slik, nekaj samokresov in puška, visok s knjigam
napolnjen kosten, na mizi razloženi zemljevidi,

4 *

52

knjige, pisalna priprava, sklad popisanih listov pod od

mednim težilnikom iu mnoštvo ovitkov — to je razi

bilo vse, kar je videlo moje oko v omenjenem »e

vender vabljivem prostoru. Da ne pozabim: v levi vegf

je stalo nekaj sošic od mavca predstavljajoč Žižko, Mer

Franklina, Rousseaua, Byrona in podobne veličine v ka

brez pravega namena in izbora. A vse v sobici Slov

je pričalo o skrbljivi in čistoto ljubeči roki; nikjer z ač

nesi uzrl niti praška niti najmanjega madeža. Na mad

oknih so stali lončki s cveticami, bujno zelenje trte z ani

sililo je noter. »ost

Ljubezniva gostiteljica mi je ponudila pre- °sol

prost, neprevlečen stol, mladi mož pa je prinesel Deu

iz sosednje sobice steklenico vina in postavivši
jo na mizo prerušil dozdanji molk z besedami: t eze

»Naš melničan! Pijmo na blagor daljne domovine!“ Zar(

Gotovo je ostalo domoljubno ganenje, kakeršno VZ pj

sem hotel o ti napitnici pokazati, ponesrečen po¬
skus, kajti moj vis k-vis mi je pogledal bistro v
oči, zmajal z ramenoma in govoril z resnim glasom : De

»Večina zdanjih mislečih ljudij je do dna duše pre- V

pričana, da bi bil velik napredek m sreča za člo¬
veštvo, ako bi zginile vse pesebnosti, ki dele narod ttet

53

°d naroda, deželo od dežele, da bi se splinile te
Enobarvne čete v jeden svetski tabor, v katerem
n e bi vladal drug prospeh, kakor prospeh člo¬
veštva. Toda moji nazori, gospod, so nasprotni.
Meni bolj ugaja pestra guerilla, nego ogromna vojska,
v kateri se stotisoč avtomatov giblje po volji jednega
človeka. Možno je, da taka vojska doseže večjih uspehov
za človeštvo, ali cena je previsoka; biti član take ar¬
kade, ni dostojna naloga človeškega življenja. Kakor
zaničujem človeka, ki ne brani mej svoje individual¬
nosti, ki brez premisleka žrtvuje posebnosti svoje
osobe uplivom okoliščin, tako zaničujem narod, ki
nema narodnega ponosa."

O tem razsežnem govoru oživele so tudi po¬
teze mojega gostitelja nenavadno: lice se je nalahno
zardelo, s čela izginile so brazdice in mrak, oči so
Vzplamtele pod ponosnimi obrvimK

Nesem se mogel vzdržati, da bi zasmebljivo
he vprašal: „Čemu pa ste s temi nazori odpotovali
V tujino?"

Mož ni odgovoril. Najedenkrat je ugasnil pla¬
men njegovih očij, bledi obraz mu je klonil na

54

prsi in iz njih se je izvil globok vzdih. Trenotek
smo vsi molčali.

Bilo mi je zdaj samo na tem, da bi našel
uzrok za drug poset. Našel sem ga.

Stopivši h kostnu za knjige vzel sem iz njega
slučajno Burusa. Iz tega se je razvil kratek raz¬
govor o lirskih pesnikih in končal z željo krasne
gostiteljice, da bi rada čitala Lamartinea. Slučajno
sem imel zvezek njegovih pesmij v potni torbi. Se¬
veda sem se ponudil, da ga jutri svojeročno pri¬
nesem.

Tako sem se ustanovil v švicarski Abderi.

Zarana napotil sem se z Lamartineom pod
pazduho k bivališču zanimivih rojakov.

Našel sem pred njim divno vrtnarico v naj-
pridnejšem delu. Imajoč kodre razvezane, slamniček
po načinu idilskih pastiric na hrbet spuščen, kre-
tala se je gibčno mej cveticami stoječimi v polnem
krasu jutranjem.

Obstal sem za hip pri vraticah, da bi neopa-
ževan motril dražest te slike, kjer sta bili v naj¬
lepšem razmerji združeni pomlad prirode in pomlad
življenja. Bog ve, zdelo se mi je, da leži na laseh,

55

na cvetji slamuikovem, dk, na vsi sloki, sveži po¬
stavi bliščeča rosa, kakor na cveticah okrog nje.
Tiho je pela vesel napev neke češke pesmi.

Najedenkrat je umolknila Zagledala me je
namreč mej vrtnimi vrati. Nehote pogladila si je
2 dlanima kodraste lase na sencih, poravnala tu in
tam čipke in gube svoje obleke in mi šla z lahno
rdečico nasproti.

Nekako v zadregi odgovorila je na moj uljudni
pozdrav in zagledavši knjigo pod mojo pazduho
Vskliknila: „Ah, kaka ljubeznivost! Kaj-ne, da pri¬
našate Lamartinea?"

»Podvojeno ga zdaj častim, ker mi je dal
priliko, da vam izkažem malenkostno uslugo", od¬
govoril sem z večjim ognjem, nego je pristojalo
obrabljeni frazi.

Vzela je knjigo v roko in v zadregi jo pre¬
listavala.

V tem hipu prišlo mi je na misel, da naje¬
denkrat razrešim uganjko tikajočo se razmerja nje¬
nega napram mlademu možu.

56

„Ako moj zopetni poset ne bo neljub vašemu
gospodu —“ v premeru, katerega sem zdaj napra¬
vil, tiščalo je odločno vprašanje.

Iz odgovora spoznal sem, da me je dobro
razumela.

„Moj mož,“ zašepetala je in sklonila o teh
besedah glavo še globlje h knjigi, katere liste je
Daglo obračala, „moj mož se vsak hip vrne — po¬
učuje angleščino."

Te besede so najedenkrat razjasnile ves po¬
ložaj. Torej vender! Vender soproga tega resnega,
mrkega moža, s katerim je v tako vidnem, ljube¬
znivem nasprotji. S kako obotavljajočim se, tesnim
glasom je to izrekla! V tem glasu je tičala nova
uganka za-me. Ob jednem sem spozna), da moja
znanca zavzemata še nižjo stopinjo v družbi, kakor
pa sem si ja bil jaz v duhu postavil. Podučevanje
angleščine po hišah ni znamenje prevelikega blago¬
stanja. Morda živita v potrebi? Morda je nepri¬
jetno gmotno stališče ključ do ostrih, nenavadnih
nazorov, kakeršne sem čital iz očij in potez njenega
soproga ?

57

„Ali vam ni dolgčas, madame, v tem pustem,
tujem kraji?" spregovoril sem za hip in beseda
»madame" mi je mej drugimi ušla kakor slep pa-
sažir.

»Zakaj naj mi bo dolgčas?" odgovorila je z
jasnim glasom, dvignivši obraz in dolge trepalnice,
pod katerima se je zaiskrila prejšnja veselost. „Ako
ni Karla doma, zabavljam se z vrtnarstvom, z godbo,
s slikanjem in delom. Včasih, osobito ob nedeljah,
napravljava izlete v okolico Oh, krasnejša je, kakor
bi sodili na prvi pogled. Mnogo skritih krasot hrani,
h katerim ne pridete drugače nego po strmih ska-
linah stezicah ali v ribarskem čolnu. Ali poznate
otok s starim samostanom?"

„Ne poznam ga. Ne vem niti, da se tukajšnje
jezero ponaša z otokom."

„Seveda od te strani ni videti otoka. Tesno ob
južnem skalnatem bregu leži in od daleč se vidi
kakor gozdnat odrastek njegov. Ah, tijk morate iti
pogledat! To je moj najljubši kraj. Za v nedeljo se
pripravljava tijA. Ako Vam najina družba ni neljuba,
pojdite z nama!"

58

»Z veliko radostjo!" vakliknil sem naglo.
»Samo, ako bo vašemu gospodu soprogu prav?"

„0, bo, bo!" odgovorila je živo. »Po resnem
njegovem obrazu ne smete soditi, da je neprijatelj
veseli družbi. V vaši družbi se bo gotovo vzdramil,
in videli bodete potem kaka množina dovtipov in
šal se skriva za resno njegovo zunanjostjo. Torej,
ali pojdete z nama ?“

„Ali smem staviti pogoj?"

»Kakšen?"

»Da mi ljubeznivo prepustite skrb za čoln?"

Premišljevala je trenotek, potem pa veselo
vskliknila: »Naj bo! Vi pa mi zato prepustite skrb
za vse ostalo "

»Dobro."

V tem uprle so se ji oči preko plota na eesto,
zablisnile so se veselo, in vse njeno telesce je
močno zadrhtelo, kakor bi hotelo bliskoma, kakor
skoči antilopa, švigniti naprej, kakor bi hotelo raz¬
prostreti ljubeznjivi roki. Vender premagalo je svojo
ganjenost in samo njene žareče se oči kazale so
nepremični pravec, kamor je v tem hipu težilo vse
njeno bitje.

59

Pogledal sem v ti smeri. Uzrl sem mračni
obraz Karlov z nagubančenim čelom, s povešenim
i očesom, s stisnjenimi ustnicami, obraz kakor temno

j zastrto okno, za katerim slutiš neko nenavadno tajnost.

1, Vzdramil se je iz mislij in pogledal na vrt.

l Uzrl jo je. Hipoma se je pa zjasnil njegov obraz:

i, zdelo se je, da sem dosleden v primeri, kakor bi

se temno zastrto okno najedenkrat na iztežaj od¬
prlo vsem solnčnim žarkom, in kakor bi se v njem
prikazala podoba tibe sreče. Srečanje kopernečih
8  očij, nasmeh, lahek mahljaj z roko — hipno sem

o videl pred saboj v podobah obeh zakoncev prizor

b radostnega pozdrava, ki se je dan na dan nekoliko-

krat ponavljal, vender doslej še ni izgubil ničesar
svoje prvotne svežesti. Toda takoj so zopet ohlad-
>, nele, potemnele moževe poteze. Prepoznal je mene.

e Zdelo se mi je, da so se mu obrvi približale bolj

r druga drugi, nego so bile prej.

A spoznal sem ob jednem, da se ponosni,
o vsakemu ižesu kljubujoči vrat vender nečemu uklanja

o — nečemu tako majhnemu in lahkemu, da bi se

e pod njim niti steblo cvetličino ne sklonilo — rož¬

nemu brezpetmku vesele ženice!


60

Izlet na otok je bil sklenen in ugovor na- 1

pram mojemu pogoju, da preskrbim čoln, zamrl je i

mlademu možu v oku in na ustnih, ko se je i

žena priliznjeno stisnila k njemu. Sklonil je glavo. i

Vse svoje in Jakobove sile sem moral upo- 1

trebiti, da sem dobil do nedelje čoln, ki bi bil vsaj <

od daleč podoben onemu, s čimer sem hotel krasno ‘

rojakinjo iznenaditi. Najel sem za drage novce naj¬
lepšo izletno ladjico, s katero se je mestice pona- 1

šalo, in obesil sem okrog njenih bokov kite svežega j

cvetja, da bi zakril njeno obledelo barvo. Dš,, po- i

srečilo se mi je najti ribarja Laha, sloko postavo 1

s črnimi očmi in lasmi, katerega sem s pomočjo 1

pisanega platna in širokih pentelj lahko spremenil 1

v gondoljerja s semanjih podob krasne Venecije. 1

V nedeljo o dogovorjeni uri čakal sem, kakor 1

je bilo skleneno, na bregu. Prekrasen dan je bil. i

Pred manoj na gladini jezera se je zibal nakičeni 1

čoln pomakajoč zdaj na desni zdaj na levi svoje s

cvetne lance v prozorni vodi; v ospredji ladjice je i

stal ponosno vzravnan improvizovani gondoljer pod

suho dlanjo radovedno v daljo zroč. Ta slikoviti (

stalež je imel čisto estetiški namen, kajti najmanjega i

61

uzroka ni bilo, da bi gledal radi vremena. Gladko,
zla'o je ležalo jezero pred nami; divne podobe skal
na okrog plale so v solnčnem žaru, in nad njimi
modra, veličastna nebeška kupola, samo sem ter
tijii svešena kakor s pajčevino z lahkim, strganim
oblačkom. Zrak je bil dišeč in svež; veličasten glas
zvonov vznašal se je nad okolico.

Nisem dolgo čakal. Kmalu sem zagledal na
peščeni stezici od mesta prihajajočo dvojico. Ona
je bila danes osobito jasno, veselo oblečena. Od
rožnega čreveljca do umetnega metulja, ki je raz¬
penjal nad njenimi rjavimi lasmi v cvetih slamni-
kovih barvena krila skladala se je njena obleka iz
tako ljubeznjivih oblik in barev, da bi si najbolj
pesniška krojaška pamet težko izmislila dražestnejšo
pomladno obleko. In vender sem takoj spoznal, da
muselinova pesem ni izstrižena iz nobenega modnega
lista, temveč, da jo je sestavil samo dober okus in
srečna roka ljubeznive žene, ki je v nji nehote iz¬
razila svoj značaj.

Njen soprog je bil oblečen v črno navadno
obleko; dasi je vladala v njegovih potezah navadna
resnoba; bilo je čelo ipak gladko in obrvi mirne.

62

Vidno se je trudil, da prilagodi svojo zunanjost
okolnostim.

Ko sta se približala, izmaknila mu je roko iz¬
pod pazduhe in pohitila naprej. Žugajoč mi s prstom
klicala je od daleč : „Ah, tak je bil torej vaš pogoj?
Nisem mislila, da ste tako lokavi. Izvčdli ste del
sporeda, katerega sem vam, nič zlega ne sluteč,
prepustila, na tak način, da se moram uže naprej
sramovati za ostalo."

Odgovoril sem primerno. Občudovanje, kaker-
šno se je zrcalilo v njenem očesi, ko je motrila
okrašeno ladijo in domišljavega gondoljera, ki je baš
popolnoma nepotrebno pogreznil veslo v mirno vodo,
posililo me je na smeh.

Njen mož, ki se je mej tem tudi polagoma
približal, pogledal je mojo gondolo z vidnim neza¬
dovoljstvom. To je izrazil z besedami: »Čemu taki
troški? Navaden ribiški čoln bi nam bil istotako
dober."

»Seveda, indijanski kanot tudi", dejal sem
pol v šali pol nejevoljno. »Ali omikani Evropejci
dovoljujemo si lahko — in poleg tega še v nedeljo
— tako nedolžno potrato."

63

Sedli smo, soproga na zadnji sedež, jaz na¬
sproti njima, in kmalu nas je nosil čoln po mirni,
bliščeči planoti.

Kdo bi mogel na tak dan poln solnca in vo¬
njave, o prijetnem pluskanji vesla, v lahkem čolnu,
odnošajočim te dalje in dalje od prizorišča vsak¬
danjih brig in skrbij, kdo bi mogel na tak dan
kljubovati prazničnemu veselju? Sam Karel je
razjasnil čelo in se oziral z veselim okom po svetli
vodi.

