Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Leveč, dr. Ivan Tavčar.
Leto I.	V Ljubljani, 1. julija 1881.	Štev. 7.
V nje god.
«elela si, da bodi molk, In molk je bil mej nama dolg.
Saj ti ne vtčgneš. jaz ne smem; Zdaj vidiš, da te rčs ume m.
Ne vtčgncš, ker se veseliš, Na plesi vnemaš in goriš.
Kako bi ti prebival č;\s, In tebi v misel hodil jaz?
To davno čutim, davno znam, Zato skrivaj trpim in sam.
V solzah si ne topim očes, Ne čakam sreče od nebes.
Očine tuj, po sveti gnan, Povsod z nogami sem teptan.
Jedina ti z menoj do zdaj, Se ti 'si me pehnila v kraj.
Sijala v mojih dnij oblak. Najhujši zdaj si ti njih mrak.
A jaz denes za vse gorje, Ki trgaš nični ž njim srce,
Za vse, kar som in še trpini, Besede zle ne govorim.
Stopinjo vsako tvojih nog Nebeški blagoslovi Bog!
In kakor tvoj telčsni evčt.
Cveto naj sreča tvojih let!	Kovač.
Rokovnjač i.
Historičen roman. Po pokojnega Josipa Jurčiča osnovi spisal Janko Kersnik.
(Dalje.) Trinajsto poglavje.
„Oni poznajo vse težavno prelaze in kratke poti po gorah, in v«e nedoliodne gozde in planine, kamor oborožena pravica za njimi no more."
Wash. Irving. „Wie es die Erfahrung durthiit, sollen «lic Gcrichtsdiencr der Bezirksobrigkeiten eine besondere Connexion mit den Gaunern beiderlei Geschlechtes gehabt haben.1' Iv. poročila voiliškega duhovna Ignacija Valenčiia, 20. avg. 1841.
gtgjäflekoliko ur hoda za Kamnikom raztezajo se pod planinami |||Sgfe! velikanski gozdi, večinoma lastnina kamniškega mesta. I)an-ällSEi denes najdeš še lehko tamkaj gosto zarastene /jarke in kraje, z. kamor še ni stopila človeška noga. Velikanske jelke in košate, več-stoletne bukve vrste se druga za drugo; debel mah jih je porastel, ter tu in tam sušč se tej in onej vrhovne veje; leto za letom podere se staro deblo, s silnim pokom in lomom trešči na mokro, mahovito zemljo in tu gnije in strohni do celega. Sekire glas še ni segel v te divje doline, akoravno odmeva vsako pomlad bliže in bliže. Srnjak zbira tu svojo malo lehkonogo družino, in z višave se čuje hripavi krik krokarjev; po noči pa tuli sova uharica iz gabrovega dupla. V jednomer gre tanek piš po košatem smrečji; kadar pa udari vihar iznad strmih robov v temno dolino, tedaj škriplje in poka drevo ob drevo, veja ob vejo, sapa buči po vrhovih, kakor valovito morje ob vihri, ter polni dušo s strahom.
Takov, kakeršne so dandenes le še nekatere nedoliodne doline
in samo nekateri jarki, bil je v času naše povesti ves gozd, sezajoč od j *
Gornjega Grada v Savinjskej dolini gori do onkraj Kokre, več tisoč oralov v premeni.
Nekoliko streljajev nad izvirkom kamniške Bistrice na strmem robu, do katerega je vodila dobro oglajena steza, odpiral se je mej
visokim skalovjem ozek prehod, katerega je od daleč očesu prikrivalo gosto grmovje.
V tem prelazu je oni večer, ko je Blaž Mozol pil, klel in zabavljal v krčmi Hudmanove Jere na Rovih, slonel slabo opravljen mož ter nepremično zrl v dolino na jedino stran, kjer se je odpirala proti nižavi, in od koder je vodila ona steza sem gori. Od zdolaj ni bilo možno ugledati ga, kajti bližnje grmovje ga je zakrivalo; a njegovim očem ne bi mogel nihče uiti, kdor bi bil stopil v dolino. Mož je imel za pasom širok, oster nož, in v desnici je držal dolgo puško jednocevko _
Zmračilo se je počasi, in stražnik v prelazu, kajti to je bil očividno, ni mogel več razločevati posameznih stvarij pred seboj. Sedel je torej kraj prelaza na skalo in puško položil na koleni Zevalo se mu je, in večkrat je zvijal in stezal roki nad glavo, kakor človek, katerega ob dolgem času uže vse boli.
