JANEZU VIRANTU V SLOVO
Prvega oktobra smo se pred spominsko hišo v Podlipoglavu in na sostrskem pokopališču zadnjič poslovili od pokojnega Janeza VIRANTA iz Podlipoglava.
Pokojnik je bil ne samo resničen tovariš človeku, ampak tudi aktiven pri organiziranju OF in povojni gradnji socializma v do-mačem kraju. Bil je tih\ miren mož, vedno pripravljen izpolnje-vati dolžnosti, ki sta mu jih nalagala revolucija in partija. Njegov lik je bil izklesan iz težkega proletarskega življenja, saj se je rodil v številni družini. kjer ni bilo prostora za vse in je bila premajhna krušna peč, da bi spekla kruha za vse. Kdo ni poznal številne »Kajžarckove« druzine, še posebno med revolucijo in po njej, kajti v zgodnjih časih leta 1941 so se vsi fantje in dekleta iz te dru-žine — eni preje drugi kasneje — vključili k zmagi naše revolucije! Med njimi je bil tudi Janez. Po njegovi sposobnosti mu je partija nalagala dolžnosti, ki jih je z vsem srcem izpolnjeval do konca svojega življenja. Sredi tega dela ga je leta 1942 — na osnovi spi-skov doraačih izdajalcev — aretiral okupalor s pomočjo domačih hlapcov in ga poslal v uničevalno tabohšče Rab in nato v Visco. Toda Janeza to ni strlo. Vrnil se je, se priključil Levstikovi in nato Ljubljanski brigadi, se bojeval kot borec Notranjskega odreda in brigade VDV in svojo epopejo zaključil z osvoboditvijo naše do-movine. Vrnil se je na trdo delo v Papirnici Vevče, hkrati pa se je vkljueil v obnovo porušenega Podlipoglava. Zadnja leta je bil skrbnik spominskega doma borcev II. grupe odredov in tudi tam so z njim izgubili zvestega sodelavca. Bil je tudi trikrat odliko-van!
Tako je končal svoje življenje, svojo dobo bojev in proletar-skega življenja, dobo komunista »Kajžarčkovega Janeza« iz Pod-lipoglava. Težko ga bomo pogrešali.
Hvala ti za vse, dragi Janez in zaslužen počitek!
ALOJZ  KASTELIC