Kmalu se je posrečilo gondoljeru obrniti po¬
glede nas vseh na preračunjeno gracijoznost njega
kretanj. Zdaj se je uprl ob veslo, kakor da bi hotel
ž njim odbiti divji morski val, zdaj je zamahnil ž
njim kakor s peresom po lastovki, ki se je blis¬
koma dotaknila s kriloma površine jezera, zdaj je
stal ravno kakor jelka v ospredji ladije zroč v
daljavo. Da bi popolnil iluzijo, trosil je s čistimi
italijanskimi izreki.

Dražestna rojakinja, ki je smehljaje se, mo¬
trila njegovo gibanje, nagovorila ga je najedenkrat
v gladki, zvonki italijanščini: „Veslar, ali morda
znate kako barkarolo?*

64

D&, še tega je nedoslajalo 1

Lah je obrnil na pol proti nam svoj ogoreli
obraz, švignil proti signori z ognjenim pogledom, po¬
kazal zaničljivo se smehljajoč vrsto snežnobelih zob
in začel mesto odgovora položivši roko slikovito v
prerezo priproste srajce na suhe prsi, nastopno
pesem:

Signoru krasnou vozil jsem
lagunou hladkou sem a tam,
smich mSla v okn, na rtu smich
a v Mlčm čele drahokam.

Zechina sklouzla v ruku mi,
ted’ pluju, pluju — nevlm kam;
zechinu nosim na srdci,
však štčtt md to tam, to tam!

Pohvale, s katerimi smo obsipali gondoljera,
naudušile so ga za drugo, tretjo pesem.

In tako smo o vednem njegovem prepevanji,
v živem razgovoru, katerega se je tudi veseli Karel
udeleževal, pripluli do otoka. Ločil se je s sočnatim
zelenjem gostih, slikovito skupljenih dreves ostro
od skalnatega ozadja, in na vrhu njegovem kazalo
se je mej vejami bukev in hrastov sivo zidovje
pustega samostana, čegar ostro, rtasto ospredje in

65

sloki, okrogli stolp sta se bliščala v polnem solnč-
nem žaru.

Predno smo pripluli do kopnega, napredoval
sem jako, kar se tiče podatkov o zanimivi dvojici.
Zvedel sem, da je moj rojak podedoval po otei
zvonko zgodovinsko ime Karel Smčff, da je Julija
Postala pred letom dnij njega žena, da je preživel
svoje medene tedne pod krasnim nebom italskim,
>n da se zdaj živi s poučevanjem v angleščini,
italijanščini in francoščini. Ona dva pa sta zvedela
od mene, da se imenujem Pavel Koland, da sem
posestnik in da potujem za zabavo — vse, kakor
sem bil zapisal v knjigo za tujce v hotelu.

Prepustivši čoln skrbi pevca Laha, korakali
smo po malo izhojeni stezici navzgor k razvalinam.
Orjaško drevje pozdravilo nas je s,hladom in senco,
Kočno vonjavo gozdnih cvetlic. Kakor temnozelen
Krak razgrinjalo se je nad nami različno listje,
poluo prijetnih razlik in prehodov od temnega do
svetlega; tu trepetal je jedi no svetel listek v po¬
polnem somraku, tam skakljali so solnčni pramenci
boječe z lista na list, zlateč njihove kraje, drugje
prodirali so v velikih trakovih in delali na sivih

5

66

deblih in zelenem mahu žolte, trepetajoče proge.
Sveta tihota se je širila na okrog. Le včasih začulo
se je od daleč tičje žvrgolenje, zašumela je jašče-
rica po suhem listji na tleh, preletela se je brenčeč
muha s cveta na cvet.

Udajali smo se popolnoma užitkom milega
sprehoda. Julija je odhitevala zdaj na desno zdaj
na levo v goščo za gozdnim cvetjem, katero je z
nemalo pazljivostjo in skrbjo sestavljala v pisano
kito. Jaz in Smel^ sva se pogovarjala o stavbinskih
spomenikih srednjeveških, kar pa naju ni oviralo,
da bi kakor na povelje ne obračala očij zdaj na
desno zdaj na levo, vselej proti oni strani, kjer je
Julija baš odtrgala cvetlico in ž njo obogatila svojo
kito.

Ko je ona naposled na ovinku stezice obstala
in z belim zvončkom završujoč svojo delo smehljaje
se dejala, da bi bilo čas oddahniti se in okrepiti za
nadaljno pot, začudila sva se nemalo v duhu, da
doslej nisva čutila gladu in utrujenosti.

Na malem nosu, kjer se je odpiral mej
vrzeljo dreves presenetljivo daljan razgled, legli smo
po starorimski šegi okrog ploščate, z mahom po-


67

rasle skale, ki nam je bil za menzo, v mehki mah
in Julija izvlekla je iz lepe ročne torbice, katere
doslej nisem opazil, več stvari j, nego bi si jih v
duhu v lehki, nežni shrambi misliti mogel. Prikazal
se je snežnobe) prt, katerega je naša gospodinja
okretno po samorastli mizi prostrla, in na njem
razvrstili so se v zapeljivi, slikoviti skupini razni
prigrizki in dve steklenici vina s tremi kristalnimi
z zlatim trtnim perjem ovenčanimi kozarci.

Preprosti obed čez leta ni izginil iz mojega
spomina. Mrtva tihota poludnevna je vladata: niti
listek se ni ganil nad našimi glavami, nepremično, z raz¬
prostrtima kriloma počival je metulj na žgočem ka-
menu, leno je dremala muha v venoči cvetlici, polni
žar solnca je žgal pesek in redke materine dušice
pred nami; mi pa smo počivali v prijetnem hladu,
v senci visokih dreves in gledali skozi njihove veje
V jasuoožarjeno okolico, ki se mi je od tu videla v
popolnoma novem svitu v doslej nepričakovani kra¬
soti. Med sivimi, raznolikimi skalami razprostirala
se je daleč temnomodra, svetla gladina jezera in za
belkastim robom njenega brega lesketali so se mej
drevjem stolpi in kupole mesteca, za njim širila se

5 *

68

e dolina, kateio so oživljale mnogobrojne vasice in
vile, dvigala se je više in više, brdo vzdigalo se je
iž Dje za brdom, gora za goro, pisane barve zlivale
so se v modrosivo, bledejšo in bledejšo, dokler ni
tam v izginjajofii daljavi dolga, grebenasta, belo-
svitla proga ostro omenjevala obzorje — kraljevi
pas švicarskega velegorja.

Preprosti obed belili smo z dovtipom in šalo,
govorili smo v vremenu, o Julijini kitici, o gon-
doljerji, o trepetajočem, mavričastem kaCjem pa¬
stirji zibajočem se okrog nas s tako živostjo in po¬
slušali s tako pazljivostjo, kakor bi se bili vsega
bremena, s katerim sta nauk in življenje naše glave
otovorila, najedeukrat otresli, kakor bi se nam bil
ves svet s svojim umom in šumom, s svojimi teža¬
vami in trpljenjem pogreznil za oni bliščeči se pas
večnega snega.

Karel je bil ves spremenjen; poslednja sled
nejevolje je zginila ž njegovega obličja, oči so se
jasno žarile, okrog usten poigraval mu je radosten,
brezskrben nasmeh.

Samo jedenkrat švignila je senca običajnega
resnega svetskega naziranja njegovo čelo.

»Na

»Sle
So o
legit
posti
te et
in di
patvi
toeš,
etike

in n:
Upan
»eko;
terih
Dk, ;

Pa zi

Uprl
kor i
tem j

69

Pil sem vino, dvignil Sašo proti luči in vskliknil
»Na mojo vero, etiketa ne laže!"

„Ne rotite se!“ izgovoril je Smčly trpko.
»Sleparstvo je vse, kar dela zdanja doba. Etikete
so ostale, nič druzega. Ostala je etiketa pobožnosti,
legitimtete, domoljubja, svobode, meščanske kre¬
posti, pravice narodov, milosrdja in kakor se vse
te etikete imenujejo, pod katerimi prodajajo politični
in drugi kramarji našega stoletja svoje neukusne
patvore. In v obraz se ti bojo smejali, ako verja¬
meš, da so ta gesla več nego lažnive kramarske
etikete."

Obmolknil je za hip, pogladil si čelo z dlanjo
in nadaljeval kakor sam za-se: »In vender ne ob¬
upam, ako je tam za onim snežnim pasom samo
nekoliko src, katera bijejo za pravično gaslo, v ka¬
terih mrzli dih časa ni pogasil poslednje božje iskre!
tik, slišim tiho, tajno bitje teh daljnih src in njim
na zdravje pijem to čašo!"

Pri tem je dvignil glavo, oprl se je ob laket,
Uprl naudušene oči proti severu in mahnil tjk ka¬
kor v pozdrav z rdečo kupico. Julija, ki je mej
tem govorom občudujoč motrila njegov obraz, pri-

70

pognila se je hipoma k njemu in trčila s svojo
čašo ž njim. Jaz pa sem bil res nekako hladen gle¬
dalec tega slavnostnega prizora.

Toda kmalu se je vrnila zabava v prejšnji
tir. Vino in živi razgovor pobarvala sta lici Julijini
s prekrassrm karminovim nadihom in razžarila njene
ljubezne oči, da je v njih migljalo in se lesketalo
kakor tisoč veselih iskric

V pogledu na njo polastilo se je mahoma
mogočno, nepremagljivo koprnenje vsega mojega
bitja; mrzlično sem motril njene drobne prožne
prstke počivajoče na mehkem mahu, tiho plimo m
oseko njenih nedrij, ki so se slabo razločevala na
beli prsi ji zastirajoči tkanini, nežni beli vrat, in
ko se je moj skrivni pogled srečal ž njenim iskrim
okom, povesilo se je najedenkrat, karmiu obraza je
obledel in prstki so dolgo skubli v zadregi zeleno
mahovito preprogo.

Na predlog Smčlega nadaljevali smo naposled
pot. Dospeli smo kmalu do samostanskih razvalin-
Bil je v istini redek prizor! Pred nami so
stali mrkosivi, razpokani zidovi, katerih robove,
kamenite rože in lilije je prevlekla roka časa z

71

mahom kakor z baržunom; rtasto ospredje molelo
je kvišku, a streha za njim je bila porušena in
mesto nje spletale so se ondu veje mogočnih ore¬
hov v zelen krov. Za temi je bil vsaj obok stropa
ohranjen, toda tudi na njem so bile videti globoke
razpoke in špranje. Samo slok stolp z rtastim kri¬
žem na vrhu dvigal se je še vedno ponosno nad
svetiščem, in tudi zvon je bil še videti skozi visoka
ozka okna

Ustopili smo. Objel nas je globok, tajinstven
Somrak. Kjer je bilo kako okno, kaka razpoka v
zidu, prodirale so od zunaj veje orehov, jasenov,
javorov in drugega drevja. V špranjah po stenah
zasadil se je zlog in beli trn; visoko praprotje raz¬
prostiralo je v vlažnih kotih svoje kodravo listje.
Zid se je večinoma odkrušil, vender.. so bili tu pa
tam na stenah in na oboku videti ostanki staro-
Žitnib, obledelih slik.

Samo jedna slika je bila še precej ohranjena.
Bila je velikanska podoba Marije z Jezuškom na
steni za velikim oltarjem, od kojega seveda ni pre¬
ostalo ničesar, nego kamenite, z mahom porastene
Stopnice. Baš nad to sliko se je obok zrušil, in

72

skozi široko odprtino padali so na steno solnčni
žarki. Kakor čisto zlato lesketala se je medna glo¬
rija obdajajoča v širokih polkrogih glavi svete sku¬
pine, milostni obraz Bogorodnice se je žaril mate¬
rinskega ponosa in velečastna njena postava z bož¬
jim detetom na roki bila je videti jasno osvetljena
v globokem somraku razvalin kakor uadzemska pri¬
kazen.

Julija je pristopila k visokemu nagrobnemu
spomeniku, ki se je dvigal na nasprotni strani
cerkve ter položila svojo kito na porušeno kameni to
ploščo pred njim. Razložila mi je že poprej zgodo
vino zapuščene gomile. Pod tem z mahom pora-
stenem kameuom, na kojem si s težavo razbral
obrise nemške postave z na prsih prekrižanima
rokama, počival je baje poslednji potomec slavne
plemenitaške rodbine, ki je zbok nesrečne ljubezni
ustopil v samostan in tu novie v prvem cvetu živ¬
ljenja umrl. Juliji se je smilil pozabljeni grob in
o vsakem posetu položila je dišečo, svežo kito na
porušeno ploščo. Oziraje se po pusti cerkvi zvkliknil
sem Dehute: „Res, prekrasna razvalina!"

73

„Priroda je premagala svoje neprijatelje,"
pristavil je Karel: „Glejte tam, ker so za mrežami
na koru šumeli samo listi plesnjevih brevirjev, in
odmevali jeduolični napevi psalmov, šepetajo zdaj
listi jasenov in slavec peva mej njimi čarokrasne
hore. Priroda je prelomila otožno klavzuro in na¬
polnila hodnike in celice z zelenjem in cvetjem, s
šumenjem in petjem. Zvon v starem stolpu ne kliče
več menihov v refektorij in na kor, in le včasih,
kadar ga omaje vihar, upleta svoje žalostne glasove
v velečastno skladbo, katero priroda gromeče izvaja
nad jezerom. — Odpustita, da vaju za hip ustav¬
ljam. Vselej grem v stolp, odkodar je krasen razgled
na gore. Ne zahtevam, da bi me spremljali, zakaj
pot navzgor je nekoliko težaven."

Ko je izginil na zavitih kamenitih stopnicah
vedočih iz cerkve v stolp, uprl sem oči na Julijo.

Stala je oprta ob stari nagrobni spomenik
objemajoč z nežno roko kamen in zrla sanjavo na
žarečo se sliko madone z detetom. Njena sveža,
ljubezniva podoba in sivi, razkrušeni kamen činila
sta nenavadno skupino. Družila se je poezija živ¬
ljenja s poezijo groba.

74

Približal sem se ji; moji tihi koraki je niso
vzdramili iz globokih sanj. Stoječ ne daleč za njo
zagledal sem se v njeno nežno, belo ročico počiva¬
jočo v mahu na kamenu. Skozi razpoklino na stropu
sijal je na njo zlat žarek, da je v polnem krasu in
belosti odsevala od temnozelenega poda, da se je
jasno lesketal na jednem iz okroglih, nežnih prstkov
obroček, in da je kamen v njem plapolal kakor
ognjena solza.

Trenutek sem jo motril, srce mi je bilo bur-
neje, dih mi je zastajal, kri stopala mi je v glavo,
dokler se ni najedenkrat popolnoma spozabivši se
sklonila moja glava in niso moja vroča usta zago¬
rela v ognjenem poljubu na mali, prekrasni ročici.

Hipoma je spolznila s kamena in pogled Ju¬
lijin obrnil se je v strabn na-me; toda tudi jaz
sem se naglo umaknil in pogledal navzgor. S stropa
je namreč baš k mojim nogam padel kamen. Gori za¬
gledal sem v lini Karla. Stal je na robu line in temni,
jezni pogledi njegovi bili so premo v mene uprti.