Kdo ve, bi li ne bil mož naposled zadremal, ko bi ga ne bil vzdramil na krat — uže ob trdem mraku — glasan pisk iz doline, podoben zategnenemu klicu ptice /kanje.
Stražnik z istim piskom odgovori, in kmalu potem začuje težke korake, kateri so se bližali po stezi navzgor.
„Kdo volha?"*) zavpije straža, ter napne puško.
„Fcrlakar !"**) odgovori prišlec ter dostavi smeje, ko je oni pri tem odgovoru petelina pri jcdnocevki zopet odpel, ter v stran stopil, da pusti došlega mimo:
„Da bi te črni petek, Kofendež ti stari! Ali ti nc dišim od daleč? Jaz sem tebe zavohal uže pri Kobaleževem kozolci onkraj Stranj, jedna stara capa je ležala tam, stavim daje bila tvoja; tvojemu dolgemu nosu pa menda ne diši druzega, nego kos mesa, suhega in slanega?"
„Kaj boš zabavljal, Tone Obloški!" deje oni, „za mesom ti tudi rajši stopiš, nego v cerkev, če je dimnik še tako črn in sajast."
„Jeli Groga doma?" vpraša Tonček, nc zmenivši se za bodečo zabavljico.
„Doma je, doma! Pa če mu nc neseš kaj dobrega, pojdi rajši tja, od koder si prišel. Nocoj ga ni varno dražiti. Davi je bil tu najedenkrat, kakor kragulj z viškega, in gledal me je, kakor da bi
*) Slovensko: Kdo prihaja?
**) Slovensko: Prijatelj!
hotel zvedeti, kaj sem predsinočnim večerjal. (Ta fest Janez' je onkraj prelaza ležal in spal, kakor polh, akoravno je bil na vrsti za stražo; dregnil ga je s čevljem, da so mu čeva lajati začela."
Obloški Tonček je imel nocoj najbrž lehko vest.
Potrkal je s pomenljivim nasmehom ob polni svoj pas, ter stopil po ozkem poti navzgor.
Na desnej in levej dvigale so se visoke, z mahom in starim bukovjem obrastene skale, in sicer tako blizu, da nista mogla dva človeka stopati uštric po tej natornej ulici.
Za kakih trideset korakov postane Tone. Pred njim je zijal globok, a kakor se je v mraku še razločilo, samo do sežnja širok prepad. Na onej strani je stala zopet straža.
Ko se je bil Tone na isti način, kakor prej, izkazal za prijatelja, porine stražnik močno in široko desko čez brezno, in naš znanec stopi tja, ter po kratkih besedah, katere sta si s stražnikom privoščila, ide zopet dvajset korakov po jednakej ozkej ulici ko prej, in dospe na širen, z visokim drevjem oblasten prostor, sredi katerega je gorel pod široko, s/creslom krito streho velik ogenj.
Rudeči plamen razsvitljeval je dovolj bližnjo okolico, da je bilo lehko stvari razločevati. Prostor okrog ognja bil je lepo uglajen; za drevesi dvigalo se je visoko skalovje okrog in okrog, katero je tam zadaj v zatišji kipelo v strmo visoko goro. Kadar je ogenj zaplapolal, videla se je tamkaj tik pod goro, kakih petdeset korakov od ognja, lesena hiša, s slamo krita; nad njo pa zopet druga, manjša, in sicer nekoliko sežnjev visoko v strmo, gladko skalo udelana. V tej hiši, podobnej skoro orlovemu gnezdu, nad breznom na skalo prilepljenemu, gorela je luč.
Okrog ognja na planem ležalo in čepelo je kakih deset možkih v različnih, a po večini raztrganih in oguljenih kmetskih opravah razgovarjali in šalili so se mej seboj, a le bolj potihoma, kajti sedaj in sedaj ozrl se je jeden ali drug paznim očesom tja na hišico, v katerej je gorela luč, ter potem stoprav, ko ni zapazil nič posebnega, rekel kako bolj pogumno in glasno besedo.
