POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
DELAVSKA ENOTNOST
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE © ŠT. 43. © 18. OKTOBRA 1957 • LETO XXVI. © CENA 10 DIN
PROLETARCI VSEH DE2EL, ZDRUŽITE SE!

v republiških in zveznih skupščinah doslej niso mogli povsem izpolniti svoje vloge. To pa zlasti zato ne, ker so bi'11 odmaknjeni od komune in ker niso bili zadosti trdno povezani z delavskimi sveti in drugimi organi samoupravljanja v gospodarstvu.	,
Nove občinske zbore proizvajalcev čaka torej zelo važno in odgovornoe delo- Njihova vlo-
vi člani, zlasti pa sami odborniki" zborov proizvajalcev izvrševali svoje naloge in razumeli ter usmerjali njihovo dejavnost.
Poudariti je treba, da je danes ena osnovnih, če ne najvažnejša naloga komune, da doprinese k hitri odstranitvi zaostajanja nekaterih ■ panog gospodarstva, ki so bistvene važnosti za odstranitev težav v pogledu
■IS akorkoli nam je neljubo, smo se vendar odločili, da imenujemo nekatere sindikalne podružnice, ki kljub neštetim opominom ne plačajo in ne plačajo naročnine za naš in svoj delavski časopis. Kolikšne težave nam s tem povzročajo!* Težave in škodo! Naj povemo, da iz same naročnine, ki znaša le 10 din za izvod, nikakor ne krijemo stroškov, ki znašajo za en izvod 28 din. Zato toliko bolj pričakujemo, da bo sleherni, ki list prejema, tudi naročnino vestno in pravočasno poravnal.
To pot objavljamo le tiste naše organizacije, ki nam dolgujejo nad 5000 din. Seznam tistih, ki nam dolgujejo manj, pa je sila dolg. Samo v letošnjem letu znaša vsota zaostale in neplačane naročnine blizu 2,000.000 din! Uprava si prizadeva v redu plačevati tiskarno in vse, kar je v zvezi z izdajanjem časopisa. Ali si lahko predstavljate potem, v kakšne težave ^nas spravljajo tisti, ki ne vedo, , kaj je njihova dolžnosti
Ko navajamo organizacije, ki so nam dolžne, smo prepričani, da bodo poravnale svoje obveznosti in tudi pripomogle k učvrstitvi in razširitvi našega glasila.
Do 30. septembra 1957 nam dolgujejo sindikalne podružnice:
Tovarna gumi izdelkov »Sava«, Kranj, 5015 din, Tovarna usnja »Runo«, Tržič, 8.200 din, Induplati Jarše 7.340 din, Tovarna pletenin Maribor 16.169 din, Tovarna pletenin »Rašica«, Gameljne, 12.064.din, Lesno In industr. obrat Preserje- Radomlje, 11.524 din, Žaga Šoštanj 5.824 din, Telefonska sekcija Maribor 8.247 din, rudnik Sitarjevec, Litija, 11.896 din, rudnik črnega premoga Sečovlje 46.120 din, Okrajna opekarna Kobarid 10.560 din, Opekarna..,.padoiplje 6-600 din, ZKG Muropolje Mota, Ljutomer,' 4.960 din, Tovarna igel Kobarid 23.560 din, Industrija kovinskih izdelkov Maribor 13.345 din, Obrtno mizarstvo Maribor 10.701 din, Tovarna ovojnega papirja Višnja vas, Vojnik, 23.840 din, »Konfekcija Ljutomer 37.681 din, Drž. lesna industrija Martinjak, Cerknica, 8.245 din, Obrtni delavci Ivančna gorica 6.435 din, »Projekt« Kranj 7.095 din, Tovarna poljedelskih strojev Maribor 24.455 din, Papirnica Vevče 44.425 din.
Pozivamo imenovane sindikalne organizacije, da dolg poravnajo!	,
ga pa Se bo še povečala spričo predvidenega novega prenosa ’ pristojnosti na komune, ki se ža pripravlja i,n ki obsega številne naloge s področja gospodarstva, socialne politike ih delovnih odnosov.
Da hi se institucija zborov proizvajalcev v celoti lahko uveljavila bo potrebno tudi pravno utrditi in okrepiti njen položaj v samem ljudskem odboru im v sistemu naših predstavniških organov.
Predvsem pa je seveda odločilno, kako bodo družbene in politične organizacije in njiho-
surovin in zadovoljitve neposrednih potrošnikovih potreb ter stanovanjske izgradnje. Zaostajanje kmetijstva, obrti trgovine, turizma in komunalne izgradnje je posledica pospešene industrializacije, ki smo jo morali izvajati spričo splošne zaostalosti, ki smo jo podedovali in spričo situacije, ki je v prejšnjih letih zahtevata velike žrtve za ohranitev neodvisnosti tudi v pogledu obrambnih izdatkov.
Danes je tako hitrejši im har-moničnejši razvoj gospodarstva, kakor tudi zadovoljitev vsako-
dnevnih potreb standarda nemogoč brez intenzivnega razvijanja in vlaganja sredstev ter vstrestranske pomoči pri razvijanju kmetijstva, obrti, turizma, trgovine in • komunalne izgradnje. Te, v današnjem času »ključne« naloge pa komune brez neposrednega sodelovanja, soodločanja In pomoči gospodarskih organizacij, delavskih svetov, zadrug in zbornic ne morejo izvršiti.
V- tem pogledu pa je v bodoče aktivnost zborov proizvajalcev tako v občini, kakor tudi v višjih predstavniških organih nenadomestljiva.
Brez dvoma bodo nove, gospodarsko močne, pravno - organizacijske in teritorialno stabilizirane, kadrovsko okrepljene ter z neposrednimi proizvajalci in volivci tesno povezane komune, ne samo bistveno pospešile naš razvoj v smeri krepitve socialistične demokracije ampak tudi zagarantirale hitrejši dvig materialne in kulturno prosvetne ravni delavskega razreda in delovnega ljudstva po mestih in vaseh-
Vladimir Krivic
MED SVOJIM BIVANJEM V JUGOSLAVIJI JE OBRAMBNI MINISTER ZSSR MARŠAL SOVJETSKE ZVEZE GEORGU KONSTANTINOVlC ZUKOV OBISKAL TUDI SLOVENIJO. V LJUBLJANO JE PRISPEL 12. OKTOBRA Z REKE. MED POTJO SE JE USTAVIL V POSTOJNI IN SI OGLEDAL POSTOJNSKO JAMO. IZ LJUBLJANE JE ODŠEL NA BRDO PRI KRANJU, KJER GA JE SPREJEL TOVARIŠ TITO OBISKAL JE TUDI BLED. OB VRNITVI V LJUBLJANO SI JE OGLEDAL LITOSTROJ, KJER GA JE SPREJEL PREDSEDNIK DELAVSKEGA SVETA MARTIN FINO. (Na sliki.) OGLEDAL SI JE TUDI MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE, KJER JE V SPOMINSKO KNJIGO ZAPISAL:	»Z GLOBOKIM
VTISOM IN NAVDUŠENJEM SMO SI OGLEDALI DOKUMENTE, KI PRIČAJO O JUNAŠKEM BOJU SLOVENSKEGA NARODA ZA SVOBODO IN NEODVISNOST NJEGOVE DOMOVINE.« — DNE 14. OKTOBRA ZVEČER JE ODPOTOVAL V BEOGRAD. KJERKOLI JE HODIL IN SE USTAVLJAL, SO GA LJUDJE PRISRČNO POZDRAVLJALI KOT SLAVNEGA JUNAKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN POPULARNEGA SOVJETSKEGA VODITELJA. NJEGOV OBISK BO ŠE BOLJ UTRDIL PRIJATELJSKO SODELOVANJE MED SOVJESKO ZVEZO IN FLRJ.
Številke govore
V tem kratkem času, kolikor je trajala razprava o pred načrtu Zakona o delitvi skupnega dohodka gospodarskih organizacij, so mnogi državljani in številne organizacije rekle o njem takšno ali drugačno mnenje. Večinoma so vsi, ki so sodelovali v tej razpravi, pozdravili vse .novosti, ki jih prinaša novi zakon. Velika večina pripomb je takšnih, ki jih lahko ocenimo kot zelo konstruktivne.
Razprava je potekala v glavnem v krogih tehničnih vodstev podjetij, strokovnih združenj, zbornic, ekonomistov itd. Razprava ni toliko zajela neposredne upravljalce, člane delavskih svetov, ki bi predvsem lahko veliko povedali o tem vprašanju. Sele zadnje dni so zaživele razprave tudi v teh krogih, nedvomno pa je, da bodo rezultati tega pozitivno vplivali na oblikovanje bodočega zakonskega teksta.
Nekateri udeleženci javne razprave, so gledali na nove predpise o delitvi dohodka z izredno ozkega stališča: kako
se bodo novosti neposredno odražale na njihovo gospodarsko panogo ali celo prav na njihovo podjetje. Lahko se zgodi, da bodo nekatera podjetja — toda zares v malem številu — v' začetku shajala slabše kot doslej po starih predpisih o delitvi dohodka. Toda če pogledamo stvari s stališča celotnega gospodarstva — a samo tako lahko gledamo, ko je beseda o’ novostih, ki nas vse zanimajo, — . nedvoumno ugotavljamo neposredne koristi, ki jih imajo gospodarske organizacije z novim načinom delitve skupnega dohodka. To najboljše dokazujejo naslednje številke, ki jih navajamo po podatkih Zveznega izvršnega sveta:
Industrija Srbije 6.200 22.246 Industrija Hrvatske 6.874 15.315 Industrija Slovenije 5.500 13.500 Industrija BiH 4.973 7.839 Industr. Makedonije 761	1.260
Številke v prvi koloni pomenijo v milijonih izražene skupne sklade industrijskih podjetij v petih ljudskih republikah v
tem letu, obračunane po sedaj veljavnih predpisih Številke v drugi koloni pa kažejo, kako bi izgledaii ti skladi, če bi jih izračunali pod istimi pogoji proizvodnje in proizvodnosti dela toda po predpisih o delitvi dohodka, ki jih predvideva načrt novega zakona.
Seveda so ti podatki nepopolni za kakšno sistematsko analizo, saj ne vsebujejo elementov za posamezne industrijske panoge. Kot smo rekli, se bodo nekatere industrijske panoge, še bolj pa nekatera posamezna podjetja razlikovala drugo od drugih, predvsem po tem, ali -bodo shajala bolje ali slabše. Toda zadostuje en sam pogled na gornjo tabelo, da bi videli, koliko so na boljšem gospodarske organizacije v celoti zaradi novih predpisov. — Zaradi tega so te številke boljši komentar že same po sebi in mnogo bolj zgovorne od stolpcev in stolpcev napisanega teksta, in morda najbolj prepričevalno govore v prid osnovnih stališč načrta, ki se je sploh pojavil v teku razprave.
Izbire bo dovoli
Mrhar je stal pred parnim kotlom in gledal neprestano v tlakomer. Črpalke na levi in mlini za premog pod njim so enakomerno brneli.
Ni se obrnil ko je prišla po stopnicah ženska s papirjem in svinčnikom v roki. Samo oči je povesil, toliko da je videl kaj želi. Potem pa se je spet zagledal v tlakomer in opazoval. Zenska je stopila k telefonu, privzdignila slušalko, in ko je dobila signal jo je spet položila na vilice.
»Koliko pa je vaša številka?«
Mrhar, ne da bi trenil pove številko, potem pa se nagn^ k meni: »Vedno kaj vpisujejo, kaj si že hotel reči?«
»Vprašal sem, kako bo z volitvami v zbor proizvajalcev,« sem 'ponovil vprašanje. Enakomerno brnenje pri parnem kotlu me je spet nekam zmotilo in ves čas se mi je zdelo, da Mrhar le ne sliši. Toda, še kako je slišal/ Njegovo uho je vajeno hrupnega brnenja.
»Kaj bo, nič, 54 jih kandidira, volili jih bomo le 27. Izbire dovolj.«
»Jih poznaš?« sem vprašal.
»Seveda jih, saj so .fabršk’.«
»In problemi?«
»Kaj bi....» je dejal in se sklonil ter zapiral ventil. »Teh ne manjka, samo tega je premal,« obrnil se je in po-mencal s palcem in kazalcem. »Lahko tam, kjer ga je vsaj kolikor tolkl«
»No, pri vas - ga res ni na pretek, reveži pa tudi niste,« sem ugovarja#.
»Ja no, saj ne rečem, pa vendar možje bodo morali na občini pametno razporejati ,solde’. Saj veš kako je...«
Obnsal si je roke s cunjo, to dela že
iz same navade. Potem pa je dal robe v bok, nagnil glavo in pogledal na vodokaz.
»Se mal’ bom odvil,« je zinil in obrnil ventil...
Volil bom
tistega, ki...
Srečala sva se med energetskim in mehaničnim oddelkom.
»No, Silvo, kako?«
Nasmehnil se je, snel usnjeno, do komolca dolgo rokavico in se prestopil, kot da mu je nerodno. Pa ne,
ste, nekateri še niste vojake odslužili, pa veste, da bodo v kratkem volitve.
• »No, saj prav to,« je dejal Silvo. »Volil bom tistega, ki bo po mojem bolj skrbel za glasbo in šport. Lepo te prosim, kaj pa mi pomaga, če se zanimam za eno in drugo, nimam pa možnosti za razvoj?«
»Da' bi ti kakšen ,sold’ padel v žep,« je hitro .dodal Ivan.
»Ih, zakaj pa ne.« Silvo je vzdignil roke in vzdihnil: »Siht al’ pa dva že zamenjajo, več pa ne. če pa postranski kaj zaslužiš, te pa že .postran’ gledajo. To pa nobeden n e vid’, da dvakrat garaš ...«
Mimo je pripeljala mala lokomotiva in z oglušujočim ropotom drdrala čez
SREČANJA
tak je. Kadar ne spravi besede iz sebe se vedno prestopa. Pokazal je bele zobe in nato le veselo dejal: »Kaj pa pomaga, v ,fabrk’ moraš samo garat.«
Mimo pripeljejo mladinci veli!-: železne tečaje za vrata. Težko je in vsak čas se menjavajo. Ostali so pri nama in klepet se je hitro razvil.
»če bi jaz imel tovarno, bi več dal na šport,« je dejal Sandi.
»Jaz bi pa skrbel za glasbo, kaj Silvo?« je pristavil Ivan.
Se bi govorili o športu, o godbi... Toda jaz bi rad vedel kaj o volitvah. Zato sem dejal: »Prav fantje, odrasli
kretnice. Vozički, naloženi s polnimi »mulnami« so drveli v martinarno. Naše klepetanje se je izgubilo v ropot. In tudi naš pozdrav...
Predlogi...
Majhna zatohla kamra. Okna so pod stopnicami in vidi se samo v čevljarno. Na vratih je napis: »Oddelek za novatorstvo in racionalizatorstvo.«
Uroš drži v roki slušalko in ko sem stopil v sobo je pravkar dejal: »Na-
svidenje!« Položil je slušalko in se obrnil z nasmehom: »Za kom pa stikaš? Za gorskimi reševalci ali za ponesrečenci, morda te pa novotari e zanimajo?«
Eno in drugo me je zanimalo. Pogled mi je obstal na mizi: spiski racionali-zatorjev. Pozornost je zbudil tudi dopis Republiškega odbora ljudske tehnike o ustanovitvi društva novatorjev in racionalizatorj ev.
»Je dovolj dela, kaj?«
»Se ga ne zmanjka, ne.« Potem pa je pogladil debelo mapo. »Nad 2000 jih je.«
»Od 1945. leta.«
»Da.«
»Iz katerega obrata pa jih je največ?«
»Iz vzdrževalnih. Mi se niti ne zavedamo, kaj vse ljudje znajo,« je pripomnil.
»Kako misliš?«
»Kar poglej. Sindikat in pa Delavski svet se kar zanimata za racionalizacije in novatorstva. Res. Toda po obratih še vedno ne dajo ljudem, ki se ukvarjajo z izboljšavami prave podpore in taki ljudje koristijo podjetju neverjetno kako. Čudovite prihranke ustvarjajo.«
Potem je našteval, navajal imena in zložil dolgo vrsto predlogov, majhnih, pa vendar po svoji vrednosti zlatih drobcev, drugega za drugim: »Dela je kar precej, no, vdaj pa še tole društvo. Sicer je pa prav, da bodo taki imeli svoj klub.«
Spet je zabrnel telefon.
»Halo, ja, takoj, samo - da se ga od-križam. Takoj! Če ti povem ...«
Položil je slušalko, jaz pa sem mu segel v roko.
-	SM
Dvanajstega oktobra so v Ljubljani odkrili spomenik narodnemu heroju Tonetu Tomšiču; ki so ga pred petnajstimi leti ustrelili Italijani v Gramozni jami pri Ljubljani. Spomenik stoji pred novo modesno šolo, prav tako ta dan odprto, ki nosi ime tega velikega revolucionarja. Tone Tomšič je bil organizacijski sekretar CK KPS in eden od organizatorjev vstaje na Slovenskem.
Spomenik je delo akademskega kiparja Borisa Kalina.
Ni dvoma, da so novi zbori proizvajalcev v občinah, ki jih bomo letos prvič izvolili izrednega pomena ne samo za napredovanje našega gospodar-1 stva in dvig standarda, ampak tudi za demokratično uveljavitev vloge delavskega .razreda in neposrednih proizvajalcev sploh. S tem postajajo občinski zbori proizvajalcev temelj v zgradbi proizvajalske,ga predstavništva v državi, ki je že doslej imel svoje organe v okraju, republiki in zvezd, oziroma v njihovih ljudskih odborih in skupščinah.
Pred dvemi leti, k,o smo prenesli težišče našega teritorialnega samoupravljanja na komune, so prešle nanjo nove velike pravice in obveznosti tudi v reševanju gospodarskih in sooialnih vprašanj, ki zadevajo predvsem našega proizvajalca. Postalo je nujno, da delavski razred in drugi proizvajalci neposredno po svojih izvoljenih predstavnikih soodločajo o tem, kako se bodo trošili proizvodi njihovega dela tud,i na področju občin.
Pra-v tako pa se je pokazala pereča potreba po organu, ‘ ki bo vsklajeva.1 delo delavskih svetov in drugih organov proiz-vajalskega samoupravljanja med seboj, da bi laže reševali skupne probleme, ki se pojavljajo ha področju komune.
zborov proizvajalcev v občinah, ki bodo nosile odgovornost za celotno gospodarsko politiko
Tretja, morda najvažnejša naloga, ki jo bodo morati izvršiti zbori proizvajalcev pa je urejanje odnosov med gospodarskimi organizacijami in komuno.
V preteklih dveh letih so se komune bistveno utrdile, tako v materialnem, pravnem in kadrovskem pogledur Nova komuna uživa že danes polno priznanje državljanov in njihovo podporo pri reševanju perečih komunalnih, socialnih, zdravstvenih, prosvetnih in gospodarskih vprašanj.
Zbori proizvajalcev bodo ljudsko oblast in komuno še bolj utrdili in približali delovnim ljudem, kar bo imelo nedvomno zelo pozitivne posledice, tako za izboljšanje gospodarjenja v komunah, kakor tudi v proizvodnji, za dvig proizvodnje in komunalne izgradnje, kakor tudi za harmonično sodelovanje in razumevanje med gospodarskimi organizacijami in komunami pri reševanju perečih problemov in težav-
Zbori proizvajalcev v okrajnih ljudskih odborih, kakor tudi
ZBORI PROIZVAJALCEV V OBČINAH BODO POVEZALI KOMUNE Z DELAVSKIMI SVETI IN DELAVSKE SVETE MED SEBOJ
IZREDNO POMEMBNA VLOGA
I ■ n um '-» V» ,lr, i vi/' 1/ rv 'V
B K Z O J A \ I /.
0 Kolektiv presiškega rudnika pri Ljutomeru si gradi rudarski dom. Te dni je bil dom že pod streho, ko pa bo gotov, bo stal okrog devet in pol milijona dinarjev. Da bor dom čimprej dograjen, se. je kolektiv na zadnjem sindikalnem sestanku zavezal, da bo s prostovoljnim delom prispeval h gradnji. V domu bo menza, stanovanja za 20 samskih rudarjev, in kopalnica za rudarje. Upajo, da bo dom dograjen do Dneva republike. — K. F.
© Na zadnji seji Okrajnega sveta Svobod in prosvetnih društev v Novi Gorici so razpravljali o pripravah na občne zbore prosvetnih društev, o podpori občinskih ljudskih odborov, o bodočem delu ter o izobraževanju odraslih. Ugotovili so, da občinski ljudski odbori dokaj malo podpirajo prosvetna društva, saj dajo povprečno le csem tisočink občinskih proračunov v okraju r te namene. Prav tako je bilo doslej premalo storjenega za izobraževanje odraslih ter so naglasili potrebo po ustanovitvi večernih delavskih šol v industrijskih središčih, gospodarske organizacije pa naj bi ta prizadevanja gmotno podprle. — I.
© Okrajni zavod za socialno zavarovanje v Novi Gorici je dal Onkološki postaji v Novi Gorici finančna sredstva za pregled vseh.žena v idrijskem bazenu. Za ta pregled je vladalo med ženami veliko zanimanje in se ga je že v prvih dneh udeležilo 240 žena. — 1.
© Sosvet za dramatiko pri Okrajnem svetu Svobod in prosvetnih društev v Novi Gorici j <5 sklical pred kratkim sestanek vseh režiserjev amaterjev. Pogovorili so se o opremi odrov in ureditvi kulturnih dvoran, o izpopolnjevanju kultumo-prosvetnega servisa ter o strokovni ‘ usposobljenosti režiserjev. Dogovorili so se, da bodo junija prihodnjega Leta priredili tečaj za režiserje začetnike. — 1.
0 Društvo Partizan v Šentjurju pri Celju je priredilo preteklo nedeljo športni dan. Ob tej priliki je bilo več športnih prireditev, na predvečer pa .telovadna akademija. Ker namerava društvo zgraditi prihodnje leto plavalni bazen, je bila v nedeljo popoldne veselica, katere 'dohodek bodo uporabili v ta namen. Samo društvo je sila delovno, saj ima šest sekcij, med katerimi je smučarska med najboljšimi v okraju. — J. M.
0 V Tednu otroka je občinski odbor Zveze prijateljev mladine Ljubljana-Siška priredil zanimivo posvetovanje o vzgoji mladine, mladinskem varstvu in o boju proti alkoholizmu. Razprava je pokazala, da so prebivalci v Šiški močno zainteresirani za razvoj mladine ter izrazili željo, da bi podobna posvetovanja pogosteje organizirali. — I. V.
© Sindikalna podružnica v železarni Store je priredila v začetku tega meseca sila zanimivo in poučno predavanje o pomenu cepljenja proti otroški paralizi. Kljub pomembnosti predavanja se ga je udeležilo le 30 članov kolektiva in raznih predstavnikov. Podružnični odbor je res napravil vse, da bi se predavanja udeležilo čimveč Ljudi. Odbornikom organizacij, društvom in sindikalnih odborov so razposlali več kot sto vabil, vendar le-ti niso smatrali za potrebno, da obveste o predavanju kolektiv niti se ga sami niso udeležili, Storjani so se tudi tokrat slabo izkazali, — J. M.
© Na seji tajništva Republiškega odbora sindikata tekstilcev in usnjarjev Slovenije, ki je bila 1. oktobra, so razpravljali o osnutku' zakona o delitvi dohodka gospodarskih organizacij. Tajništvo podpira temeljna načela osnutka, meni pa, da je v njem nekaj stvari," ki bi jih bilo treba vsekakor odstraniti. Tako bodo po njihovem mnenju občinski ljudski odbori zainteresirani, da bo v podjetjih čimveč zaposlenih, ker so udeleženi na davku na plače, ne pa na zviševanje produktivnosti dela. Nekatera podjetja pa računajo, da bodo manj obdavčena, če bodo imela več zaposlenih.
i
r
v
© V celjskem okraju je potrjenih 507 kandidatur v občinske zbore, od katerih je 16.1 % delavcev. Med kandidati so delavci najmočneje zastopani v občini Mozirje (35%) in Šoštanj (30%) Za zbore proizvajalcev pa je potrjenih 435 kandidatur, od tega v industrijski skupini 283. Delavcev kandidira 95, uslužbencev 89, dalje 29 direktorjev, en sindikalni funkcionar in 5 obrtnikov. Med njimi je 22 žena.
© Svoboda iz Zgornjih Trbovelj bo kmalu praznovala petletnico delovanja. Ob tej priliki bo pevski zbor priredil celovečerni koncert, dramska sekcija pripravlja igro, mladinska godba na pihala pa bo prav tako priredila koncert. Občni zbor <|ruštva bo ob koncu oktobra.
% DPD Svoboda v Ljutomeru je na zadnjem odbo-rovem sestanku določila podroben program nekaterih sekcij za letošnjo sezono. Dramska sekcija bo pripravila deset prireditev. Sedemkrat bo gostovalo gledališče iz Ptuja, sami bodo naštudirali pa Dickensovega »Cvrčka za pečjo«, Goldonijeve »Primorske zdrahe« ter eno mladinsko igro, ki je pa še niso izbrali. Samostojni koncert bo izmed fhštrumentalnih sekcij priredila le godba na pihala, ostale pa bodo sodelovale na raznih proslavah.