Toda predno sem se iz neprijetnega presene¬
čenja mogel vzdramiti, zginila je podoba v lini.

75

Nastopni trenotki so bili mučni: Julija je stala
v zadregi na strani s povešenim očesom, s temno
zardelim licem in metulj na njenem klobučku, ka¬
terega je ustopivši v razvaline, snela raz glavo,
prenašal jo vso težo položaja. Sreča, da je bil pra¬
šek na njega krilih samo naslikan! Ponašati se mo¬
rem, da sem tesnobo podobnih slučajev vedno igraje
premagal; toda takrat sem stal molče v jednaki
zadregi nasproti nji

Stoprav šum Karlovih korakov v stolpu mi je
povrnil običajno lahkomiselnost. Uprl sem hladno¬
krvno, izzivajoče svoje oči na črni, z gotiškim obo¬
kom okrašeni uhod v stolp, v katerem se je
moral vsak hip pokazati tesni obraz razžaljenega
soproga.

Kmalu prikazal se je Smšty, toda njegovo
oko je bilo mirno, čelo brez gube in na lici se ni
videla nobena sled razburjenosti. S počasnim kora¬
kom se mi je približal in mi z mirnim glasom sli¬
kal razkošni razgled s starega zvonika.

Vidno ni opazil usodnega poljuba in jezni
blesk ljubosumnosti si je menda samo moja slaba
vest mislila v njegovih očeh, ko je gledal z line.

76

Iz dna sem se oddahnil in moj pogled je zdaj zna-
tiželjno obstal na Juliji; razrešiti sem hotel iz lju¬
beznivih njenih potez učinek nemega razodetja Iju-
bavi, čegar samo za naju dva vidna sled je gorela
na beli, okrogli njeni roki. Vender moje poizvedbe
so bile zaman; pol od naju obrnena pritrjevala si
je klobuček tako previdno in počasno, da mi je
čipkasti rokav trdovratno zastiral njen profil.

Ostavili smo razvalino. Karel je bil po poti
zgovoren, zato pa je napravljala molčečost in zamiš¬
ljenost Julijina vidno nasprotje njeni prejšnji ve¬
selosti.

Ko nas je nosil čoln z uvelimi venci proti
domu, zapadalo je že solnce za čudovite stene skal
in jezera površje bliščalo se je zibajoč se v ne-
brojnih drobnih valčkih od njega ognjenih odsevov,
kakor neštevilna bliščeča se zrcalca menjajoča vedno
gibajoč se podobo in kraj.

Žarne ploščice so se zoževale, postajale red¬
keje, gasnile so in končno legel je na jezero tajin-
stven večerni somrak. Umolknili smo vsi; glas
zvonov zazvenel je zopet od daleč, toda drugače od
opoludne, tesno melanholično.


77

Nasproti sebe nisem videl drugega nego pri¬
jetne obrise glave, klobučka, njega umetnih cvetlic
in dveh metuljevih kril, kakor okusno iztriženo sil¬
hueto, toda vedel sem dobro, da v tem trenutku ne
pristujejo obrazu molčeče Julije besede znane bar-
karole, katero je zdaj zopet zapel naš gondoljer v
tiho noč:

Signoru krasnou vozil .isem
lagunou hladkou sem a tam,
smich mčla v oku, na rtu smich
a v bllčm čele drahokam . . .

Tu je zmotilo našega junaka v čitanji zna¬
menje z zvoncem. Z vzdihom je zaprl knjižico in
jo nehote utaknil v naprsni žep.

III

Pri obedu se je sestavil Vaclav s svojim pol¬
nočnim gostom — samozvanim don Juanom. Toda
videti je bilo, da mu dnevna svitloba ne ugaja.
Stal je ob salouovi steni tako skrušeno in ponižno,
da je spominjal punčike, katero je principal po
končanem samogovoru obesil na zadnjo kuliso. Vče¬
rajšnja rdeča barva njegovega obličja je oslabela v

78

bledorožno, kotiljonov red, pavje pero in cinični
nasmeh so izginili, in veliko motno oko je boječe
zrlo na dvigneno brado oskrbnikovo. Ko ga je
oskrbnik predstavljal Vaclavu gospoda Petra Ja-
hodo, pristava na tukajšnjem dvoru, delal se je
potrti don Juan, kakor bi prvič v svojem življenji
videl Vaclava.

Pri mizi je sedel mej Nino in Lucijo, naj¬
mlajšima cvetkama v venci oskrbnikovih možitve
željnih hčerij, in je imel dovolj prilike izkazovati
se viteza ali nežne plavke na levici ali ognjene
črnke na desnici. Vender njegov pogled je počival
kakor prikovan na krožnikovem robu in se le včasih
dvigal k strogemu predstojniku, ko je ta povpra¬
ševal o žitu, o številu delavcev in sličnih stvareh.

Ali najedenkrat ga je tudi nagovorila oskrb¬
nikova soproga: „A propos, gospod Jahoda, slišala
sem, da bode baje ključarjeva Irena igrala prvo
žensko ulogo v novi igri ?“ — To vprašanje je
spravilo pristava v nemalo zadrego. Zajecljal je za
hip, da je tudi slišal nekaj sličnega.

^Gospodje diletantje neso baš preveč izbirčni",
nadaljevala je ošabna gospa zasmehljivo „Pribod-


79

njič bodo brez dvojbe pograbili pastirjevo Atidulo.
Drugega jim tudi preostalo ne bode. Dvojim, da bo
hotela kaka devojka iz poštene meščanske hiše biti
folija raztrgani princesi ključarjevi. Najmanj pa
smejo upati, da bo katera mojih hčerij kedaj na¬
stopila na odru, kjer bi prišla lahko v slično družbo.
Ako se slučajno snidete z gospodom režiserjem,
povejte mu to!“

Ubogi Jahoda, proti kateremu je bila ost po¬
slednjih besed namerjena, je mirno povesil glavo in
na njegovem obrazu je bila videti vsa muka slabe
vesti.

„To bo krasna junakinja!* nadaljevala je
oskrbnikova soproga zbadljivo fdipiko. „Rada bi jo
videla, ko se bo postavila na visoki koturn gleda¬
liškega patosa, ko se bo predstavila občinstvu v
svojem svinčenem semanjskem krasilu. To bo pre¬
mišljena, čučena igra — ali ni res, gospod Jahoda?
— Vender slišala sem, da so vam odmerili v-ti
mnogo obetajoči predstavi tudi nekako imenitno
ulogo?“

Zadrega pristavova je prikipela do vrhunca.
Zajecljal je naposled, da ulogo gotovo vrne.


80

Jedva sta po obedu odšla z Vaclavom, spre¬
menil se je Jaboda, kakor bi se ga bil s čarobno
palico dotaknil. Najedenkrat se je njegova postava
uzravnala, obraz je dobil včerajšnjo živo barvo, oko
se mu je lesketalo in usta so zašepetala z ironičnim
nasmehom: „Krasna zabava, ali ni res? — Za hip
vas posetim v knjižnici, in tam so več pomeniva. c

Odhitel je na dvorišče. Vaclav ni posebno
hrepenel po zabavi s pristavom, zato je krenil proti
parku in ne v knjižnico.

Ko je dospel v park, segel je v naprsni žep
po grofov dnevnik. Pri tem dotaknil se je predmeta
ki je obrnil hipoma vse njegove razpršene misli v
jeden pravec. Bil je čeveljček, katerega je neznana
devojka ostavila na podstavci sfinge. —

Zdelo se mu je, da se nad čreveljcem svita.

Nedvojbeno je to oni brezbožni čreveljček, kateremu
se je zahotelo dobrodružnega leta k slavi preko
vegastih desak diletantskega gledališča, nedvojbeno
je znanka s sfinge in ključarjeva Irena ista ljubez¬
niva osobica. Ključarjeva Irena! Kako nasprotje v
dveh besedah!

81

V take misli zatopljen korakal je Vaclav po
zarasli stezici, nad katero so tvoriia zelena, cvetoča
drevesa na višku z vejami drugo v drugo spleten
priroden, senčnat obok. Najedenkrat je obstal.

Na uho so mu zazveneli znani glasovi. Po¬
slušal je pazljiveje in kmalu je spoznal glas včeraj¬
šnjega polnočnega obiskovalca. Začul je tudi drug,
jasen, prijeten glas, kakor glas mlade ženske.

Previdno, s tihim korakom je stopal naprej.

Za gosto skupino drevja je sedel na kamenito klo-

pico. Skozi listje je dobro videl na mal, s travo

Porasten prostor. S hrbtom proti njemu obrnjen je

ondu sedel Peter Jahoda — spoznal ga je dobro
po slamniku, lovski suknji in visokih škornjih —
Pa velikem posekanem deblu, pred njim pa je stala
lastnica zgubljenega čeveljčka. ..

Zdaj je imel Vaclav priliko, da mirno motri
v se krasote nežne, poetične prikazni.

„Še nekoliko nazaj", je vskliknil Jahoda z
Pientorskim glasom. „Roko na srce! Tako! In zdaj
začnite: spočetka žepetaje, polagoma glasneje, hi¬
treje, dokler preidete v burni izraz strasti!"

6

82

Devojka je deklamovala. Najedenkrat omahnila
je njena roka od prsij in ljubezniv, zvonek glas
izstopil je iz tesnih bregov, katere mu je odmeril
pedantni učitelj. Ta je sicer začetkoma skušal za¬
vrniti tok njene izvirne deklamacije v meje navad¬
nega diletantskega govora. Prenehajte za hip ! klical
je. To besedo morate posebno poudarjati. Levo
roko zanemarjate. Tu morate uprav šepetati — na
primer: Kakor v spanji šepetajo vršički drevja —
povsod je svetovečerni mir — le časih odmeva z
daljnih polij — zdaj z vzvišenim glasom pesemca
žanjcev in tako dalje. Pozor na to mesto! Polagoma
sežete v nedrije, hipoma izvlečete listino, pogledate
radovedno z izbuljenim okom za-njoj potem jo zmeč¬
kate v roki, znova jo zravnate, znova prečitate in
na to jo najedenkrat raztrgate — tako — tako —
in vržete kosce na tla. Občinstvo mora iz vašega
ravnanja razbrati, kako važna listina je to !

Devojka se je popravljala po njega pouku,
toda Jahoda ie najedenkrat prenehaval govoriti’
Končno je popolnoma umolknil. Sklonivši glavo ?
dlan, gledal jo je nepremično.

83

Tudi nepričakovanemu gledalcu zastaja! je dih.
V blaženem naudušenji poslušal je zvonki njen gla¬
sek, zdaj šepetajoč kakor vetrec v cvetji, zdaj ve¬
selo se vznašajoč kakor pesem škrjancev, zdaj gan¬
ljiv, zdaj ljubezniv, prodahnjen s prvimi žarki go¬
lečih občutkov v nedolžni, plemeniti duši. Občuduje
je gledal prirojeno, živo njeno gibanje, polno lju¬
beznive gracije, v katerem se zrcala niti spomnil
ni. Vlažne oči so se ji bliščale v naudušenji, vsa
njena postava je bila videti, kakor bi se dvigala z
Zemlje, in pisana obleka, katero je zjutraj imenoval
fantastično, bila je zdaj po roki poezije kakor na¬
lašč za njo izbrana.

Vaclav je vprašal samega sebe, stoji-li pred
njim v istini deklica, katero je zjutraj nežni, tiho,
Sanjavo zagledal na hrbtu otožne sfinge?

Ko je končala, sedel je Jahoda še trenotek
kakor okamnel, potem pa je zaploskal kakor besen
z velikima rokama. Kmalu bi bil Vaclav ž njim
Zaploskal.

Devojka je prisedla k njemu na posekano
deblo in vsprejemala s tihim, žalostnim nasmehom
hjegove naudušene pohvale.

6 *

_ 84 _

,, Izvrstno, Irena!“ govoril je. „Niti v snu si
ne bi bil mislil, da imate tako igralno nadarjenost.
Naša stara bo zelena od jeze. Neizmerno jo muči>
da režiser ni razdelil ženskih ulog mej njene hčere.
Pomislite si: sporočiti imam diletantom, da bi se k
njim ne trudili z ulogami! Kakor bi komu iz nas
mogla priti tako obupna misel. Dala mi je tudi
razumeti, da bi jo veselilo, ko bi preprečil pred¬
stavo s tem, da vrnem svojo ulogo. Toda slabo je
računala — povedal sem ji nekaj, da se je ugriz¬
nila v ustno!“

„Ah, gospod Jahoda," rekla je Irena z vzdi¬
hom, vzdramivši se iz mislij. „Kdo ve bom li smela
nastopiti?"

„In kdo bi vam branil!“

„Kdo drugi nego teta ! Že nekaj dni se strašno
jezi, kadarkoli me zagleda z ulogo v roki."

Ah, kaj teta? Obljubim ji ustopnico — jede»
odbornikov pride v kočiji po njo — in konec bo
ugovoru."

„A vi ne veste; kako trdovratna je. Ne veste)
kako naju muči — mene in strica. Glejte, zjutral
sem zgubila čreveljček, in od takrat do obeda usi'

85

palo se mi je na glavo samo zmerjanje in psovanje.
Niti mej obedom ni prenehala. S solzami v očeh
odšla sem od mize. — Ah, gospod čestokrat si že¬
lim, da bi imela velike peroti, in da bi mogla od¬
leteti odtod, kam daleč, jako daleč, kjer bi mogla
Popolnoma po svoji voji živeti, in kjer bi mi tetino
Psovanje kakor neprijeten čmrlj ne šumelo vedno
okrog ušes. Ah tam daleč mej veselimi, ljubezni¬
vimi ljudmi, živeti po svoje, čitati in deklamirati,
hoditi v gledališče!"

„Kdo ve, kaj se še zgodi," pristavil je Ja-
hoda zamišljen in za hip opomnil: „Toda zdaj od¬
pustite, Irena, obljubil sem poset gospodu Vol-
Uemu —“

„Gotovo oni gospod, ki je včeraj prišel.

„Da, iz Prage."

„In kakšen je?" vprašala je Irena boječe.

„No popolnoma pristojen človek. Srednje po¬
stave, svetlih las in brkov, nekoliko razkuštranih,
s čelom navadno zamišljenim, s plemenitim izrazom
ha obrazu ... Z Bogom Irena!"

Stisnil ji je roko, zamahnil s slamnikom in

odšel.

86

Ko je Jahoda odšel, zagledala se je Irena
sanjavo pred se. Stala je nepremično z naravnost
proti Vaclavu obrnenim licem; toda njene rosne,
svitle oči neso prodirale skozi zelene oblačke listja,
nimi pokloni, vrniti vam hočem čreveljček, katerega
ste včeraj na finginem podstavci pozabila, in ka¬
teri mi je ponudil prijetno priliko, da se seznanim
z vami."

Plaho ga pogledavši je vzela malo obutev.
„Hvala, gospod!" zašepetala je, da jo je bilojedva
slišati.