V žrjavici stalo je nekaj loncev, v katerih je vrelo in kipelo, in po katerih je starikava ženska z veliko kuhalnico včasi pobrodila. Druga ženska, dosti mlajša od prve, a vender kakor ona mršava in raztrgana, vrtila je nad ognjem velik lesen drog, na katerega je bil nasajen janjec, da se speče.
Ves ta prizor, kateri se je pokazal Tončkovim očem, ko je prišel iz prelaza, imel je nekaj čudnega, divjega, a Tone Obloški ga je moral biti vajen, kajti stopil je v krog ležečih in čepečih rokovnjačev, — da so bili to, bralec uže davnaj ve, — in potipal z dolgo drenovo palico, katero je držal celo ped pod gornjim koncem, in kadar je hodil, postavljal jo daleč pred se, bližnjega možaka po hrbtu, rekoč:
„Ali si zopet ti tega bekennana pokumal, Kozobrin"?*) Itekši pokaže s palico na pol pečenega janjca.
Ogovorjeni se obrne, in drugi za njim, ter z glasnim krikom pozdravijo došlega.
„Jaz sem dejal, da te uže ribe jedo in morski raki, ko te ni bilo tako dolgo; dejali so, da si šel na morje — kali?" vpije Kozobrin.
„Hobo. jaz bi se pa za-te kaj tacega nikdar ne bal, Tonček; kdor ima obešen biti. ne utone!" smeje se jeden od druge strani ognja.
„Čakaj, čakaj malo, ti Peter Toča: ti izgubljeni lemenatar! Meniš, da bom sam — ka-li? Poiskal si bom družbo, in tebe prvega, kadar bo šlo za vrat; veš, jaz te imam rad, prijatelj,/;uša ti študirana; dobro nama bo delo, če bova skupaj iskala na onem svetu svetega Petra, tvojega patrona."
(ilasno krohotanjc se je razlegalo v krogu; tudi oni, kateremu je veljala zabavljica pomagal je pri glasnem smehu. P»il je tanek, mlad človek, opravljen s suknjo na pol gosposko; ležal je do sedaj mirno blizu ognja, in le park rat mlajšo žensko opominal, naj pečenki na drogu več masti priliva.
Mej krohotom je odšel konjski mošetar proti hišici, kjer je gorela luč, stopal počasi po stopnicah v skalo usekanih. ki so vodile gori, ter potrkal trikrat na male, lesene duri.
Cez nekoliko časa začujejo se od znotraj koraki, in nekdo je odrinil zapah.
V odprte duri stopil je Groga; imel je veliko rumenkasto/lasuljo in gosti njeni kodri padali so mu na rame; ravno tako barvana brada pokrivala je spodnji del obraza.
„Kdo je? Kaj hočeš?" vpraša osorno, a ko izpozna Tončka, ki je nekako boječe stal pred njim, veli mu stopiti v izbo.
„Denar sem prinesel," reče ta, ter položi napolnjen pas na mizo; ,,tistih dvajset tolarjev za kolovškega konja.'4
*) Slovensko: Ali si zopet ti tega janjca ukral, Kozobrin?
„Dobro; stržil si jih sedemdeset, pa drugo sem tebi pustil,44 reče Groga ter odrine denar na drugi konec mize. „Imaš še kaj druzega ?"
„Še nekaj,'4 reče mešetar, in izvleče izpod kamižole umazano pismo, „to mi je dal v Divači nekj človek, ki me je po naše ogovoril; dejal je, da je zate, mojster Groga."
Isti hlastno odpre pismo in je prečita. Vesel izraz mu šine preko lica, a takoj reče mirno konjarju:
rDobro, to pismo je zHine, dobro si opravil."
Tonček se hoče odpraviti; a Groga, ki se je bil uže od njega v sobo nazaj obrnil, ustavi ga še, terdejc: „Nocoj nikamor ne hodi, počakaj tu, morda te še kaj potrebujem." Tri teh besedah je zapahniI zopet duri, in Obloški Tone vrnil se je k tovarišem pri ognji.
Tam so bili v tem bolj živahni postali. Janjec je bil pečen, in Kozobrin počel ga je s svojim širokim nožem razkosa vati. Vsak si je vzel velik kos, in mesto vilic in nožev služili sojini prsti in zobje. Stražnikov tudi niso pozabili, ter poslali jim njihove deleže.