© V tovarni cementa in salonita v Anhovem so začeli deliti topel obrok hrane v odmoru. Ta stane le 35 dinarjev, za kar dobiš golaž, vampe ali juho s kruhom. — Sedaj razprodajo v dveh izmenah že po 500 obrokov.
© Pretekli petek je v Celju zasedalo predsedstvo Republiškega odbora Sindakata kovinarjev Slovenije. Razpravljali so o osnutku zakona o delitvi dohodka gospodarskih organizacij, o nekaterih organizacijskih vprašanjih in o polletni bilanci RO. Predsedstvo pozdravlja osnutek zakona, ker predstavlja velik napredek v prizadevanjih, da so delovni kolektivi nagrajeni za uspehe v proizvodnosti in racionalni proizvodnji. Med drugim se predsedstvo zavzema za to, da bi tarifne pravilnike sprejemala sama podjetja v sodelovanju s sindikalno podružnico.	.
© Celjski občinski sindikalni svet je na nedavnem plenarnem zasedanju sklenil, da bo predlagal občinskemu ljudskemu odboru, naj v počastitev 40-letnice Oktobrske revolucije eno izmed ulic in trgov imenuje v Ulico Oktobrske revolucije ali Leninov trg. — J. M.
© Okrajni sindikalni svet v Celju ter komisija za delavsko in družbeno upravljanje pri OO SZDL sta že dlje razmišljala, kako urediti stalno šolo za delavsko in družbeno upravljanje, šola ima prostore v bivši restavraciji »Pri Mlinarjevem Janezu« v Teharjih in bo odprta predvidoma že v drugi polovici oktobra. Po predvidenem učnem načrtu bo trajal posamezni tečaj od 10—14 dni, ki .fa bo všaikokrat lahko obiskovalo okrog 35 ljudi. — J M.

NOVEM
POLOŽAJU
v i -j
■ m ■a
r\	J	/
' m i 1
. /JF
: ' _ i

Spet so polja zorana in posejana, da bo naši ednje leto še več kruha, kar je pomembno za nas vse. Zato je pametno in koristno, da se vsi zanimamo za naše kmetijstvo, kar bo tudi ena izmed osrednjih nalog novih občinskih ljudskih odborov.
ČETRT URE S TOVARIŠEM JOŽETOM BAŠEM, PREDSEDNIKOM POSTOJNSKE OBČINE
metijstvo prvo
V Prestranku kandidira za občinski ljudski odbor Postojna dosedanji predsednik občine, Jože Baša. Nekaj minut raego vora in toVariš Baša je nanizal uspehe in načrte postojnske občine in njenih občanov:
»Največji delež pri ustvarjanju narodnega dohodka naše občine prispeva kmetijstvo. Računamo pa še na 'znatno povečanj e -kmetijske proizvodnje v naslednjih letih. To bomo dosegli predvsem z dvigom živinoreje (in s tem mlekarstva) in s pridobitvijo novih ornih površin z melioracijo mokrotnih travnikov. Na našem območju proizvajamo nad tisoč vagonov kislega sena, s katerim ne vemo kam. Po melioraciji bomo pridobili približno 6.000 hektarov dobrih povšin, na katerih bi poleg krmilnih rastlin pridelovali še okopanine. Naše področje je zelo ugodno za pridelavo krompirja, posebno letos $mO do-segli velike prinose.
Povprečno 200 metrskih stotov na hektar, tekmovalci' pa celo 400. Letos bomo imeli 500 vagonov tržnega presežka, v -prihodnjih letih še več. Zato smo se odločili za gradnjo tovarne za predelavo krompirja, ki bo v prvii fazi predelala 700 via-gonov krompirja in sicer v moko ali v sušene krhlje. Podjetje bo zaposlovalo 100 ljudi, zgradili pa bomo na Prestranku, kjer so dobre ‘ komunikacije, cestne, električne' in kanalizacijske.
Začenjamo z rekonstrukcijo lesne industrije, ki je pri nas še vedno vse preveč žagarska. Oseminštirideset odstotkov površin naše občine je pod gozdom, letno posekamo 60,000 kubičnih metrov lesa, industrijsko pa ga predelamo le 25.000 kubičnih metrov. Zamenjali bomo stroje, vzporedno pa odpravljali o-z-ka grla, ki ne zahtevajo veli kih investicij. Pravkar so -v LIP-u dogradili novo halo za skladišče.
MED KANDIDATI ZA ZBOR PROIZVAJALCEV HRASTNI-ŠKE OBČINE
Težave niso majhne!
Oto podotgem in počez preorani cesti sem se ustavil. Pa ne morda zaradi ceste same. Pred menoj na levi strani so bili dimniki, mojo pozornost pa so v cečji meri -kot dimniki. pritegniti počrneli zidovi, zidovi nekdanje birusilnice hrastniške steklarne, ki ima danes udobnejše, svetlejše in lepše prostore.
Pra-v gotovo tistega dne nisem storil napak, ko sem se oglasil v hrastniški steklarni. Pred delavci te tovarne je kopica ne preveč lahkih vprašanj, ki jih -bodo morali rešiti in pa tudi ne malo problemov, ki se tičejo hrastniških steklarjev in vseih prebivalcev hrastniške komune hkrati.
Marsikatero pa-metno besedo je o tem povedala kandidatka hrastniške steklarne za zbor proizvajalcev, tovarišica. Marija R.„ S tajnikom sindikalne podružnice sča jo dobila ko je pregledovala izgotovljene kozarce.
»Marija, boš kaj povedala« jo je -nagovoril tajnik.
»O čem pa?«
»O tovarni, občimi, njunih problemih in seveda o Vas samih, saj menda letos prvič kandidirate,« sem prišel z besedo na dan.
»Veste, takole je« je začela Marija.
»Zdi se mi, da so zbori proizvajalcev odlična zadeva. Tako se 'bomo lahko sestali iz vs-e-h koncev -naše občine in se temeljito pogovorili o vseh stvareh, ki nas težijo- Mislim pa, da se bomo tudi žene dobro počutile v zborih in bomo zlahka dokazale. da znamo tudi me dajati pametne -predloge. Veste, nekateri možje mislijo, da ženske ne znamo stvarno presojati. Takole govorijo: kaj boste ve ženske, saj tako nič me vestet«
»No, im kaj mislite, s kakšnimi vprašanji se b;o motal ukvarjati vaš zbor proizvajalcev?«
»Pred nami je del na pretek. Našo tovarno bo treba obnoviti, saj je skoraj že 100 let stara. Razen tega pa je, kakor povsod ’ v Sloveniji, tudi pri nas precejšnje pomanjkanje - stanovanj. Iz-gleda pa, da povsod drugod v občini več gradi j 0 kot pa pri nas. To pa seveda nj prav. Steklarna rabi stanovanja! Potrebuje jih za svoje delavce in za strokovnjake, ki jih le s težavo privabimo v hrastni-ško steklar-
»Pa da me boste mislili, da Hrastničane tare samo stanovanjsko vprašanje, mi je rekel-tovariš Frido M., eden delegatov Kemične tovarne za zbor proizvajalcev.«
»V Hrastniku je za trgovine, gostilno in mesnico en sam di-
rektor. Menim, da je to preširok delokrog za enega človeka. V gostilni -ne dobiš primerne pijače, živila pa so za 15 odstotkov dražja kot v drugih občinah našega okraja-«
»Je pa še nekaj, kar nas v Hrastniku boli. To je prav trgovina s sadjem in zelenjavo. Nanjo čakamo že pr-e-cej let, a zaman. Ostalo je le pri obljubah. Občinski možje pravijo, da v vsem Hrastniku ni primernega prostora. In vsa ta leta hodijo k nam branjevke iz Ljubljane. sad. j e in zelenjavo pa prodajajo po znatno višjih cenah. Steklarji, rudarji in še ostali Hrastničairjii pa "kupujemo - kaj hi sicer počeli?«
•
In kaj naj bi zapisal ob koncu? Morda tisto kar mi je nekdo rekel v steklarni.
»P-rav gotovo niso naše težave majhne, toda premagati se jih da, seveda pa bo treba trdo poprijeti, morda trdneje kot do sedaj.«	Nace Borštnar
Iz navadne mesarije smo dobili tovarno mesnih izdelkov, ki zaposluje 100 delavcev; tudi ta je v rekonstrukciji, ki bo stala približno 41 milijonov, OtoLO bo prispeval polovico sredstev.
Kovinsko podjetje LIV — livarna in abdelovalnica kovin, je staro šele dve leti. Čez 190 delavcev je lahko ponosno na svoje uspehe, ki jih dosezajo v tesni kooperaciji z ladjedelništvom in Anhovom. ‘Zaenkrat delajo -pod zelo slabimi pogoji, posebno glede higiengko-tehnič-ne zaščite in osebnih prostorov, z vsemi silami pa se bomo trudili tudi tu pomagati, podjetje razširiti in izboljšati delovne pogoje.
Postojna — kdo ob tem ne pomisli na našo jamo. Za nas pa pomeni jama turizem in seveda, vse »dohodke v zvezi s tem. Največji obisk bomo zabeležili letos, saj je že zdaj obiskalo jamo čez 200.000 gostov. Prav tu pa se je najbolj pokazala naša zaostalost, ki smo jo energično naskočili, V gradnji je parkirni prostor (tudi tis-oč avtomobilov pred jamo ni ni-kakšna redkost), oamping prostor, želimo pa še plavalni bazen, predvsem pa novi hotel. Verjetno je Postojna med najslabšimi turističnimi mesti glede na število sob za tujce. V zvezi s turizmom je tudi izpopolnitev trgovske mreže. V kratkem bd v Postojni odprta delikatesna trgovina, galanterijska in nova tržnica. »Mestne trgovine« in »Oskrba« pa se bodo morale tudi same potruditi. Del sredstev -bo zopet prispeval ObLO.
Čudež bi bil, če ne bi omenil stanovanjske graditve. Letos je v načrtu 111 stanovanj. Naj se potožim: naša podjetja in ustanovo cesto skozi Postojno, kje, diitev stanovanj. Razvoj našega mesta nekoliko ovira tudi pet variant nove' ceste Ljubljana^-morje. Zgradili bodo namreč novd cesto skozi Postojno, kje pa še ne vedo. Zato tudi gradnja hotela čaka in celo gradnjo peke stanovanjske stavbe smo morali odložiti. Da hi omilili stisko ‘šolskih prostorov, bomo dogradili ati zgradili novo gimnazijo v Postojni in pa novo osemletko v Hrušovju. Vse pa bo odvisno od sredstev,« je zaključil tovariš Baša.
OB ROBU
IK
GLAS IZ VSfcMlRJA
Leta in leta se že pogajajo o razorožitvi, veliko govore in ničesar ne store, da bi do razorožitve res prišlo. Oba svetovna bloka sta se v teh letih do zob oborožila in s svojim jedrskim orožjem, ki sta ga nakopičila, grozita drug drugemu in vsemu človeštvu.
Pred dnevi pa smo ljudje, razočarani nad zavlačevanjem razorožitve, nenadoma zaslišali nov glas — glas Iz vsemirja, ki govori o izrednem napredku tehnike, obenem pa opozarja, da je skrajni čas za zrušitev blokovskih pre-graj, da je skrajni čas za razorožitev in vse ostale ukrepe, ki bi človeštvu omogočili mirno življenje,* složno sodelovanje in še večji napredek.
Vest o izstrelitvi umetnega satelita smo po vsem svetu pozdravili kot izreden prispevek Sovjetske zveze k nadaljnjemu razvoju znanosti in k ureditvi perečih svetovnih vprašanj. Četrti oktober 1957 bo zapisan v svetovni zgodovini kot datum prvega človekovega koraka v vsemirje.
Satelit, ki z neznansko hitrostjo kroži okrog Zemlje, poziva k prijateljskemu sodelovanju med narodi. Da pa je ta miroljubni poziv moderne tehnike prišel prav iz dežele, ki gradi socializem, ima tudi globok politični In ne le tehnični pomen. Od uspešnega poskusa z umetno luno pričakujemo novih pobud na političnem področju, toda ne v smislu zaostrovanja nesmiselne hladne vojne in blokovskih groženj, Upravičeno lahko pričakujemo, da bo satelit prispeval k prepotrebnemu razumevanju med narodi, k tako zaželenemu preobratu v mednarodnih odnosih. Satelit je svarilo za-
slepljencem, ki bi hoteli e vihtenjem orožja doseči svoje cilje.
Blokovska politika velesil je pustila številne negativne posledice. Ena takih negativnih posledic je vsekakor »mir s pozicij sile«, kakor dandanes imenujejo kopičenje orožja in grožnje z njim. »Mir s pozicij sile« je logično geslo blokovske politike, ki razglaša, da je vojno možno preprečiti z močno vojaško silo, pripravljeno in sposobno za strahotno maščevanje. Ta politika se zavzema za stalno krepitev vojaške moči, ki mora biti tako učinkovita, da se morebitnemu napadalcu ne bi izplačalo niti pomisliti na agresijo.
Trezni ljudje v svetu že več let protestirajo proti takim pojmovanjem in taki dejavnosti, opozarjajo na nevarnost oboroževanja in zahtevajo, naj se velesile sporazumejo o razorožitvi. Oboroževalno tekmovanje je namreč podobno začaranemu krogu, iz katerega ni izhoda. Krepitev vojaške moči enega bloka nujno izziva večje izdatke za vojsko in orožje v drugem bloku. To tekmovanje nima ne konca ne kraja in zahteva ogromne človeške ln materialne žrtve. Mir in usodo človeštva pa prepušča nenadnim in nepredvidenim okoliščinam.
Prenehanje tekmovanja v oboroževanju in miroljubna koeksistenca je edina pot, ki človeštvu lahko zagotovi mimo življenje in delo. Druge poti ni.
Mir, o katerem govore pristaši »politike s pozicij sile« ni svetovni mir, mir človeštva, ampak tak mir, kakršnega sl sami žele, njihov mir. Njihov cilj je zmaga brez vojne, logičen zaključek njihove politike pa je vojna. Njihovo trdo-
J|jj^ občinskem zboru proizvajalcev. Le-ta šteje 25 odbornikov. Kolektiv Delavnice železniških vozil »Boris »Kidrič« bo imel 10 od 30 odbornikov v zboru proizvajalcev mariborske občine Tabor, rudnik Idrija 11 od 23 itd. Ti in še precej podobnih kolektivov kot n. pr. papirnice v Krškem, »Impola« v Slovenski Bistrici, Kidričevega v ptujski občini, »Javorja« v Ilirski Bistrici itd. bodo imeli v bodočih občinskih zborih proizvajalcev vsaj relativno, če ne že kar absolutno večino.
To pa postavlja te kolektive v dokaj nov položaj. Nase prevzemajo poleg skrbi za proizvodnjo in gospodarjenje v lastni gospodarski organizacij še skrb za celotno komunalno skupnost, za vse življenje v občini. Geslo: podrimo tovarniške plotove dobiva torej z zbori proizvajalcev v občinah veliko stvarnejše temelje. Zdaj bomo imeli delavci predstavnika občine kar poleg sebe, delal bo z nami v istem kolektivu, na istem delovnem mestu. Nič več ne bo treba čakati na zbore volivcev, da bi si olajšali dušo in povedali, kaj nam v delu občinskega ljudskega odbora ni všeč, kaj bi moral po našem mnenju delati, kako posamezne stvari urejevati. Zdaj imamo odbornike kar med seboj, njih bomo vprašali, kako kaj v občinskem ljudskem odboru, za vse stvari bomo lahko izvedeli kar »iz prve roke«.
Kakopak bi bilo močno narobe, če bi si vlogo občinskih odbornikov predstavljali nekako tako, kot so si jo že na nekaterih zborih volivcev v podjetjih. Večjidei so se dogajale take reči v takih volilnih enotah, ki združujejo več podjetij. Marsikje so zahtevali svojega človeka v ljudski odbor, češ da mora biti njihov človek, da se bo zanje potegnil, »da bo tovarna nekaj imela od tega«. Niso izbirati po tem, kdo izmed kandidatov bi bil najboljši, marveč po tem, kdo je »naš«, iz našega kolektiva. Ker niso »prišli skozi« s pametjo, so glasovali. Seveda je zmagal tisti iz številčno močnejšega kolektiva. Ta bo — kot vse kaže, tudi izvoljen, ker ga bo volil ves »njegov« kolektiv. In ker bo vsak volil svojega, ses kaj lahko primeri, da nihče ne bo dobil polovice glasov. Razpisane bodo nove volitve, do takrat se bodo morali pa že sporazumeti, koga bodo volili, da bo res izvoljen.
S tako politiko ne bi prišli nikamor. Ce bo namreč vsak v ljudskem odboru videl le koristi svojega kolektiva, zganjal lokalpatriotizem, kot temu pravimo, je smotrno in načrtno delo nemogoče. Le v slogi je po znanem reku »eden za vse — vsi za enega« moč napredovati v korist vseh in vsakega posameznika.
V	teh novih pogojih, ko boino imeli občinske može kar med nami in ko bode imeli posamezni kolektivi skoraj večine v občinskih zborih proizvajalcev, pa prevzemajo tudi sindikalne podružnice takih kolektivov nase precejšnjo novo odgovornost. Ta se skoraj sklada z ono občinskih sindikalnih svetov. Sindikalni odborniki' takih kolektivov bodo morali storiti še večji korak čez tovarniški plot kot so ga že storili doslej. Njihovo delo ne bo izčrpano že samo z moralno političnim vplivom na delo delavskih organov upravljanja podjetja. Zdaj se bodo morali, hočeš, nočeš, ubadati tudi z občinsko politiko, temeljito proučevati gospodarske, socialne, zdravstvene, prosvetne in druge prilike v občini, če bodo hoteli kaj pametnega svetovati občinskim odbornikom iz njihovega kolektiva, jim kaj predlagati ter spremljati njihovo dello v občinskem ljudskem odboru. Podružnični odbor namreč lahko skliče vse občinske odbornike, člane njihovega kolektiva in vse člane raznih svetov pri občini, jim kakšno pereče vprašanje temeljito raztolmačiti in jih na ta način pripraviti do tega, da to vprašanje postavijo na dnevni red zasedanja občinskega ljudskega odbora.
To je vsekakor sila velika in odgovorna naloga. Zlasti sindikat bi moral biti tisti, ki bi budno pazil na to, da se le ne bi po kakšni špranji pretihotapile ilokalpatriotške in partikularistične težnje med občinske ljudske odbornike ter da bo vplival .tanje vedno s socialističnih stališč. In končno ne povem čisto nič novega, če rečem,,da bo imel v občinskem ljudskem odboru glavno besedo tisti, ki bo nosilec pobud za delo občinskega ljudskega odbora, ki bo znal vsak svoj predlog temeljito podpreti z dokazi, številkami in analizami. To pa je lahko kolektiv, ki ima največ svojih ljudi v občinskem ljudskem odboru. Seveda, če bodo tiho in bodo samo kimali, potem tudi njihova številčna moč ne bo nič pomenila.
V	novem položaju nastajajo torej tudi nove naloge tako za ves kolektiv kot za sindikalne odbornike posebej. To pa spet zahteva, da so sindikalni odborniki sila razgledani ljudje, ki se znajo znajti v raznih situacijah, ki bodo sposobni voditi najsmotrnejšo politiko tako v kolektivu kot v komuni. Na te stvari kaže misliti tudi ob sedanjih občili zborih podružnic. Razen tega pa bodo morale take sindikalne podružnice mnogo tesneje sodelovati z občinskimi sindikalnimi sveti, da se ne bi dogodilo, da bi se sindikalni svet potegoval za nekaj, podružnica pa za nekaj drugega, marveč da bo sindikat enotno nastopal in se potegoval za iste čilije v komunalni
■ skupnosti.	Vlado
glavo vztrajanje pri tej politiki temelji na zmoti, da si z oboroževanjem lahke zagotove takšno vojno premoč, da bode prej alli slej lahko uresničili svoje vojne cilje. To je velika zmota, na katero trezni ljudje na svetu že precej časa opozarjajo.
Poskusi z medcelinskimi balističnim izstrelki in izstrelitev pt-vega Zemljinega umetnega satelita, prve zvezde, narejene s človeško roko, so potrdili naše prepri-Čanje, da je vojna premoč tega ali onega bloka hudo nevarna zmota, na kateri se ne smejo in ne morejo graditi in vzdrževati mednarodni politični odnosi. Medtem, ko satelit drvi okrog Zemlje, ljudje s strahom prebirajo vesti o ogromnit raketah, o velikih bombah, o bodočih oboro! ..ih satelitih, in se vedno boi, tesno oklepamo politike miroljubne ir aktivne koeksistence kot edine možnosti, ki bi zagotovila mir in odvrnil^ nevarnost vojn. Ta genialni uspeh človeškega razuma ponovno opozarja nz ogromno razdiralno moč najnovejših oro. žij, obenem pa odpira oči tudi tistim ki verujejo v politiko sile. Ta uspel znanosti siodbuja k še večjim naporen tiste sile v s/etu, ki iščejo izhod iz sedanje mednarodne - krize v odkritem ir poštenem sporazumu med narodi.
Tehnična odkritja so zabeležila po membna obdobja na človekovi poti ot jame do reaktivnih letal. V atomski dobi ko je človeštvo storilo prvi korak v vsemirje, odkrivajo tehnične pridobitve š< neslutene možnosti napredka. Toda zz napredek je potreben mir. Le v miru s človeštvo lahko zagotovi svoj obstoj it piše nove strani svoje zgodovine.
Umetni zemljin satelit je morda prat tisto, kar je človeštvo potrebovalo. Vizijz vojne z raketami, morda celo' z vsemir-skih postaj blizu Zemlje, je prestrahot-na, da bi kdo kdaj v bodočnosti nameraval vojno začeti. In še nekaj je brci
(
IZe&oce sfrefko
Dolihokefalno glavo Imam. Tio Je ugotovila že -moja sestra, ko je še hodila v gimnazijo- O tem sem se znova prepričal tudi sam, ko so mi zadnjič v Idriji poveznili na glavo težko rudarsko čelado. Stane je dejal, 'da imajo še težje. Ugotovil sem kaj preprosto: na čelu in zatjlnikiu me je tiščala, ob straneh pa je plesala, da Sem se z njo na glavi lahko popraskal po pleši in si ctrl potne srage — ne zavoljo dela, marveč zaradi vročine na nekaterih odkopih. Ko so me vtaknili še v sivozeieno delovno obleko, kakršno so dobili vsi idrijski rudarji, in ko so me opremili še s karbidovko, sem bil nared.
»Na štilrico!«, je dejal Stane Strnad, predsednik sindikalne podružnice, strojniku, ko smo stopili v rešetko dvigala na ja-, šku »Borba«. Z nama je bil še
—	bolje: midva sva'bila z njim
—	Srečko Mohorič, jamski paznik, ki sva še mu .pridružila na njegovem' obhodu po jami.
Padali smo z brzi.no polovice pospeška' prostega pada. Nič kai r ”'i občutek!
Anton Troha, kandidat za
splošni zbor občine Idrija.
O V LABIRINTU
»No, zdaj ga imate! Tudi tale je naš kandidat. Se bosta lahko kar spotoma zmenila«, me je dregnil Stane pod srebra-in pokazal na Srečka.
Toda že smo bili na četrti etaži, okrog 160 metrov pod zemljo.
Labirint, zame vsaj prav takšen. kakršnega je zgradil kralj Min,os na otoku Kreti v antični Grčiji. Ro v podoben rovu, ponekod so podporniki in stropniki prelomljeni od silnega pritiska, drugod spet pokriti s čudovitimi kristal? solitra, za katere se m sprva mislil, da so — lesna goba-
»Lepo jamo Imate in nič podgan«, sem pripomnil.
»Ja, tule i* že, spodaj na enajsti je pa tudi voda. Je pa strupena, na nekaterih odkopih moramo stolno menjavati, ker ne zdrži veliko. Slab niti tri dni zaradi živosrebmih hlapdv. Podgan pa ni. Nekaj jih je pregnalo, ker rudarji niso nosili več malic s seboj,, največ pa plini od razstreliva.«
»Koliko kandidatov pa imate?«, sem se spomnil svoje naloge.
»Dvaindvajset v zbor proizvajalcev in še nekaj v splošni
zbor. Od teh je... Čakaj, .koliko že?« In sta naštela: trinajst rudarjev, pet nadzornikov, ki jih pravzaprav todi'zlahko štejemo med delavce, potlej je še en inženir,, pa tehnični vodja in dva yslužbenca iz volilne enote uprave- Izvoljenih bo enajst.
