Modra pesem
1.
Everything is about wisdom!
Še Platon je govoril 
o razredni družbi –
sestavljeni iz 
jabolk, hrušk ter
malin.
In gre za 
konsenz celote;
sadno kupo
na povsem! ravnem
krožniku.
Kdo bi si upal reči, da
takšnega (krožnika namreč)
še ni bilo?
Aleš Jelenko
Pesmi
1168 Sodobnost 2016
Sodobna 
slovenska 
poezija
Da je polpretekla zgodovina
zgolj prerisana skica
modela XXL?
Da se Marx 
zabija v Engelsa?
Da je obstajala 
neobstoječa 
forma?
Everything is about wisdom!
Ker je ni dovolj,
še nismo zakrpali luknje
ali postavili jeza.
Ker je ni dovolj,
nikoli nismo
s prstom pritisnili
na urni kazalec
in ga držali nekaj časa.
Ker je ni dovolj,
pač mešamo
jabolka in hruške
z malinami
ter krožnike
s posodami.
Sodobnost 2016 1169
Pesmi Aleš Jelenko
2.
Osedlaj osla.
Konja 
pa pusti pri miru!
Upor! Upor!
Jasno –
kamen ni kovina
in kovina ni baker.
Upor! Upor!
Osedlaj osla.
Konja
pa pusti pri miru!
Upor! Upor!
Jasno –
roka ni baterija
in baterija ni robot.
Upor! Upor!
Osedlaj osla.
Konja 
pa pusti pri miru!
Upor! Upor!
Jasno –
ti nisi jaz
in jaz nisem on.
Upor! Upor!
1170 Sodobnost 2016
Aleš Jelenko Pesmi
3.
Iz želodca
sem potegnil
 jakno,
iz ust
pa izvlekel
 marmor,
iz rok
sem izpulil
 coca­colo,
iz zadnjice
pa izpustil
 čevapčiče.
Povsem nepotrebna potreba
stvari,
 ki so vse kaj drugega
 kot to, kar so.
(Boš cigareto?) 
Sodobnost 2016 1171
Pesmi Aleš Jelenko
4. 
Ptič je filozof. Filozofsko sedi
na jajcu in čaka, da poči in 
ven priskaklja neki čuden
 (p)tič.
Na Šubičevi ulici 4
ni ptičev.
1172 Sodobnost 2016
Aleš Jelenko Pesmi
5. 
(…)
Da, pesnik sem. 
(…)
Da, vidim v prihodnost.
(…)
Da, lahko bi tako rekel.
Naj ti obrazložim:
Ko sem nase navlekel pesniška očala,
se je svet sploščatil. Ribe so dobile noge,
psi plavuti, kače pa so spregovorile.
In sem pogledal skozi okno; šele sedaj
vem, da barve nosijo obliko. Še 
prihodnost se izrisuje pred mano v
obliki desetletij in stoletij. Kot da bi 
oči uperil skozi širokokotni objektiv
zrcalno­refleksnega fotoaparata.
Vsa ta širina neba. Globina prepada.
Ko zrem v višino, ne vidim oblakov,
zvezde so se približale. Vrhunec.
Ko jih snamem in se zazrem v
nedoločno stvarnost, mi postane
povsem jasno, zakaj sem pesnik.
Sodobnost 2016 1173
Pesmi Aleš Jelenko
Rjava pesem
1.
V razmočeni zemlji
sem pustil sledi.
Ni potrebe
po preverjanju.
Imam dovolj
velik nos – 
precej dobro
vonjam barve.
Slepi šofer
za volanom
železnega giganta
jih vsakič znova
izbriše.
Vsakič znova
jih poravna
in opazuje,
kako sonce
suši vlažno prst.
Moja skrivnost
so kamenčki
z obale.
Nikoli ne
izpuhtijo.
Še stric z očali
jih nikakor
ne vidi. 
1174 Sodobnost 2016
Aleš Jelenko Pesmi
2.
Korak je neke vrste
  rekviem. 
Če dolgo korakaš,
se spreminjajo lasje.
Med hojo bi lahko
zidal miniaturno
piramido.
(Ker je težko reči,
tega tudi ne bom storil.
Bom pa razmišljal;
kakšen sarkofag želiš?)
Korak je neke vrste
 rekviem.
Neprestano hlasta
za zrakom
in grgra okolico.
Če ne razmišljaš,
ne boli. 
Sodobnost 2016 1175
Pesmi Aleš Jelenko
3.
S prstom drsim
po prsti.
Nezavedno iščem
lupine nezavednega.
Roka.
Navzven.
 Iz zemlje.
Iz lesa.
 Iz lubja.
Iz blata.
S prstom drsim
po prsti.
Nezavedno iščem
lupine nezavednega.
 (So to 
  teorije časa?)
1176 Sodobnost 2016
Aleš Jelenko Pesmi
4. 
Za sabo puščam kaplje znoja. Po gozdni poti hodim, zato 
se jih ne vidi dobro; izgubljajo se med listjem, vejevjem,
žužki in odpadki. Nekaj so jih že našli (predvsem Zoran),
ostalo pa – mogoče – bodo nekoč posesali in stresli v
papir; ne bodo se izgubile – so predebele in povsem črne.
Takrat bo župan vriskal: “Potrebujemo nov spomenik!”
Mediji bodo pograbili vabo in piraje se bodo naselile
po dolini. Poezija naenkrat ne bo zgolj čustvena bomba;
zrasla bo vrtnica s trnjem, na katerem bodo ležale sijoče
besede: inflacija, sistem, komunizem, fašizem in gobice.
Sodobnost 2016 1177
Pesmi Aleš Jelenko
5. 
In je res: “Time is flying
never to return.”1 Ker se
izgubi v esenci samega
sebe. Ostanejo le odtisi
na rjavi površini. Pa še ti
se počasi brišejo (veter
nanaša novo plast prahu
in nemo polni odprtine).
Kaj vključiti v načrt,
da se povsem ne izniči?
Steklo? Možgane? Kri?
Ironično, da vsak tlesk
po tipkovnici nariše
novo črto na obraz;
s hitrim zamahom se
(tudi po vseh likovnih
standardih) izpelje povsem
gladka linija. V globino.
Mestno kolo v trenutku
razpade v monocikel;
otroški sedež stoji v 
kleti, sprednje kolo pa
nebogljeno leži v potoku
ob glavni promenadi.
Kljub vsem visokoletečim
izjavam je jasno, da vsaka
travna bilka srka vodo
predvsem in le … zase. 
1 Virgil.
1178 Sodobnost 2016
Aleš Jelenko Pesmi