„Semkaj sedi, Tonček," klical jc Peter Toča kobilarja, ter odrinil svoje dolge pete malo od ognja; ,.sem sedi k meni, feer sva prijatelja; ti hodiš mnogo po svetu in si pri jedi vilic vajen, kaj ne; vidiš, ko bi jih imel, dal bi ti jih precej; tako bi te počastil, kakor Bevkov Miha fajmoštra, ko je s svojo družino iz velike sklede solato z rokami jedel, in fajmoštra povabil, ter mu vilice v roke potisnil. '
„Kaj meniš, da sem garjav, ka-li?" kriči Tonček mej smehom družili, a vender sede k onemu ter pobere velik kos z umazane deske, na katerej je ležala pečenka in ga jame hlastno z zobmi puliti in trgati; „ti, Peter," nadaljuje potem s polnimi usti, ;.ti bi menda tudi mej nami rad kazal, da si se jedenkrat ob jarej gospodi /počehal."
„Ti se še ob takej nisi, /rriva ti plesnjeva!" zarohni oni.
„Čakaj, kmalu bi bil pozabil! Denes popoludne sem šel mimo Bukovice in sem ugledal starega Prigoltnika na polji, turšico je /osipal, saj poznaš še svojega starega, Peter? Ustavil sem se in dejal: „Dober dan, oče, plcvelna je, plevelna vaša turšica!14 Stari je zagodrnal malo: e, sem dejal sam pri sebi: vprašaj ga kaj druzega, da bo boljše volje, ter sem rekel na glas: „Kje imate pa svojega gospoda, N ašega Petra, ki/za gospoda študiraVu Da bi ga bil ti videl, starega Prigoltnika, kako je z motiko planil po razoru proti meni,
črepinjo bi mi bil razbil, ko bi se mu ne bil umaknil, in vpil je, vpil, nebes mi ni privoščil, tisto veš; pa jaz bi dejal, da mi še hudiča ni, tistega navadnega, ki je za druge ljudi, ampak jednega posebnega, ki bi bil samo zame."
„Jaz bi ti ga tudi," kolne Peter; „pusti mojega starega v miru, in mene tudi,/žmrt ti konjska!"
Rekši vrže jezno oglodano kost v žrjavico, stegne nogi, in se obrne na drugo stran. „E 110, ne jezi se," povzame zopet Tonček besedo, „saj ui tako hudo! Kaj morem jaz zato, da nisi hotel iti v lemenat? Koščičarjeva Mica iz Praprotnega je jajca v Ljubljano nosila in pravila, da lepših fantov ni na svetu, kot so lemenatarji; kaj morem jaz za to, da nisi hotel biti ti tudi tako lep? Pa kaj, nobeden se ne more s peto po nosu popraskati."
Peter Toča je molče vstal in odšel proti spodnjej hiši, kjer je vrata zaloputnil za seboj.
O s ta loj družbi zadnji razgovor ni bil nič kaj po volji; molčali so vsi, in ko je odšel Peter, oglasi se Kozobrin: „Miruj, Tone! Ni prav, da Točo dražiš; ali 110 veš, koliko velja 011 pri Grogi?"
„Velja, ali ne velja! To meni nič mari! Kaj pa 011 mene v jedno mer zbada in pika, kadar me vidi; nekoliko sem 11111 vrnil. Vi se ga bojite, ker zna nemški in latinski, in ker vam s tistim kolomonom ljudi slepariti pomaga. Jaz pri svojih kobilah ne potrebujem ni kolomona, ni jerebike, ni šentjan/evih rož!"
„Ne govori tako, Tonček, ali ne veš več, kako jc Peter oni dan točo naredil na Tunjicah, ko ga je stara Peregrinka od hiše podila ?"
„Seveda!" obrne se mešetar h govorniku, starikavemu možu na drugej strani ognja, „seveda, ti pa veš pravo, Bacek! Peter je k hiši pribežal, ko je jela uže toča iti. Peregrinka je za pečjo sedela in ni vedela, kaj se godi zunaj. Ko je Peter moral stran, jej je pa s točo zažugal, in stara baba je res verjela, da jo je 011 naredil!"
„Ali pa tedaj, ko je pri Kobaleži v Stranjah vrgel grintovčevega cvetja pod mizo, pa so se precej vsi gostje skregali in sprli!" reče Bacek.