• SATELIT IN ŽIVO SREBRO
»Se ljudje kaj dosti zanimajo za volitve,«
»Hjal Sel Kako bi rekel — zbori volivcev so bili dobro obiskani, sicer so pri nas ljudje taki, da se malokdo kdaj oglasi. To je v Idriji sploh vprašanje zase. Nekaj zato, ker jim je nerodno, ko jih toliko ljudi naenkrat posluša, nekaj pa tudi zaradi slabih izkušenj iz časov birokratskega socializma. Je kdo kaj zinil i-n dobro mislil, potlej je imel pa težave... Zdaj se še niso ogreli. Danes govore največ o satelitu. Nadvsetaam je všeč, da so bili Rusi prvi.«
Potlej smo premlevali dnevne novice o satelitu.
»Ja, pri nas ž@ občutimo satelit«, me je Stane, ki je hodil zadnji, dohitel-
»ZLodja, kako pa? Ste ga mar videli? «
»Tisto ne. pač pa pri ceni. Prvi dan medplanetarne dobe je padla na svetovnem trgu cena živega srebra za deset dolarjev pni. steklenici, drugi dan spet deset dolarjev...«
- »Kakšno zvezo pa ima vendar živo srebro s satelitom?«
»Živo srebro je ena izmed najbolj iskanih surovin v oboroževalni industriji. Pokalno živo srebro je inioialno razstrelivo, pravijo znanstveniki in to vedo tudi strategi. Pri nas se t0 takoj občuti,. Lan; jeseni za časa sueške kfrize, je doseglo ceno čez taisto dol ari ev, kar j e seveda daleč čez normalo, saj stane takole med brati od 140 do 150 dolarjev steklenica.« Ta pa drži 34,5 kg.
»Ste pa zares dober barometer mednarodnega položaja. Svet je torej občutil rojstvo umetne lune kot znak, da je razorožitev zelo aktualna zadeva.«
premalo prostora je za lopate in ruda je pretežka.«
Pri cigaretah, ki smo si jih prižgali na -križišču, smo posedli na klOpi-co in pogovor je tekel dalje.
»No, kako kaj misljte o občini? So doslej kaj dosti napravili?«, sem pobaral kadidata.
® MUZEJSKA ZNAMENITOST
»Dosti! Moram pohvaliti. Trg imamo urejen, dve novi veliki stavbi, trgovin je precej novih in dobiš skolraj vse v Idriji. Po osvoboditvi je zgrajenih devetindevetdeset ali sto stanovanj. Zdaj grade trideset-stainovanjski blok, prošenj je menda 120■za stanovanja, nujnih pa -okoli dvajset.«
»Torej bošte že diriifgo leto v glavnem rešili stanovanjsko krizo?«
»Mislim. Le najbrž bo nekaj zamenjav stanovanj, da bodo šli nekateri i,z slabših v boljša. Vendar se bo teh trideset stanovanj le poznalo.«
»V Idriji imamo glede zidave posebne težave«, je pristavil Stane. »Težave so z muzej ci- Ti bi najraje vso Idrijo proglasili za zgodovinsko znamenitost. Mi na primer hi radi tisto menda že pet sto let staro stavbo na stari jami podrli j,n zgradili novo. Vse je tako strašno primitivno iin staro, pa bi rad,i modernizirali, Se obokov nam niso pustili podreti, ker je strop tako nizek in okna majhna.. Pa niso pustili. Zgodovinska znamenitost, so dejali.«
»Kljub vsemu pa nam v Idriji še dosti- manjka. Vodovod, kanalizacija...«
To je menda v vseh občinah naj pogostejša želja, vsaj kolikor sem sam bodil zdaj pred volitvami po občinah. Vedno ista pesem: vodovod,kanalizacij a.
® RUDARSKI PRISPE- . VEK NA PROIZVODNJO LESA
»Za nas je zdaj najvažnejša rotacijska peč — je nadaljeval
Učinek na moža v idrijskem rudniku nenehno raste
se je razvnel Stane. »Ta nas nese. Brez njega bi kar dobro shajali, tako pa nam priznavajo, izvozni faktor, s katerim pa tudi ne pridemo skiozi, ker je prenizek. P-rej je bil 0,5, za julij so nam priznali 0,6 pa je še premalo. Prosili smo za 1,0, dobili pa bomo najbrž le 0,8. Prav .zdaj ,rešujejo to zadevo v Zveznem invršnem svetu.«
»Kakopak, nekaj smo tudi sami krivi- Le poglejte! Pri rudniku imamo skoraj .celo lesno industrij siko podjetje, ki je sestavni del rudnika. Ce bi bilo samostojno, bi ustvarilo 13 milijonov dinar j e v dobička, tako pa mora rudnik dati -vsak mesec dva mi-lijoina še z-raven, ker tudi od tega obrata plačujemo rudarski prispevek, - ker je pač sestavni del rudnika. Isto je z rudniškim avtoparkom. Razgo-vairjali smo se že, da bi ju ločili <>d rudnika in ustanovili samostojni podjetji,«
»Potlej je ta zadeva z rudarskim prispevkom in izvoznim količnikom talka, da gre le iz enega žepa v drugega, le da dobe pri tem še občina, okraj in republika svoj delež?«
»Tako .nekako.«
• »SLADKORČEK« '
Potlej smo šli spat naprej po jami. »Aha, poglejte, ■ tole je sladkorček za nas.« Žila, samo-rodno živo srebro, kar v kapljicah in kristalih. »Tale ima tudi 60°/o. Splača se nam jo z rokami pobirati, saj odieže en kos take rude za ves ogrski vo-
kladalj z vozička na voziček in hi živo srebro ne odtekalo. Pa se je zgodilo, da se je ves jašek vžgal, ko so pločevino varili in je pri tem zgubil en rudar še življenje.. .«
»Halo, D re j c, pridi dol na cigareto«, je vabil predsednik stane svojega tajnika Andreja Bončino. Gradil je n o-v jašek.
»Norma, pa plan fnoramo doseči, se bova že potlej zmenila«, je vpil visoko gori na lestvi,	,
»Ne, kar pridni so naši ljudje«, je pribil Stane. »Pri 1078 zaposlenih imamo le dva do tri neupravičene izostanke na mesec. Učinek moža pa stalno narašča. Od vseh jih le kakih deset ni v sindikatu. Zdaj smo dobili še zadnje podpise tako, da bomo odslej pobirali članarino na blagajni podjetja.«
»Kak,o P3 kaj pododbori, so kaj delavni?«
»Teh nimamo. Sprva smo jih sicer mislili postaviti, potlej smo pa govorili, da bomo imeli obratne delavske svete iz članov -delavskega sveta tistega obrata in sindikalnih zaupnikov. Pa je ta stvar nekako zastala, tako da nimamo ne enega ne drugega...«
«
® KREDIT
PRI SINDIKATU
»Sindikat, pravijo, naj bi se zanimal za cene«, je Stane nadaljeval tok svojih misli. »S tem že ne bo dosti. Tisti, ki prej
• Z NEŽKAMI
Odtoopno okino- Dva -rudarja delata: kopač in njegov pomočnik. Vse kaže, da j,e to star rov, ki so ga znova odkopali.
»Seveda, pojasnjuje Srečko, ta ruda je bila že nekoč v topilnici.. Danes, ko imamo bolj-še naprave, se nam jo splača" znova izkopati. Povpreček živega srebra v rudi se giblje pri nas okrog 0,3°/o, ta pa ima še po 0,6%. Ko bomo dobili rotacijsko peč. ki smo Jo že naročili' v Sovjetski zvezi, ho izpletn živega srebra že večji. V naših laboratorijih so tudi že preskusili pridobivanje ž-ivosrebneA siu-blimata, ki ima zelo visoko ceno. višjo celo kot čisto živo srebro.«
»Zakaj pa ne delate z lopatami, saj je vendar nerodno s tole rečjo nalagati vozičke?«
»Tole so nežke, »Ko so pred vojno Italijani združili oba rudnika živega slrebra, onega v To-scani z našim, je nova uprava uvedla lopate. Delali so z njimi le štirinajst dni, pa so jih takoj opustili. Ne gre, prenerodne so.
Srečko. Letos smo morali zarao, manjšega odstotka živega srebra v rudi planirati za slabo petino 'manjšo .proizvodnjo kot lani. To mas dvakrat tepe: prvič zaradj tega, ker so letošnji družbeni instrumenti preračunani na lanski dohodek d® drugič še rudarski prispevek. Ta znese za naš rudnik 35°/o.«
»Da, da rudarski prispevek«,
zičeik orne. In, tule je Skrilja-vec-« Odlomil je kos, iz njega se je kar pocedilo živo srebro.
»Takole vam steče precej živega srebra v zemljo.«
»Seveda. Nekoč je neka inženirka napravila načrt jaška, ki
hi ga obbili s pločevino tako, d,a bi takega škriljavoa ne pre-
loma res. Prihodnji sateliti bodo vedno sije opremjeni, imeli bodo tudi foto-rafske aparate, ki bodo lahko do po-robnosti slikali Zemljo pod seboj. Letaka inšpekcija, o kateri že nekaj let upravljajo na vseh sestankih razoro-tvene komisije Organizacije združenih irodov, bo postala realnost. Zato bodo emara tudi s te strani sateliti zavirali jjne priprave, čeprav takšna razglab-anja niso najbolj spodbudna ob praz-ku znanosti, ki ga te dni proslavljamo.
Sedaj je priložnost, da se tekmovale med blokoma preusmeri na miro-ubno področje, na področje medplane-irnih poletov, ki so z izstrelitvijo prve-i umetnega satelita prenehali biti snov i slabe romane in so dobili resno znan-veno osnovo.
Svetovno javno mnenje postaja vedno bolj nestrpno, ker čuti, da je pomanjkanje sporazuma o razorožitvi največja nevarnost sodobnosti. Upati je, da se bodo odgovorili državniki čimprej lotili svojih nalog. Po izjavi predsednika Eisenhovverja sodeč pa so vendarle ne mudi toliko, da se ZDA ne bi prej posvetovale s svojimi evropskimi zavezniki o naslednjih korakih. Celo v Veliki Britaniji, ki je uradno pozdravila to izjavo, se slišijo glasovi, da bo posvetovanje z zavezniki trajalo predolgo. — Treba bo vprašati za svet ves zamotani aparat Atlantskega pakta in drugih zahodnih vojaških paktov, preden bodo ZDA lahko odgovorile na sovjetske raz-orožitvene predloge. To bi trajalo predolgo. V Franciji in v Veliki Britaniji
Strah človeštva — atomska eksplozija
zahtevajo, naj bo ves postopek hitrejši. Potrebno je več lastne pobude, ker se hudo mudi. ZDA lahko svoje zaveznike sproti obveščajo o napredku pogajanj s Sovjetsko zvezo.
Čas je postal zelo dragocen^ Medtem, ko se velesile ubadajo z vprašanji klasične razorožitve, je tehnični napredek že dosegel korak v vesolje. Zato ni čudno, če se množijo glasovi odgovornih državnikov, ki pozivajo na nujne korake za sklenitev vsaj začetnega sporazuma o razorožitvi, hkrati pa opozarjajo na strašne posledice, če ljudje ne bodo znali vseh najnovejših tehničnih pridobitev nadzorovati in izkoriščati le v miroljubne namene.
In še nekaj ne smemo pozabiti. Ni brez pomena dejstvo, da je prvi umetni satelit izstrelila prav Sovjetska zveza, torej socialistična država in da tega niso napravile ZDA, ki se ponašajo z imenom najbolj razvite države na svetu. Če bodo ZDA hotele obdržati svoj sloves v očeh milijonov ljudi, ki si tehnično bogastvo šele ustvarjajo, bodo morale marsikaj spremeniti, tako doma kakor tudi v svoji zunanji politiki. Ne more ostati skrito,'da ZDA niso uspele izpeljati svojega načrta »Vanguard« zato, ker ni bilo enotnosti med podjetji, ki se z njim ukvarjajo. Precej bo treba spremeniti in pri vseh teh spremembah bo morala imeti vedno večjo vlogo vladna dejavnost, ne pa zasebniki, ki tudi nimajo dovolj sredstev za tako »velika dela. Vse te spremembe bodo nujno vplivale na nadaljnji razvoj ameriškega družbenega sistema in na razvoj družbe v drugih zahodnih kapitalističnih državah, ki bi hotele razviti podobno dejavnost.
Prihodnji' meseci bodo morda odločilni za usodo Človeštva, ker kodo pokazali, ali so odgovorni državniki že postali toliko modri, da znajo hoditi vštric a tehničnim napredkom.
BESEDA BRALCEV
IN KAJ SEDAJ?
Pogled na jašek »Borba« v Idriji, v katerega me je tisto popoldne nesla pot.
vstane, dvigne ceno in ndč ne pomaga če dvigneš plače. Tisti povišek iz začetka leta že zdavnaj več ne haene,, saj so šle cene živilom najmanj za toliko g.oir-Vsaj cene živilom bi se morale nekako ustaliti, da ne bi bile podvržene stolnim spremembam. Delavcem pomagamo s krediti. Pri sindikatu imamo poseben sklad, v katerem je okrog milijon osem sto tisoč dinarjev...«
»Odkod pa toliko denarja?«
»Nekoč so delavci pristali, da Se da iz dobička pol milijona v ta sklad, potlej pa so še razne dotacije. Rudarjem dajemo brezobrestno -posojilo, vendar radarji sami ne plačujejo nič v ta sklad. Blagajne vzajemne pomoči še nimamo, treba pa bo misliti tudi na to. Sindikat pa še nekaj drugega zanima. V tarifnem pravilniku piše, da se deli dobiček dvakrat na leto, prvega maja in za dan republike. Letos pa fcot ste slišali, slabo kaže zaradi izvoznega količnika in rudarskega prispevka. Rudarjem je to težko razumeti, ko si pa drugod dele dobičke, o katerih bi se dalo razpravljati, če »o jih res zaslužili tisti, ki so jih delili- Sicer pa upamo, da bo bolje, če ne prej, potem, ko bo stekla rotacijska peč.«
S Srečkom sva se poslovila. Midva pa na sonce in v kopalnico, ki je sedaj v začasni baraki.
® SONČNI SUR0GAT
»Gnadimo n-ovo kopalnico. Ta bo najmodernejša. Rudar sl bo v enem prostoru slekel delovno obleko, potlej bo šel skozi prostor, v katerem bo višinsko sonce in v pol minute se bo naužil toliko »sončne« svetlobe, za kolikor je je bili prikrajšan na težkem deta-v jami.
,	Vlado
Na seji Mestnega sveta Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana dne IS. januarja 1957 je bilo sprejeto priporočilo.da naj podjetja in ustanove rešujejo stanovanjsko vprašanje za svoje uslužbence sama.* Tako je zapisano v pismu Stanovanjske uprave ljubljanske občine Center vodstvu Centralnega higienskega zavoda v Ljubljani. Potlej pa so zapisali še tole:
»V smislu dogovora na sestanku zastopnikob podjetij in ustanov s predsednikom Sveta za stanovanjske zadeve ObLO Ljubljana Center, vam pošiljamo prošnje vaših uslužbencev — prosilcev za stanovanja, ker na Stanovanjski upravi naše občine ni izgle-dov, da bi mogli v doglednem času rešiti številne prošnje...	z
Pripominjamo, da je vsako ponovno vlaganje prošenj za stanovanje na naš naslov od strani prosilcev, ki so v rednem delovnem odnosu, brezpredmetno.«
Za občino je torej stvar opravljena: kdor hoče stanovanje, naj se obrne na podjetje ali ustanovo, kjer je zaposlen. Ta mu je dolžna dati stanovanje. To morda drži za nekatera močnejša podjetja, ki imajo bogatejše sklade za samostojno razpolaganje, za Centralni higienski zavod pa je stvar nekoliko drugačna. Ta zavod je proračunska ustanova, ki nima nikakršnih posebnih skladov, iz katerih bi lahko najemal kredite in gradil, oziroma kupoval stanovanja, ker jih graditi menda ne sme. In vendar prispeva CHZ v sklad za stanovanjsko graditev 3 in pol milijona dinarjev na leto. »Zaradi tega smatramo, da je tak način kreditiranja krivičen in nerazumljiv, to tembolj, kex nekatere proračunske ustanove že grade stanovanja za svoje uslužbence, za CHZ in večino ostalih proračunskih ustanov pa ni nobenega izgleda, da bi pri sedanjem načinu kreditiranja gradnje stanovanj prišli do stanovanj,« pišejo prizadeti iz te ustanove. Dodajajo še: »Kot enakopravni člani socialistične družbe zahtevamo ugodno rešitev.«
Popolnoma razumemo uslužbence CHZ kakor tudi tiste iz manjših podjetij, ki ne smejo niti misliti na to, da bi kdaj zbrali toliko denarja, da bi vsi prišli do stanovanj. Vsi pa plačujejo v sklad za stanovanjsko graditev. Kam neki naj se le-ti obrnejo, če ne na občino? Občina se jih je na lahek način otresla in poslala vse prošnje podjetjem in ustanovam, čeprav dobro ve, da do stanovanj ob današnjem načinu gradnje in prodaje stanovanj ter kreditiranja stanovanjske graditve prav nič ne kaže, da bi ljudje iz takih podjetij in ustanov sploh kdaj prišli do stanovanj.
DA BOMO VSI ZADOVOLJNI
V Ravnah imamo lep »Dom ielezarjev«, na katerega, smo res lahko ponosni. Lepo so urejeni prostori, restavracija, kegljišče, vrt itd. Le glede menze bi kazalo nekaj reči.
Zadnjič sem bil priča takega pogovora!
— No, Janez, si zado voljen s hrano in poslovanjem?
— S hrano bi že nekako, le včeraj sem imel smolo, da sem ostal brez kosila.
— Ati si ga zamudil?
— Kje neki. Blok sem pozabil v delavnici, ko sem prišel četrt ure pred koncem kosila. Če bi šel nazaj ponj, bi kosilo zamudil, zato sem prosil strežnico, naj mi kosilo prinese, blok bom kasneje dal. Ta me je poslala k blagajničarki, ta k upravniku, ki pa ni hotel ustreči moji prošnji. Tako sem ostal brez kosila. Tako, vidiš, vsi me dobro poznajo, pa mi kosila le niso zaupali.
— Tudi meni se je pripetilo nekaj podobnega, se je oglasil še Franjo. H kosilu sem prišel bolj proti koncu. Sedel sem in čakal. Strežnica mi je prinesla juho. Ko sem jo posrebal, mi je prinesla »kislo juho« s praženim krompirjem. Juho sem vendar že pojedel, sem ji dejal. Toda zaman. £ el sem k upravniku in šele po njegovem posredovanju sem dobil kosilo.
Taka je ta reč. Malo več zaupanja v abonente in ustrežljivosti, pa bomo še bolj zadovoljni. Drago
V SVOJO SKLEDO
Ne bi rad komu kaj očital, vendar kar je prav, je prav.
Sadje je v konjiški okolici letos kar dobro obrodilo razen v nižinskih legah, kjer sta ga uničila majski mraz in sneg. Seveda je zato pri nas precej nakupovalcev, ker je menda sploh slaba sadna letina. Nakupovalci kupujejo sadje bodisi zase ali pa za svoje podjetje ali ustanovo. Pri tem ne mislim na podjetja s sadjem, marveč na nakupovalce delovnih kolektivov, ki se trudijo,-da bi preskrbeli svoje člane z ozimnico Tako prizadevanje kaže vsekakor pohvaliti, toda le do take mere, da to ne gre v škodo ostalim potrošnikom.
Cene namreč kar rastejo in nakupovalci sami ponujajo višje cene, samo da bi sadje dobili. Tako smo vsi oškodovani, najbolj pa seveda potrošniki, ki se preskrbujemo od trgovskih podjetij. Mislim, da bi morale sindikalne podružnice malo bolj pogledati pod prste njihovim nakupovalcem, da ne bi bili oni tisti, ki bi primaknili svoj delež k'dražitvi, saj že itak dovolj tarnamo nad njo in' zdaj naj se pa še sindikat pojavi kot navijalec cen, ko bi moral biti obratno prav on tisti, ki bi se na vsakem koraku boril za znižanje cen.
Ne bodimo torej sindikati le v besedah, marveč tudi v dejanjih in ne pljujmo v lastno skledo.
V. L.

’
♦»♦♦»»»♦♦♦»♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦e	♦♦»»»♦»»♦♦♦»»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦»»»»
Za takojšnjo nastanitev •
Iščemo za obrat hladilnice £ v Zalogu 2 administratorja (moške moči); 1 steno-d aktil ograf in jo; I rama- ; šalca pošte (popolnoma zdravega, sposobnega za ;
' i obvladanje motorje). — !! ;; Prednost imajo osebe te ■ i bližine hladilnice (Zalog, • I ;; Polje, Kašelj in Zadobro- ;; va). — Za centralo na Titovi cesta iščemo: 2 ko- ; respondentki in 2 steno- ; daktilografinji, po mož- !
;; nositi z. znanjem vsaj dveh tujih jezikov (nemščina, angleščina, francoščina, italijanščina). — Pismene !! ponudbe pošljite na:
I »SLOVENIJA SADJE«, Ljubljana,
Titova 18.

:: »TE S NIL K A« ji
tovarna tesnil in plastič- • n ih mas
Medvode
sprejme takoj
POMOČNIKA KOMERCIALNEGA !i VODJE
Pogoj: končana ekonom- :: •ka srednja šola s prakso v komercialnem poslov a- ! I nju. — Plača po tarifnem ;; pravilniku. — Interesenti ! naj se javijo osebno r ;; tajništvu podjetja ali p6-smemo na gornji naslov, ;;
,	»♦♦♦♦»♦>»»»»« tt»4»
S
VIŠJA ŠOLA ZA SOCIALNE DELAVCE V LJUBLJANI IN VLOGA SOCIALNEGA DELAVCA V NAŠIH GOSPODARSKIH ORGANIZACIJAH «se d,, rudi ktovskt
1. Borba za povečanje proizvodnosti dela je zajela ves Industrijski svet ne glede na njegovo družbeno ureditev. V prejšnjem stoletju je Taylor začel z »znanstveno organizacijo dela«, s katero Je v okviru tedanje stopnje razvoja kapitalističnega družbenega reda skušal povečati proizvodnost dela v glavnem na račun še večjega Izkoriščanja delovne sile. Za TayIorjev sistem, ki so ga kasneje njegovi učenci izpopolnili, Je značilna dihotomija dela, stroga delitev umskega ln fizičnega dela. Uspehi »znanstvene organizacije dela« so naleteli pri nadaljnji delitvi dela na vedno večje ovire, ki koreninijo v glavnem v razredni strukturi kapitalistične družbe. V zadnjih desetletjih so kapitalisti uvideli, da se s tehnokracijo ne doseže zaželjenth uspehov in da Je poleg dosedanjih prijemov potrebno uveljaviti nove, upoštevati v borbi za proizvodnjo tudi »človeški faktor«. V ZDA Je nastalo gibanje za uveljavitev »industrijskih odnosov« — medosebnih odnosov —, ki Je danes zajelo ves kapitalistični svet.
Uveljavljanje »človeškega faktorja« pri delu Je nujno pritegnilo organizatorje nove proizvodnje na važnost socialnih služb v podjetju. Praktične izkušnje ameriške Industrije ter ogromno znanstveno raziskovalno delo Je dalo pobudo za študirani e vprašanj, s katerimi se do tedaj lastniki tovarn niso bavili. Izkušnje so pokazale, da zavisl proizvodnost dela ne samo od zadovoljive ureditve mezd, temveč tudi od cele vrste vprašanj, s katerimi se s tehnokracijo ne doseže zaželenih uspehov in da je poleg dobavi danes socialna služba v podjetjih. Poleg cele vrste vprašanj, s katerimi se bavi psihologija dela, so se v kapitalističnih tovarnah začeli temeljito bavlti z vprašanji prehrane delavstva, organizacije odmora, dopustov, zabave, vprašanji dovoza in odvoza delavcev na delo odnosno iz dela, s posebnimi vprašanji, ki jih Je sprožila vedno večja udeležba žena v proizvodnji, z vprašanji starejše delovne sile itd.
Vsa ta vprašanja so pridobila na aktualnosti že za časa prve svetovne vojne, ko so skrajni napori vojujočih sil zahtevali mobilizacijo ženske delovne sile. V tem času nastajajo zarodki socialnih služb v angleških, ameriških, francoskih ln drugih podjetjih. Za uspešno reševanje teh problemov so bili potrebni posebni za to Solani kadri socialnih delavcev. Tako so se v Angliji že za časa prve svetovne vojne pojavile prve »Lady Superintendant« — posebej šolane socialne delavke, katerih naloga je bila, da skrbe za Izboljšanje delovnih pogojev žena in mladine v vojni industriji. Pozitivni rezultati na področju povečanja proizvodnosti dela In možnosti zaposlitve žena na delih, ki so do sedaj bila izključna domena moške delovne sile, so vplivali tudi na druge industrijske države. Tako je tedanji minister dela v Franciji Albert Thomas, kasnejši direktor mednarodnega urada za delo, poslal v Anglijo delegacijo, ki je na licu mesta proučila sistem šolanja in dela socialnih delavk v angleški vojni Industriji. Rezultat opazovanja Je bil v tem, da se Je že 1. 1917 v Franclji ustanovila slična šola — Ecole des Surintendentes d’Ustnes et de Service Soclauz. Ta šola Je dala francoski industriji, železnicam, PTT, javni službi, pomorstvu in drugod. Industrija je zahtevala vedno več in več socialnih delavk, tako da so lz leta v leto kapacitete socialnih šol postajale premajhne. Zlasti Je nastala kriza po 1. 19«, ko Je francoska ljudska skupščina sprejela zakon, s katerim je postala uvedba socialnih služb v francoski industriji obvezna za vsa podjetja, ki zaposlujejo več kot 250 delavcev. Ta zakon velja še danes. Življenje je pokazalo, da obstoječe šole niso bile v stanju, dati zadostnega števila socialnih delavcev.
