Cirilka.
Spisal Solovej.
aj ni srčkano   dekletce?   Prav  tako,   kakor  se  poje v oni
slovenski pesmi:
Sem slovenska deklica, Minka mi je ime, sem obraza bistrega, čisto imam srce.
Samo s tem razločkom, da to ni Minka, temveč Cirilka, ki šteje ravno sedem let, pol manj kot njen najmlajši brat Miro.
Ampak pojdimo rajši po vrsti, da ne pozabim česa omeniti!
Najprej, kako jo poznam. Stvar je ta. Jaz in njen brat Miro sva iz-kušala z združenimi močmi, kako bi prišla v okom sitnostim nemške in latinske slovnice in nekaterim puščobam računske vede. Pri tem je trdil Miro, da sem jaz strašno pust. Ali to nisem bil pust jaz, pusta je morala biti le slovnica, ker drugače sva se prav dobro razumela. Po uri sva se navadno malo pozabavala z majhnim kužkom Sokolom. Ta je prišel med najinim učenjem vedno pod mizo ležat. Po uri sta jo pa udarila z Mirom v ris. In pri takih prilikah je ta povedal, da je Cirilka imela Sokolčka strašno rada, da se jako začudi, ko pride nazaj, pa bo že tako velik. Ko je namreč odhajala, da je bil tako majhen, da ga je prinesel Budimir domov v žepu. Veselil se je dalje, kakšno življenje bo zopet, ko pride Cirilka s Planine, kamor je odšla z mamo na počitnice. Pri teh besedah je spustil Miro name vedno očitajoč pogled, češ, oh, ali ste sitni! Papa je namreč dejal, če bom mogel reči, da najino učenje ni brez uspeha, da pojde Miro pred odhodom v šolo za nekaj dni na Planino k mami in Cirilki. Morala je biti le slovnica pusta in sitna, ne pa jaz, ker nekega dne odpelje vlak Mirota na Notranjsko. Dogovorjeno je bilo tako, da pridejo potem vsi skupaj domov. To je bilo potem tiste dni pričakovanja. Samo to so govorili, kje so sedaj, kaj delajo in kako jim je. Nazadnje pride razglednica.
BPridemo s tem in tem vlakom; pridite nas čakat."
In nato smo šli čakat na kolodvor vsi, kolikor nas je bilo pri hiši. Samo Sokol je čakal doma. Cirilka je prišla  zavita do   podbradka v topel
•4.   28   «¦
plašček, ker na Krasu so bile že sveže noči. S seboj je prinesla za spomin cel šop cvetic; ali ne smete se smejati, če vam povem, da so bile to prav navadne poljske cvetke. Cirilki so bile všeč, saj so ji bile vse počitnice zveste tovarišice, ko jih je trgala in povijala v šopke. Zjutraj so jo pozdrav-ljale s solzami veselja na nežnih cvetovih, ko je priletela mednje na travnik, a zvečer so otožno povešale glavice, ker so morale ostati črez noč zunaj, ker jih ni potrgala in povila v šopek.
S Cirilko je prišlo življenje v hišo. Ves dan ni bilo ni kraja ni konca skakanja, smejanja in pripovedovanja, kje je vse bila, kaj je vse delala, kaj     I vse videla.                                                                                                          I
Papa je rekel, naj bi midva vsak dan čitala skupaj malo slovenski, da bi se bolj navadila, ker jo je nameraval dati na jesen v Trnovo v šolo. Prinesel sem torej ,,Zvonček", pa sva čitala, kar nama je bilo všeč. Zjutraj ini je rekla časih:
,,Kaj ne, sedaj greva pa malo čitat. Če prej opravim, boljše je. Potem sem popoldne prosta, se grem Iahko igrat."
Nato je začela čitati. Če ni šlo naenkrat, ali če je bila predolga beseda, sva kar rnalo počivala, potem je pa zopet šlo. Vmes me je vedno kaj povprašala. Kar s prstkom je pokrila besedo, kjer sva čitala, me pogledala postrani in rekla:
,,Zakaj pa? Kaj ne, to je tako?"
ln jaz setn ji razložil vse po redu, kakor je treba.
Razumela je hitro vse. Takoj pri drugi pesemci zapazi, da je nekdo drugi podpisan kot pri prvi, in reče:
,,Zakaj je pa tu druga beseda?"
,,To je pisateljevo ime."
»Torej tistega, ki je to spisal, kaj ne? Aha."
Ko se je naveličala, je rekla: ,,Oh, bova pa še jutri čitala naprej."