„Ali vas smem prašati, gospodična, v kaki
igri nastopite?" dejal je Vaclav po kratkem pre¬
moru.

Povedala mu je zaglavje igre. Na nadaljna
vprašanja mu je kratko razložila obseg njen. Na-
jedenkrat jo je ustavila prejšnja zadrega. Govorila
je živo o drugih gledaliških komadih, katere je
prečitala, in Vaclav je spoznal, da jih ni bilo malo.

,,Vidim, da ste marljiva čitateljica," opomnil je.
kateri so jo delili od njega, temveč zrle so uprto,
blaženo v kraljestvo lastnih sanj.

87

Ko so potihnili koraki odhajalea v daljavi,
ostavil je Vaclav svoje skrivališče in se ji približal.
Najedenkrat ga je uzrla pred saboj. Nehote je za¬
drhtela, na njenem zardevšem lici in v povešenih
očeh javila se je največja zadrega.

,, Gospodična Irena", rekel je Vaclav s pri¬
jetnim, k zaupanju vzpodbujajočim glasom, „po
»rečnem slučaji postal sem vaš prvi gledalec. Po
skušnji, katero ste baš prestali, prerokovati vam
Utorom brez preroškega daru najkrasnejši uspeh.
Toda prišel nesem, da bi vas nadlegoval z neukret-

„Citam rada. Stric ima zaboj knjig, katere
Otu je daroval pokojni grof Julijan. Često me sam
Vzpodbuja, da čitam. Ali teta me kara, kadar me
Zaloti nad knjigo, hoče, da bi samo vezla in nogo-
Vice pletla , 8  pristavila je z vzdihom.

„Ali sta vam roditelja že umrla?"

„Umrla sta, predno sem ja poznala. Oteč je
Je bil gozdarski uradnik v Šumavi. Nekega večera
so ga baje prinesli na nosilnici v lovsko hišo z
globoko rano pod srcem, v kateri je tičala krogla
tatinskega lovca. Od tistega večera je majka sla-

88

bela in venela, dokler je neso položili poleg soproga.
Mene sirotico je vzel dobri stric k sebi."

„Ako vam ni neljubo, prinesem vam nekaj
svojih knjig.“

„Jako hvaležna vam bom,“ vsklikuila je živo,
toda z zamolklim glasom oziraje se na vse strani
je prestavila: „K nam jih ne smete prinesti, teta

bi me karala. Pošljite jih po Jahodi, ali pa —

„Ali pa —?“ ponavljal je Vaclav željno.

prinesite mi jih sem v park," završila je
boječe, in njeno lice je zagorelo.

Z boječim srcem ozrl se je Vaclav na Ijube-
zniAi obraz s sramožljivo povešenimi trepalnicami,
z novo zadrego v potezah. „In kedaj, kje vas naj¬
dem tu?“

jMakari pri sfingi — jutri zjutraj," zašepe¬
tala je, da jo je bilo zopet jedva slišati.

IV.

Na večer istega dne je čital Vaclav v visoki
postelji pod teško, z zlatimi podobami nekakih fan-
tastiških živalij prepreženo odejo, dalje zapiske
grofa Julijana. Obstajali so iz večjih in manjih od-

89

stavkov, pisanih čim dalje nagleje in malomarneje,
mnogokrat po daljših časovnih premorih.

S čim me je navezala na-se? — začenjal je
prvi. — Pregledoval sem danes album list za li¬
stom, od velečastue glave sestričine Melanije z onim
briljantnim ognjem v laseh in z ono ponosno ari¬
stokratsko zavestjo v oku do lahkega zefirja, čegar
Terpsihori posvečeno uožico sem dvignil lani na
svoj viteški ščit, — in zataknil sem spono, pre¬
pričan, da na nobenem iz teh slik ni niti sledu ne¬
navadne čarobe, kakeršna je razprostrta po licih
Karlove Julije. Nje ne bi uvrstil v to zbirko, bila
bi mej njimi kakor poročena, sveža gozdna cvetka
V umetni plesni kiti. Kaka neiskana, prirojena dra-
žest v vsakem njenem gibanji! Kaka otroška, ne¬
premagljiva veselost v njenem nasmehu ! Njena duša
je čista in prozorna in vender bliščeča in ostro
omejena kakor kristal in kakor v njem odseva se
v nji ves svet v ljubeznih, mavričnih barvah.

Na pol otrok je Vidno je odrastla v tesnem
obzorji in v to, kar mi imenujemo svet, pogledala
je doslej samo skrivaj. In vender, kako se zanima
za poročila o neznanih radostih, kako veselo je pri-

90

Btopna žarkom onega neznanega, žgočega solnca, v
katerih bi se stoprav razcvela v svoji popolni, ča¬
robni krasoti in — morda zvenela . . .

Često jej slikam oni drugi, doslej nepoznani
svet. V takih slučajih postanem čudovito zgovoren,
jedva da se ne opajam svojih lastnih besed. Pozorno
posluša, usta ji drhte, v daljavo uprto oko ji žari,
in drobni prstki pukajo mrzlično listek za listkom
iz nedolžnega, ljubljenega cveta. Ko sedevam tako,
sklonjen k njenemu ušesu, in v neizrecnem razkošji
motrim, kako se o mojih besedah dvigajo in nižajo
nežni valovi njenih prsij, zdi se mi vedno, da sem
podoben demonu divne gruzinske povesti, ko je še¬
petal sladki, grešni svoj nauk v uho speče knjeginje.

Ali naj obnovim žarno razkritje, čegar sled je
izginil na beli njeni roki? Njegovega pomena ni
razumela. Trenotek je morda premišljevala, potem
se je umirila in pozabila. Ali naj postanem gad v
tem zakonskem raji?

Smšly mi je uganka. Časih ozrši se po njem,
vidim njegov pogled z divjim izrazom, kakor da ga
razžiga ogenj sovraštva in jeze, na mene uprt; ali
takoj si z dlanjo pogladi gube na čelu in ko mu

91

omahne roka z obraza, gleda na-me dvojica mirnih,
malomarnih, časih celo ljubeznivih očij. Običajno je
tih, mrk kakor poprej.

Polagoma prodiram v tajnosti njegovega živ¬
ljenja. Morebiti mu činim krivico, toda jedna misel
mi se neodbitno usiljuje in zajema slednji dan novih
sil iz različnih znamenj in prikazni) — misel, da je
agent neke revolucijske stranke. Na vse
strani sveta pošilja pisma, tajuo potuje iz neznanih
namenov, časih sprejema posete iz tujine, jako
sumnjive posete. Na vsak način tiči za njegovim
mračnim čelom neki divji političen program. Videti
je tudi, da mu vrnitev v domovino zabranjuje pro-

zaiški angelj z gorečim mečem.

* *

*

Danes sem naročil Jakobu, da pripravi najino
prtljago. Ko pa je pritegnil zadnji jermen, naročil
sem mu, da uredi vse, kakor je bilo poprej. Osta¬
nem! Res ne vem, kako se mi je porodila misel,
da bi ostavil bojišče, na kojem sem že skoro gospod.

Zdaj vem natanko, da ji nesem malovažen.
Vem, da me gleda njeno oko z drugim izrazom,
kakor Karla, kadar se vrača s poučevanja.

92

Kaj me zadržuje, da ne bi iztegnil roke po
cvetki, katera se sama obrača k meni, da bi se ne
opojil blaženosti, po kateri sem tako dolgo željno
koprnel? Morda spoštovanje do svete zveze, ki jo
veže na druzega? Pa! Ljubezen takega kroja je
dovoljena strast našega stanu, kakor slabost za hrte
in konje, za lov in igro. Ali me morda zadržuje
Karlova oseba? Saj je sam na pol kriv. Čemu stoj 1
tako hladen in nem poleg naju, ko si čitava v očeh
goreča priznavanja ljubezni, čemu naju pušča sama,
čemu ostaja s hrbtom k nama obrnjen, kadar ji
stiskam ubogljivo roko?

Divne, divne misli mi vrše po glavi. Zdi se,
da živi Karol v potrebi, da napenja vse moči, da
bi zavrl sili pristop v svoj tihi dom. Teško ponočno
delo polaga mu dan na dan temnejše sence pod
ponosne obrvi, ostrejšo potezo melanholije okrog
ust; vidno hujša in neka glodajoča skrb zbira nje¬
govo čelo v premnoge navpične gube. Poleg tega
krasi svojo ženico na zapravljiv način, skoro vsak
dan ji prinese dragoceno krasilo za lase, na ramo,
na prsi.

93

Divne misli mi vrše po glavi. Plebejska čast
ima širše, manj trdne meje nego naša, sila je iz¬
vrstna sofistka in za nenavadnimi bitji se često

skriva nravnostna malovrednost.

* *

*

Svečano preklicujem, kar sem pisal proti Karlu.
Poslal mi je poziv na dvoboj. Tu leži pred manoj
črno na belem: „Jutri mej deveto in deseto zjutraj
pričakoval vas bom v samostanskih razvalinah na
otoku. Poravnala bodeva tam sama znano vam
stvar. “

Evo uzroke temu pozivu. Danes rano posetil
sem Julijo. Sedela je sama v sobi pri oknu. Po¬
vedala mi je, da se je njen soprog podal na jedno
iz svojih skrivnostnih poti j in da se gotovo pred
večerom ne vrne. Trenotek sva si stala molče na¬
sproti. Ona je bila s hrbtom obrnena proti oknu,
čegar zeleni, živi zastori so se s konci jasnega
listja dotikali njenih kodrov. S tresočo se roko
oprla se je ob novo pobeljeni zidek. Jaz motril sem
ne daleč pred njo s koprnečim očesom vitko po¬
stavo, dvigajoče se prsi in ljubeznivi, skloneni obraz
z lahko senco okrog ust ter na zaprtih trepalnicah,

94

ki so bile videti, kakor bi bile prebdele noč sluteč
blizek, odločilen trenutek. Začel sem govoriti o
stvareh, katere sva si bila doslej samo s pogledi
razkrivala, začetkoma tiho in počasi, potem z ra¬
stočo strastjo, dokler nesem naposled kakor blazen
zbok ljubezni razkril svoje čustvo z nebrojnimi go¬
rečimi poljubi na njeni roki, čelu, lici, očeh, ustah.
Vsa se je tresla v mojem naročji, zastirala si z
ročico obraz, toda sveža, drobna usta so bila na
milost in nemilost dana mojim strastnim poljubom,
in videl sem trepetajoči žar blaženosti pod do po¬
lovice povešenimi trepalnicami.

Najedenkrat je polahno izmaknila drugo svojo
roko iz moje, zakrila si z obema obraz in zaihtela :
„Ah Bog, moj Bog “ Morda se je spomnila Karla.
Slučajno ozrl sem se tisti hip proti oknu, in moji
roki sta hipoma omahnili od dražestne postave. Za¬
gledal sem Karla, ne morda, kakor ona, v duhu,
temveč v resnici, ne daleč pred saboj, kako je gle¬
dal z vrta skozi odprto oko. Moj Bog, kakšen po¬
gled! Ves ogenj ljubosumnosti švigal je na mene
iz njegovih divjih, besnih pogledov, modri ustni sta
bili krčevito zaprti, stisnena pet mu je ležala na

95

prsih. Zdaj ni bil strašni izraz njegovega obraza
Stvor moje domišljije, kakor takrat v samostanskih
razvalinah.

Trenotek me je tako gledal, potem se je od¬
daljil od okna. Julija ga ni opazila, stala je namreč
Še vedno s hrbtom proti oknu obrnena zakrivajoč
si obraz z rokama. Kmalu je ustopil SmSly v sobo.
Ko ga je zagledala Julija mej vrati zadrhtela je od
nog do glave, usta so se ji zganila kakor v za¬
molkel vsklik, obraz ji je naglo rdel in bledel. Toda
on se ni ozrl na njo, zamahnil je z roko, ponosno
dvignil glavo in usta so mu ostala nema.

Glej, ta list je spregovoril mesto nemih, mol¬
čečih ust. Verujem mu, in šel bom tjk brez priče.
Zdaj so stvari v tiru, po katerem bodo z bliskovito
brzino švignile naprej; jutri zgrudim se na koncu
te poti bodisi v naročje Julijino, ali z razbito lo¬
banjo na grob mladega, nesrečnega meniha.

* *

*

Moj Bog, kakov prevrat! Ko sem zjutraj na¬
bijal ta samokresa, mislil sem, da spuščam vanj
belo in črno krogljo svoje usode. In evo, odločilo
se je brez njiju !

96

Ustopivši v cerkvene razvaline, ugledal sem
Karla sedečega na grobn novica. Glava je bila sklo¬
njena v dlan desne reke, katere laket je počivala
na kolenu. Sedeč tako nepremično na kameniti z
mahom porasteni plošči, sredi suhih kit in vencev,
kateri je bila sveže in duhteče sem položila Julija,
združeval je v svoji podobi otožno zamišljenost sli¬
kovitih razvalin.

Ko sem pristopil bliže, dvignil je obraz z
dlani. Obraz mu je bil bledši nego sicer; temne
na pol odprte oči zagledale so se bolestno zamiš¬
ljeno, kakor v snu v mene. Nekaj časa je tako
gledal, potem po se naglo dvignil, pogladil si z
dlanjo čelo in mi šel nasproti. Njegovo obličje po¬
stalo je ravnodušno in le slabi, krčeviti pogibi ust
so pričali o notranji razburjenosti.

„Hvala vam, da ste prišli, “ zašepetal je.

Podal sem mu brez okolišev odprti zabojček,
v čegar krvavordečem baržunu sta se lesketala dva
jednaka samokresa. ^Izberite si jednega,“ rekel sem
s hladnokrvno dvorljivostjo, „ali ste morda izvolili
drugo orožje? 8

97

Presenečen je pogledal na smrtno dvojico,
potem pa je odmahal z roko. „Spravite si ja za
cenejšo tarčo, gospod grofi" odgovoril je s trpkim
nasmehom. „Čudite se, da poznam tajnost vašega
stanu? S časom vam bo vse jasno. Mej tem pa
znajte, da hranim svojo krv za plemenitejše stvari,
nego je ljubezen žensko. In kaj bi dosegel z vašo
smrtjo? Ali bi se morda ne dvigal vaš duh ožarjen
z mučeniško glorijo vedno mej manoj in onim ra¬
jem, iz katerega ste me za živa izgnali?"

„Ali sem zato tu, da poslušam vaša očitanja?"
segel sem mu v besedo.

„Nikakor, gospod!" odgovoril je čudovito
mirno. „Zato ste tu, da vsprejmete iz mojih rok
biser, brez katerega postanem najrevnejši berač na
svetu. Od tega hipa je moja Julija popolnoma
vaša, niti moja senca se ne pokaže več na njeno
pot."