Priložena tabela pokazuje število gospodarskih organizacij v Franciji glede na število podjetij po veličini in število delavcev, ki so v njih zaposleni.
Veličina podjetja	Število podjetji	Število delavcev
1—so	815.967	3,469.000
|	51—100	11.769	745.000
6 101—200	6.016	779.000
S 201—500	2.812	986.000
f več kot 500	1.211	2,416.000
Petnajstletna izkušnja (Sela socialnih delavcev v francoskih tovarnah je pokazala, da zmore socialni delavec v tovarni delo z največ MO delavcev, da pa le za njegovo uspešno delo potrebno število znižati na 250.
Ogromne potrebe francoske industrije za kvalificiranimi socialnimi kadri v podjetjih so narekovale zakon od 8. aprila 1948 in dekret od 9. novembra 1948. Danes delujejo v Franclji trije tipi šol, ki dajejo Industriji kadre socialnih delavcev. Poleg že omenjene šole za superintendantke delujejo danes še šole za socialne asistentke in šole za »svetovalke dela«. Značilno za vse te šole Je, da sprejemajo v šolanje Izključno dekleta. Sole za socialne asistentke so specializirane za različne potrebe socialnih služb. Te šole dajejo diplomantke, ki imajo rang srednje šole. Bola traja tri leta in 7 mesecev. Takšnih šol Je danes v Franciji 66. Iz teh šol prihajajo asistentke, ki jih zaposlujejo prefekture, socialno zavtrovanje ln pa centralna blagajna za otroške doklade. Druge šole dajejo diplomantke za potrebe raznih šol ter vajenskih šol. Poleg teh formirajo posebne šole asistentke za potrebe sodišč, bolnišnic, dispanzerjev, kmetijstev itd. Kandidatinje za te šole morajjo uspešno dokončati dopolnilne tečaje splošne izobrazbe. Učenke stare 16 let dobijo spričevalo B. E. P. C. (brevet d’Etudes du Premier Cycle). Izkušnje z delom teh asistentk v industriji so pokazale, da so dekleta premalo izkušena za odgovorno delo socialne službe v podjetjih. Za to je francosko ministrstvo dela ustanovilo lastno šolo »svetovalk dela«. Poleg tega se Je na univerzi v Parizu pri inštitutu za socialne vede, ki se bavi J o z delom (Institut des Sciences Sociales du Travail) ustanovila posebna šola za svetovalke dela. Pogoj za sprejem v te višje Sole »svetovalk dela« Je, da so stare najmanj 25 ln ne več kot 45 let. V šolo se sprejemajo diplomantke s končano fakulteto, poleg tega diplomirane socialne asistentke srednjih šol za socialne delavke z večletno prakso v tovarnah in končno ne glede na šolsko Izobrazbo delavke z več kot osemletno prakso kvalificiranih delavk iz liste tovarn, ki Jo odobri francosko ministrstvo dela. Za vse Sole socialnih delavk Je nadaljnji pogoj, da so kandidatinje telesno in umsko zdrave in da izpolnjujejo gotove pogoje, ki so nujno potrebni za Izvrševanje poklica in ki so povezane z moralnimi kvalifikacijami kandidatinj. Pouk v višji šoli se deli na predavanja, seminarsko delo in staž v tova,mah. Predavanja zajemajo sledeče predmete: socialni problemi tovarn, industrijska sociologija, razvoj in aktualni problemi sindikatov, zgodovinski pregled riastanka razvoja in pozitivna delovnopravna zakonodaja, socialno zavarovanje, medicina dela ln psihosocfologija odmora. Delo v seminarjih seznanja kandidatinje s Problematiko sociologije dela, psihologije dela, ekonomskih problemov dela, z medosebnimi odnosi ln statistiko. Kandidatinje morejo poleg tega med in po končanem študiju po nekaj mesecev delati v tovarni kot delavke. Po končani šoli, ki traja eno leto, polagajo kandidatinje ustni in pismeni izpit/ Pismeni izpit obsega naloge s področja predavanj In problematike, ki se je obravnavala v seminarjih. Ustni Izpit obsega znanje iz predmetov delovnega prava in medosebnih odnosov, zgodovine delavskega gibanja in sindikatov ter industrijske sociologije in psihologije dela. Uspešno položen ustni izpit šteje dve točki, enako pismeni izpit, praksa v podjetjih pa eno točko. Kandidatinja mora oddati diplomsko delo (le memodre), ki šteje tudi eno točko.	1
Socialne delavke so organizirane v posebnem združenju »Asso-riation des travaileurs sociales«, ki stremi za njihovo nadaljnjo izobraževanje, potem, ko so že zapustile šolske klopi. Pravni položaj socialnih delavk v tovarnah je urejen s posebnim statutom. Na čelu službe stoji šef-svetovalka za delo, ki šteje med vodilne uslužbence v podjetju.
Citirani zakon lz leta 1946 Je v Franclji takole označil. glavne naloge socialne službe v podjetjih: 1. Zadovoljiti delavke na njihovih delovnih mestih in olajšati z njihovo prilagoditev delu. 2. Posvečati posebno skrb problemu ženske delovne sile, mladoletnikom in bolnim. 3. Vskladiti odnose med vodstvom podjetja In delavskim svetom ter služiti delavskemu svetu kot tehnični svetovalec za socialna vprašanja. 4. Pomagati delavskemu svetu pri vseh vzgojnih 'akcijah. Na vseh kongresih šole za socialne delavke Je prišla do izraza misel, da je pri šolanju kadrov izredno važna metoda dela, s katero se morajo seznaniti kandidatinje za bodoče svetovalke dela. Zlasti Je to važno za delavske svetovalke, ki pri svojem delu ne uporabljajo metod socialnega varstva, ker se morajo zavedati, da Imajo v tovarnah opravka z delavkami In delavci, ki imajo priborjene pravice ln se zaradi tega delavske svetovalke ne smejo spremeniti v tolažnice (consctllers ne pa consoleurs). Poleg individualnega dela se delavskim svetovalkam priporoča metoda dela v ekipah, ker Je socialna delavka v praksi nujno navezana na sodelovanje z zdravstveno službo psihologom dela z mojstri, vodji oddelkov, zlasti pa z delavskim svetom in njegovimi komisijami. Kolikor je sodelovanje socialne službe nujno povezano z zdravstveno službo, se to razmerje v nobenem primeru ne sme spremeniti v razmerje pod- ali nadrejenost z ene ali druge strani.	Dalje prihodnjič
PISMO 12 BEOGRADA
Teden ozimnice
Cenejša ozimnica — Potrošniki so bili reseli — Tihi odpor trgovine
Delo gozdnih delavcev Je težko ln nevarno. Ne samo pri podiranju, tudi na skladišču, kar nam kaže tudi naša slika. Da bi s takšnega kupa spravili hlod do žage, se morajo delavci povzpeti nanj. Kaj če se podre? Dovolj za nesrečo je že, če hlod stisne nogo. Zato: previdnost in še enkrat previdnost.
Od petega do trinajstega oktobra je bil v Beogradu Teden ozimnice. Ta zanimiva akcija je preskrbela mnoge Beograjčane z živili in sicer po nižjih cenah. Približno 7o poljedelskih zadrug, kmetijskih posestev in industrijskih podjetij je pripeljalo velike količine svojih pridelkov in izdelkov v dvorano beograjskega sejma, kjer sojih prodali brez vseh posredovalcev- Zato so bili mnogi pridelki za 30 odstotkov cenejši kot sicer, pa tudi odlične kakovosti, kar pa je zasluga visokih nagrad, ki so j ih dali tistim proizvajalcem, ki so prodajali najboljše pridelke. Organizator te akcije je bil Sekretariat za gospodarstvo Mestnega ljudskega odbora Beograd, ki se je potrudil v vsakem pogledu, tako, da uspeh mi mogel izostati. (Na pri-
S PLENARNEGA ZASEDANJA SINDIKATA RUDARJEV IN METALURGOV
Za življenje gre
»Delavska enotnost« posveča varnosti pri delu in drugim vprašanjem delovne zaščite veliko pozornost. Pišemo o tem, navajamo primere za zgled ali za grajo. Tudi v delovnih kolektivih veliko govore o važnosti pri delu. Tudi store marsikaj. Na primer samo rudarsko-me-talurška podjetja Slovenije so dala' za higiensko-tehnično zaščito samo v letošnjem prvem polletju 188,740.000 dinarjev. Rezultati pa še zdaleč niso takšni kot bi jih želeli. Prav o vzrokih takšnega stanja je razpravljal zadnji plenum Republiškega odbora sindikata rudarjev in metalurgov Slovenije.
»Najnovejši podatkhza letošnje leto o dosedanjem stanju tehnične in zdravstvene zaščite delavcev dajejo porazno sliko.« Te besede predsednika Republiškega odbora sindikata rudarjev in metalurgov Toneta Sturma. Izgovorjene na pričetku plenuma, so bile pravi motto temu plenumu.
Večkrat ugotavljamo, da so investicije za varstvo naših delovnih ljudi vedno večje, podatki pa nam kažejo, da število obratnih nezgod narašča, saj imamo samo v letošnjem prvem polletju v naših rudnikih in metalurških podjetjih 15 smrtnih nezgod. To je število, kakršnega še nismo zabeležili v nobenem povojnem letu. Žraven tega še 126 težkih nesreč ln 3875 lažjih.
Zakaj je tako je skušal razložiti dr. Lajovic, republiški sanitarni inšpektor, ki se je posebej dotaknil vprašanja odgovornosti za nesrečo. Res je, da se vse .premalo zavedamo, da je tudi glede organizacije higien-sko-tehnične zaščite direktor in drugi tehnični kader v prvi vrsti odgovoren za varstvo naših delavcev. Navad.no direk- • torji sodijo, da je skrb za varnost ijjihova drugotna naloga, prvotna in n-ajglavnejša pa je proizvodnja. Tudi razni forumi so glede tega preveč popustljivi in prav tako menijo, da direktorji sami ne zmorejo vsega. Če na primer kaže, da neko podjetje ne bo doseglo planiranega dobička, direktorja kaj kmalu pokličejo na okraj ali občino. Menda pa se še ni zgodilo, da bi poklicali direktorja na okraj ali občino, ko gre za varnost delavcev ali celo za hujšo nesrečo.
Vzrokov za nesreče pa je več, ne gre zanemariti tudi »osebni činitelj«. Za nesrečo v veliki večini primerov ni odgovoren ponesrečenec, temveč je kriv nekdo drug. Na primer, če delavca dodelimo k delu, za katerega ni telesno sposoben. Prav tako ni kriv delavec, če se mu pripeti nezgoda po tem, ko mu nismo odobrili tedenskega počitka in je do nesreče prišlo zaradi preutrujenosti. Enako velja za sam počitek med delom, saj nad podatki pričajo, da je največ nesreč v četrtj uri dela.
Podjetja so zainteresirana, da bi bilo ■ bolezenskih izostankov čimmanj. Toda to skušajo doseči na vse mogoče načine. Tako indirektno vplivajo na zdravnike, da prestrogo sodijo paciente, samo da bi znižali odstotek bolezenskih izostankov. Povsem neupravičeno marsikje vidijo v vsakem delavcu, ki prijavi obolenje, simulanta. Nedvomno so tudi takšni primeri, toda posploševanje tega pomeni delati krivico vsem našim delavcem. Zato je zelo nerodna oblika nekega rudnika, ki nagrajuje zdravnika, če svoje delo opravlja vestno, ne glede na število bolezenskih izostankov njegovih bolnikov. Zato so potrebni temeljiti pregledi, sicer se zgodi, kot se je že. da je nikl zdravnik poslal delavca na delo, po štirinajstih dneh pa je ugotovil odprto kaverno. Ali drugega, ki mu je kmalu po
nastopu dela počil čir na želodcu.
Nekatera podjetja namerno ne javljajo dejanskega števila nesreč. Seveda se s tem ne Izboljšuje stanje v tem podjetju.
V	nekem podjetju je direktor vztrajal pri tem »da ne prizna nikakšne nesreče, ko delavec očitno prezira nevarnost«. Saj takih delavcev dejansko nil Prej gre za zanemarjanje varnostnih predpisov, često pa zaradi visoke ali težke norme. Velikokrat imajo delavci težave pri uveljavljanju pravic, ki jim pripadajo zaradi obratne nezgode. Ponekod uprave podjetij ne spoštujejo zakonskega predpisa, da je sleherno nesrečo pri delu ali na poti na delo ali z dela smatrati kot obratno nezgodo. '
Delavci, zaposleni na delovnih mestih z višjo temperaturo, imajo pravico na osvežilno pijačo. To upoštevajo le nekatera podjetja. Rudarji so posebno prizadeti glede zaščitnih oblek.
V	drugih republikah rešujejo učinkoviteje to vprašanje. Rudniki ln metalurška podjetja bi morala stroške za delovne — ki so tudi zaščitne obleke, kriti iz sklada materialnih stroškov. To spodbudo bi naj posredovali Narodni banki, da bi to upoštevala, saj sam zakonski predpis točno določa, kaj je smatrati kot zaščitno obleko: kadar gre za vprašanje varnosti, ko je delo izredno umazano ali če se delavec pri opravljanju tega dela izredno poti, kar - velja za vsa' delovna mesta v rudniku.
Prav gotovo, da je higiensko-tehnična zaščita v tem ali onem podjetju odvisna od uprave podjetja. Sindikalne organizacije so modalno odgovorne za nesreče svojih članov, zato naj z roko v roki z upravami poskrbe ln se z vsemi silami- trudijo, da
bo čim manj nesreč. Ce poskrbimo za zdravja delavcev, poskrbimo za dobro vseh nas, za narodni dohodek,- proizvodnjo. Zato je nerazumljiv odnos rudnika Trbovlje, ki že zaradi velikega števila nesreč, ki se dogajajo v tem rudniku, mora, plačevati 19 milijonov dodatnega prispevka za socialno zavarovanje, ni pa odgovoril na izčrpen elaborat o vzrokih nesreč, ki mu ga je poslala komisija za zmanjšanje obratnih nezgod pri Republiškem zavodu za socialno zavarovanje. Sploh še do danes niso ničesar ukrenili. Vsi soglašamo. da je v prvi vrsti skrb za človeka, ko pa postavljamo plan proizvodnje, ali ko ga skušamo doseči ali prekoračiti, pozabimo na skrb, da bi delavec delal v kolikor mogoče varnih pogojih dela. V rudniku Trbovlje se je pripetila poleg drugih tudi smrtna nesreča na delovnem mestu, ki ga je komisija že prej spoznala kot nevarno in naročila izboljšave.
Sklepi, ki so jih sprejeli na tem plenumu, bodo. kolikor jih bodo vsi izpolnjevali, lahko prelomnica temu stanju.
mer, zagotovil je za prevoz živil — 140 kamionov in podobno).
Vse to, česar doslej nismo bili vajeni in kar smo si želeli, namreč res Aulturno trgovanje, smo poskusili v tem tednu. Bilo je tako: državljan plača blago, prodajalcu pusti svoj naslov in odide domov, kamor so mu pripeljali vse kupljeno. To uslugo je plačal — 1 dinar za vsak kilogram pripeljanega blaga. To res ni pretirano. 'Sodimo, da bi se to dalo organizirati tud:* drugače. Ce smo lahko organizirali dostavo na dom v tem tednu ali ne bi potem mogle imeti takšno službo vse naše - vsalj večje - trgovine in trgovske hii>-še vse leto? Do sedaj z redkimi izjemami ni bilo pravega odziva in odgovor je bil navadno odklonilen- Morda bodo izkušnje toga tedna vendar ostale zgled uresničljive spodbude za naprej.
Organizatorji so računali na to, da včasih (ali pa velikokrat) ljudje nimajo dovolj denarja za večji nakup. Zat0 g,0 na sejmu odprli pisarno Komunalne banke, ki je kar tam odobravala in izdajala kredite-Kratkomalo akcija je dosegla svoj cilj. Morda bodo v bližnji prihodnosti prirejali tudi v drugih mestih naše domovine sodobne sejme ozimnic. Beograjski Teden o-ztalnice Ije odHril in pokazal veljke možnosti trgovske mreže za zboljšavo preskrbe prebivalcev s poljedelskimi pridelki.
Vendar je na beograjski Teden ozimnice padla senca: beograjska trgovska mreža namreč ni sodelovala v tej akciji. Nihče je ni povabil k sodelovanju. Morda je zaradi tega nudila trgovina tih in vztrajen odpor, ki pa ni ostal brez učinka.
V zadnjih dneh pred otvoritvijo Tedna ozimnice so se nenadoma pričeli krčiti spiski prijavljen cev za sodelovanje. Prihajale so odpovedi za odpovedjo... Opravičevali -so to s tem, da bi s sodelovanjem na Tednu ozimnice pokvarili svoje poslovne odnose s tem ali onim trgovskim podjetjem. Zakaj pokvarili? (Zato, ker gre za neposredno prodajo pridelkov, kar je navzkriž s koristmi trgovske mreže!) »Tu gre samo za en teden« je rekel predstavnik znanega
Meka; statističnih podatkov
Odstotek nesreč v rudarskih in .metalurških podjetjih Slovenije. (Odstotek z ozirom na število zaposlenih.) a) za metalurška podjetja:
v
v
v
v
v
za
v
v
v
v
v
letu 1952 letu 1953 letu 1954 letu 1955 letu 1956 rudnike: letu 1952 letu 1953 letu 1954 letu 1955 letu 1956
31%
27%
23%
19%
17%
40% 36% 36% 36% 340/»
Iz gornjih podatkov sledi, da se v obdobju enega leta ponesreči vsak tretji rudar.
Povprečje nesreč vseh aktivnih zavarovancev:
v letu 1952 , v letu 1953 , v letu 1954 , v letu 1955 , v letu 1956 .
13.4«/» 12.3% 12.3% 12.4% 10.9«/»
Ta odstotek kaže, da je število nesreč v rudarstvu več kot za 300«/» iznad povprečja.
Kmetijskega posestva, »toda ml sodelujemo z beograjskimi grosisti vse leto,« je eden. od odgovorov, ki veliko pove- Iz te ia podobnih izjav se da razbrati, da je trgovska mreža napravila določan pritisk na posamezne proizvajalce, kar ji je delno uspelo. Kljub temu je na sejmu bilo precej kmetijskih pridelkov, nedvomno pa bd jih lahko bilo še več.
Tako se je prav okoli ozimnice dvignilo precej prahu. Prireditelji in tudi . mnogi potrošniki so bili nezadovoljni, ■ nekateri celo ogorčeni. Trgovci pa so bili tiho in so od strani opazovali.
Vozel je bilo teže razvezati, kakor je sprva izgledalo. Zamisel posredovati potrošnikom vse pridelke po nižjih cenah, še posebno če je uresničena, je vsekakor vredno vse pohvale, pritisk trgovine na proizvajalce pa graje. Toda vprašanje je, ali je -prireditelj postopal povsem pravilno, ker je priredil »Teden« -brez sodelovanja dn posvetovanja s trgovsko mrežo. Pravzaprav celo za njenim hrbtom.
Lani je trgovina pretrpela z ozimnico velike izgube. Trgovci so pripravili precejšnje ko-ličine pridelkov, zima je bila -kratka in blaga n-is-o mogli prodati. To je bila čista izguba ,in škodo, ki eo j-o utrpeli zaradi tega, jim nihče ni povrnil •..
Trgovina s sadjem Ln zelenjavo posluje pod najtežjimi po&o-ji, tudi tvegajo največ. S takimi akcijami, kot j-e na primer beograjski Ted e n ozimnice P a še znižujemo trgovini promet itn s tem plače zaposlenim v trgovini. Še v-eč! Odvzamemo trgovini možnost za napredek, za nabavo -trasportnih sredstev, ža sodobnejšo opremo prodajaln. V tem smislu je tudj nek drug predstavnik itrgovitne Ireke-l o podobnih akcijah naslednje: »Sekamo vejo. na kateri sedimo.«
Takšna akcija ne pomeni veliko. Potrošniki b-od-o med t0 zimo uživali živila, icj so jih kupili po nekoliko nižjih cenah kot'sicer, toda to ni trajna rešitev. To j-e drug argument naših trgovcev. Sekretariat za -gospodarstvo Mestnega ljudskega odbora Beograd ne bo preskrboval potrošnike tudi naprej. Rešitev za ho-lj-šo preskrbo potrošnikov je v tehničnem in organizacijskem usposablj anj u, zboil-j,Sevanju in splošnem napredku trgovin s sadjem ln zelenjavo. Tako pravijo trgovci.
Ker je trgovina zaradi potrošnika in narobe, ne moremo zanikati .pomembnosti beograjskega Tedna -ozimnice in podobnih akcij, toda še pomembnejši in boljši b-i bil, če bi na njem sodelovali tudi trgovci. Z n,j ir hovim sodelovanjem bi bili pridelki še cenejši, že zaradi velikega prometa, ki bi ga na taki prireditvi ustvarili. To bi bila salomonska rešitev, ki bi omogočila, da bi bil volk si-t in koza cela.	Zvonko Simič
Muzej narodne osvoboditve je dne 8. t. m. odprl Razstavo nedokumentirane fotografije iz narodnoosvobodilne borbe, ki bo odprta do 31. novembra 1957. Namen te razstave ni samo prikazati javnosti fotografsko gradivo, ki ga muzej hrani, temveč obenem mobilizirati obiskovalce za sodelovanje pri identificiranju fotografij.
Marsikdo bo morda ob tem pomislil, kako je mogoče govoriti o neidentificiranih fotografijah Iz narodnoosvobodilne borbe še 12 let po vojni. Bežen pogled v delo fotoodelka muzeja nam lahko to vprašanje pojasni.
Leta 1945 je Znanstveni Inštitut pri IOOF, predhodnik današnjega Muzeja narodne osvoboditve prevzel fototeko Glavnega štaba NOV, zatem pa še fotografsko gradivo ostalih ustanov: SNOS, njegovih komisij, in oddelkov in končno Tanjug, čigar fotoarhiv je pomenil za Znanstveni inštitut še posebej pomembno pridobitev. Poleg tega so našli pot v inštitut še arhivi raznih okupatorjevih organizacij, ogencij itd., tako na primer arhiv Adria Zeitung iz Trsta. Vse to je predstavljalo osnovo današnjega fotoarhiva, ki je iz teh
prvih stotin fotografij naglo rasel v tisoče. Temu priložnostnemu izpopolnjevanju arhiva je kmalu sledila doba organiziranega zbiranja fotografij. Muzej narodne osvoboditve, ki je izšel iz nekdanjega Znanstvenega inštituta, je začel tedaj široko akcijo za zbiranje vsega dokumentarnega gradiva iz NOB: pisanih dokumentov, predmetov in fotografij. Kot pri zbiranju ostalega arhiva, ima tudi pri zbiranju fotoarhiva veliko zaslugo terenska ekiph muzeja, ki je svoje delo opravljala sistematično. Pomembni pa .sta še drugi dve poti, po katerih je gradivo dotekalo in še danes doteka: prva preko pokrajinskih muzejev, druga preko organizacij Zveze borcev. Važna je še vrsta posameznikov, ki so svoje zasebne zbirke fotografij poklonili muzeju.
Dotok tega gradiva je, če pomislimo, da je minilo od konca vojne že 12 let — še vedno močan. Samo v preteklem letu je fototeka obogatela za 4291 posnetkov. Razumljivo je, da zaradi ogromnega števila fotografij sistematična obdelava ni najlažja. Precej težav povzroča še to, da fotografije
prihajajo v muzej včasih z nezadostnimi podatki, včasih celo brez njih. Mnogo pa je še bolj zamotanih primerov: oglejmo si samo enega od teh. Fotografijo, ki prikazuje streljanje talcev, je muzej prejel v 5 kopijah po različnih poteh. V vseh petih primerih ima fotografija zelo pomanjkljive podatke, ki so za vsako kopijo povsem različni. Na hrbtni strani prve kopije imamo podatek: streljanje talcev v Dupljah, na drugi Streljanje talcev na Dolenjskem 1943, na tretji Leta 1942 na Gorenjskem — Begunje, na četrti Prvi talci v Begunjah 1941, in na zadnji kopiji Slika, najdena pri nekem hrvaškem domobrancu v Ajdovščini. Zato morajo arhivarji ugotavljati podatke, jih primerjati in včasih je to preverjanje uspešno, včasih tudi ne. Vojni dogodki so namreč že precej odmaknjeni in že težko najdemo očividce, ki bi o njih lahko dali verodostojna pojasnila. Zelo težko je ohranjanje tudi fotografskih negativov. Zlasti negativi, ki izhajajo iz partizanskih enot in organizacij, so bili izdelani ob pomanjkanju kemikalij in so zato izredno občutljivi ter dovzetni za vsakršne okvare. Zato so potrebni različni zaščitni ukrepi, ki terjajo mnogo dragocenega časa.	,
Kupi neidentificiranih fotografij se le počasi znižujejo, medtem ko možnost za ugotavljanje naglo pada.
trav iz teh razlogov se je Muzej N J odločil za razstavo te vrste, ki naj bi ■ pospešila delo pri identificiranju fotografij. Idejo za to so dale druge občasne in stalna razstava v muzeju. Marsikateri od obiskovalcev teh razstav se je namreč po ogledu oglasil v fotooddelku in dal dopolnitve k posameznim posnetkom. Zato bo po vsej verjetnosti tudi ta razstava pritegnila širši krog obiskovalcev — zlasti še nekdanjih borcev in aktivistov — ki bodo lahko dali kaka pojasnila k fotografijam ali pa muzejske delavce usmerili na pot, po kateri bi v najkrajšem času prišli do težko iskanih podatkov.