„Zato, ker jih je sam podpihaval, da ste vi drugi mej prepirom ložje Kobaležovo /kasto izpraznili," smeje se Tonček.
„Meni je dal jjlodeževih koreninic," — omenja mlajša izrnej ženskih.
„In vender se Bobkov Jurij ni hotel v tebe zaljubiti, hoho, Nona ti zaljubljena!" krohota se konjar.
Baba je hotela jezno zavrniti ga, a prihod novih društvenikov zmotil je živahni razgovor.
Bili so to znanci naši iz kolovške doline-, in v sredi mej njimi oni tujec, ki je iz krčme na Rovih za Bojcein tako potihoma izginil.
Rokovnjači pri ognji so tujca s prvega osupneno, potem pa radovedno ogledovali. Videlo se je, da ga razen Hoj ca, ki je prišel z njim, nihče ne pozna.
A ta dva sta se takoj napotila proti Grogovej hišici, kjer je še vedno brlela luč, akoravno je bilo uže mnogo črez polunoči in so jeli lehki oblaki na vzhodu polagoma rudečiti se.
„Počakaj tu," reče pisar brdski, ker za taccga ga je bil izdal oni kmet v krčmi Hudmanovc Jere, ter ustavi pred seboj korakajo-čega Boj ca; „čakaj, da jaz opravim svoj posel, potem pridi ti in poročaj svoje."
..Ali znate potrkati na drogova vrata?" vpraša Bojcc.
„Če tudi nc!" reče osorno pisar, ter koraka po stopnicah.
Groga jc bil menda uže cul šum. katerega so bili napravili novi prišleci, ter jc stopil iz hišice, ravno ko je prisopihal pisar po stopnicah gori. Spoznal ga jc takoj, ter molče z migljajem povabil ga v sobico. Vrata je zapahnil za seboj. „Trudni ste, sedite!" reče. ko se obrne od vrat k pisarju, kateri jc stal sredi sobice, ter radovedno zrl okolo.
Groga je izgovoril te besede nekako zapoveduje.
Pisar je sedel na okoren stol k malej, surovo otesanej mizi.
Sobica je bila v istini neprostorna. Pohištvo se je skrčilo v mizo, pri katerej je zdajci sedel pisar, dva stola, in jedno večjo omaro, katera je bila naslonjena v zadnji kot: poleg nje je stala borna postelj; s tem pak je bila izba do celega napolnjena, peči ni bilo v njej.
Na mizi je ležalo nekaj popisanih lističev, iu na kraji mize poleg leščerbe, ki je le slabo razsvitljevala sobo, dva samokresa. V kotu pri omari jc slonela puška poleg teške vojaške sablje.
„Uže teško sem Vas pričakoval, več dnij uže; a ker Vas ni bilo, poslal sem po Vas," povzame Groga besedo. Tudi to je bilo dovolj osorno rečeno, a vender ne tako, kakor je Groga govoril s svojimi podložnimi.
„I jaz sem bil uže na poti semkaj, ko me je srečal Vaš sel,11 odgovori pisar.
Pri teh besedah stoprav je snel svoj klobuk ter odložil torbo.
Bil je majhen mož, bledega, upadenega lica in redkih, uže sivih las. Leta prouzročila so menda tudi, kajti imel jih je očividno črez petdeset, da je hrbet malo upognen nosil.
„Kaj je?" vpraša pozorno Groga.
„Zdaj še nič posebnega! Samo toliko je gotovo, da Janeza Raka, brdskega pisarja ni več na svetu; nocoj, ko je stopil semkaj v rokovnjaško tvrdnjavo, je izginil, in pravi stari Janez Kakovec bo šel v njegovej koži iz tega brloga," reče pisar.
„Kaj se norčujete? Povejte, kaj se je zgodilo," opomina Groga.
„Nekov Blaž je zatožil Vas in mene pri kolovškem oskrbniku, in ta pri mojem gospodarji, pri brdskem doktorji. Poslušal sem pri vratih, in toliko, da sem jo še ob pravem času popihal, če ne bi sedel zdaj pod ključem.
„Prokleti Mozol!" mrmra Groga.
„Da. da," nadaljuje porogljivo pisar „to je gotovo, ker sedaj so uže kake tri ure v peklu mej hudiči mota."