„Kaj pravite?" vzkliknil sem nehote. „Ju¬
lija —“

„Vaša je, popolnoma vaša," potrdil je Smšly,
sedaje zopet na gomilo in pokazuje mi z roko, naj

7

98

prisedem. „Poslušajte me tako mimo, kakor bom
jaz govoril. Poznali ste deloma moje misli in pre¬
tirane nazore, kakor jih imenuje vaše nazivoslovje.
Toda, gospod večji grešnik sem, kakor si mislite. Teb
nazorov nimam samo na jeziku, temveč v vsakem
živci: po njih se ravnam pri vsakem koraku, izva¬
jam jih do skrajne doslednosti, ako bi mi tudi srce
pri tem krvavelo. Za nje hočem delovati in trpeti,
živeti in pasti, naj mi svet potisne za to na glava
lovorov venec ali norčevo čepico S tega stališča
sodite moje ravnanje. Rekel sem samemu sebi: Ako
se unameta mož in žena drug za druzega v vroči
naklonjenosti in v širnem svetu ne vidita nič bolj
zaželenega nego sebe: podasta naj si roki in ko¬
rakata skupno. Toda kadar ljubezen ugasne, kadar
se naklonjenost spremeni v sovraštvo — naj nihče
iz njiju šiloma ne zadržuje roke drugega. Saj ni
nihče imetek, suženj drugega, saj ja ne veže drugo
nego vzajemna ljubezen. Nihče nima pravice, da bi
ja navezal drugega na drugega z drugo vezjo, da
bi ja prikoval z neprelomno spono, da bi drug dru¬
gega s svojim sovraštvom in ljubeznijo mučila do
groba. S tako vezjo Julije nisem navezal na-se.“

99

»Kako?! 8  vzkliknil sem prestrašen. »Julija ni
vaša žena? 8

»Bila je moja žena“, odgovoril je Smšly z
globokim vzdihom. »Toda najinih rok ni združil niti
zakon niti duhovnikova beseda. V krasni, zvezdnati
noči, napojeni z jasminovo vonjavo, sklenila sva
drug k drugemu glavi in jaz sem zašepetal: Julika,
ali hočeš iti z manoj po svetu, ali hočeš z manoj
prenašati prijaznost in sovraštvo usode, ali hočeš
postati moja žena po jedinem zakonu ljubezni brez
obredov in nepotrebnih obljub? Ona je samo za¬
šepetala: Ljubiti te hočem — in besedo »večno 8
zadušil sem z vročim poljubom na njena usta. Taka
je bila najina poroka. Sledili so časi sreče, katere
priča ste bili. Slepil sem se z blaženo nado, da
bode trajala večno. Toda zdaj vidim, da je čutila
za-me samo hvaležnost, spoštovanje, gorečo naklo¬
njenost — vi ste prvi raznetili v njenem srci pla¬
men druge, strastne ljubezni! Prosta je, popolnoma
prosta, ide naj torej za glasom svojega srca. Upe-
Ijali jo bodete v nov svet, v svet bleska in šuma,
nepričakovanih razkošij: tam naj se prosto in smelo
razpneta kristalni peroti angeljske nje duše, naj se

7 *

100

v njih s tisočerimi čarobnimi odsevi zablišči svit
tega sveta, s kakeršnim je nisem mogel nikdar ob¬
dati. Ali prosim, zaklinjam vas: ljubite jo in ako
ugasne vaša zdanja ljubezen, ljubite jo vsaj z bra¬
tovsko ljubeznijo. Moje oči bodo vedno uprte v da¬
ljavo, moje uho bo bistro poslušalo, moj duh jo bo
večno obletaval. Nai bo tisoč milj mej nami, o
prvem vzdihu njene ranjene duše stal bom kakor
pekoča vest pred vami in vas spomnil svete, ob¬
ljube, kakeršno čitam zdaj v vaših očeh. Ne ostavite
je! Razven mene ni imela doslej nikogar na svetu!
Naj vam vaši predsodki branijo, da jo postavite
poleg sebe: bodite ji ljubimec, brat, prijatelj!*

O poslednjih besedah je ustal z gomile in z
desnico v slovo zamahnivši naglo ostavil razvaline.

Ko sem vračajoč se v mesto z nestrpno roko
odprl duri znanega vrtca, zagledal sem na oknu,
v gostem venci trsja nad vrsto različnih cvetlic
sklonjeno glavico solzeče se Julije. Pristopil sem
k oknu. Ihteč se mi je podala listek z nastopno
vsebino;

»Draga Julija! Zahvaljujem te na vsakem lju¬
beznivem pogledu, na vsakem stisku roke, na vsa-

101

kem poljubu. Polagam ti neveneče cvetje mej liste
svojega spomina. Bodi srečna ž njim. Idem za
zadačo, o kateri sem ti čestokrat pripovedoval.
Tvoj Karol. “

* *

*

Vozila sva se po boulevardih, posetila gleda¬
lišče. V očeh vseh sem čital občudovanje in zavist.
Za Boga, ne bajni soliterji, ki so se bliskali v njenih
kodrih, niti dragocene naušnice, katerih nebrojni
biserji so se kakor iskrice žarili in trepetali o vsa¬
kem kretu nestalne glave, niti drobno kamenje
krasne pahljače, katero je igrajoča se roka hipoma
odpirala in zbirala v žareče sozvezdje, vso to je ni
delalo predmet občnega občudovanja, temveč lju¬
beznivi, nežni obrazek z otroško veselostjo, na ka¬
terem ni bilo videti niti slutnje 'o lastni krasoti,
niti o vsem bliščečem, okrog njega razobešenem
krasu.

Ko sva se vrnila v prijazni budoar, kako za¬
ničljivo je takrat odložila pahljačo na baržunasto
zofo, kako naglo je snela soliterje iz las, zapestnice
z rok in s kako preprosto, otroško udanostjo stis-

102

nila se je k meni! „Ah, kako rada sem zopet sama
s taboj,“ šepetala je. „Kako rada bi šla s taboj
daleč, daleč odtod, na kak pozabljen otok, kjer ne
bi imela niti svile, niti zlata, niti biserov, niti dra-
gocenostij, ničesar, ničesar, samo tvojo ljubezen!“

*  *

*

Bil sem pri Cezarini. Kako veličastna postava,
kako čelo, kake oči! Kako duhovit je njen govor,
kako izvrstni njeni dovtipi, kako rožno, genijaluo
lahkomišljeno njeno nazirauje življenja!

Pri biserih šampanjca spomnil sem se Julijinih
solz. Ali morem za nje! Ali je ne obdajam z vsem,
kar more razveseliti oko in srce žensko?

Živio šampanjec ! Kakor Venera stopa razkošje
življenja iž njegove pene.

* *

*

Oblačno nebo. Žolto listje pada z drevja. V ti
sivi obleki mi najbolj ugajaš, rodni kraj, šumeči
govor listja je najprijetnejši mojemu sluhu. Tako
sva si podobna. Proč so najini cveti in spevi, sve-
žest in sila. Tu sedim, mrk samotar, v otožnem

103

gradu svojih dedov, mej knjigami in se zaprejam
kakor pajek globlje in globlje v zamotano prejo
Svojih mislij.

Zapisati hočem poslednje neveselo poglavje svoje
mladosti. Cezarini sem žrtoval Julijo. Revica očitala
mi je s početka samo s solzami in vzdihi ter s spre-
meno dan na dan vidnejšo, naposled je pregovoula.
Odgovoril sem ji v razburjenosti s surovimi, biez-
ozirnimi besedami, iz katerih je morala spoznati,
da ni več kraljica mojega srca. Dan na to ostavila
je na skrivnem za vedno sobe, v katerih sera jo
s tolikim razkošjem obdal, ne vzemši saboj nijed-
nega iz biserjev, nijedne dragocenosti, s katerimi
sem jo tako bogato obdaroval, ostavila jih je v
preprosti obleki iz švicarske samote in iginila brez
sledu v morji Pariških hiš Pozabil sem je v na¬
ročji zapeljive Cezarine in njenih naslednjič, pri
bisernem šampanjci, v vrtinci uživanja.

Izpil sem že čašo razkošja do dua, njena vse¬
bina mi je zagrenela. Vedno gosteje so postajali
črni trenotki, ko se mi je gnjusil ples, šampanjec,
nasmeh sirene, ko se mi je gnusil ves šuinni Pariz
in mi je duh hrepenel za mirom velikega gradu.

104

Še druga okoliščina me je spodbujala, da se vrnem.
Rdeče strašilo se je jelo kazati na obzorji Pari¬
škega življenja. Za rana videli so se velikanski šču¬
vajoči plakati po mestnih oglih, divje postave v
jopičih pojavljale so se na bulevardik, širile so se
vesti o delavskih shodih, pozivih in barikadah. Tu
mi v dan prve krvave praske upornikov z vojaki
vroči neznan mož zapeeačen list. Odprši pismo pre-
čital sem nastopne besede: „Umirajoč prosim vas
poseta iz važnega uzroka. Karol Smžly.“ Nazna¬
njene so bile ulice, hišna številka, nadstropje.

Kakor iz jasnega je treščilo v mene. Naje-
denkrat prikazali so se v mojih mislih ljubezniva
postava Julijina, ponosni Karol, z vinsifo trto oven¬
čana hišica, samostanske razvaline na otoku. Hitel
sem v naznanjeno stanovanje. V nizki, tesni man-
zardi zagledal sem dve revni postelji: na jedni je
ležal Smžty z belim, okrvavljenim robcem okrog
glave, z upalim okom, s smrtno bledostjo na obrazu;
na mizici poleg postelje je ležal velikanski, s krvjo
poškropljen meč. Na drugi je sedala v siromašni
obleki suha, zmrzujoča ženska z izmučenim obrazom,
nezdravo belo a še vedno prozorno poltjo, z očmi

105

brez leska, polnimi solz Iž njenih še vedno dra¬
žestnih potez prepoznal sem Julijo. V naročji je
imela skrbno v grobo, volneno ruto zavito dete. Ko
sem ustopil, uzravnaval je umirajoči s silo vrhni
del telesa, oči njegove so obstale na meni z nad-
prirodnim leskom in iz ust so se mu začule besede:
»Pomni dane obljube, tu je Julija — tvoj otrok!
Umiram za — za —Hohnjaje  zgrudil se je nazaj,
roka mu je omahnila s postelje in suhi, koščeni
njeni prsti dotikali so se mečevega ročaja. Ne vem,
ako je še videl, kako sem vzel otroka v naročje,
kako sem poljubil ihtečo Julijo na belo čelo; ko
sem se obrnil k njemu, ležal je pred manoj mrtvec
z nekim nenavadnim, slavnim izrazom na obrazu.

Vračal sem se z Julijo in malo Ireno iz Pa¬
riza. Na željo bolne majke krenil sem v znano švi¬
carsko mestece. Toda dospela ni" tijk živa; z gas-
nočim okom zagledala je samo njega cerkveni stolp,
ki se je lesketal v solnčnih žarkih, in katerega so
obletavale jate črnih ptic. Na njeno željo pokopal
sem jo na otoku v samostanskih razvalinah poleg
groba novica. Ko sem vozil oblačnega dopoludne
ovenčano rake v, in je gondoljer Italijan žalostno s

106

povešeno glavo potapljal veslo v sivo vodo : zdelo
se mi je, kakor bi neko tretje, nevidno bitje sedelo
na ladijinem robu, kakor bi duh Karlov spremljal
v grob svojo ljubljeno Julijo. —

S tem so završevali zapiski grofa Julijana.

V.

Grofovi zapiski oddali so ljubeznivo postavo
vratarjeve Irene s tajinstvenim romantiškim svitom,
kateri jo je Vaclavu tem zanimejšo Sinil. Skoro ni
bilo dvojbe, da se je ta deklica razcvela iz onega
popka, katerega je grof Julijan pritisnil v Pariški
manzardi na prsi. Povest o gozdnem uradniku,
kroglja tatinskega lovca in od žalosti umrša žena
so bile vidno gola izmišljotina, ki naj bi pred sve¬
tom zakrila pravo pokolenje Irenino. Da bi se po¬
polnoma prepričal, poklical je nekega dne ključarja
v sebi v knjižnico, češ, da potrebuje pomočnika, ki
naj bi mu pomagal knjige prenašati.

Mej prenašanjem vprašal je Vaclav, kakor
slučajno: „Ali ste tudi služili pokojnega grofa Ju¬
lijana?*

107

Pomočnik njegov je nekolikrat brezuspešno
Pomigal z usti, potem pa zajecljal: „Seveda, se¬
veda."

„Ključar?"

„Strežaj.“

„Vam je Jakob ime, al ni res?“

„Jakob Foltyn.“

„Ali ste spremljali grofa na povratku iz Pa¬
riza, ko je vzel s saboj bolno Julijo in malo
Ireno?"

Odgovor je bilo silno presenečenje. Celo na¬
ročje obsežnih, debelo vezanih knjig, katere je Fol-
tyn baš nesel, ležalo je v neredu pred njim na
tleh; on pa je stal nad njimi s povešanirna rokama
in z nenaravno izbuljenimi očmi.

Stoprav, ko mu je Vaclav s kratkimi bese¬
dami razjasnil, na kakšen način je vse izvedel, ko
ga je zagotovil, da z nijedno besedico ničesar ne
izda, zavedel se je Jakob in pečat tajnosti izginjal
je ž njegovih molčečih ust. Potrdil je vse slutnje
Vaclavove, povedal mu je, da je Irena v istini hči
grofa Julijana, da mu jo je on po Julijini smrti
izročil z naročilom, naj jo izdaja za otroka svojega

108

brata, da mu je obljubil povišanje v službi in otroku
sijajno bodočnost, da je pa najedenkrat brez opo¬
roke umrl in da je on — Jakob — kmalu potem
postal ključar in soprog. O poslednji besedi je glo¬
boko vzdihnil. —

Vaclav shajal se je češče v parku z Ir eno. Dan
na dan nahajal je nove čarobe na tej tihi po¬
mladni cvetki, katera se je vedno zaupljiveje vedla
napram njemu, katera mu je vedno raje odpirala
krasni, z najčiščo roso poezije porošeni kelih svoje
plemenite duše: čudil se je njenim natančnim sod¬
bam, živi fantaziji, bistroumnosti, nežnosti in glo¬
bokosti občutkov in nekemu neobičajnemu, visokemu
pravcu, kateri je nosil njeno ljubezno bitje na krilih
naudušenja, čegar znak ji je blestel na čelu ter
jo ločil od vsakdanje okolice, kakor zvezda princeso
v bajki.

Nekega dne prejel je Vaclav važno pismo.
Prijatelj preskrbel mu je mesto, s katerim so bile
spolnjene njegove najsrčnejše, najsmelejše želje:
mesto mirno, stalno, s sicer ne Bijajno plačo, toda
zadostno, da si ustanovi skromno, srečno ognjišče.

109

Na večer istega dne šel je Vaclav z bijočim
srcem v park. Našel je ondu Ireno sedečo na sfin¬
ginem podstavci s knjigo v roki. Odpalo, belo cvetje
Viselo je semtertjč, v njenih svitlih kodrih, ležalo v
odprti knjigi. Bil je krasen, dišeč, topel večer pozne
pomladi. Prisedel je k nji, gledal je dolgo molče v
Ojeno krasno, sanjavo lice. Ko pa mu je večerni
Somrak popolnoma zagrnil, da ni bilo videti drugega,
nego obrise glavice in roke, katera jo je podpirala,
prijel jo je za drugo roko in ji vse razkril. Vprašal
jo je z drhtečim glasom, hoče-li biti njegova žena,
hoče-li zanetiti plamen neminljive blaženosti na og¬
njišči skromnega njegovega doma.