1
DELAVCI KRESNIŠKE APNENICE GRAJAJO SKLEP DELAVSKEGA SVETA O RAZDELITVI DOHODKA
Za 200 din spodbude
ŽELEZNIČARJI, POŠTARJA IN USLUŽBENEC BANKE, KI NISO ČLANI KOLEKTIVA, SO DOBILI VEČJI DEL DOHODKA, KOT POSAMEZNIKI — METODA BELA DELAVSKEGA SVETA NI V SKLADU S PRIPOROČILI REPUBLIŠKEGA SVETA SINDIKATOV SLOVENIJE IN SPOMENICO PRVEGA KONGRESA DELAVSKIH SVETOV JUGOSLAVIJE
»Pri nas je pisarna dobila največ »dobička,« delavci pa...«
»Delavski svet našega podjetja je delil dohodek tudi ljudem, ki ne delajo pni nas...«
»Delavci se ne strinjajo z zadnjo delitvijo...«
»Predsednik sindikata ne podpira upravnega vodstva podjetja. ..«
Takšne in podobne tožbe in obtožbe smo slišali zadnji čas .z kresničke apnenice. Ali so ute-, melj ene? Preberimo si najprej nekaj dejstev iz zapisnika upravnega odbora in delavskega sveta, kii je dne 16. avgusta sklepal o delitvi dohodka, ustvarjenega pri poiskusnem obratovanju mehanične peči, v Basu od 1. februarja do 31. julija letos.
Delavski svet je sklenil in predsednik sindikata se je strinjal
Od dodeljenih čistih plač se Izloči ta odpiranje novega kamnoloma 1,600.000 dinarjev, za nagrade kolektivu pa so razdelili 400.000 dinarjev. Upravni odbor je predlagal delavskemu cvetu nagraditev članov kolektiva, ki so bili posredno ali neposredno soudeleženi pri poizkusni proizvodnji, in sicer: kurjačem po 10.000 dinarjev, in sicer sorazmerno toliko, kolikor časa je bil kdo pri tej peči zaposlen. Pomočnikom kurjačev in apnarjem po 8,000 dinarjev,
ČISTOČA V HIŠI / S STALNO UPORABO
samotarjem 15.000 dinarjev, delavnicam skupno 50.000 dinarjev (v tem je vštet znesek za mazalna v višini 8.000 dinarjev), Obratovodji, komercialne-
podjetij ln ustanov neštetokrat žrvovali svoj prosti čas za napredek podjetja. To je po njegovem mnenju le majhen del povračila za storjene usluge in
. Glede na to, da je kolektiv proizvajalcev glavni nosilec pravic upravljanja, sodi kongres, da je potrebno zagotoviti delovnemu kolektivu----poleg volitev, odpoklica in referenduma
— tudi druge možnosti neprekinjenega in direktnega vpliva na u pravljanje podjetja. Obvezno predlaganje poročil kolektivu o delu organov upravljanja v krajših dobah in o vseh glavnih problemih, konference in zborovanja delavcev, razširjanje kroga problemov, o katerih bodo organi upravljanja obvezno konzultirali kolektiv pred končnimi sklepi itd. naj bodo oblike stalne krepitve kolektiva za upravljanje in delo delavskih svetov in uprav nih odborov...«
Iz Spomenice I. kongresa delavskih svetov Jugoslavije.
ISIH
i
ČISTILO ZA KOVIME IM STEKLO
mu vodji in računovodji po
20.000	dinarjev. Direktorju podjetja 40.000 dinarjev, delovodji
8.000	dinarjev, odpremniku in pomočniku knjigovodje po 1-000 dinarjev, skladiščniku in blagajniku vsakemu po 4.000 dinarjev, pošti 6000 dinarjev, železniški postaji 30.000 dinarjev, banki 16.000 dinarjev in občini
10.000	ditiarjev. Vsi ostali člani kolektiva pa so dobili za vsak mesec dela, v času poiskusne proizvodnje mehanizirane peči po 200 dinarjev.
Dodelitev dohodka železniški postaji, pošti, banki in' občini je utemeljil delavski svet s tem, da so od leta 1955, ko je bila zamenjana prejšnja uprava podjetja, posamezniki iz teh
^ako majhen je človek sredi tolikšnega kupa železja in vendar je človek s svojim znanjem tisti, ki oživlja vse. ,
delo. Delavski svet je smatral, da je ta sklep upravičen ln pravilen.
Vse sklepe so soglasno izglasovali in s tem se je strinjal tudi predsednik sindikalne podružnice. ..«
Presodimo omenjeni sklep delavskega sveta iz dveh izhodišč, in sicer:
Ali je delavski svet pravilno razdelil dohodek med člane kolektiva; .
in ali je pravilno in smotrno deliti del dohodka, ustvarjenega v podjetju, med ljudi, ki niso v njem zaposleni?
, Uipravno _ vodstvo podjetja pravi, da je delavski svet že tedaj, ko se je odločil za rekonstrukcijo peči, sklenil razdeliti del dohodka (namenjenega za plače) med ljudi, ki bodo sodelovali pri rekonstrukciji proizvodnje, in to za to, ker z času poizkusne proizvodnje ni mogoče uvesti nagrajevanja po učinku.
Enostranska računlca
Nedvomno je res, da bi bili delavci, zaposleni pri teij peči, nasproti drugim prikrajšani pri zaslužku, če bi jih ves čas plačevali urno. In nedvomno je tudii res, da je tehnično vodstvo (direktor, obratovodja in delovodja) opravilo v tem času več nadur (fci si jih ne morejo zaračunati) in imelo več skrbi, kot bi jih sicer Imelo, če se tega ne bi lotili. Če presojamo stvari talko, potem so vsi ti, to je delavci in tehnično osebje podjetja, upravičeni prejeti sorazmerno večji del dohodka kot pa ostali. Toda v podjetju niso ravnali tako. In zato je treba vprašati, ali je bil napor ostalih (komercialnega vodje, računovodje in skladiščnika ditd.), v času poizkusne proizvodnje mehanizirane peči res tolikšen, da so upravičeni prejet večji del dohodka kot pa vsi ostali člani kolektiva. Najbrž e ne. Sicer pa bo obseg proizvodnje in dela odslej, ko bo peč redno obratovala, prav tolikšen kot doslej in po tej računati bi morali tudi vsi tl vnaprej dobivati večji delež dohodka kot ostali člani kolektiva-. Iz teh razlogov je torej takšna delitev nevzdržna.
Nevarnost podkupovanja?
In sedaj če o delitvi dohodka izven kolektiva.
Delavce je nedvomno upravičeno razburjal sklep delavskega sveta, da »o delili del dohodka posameznim uslužbencem pošto in železnice v Kresnicah, banke in občine v Litiji (mimogrede povedano, uslužbenci občine denarja niso hoteli sprejeti). Takšna razdelitev dohodka je nepravilna in škodljiva, ker so lahko kljub dobremu namenu (utemeljitev delavskega sveta, da hočejo s tem nagraditi posameznike na železnici, pošti, • itd. za njihov trud, ki so ga imeli z čakanjem na telefonske pozive, pravočasnim obvestilom in dostavo vagonov itd.) to izrodi v podkupovanje. Le kam bi prišli, če bi vsako podjetje izplačalo del dohodka za nagrado železničarjem, ki jim pravočasno dostavljajo vagone, poštarjem, ker jim prinašajo pošte, itd. Ne trdim, da so v Kresnicah ravnali tako, toda tako ravnanje se lahko prej ali slej sprevrže v kaj podobnega. In zato je to nepravilno in nezdružljivo s socialistično moralo.
Gre tudi za metodo dela organov upravljanja
Ob tem praktičnem primeru delitve dohodka v kresnički
apnenici pa velja razmotniti
drugo, še važnejše vprašanje, in sicer: ali je metoda dela organov upravljanja v skladu i načeli delavskega upravljanja Ln ali opravlja sindikalna organizacija v podjetju vlogo, ki ji je namenjena.
V podjetju sicer zatrjujejo, da dobe vsi člani delavskega sveta neka dni pred'zasedanjem vabilo in podrobno obrazložitev o stvareh, o katerih bodo sklepali ain odločali. Toda praks uveljavljena za zadnje zasedanje podobnim trditvam oporeka. Poglejmo!
Delitev dohodka je nedvomno stvar, o kateri bi moral razpravljati kolektiv, posebej še, če gre za delitev dohodka izven določil tarifnega pravilnika, oziroma za delitev, o kakršni sklepa delavski svet. Člani delavskega sveta bi morali imeti torej pred zasedanjem v rokah podatke o uspehu obratovanja mehanizirane peči. o višini ■ sredstev, s katerimi razpolaga podjetje in razdelitvi dohodka na plače. Toda dopoldne, dne 16. avgusta je o tem razpravljal upravni odbor, sestavil predlog, popoldne pa je delavski svet o stvari tudi že sklepal, kako, smo lahko razbrali že prej. Kolektiv je bil torej postavljen pred izvršeno dejstvo. Vsaka razprava o upravičenosti nagrade posameznikom v podjetju ali ljudem izven podjetja, je bila, potlej odveč in je (po mnenju nekaterih sodeč) bila samo obtožba, klevetanje, natolcevanje, raizbi-
v podjetju kaj lahko vgnezdi birokratizem, odtrganost vodstva podjetja in delavskih organov upravljanja od kolektiva, posebno še, če ni v podjetju sindikalna organizacija dovolj močna, da bi grajala takšno metodo dela, če v sindikalni organizaciji odborniki ne zastopajo enotnih stališč in ne usmerjajo članstvo na obravnavo važnih gospodarskih vprašanj. Nevarno je, dia bi se v Kresnicah prej ali slej kaj podobnega lahko uresničilo. Vodstvo podjetja je nedvomno veliko storilo za napredek kresničke apnenice. Dobršen delež zaslug za to gre pripisati sedanjemu direktorju. Toda škodi j!-vo je kolektivu vsiljevati mnenje, da je uprava podjetja storila vse, škodljivo se je trkali na prsi in govoriti o svojih zaslugah o tem, kdo je storil več za podjetje, in kdo ima čistejšo preteklost. Če so . nekje kali takšnih mnenj in govoric, potem je res lahko kaj nevarno, da si bo birokratizem utrl pot tudi v način dela -organov upravljanja.
Se besedo o sindikalni organizaciji oziroma njenemu pred-1 sedniku. V kresnički apnenici sindikalna organizacija nedvomno ni opravila svoje naloge tako, kot bi jo morala. Ni namreč opozorila delavski svet na napačen način sklepanja. Predsednik sindikalne podružnice se je na zasedanju delavskega sveta strinjal s takšno delitvijo,

Republiški svet je svetoval prek svojih organizacij delavskim svetom, da svojo metodo dela zgrade predvsem na tehle načelih:
Prvič. Člani delavskih svetov naj ne sklepajo o nobeni stvari, o kateri ne bi bili v zadostni meri poučeni, to se pravi, ki jim ne bi bila vsestransko jasna. Zato je priporočljivo, da bi se zasedanja delavskih svetov delila v dva dela:
a)	na študijsko proučevanje posameznega problema, to je spoznavanje s filozofskimi, ekonomskimi, pravnimi, socialnimi itd. vidiki zadeve, o katerih naj bi sklepal delavski svet.
b)	na samo razmotrivanje o predlogih, o katerih naj bi delavski svet sklepal. V tem delu bi po taki metodi delavski svet razpravljal o zadevi, ki je načelno jasna članom sveta in je v vprašanju samo odločitev glede praktične rešitve, razsodba o tem, kakšna odločitev je smotrnejša. Za to razpravo bi morali delavski sveti zahtevati od strokovnih delavcev s posameznih področij podrobne analize, izračune itd., iz katerih bi bilo razvidno, kakšna posledice je mogoče predvideti, če se delavski svet odloči za tak ali drugačen ukrep.
(Iz poročila RSS za čas od prvega do drugega letošnjega občnega zbora)
i atije enotnosti kolefktiva, podcenjevanje zrelosti organov upravljanja in podobno.
Sli ni nevarno, da bi se v podjetju in organih upravljanja ugnezdil birokratizem?
Takšna metoda dela delavskega sveta je lahko škodljiva, kajti z njo ne približujemo gospodarjenje kolektivu, ne spodbujamo vsakogar, da bi izrekel svoje mnenje o stvari, predlagal še kaj boljšega, temveč mu vsiljujemo sklep, s katerim se ne strinja ves kolektiv. Takšna metoda obravnave delavskega sveta nas tudi opozarja, da se
pozneje pa jo je grajal in iskal pomoči na Republiškem odboru sindikata gradbenih delavcev Slovenije. Že iz tega je moč razbrati, da izvršni odbor sindikalne podružnice ne razpravlja na svojih sejah o najvažnejših stvareh, ne zavzema stališč in jih ne sporoča delavskemu svetu. Prav talko kot bo moral delavski svet spremeniti način dela, ga bo moral spremeniti tudi sindikat, prisluhniti bo moral mnenju članstva, od članov delavskega sveta, kot članov sindikalne organizacije pa zahtevati, da se o vsaki važni stvari posvetujejo z volivci in upoštevajo njihovo mnenje pri razpravah in sklepanju.
Dornik P.
<
HODIL SEM PO MESNICAH IN SLIŠAL POVSOD ISTI ODGOVOR GLEDE POVIŠANJA CEN
Jzvoz, izvoz, tovariš!"
»Ti, meso se je spet podražilo ...«
Prizadelo me je. (Vsaka podražitev prizadene namreč moj žep.) Ohranil sem mirno kri (kar ni moja navada) in filozofsko zamrmral:
»Podražilo, podražilo! Govori konkretno! Meso je splošen pojem! Kakšno meso: svinjsko, zajčje, telečje...?«
»Kdo pa govori o zajčjem? Goveje meso vendar. Saj veš, da si svinjskega privoščimo samo za praznike in tudi to je dražje...!«
»Goveje praviš? In tudi svinjsko? Ne verjamem!«
»Ne verjameš? Naivnež! Da veš, tudi slanina bo dražja!«
»Slanina L..«
Globoko sem zajel sapo in vzdihnil:
»Kaj pa državna intervencija, a?«
Kakor tuš me je prizadel odgovor:
»To velja samo za uvoženo mast. Ti pa zahtevaš domačo. Misliš če je svinjsko meso po 400, da bo slanina vedno po starem?«
Pridušal sem se, da bom »stvar« razčistil. Krožil sem po mesnicah kot »satelit« okoli zemeljske oble.
Mesnica »Mesoizdelki« ob Ljubljanici.
»Poslušajte, kaj imate res meso po 180?«
»Po 180? Nel Veste, pozabil sem .prenare 'iti ceno*. Po 210 imamo to meso. Od danes naprej!« (To je bilo v ponedeljek tam okoli dvanajste. Ne bom stavil, da ne bo takrat, ko izide današnja številka »Delavske enotnosti« že 250 dinarjev koligram. Samo ta odgovor me je namreč prepričal, da se cene ravnojo po »Sputnikovi« poti. No, da bom razumljivejši, po poti nove »lune«, ki kroži te dni okoli naše zemlje.)
»Po 210 ste dejali. Kaj pa tistole po 230 še imate?«
»Po 230? Ne! Tudi to je od danes dražje. Deset dinarjev!«
»Vraga! In vzroki?«
»Izvoz, izvoz, tovariš!«
Krenil sem v drugo mesnico ob Ljubljanici. Kaj slabo so me potolažili.
»Slanina je 20 dinarjev dražja, teletina 40, kranjske 5 dinarjev kos.«
Krožil sem po ljubljanskih mesnicah in krožil (vse počasneje kot satelit okoli zemlje). Povpraševal sem, zakaj je meso dražje. Slišal sem eden in isti izgovor:
»Izvoz, izvoz, tovariš!«
»Izvoz,« sem vzdahnil. Spomnil sem se, da je nekje v družbenem planu, takrat ko je izšel, pisalo, da bomo zmanjšali izvoz živine. Plan je eno, sem znova vzdihnil »izvoz« pa drugo. Nekdo mi je dejal, da sem trdil preveč. Mogoče. Vendar, kaj nas ni pomlad prav nič izučila? Videti je, da ne! Spomladi, smo tarnali, da so cene porasle zaradi izvoza, pretiranega namreč, zaradi količnikov in premij, ki niso bili v skladu zj tržnimi razmerami, da strokovno povem, sedaj pa je izvoz spet porastel, porastel takrat, ko kmetje po končanem poljskem delu odprodajajo živino in ko bi morala (če ne bi tako pretirano izvažali »kar leze ino gre«) cena pasti.
Spomladi in pozneje, kot pravijo, v maju, juniju in juliju, je bil izvoz močno omejen. To je, da se strokovno izrazim, postopno vplivalo do popuščanja cen. Postopno? Cene so ostale pravzaprav »strokovno« kar na isti ravni. Potem se je spet začel ta »preklicani« izvoz. In, kot pravijo mesarji, je izvoz prizadel prav predvsem naš trg, češ da ima ta razmeroma največ pitane živine. Statistiki pravijo, da smo v marcu izvozili iz Slovenije za 96 milijonov deviznih dinarjev goveje živine, v aprilu za 108 milijnov dinarjev, v juniju (ko je bil izvoz »zavrt«) za 47 milijonov dinarjev, v juliju za 53 milijonov dinarjev, v avgustu pa...
Da, v avgustu smo dosegli rekord (ki ga čutimo še danes, v oktobru). Iz Slovenije, kot pravijo, smo izvozili v tujino okoli 3300 glav goveje živine, za - nič manj in nič več kot 238 milijonov deviznih dinarjev.
Ali lahko to ostane brez posledic?
Posledice... Da, posledice! Pred mesecem dni, dva, tri dinarje, pred štirinajstimi dnevi pet ali šest, pred tednom deset, včeraj spet mogoče samo pet, danes deset, jutri dvajset itd.
To ni »normalno« gibanje cen, »gibanje« po zakonu ponudbe in povpraševanja, temveč gibanje zaradi prevelikega izvoza živine, gibanje, ki prizadene potrošnikov — delavčev žep, kar kvarno deluje na stalnost domačega trga, če pride do sunkovitega izvoza, kakor je prišlo v avgustu. Pravijo, da so po ^vgustu izvoz docela ustavili. Ce je to res (roko ne bi dal v ogenj, kajti prijatelj, ki se je te dni vrnil iz ptujskega okraja, je dejal, da so ponekod preprečevali nakup živine za izvoz, vendar nakupovalcem tega niso preprečili, kajti hodili so po hribih od hiše do hiše) potem res ne vem, kje naj iščemo vzroke. Pri mesarjih?
Pri mesarjih? Ti pravijo takole:
»Podražitev mesa je na dnevnem redu. Mi nismo krivi. Mi ne izvažamo, mi moramo dražje plačevati, povpraševanje je večje od ponudbe in — »robe« je malo.
Naj bo tako ali drugače, vzrokov ne bom iskal več, ker se mi zdi, da jih ne bi našel. Vsak trdi svoje. Zdi se mi pa, da bo treba v zunanjem trgovanju vendar enkrat »napraviti red«. Domenimo se vendar, koliko lahko izvozimo in kdaj, da ne bo trpel naš (tudi moj in tvoj) žep — žep delavca, ki nima vsak mesec večjih dohodkov, (saj njegovi dohodki ne rastejo vzporedno s cenami).	Dore
P R O IZ VOD N J A v j v E TU
• ' ' ; • .
Proučujmo trg
Mogoče boste vprašali, zakaj smo se, odločili za prevod tega sestavka. V bodoče bo dohodek podjetja in s tem osebni dohodek posameznika hudo, hudo odvisen od tega, če bo podjetje prodalo svoje proizvode. Bodimo odkriti, naša podjetja doslej trga skorajda niso proučevala in zato jim bo mogoče ta članek koristno napotilo, kako naj se stvari lotijo, da bodo ob čim manjših stroških dosegla čimvečji uspeh.
Proučevanje trga je nedvomno važna naloga gospodarskih organizacij. Toda če hočemo opravljati to nalogo, porabimo tudi precej sredstev, posebno v začetku. Zato pravijo številni voditelji podjetij: Res, zato bi se odločili, toda nimamo denarja, ne moremo. Toda v zadnjem času se je pojavila nova metoda proučevanja trga, tako imenovana analitična prodaja, ki jo lahko uporabi tudi podjetje, ki nima dovolj sredstev.
Analitična prodaja ne zamenjuje ostalih metod proučevanja trga, temveč je le njihova dopolnitev. Ta ne more zamenjati velikih anket, ki jih uporabljajo nekatera podjetja, kadar žele vedeti, kako bodo na'trgu vnovčila nove proizvode. Takšne ankete so upravičene, kadar gre za proizvode, ki jih lahko prodajamo po vsej državi. Toda gospodarstveniki bodo vedi.o vprašali, ali je bolje proučiti tri tisoč anketnih listov, od katerih stane vsak po tisoč frankov, zato da bi zvedeli tole: 1,22% prebivalstva se zanima za določen proizvod, ostalih 98,78% pa ne. S pomočjo analitične prodaje pa gospodarsko podjetje znanstveno proučuje in nadzira svoj trg, in sicer ob precej manjših stroških. Gre torej samo za to, da dobi potrebne podatke v najkrajšem času in čim ceneje. Gre za izbiranje, in sicer iz treh izhodišč: iz-
biranje možnih kupcev, izbiranje p_u značaju in času.
Izbiranje možnih kupcev
Prvi del analitične prodaje: izločiti vse osebe, ki ne pridejo v poštev kot kupci in razdeliti vprašalne pole, res samo med resne kupce.
Pri prodaji nekaterih predmetov se je za to lahko odločiti. Avtomobile kupujejo recimo samo šoferji, kmetijske stroje kmetovalci itd. Toda v nekaterih primerih je teže najti odjemalce. Ce gre recimo za prodaj'- tekočine za izpiranje grla, prihajajo v poštev samo osebe z občutljivim grlom. Kako jih bomo našli? Odšli bomo na kliniko, in sicer tedaj, ko v ambulanti pregledujejo bolnike z boleznimi v grlu, nosu ali ušesih. Med ljudmi, ki bodo čakali na pregled, bomo našli precej interesentov za našo anketo. Ce hočemo najti še več kupcev, jih bomo poiskali v čakalnicah zdravnikov-specia-listov, v zdraviliščih itd. Tako bomo našli veliko interesentov, ki nc:n bodo lahko odgovorili na naša vprašanja.
Kot vidimo, gre pri izbiri za to, da najdemo res ljudi, ki se zanimajo za naš proizvod, ne da bi ob tem porabili veliko časa in denarja za proučevanje in reklamo.
Izbiranje po značaju je precej težje, ker gre tu za osebno naklonjenost, posebnosti posameznih ljudi. Težko je na primer reči, koga naj vprašamo za mnenje o fotografskem aparatu, ker ne vemo vnaprej, ali bo hotel postati fotoamater.
Izbiranje po času pride v poštev za proučevanje trga, in sicer za proizvode, ki jih ne kupujemo pogostokrat, na primer perilo, posoda, radijski aparati in podobno.
Ce pošljemo vprašalne pole raznim osebam — ne bomo mogli dobiti iz odgovorov pravo sliko o razpoloženju kupcev do naših proizvodov. Tisti, ki ne mislijo kupiti nič podobnega, nam na vprašanje sploh ne bodo odgovorili. Drugi bodo svoje želje spremenili kar v stvarnost in njihovi odgovori nas lahko zapeljejo na stranpot glede potreb trga. Edino pravilno mišljenje je le mišljenje resnih kupcev za nek proizvod. Kje bomo našli samo te in se izognili ostalim? V prodajalnah, kajti tjakaj prihajajo resni kupci,za posamezne proizvode in tam lahko tudi uporabimo tako imenovano metodo analitične prodaje.