„Kako to menite?" reče pazno oni.
„Vaši ljudje so ga o polunoči ubili pod Kolovcem," odgovori starec, na videz mirno in kakor bi ga to nič ne brigalo; a izpod na polu-zaprtih trepalnic opazoval je po lesičje mojstra Groga.
„Vraga, kaj? Ubili? Kdo ga je?" zakriči isti.
„Vaši ljudje, jaz ne poznam nobenega, povedali Vam bodo uže sami. Pa, kakor se mi dozdeva, bilo Vam je mnogo zanj!" reče oni, a zadnje s porogljivim naglasom.
Groga se je bil uže umiril. Uprl je oko trdo v starca, da je oni v stran pogledal, ter dejal:
„Vi omenjate in povprašujete več, nego se Vam pristuje tukaj, gospod Janez Kakovec!"
Po kratkem prcmolku, v katerem je s tremi koraki premeril izbico, nadaljuje:
„To je neumno, da ne morete več v službo na Brdo: pa preskrbeli Vam bodemo drugo. Kaj pa je s Francozi? Kdaj pridejo po Črnem Grabnu?"
Pisarje bil mej Grogovim govorom stisnil ustnice in zlobna poteza jih je preprečila; sedaj odgovori hladno: „O tem sem hotel pozneje
govoriti, ker sem mislil, da bode usoda strijca Blaža gospoda Nandeta bolj zanimala, nego Francozi s svojim papirnatim denarjem, akoravno je mej temi Francozi, ki pridejo sedaj po Grabnu tudi osoba, katera bi morala — seveda ne gospodu Grogi. niti Nandetu s Pale-ževine, — temuč gospodu Ferdinandu, nekdaj plemenitemu Basaju, jako zanimiva biti!"
Groga je strmeč zrl v govorečega; pri zadnjih besedah je pre-bledel, in teška sapa mu je dvigala prsi.
„Kdo bi bil to?" zasopiha strastno.
„Denes je zadnji dan junija meseca." nadaljuje mrzlo starec, „tretjega julija zvečer pridejo francoske ordonance s svojim denarjem v Št. Ožbolt, da tam prenoče."
„Vem, vem," sika Groga, „dobil sein nocoj pismo iz Istre, da nosijo ogromno svoto s seboj; a človek, povej, kdo je oni, katerega si omenil prej!"
„Poveljnik čete je kapitan Boissac!" reče pisar.
„Ne poznam ga!" omenja nejevoljno Groga.
„In četo spremlja gospod Vernazz, tajnik in slovenski tolmač gospoda maršala Marmonta, vojvoda Dubrovniškega."
..Kdo je ta Vernazz?" reče pazno Groga.
,.Povedal sem Vam. kdo je, in kaj je sedaj: a zanimalo Vas bo zvedeti, da ta gospod ni bil vedno Vernazz. nego je bil enkrat nadlajtnant pri našem domačem avstrijskem polku Simbschen, in tedaj, ko še ni postal izdajica avstrijski, tedaj ni bil Vernazz, nego Brnj a č!"
Izprememba na Grogovem lici bila je grozna; obledel je kakor stena, oči so stopile izpod čela. in krčevito se je držal za vogel mize.
„Brnjač! Lopov Brnjač!" sikal je mej zobmi; potem pa je stopil pred pisarja ter kričal vanj: „Človek, starec, Bog ti pomagaj, če se lažeš! Za vrat bi te prijel in tiščal bi te do mrtvega, da mi te novice ne prekličeš! Tretjega praviš, zakaj ne nocoj, zakaj ne jutri! Kje je še tretji dan?"
„Mirujte, gospod Ferdinand! Vse pride ob svojem času. Mene le veseli, da Vas Paleževina s svojo srečo ni toliko zmotila, da niste pozabili onega imena!" reče pisar.
„To ime pozabil!" vsklikne rokovnjaški glavar; „kdo me je Storil tega, kar sem, nego oni lopov! In jaz bi pozabil! Kadar ga plačam, tedaj pozabim. In srečen? Kdo pravi da ne morem biti
srečen? Vi? Tudi Vas bom plačal, Rakovec, pa ne bojte se me! Preskrbel Vam bodem kruha. In glejte, če sem tudi, kakor pravijo, roparski glavar, ali ropam ubogemu? Ali ne tepem in ne bi jem c, onega, ki tepe in bije naš ubogi ljud? Pa Vi ne umetc tega? Pojdite z menoj!"