Odgovorila ni. Roka njena tresla se je v nje¬
govi, izmaknila se je ter zakrila povešeni obraz.
Samo vzdihi njeni so bili slišati Končno je spustila
roki v naročje in zašepetala: ,,Jutri, jutri vam od¬
govorim. “ —

Vaclav ni mogel zaspati. Šel je v knjižnico,
sedel ondu na star stol in listal pri svitu starožitne
svetilke v knjigah, katere je vzel s police. Nič več
strašnega ni imel zanj ta kraj, nič groznega misel,
da se v tihi polnoči morda dviga nad njim duh po-

110

kojnega grofa: saj je bil pokojnik oteč njegove
ljubimke, morda bodoče žene.

Odprši jedno knjig uzrl je v nji zavoj popirja
zvito s kitico svitlib, mehkih las. Radovedno je
odstranil čudno vez in odvil dve ormeneli pismi; ?
prvem je bilo pisano:

Jedina draga hčerka moja!

Prah in pepel bom že, ko razviješ z dragimi
prsti ta mrtvi pozdrav svojega otca. Bodi zdrava,
bodi srečna, hčerka moja! Hčerka moje jedine lju¬
bezni, hčerka mojega greha! Nepričakovana smrt
mi je ugrabila tvojo majko, predno sem jo mogel
pred svetom storiti svojo ženo : svet ti ne bo pri¬
voščil mojega imena, toda mojega otčevskeea bla¬
goslova ne more ti vzeti! Blagoslavljam te: bodi
krasna, dobra, plemenita, kakor tvoja mati! Blago¬
slavljam te : bodi srečnejša, nego ona! Blagosljavjafll
te: dvigaj se, kakor zvezda nad svetom, ako tudi
ne potomka mojega rodu, temveč žareč biser, v
katerem je združena vsa krasota in svitloba, ki je
izginila iz beduega oklepa mojega duha !

Julijan Orlickjt.

111

4

Drugi list je bila pravilna in veljavna opo¬
roka, s katero je ostavljal grof Julijan svoji neza¬
konski hčeri Ireni veliko posestvo, katero je ne¬
davno kupil, in znatno vsoto novcev.

Iz teh listov je bilo videti, da je grof Julijan
slutil bližnjo smrt, a da ga je ona prej zalotila,
nego je mogel nadaljne korake glede na oporoko
storiti.

Drugi dan se je srečal Vaclav z otožno za¬
mišljeno Ireno na navadnem mestu v parku Toda
predno ga je mogla nagovoriti, podal ji je dnevnik
in zavoj popirja, obvezan s kitico svitlih las, las
Julijinih. „Predno mi odgovorite, prečitajte to!“ rekel
je in naglo odšel.

Nastopna dva dni se ni sestal z Ireno. Tretji
dan je bila gledališka predstava diletantov v mestu.
Ko je ustopil v prostore, polne "raznega občinstva,
naznanjal je baš režišer, da je gospod Jahoda v
poslednjem hipu vrnil ulogo, da jo je moral naglo
drug igralec prevzeti in da prosi radi tega milostne
Sodbe. Kmalu potem je nastopila Irena. V tesnem
prostoru je nastalo čudno vrvenje in šumenje; pi¬
sana peresa iu jednake pahljače nagibale so se

112

t

druga k drugi, in krasna ter nekrasna usta so še-
petaje nemilostno kritizirala ljubeznivo prikazen
ključarjeve princese: kako beraški so drobni čre-
veljci z rožico obledelih pentelj, kako ponošene zlate
rese, kako slabo ji pristoja bela roža v laseh, kako
je bleda, kako se trese! A ko jo Irena pogumno,
z žarečim okom stopila naprej, ko se je začul po
dvorani njen prijetni, zvonki glas, umolklo je še¬
petanje mater, dih je občinstvu zastajal in pogledi
vseh so motrili vsako kretanje mlade umetnice.

Dospela je do besed, katerih jo je stari don
Juan tako ognjevito učil, do besed, ko je imela
raztrgati važno listino; bela njena ročica je segla v
nedrije. Tu je planil Vaclav po konci, iztegnil je
roki proti prizorišču, zamolkli njegov krik razlegal
se je v grobni tišini, da so se vsi ozrli nanj. Irena
je baš z ognjenim očesom trgala na kosce, na drobne
kosce oporoko grofa Julijana !

Ko se je o burnem, naudušenem ploskanji za¬
vesa zastrla, pohitel je Vaclav na oder. Našel je
ondu Ireno pri oknu. Slabo jo je obsevala brleča
gledališka svetilnica.

113

„Irena, kaj ste storili?" vprašal jo je zamol¬
klim glasom.

„Ab, gospod VoIn^“, odgovorila je „zdaj go¬
vorim z vami lahko brez okolišev. Pregnala sem
prikazen bogatstva, ki se je za hip postavila mej
naju. Jako me boli, da vam ne morem na vprašanje
v parku odgovoriti po vaši želji. Dober, plemenit
mož ste, odkritosrčno vas spoštujem, iz dna duše
si želim, da mi ostanete prijatelj, toda svoje roke
vam ne morem dati, ne osrečila bi vas. Drug, drug
poklic čutim v sebi! Podedovala nesem otčevega
imena, podedovati nečem niti njegovega bogatstva;
kaj je pomagalo vse razkošje in ves lesk moji
ubogi, nesrečni majki?! Verno in pobožno hočem
spoštovati jedini del njegove oporoke: ono krasoto
in svitlobo, katero čutim dedščino njegovo v sebi,
ti hočem posvetiti vse svoje življenje. Za zvezdo
umestnosti hočem iti. Strijc je že odobril moj namen,
da usilil mi je vsoto, katero je prihranil od prispev¬
kov mojega otca za mojo prvo odgojo. Teta me rada
odpušča.

* *

*

8

114

Dve nenavadno voliki in rudeči roki, ki so po
neskromnih svojih silah pripomagale k slavlji prve
velikomestne igralke, obrnile so nase pozornost ob¬
činstva v prizemlji. Mej aktom pristopil je k lastniku
teh dragocenih rok neki gospod in se dotaknil nje¬
gove rame.

„Ah, gospod Volny“, vskliknil je Peter Ja-
hoda, kajti njegovi sta bili omenjeni roki. „Pozdrav¬
ljeni ! Ah kako okrevam, ako se morem jedenkrat
po dolgem času pripeljati sem, da vidim njeno moj-
stersko igro. In vidite, prvi temelj njeni umet¬
nosti položil sem jaz. Kako izvrstno je igrala!"

„Kakor 'vselej", odgovoril je Volny. „Toda
povejte, kako se vam godi!"

„0, izvrstno! Postal sem oskrbnik!"

„In vaše dostojanstvo?"

„ Premagano stališče. Zet sem našega starega".

Lejte si! In katero iz njegovih hčerk ste se
izvolili ?“

„ Najstarejšo, gospod, najstarejšo. Storil sem
tako stari na voljo. In vi?"

„Jaz sem se ravnal po svčtu svetega Pavla."

Božična povest.


Ruski spisal M. Bojan; preložil I. J. Štefanov.

(Ponatis iz ,,Slovenskega Naroda".)
' '

V Ljubljani.

Samozaložba. — Natisnila „Narodna Tiskarna".

Po prvih dnevih predbožičnega posta nastopil
je naposled že dolgo zaželeni mraz. Sveži in hladni
Veter razgnal je neznosne, leno se plazeče megle
meseca novembra; zemljina površina, dežjem in ta¬
jajočim se snegom dovoljno napojena, postala je
nakrat trda in malo jezero, ležeče ne daleč od
mesta N., pokrilo se je kar čez noč z debelo ledeno
skorjo. Marsikateri mladenič je na svoji, za božične
praznike že davno izgotovljeni vošilni vizitnici napisal
željo: „Nove drsanke!“ —

Dr. Rihard Holman se je jednako drugim
meščanom razveselil, da je nastopil suh zimski čas;
po neprestano mokrotnem vremenu preteklih tednov
pokazale so se različne bolezni v mestu in javne
bolnice bile so prenapolnjene z bolniki, kar je pro-
Uzročilo ne malo solz mej prebivalci. Holman, ne¬
davno imenovan zdravnikom za jedno mestnih bolnic,
prebiti je moral radi obilnega opravka nekoliko
težavnih tednov; v svojem človekoljubnem srci je

9 *

118

našel za uspešno delovauje zadostilno pohvalo, do-
čim je zmatral svoje neuspehe pri bolnikih za pre-
skušnje od zgoraj.

Bil je jasen, mrzel večer; zahajajoče solnce
pošiljalo je zadnje žarke na zimsko-krasno pokra¬
jino. Vesela in gibka mladina rudečih lic vračajoča
se domov, srečavala je doktorja; na videz nekoliko
utrujene noge in na rokah viseče drsanke bile so
dokazom, da jej je pretekel popoludanski čas v pre-
prijetni zabavi. Drsališče, prirejeno na malem je¬
zeru blizu mesta, bilo je že malo da ne prazno;
popoludanska kava zvabila je skoro vse občinstvo
od prijetne zabave in le še posamični drsalci bili
so videti na ledu. —

Na bregu jezera sprehajala se je že precej
poštama, krasno oblečena gospa, ljubeče in skrbnim
očesom motreča mlado gospodičino, katera je *ve-
like kolobare“ delajoč prav umetno gracijozno švi¬
gala sem ter tja po gladkem jezernem površji in
kimajoč s svojo ljubko glavieo ter z rokami po-
ljubke pošiljajoč skušala pomiriti nestrpnost svoje
skrbne mamice. Nekoliko proč od brega, na veliki
cesti, prepeljaval je v krasno kočijo uprežene čile

119

konje lepo zraščen z medvedjim kožuhom odet ko-,
čijaž in poleg voza teptal je livriran sluga skušaje
si ogreti od mraza otrpele ude.

Riharda je močno razveselila mirna, krasna
zimska narava in to tem bolj, ker mu njega opravki
v  zadnjih dneh niso dopuščali niti minute prostega
časa za sprehajanje. Že davno se je bil namenil,
obiskati jezero, živo ga spominjajoče veselih mlade¬
niških let, katera je preživel tu v mestu, bivši
dijak četrtega razreda, takrat, ko je še živel in
zanj skrbel predragi oče, kojega so kot uradnika
premeščali iz mesta v mesto. Uprav na tem jezeru
se je tudi on nekdaj drsal in lovil ribe in sicer po
letu s čolnom, po zimi pa v luknjah, narejenih v
ledu; pri tem zanj jako zabavnem opravilu bil je
poleg njega vedno dragi mu tovariš, kojega oče je

imel ono jezero v najemu.

Rihard šel je na led in se radoval nad neka¬
terimi mimo njega švigajočimi drsalci.

— Draga Edita! reče v tem hipu na bregu
stoječa gospa, — kar je prav, je prav; sedaj naj
jo dosti! Idi, daj si sneti drsanke! —

Mlada gospica ustavila se je za trenotek pred

120

materjo in Rihard je imel priliko pogledati v njen
čarobni krasni obrazek.

— Še samo jeden „veliki kolobar", draga
mamica! — poprosi devojka. — Tamle je tako
vabljivo-gladek, še ne razdrsan led. Istinito, policija
postopa silno trdosrčno, da odloči za drsanje tako
nedostaten prostor, dočim najboljši led ostaja ne¬
porabljen. Do svidenja!

Gospodičina mahnivši s svojim prelepim mufom
za pozdrav, zletela je kakor strela daleč po ledu.

Dr. Holman nekaj časa s pravim veseljem
opazuje to izredno prikazen — a najedenkrat, kakor
bi se bil česa domislil, počne kričati na vse grlo:

— Gospica, gospica, za Boga, ustavite se!
Pazite na kole, koji delajo mejo! —

— Gospa! — obrne se k postarnej dami —
prosim Vas, blagovolite nazaj poklicati svojo hčerko;
na jezeru so danes lovili ribe in ondukaj je gotovo
čisto tenka ledena skorja! —

Mej tem, ko mati vsa prestrašena in vznemir¬
jena komaj mora zaklicati: „Edita, Edita!" izpod-
takne se mlada devojka, pade na led in trudeča se

121

2 vbo  silo zopet ustati — zgine pod ledom na ve¬
liko žalost in strah vseh pričujočih! . . . .

Holman skoči takoj k bližnjej klopi, katero
so rabili pri zavezovanji drsank, izdere z vso močjo
desko in leti kar more na mesto, kjer se je rav¬
nokar pripetila nesreča, ter pozove saboj z roko
naahnivši še jednega izmej drsalcev. Rihard dosp«
nekaj minut preje, nego njega pomočnik, od mesta
do mesta, kjer se je začela „ luknja”, po katere j so
očevidno še tisti dan lovili ribe. Čez ves prebiti
prostor se je naredil zopet led, a ne dosti debel,
da bi bil mogel držati odraslega človeka, gredočega
po njem. Položivši desko na led prišel je doktor
do one odprtine, kjer se je bila potopila gospodičina.
Ulegši se na led, utakne roko pod vodo in zagrabi
nekaj mehkega; a žal, to je bil le krasni muf, ka¬
teri je bil ostal pri odprtini.

— Devojko je zaneslo pod led — zaupije ves
izpeban dosedši drsalec.

Holman nekaj pomisli in ostane.

— Tukaj je jako deroča voda — reče doktor;
— jaz predobro poznam to mesto iz mladih nog,
in ako je sploh mogoče najti potopljeuko, to samo

122

tam-le! — pristavi kažoč z roko na ono stran, kjer
je bila isti dan narejena še druga luknja.

Obadva sta poletela proti odprtini v ledu, iz
ttoje je štrlel zmrzel lesen kol; s pomočjo deske
posrečilo se jima je prebiti tanko ledeno skorjo in
doktor je večkrat utaknil roko v ledeno vodo. Na
jedenkrat radostno zakriči, ker dosegel je obleko
mlade devojke, katero je bila silno deroča voda
prinesla do ondukaj. Telo obtičalo je baš pri kraji
luknje, kjer se je bila obleka ponesrečene gospo¬
dične slučajno nataknila na žrebe!j, štrleč tz pri-
mrznenega droga. —

Ko je prihitel še sluga na pomoč, izvlekli so
potopljeno devojko brezzavestno in bledo, kakor
sneg, iz vode; prestrašena mati izgubivši popolnoma
zavest, spremljala je svojo jedino hčer, — nemo
grede poleg nosilcev — do prvega poslopja. Tu si
je doktor Holmau veliko prizadejal, da bi zopet k
zavesti privel krasno gospodičino. —

Čez četrt ure vrnila se je v mesto odposlana
kočija, v kateri sta se pripeljala še dva (doktorja)
zdravnika, in sicer domači zdravnik in pa neka
moderna, mestna ter sloveča znamenitost! Poslednji

123

se je jedva ozrl na prekrasno, mrliču podobno go-
spodičino, že je spogledal se, z rameni pomenljivo
zmajavši s svojima kolegama, potem pa spregovo-
rivši nekoliko besed sočutja neutolažljivej materi
izginil na skrivnem.