Analitična prodaja
Oseba, ki proučuje trg, torej odide v prodajalno in ostane za pultom dva do šest tednov, zato da bi osebno stregla kupcem, ki so interesenti za naš proizvod, ki obenem proučuje trg, ne vnaša v svoje zapiske nikakršnih osebnih vtisov. Izogiba se umetni, pretirr -i prodaji. Kupcem samo opiše blago, posebnosti proizvodov, ob tem pa si seveda prizadeva odkriti, kaj ku: ce posebno zanima, na primer kakovost, cena, barva, način pakiranja itd. Mišljenje kupcev je kažipot za bodoče vnov-čevanje naših proizvodov na trgu.
(Nadaljevanje prihodnjič)
ALI ZE VESTE
Električna peč ali električni radiator
V	trgovinah z električnim materialom prodajajo vrsto naprav za gretje prostorov od električnih pečk pa do radiatorjev. Toda te naprave se ne razlikujejo samo po ceni, temveč tudi po učinku gretja prostorov. Kadar kupujemo električne grelce, imejmo pred očmi, ali jih bomo rabili le za dodatno gretje prostorov, oziroma če si hočemo ogreti stanovanje le z električnimi grelci, brez starih klasičnih peči in štedilnikov.
V	prvem primeru je najbolje, če si omislimo majhno električno peč, ki ima razen dobrih strani tudi nekaj pomanjkljivosti. Zlasti je neprijeten občutek suhega zraka, ki se na odprtem grelcu pojavlja zaradi zgorevanja prahu in drugih sestavin zraka.
Zavoljo teh in drugih vzrokov naše tovarne izdelujejo električne radiatorje. Le-ti imajo večji obseg toplotnega žarčenja, toplota, ki jo na ta način dobimo, pa se tudi enakomerno prenaša po vsej sobni površini. Ko tak grelec izključimo, obdrži toploto še precej časa. — Električne radiatorje lahko prevažamo iz prostora v prostor, povsod tja kjer so nam potrebni. To pa je tudi ena od njihovih prednosti.
Stikalo
ss je pokvarilo
Žarnica največkrat pregori zavoljo tega, ker je pokvarjeno stikalo. Ko stikalo obračamo, lahko takoj ugotovimo, če je pokvarjeno, saj ga bo izdala vzmet. Če je ta pretirano slaba, bomo stikalo venomer obračali, žarnica pa se bo prižigala in obračala. Zato moramo to. stikalo takoj popraviti, sicer življenjska doba naše žarnice ne bo več dolga.
S popravilom stikala začnemo tako, da najprej izključimo električni lok. nato odstranimo izolacijski pokrovček in rotorček, po katerem drsijo kontaktna peresa. Vzmet nato lahko zavijemo. Še enkrat privijemo vijake, kjer so ključni dovodniki in stikalo je popravljeno. Toda preden bomo stikalo pokrili z izolacijskim pokrovčkom, bomo prekon-trolirali delo vzmeti. Na os rotorja bomo dali ročico ali gumb stikala in ga obrnili.
----©
Azijska gripa
SOVJETSKA REVIJA »NAUKA I 2IZN« JE OBJAVILA TOLE SKICO RAKETE, KI JE PONESLA UMETNI SATELIT V VSEMIRJE. 1. SATELIT; 2. MEHANIZEM ZA SPROŽENJE SATELITA; 3. ELEKTRIČNE NAPRAVE ZA ZGORNJJ DET RAKETE; 4., 5. IN 6. REZERVOARJI GORIVA;. 7. MOTOR SREDNJEGA DELA RAKETE; 8. ELEKTRONSKE NAPRAVE SREDNJEGA DELA RAKETE; 9. IN 10. GORIVO ZA START RAKETE; 11. TURBINSKA ČRPALKA; 12 -MOTOR STARTNE RAKETE. — TOLE PA JE SLIKA PRVE UMETNE LUNE, KI JE POLETELA V VESOLJE 4. OKTOBRA IN KI POMENI ZAČETEK MEDPLANETARNE DOBE. SATELIT JE PRELETEL ŽE ŠEST MILIJONOV KILOMETROV NA POTI OKROG
ZEMLJE IN JO JE OBKROŽIL ŽE CEZ 100-KRAT. VSAK DAN SE POVEČA NJEGOVA HITROST ZA 20 SEKUND _
OGRODJE RAKETE, KI JE KROŽILO SPRVA ZA SATELITOM PA GA JE ŽE PREHITELA ZA 8 MINUT OKROG ZEMLJE KROŽI TUDI POKROV RAKETE. SOVJETSKI ZNANSTVENIKI SO ŽE SPOROČILI, DA SO DOBILI S PRVEGA SATELITA OBILO BOGATIH PODATKOV O RAZMERAH NA VIŠINI 1000 KILOMETROV NAD ZEMLJO, Z AMERIŠKIMI ZNANSTVENIKI PA SO SE ŽE SPRAZUMELI, DA BODO ZAMENJAVALI VSE PODATKE, KI JIH BODO DOBILI S SATELITA
«
0 POMENU PRVEGA UMETNEGA SATELITA
Dimi Ič niti mili liji
Na svojem pohodu po svetu je letošnja epidemija gripe, znana pod imenom »azijska gripa,« prišla tudi iv mašo deželo. Verjetno ni kraj® v Jugoslaviji, ki je ne bi poznal. Meje naše dežele je prestopila najblrž istočasno-na več krajih, ker se je istega dne pojavila v Splitu, Sarajevu in Skoplju.
Naša zdravstvena služba in dnevni tisk sta vnaprej opozorila javnost na prihod te bolezni in na njen nenevarni značaj. Kljub temu pa je prihod gripe povzročil precej bojazni-Vzrok temu je verjetno spomin na »špansko gripo,« ki je leta 1918 obšla ves svet in zahtevala več smrtnih žrtev 'kot vse bitke v prvi svetovni vojni. Zato je razumljivo, da ljudje stalno postavljajo vprašanja o tej »novi« bolezni. V tem sestavku bomo skušali odgovoriti na nekaj najvažnejših vprašanj, ki vas zanimajo.
Najprej naj povemo, da ne gre za nikakršno novo bolezen. Naši strokovnjaki so uspeli dokazati, da je povzročitelj gripe virus iz znane skupine »A«. Epidemija gripe je .pri nas vsako leto -reden epojav. Tokrat je razlika le v tem, da ne gre za epidemijo, kar je lokalen pojav, temveč za pandemijo, -ki ne pozna mej in se razširi po vsem svetu.
Ali je težko spoznati začetek gripe? Plrav nič te-žko ni, ker se hitro začne in ima značilne znake- Dan ali dva -po okuže-nj-u se bolnik slabo počuti,, v nosu, grlu in očeh ga .peče, čuti bolečine v udih, j-e os-label in ima visoko tempe-ra-turo ter izgubi apetit. Najvažnejši znak je visoka temperatura, ki doseže 40 stopinj. Treba -pa je vedeti, da so številni primeri laž'-!. M-n«;
ljudje se niti ne zavedajo, daso preboleli gripo. - Zato tudi ne vemo števila obolelih v naši deželi.
Bolezen j-e kratka, temperatura pade najkasneje Po tednu dni, pa tudi prej, če bolnik upo-r ablj a ustrezajoča zdra-viiila. Bo-leze-n ni nevarna, njen virus sploh ni življensko nevaren. Nevarne s-o lahko sam® posledice gripe. Tako imenovani smrtni slučaji zaradi -gripe so pravzaprav pljučnice, ki so se končale s smrtjo. Teh s-lučajev pa je letos izredno malo..
Na vprašanje ali 0bs-taja zdravilo proti gripi, moramo na žalost odgovoriti, da ga še nimamo. Zdravimo lahko sarmo posamezne znake bolezni, predvsem temperaturo in to na star in dobro znan način. Aspirini ali kombinirani praški, vroč čaj, ležanje, lahko prebavljiva hrana z osvežilnimi pijačami omogočijo bolniku, da ozdravi najkasneje v ted-nu dni. Pni vseh težkih -primerih ali če gre za osebo, ki biol-uje za neko drugo boleznijo, je treba 1 poklicati v (hišo zdravnika. Bolnik, ki ima visoko temperaturo ne sme iz postelje, dokler ne ozdravi.
Doslej še nikjer v svetu niso mogli ugotoviti, kako bi orepre-čiili širjenje okužbe. Začasno zapiranje šol in preprečevanje sestajanja večjega števila ljudi v zaprtih prostorih -ima le omejen učinek. Cepljenje proti gripi je teoretično možno, cepivo s-o tudi ž odkrili, vendar je izredno dlra-g-o. ima kratek rok im-un-itete (pol leta) in je tudi nepotrebno, saj bolezen ni življenju nevarna.
Škodi, ki jo je povzročila gnipa, j9 treba prišteti sto in sto tisoče izgublje-niih delovnih ur in znatno zmanjšanje delov-u-M-n-ka
Vodj-a zagrebške zvezdarne dr. Gabrijel D,ivjan.ovič je sprejel sodelavca »Vjesni-ka« i,n odgovarjal na njegova vprašanja o pomenu izstrelitve prvega umetnega satelita- Dejal je:
»Človek je doslej spreminjal zemljo, sedaj pa je začel spreminjati tudi vsemirje. Mislim, da je epohalnost tega dogodka
tolikšna, da ima tudi važen filozofski pomen.
Brez dvoma so mnoge veje znanosti zainteresirane ra podatke im rezultate, ki jih bodal sovjetski satelit. Najbolj pomemben je satelit za astronomijo, predvsem zato, ker so njeni osnovni zakoni, postavljeni od Newtona. K-epple-rja i-n drugih
velikanov znanosti, ki so doslej veljali samo kot teoretične ugotovitve, bili potrjeni od konkretne človeške prakse. N-ovo telo v vsemiirju, ki. ga je izdelal človek, se giblje po teh zakonih. Praktično vrednost -tega, da se je čl-ovek -od opazovalca spremenil v ustvarjalca vse-mj-rske drame, je sedaj težko
HIPOHONDER
Jakob Sirup in njegova žena Katra sta naročena na časopis samo zaradi zdravstvenega kotička. Jakob najde v njem zmerom spodbudo za ugotavljanje lastnih bolezni, kar je njegov najljubši opravek.
Jakob Sirup je prebolel že vse bolezni svetal Globoko užaljen je, če mu kdo ne verjame, da ima to ali ono bolezen.
Prične pa se vedno takole:
Sirup prebira zdravstveni kotiček nove številke. »Poglavje o raku«, čez nekaj minut razburjeno vzklikne:
»Katra! Raka imam! Tu, v prsih! Čutim ga! Vsi znaki se ujemajo! Kronično kašljam! Izbljuvki so rjavkasti! Včasih je kri poleg! Ali se zavedaš, kaj pomeni to: Tak! Dnevi so mi šteti! Pripravi se na slovo, Katra! Zvesto sem te ljubil...«
Katra mu odgovori zdolgočaseno, medtem ko krpa nogavice:
»Jakec, te je spet popadlo? Zdrav si kot riba, kaj bi z rakom! Spij vrček piva in ga splakni!«
»Katra, ne norčuj se iz človeka, ki stoji z eno nogo v grobu! Ali bi ne bilo pametneje pomeniti se o tem, kje naj naročiva nagrobni spomenik? Malo več spoštovanja do ljudi, ki so zaznamovani s smrtjo, prosim!«
In tako gre ves teden: rak sem, rak tja, rak dol, rak gor, rak v prsih, rak v želodcu — vse polno rakov, malih in velikih, preganja Jakoba Sirupa in mu ne pusti do sape.
Čez teden dni. Izid nove številke zdravstvenega kotička. »Poglavje o trakulji«.
Jakob Sirup s smrtnobledim obrazom očita svoji ženi:
»Lani o veliki noči si mi postregla s prekajeno surovo šunko! Nesrečnica, ali veš, kaj si povzročila! V mojem telesu se je zaredila trakulja. Trideset metrov dolga zajedavka, ki mi žre moje moške moči! Vsi znaki se ujemajo. Suh sem kot preklja in nobena jed ml ne hasne! Vse požre ta tisočkrat
prekleta, trideset metrov dolga zvijačnica! Če pomislim, kdo m se je naselil v moji notranjosti brez vsakega stanovanjskega s= dovoljenja in mi streže po življenju, se mi zvrti v glavi! gg Trakulja v Jakobu Sirupu, v plemenitem človeku, ki ni storil g v življenju nobene neumnosti in zlobnosti, .razen da se je |= oženil! Dnevi so mi šteti!«	p=
Katra mu odgovori zdolgočaseno, medtem ko krpa no- m gavice:	Ig
»Bo lesena krsta dovolj močna, ali naj naročim železno?« gg »A tako, norčuješ se iz ubogega človeka, ki je žrtev za- MM jedavca! Dobro, pa bom molčal. Nobenemu človeku se ne m bom več zaupal. Saj me itak nihče ne more razumeti. Umiram Ig s trakuljo v sebi in molče odhajam z njo v skupni grob!« =|| In tako gre ves teden (obljube o molku Sirup seveda ne gg drži): danes trakulja, jutri trakulja, vsak dan samo trakulja! =§| Ko zajtrkuje, pravi ženi: daj kavo za trakuljo! Ko kosi, vošči §gj svoji neprostovoljni podnajemnici, ki si je izbrala njegovo g črevesje za brezplačno stanovanje: dober tek želim, tova- gg rišica! Če želite dodatka, kar povejte, takoj vam postrežemo! gg čez teden dni. Izid nove številke zdravstvenega kotička, gg »Poglavje o srčni kapi«.'	§=|
Jakob Sirup sporoči z	drhtečim	glasom	svoji	ženi:	gg
»Imam občutek, da me bo zadela kap! Vsi znaki se uje- gg majo! Visok pritisk v sencih! Hoja po stopnicah mi jemlje gg sapo! Poslavljam se od tega sveta, ki me ni hotel razumeti, m Sele po moji smrti bodo ugotovili: bil je hudo bolan, pa mu S nismo verjeli. Takrat bo že prepozno, zapomni si, Katra!« gg Katra mu odgovori zdolgočaseno, medtem ko krpa no- gg gavice:	§m
»Pravijo, da je srčna kap imenitna smrt, brez vsakih §gj bolečin!«	j=
»Strela, kot vse kaže, se veseliš moje smrti!«
»Moram ti verjeti, da boš umrl, drugače boš spet užaljen!« gg In tako gre ves teden: enkrat kap, drugič kap, zmerom gg kap! Od raka na trakuljo, od trakulje na kap.
Čez teden dni. Izid nove številke časopisa. Zdravstvena gg stra-n: »Poglavje o hipohondru ali namišljenem bolniku«, gg Jakob Sirup sloni pri mizi. Pred njim leži zaprta pri- gg loga. Katra se začudi:	^g
»Zakaj danes ne prebiraš	zdravstvene strani?«	m
Jakob Sirup skrivnostno	molči.	Katra	vzame	časopis, =
odpre ga na zdravstveni strani in prebere prvi odstavek:	gg
»Hipohonder je duševni bolnik, ki si domišlja, da je vedno gg bolan. Enkrat ga priuči rak, drugič trakulja, tretjič si do- gg mišlja, da ga bo vsak čas zadela kap...«
Nasmehne se in odloži	branje:	=
»Jakec, kako je s tvojo trakuljo? Te še grize? In z rakom? Ig In s kapjo? Si še vedno z eno nogo v grobu? Kako je z gg nagrobnim spomenikom?«	gg
Jakob Sirup tiho in skesano odvrne:
»Ne ljubi se mi več umirati! Prebolel sem vse bolezni gg tega sveta — zdaj bi rad še malo živel! Katra, obleci se, = greva na pol l-itra in pečenko! Smrt pa naj gre medtem na mg sindikalni dopust!«	11	m§
lllllllllllllllIllIlIflllFIllllFllIillllllllllEilllllllllllllliEtilElIllIllllllllllllllllitillilliPIlililiiB
v-ideti. Brez div-o-ma pa je sedaj odprta pot na druge planete.
Osnovni problem je bal: o-d-- -letet-i z ze-mtlje. Ta problem je rešen. Satelit je dosegel hitrost
28.000	km (na uro, ki mu je omogočila, da pr-emaga težniost in ga še naprej -poganja na robu našega planeta. Doseganje večjih hitrosti pa j-e samo fcvamti-te-t-no -in ne -kvalitetno nov problem- Z večjo hitrostjo -bi lahko raketa dosegla druge planete. Res je -potrebno zato še veliko storiti, toda menim, da bo ta satelit 'k temu prece-j prispeval.
Pomembnost satelita je -razvidna tudi iz številnih, podatkov, kot na primer o .gostoti zraka, o -poti sateli-ta itd. Če bi izdelali s-atetit, toi bi i-mei hitrost
35.000	-km ma uro, -ka-r ni nemogoče, bi lahko izdelali »vsemi-r-sko postajo,« ,ki bi bila stalno v enakem položaju -nasproti zemlje. Pustimo ob strani vojno — strateško pomembnost te »postaje.« Tri »vsemirs-ke postaje« bi n'a primer omogočile povezovanje vsega sveta z enotno televizijsko mrežo. Posebno važnost -bi tudi imele -kot vsem irska skladišča, ki bi jih uporabljale medplanetarne ladfjie.
Takšen uspeh so-vj etskiSi znanstvenikov je -predvsem omogočila odlična organizacija. Sedaj vemo, kako pomembne So bile besede znanstvenika Križanov-skega, kt je dejal, da je nemogoče deliti problematiko satelita od -izdelovanja -medcelinskih -raket. Američani so se v tem zmotili. Zaupali so satelit učenjakom, medtem ko ®o rakete prepustili vojnim strokovnjakom. Rezultat: sovjetski znanstveniki so jih v prvem In drugem prema-ga-li, je ob koncu dejal dr. Gabrijel Divjanovič.
A ladji,
kapitana
Obetal je lep, sončen dan. V reškem pristanišču je bilo vse mimo. Ob tržaški obali je bilo zasidranih več manjših ladij. Njihovi trupi so se leno pozibavali. Med njimi sta bile tudi »Mornaric« in »Marlera«. »Mornaric« ima nosilnost kakih 190 ton. Zgradili so ga #1939. leta, toda v morje je splaval ,še!e 1944. leta. Točno 10 let kasneje se je pri Karlobagu potopil, pa so ga spet dvignili. Danes upravljajo z njim mornarji z Lošinja. Posadka šteje 6 ljudi. Ladja je bila prazna, blago je že ležalo na obali. Pokrovi ladje so bili še odprti in v beli dan je zevala črnina.
»Marlera« se je pozibavala ob »Mornariču«. Že davno je tega, ko so v creški ladjedelnici zgradili to ladjico. 56 let je že stara. Pelje pa lahko 110 ton. Premika se kakor starka počasi. Dolga je 20 m in doseže komaj 4 milje na uro. Star in zarjavel sidrin škripec morata sukati dva mornarja, en sam ga ne bi obrnil. Vse na ladji je staro in
do kraja izrabljeno. V pokoj bi že morala, utrujena je že.
Ob čaši vina sedita kapitana. Prvi starejši,»drugi mlajši. Starejšega kličejo »barba Ive«, mlajšega pa »Peter Maročin«. Barba Ive je star 60 let in nihče ne ve za njegovo pravo ime. Kot kapitan plove že 25 let. Z 12-timi leti je šel na morje, tako je hotel njegov oče, barba Bepo. Zgodaj je bil Ive na morju in ni vedel, da bo tudi on nekoč barba. Rad pripoveduje dogodivščine z morja, posebno še, če mu nazdraviš,
Zapovednik »Marlere« Peter Maročin je mlajši. Njegovi spomini so bolj sveži. Sedita takole ob kozarcu in se spominjata minulih dni.
»Z rokami smo dvignili ladjo v šestnajstih dneh«, se spominja barba Ive onih, ki so dvigali z morskega dna potopljeni »Mornaric«.
»Danes je to lepa ladjica, kar povejte vašim, da ni imela še nobenih okvar. Ha, Jia, nihče se še ni pritožil nad njo,«
Ko je Barba pripovedoval, je zvito mežikih Peter pa je sedel, ko da se mu ne bi ljubile govoriti.
»Kar poglejte tole, barba, luknje se ji že delajo,« udaril je po »Marleri«. »Luknje se ji že delajo, da jih sproti ne zamašim.«
Tako govorita dva kapitana majhnih ladjic, ki stojita v luki in čakata. Jadri sta zviti. »Mer-lera« bo čez kako uro odšla na pot. Plove počasi in zato ji pomagajo še jadra. »Momarič« pa bo izplul kasneje.
Razidejo se štirje prijatelju dve ladji in dva kapitana. Kdove, kdaj se bosta spet srečala v pristanišču na istem mestu. In spet bosta klepetala:	Peter •
stari »Marleri«, barba Ive pa o mlajšem »Mornariču«.
SM

Manifestacija
kvalitete
OB SKORAJŠNJI PREMIERI FILMOV »V SOBOTO ZVEČER« IN »SVOJEGA TELESA GOSPODAR«
Skoraj bosta v slovenskih kinematografih Premieri dveh jugoslovanskih filmov, ki zaslužita vso našo pažnjo in priznanje.
Avala film iz Beograda je letos 9. aprila začela snemati in 23. junija dokončala svoj tretji letošnji celovečerni igrani film »V SOBOTO Zvečer«. Scenarij zanj je napisal novinec med filmskimi scenaristi Dragoslav Ilič, režiral ga je renomirani jugoslovanski režiser Vladimir Bogačič, posnel pa v črno-beli tehniki eden najboljših jugoslovanskih snemalcev Aleksander Sekulovič. Scenograf filma je bil Vlastimir Gavrik.
Film »V soboto zvečer« je tako Imenovani filmski omnibus, ki ga sestavljajo tri zgodbe — *$ošava«, »Doktor« in »Igra odličen jazz«. Ztfrst filmskega omnibusa se je v svetu nekako že izgubila, saj je bila moderna neposredno po tirugi svetovni vojni. »V soboto zvečer« je samo Po formalni plati omnibus, dejansko pa tri 8Sodbe predstavljajo le tri dejanja skrbno postavljene in premišljene dramaturške zgradbe, ki daje filmu vkljub raznolikosti vsebine posameznih zgodb vendarle notranjo enotno zgradbo, skozi katero se plete vodilna misel — povedati v nekoliko lahkotnem razpoloženju filmskemu gledalcu misel o sodobnem človeku in hjegovih notranjih problemih, o njegovem notranjem doživljanju in svetu, a skozi dogodivščine in usode posameznih ljudi dati podobo delčka sodobnega Beograda.
Vladimir Pogačič, ki se ne uvršča samo po buicuju domače filmske kritike, temveč tudi Po sodbi uglednih filmskih kritikov v svetu najboljše režiserje v Evropi, je tokrat dobil v roke scenarij, ki bi si ga ne mogel želeti boljšega. Dragoslav Ilič si je. s svojim scenarij-skim prvencem priboril vidno mesto v jugoslovanski scenaristiki in jo manifestiral kot skrajno resno in odgovorno filmsko-literarno Ustvarjalnost z močnim individualnim značajem, čredno spretno in suvereno obvladanje filmske obrti in prefinjen posluh 'za drobne usode, Ki skrivajo v sebi toliko na prvi pogled neopaznega čara, je omogočilo Pogačiču in tako skrbno pripravljenega scenarija ustvariti umetnino, ki ima le malo enakovrednih v dosedanji jugoslovanski filmski dejavnosti in ki po nekaterih svojih najboljših odlomkih sodi v vrsto najboljših evropskih filmskih del zadnjega časa. Bo svoji senzibilnosti je Pogačič zelo blizu dvema velikima evropskima ustvarjalcema — Carolu Reenu in Reneju Clairu — vendar ni njun epigon, temveč samonikli ustvarjalec na isti poti.
Film uvaja preprosta zgodbica »Košava«, ki govori o mladem paru, katerega so »čuvarji morale« (dve stari ženščini) zalotili, ko sta se v senci portala neke stavbe med čakanjem na trolejbus poljubljala. Oba študenta sta se skrivoma poročila, da bi tako on, ki je delal pri nekem podjetju, katero je gradilo stanovanjsko Jgradbo, dobil za oba stanovanje, v katerem bi lahko zaživela življenje družinice. Dotlej sta stanovala vsak pri svojih starših, kajti obe družini sta bivali v značilni stanovanjski stiski naših velikih mest. Tako sta 1^ ob večerih, ko sta skunaj čakala na trolejbus ali se za kakšno nrico sprehodila po samotnem kraju, ukradla Priložnosti kakšen poljub. In v takšni »situaciji« so ju zalotile »babe« ... S svojimi zlobnimi pripombami na račun »nemorale« sta spro-vocirali službujočega miličnika, da je »posegel vnies«. Beseda je dala besedo . .. gruča čakal-£ev je po stari beograjski navadi prišla do prizorčka ob katerem se je lahko zabavala na |Uj račun ... in na koncu je romal on z mi-učnikom na postajo milice, ona pa je sredi poči in košave tekla na svoj dom po poročni n?t. s katerim bi dokazala, da sta poročena in niega rešila. Doma je treščilo v družino, ko
mlajša sestra staršem razodela, da je videla ? sestrini roki njen poročni list... Končno se J® na postaji LM vse razvozljalo in mladim dve-je njen oče našel v kuhinji prostorček, ka-*d°r sta se lahko stisnila, dokler ne dobita stanovanja ...
