Stabilizacija in moj odnos do nje
Stabllizacija je beseda, ki ni nikomur neznana. Vsakdo jo je že slišal ali prebral, če že nje posledice ni občutil na svoji koži. Prav gotovo, da je niso občutili vsi, saj ravnanje nekaterih ne kaže, da jim je stabilizacije mar, kaj šele, da bi varčevali. Sicer pa verjetno ali
   skoraj zagotovo tem Ijudem ni potrebno varčevati - le zakaj bi, 6e Imajo vsega na pretek?
       Med Ijudmi in njihovimi življenjsklmi pogoji so bile in so še vedno   razlike, največkrat krivične. Vedno znova se sprašuje, zakaj te raz-  like. Naša ustava je demokratična. Žal vse prevečkrat naši zakoni
ostajajo le na papirju in kar je še bolj pereče, ne veljajo za vse enako, ker Ijudje zakone zlorabljajo in jih vedno tnanj spoštujejo in upošte-vajo. Zato me nič ne čudi, da Ijudje kar naprej tarnajo o draginji, se prepirajo in načenjajo »žolčne« razprave tako med pogovori kot tudi v tisku.
Spoznanje, da stabilizacija ne prizadene vseh enako, je tudi mene vzpodbudllo k pisanju. Razlike sem najlaže in najpogosteje opazila pri mojih vrstniklh. Od kod jim denar? Ne vem. Vem samo to, da z njim razmetavajo in nimajo do nobenih dobrin nikakršnega odnosa. Ko sem na lastne oči videla, kako je sošolec meni nič tebi nič strgal bankovec, mi je vzelo sapo. Verjetno se ne bi postavljal s takimi neumnostml, če bi moral bankovec sam zaslužiti. Sicer pa so zato krivi le starši in nihče drug. Sama hodim v šolo in mi ne bo nihče rekel, da se vse objestnosti naučijo v šoli. Že mogoče, ampak ob objestnežev, nikakor pa nas tega ne uče profesorji, le odvračati nas skusajo od tega. Res pa je, da takšnih »pridig« slišimo vse manj. In prav je tako. Razvajenecev se tako ali tako nič ne prime, zakaj bi potem morali drugi poslušati, ko že sami obsojajo obnašanje sošol-cev. Zaradi te neenotnosti so razredi »razbiti«. Učenci, dijaki in študentje se ne razumejo, ker dve skrajnosti pač ne gresta skupaj. Na žalost so objestneži vedno močnejši, vedno obvelja njihova, od mladih Ijudi se razlikujejo, izstopajo. Prav zaradi tega pa vsi, tudi tisti, ki znamo živeti in uživati mladost brez cigaret, alkohola, vanda-llzma, poslušamo povsod samo »ta prokleta mularija«. Ta beseda me vedno prizadene, a si ne znam drugače pomagati, kot da sama sebi dokazujem, da kot mnogo drugih, ne spadam v mularijo.
Samo po sebi umevno je, da bomo nekoč mi vodili našo družbo.
Bojim se, da bodo tako kot zdaj, prevladali tisti, ki jim ni mar, kako
, živijo soljudje. Če bo to obveljalo, potem bo šele stabilizacija le za
delovnega človeka, ki se bo le s težavo preživljal. Te besede so
.; morda nekomu smešne ali celo naivne, a so resnične in upam, da
nisem edlna, kl občuti krivico naše družbe.
Irena Trunk, 3. D/J
SREDNJA SOLA ZA DRUŽBOSLOVJE IN SPLOSNO KULTURO VIDE JANEŽIČ