Drugi doktor, domači zdravnik, je vender-le
ostal na lici mesta; odobrivši sicer vsa sredstva,
katera je upotrebil Rihard, rekel je, da se njemu
zde vse poskušnje zaman, da bi se privela Edita
Zopet k zavesti! On se je bolj pečal z nesrečno
materjo, katera je vse ukaze Holmanove vestno in
hitro izvrševaje v svoji poluzavesti in vsa pre¬
plašena se vrtela okolu svoje nezavestne hčerke.

— Oh, ubogi moj mož! — to je bilo jedino,
kar je mogla izgovoriti.

— Jaz se odpravim v mesto po vašega so¬
proga — reče hišni zdravnik -*» ter mu sam ob¬
vestim strašno novico. Povrnivši se semkaj z vašim

možem, pomagal bodem prepeljati v mesto.

gospico Edito! — Potem pristopi k dr. Holmanu
in zelo pomenljivo roko na ramo mu položivši reče :

— Brezuspešen trud, kolega! — Po teh be¬
sedah odšel je v mesto, da privede na kraj ne-

124

izmerne nesreče nič hudega ne slutečega očeta*
bankirja Kruzija iz njegove pisarne.

Gospa Kruzijeva prijela je z drhtečima ro¬
kama dr. Holmana za roko:

— Vi je ne boste zapustili? — šepnila je
hripavim glasom komaj izgovarjaje te besede — Vi
nama boste rešili jedino hčer?!

— Vsega upanja vsaj še nisem izgubil, mi-
lostiva! — odvrne Holman gledajoč s solzami v
očeh na povsem obupano mater.

Čez nekoliko časa pripeljal se je bankir Kruzij
z domačim doktorjem, koji je z nekim pomilovalnim
posmehom ozrl se na mladega doktorja neumorno
trudečega se, da bi rešil mlado življenje bogate
bankirjeve hčere. —

— To je popolnoma brezuspešno, reče hišni
zdravnik ter počne razpravljati, na kak način bi se
prepeljala nesrečna gospodičina v mesto.

— Jaz ugovarjam, odvrne z vso odločnostjo
zdravnik Holman. — To bi bila gotova smrt! . . . .

Domači zdravnik z roko mahnivši pustil je
Holmana samega.

125

— Vam-li morem še s Cim koristiti? vprašal
je hišni zdravnik potrte roditelje.

Gospa Kruzijeva ni odgovorila ničesar ter s skle-
Denima rokama proseč vrnila se zopet k Holmanu.

— Ostanite veuder še nekoliko časa tukaj,
gospod doktor! — reče tresočim se glasom bankir ;
— ali naj je nama vaš odhod morebiti v dokaz,
da ni nikakega, prav nikakega upanja več? —

— Jaz si ne prilastujem pravice, da bi vas
Se dalje puščal v mučni negotovosti, — odgovori
doktor ves vznemirjen, — po mojem mnenji bodo
vse daljne poskušnje zaman in jaz prepuščam vsako
odgovornost v tem slučaji svojemu mlademu tova¬
rišu. Bog daj, da bi bil njegov trud z uspehom
poplačani A jaz mislim, da jo more rešiti le po¬
sebno čudo ! . .. .

Rihard dolgo ni izgubil upanja; a naposled
tudi on popusti svoje poskuse ves žalosten in ob¬
upan prepričavši se do dobrega, da je mlado živ¬
ljenje izginolo iz tega prekrasnega telesa.

Roditelji so takoj razumeli, kaj značijo dok¬
torjevi brezupni pogledi; gosp. Kruzij plane k svojej
krčevito plakajoči soprogi ter jo strastno objame.

126

A v tem hipu Holman zapazi, da so se vejice
nesrečne devojke zganile! On jo zgrabi za roko;
srce mu je nehalo biti za nekaj trenotkov radi to¬
likih utisov; začutil je istodobno, da je žila začela
malo biti in naposled čul se je tih vzdih iz mrzlih
in bledih,usten devojkinih . . .

— „Rešena je!“ reče poluglasno dr. Holman
ves radosten na svojem uspehu.

Ta zamolkli vzdih Holmanov prebudil je ro¬
ditelje iz tužnega zamišljenja in nepopisno ganjeni
mogli so videti, da se očesci njihovega jedinega
otroka, kateri so zmatrali na večno zaprtimi, tre¬
petajoč odpirate in zapirate jednako nežnim perut¬
nicam krasnobojnega metuljčka! . . . .

* *

*

Od tega dne bil je dr. Holman drag in čez
vse ljubljen gost v hiši g. Kruzija, a ne le očetova
hvaležnost, izražajoča se včasih brezumno šumno v
pojedinah in veselicah, ali prevelika ljubeznjivost
skrbne matere do rešitelja njene predrage „Edite“
bile so povod pogostim pohodom dr. Holmana, mar¬
več pogled iz nedolžnih, ljubkih očij in pa podana,

127

krasnobela ročica presrečne devojke, izražajoče od¬
kritosrčno in nehlinjeno radost pri doktorjevem pri¬
hodu ....

Ko se je bilo zdravje Editi v toliki meri po¬
vrnilo, da je bilo možno mirno presoditi vse oko¬
liščine nesrečnega slučaja, — zdrhtela je nehote
bleda devojka, kažoča kesanje radi svoje nebrižnosti
spomnivši se strašnih treuotkov, katere je morala
še pri polni zavesti preživeti pod ledom! Pri taki
priliki obtičal je čarobno-ljubeznjivi pogled krasue
device vselej na njenem rešitelji in Rihardu se je
dozdevalo, da v teh pogledih ne tiči le dolžna
hvaležnost!

Približali so se božični prazniki, kateri so se
po starodavni navadi vselej jako slovesno prazno¬
vali v hiši bankirja Kruzija. Vsa družina je bila
obdarovana, pa tudi znanci in" prijatelji neso bili
pozabljeni. Na sv. večer peljali so dr. Holmana v
krasno razsvetljeno sobano, kjer je bilo postavljeno
Čarobno okrašeno božično drevo in pod njim raz¬
vrščena najdražja, zanj določena darila. Ko mu do
solz ginjeni roditelji počno govoriti o tem, kako
žalosten bi bil zanje ta večer brez pomoči, odloči

128

se pri njih poprositi za najdražje vseh daril: za
roko prekrasne in ljubeznjive Edite! —

Soglasje za zaroko svoje jedine hčere bilo je
izraz najskrajneje hvaležnosti roditeljev do njenega
rešitelja. Po preteku zadnjih vznemirjajočih tednov
bilo je še-le mogoče roditeljem z največo mirnostjo
pretehtati in presoditi značaj njih zeta ter z naj¬
boljšim prepričanjem priznati, da, akoravno bi se
moglo pri drugih okolnostih tako odobrenje zma-
trati nekoliko prenagljenim, se jima nikakor ni ke¬
sati na izbranem ženinu jedinega otroka! Resnost
Holmanova, delajoča ga morebiti nekoliko staršega,
kakor bi bilo želeti v primeri z nežno nevestino
mladostjo, spojena je bila z redko dobrotljivostjo in
rahločutjem; no njega ugled kot izvrsten zdravnik,
katerega je cenilo in ljubilo vse mesto, bil je porok
za materijalno blagostanje njijine hčere, če tudi je
že bogata dota sama na sebi popolnoma odstranje¬
vala vsakeršne skrbi v tem oziru. Edita sama je
čislala svojega ženina brezmejno ; ona je predobro
čutila, da se ima le njemu zahvaliti, da je še pri
življenji. Prevelika ljubezen roditeljev do svojega
otroka ni mogla sicer izruvati nežnosti in ženske

129

milobe, no priznati se mora, da je Edita pod upli*
vom ljubezni in brezmejne sreče postala bolj mehka
in občutljiva ter opustila ono rezkost in preglasno
veselost, s katerimi se je odlikovala poprej. —

Edita bila je presrečna; toda žaiibog, da
zdravnik ne živi sam za-se in za svoje, nego tudi
za bolno in trpeče človeštvo! Roditelji nevestini so
8 početka čude se, a pozneje z veliko vznemirnostjo
prišli do prepričanja, da njih draga hčerka le redko
more občevati s svojim bodočim soprogom ! Večkrat
je prešlo po več dnij, da je Holman utegnil le za
nekaj časa priteči k svojej željno ga pričakujoči
nevesti; da celo pri tacih prilikah so ga večkrat
klicali k bolnikom! —

— Kaj se hoče! To je zdravnikov poklic —
tolažila je Edita svojo mater. — Jaz sem ponosna
na tako priljubljenost, katero -si je Rihard pridobil
8 svojim izkustvom in znanjem !

— Ali pomisli, da bode on tudi pozneje dan
in noč begal k svojim bolnikom, kakor sedaj in ti
bodeš sama spoznala, kako ti bode to teško dejalo
— odgovorila je gospa Kruzijeva nekoliko ne¬
voljna.

130

— Holman bi moral nekoliko pomaušati svojo
prakso; kajti le pomisli, da ves njegov letni za¬
služek niti senca ni v primeri s tvojo doto; dve
ali tri tisoč mark več ali manj na leto, na to se
ne sme gledati!

Gospa Kruzijeva sprožila je to uprašanje tudi
v razgovoru s svojim zetom. No Rihard nasmeh-
nivši se za odgovor si je prizadeval z dvorljivimi
in popolnoma udanimi izrazi upokojiti skrbno mater.

Nasprotno pa je Holman mnogo govoril z
Edito o tej zadevi, razlagaje jej, zakaj je njemu
tako drag in svet njegov poklic, kako mu daje
močij delati dan in noč za blagor drugih, pri če¬
mur je Edita vselej s ponosno nežnostjo gledala
na svojega ženina, uverjaje ga, da mu hoče biti
krepka pomočnica v njega človekoljubnem poklici.

Naslednji tedni pa so pokazali, da je baš ta
poklic velik in nevaren zopernik našima zaročen¬
cema. Število ur, katere je mogel Holman posvetiti
svoji dragi nevesti, krajšalo se je vedno bolj in
bolj. V mestu je bilo mnogo bolnikov in kadar je
Rihard ves utrujen in uspehan prihajal na dom
svoje neveste, zapaziti je bilo mogoče, da on v

131

mislih ni pri Kruzijevih, ampak pri posteljah svojih
bolnikov.

— To meni prav nič ne dopada — godrnjaje
opazi bankir pri odhodu Holmanovem — da naš
zet tudi sedeč tukaj v nas ne misli druzega, nego na
svoje bolnike. Ako mu že sedaj prisotnost mlade,
krasne neveste ne more izpolniti onih ur, v katerih
ima pravico hiti le samo človek, a ue zdravnik —
kaj bode še-le pozneje? Edita bi se morala pri¬
praviti, da jej bode zakonski čas popolnoma v osam¬
ljenosti preživeti. Smo-li morebiti s tem, da svojo
jedino bčer obsipljemo z ljubeznijo in skrbmi pri¬
pravili jo za življenje polno pomankanja? Jaz sicer
priznavam, da smo Holmanu veliko hvalo dolžni,
ali mnogo bi dal, ako bi si mogel to hrezmerno
teško in neznosno hvaležnost js čimur si bodi od¬
kupiti! —

— Kruzij je počel popolnoma resno razmišljati,
koliko bi bilo treba (seveda njegova bankirska duša
je mislila le na denar), da bi svojega bodočega
zeta pregovoril, izbrati si drug poklic življenja. On
niti minute ni mogel dvomiti, da se bode vse to
dalo doseči le z denarjem in nikakeršne denarne

10

132

žrtve se mu neso zdele brezmerno velike radi svoje
jedinstvene, ljubljene hčerke! Kruzij je s početka
nekako šaljivo, pozneje pa vedno bolj in bolj resno
delal razne vabljive in zapeljive predloge svojemu
zetu. Sedaj mu je govoril o koristi in zadovoljstvu
velikega premoženja; sedaj mu je predlagal dolgo¬
trajna potovanja, spojena z vsakeršno razkošnostjo
in prikladnostmi a naposled vabljivo priliko, usto-
piti kot sodrug v baukirsko zvezo svojega tasta,
kjer bi bil deležen brez dela in truda silno velikih
dobičkov.

Uporno, če tudi prijenljivo nasprotje, katero
je delal Holman vsem tem poskusom, razdražilo je
silno Kruzija in razrušilo srčne razmere, vladajoče
poprei mej njim in bodočim zetom. Ta nesoglasja,
v početku tudi precej pozabljena, pokazala so se
pozneje umetno skrita pod kriuko preobilne lju¬
beznivosti ter zelo vznemirila gospo Kruzijevo in
Edito. Obedve sta bili prepričani, da se Rihard
nikdar ne bode izneveril svojemu poklicu, kar je
pri njih še bolj povekšalo čislanje in sočutje do
njega. Seveda je bilo obema predobro izvestno,
kam more dovesti nasprotje očetovim nameram in

133

to je bil povod, da sta se vedno bali, mesto da
bi se radovali svidenja s Holmanom.

— Nadejam se, Holman, — reče nekega ve¬
čera Kruzij, prečitavši večerne novine —, da mej
Vašimi bolniki nemate zbolelih za davico; v novi-
nah pišejo, da število bolnike? in mrličev in to
mej otroki in odraslimi dan za dnevom strašno na¬
rašča. Sicer pa nikakor ne sumim, da mi bodete
dali vedeti, ako bi Vam bilo treba v dotiko priti
s takimi bolniki, tako gotovo, kakor bi jaz v ni-
kakem slučaji! ....

Doktor se je nasmehnol.

— V svojem oddelku imam že nekaj tednov
precejšnje število takih bolnikov — reče doktor. —
Kateri zdravnik v mestu nima tacih slučajev mej
svojimi bolniki?

— Kruzij je močno zariidel.