Tisti, ki mislijo, da se mora v vsakem filmu nekaj zgoditi«, bodo godrnjali, češ da se v tej zgodbici nič ne zgodi . .. (Mislim, da bi marsikateri dramaturg jugoslovanskih filmskih projekcij vrerel takšen scenarij prav zaradi tega, ?er »se nič ne zgodi«, v koš!) ... in vendar se
toliko zgodilo. Na filmskem platnu so zaži-naši ljudje tako plastično, da hi jih na --rehodu po Beogradu lahko s prstom pokazal. «;lso zaživeli prisiljeno, umetno skonstruirano, zumetničeno — temveč v polnem utripu real-jjega življenja. Na prvi pogled je problem mla-tai dveh sila majhen in nepomemben, a vendar 'ako živllenjsko resničen in z njunega aspekta vi?«° vel*k ter tehten, da šele sedaj, ko ga h ,->mo pred seboj na platnu obstanemo pred ip začnemo o njem razmišljati. Pogačič ni Požgal v njegove psihološke in sociološke gio-J£e’ temveč nam ga je samo pokazal, raz-pthil ga je pred našimi očmi z nadihom dobre °*3e in optimizma.
. »Doktor« je naslov druge, osrednje zgodbe, X Predstavlja v celotni dramaturški zgradbi .‘jma dramski vrh. Zopet ne po zunanji akciji,
Je v zgodbi sami skorajda ni, temveč zaradi ker je v njej režiser segel izredno glo-/*<>ko v sodobnega človeka in njegove probleme ? bas resnično s svojo izpovedjo o človeku, ki
»odslužil«, pretresel.
»Doktor« je boksarski trener, ki se ga Je priiel ta vzdevek zaradi tega, ker je nesebično
v<>: Nicole Courcel bomo kmalu videli baših platnih v dveh filmih — »Slučaj Laurenta« in »Očka, mamica, moja la in jaz«. — Desno: Eden največjlh nskih ustvarjalcev sveta, francoski re-6r Rene Clair (levo) pripravlja Piera asseurja za prizor v novem filmu »Lil i5ska vrata«.
Iskal mlade talente za boksarski šport, Jih učil in pripravljal za nastope, toda tedaj, ko so nje- vjgj govi učenci zmagovali v ringu, so ga zaradi njegove nevsiljivosti odrinili vstran drugi, ki W so se po uspehu naredili za »zaščitnike« mla-dega zmagovalca. In tisto soboto zvečer je »doktor« doživel spet isto kot že nekajkrat...
Ko se Je njegov gojenec boril v ringu za naj- w višji naslov, ni »doktor« imel niti toliko v žepu, da bi prišel na stadion. Slučaj, majhna ukana, W mu je pomagala, da se je vendarle vtihotapil 0* v areno in tam v stalnem strahu, da se bo posrečilo prevaranemu vratarju zagrabiti ga in vreči iz arene, s svojimi nasveti pomagal svo-Jemu gojencu do zmage. Skušal je priti do	a
njega v slačilnico, tu so ga odrinili »funkcio-	W
narji«, čakal ga je pri izhodu, da bi mu vsaj stisnil roko, a »funkcionarji« so ga porinili v (gp limuzino in ga odpeljali v Majestic... ostal je ^ sam, čisto sam sredi prostranega trga pred stadionom ...
Do danes nisem videi .tako pretresljivo izpo-vedane zgodbe o človeku, ki je — kot pravimo ^
—	odslužil. Ni važno ali je zgodba o takšnem človeku postavljena v okolje boksarskega spo-pada -- postavili bi jo lahko v marsikatero ras drugo okolje, a povsod bi ohranila, če bi bila izpovedana tako iskreno in brez vsakršne pate- @ tičnosti ter jezikavega očitanja, svoj turobni prizvok in svojo pretresijivost. Kolikokrat se « namreč v naglici današnjega življenja dogaja,
da gremo brez skromne besedice priznanja ali GSa zahvale mimo ljudi, ki so pripravljeni žrtvovati vse za stvar, ki jo ljubijo. Dokler jih potre- 09 bujemo in nam je njihova dobra volja, njihove v sposobnosti, njihova predanost dobrodošla, jih 09 poznamo in hočemo od njih vse, tedaj pa, ko obrodi njihovo delo in prizadevanje sad, roa pa morebiti celo zelo skromen, a vendarle po-zitiven, ne najdemo besedice, s katerim bi jim £6 dali priznanje, jih vzpodbudili k novemu delu ln morebiti še večjim uspehom. In mar si vza- A memo časa, da bi se kdaj ustavili v mislih ob notranjih razočaranjih in žalostih takšnih malih A ljudi? Le redkokdaj! Mislim, da je posebna zasluga scenarista in režiserja »V soboto zve-čer«, da sta se z vsem srcem ustavila ob teh w malih ljudeh, ki vkljub razočaranjem ne po-stanejo pesimisti, temveč — tako kot »doktor«, ki. je ostal po velikem uspehu, ki je bil sad njegovega dela, sam, čisto sam sredi praznega	2?
trga brez čika v žepih svojega oguljenega po-	A
vršnika —- zamahnejo z roko in mislijo: bo pa jutri bolje... in se znova vržejo na delo, če-tudi ostane v srcu grenka kaplja.
In za interpreta takšnega malega človeka sta A dobila odličnega igralca brez filmskega imena
—	Milana Srdoča. Kar sem videl letos v Pulju A filmskih vlog, nisem mogel najti v vseh naših letošnjih filmih bolj filmske kreacije, kakor je »gl Srdočeva. Pogačiču štejem v veliko zaslugo, da
ga je odkril za naš film, saj je vzbudil zani- ^ manj e že kot hišnik v lanskem Pogačičevem filmu »Veliki in mali«.
Pogačiča je že nekaj časa mikala lirična w
OB MEDNARODNI RAZSTAVI OTROŠKIH RISB
MOJDOM

Povsod na svetu se otroci igrajo. Obrnjen stol j,im je prava barka, soba modro morje, lovijo se z viharji, borijo z valovi... Njihova fantazija ustvarja čuda. Oni lahko lete preko zvezd, spremenijo se v metulje, lahko govorijo vse jezike, lahko ustavijo vojne, lahko napravijo vse ono, kar odrasli ne morejo. Oni ustvarjajo. Ustvarjajo med igranjem. Njihova hiša, narisana s svinčnikom ali kredo, ni samo hiša iz zidu in opeke, hiša kot jo vidimo z našim očesom, prenesena na papiir, to je njihov umotvor, to je hi-ša. kot so jo oni sami ustvarili v svoji glavi, hiša • iz rož, v kateri prebiva sonce, zvezde, živali, mama in babica, ata in vsi prijatelji. Ustvarila jo je otroška domišljija. ki nima meja. In vse. kar je ustvarila, je umetnost. Toda ne umetnost, ki jo rodijo šole, akademije, Umetnost raznih smeri- Njihova smer je samo ena in to je iskrenost, čista, nepokvarjena otročka izpoved, črta. ki jo vidimo na zidovih ulic, na robovih pločnikov, na brezpomembnem papirju, je izraz otroškega doživljanja. Zato rad -riše vsak otrok. Svoja občutja, ki jih n,e zna izraziti z besedo, vlaga v črte, kaitere vleče po papirju, dn k,; človeku
tema. Tretja zgodba njegovega omnibusa, ki se imenuje »Igra odličen jazz« mu je nudila vse možnosti, da se preizkusi po težkih temah, ki jih je doslej obravnaval v svojih filmih, tudi na tem področju. Njegov poizkus se je izpre-menil v prodoren uspeh.
Tudi v zgodbici »Igra odličen Jazz« se »nič ne zgodj«... a za gledalca, ki zna spremljati filmsko umetnino tudi s srcem, a ne samo z očmi, se zgodi silno velika stvar — prebudi se ljubezen med dvema mladima, ki sta se ob sobotnih večerih srečavala na enem izmed beograjskih plesišč, drug drugemu ugajala, a nista vedela kako bi si to skrivnost zaupala. On Je mislil, da se ona ne zmeni zanj, ker se sama sebi zdi lepa kot filmska igralka — ona se Je Jezila nad njim, češ da je noče videti, ker st domišlja, da je vsaj tako mikaven kot Gregory Pečk... In tisto soboto zvečer ,ko je plesišče vrvelo v razgibanih ritmih modernih plesov ter sta si Oba dajala poguma, da si bosta povedala lepo resnico, jima je ob koncu plesa pomagal samo slučaj ... Ona je izgubila rutico, a on, ki ji je bil stalno za petami, jo je pobral in ji jo vrnil. Sama nista vedela, kdaj sta se prijela za roke in se spustila po plesišču ter v tistem hipu pozabila na vse — na muziko, ostale pare na plesišču, celo na dež, ki je začel rositi... plesala sta medtem ko je orkester nabijal vugl-vugi, zasanjan tango in govorila boječe, a Isreno samo z očmi... Ljubila sta se ...
Mar Je res to beseda Jugoslovanskega filma? Da — velika beseda, ki ima le malo podobnih vsaj v evropskem, če že ne v svetovnem filmu. Beseda o naši mladini, ki je tako prisrčna, tako iz srca in občudovanja mladine povedana, da človeka dejansko užali groba neokusnost, ki so jo vsilili o naši mladini s filmom »Ne čakaj na maj«. To ni idealizirana mladina, pojdimo na plesišča, kjer plešejo naši vajenci, dijaki, mladi ljudje, pa prisluhnimo utripu, ki je tam navzoč, pa jo bomo srečali takšno, kakor sta nam jo pokazala Ilič in Pogačič. Tudi na tem plesišču so »važiči«, »tarzani«, »lepotičke«, »spogledljivke« — toda pod to skorjo pogosto iz zadrege privzete »važnosti« so vendarle mlada srca, ki čustvujejo lepo, prisrčno, iskreno in pošteno. In tako jih je videl scenarist, tako jih je upodobil režiser.
Ob koncu naj še podčrtamo dva zelo važna elementa filma. Odlično in v svoji funkcionalnosti takorekoč popolno kamero Aleksandra Sekuloviča, ki ga po pravici uvršča med jugoslovanskimi snemalci na prvo mesto, kakor tudi izredno funkcionalno in z nenavadno -prizadetostjo napisano glasbo Bojana Adamiča. Adamič piše brez dvoma preveč filmskih kompozicij, kajti prepričan sem, da bo njegov ugled še bolj narasel, če nam bo pisal takšne filmske glasbe, kakor je ta, ki bogati film »V soboto zvečer« ln kakor sta iz zadnjega časa tisti, ki jtl je napisal za »Zenico« in za »Fantastično balado«. V njih manifestira Bojan Adamič svoje prvenstvo v jugoslovanski filmski glasbi.	VITKO MUSEK:
9
9
Werner Berg je umetnik, ki živi in dela na kmetiji Rutarjevo pod Obirjem. Vse kar je našel za Karavankami: tihe, preudarne, delovne in nekoliko okorne Koroške Slovence ter krajino, polno vzdušja in poezije, je pokazal na svoji razstavi v Modemi galeriji. To so sami izrezi iz resničnega vsakdanjega življenja; toda kljub temu Werner Berg ni prepisovalce narave. ampak njen poet. — Za ljubljansko razstavo je zbral olja. akvarele ln grafiko. Berg je mojster lesoreza. Njegovo ime si šele utira pot v svet, toda nagrada Albrechta Dfl-rerja ln druge ter razstave širom sveta nam potrjujejo, da so njegove grafike in olja dela pravega umetnika. (Na sliki: Werner Berg, Gluhonemi)
©
brez posluha za otroško dušo ne povedo nič. Na tak inačin govorijo otroci povsod na svetu. Tako govore piri ngs, na Norveškem, v Egiptu, v Kitajski in Indiji, v Rusiji, Ameriki. „,
To na,m je povedala tudi razstava otroških iriisto,. zbranih lz petindvajsetih držav Sitom sveta. Razstavo je organiziral potom natečaja Center za -otroško
»Moj dom.«. Ta tema je prav gotovo najbližja vse-m otrokom na svetu im jim nudi široko izbiro motivov, ter dajer- najboljšo možnost, da lahko izrazijo značilnosti svojega kraja v motivu, tehnika in barvi teir s tem predstavijo deželo in kraj, v "katerem živijo- Kajti dom je -otroku vse: del stanovanja, kuhinja, soba, delavnica, pogled skozi okno, staja za konje, domače živali, dvorišče, -praznik v družini, svatba, deilo doma 1-n na vrtu, razne igre, oče, mati, brat in sestra Itd.
Razstava o-troštoih risb je odraz prizadevanja sodobne likovne vzgoje, ki naj se prične že v zgodnji otroški dobrin ki dsf-nes prihaja vse bolj in bolj do veljave prt nas in v inozemstvu. Otroku in mladini naj pusti svobodno likovno izražanje ter s tem dopolnjuje njegovo osebnost. Zato je itreha otroku omogočiti, da -riše z vsemi slikarskimi materiali, s svečnikom, kre-
do, pasteli, vodenimi barvami in tempero, da se udejstvuje v grafiki in modeliranju, kajti vse to je potrebno, da se razvijajo v njem ustvarjalne sposobnosti, ki dajejo vsakemu življenju vitalnost ln ki so potrebne za oblikovanj e n j egove osebnosti. Prve črte otrokovega ustvarjanja vidijo starši in od njihovega razumevanja -ter pravilnega odnosa zavisi psihični razvoj otroka in bogastvo njegovega notranjega življenja. Zgrešeno je proučevati otroka v risanju na način, da kar mehanično oponaša risbo, kajti s tem v njem ubijamo vse ustvarjalne zmožnosti. Otroški fantaziji in iznajdljivosti ne smemo zapreti poti! Isto velja tudi za vgojlte- , tie in pedagoge. Da gremo po pravi poti tirdnio naprej, nam prav zgovorno pove razstava v Zagrebu, kj j6 izraz velikega . zanimanja naših in tujih pedagogov za sodoben način likovne vzgoje.
Tesneiše sodelovanje
šola-podietje
NEKAJ MISLI O ŠTIP ENDIRANJU DIJAKOV
Kadar govorimo o šolah, zlasti strokovnih, nehote razmišljamo tudi o pomanjkanju strokovnega kadra v industriji. Teh v preneikaterem podjetju še manjka. Vsako leto sicer prihaja iz naših šol vedno več tehnikov, toda zaenkrat še zdaleč ne morejo zadovoljiti vseh potreb.
* Podjetja si pač pomagajo kakor vedo, pa tu-dli s tem, da štipendirajo večje ali m An j še število dijakov. Na ta način marsikomu, ki sicer ne bi zmogel stroškov šolanja, omogočijo končati študij. Tudi družba daje ogromne vsote za tiste, ki želijo doseči strokovno izobrazbo. Poglejmo na primer samo Tehniško srednjo šolo v Ljubljani. V lanskem letu je bilo na rednih odsekih te šole — tu niso všteti delavski in mojstrski odsek ter Zenska obrtna šola — 1233 dijakov. Od tega jih je prejemalo otroške dodatke 602 -ali 49°/o v skupni vitel mesečno 1,498.800 dinarjev, štipendije pa je prejemalo 381 dijakov v skupni višini 1,374.400 dinarjev. Ce te številke seštejemo dobimo letno 34,478.400 dinarjev.
To ni malo! Nemara bo kdo ob teh številkah mislil, da ne more biiti nobenih ovir za študij. Pa ni tako. Na šoli je precejšnje število dijakov, ki so v precejšnjih težavah in to tudi zaradi nepravilne politike štipendiranja.
Podjetja se v večini primerov branijo štipendirati dijake nižjih letnikov. Bolj se j.im izplača, če štipendirajo tiste iz višjih letnikov, ker je doba štipendi-
ranja krajša in prej dobijo •1judmi_
povezalo z Mladinsko organizacijo na šolah. Na TSš v Ljubljani imajo pri šolskem komiteju LMS posebno socialno ekonomsko komisijo, .ki proučuje potrebe dijakov. V lanskem šolskem letu je ta komisija poslala dopise, v katerih obvešča podjetja o številu dijakov, katerih gmotno stanje je težko in ki so pripravljeni skleniti pogodbe o štipendiranju. Toda le malo podjetij se je temu odzvalo. Ta praksa bi bila zelo koristna, ker bi dobili štipendije tisti, ki so najbolj potrebni, a podjetja bi bila vedno seznanjena preko komisije, kako njihovi štipendisti uspevajo v šoli.
Ne bi bilo napak, če bi se podjetja odzvala iniciativi ln ne samo čakala na ponudbe te komisije, ampak bi sama obveščala komisijo o svojih potrebah in pogojih štipendiranja. Vsekakor bi ta. praksa odpravila marsikatero napako, ki se doslej do-gaja.i -	, V.8.
GLASBENA SOLA SVOBODE MARIBOR-TABOR
Veliko
zanimame
Skromna objava v začetku šolskega leta je privabila k vpisu v ljudsko prosvetno glasbeno šolo delavsko prosvetnega društva »Svobode« Marlbor-Ta-bor 150 učencev od sedmega do 35 let starosti. To kaže veliko zanimanje za glasbo med našimi
Na splavu
V nedeljo popoldrte je pomladansko sonce poklicalo Andreja. Z rumenimi, toplimi prstmi je pozvonilo na steklo in reklo: Pridi! ■ Andrej je pustil nerešeno vprašanje: Koliko žita so pridelali lansko leto na zadružni kmetiji. Skozi okno v kuhinji je skočil na prazno dvorišče. Otroci so šli s starši na nedeljski sprehod in dvorišče je ostalo čisto samo s kupom visoko zloženih dolgih polen.
Andrej je zmetal polena z vrha skladovnice in si naredil splav: poleno ob poleno je položil po pesku, nato je splezal skozi okno nazaj v kuhinja po široko metlo, da bo za veslo in drog.
Nato je šlo po reki navzdol, naprej in naprej. Sonce je sijalo in zlatilo rdeče vasice in otroke, ki so se igrali v pesku na bregu, toplo je božalo Andreja po hrbtu.
Andrej je spustil veslo ter legel na splav, da ga je nešlo proti morju. Iz valov je včasih poskočila riba in se pognala za mušico.
Vprav, ko se je Andrej spomnil, da je lačen, je rekla mama na oknu:
— Andrej, prinesla ti bom malico. — Mežikala je v sonce, ki jo je slepilo, pravkar je prišla iz pralnice.
— Počakaj, mama, zaveslal bom k bregu, da si ne bbš zmočila nog in da te ne bodo odnesli valovi.
Mama je prineslsa zagozdo kruha z marmelado in sedla k sinu na splav. Sonce je pobožalo njene razjedene, suhe roke. Tiho je vprašala:
— Kam je peljeva, Andrej?
— Mama, to je moja skrivnosti.
Mama se je nasmehnila. Sonce jo je neutrudno grelo, globoko je dihala in si želela, da bi zmeraj živela, tako lepo ji je bilo.
— Čeprav je skrivnost, mama, ti bom vendarle povedal. K očku se peljeva. K očku. Zdaj, poglej, se bo reka kmalu izlila v morje in potem bova zaveslala na desno obalo, kjer rasto palme in oranževci in oleandri. Mama, tam je moj očka.
Mati se je nagloma presedla, nekaj grenkega je leglo okrog njenih ust in je rekla:
— Toda ljubi moj, pozabil si, da je očka odšel na dolgo potovanje.
— Na kakšno potovanje?
—. Na potovanje okrog sveta, mislim. Odpeljal se je na veliki ladji.
— Zakaj naju ni počakal in naju vzel s seboj?
. — Ni mogel. To je bila
potrebni kader. Tako so dijaki nižjih letnikov zapostavljeni.'In če se zgodi, da starši ne morejo kriti vseh stroškov šolanja, so dijaki prisiljeni, da šolo zapustijo ali da si pdleg šole poiščejo kakšno honorarno zaposlitev. Tako lahko najdemo mnoge dijake, ki v zgodnjih jutranjih urah razvažajo po Ljubljani mleko ali pa si na drug način skušajo zagotoviti sredstva za študij. Seveda ni to brez posledic za njihov učni uspeh.
Pa tudi pri tistih, kii štipendije prejemajo, so napake, ki pa bi se dale odpraviti. Tako podjetje pogosto podeljuje štipendije ne glede na potrebe prosilcev. Ozirajo se le na to, ali bo dijak, ki prosi štipendijo, Imel po končanem študiju stanovanje v bližin} podjetja !n podobno. Poznan je tudi primer, ko je dijak stanoval doma pri starših, ki imajo svojo hišo in
Trenutno je v oddelku za pihala 42 učencev. Šest predavateljev vadi z njimi dvakrat tedensko. Vod; jih tovariš Loveči 30 tamburašev obiskuje šolo pri tova-1'5" S-c iniku, znanemu ma-

risbo v Zagrebu. Z njo so proslavili Teden otroka, obenem pa prejemal štipendijo v višini 5000 nam omogočili, da spoznamo dinarjev, v razredu pa je bil
otroška likovno ustvarjanje raznih dežel ln izmenjam® izkušnje na področju likovne vzgoje.
Razstava ima skupen pa slov
eden najslabših in še bodi povedano — tudi proti naši ureditvi naostren.
Te napake bi se dale odpraviti, če bi se podjetje tesneje
rlborskemu organizatorju tam-buraških orkestrov. Pii treh dobrih učiteljih vadi 70 harmonikarjev- Nekaj učencev je prijavljenih tudi za violino, če več pa za klavir.
Ljudsko prosv.etna glasbena šola na Taboru je bila ustanovljena letos januarja. Lahko rečemo, da je ta nova oblika glasbene šole nastala iz potrebe. Mnogi, fci so glasbeno izobrazbo zamudili v mladosti, imajo še vedno priložnost, da dobijo, temeljit poduk. Mladini pa ta šola omogoča, da dobi osnovno glasbeno vzgojo. Od tod tudi pester sestav učencev; to »o dijaki iz osemletk in gimnazij In ljudje iz delavnic In uradov.
Ob razumevanju delavsko-prosvetnega društva Svobode Tabor ln občinskega ljudskega odbora, ki je šoli dodelil skromno dotacijo, se danes v občini . MariborTabor lahko že precejšnje število ljudi, ki to želijo, solidno glasbeno vzgaja. S tem pa se med ljudmi neprestano širi in raste smisel za plemeniti glasbeni izraz, za lepo harmonijo in živo koncertno delo. V šoli je tudi 18-letni slepi učenec. V šoli 'za slepe se je učil harmoniko ln klavir, sedaj pa se uči igrati na trobento. Tih in skromen začetek že kaže prve uspehe. Konec leta bodo vsi oddelki pokazali, kaj so se naučili. Harmonikarji, tamburač ši ln polnoštevilna mlada godba na pihala bodp nastopili s samostojnima koncerti.	—a'
ladja, na kateri potujejo samo možje.
— A tako. In ko bom mož, ali bom smel z njimi?
— Boš, Andrej, ko boš velik. Drži veslo. Jaz bom zgrabila za drog, Zdajle veslajva na levo obalo. Tu so pomaranče že zrele in mnogo splavov vidim v zalivu, na njih so matere in otroci brez očetov. Veslajva k njim! Glej, čakajo naju. In kako'se bomo vrnili domov?
— Z letalom vendar, mama. To bo najino srebrno letalo. Jaz sem mornar in pilot.
Kristina Brenkova (Mladi Svet)
Nova knjiga
Bevk France:	Cmi bratje,
Ljubljana, Mladinska knjiga 1957. str. 152. V isti zbirki je kot enajsti zvezek izšla znana mladinska povest tega pisatelja. Zgodba je lz- Istih mračnih časov na Primorskem, ko so fašisti z bombami in bencinom slavili! prave orglije nasiHja,. Mlaidiina je ustanavljala tajne organizacije in fašistom odgovarjala z nasiljem. Med prvimi se je ustanovila organizacija »črni bratje« leta 1928. v Gorici. To skupino 14-letnih tretješolcev nam pisatelj mojstrsko opiše.
K
'V kanadskem sindikalnem gibanju te dni resno razglabljajo o možnostih, da bi vključili v enotno sindikalno zvezo, ki sta jo lani ustanovili dve največij Sindikalni centrali, tudi Konfederacijo katoliških delavcev. Tem naporom za popolno organizacijsko enotnost kanadskih sindikatov sicer ne bi posvečali posebne pozornosti (Konfederacija katoliških sindikatov je namreč precej majhna in nepomembna sindikalna organizacija), če se ne bi obenem tudi močneje kot doslej uveljavljale težnje po popolni samostojnosti kanadskih sindikatov.
Kanadsko sindikalno gibanje je bilo doslej v precejšnji odvisnosti od ameriških sindikatov. Vedeti moramo tudi, da je bila Kanada edina industrijsko razvita dežela z močnim sindikalnim gibanjem, ki ni imela niti ene samostojne sindikalne centrale.
V številnih kanadskih podjetjih so delavci s stavko podprli stavkajoče delavce družbe »Canadian Wire- and Cable«. Te stavke so bile izraz težnje po enotnosti in osamosvojitvi kanadskega sindikalnega gibanja.