Nato sva po navadi še vedno katero uganila. Nekoč jo vprašam: »Cirilka, koga imaš najrajša?"
,,Najrajša?  1, papa pa mama",  reče in me pogleda šegavo od strani.
,,A papa pa mama."
,,Da, pa nonico*)," reče dalje.
,,Pa teto, pa Mimi, pa Boleslava", dodene, se prime za nosek in na-daljuje: ,,Pa Mirota, pa Ivota;" nato se popraska s prstkom po bradici.
,,Pa Urško."
Potem potegne za kodrček, ki ji je visel po čelu.
,,Pa Sokolčka, pa vse, vse, vse", reče, se zavrti na peti in zavpije: »Sokooool".
Nihče se ne oglasi.
,,Sookol, Sokolček, Sokolčica, kje si, ta, ta, pojdi sem!"
In res, nato se začuje zamolkli in gosti pt-pt-pt po preprogi na hod-niku. Za hipec se pokaže izza vrat kos nežnega, belo kosmatega, pasjega ušesca. Za njim pride trobast gobček, dvoje živahnih,  zvestili očesec, nato
*) Stara mati.
-3m   29   ne-
drugo,   belo  kosmato   ušesce,   in  končno  je  stal  pred Cirilko  ves  Sokol. Cirilka mi začne pripovedovati o njem tako-le:
BTisti Angleži so prodali njega in njegovega brata za dve stekleničici ruma mojemu stricu."
nKateri Angleži?"
»Tisti, ki so nakladali tu *) na ladje konje za vojsko v Južni Afriki in na Burskem, tisti so ga imeli s seboj."
,,Pa zakaj so ga dali tako po ceni?"
,,Ne vem." Malo pomisli in doda pomilovalno: ,,E, žejni so bili."
MPotem si pa ti dobila Sokolčka?"
nDa, teta mi ga je dala. Takrat je bil majčken, majčken, a sedaj je velik," reče in pogladi še ne poldrugo ped dolgo živalco. Bil je popolnoma bel, samo za ušesi in doli na hrbtu je imel Sokol velike rjave lise, kakor bi bila vrgla Cirilka nanj kos v kavo namočene krušne sredice.
Sokol je med pripovedovanjem sedel, se s prvima šapicama pogumno razkoračil in nagibal   glavico   nekaj   časa   na   levo,   nekaj   časa  na  desno. Nazadnje se mu izvije iz okroglega trobčka odločen:   ,,Ve!" — češ,  kaj si         i me klicala.
Cirilka skoči okrog mize, Sokol pa zanjo. Kadar se je dobro zaletel, se ni mogel na gladkih tleh ustaviti, temveč ga je zaneslo vedno v kot ali pod naslanjač. Ko se je ustavil, je moral vselej najpred pogledati, kje je Cirilka, in nato sta zopet začela. Večkrat mu je tako izpodrsnilo, da je iz-gubil ravnotežje in se popeljal po lirbtu po tleh. Cirilka se mu je smejala, da so ji stopile solze v oči.
/              Ko se naveliča,   ga popade   pod   pazduho  in   hajd z  njim v kopelj!
Povabi me, naj grem z njima. Tam spusti najpred samo malo vode, vzame milo in Sokola namaže, da je bil penast kot živ mehurček. Ko je bil dosti namazan, spusti nanj od zgoraj in od spodaj curek vode, da je začel cviliti in poizkušati, kako bi prišel na suho.
Vprašam jo, če se ji nič ne smili.
,,E, to mora biti", mi razloži. ,,SokoI je pes in neumen, pa ne ve, kaj je dobro. Saj bi stekel, ko bi ga ne kopala sedaj, ko je tako silno vroče, on ima pa tako kodrasto dlako."
Ko je bil očeden in se je svetil kot bi bil iz svile, ga zavije v obrisačo in skoči v družinsko sobo, kjer ga brž zavije kot kak širukelj v topel pokrivač, da se ne bi prehladil. Živalci je bilo to očividno všeč, ker nekaj časa je bila povsem mirna, samo nekak kup je ležal pod pokrivačem. No, črez nekaj časa se začne ta kup premikati, na kar se pokaže rep, noga, uho; in naposled je bilo rešeno to ,,zamotano vprašanje", tako da se je Sokol izkobacal srečno ven. Cirilka poklekne k njemu in mu reče:
,,Sokol, sedaj se mi pa lepo zahvali in daj šapico, to-Ie! Alo! No, slušaj!"
Sokol pogleda s črnimi očmi na levo,   pogleda  na  desno in sede na zadnji^nogi, kot bi to njemu nič mar ne bilo. Veste, to se večkrat prigodi. *) Na Reki.