— In Vi se drznete — je vskliknol ves vzne¬
mirjen bankir — vsaki čas prihajati v naš dom,
podavati roko Editi, da, jo celo poljubljati ? —

— Jaz ravnam, kolikor mi mogoče previdno
— dragi tast — reče Holman. — Zdravnik mora
se zmatrati zavarovanega proti nalezljivim boleznim,

10 *

134

sicer bi nikdar ne mogel z doma brez strahu zase
in za svojo družino. Moja draga Edita se bode
vsemu temu privadila. —

— No zakaj neki — vsklikne Kruzij — na
tako čuden način poskušavati njeno junaštvo? Da,
ko bi bila neobhodna potreba držati se Vašega po¬
klica, kot jedinega viru dohodkov, to bi bilo lahko
umevno, — a glede na to, da imate pravico in
priliko izbrati si drugo polje svoji delavnosti, ne
umanjševaje blagostanja svoji družini, mi je Vaše
nasprotje nehote dokazom, da Vam nedostaje ljubezni
in zanimanja! Da Vam odkrito povem, jaz ne morena
dalje ni misliti o prihodnjosti svoje Edite, katera
bi bila soproga praktikujočega zdravnika! Mojo
jedino hčer, obdano dosehmal z ljubeznijo in za¬
nimanjem, pričakuje življenje polno nemira, strahu
in mučne zapuščenosti! . . —

Ta večer, ko sta se pričkala oče in zet, kar
je bilo uzrok, da je Holman prej odšel, nego po
navadi, bil je prvi od onih teških in mučnih ve¬
čerov, katere je morala Edita, prelivaje grenke
solze, še preživeti. Prvo sredstvo, s katerim je
bankir skušal prisiliti doktorja, da se odpove po-

135

klicu svojemu, bila je prepoved, za časa razsajoče
epidemične bolezni obiskavati nevestin dom. Ko pa
se je vrnila pomlad, ko je pomlajena narava opro¬
stila se ledenih okov, postal je v srcih zaročencev
zimski mraz: zaroka, izvršivši se pri tako srečnih
okoliščinah, bila je razdrta po očetu samem, kar
je, kakor ni bilo drugače pričakovati, podalo bogate
gradivo za mestne klepetulje! —

Prešli so tedni in meseci. Edita odpeljala se
je s svojo materjo v kopališče in vsaka dotika in
občenje mej zaročencema bilo je nemogoče. Ko se
je nekega dne v jeseni, vrnivši se že iz kopališča,
Edita z materjo vozila na sprehod, imel je Rihard
priliko videti na mlade device obledelem lici sle¬
dove brezuspešne borbe. To ga je strašno zabolelo
v rahločutnem srci. Edita ni zapazila svojega lju¬
bimca; mati pa mu je s potrtim obrazom vrnila
njegov očitovanja polni pogled. —

Potrti in od skrbij poraženi obraz gospe Kru-
zijeve bila je posledica ne le sočutja do nesrečne svoje
hčerke, ampak tudi do svojega moža, ki si je sam
očital, da se je zmatral uzrok porušene sreče svo¬
jega preljubega otroka. Navzlic temu bil je bankir

136

trdo uverjen, da naklonjenost, porodivša se pri tako
romantiških razmerah ni mogla zasaditi globokih
korenin in da se prestanek prve ljubezni ne more
preveč globoko izraziti pri mladi deklici. On je
mislil, da se morajo solze in togovanje hčerino,
kakor v otroških letih, utešiti z raznimi darili in
razvedrenjem; no z začudenjem in žalostjo se je
moral prepričati, da so vsa prejšnja toli uspešna
sredstva sedaj zaman! Po prvih brezupnih dneh
nastopila je tiha in krotka pokornost in če je tudi
Edita v tolažilo svoji materi odgovarjala, da je
Rihardu, kakor poprej, zvesta ostala ter upa na
premeno očetovih nazorov: vender očetu samemu
nikdar ni črhnila besedice niti o svoji ljubezni, niti
o svoji uadi.

V začetku po navidezni mirnosti svoje hčere
sodeč, mislil je bankir, da Edita začenja pozabljati
Riharda in se morebiti v teku času zaljubi v koga
drugega. Ko pa je čas le potekal in na njega hčerke
bledem in žalostnem lici ni bilo prejšnih, ljubkih
smehljajev, ko so njene krasne oči izgubile svetlobo
in živost, ko je lepo raslo telo bolj in bolj venelo:
vzbudilo se je strastno sovraštvo v bankirjevem

137

srci do Holmana. Semtertja zvedel je bankir o de¬
lavnosti njegovi v mestni bolniei in ko so njega
znanci skoto odkrito z rameni majajoči čudili se
oslepljenosti njegovi, da ne zna ceniti tacega zeta:
sklenil je Kruzij sam pri sebi odriniti z vso dru¬
žino iz mesta, da ga niso zadrževala nujna dela.

Miuulo je poletje, nastopila jesen in padel je
prvi sneg. Bankir je omenil svojej ženi o potovanji
v Italijo, a ona niti slišati ni hotela o tem, da bi
morala biti božične praznike zunaj doma. Mrzlična
vznemirnost zamenila je tiho, skrivno žalost gospe
Kruzijeve; sklenila je ob obletnici nesrečnega slu¬
čaja na drsališči ponoviti svoje puskušnje, sprijaz¬
niti svojega moža s Holmanom, prepričana, da bodo
njene prošnje dobile najboljšega zagovornika v ble¬
dem in tužnem stanji (izgledanji) hčerinem. —

Ta ponovljeni poskus, kaj storiti v prospeh
razločenih src, ni se posrečil popolnoma. Bankir je
kakor nalašč ravno isti dan zvedel, da je Holraan
prevzel vodstvo bolnice, v kateri je bil do sedaj
kot drugi zdravnik, kar je še bolj povečalo njega
opravila. Človek govoreč mu o tem, ni ničesar ve¬
del o razmerah bankirjevih s Holmanom. —

138

— Vidiš, doktor, kateri živi le za svoje bol¬
nike, reče bankir, — ima vedno mnogo opravil in
bolniki se lahko radujejo, da ni oženjen, ker bi
jim sicer ne mogel posvetiti toliko časa.

No Kruzij znal je prav dobro, da se ta-le
človek ne bode spremenil, kadar se oženi; pri njem
bodo imeli bolniki vselej prednost pred obiteljo.

Prišli so zopet božični prazniki, po katerih je
hotel Kruzij odriniti z ženo in hčerjo v Italijo, kjer
se bodo zopet porudečila, kakor se je on nadejal,
ličica njegove Edite. — Iz davnih časov že razda¬
jala so se različna darila ubožnim družinam v ban¬
kirjevi hiši o božiči in pred to razdelitvijo vršil se
je mal cerkven obred. —

Letos je bankir podvojil vsoto za podarek
ubožcem. Pripravil je bogata darila za ženo in
hčerko, hoteč napraviti okolu sebe radost in veselje,
da bi — tako si je mislil — vsaj ta večer videl
vesele obraze okolu božičnega drevesa!

Poleg dolgih miz, napolnjenih z raznimi darili,
stali so reveži, določeni za obdarovanje na ta slo¬
vesen večer. Tri velikanske do stropa segajoče jelke
bile so krasno olepšane in razsvetljene in pod njih

139

zelenimi vejami čital je pastor (svečenik) božično
blagovest ter govoril o zvezdi, katera je razsvetlje¬
vala pot Betlehemskim pastirjem; za tem je govoril
o milosrčnosti in dobrotljivosti do ubogih in bolnih
a naposled o vsevesoljno človeštvo zjedinjajoči lju¬
bezni! —

Pri teh besedah pastorjevih predstavljala se
je pred bankirjevimi očmi podoba človeka, kateri po
besedah blagovestja morebiti ravno v tem-le tre¬
nutku sloni nad posteljo bolnih in revnih!

Zaslišali so se lepo doneči glasovi stare bo¬
žičnice; na malem sčbnem glasoviru spremljala je
Edita petje pričujočih. Že od mladih nog, od onega
časa, ko so se nežni prstki naučili udarjati prve
akorde, bilo je to za-njo najljubše opravilo.

A glej solza za solzo kapala je po uvelem in
suhem obrazu na roke; očetu" je hotelo kar srce
počiti pri pogledu jokajoče hčerke. „Bodi utolaženo,
drago dete moje, jaz sem že vse poskrbel za-te!“
šepnil je Kruzij sam pri sebi. —

Ohrabril se je nekoliko, Edita pa je počela
hoditi okolu obdarovanih in vsakemu je dala, kakor
vselej, dobrohotno besedo. —

140

— Zakaj pa ti ne ješ svojega darilca? —
vpraša Edita obrnivši se k mali devojki, katera je-
prijazno smeje se držala v rokah veliko medeno
srce.

— Jaz ga ne bodem jedla — odgovori de¬
klica z detsko prostodušnim pogledom — hočem ga
dati zdravniku Holmanu, pod čegar nadzorstvom
sem tri tedne ležala bolna, a on je bil meni tako
dober in radi tega mu predam svoj podarek.

Edita ni mogla ničesar odgovoriti. Poljubila
je dekle in se napravila k očetu s trudom zadrže-
vaje solze, katere jej niso dale govoriti. Videlo se
je, da je hotela nekaj spregovoriti, a ustnice so se
jej tresle in padla je v poluzavesti očetu na roke.

Prve dni po razločitvi poslal je Rihard Editi
pismo, v katerem jo je prosil, da bi mu ohranila
naklonjenost, počakala boljših dnij in se ne proti-
vila očetovi volji.

Dobil je za odgovor nekaj vrstic od Edite ^
obljubljala mu je ostati zvesta in pokoriti se volji
svojega očeta, dokler Rihard ne bode mislil, da je
prišel čas za delovanje.

141

Rihard je večkrat razmišljal o tem, da bi iz
ljubezni do Edite premenil svoj poklic, a vselej je
občutil, da mu je to nemogoče. Bolniki so imeli do
njega sveto in neovržljivo pravo in on sam se ni
mogel odločiti, razmotrivati vprašanje, kaj je za-nj
draže: ljubezen ali poklic.

Ko je zopet nastopila zima, padel prvi sneg
in malo jezero bilo z nova pokrito z ledom, je na-
udajalo goreče upanje Holmanovo srce; on se je na¬
dejal, da bode Kruzij, spomnivši se vseh znanih razmer,,
v katerih je bila rešena njegova hčerka pred letom,
pustil svoje strogo postopanje; a dnevi so bežali in
Rihard je zaman pričakoval izpolnjenja svojih nad*
Vse mesto je bilo v praznični obleki, po vseh,
velikih in malih hišah so gorela božična drevesca
in vsaka družina se je zavedala svoje notranje vezi.
A po sobah, v katerih je stanoval doktor Holman,
bilo je temno in pusto; Rihard je sedel samcat
poleg skoro že mrzle peči in njega srce je bilo
polno otožnih mislij, katere niso nikakor sodile za
ta praznični in veseli večer.

Kako vse drugače si je predstavljal lansko
leto današnji dan! Mislil je, da ga bode preživel z

142

ljubeznjivo mlado ženo pri lastnem božičnem dre¬
vesu; a danes sedi sam utopljen v otožne misli in
božično veselje bode minulo brez njega.

Da bi se kolikor mogoče oprostil neljubih
premišljevanj, ustal je in šel proti oknu. Ulice so
bile že prazne, vse je bilo tiho in le iz razsvetljenih
oken čuli so se veseli otroški glasovi in petje božičnic.

Rihard se je prislonil s svojim vročim čelom
na hladno okno ! Zopet se mu je nehote urinilo
uprašanje: ima-li on prav? Sme li se ustavljati ali
naj se rajše uda neljubim razmeram, katere so se
nenaravno ustanovile mej njim in Edito.

Celo njegovo življenje mu je stopilo pred oči.
Spomnil se je, kako veselje je občutil kot deček,
ko mu je ljubeča mati govorila o visokem in bla¬
gem pomenu božičnih praznikov. Prišlo mu je na
mjsel, da je mogel včeraj delavcu, čegar žena je
bila v njegovi oskrbi, povedati veselo novico, da se
jej je zdravje povrnilo. Ta vest je bila zanj naj¬
ljubše božično darilo!

— Da, draga Edita, midva morava potrpež¬
ljivo čakati! Jaz se ne morem odreči svojemu
stanu in poklicu in dobro vem, da me ti umeš!

143

V tem trenutku se je zaslišal cerkveni zvon
in napolnil srce Rihardu s tihim pobožnim čuvstvom.

— Moj Bog! — spregovoril je v goreči mo¬
litvi — razsvetli mrak napolnjajoči mojo dušo !

Odšel je od okna, vzel iz omare knjigo, ka¬
tere pa ni mogel citati, se podprl z roko ter se
pogreznil v globoke misli.

V tem hipu pridrdrala je lepa kočija do nje¬
govega doma in kmalu so se čuli koraki po stop-
njicah. Rihardu služeči deček ustopi ter reče:
„ Gospod doktor, nekdo bi rad govoril z Vami.“

— Dobro, reci ustopiti!

Vrata se odpro in Holman ne verujoč svojim
očem ustane: pred njim je stal bankir Kruzij!

— Gospod Kruzij!

Bankir se je počasi približal in mu rekel:

— Dk, jaz sem sedaj pri Vas „gospod Kruzij!“

Usedši se na stol in na molčečega Holmana
zroč mu reče:

„Holman, prišel sem k Vam, da bi ; be¬
seda mu zastane — pri meni doma je vse v ne¬
redu: žena boleha, hči je otožna in bolestna in jaz
moram priznati, da uzrok temu — sem jaz sami

144

Prišel sem k Vam s prošnjo, da jo kot dober
zdravnik, ozdravite.

Ali pomislite, gospod Kruzij — jaz . . .

— Ne recite mi tako, Rihard; imenujte me,
kakor prej, očeta; ne zamerite mi in hitimo k Editi!

— Zelo radostno gospod Kruzij! vsklikne
Rihard vznemirjen — a jaz ... .

— Dobro znam, kaj hočete reči, Rihard. Idite
z mano in nikar se ne mudimo. Jaz sem bil kri¬
vičen, Holtnan; to jaz že z davna vem in Vas radi
Vaše neupogljivosti še bolje spoštujem.

In ako sem mislil po svojih nazorih svojo
hčer osrečiti — zadnji dnovi so me popolnoma po¬
razili. Potem . . . danes . . . solze in blagodari de¬
lavca, kojemu ste tešili ženo prečuvši cele noči v
njegovem siromašnem stanovanji ... vse to je pre¬
drugačilo moje nazore do Vas. —

Bankir prime doktorja za roke in ga pritisne
k sebi.

— Ostanite zdravnik in dobrotnik trpečega
človeštva, pristavi z drhtečim glasom. — A sedaj,
■doktor Rihard, hitimo! Doma nič ne vedo, da sem

145

odšel k Vam in jaz komaj čakam minute, ko bo¬
dem videl Edito zopet srečno in veselo.

Rihard se je dal pregovoriti in šel s Kruzi-
jem, kateri, ne govoreč skoro ni besede, jeHolmana
držal za roke in ga lahno božal.

Kočija se je ustavila pri znaui hiši. Prišleca
sta stopala po širokih stopnjieah: Kruzij odprb duri
in krasna svetloba se je širila po sobani.

Toda Rihard ni ničesar drugega videl, kakor
bledi in suhi obraz, kateri se je nekako s strahom
proti njemu obrnil; začul je svoje ime, potem pa
se je spustil k Editi in jo objel.

— Oče, oče! šepetala je mlada devojka na-
slonivši se na prsi svojega ljubimca.

Kruzij poprime podano mu malo ročico in jo
nežno pritisne na svoje lice, mej tem padeta dve de¬
beli kaplji na njega sivo brado.

— No, prosim, nikar se ne jezi, trdi doktor,
pravi on — pri meni zate ni pripravljenega dru-
zega darila, kakor lansko leto; a jaz vidim, kako
ti je drago in se nadejam, da ga bodeš dobro hranil
vse svoje življenje.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000469831