Skoro vsi kanadski sindikati so obenem včlanjeni v ameriško in kanadsko sindikalno centralo. Dokler se v ZDA nista spojila Ameriška federacija dela (AFL) in Kongres industrijskih organizacij (CIO) v enotno sindikalno zvezo AFL-CIO, so bili nekateri kanadski sindikati včlanjeni v AFL, drugi pa v CIO, kakor so pač bili včlanjeni v kanadske sindikate — nekateri v Kanadski kongres strok, drugi pa v Kanadski kongres dela. Nekaj mesecev po združitvi ameriških sindikatov je prišlo tudi. v "Kanadi do združitve obeh sindikalnih zvez v Kongres dela Kanade. _	,	,•
To združevanje, ki so se ga delavci razveselili, pa je spomnilo nekatere sindikalne voditelje na dni, ko je v kanadskem sindikalnem gibanju prišlo do razcepa. Mnogi odborniki kanadskih sindikatov so ugotovili, da sploh ne bi. prišlo do razcepa, če kanadski sindikati ne bi bili odvisni od ameriških sindikalnih central. Od 182 sindikalnih organizacij v Kanadi jih je 115 včlanjenih v tako imenovane mednarodne ameriške sindikate, to je v sindikate, ki združujejo ameriške in kanadske delavce. Zato so spremembe v ameriškem sindikalnem gibanju (slabe ali dobre) povzročale tudi spremembe v kanadskem sindikalnem gibanju. In sedaj so začeli kanadski sindikalni aktivisti javno vpraševati: Mar ne bi bilo bolje, če bi se popolnoma osamosvojili? Pri tem poudarjajo, da razen žalitve nacionalnega ponosa, ki jo povzroča statut AFL-CID (le-ta namreč govori o Kanadi kot o 23. pokrajini, ki velja za dve ali tri države ZDA), obstajajo tudi praktični razlogi, ki zahtevajo popolno samostojnost. Pred nedavnim je na primer kanadski sindikat avtomobilskih delavcev ugotovil, da se zakoni o delovnih odnosih in politične razmere v Kanadi tako razlikujejo od zakonov in razmer v ZDA, da nesamostojnost nikakor ne more odgovarjati kanadskemu delavskemu razredu. Predsednik Kongresa dela Kanade pa je v svojem članku, posvečenem ekonomskim problemom, izrazil zaskrbljenost, "ker so številne industrijske veje v Kanadi le »navadne podružnice, odvisne od dobre volje ljudi, ki kontrolirajo velike monopole v drugi deželi.« Obenem je zatrdil, da »Kanada noče postati industrijska kolonija velikih ameriških monopolov«.
Ti konkretni primeri kažejo, da se v kanadskih sindikatih uveljavljajo težnje po popolni organizacijski odcepitvi od ameriških sindikatov, prav tako kot so se pri zadnjih parlamentarnih volitvah v Kanadi uveljavile težnje po po-, polni gospodarski in politični osamosvojitvi dežele.
Zato nas ni iznenadil sklep ameriške sindikalne centrale, da se bodo v bodoče kanadske sindikalne organizacije vključevale v Kongres dela Kanade, ne pa v AFL-CIO. Tudi sindikalni aktivisti, ki jih bodo v prihodnje še pošiljali iz ZDA v Kanado, bodo delovali le pod neposrednim vodstvom Kongresa dela. Prevladuje mnenje, da so ameriški sindikalni voditelji hoteli s tem sklepom zajeziti nezadovoljstvo v kanadskem sindikalnem gibanju. Najbrž pa s takšnim in drugačnim omiljevanjem »neodvisnosti« ne bo rešen problem, ki je vedno bolj pereč in ki ga je možno rešiti le s popolno neodvisnostjo kanadskih sindikatov. Verjetno ne bo prišlo do kakšnih ostrejših sporov, kajti kolikor nam je znano, se kanadski sindikalni odborniki nočejo resneje spreti z ameriškimi;. skoro gotovo pa je, da se bo sčdanja akcija kanadskih sindikatov končala s popolno osamosvojitvijo sindikalnega gibanja Kanade.
? im sni* iti srti
NOVEMBRA BODO .V GUATEMALI VOLITVE NOVEGA PREDSEDNIKA. KAKOR SMO ŽE POROČALI, JE BIVŠEGA PREDSEDNIKA CARLOSA CASTILLA AR-MASA JULIJA LETOS USTRELIL NJEGOV OSEBNI STRAŽAR.
Ameriški novinar Bendiner je iz Guatemale poslal članek o razmerah v tej deželi, v katerem pravi, da je triletna Armasova naloga bila: uničiti zemljiške reforme v imenu »nove svobode«, preganjati in zapirati sjndikalne voditelje v »imenu svobodnega sindikalnega gibanja« in prepovedovati opozicijske stranke v imenu »nove demokracije«.
V Washingtonu so žalovali za Armasom. Kardinal Spell-man je celo bral mašo zaduš-nico za to »žrtev komunizma«. Predsednik Eisenhower pa je poslal na Armasov pogreb svojega zastopnika.
Armas je prišel na oblast pred tremi leti, ko je s skupino pristašev vdrl v Guatemalo in strmoglavil vlado predsednika Arbenza, ki so ji očitali, da je komunistična. Pod Ar-benzovo vlado so znašale delavske mezde dolar dnevno, pod Armasovo pa so takoj padle. Delavci na plantažah zaslužijo sedaj kakih 15 centov na dan. Načelnik vladnega urada za govejo živino pa plačuje delavcem na svoji farmi le 12 centov na dan.
Zaradi težkih delavskih razmer so sindikalni voditelji večkrat protestirali, Armas pa jih je zapiral. Leta 1952 je bilo v Guatemali 533 sindikalnih
organizacij, leta 1956 pa le 44. Armasova vlada je prepovedala vse organizacije kmetijskih delavcev.
V treh letih je Armas prepustil amer. družbam ogromne površine gozdov. Ameriške naftne družbe so dobile pravico, da na površini 5 milijonov atorov iščejo nafto in jo izkoriščajo. Ameriška družba »United Fruiit«, ki je finansirala Armasov napad na Guatemalo, je lani imela 1,700.000 dolarjev čistega dobička.
Guatemala je tragičen primer dežele, kjer so mednarodni imperialisti v imenu »komunistične nevarnosti« odvzeli ljudstvu osnovne demokratične pravice in ga izročili v roke izkoriščevalskim lastnikom plantaž ter tujim družbam.
7	»
V Little Rocku in drugih mestih na ameriškem Jugu še vedno ni miru. Rasisti protestirajo proti sklepu Vrhovnega sodišča o odpravi rasnega razlikovanja v šolstvu in proti odločitvi predsednika Eisenhowerja, da v Little Rock pošlje redne čete. Obenem napadajo črnce, jih pretepajo in jim groze, kot kaže naša slika. Pred hiše obešajo na drevesa lutke črncev. To se dogaja v drugi polovici dvajsetega stoletja v deželi, ki se hvali, da je najbolj razvita na svetu.
S KONGRESA SVETOVNE SINDIKALNE FEDERACIJE
nega sveta se je oglasil opazovalec britanskih sindikatov in — tako kot je pač v skladu z njihovo politiko — le načelno podprl osvobodilni boj kolonialnih naujodov. Generalni sekretar sindikatov Francoske ekvatorialne Afrike pa je zahteval, naj delegata v OZN, da bi"s'k7icaM. svetovna sindikalna federacija
pomaga mladim sindikatom v
KOT SMO ZE NAPOVEDALI, SO NA KONGRESU SVETOVNE SINDIKALNE FEDERACIJE RAZPRAVLJALI TUDI O KOLONIALNIH PROBLEMIH IN O POMOČI KOLONIALNIM NARODO M V NJIHOVEM BOJU ZA NACIONALNO SAMOSTOJNOST.
Med razpravo o tem izredno gal sklicanje regionalnih- ln pomembnem problemu sodob- mednarodnih konferenc, na ka-
Mendes-Fronce
opozarja
V intervjuju z urednikom pariškega »ENpressa« je voditelj francoskih radikalov Mendes-France podprl predlog tuniškega
konferenco predstavnikov Francije, Tunisa, Alždira in Maroka, ki bi razpravljala o alžirskem vprašanju in o odnosih med Francijo "lin Severno Afriko. Na vprašanje, če je možno, da bo iz sedanje politične krize v Franciji izšla taka vlada, ki bi upoštevala potrebo »osnovnih sprememb v odnosih s Severno Afriko«, je Mendes-France odgovoril: »Bojim se, da tega ne moremo pričakovati. V sedanji krizi pripravljajo stališča za bodoče kongrese, sklepajo medsebojne kompromise, mislijo na OZN, ne mislijo pa na Alžir in njegovo prebivalstvo, čeprav je to edini in glavni problem.«
njihovem dedovanju. Za pomoč je zaprosil . tudi predstavnik sindikatov Kameruna. Delegat mehiških sindikatov je predla-
Draginja v ZDA narašča
V juniju so se v ZDA dvignile cene za 20%, v juliju pa za 18%. Vrednost dolarja je v primerjavi z letom 1949 padla za skoraj 19 centov. Zaradi naraščajoče draginje je tudi vedno večje število zaposlenih žena. Pred desetimi leti je bilo v ZDA zaposlenih 8,500.000 žena nad 35 let starosti, sedaj pa jih je že 13 milijonov.
terih bi govorili o ukrepih za pomoč delavskim gibanjem v odvisnih in kolonialnih deželah.
Med raizpravo o kolonialnih vprašanjih se je oglasil tudi zastopnik jugoslovanskih sindikatov Marjan Vivodia. V svojem govoru je poudaril, dia se je med drugo svetovno vojno in po njej, na azijskih ln afriških tleh razvil in zmagovito končal narodnoosvobodilni boj številnih narodov.
»Kolonializem in droge oblike politične in gospodarske podrejenosti«, je dejal Vivoda, »pomenijo latentno žarišče mednarodnih spopadov in zavirajo družbeni napredek. Razumljivo je, da delavski ramred vsega sveta ne more miimo in brezdelno gledati na te pojave. Delavski razred ima te pojave za nerazdružljivi del svojega boja in gleda nanje kot na del boja za mir in splošni družbeni napredek.«
Tovariš Vivoda je izjavil, da
Nasilje v Aižiru. Medtem ko francoski parlament nikakor ne more poroditi nove vlade, se v Alžiru nadaljuje krvava vojna. Voditelji francoskih strank, ki sestavljajo vlado, razmišljajo te dni le na svoje bodoče kongrese in kompromise z drugimi strankami, pozabljajo- pa na osnovnifproblem, zaradi katerega je vlada padla, to jc na Alžir in na boj njegovega ljudstva
za osvoboditev.
je delavski razred v teh državah — čeprav je pogostokrat številčno majhen iin nima močnih sindikalnih organizacij — trdna opora naprednim družbenim silam. Ti narodi in njihov delavski razred pričakujejo od delavskega razreda drugih držav in mednarodnega delavskega gibanja dejavno in vsestransko podporo. V tem pogledu lahko zelo pomembno vlogo odigrajo sindikalne organizacij e velikih držav in metropol. »Treba pa je odkrito povedati, da sindikati v metropolah zelo pogosto premalo odločno nastopajo proti kolonialistični politiki svojih vlad. Sindikati teh držav hi morali odločneje nastopati na tem področju in vidno izražati svojo solidarnost z delavci v kolonialnih posestvih njihovih držav.
Tovariš Vivoda je poudaril, da politiko kolonializma pogosto izvajajo z izgovorom boja »proti komunističnemu vplivu« in pripomnil, da se lahko sindikati uspešno borijo proti takšnim pojavom in odkrivajo bistvo takšne politike. Ob koncu govora je Vivoda dejal, da delavski razred in sindikati Jugoslavije s simpatijami spremljajo boj kolonialnih narodov za svobodo in neodvisnost in vse-Bitransko podpirajo njihova prizadevanja.
Zanimiv predlog ministra Zetova
Sovjetski minister za prehrano Zotov je predlagal, naj bi manjša podjetja prehranske industrije, kot na primer tovarne testenin, brezalkoholnih pijač, konzerv, pivovarne itd., izročili v upravo svetom delavskih odposlancev. Sveti narodnega gospodarstva, ki jih sedaj ustanavljajo, naj bi'po mnenju ministra Zotova upravljali le velika podjetja prehranske industrije.
Zločini v ZDA
V prvih šestih mesecih letošnjega leta je bilo v ZDA skoro poldirug milijon hujših zločinov. Ravnatelj federalnega preiskovalnega urada Hoover je dejal, da je to dbslej največje Število in da se je v primerjavi z lanskim letom zvišalo za 8,4%.
IOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCjOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOC
Zmaga socialistov na Norveškem
Na nedeljskih parlamentarnih volitvah na Norveškem je Delavska stranka dobila 78 cd 150 poslanskih mest v parlamentu. Dobila je* eno mesto več kot na volitvah leta 1953. Zanjo je volilo 48,6 % vseu volivcev. Agrarna stranka je obdržala 14 .poslanskih mest, konservativna je izgubila en mandat in jih ima sedaj 25, krščanska ljudska stranka je izgubila 2 mesti in jih ima 12, komunisti pa so tudi izgubili dve mesti iin imajo sedaj v parlamentu le enega poslanca.
Pismo Hruščeva Vermaerju
Prvi sekretar Centralnega komiteja Sovjetske zveze Ni-kita Hruščev je poslal pismo predsedniku socialist, stranke Nizozemske Evaertu Vermaerju. Nizozemska socialistična stranka je objavila sporočilo, v katerem je rečeno, da pismo govori o položaju na Srednjem vzhodu. Druge podrobnosti o vsebini pisma nisio bile objavljene.
Egiptovske čete v Siriji
Iz Damaska, glavnega mesta Sirije, sporočajo, da so se v sirskem pristanišču Latakiji izkrcale egiptovske čete. .Pri tem opozarjajo na sirsko -egiptovski sporazum o skupni obrambi obeh držav.
Pred nekaj dnevi je sirska vlada protestirala pri Organizaciji Združenih narodov zaradi zbiranja enot turške vojske na sirsko-iturški meji.
Obisk japonskih socialistov v Sovj ' zi
Iz Moskve je odpotovala delegacija japonskih socialistov, ki je bivala v Sovjetski zvezi tri tedne. Vodja delegacije Ka-tajama je na letališču pred odhodom izjavil, da so člani delegacije proučili s sovjetskimi predstavniki različna vprašanja in se prepričali o pripravljenosti sovjetskih voditeljev in narodov za boj proti vojni in za zavarovanje miru-Odgovoril mu je član CK KP Sovjetske zveze Pospelov in izjavil prepričanje, da bo obisk japonske socialistične delegacije prispeval k zboljšanju in. okrepitvi prijateljskih stikov med sovjetskim in japonskim delavskim gibanjem.
Francoski delavci še vedno stavkajo
Nad 50 000 kovinarjev iz francoske .pokrajine Lcire je minuli teden napovedalo stavko. Stavkujočii so zahtevali zvišanje delavski mezd za 18°/o- Stavkovno gibanje se je zelo razširilo prejšnji petek, ko je nad poldrug milijon francoskih delavcev, zlasti kovinarjev in gradbenih delavcev, sprožilo akcijo za zboljšanje delovnih in življenjskih pogojev. Zaradi .istih zahtev je začelo stavkati 70 000 rudarjev v pokrajini P33 de Calais. Generalna konfederacija dela pa je pripravila za 17. oktober splošno stavko pod geslom »Mir v Alžiiru — je prvi pogoj za zboljšanje življenjskih razmer delavcev.«
Stavka laponskih jeklarjev
Nad 95 000 japonskih delavcev jeklarske industrije je napovedalo stavko. Zahtevajo odškodnine za .primere nesreč pri delu-

@s6@ je rdeče
V spomin na Oktobrsko revolu cijo in na tiste jeseniške ljudi, ki so se je udeležili. Po pripovedovanju Franceta Mežka, napisal Miha Klinar
Enakomeren ropot parnih žag je napolnjeval pokrajino in ji meril čas. Tam daleč nekje je že četrto leto divjala vojna. Tu, v sibirskem mestu Alatinu, pa je skoro ni bilo čutitj. Da je bila, so prebivalci vedeli le zaradi pomanjkanja in po tem, ker v mestu ni bilo več mladih in zdravih moških, ker so na žagah v okolici delali ujetniki in ker so v mesto prihajale z vlaki vedno nove trume ljudi, ki so jih prej cesarski, zdaj častniki in podčastniki Začasne vlade v naglici predelovali v vojake. Kajti vojna je kot nenasitna zver požirala vedno več.
Daši človeškega materiala, kakor so vojaški strokovnjaki imenovali ljudi, ni zmanjkalo, so v alatinske vojašnice zadnje čase dobivali tako slabega, da so bili poklicani predelovalci ljudi v,vojake iz dneva v dan bolj zaskrbljeni in jim te zaskrbljenosti ni mogla odplavati niti vodka, s katero so se oskrbovali iz skladišč tovarne alkohola, ki je že od izbruha vojne molče satnevala na robu mesta. Do njenih še vedno neizčrpanih skladišč so imeli pravico samo častniki in podčastniki alatinske garnizije. Ze četrto leto so popivali vsak dan in v skladiščih je bilo še vedno okrog dve sto tisoč ruskih veder žganja.
Poročnik Ivan Ivanovič Kuzmin, ki je v Alatinu slovel kot najboljši predelovalec človeškega materiala, se je slabe volje vračal iz
tovarne v vojašnico. Ze ob vhodu, v ta obširni prostor, ograjen z bodečo žico in posejan z mnogimi lesenimi barakami, nad katerimi je kakor brezkončna umazana šotorska plahta sivelo mrzlo sibirsko nebo, je ozmerjal stražarja, ker ga ni pozdravil točno po vojaških predpisih. Takoj nato pa se je njegova jeza razlila nad gručo še nepreoblečenih novincev, za katere ni bilo uniform in so zato morali vaditi v oblekah, v katerih so bili pred tremi tedni prišli. Četudi je bil nasajen že prej, mu je šinilo, da so ga razjezili prav tile novinci, ki so se kdo ve zakaj potikali okrog stražarnice. Ni jih poslušal, ko so se opravičevali, da so barake natrpane, nova, ki jo je bil ukazal komandant garnizona zgraditi, pa bo morda šele čez uro ali dve dograjena.
— Usranci! — jih je nadrl in jih nato s povelji podil sem in tja po vežbališču, jim ukazoval metati se v pravkar zapadli sneg in se plaziti po trebuhu.
Pihal j S" in sikal povelja in zmerjal.
— Nobene prožnosti! In taka polena naj branijo domovino? Preklinjal je, kakor da H ne videl, da so bili med njimi mnogi že stari in skoro popolnoma osiveli. Težko so sopli in kadar so ležali v snegu, se je iz njihovih premočenih oblek dvigala rahla belkasta meglica sape in izparelega znoja fer se zgoščala nad njimi. *
— Za nobeno rabo niso; — mu je hodilo po glavi. Na bojišču bi jih lahko porabil samo za dimno zaveso. Seveda šele takrat, kadar bi jih do onemoglosti utrudil s tekanjem in plazenjem. In razumljivo, samo pozimi!
— Prasci! Govno! — je pričal nad njimi in jih pustil tekati, padati in se plaziti. Gotovo je zagledal nedaleč od sebe človeka v oguljeni avstrijski uniformi, zaznamovani z velikima črkama VP, kar je pomenilo vojnega ujetnika.
Gledal je vanj in ga prebadal s pijanimi očmi. Spoznal ga je, saj ga je že včeraj menil poklicati k sebi, tega avstrijskega ujetnika, ki so nemško komaj znali, govorili pa so m.d seboj govorico, podobno ruski. Poleti, ko so jih nahujskali nekateri ruski delavci, so se uprli na neki žagi in zahtevali osemurni delavnik. Pod carjem bi jih gotovo pobesili, Začasna vlada pa se je hotela pokazati širokogrudno in so jih samo zaprli. Ko so jih čez teden dni izpustili iz garnizijskega zapora, so jih poslali na deželo, le Martina so obdržali. Bil je mizar in tesar in kot tesarja so ga dodelili kasarni, ki je potrebovala vedno več novih lesenih barak za vojaštvo.
Martin je z neprikritim zaničevanjem gledal poročnika, ki je mučil vojake in jih pustil ležati v snegu.
— Baraka je gotova, gospod poročnik, — je dejal.	'
Poročnik, ki je poleg vežbanja vojakov odgovarjal tudi za njihovo nastanitev, se je obrnil k ujetniku in rekel:
— Pojdi z menoj v pisarno!
— In vojaki? — ujetnik je pokazal na ljudi v snegu, nad katerimi se je gostila meglica sape in izparelega znoja.
— Molči, govno! —ga je zavrnil poročnik.
Trenutek je postal, potem pa je vojake poslal v barako, o kateri je poročal ujetnik.
Ujetnik Martin je brezbrižno stopal za poročnikom, od katerega je zaudarjalo žganje. Vstopila sta v pisarno. Prijetna toplota ju je sprejela.
— Ti sl mizar, kajne? — ga je vprašal poročnik in sedel za mizo.
— Da, je odgovoril Martin in se začudil prijaznemu poročnikovemu nagovoru.
— Tu tešeš in gradiš barake? — je vpraševal poročnik, kakor da bi tega ne vedel.
Martin je pokimal, ker se mu je zdelo to vprašanje odveč in ni vedel, kam meri nenavadna poročnikova prijaznost, ki se je stopnjevala celo tako daleč, da mu je ponudil stol ln mu postregel s skodelico žganja.
— Si Ceh? — se je zanimal poročnik.
— Nel Slovenec, — je odgovoril ujetnik.
— Slovenec, Slovenec... — je ponavljal poročnik, ki o malem slovanskem narodu ničesar ni vedel.
— Da, — je rekel ujetnik.
— Torej si od tu? — je pokazal poročnik na steno, opaženo z velikim 'zemljevidom Evrope, in obstal z ravnilom nekje blizu Brna.
— Ne. Tu, — je ujetnik pokazal mnogo južneje.
— Ljubljana? — je prebral poročnik.
— Ne. Kranja ni na zemljevidu. Z Jesenic sem, pa to vas prav gotovo ne zanima, gospod poročnik.
— Jesenice, Jesenice, — je ponavljal poročnik mehko, kakor da bi sočustvoval z ujetnikom, ki ga je vojna zanesla tako daleč ods domovine.
Ujetnik je kimal. Za hip ao se mu ovlažile oči.
— Lep kraj? — je vpraševal poročnik.
— Lep, — je odgovarjalo Martinovo domotožje.
In, kakor da bi ga poročnik razumel, je za nekaj trenutkov legla v pisarno tišina. Martin se je spomnil očeta, nato plavolase Žalike. Kdo ve, če ga še čaka? Kdo ve, če še misli nanj? Morda ga ima za mrtvega, je pomislil Martin. Decembra, čez slab mesec, bo že tri leta, kar je prejel zadnje pismo od nje. Nekaj dni kasneje so ga ujeli Rusi. Ne samo njega. Mnoge. Kmalu nato je spoznal močvirske gozdove v Vjecki guberniji, kjer so ujetniki gradili železnico. Preblesk spomina pa ga je nesel še dalje. Devetnajst sto šestnajstega so ga poslali'v Kazan in — ker je bil mizar — so ga dali v posel nekemu mizarskemu podjetniku. Ni mu bilo slabo takrat. Rusi, ki so delali v delavnici, so bili dobri z njim. Nosili so mu jesti. Delal je kot drugi. Ponoči pa je spal v delavnici. Tako so mu ukazali. Neko noč je nekdo potrkal in ga poprosil, če bi lahko prenočil. Ni mu odrekel. Dolgo sta govorila. In ko mu je Martin povedal, da je delavec in socialist, mu je prišlec zaupal, da je boljševik in da se skriva. Ime mu je bilo Volodja. Študent. Visok in plavolas. Vsak veijer je potem zahajal k Martinu v delavnico in postala sta prijatelja,, saj sta bila Istih misli. Oba sta bila socialista.
— Kaj ko bi oče slišal Volodjo, — je takrat večkrat razmišljal Martin. Ubogi pobožni oče, ki se je bal za Martinovo dušo in voljno prenašal trpljenje ter ob pičlem zaslužku vse življenje s kleščami lovil razbeljeno žico v jeseniški železarni. Najbrž jo lovi še danes. Kaj bi rekel ubogi mož, če bi slišal predrzne Volodjine besede o revoluciji, ki bo osvobodila delavstvo in mu dala oblast v roke.
G las..o sindikatov Ljubljana, Čufarjeve
Slovenije Izdaja Republiški svet Zvere sindikatov za Slovenijo. — Odgovorni urednik France Boštjančič. — Tisk Casoplsno-zalošnlšfeega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani — Naslov uredništva ln opraf* va ulica S. — Dom sindikatov. — Telefon uredništva ln uprave 82-031, uredništvo 82-538, uprava 80-048, — Poštni predal 284. — Račun pri Mestni hranilnici v Ljubljani «11-606-1-221 — List Izhaja vsak petek,
Rokflplaoe ne vratantv «— Mtatftna naročnina 46 din« četrtletna 120 dim, polletna 840 din, celoletna 480 din; posamezna številka M din.