SH     30    K-
Če ni pri volji, kar nič noče slišati, češ, saj imam dolge uhlje, da me tolčejo doli po vratu, Ijudje si bodo pa mislili:
,,Kaj, ne sliši dobro, pa ne razume. Prizanesimo mu."
E, srčkano neumnega se sicer dela, pa ni tako zabit, kot bi človek mislil.
Cirilka ga opomni še enkat:                                                                     |
,,Sokol, tačico!"
Ko majhni pasji paglavček vidi, da ni druge pomoči, se nagne na levo in vzdigne desno šapico ter jo položi Cirilki v dlan.
nSedaj pa še to!"
In nagne se na desno, vzdigne levo šapico ter jo položi Cirilki v dlan. Ampak v obraz ji nič ni maral pogledati, oči so mu lovile muho, ki je lezla meni po črevlju. Ko stori svojo dolžnost, pokazavši hvaležnost, vstane, se pošteno otrese in zleti naglo po sobi, vohaje okrog vseh stolov in omar, češ, danes sem bil pa priden. In res pride pri obedu ter se razkorači pred Cirilkinim stolom in se oglasi: ,,Vev, vev!"
-¦*    31    *-
Ni se obrnil na napačni  naslov.   Pri Cirilki  je  dobil vselej najboljših
koscev.
Dokler je bila ona doma, torej tudi njetnu ni bilo dolgčas. Zato tudi ni dosti čutil, ko je odšel Miro v Zagreb, čeprav ga je imel tako rad, da si je odrezal kodrček svilene dlake z repa in si ga vzel s seboj za spomin. Preden pa je Miro odšel na Planino, je bil Sokol strašno otožen. Če je kdo zavpil: nMiro gre, Miro", je kar začel nastavljati ušesa in gledati proti vratom.
Ali tudi Cirilko je moral kmalu izgubiti. Čim pride povoljen odgovor, se začne takoj pripravljanje za odhod v šolo. Treba je bilo kupiti to in ono. Vsak čas se je kdo spomnil: tega-le bo še tudi treba. No, nekateri otroci se strašno boje iti na jesen v šolo, Cirilki pa ni bilo nič; kakor po navadi je je bila vsa hiša polna. Sedaj je stekla v kuhinjo povpraševat, kako vre, sedaj zopet k sobarici Urški, ki je pomagala gospe ravnati perilo. Nato je ponagajala papanu, če je bil doma, češ: ,,Papa, ali spiš?" —potem je pocukala Sokolčka za uho, stekla zopet v kuhinjo in začela iznova prej-šnje obhode.  Pri obedu je sedela kot po navadi na najvišjem stolu,  da je         ,
videla na mizo, dajala Sokolčku najboljših koscev in pripovedovaia, kako se je danes prijetno kopala v morju. Po obedu je stekla k nonici, se ji obesila okrog vratu in jo podražila: ,,Nonica, oj, nonica!"
Ta se je smeje branila: ,,Pojdi, pojdi, ti sitnica sitna!"
Kmalu nato se je odpeljala v šolo. Vsem je bilo žal po nji. Urška je jokala: ni se mogla vzdržati, tako jo je imela rada.
Tudi ko je odhajala,   smo šli vsi na kolodvor razen Sokolčka.  Ta ni r    smel na ulico, ker ni imel znamke.
Po njenem odhodu je bilo vse nekako tiho, tako mirno, da je prihajalo človeku skoro tesno pri srcu. Celo Sokol je to čutil in presedel vse dneve žalosten na naslonjaču ali stikaril po oglih. Videlo se mu je, da je izgubil vse veselje, da se mu nič več prav ne ljubi.
No, ali veste, kdo je izginil takoj drugo nedeljo z doma in se popeljal pogledat k Cirilki? Kdo neki kot nonica, ki jo je prej vedno naganjala s sitnico. Kar vstrpeti ni mogla, da ne bi bila brž tekla pogledat, kako se godi njeni ljubljenki. Ko je prišla domov, se ni mogla napripovedovati, kaj in kako! Prav vse je povedala, vsako besedico, ki jo je Cirilka izgovorila. Najbolj je nas vse tolažilo to, da deklici ni bilo nič dolgčas, da je bila rada v šoli.
Torej taka je s Cirilko.
Dostikrat, ko hodim svojo pot življenja, se je spominjam, si zažvižgam ono o slovenski deklici ter si želim, da bi bila le še dolgo, dolgo tako srečna in zadovoljna.