Pri zadnjih besedah je postal Groga nekako mehak, a ohrabril se je. Šla sta s pisarjem doli k rokovnjačem. Mej potom mu pove Boječ o Mozolovej usodi.
Groga je molče poslušal.
Ko stopi v krog pri ognji, planejo vsi kvišku.
On se ozre okolo, ter reče osorno: „Jutri zvečer mora biti tukaj trideset naših najzvestejših in najpogumnejših mož! Velikonja, Kozobrin, Tonček. Biderban in ti Kozoglav, vi jih bodete poiskali in sklicali. Jutri zvečer, pravim. Pojdite takoj!"
Rekši se obrne in migne pisarju s seboj.
Rokovnjači, katerim je bilo povelje dano, pak so se razšli.
Od vzhoda sem rudečil je prvi solnčni žarek vrhove košatih jelk nad rokovnjaško tvrdnjavo.
(Daljo prihodnjič.)
„Fi done, maman, le baron!"
Dojrodbioa iz dijaških let.
Spisal H. Krikecjt ' t-'«•.•*<•
Ipravljal sem se drugikrat na Dunaj. Mati mi je bila vse potrebno pripravila. Zaboj je bil natlačen, da ga je bilo teško zapreti, in vrhu tega mi je bilo izročenih še polno malenkostij ali pa dotični relutum, da si jih napravim. Visela mi je čez ramo tudi takrat še navadna popotna torbica. In ko sein se poslavljal in mi je mati s solznimi očmi križ narejala, potlačila mi je še petindvajset — dobrih cigar, pravih kabanos, v torbico. Stopil sem v kočijco in odpeljal
se do bližnje železnocestne postaje v P......o. Snažno, skoraj elegantno
sem bil opravljen; v listnici je bilo precej izdatnih bankovcev, in tudi Portemonnaie je premogel toliko, da izvzemši vožnino bil bi zadostoval do Dunaja in še nekaj dnij tam bi ne bilo treba po listnici segniti. Ne bilo bi se mi torej čuditi, če bi bil s posebno zadovoljnostjo v
kočijco sedel in nekako, gosposko okolo sebe gledal; a ni bilo tako! Ampak moški sem bil samo toliko, da sein se solzam ubranil, čutil se pa takega reveža, da sem zavidal vsaeega bosonožca, ki se je v mene ozrl in sam sebi sem vedno ponavljal: „Prav vesel ne boš nič več, dokler ne prideš zopet domov". In še le, ko smo bili iz vasi in sem se poslavljal od tega hribca, od onega drevesa ter zdaj še ugledal našega pastirja in naše blago, takrat sem pa moral po ruto segniti.
Toda kaj bi opisaval in pravil, kaj mi je žalost in solze pro-uzrokovalo! Tistemu, ki ni skušal ločitve od doma. ali pa temu občutku ni podvržen, pisal in pravil bi in vender ne dopovedal, kakšna bolezen je to, ko se človek samemu sebi dozdeva največji revež na svetu in se mu vsaka stvar srečna vidi, ki tam ostaje, od koder se mora 011 ločiti. Meni se ni nikdar čudno zdelo, ko sem slišal, da ljudje na tej bolezni umirajo. Tili in zamišljen v srčne bolečine sem sedel in pripeljal se do kolodvora. Tam kočijažu še roko stisnem kakor najboljšemu prijatelju, še enkrat se ozrem po konjičih, katerih morda ne bo več pri hiši, kadar se domov povrnem, ter stopim v postajno poslopje. Tukaj takoj ugledam dra. K., ki me je pričakoval. Bil je nekoliko clnij poprej pri nas, mati me je njemu priporočila in mu še posebno naročila, da naj skrbi, da se bodem ž njim v drugem razredu peljal in ne ušel v tretjega. Mati ni mogla umeti, da študent ne mara. ko bi se 11a sori peljal, ako mu le denar za druge potrebnejše in nepotrebnejše reči ostaje, in da posebno na povratku z Dunaja se jc skoraj nemogoče v drugem razredu voziti.
Doktor je bil mlad in veseljak, jaz tudi nisem hotel kazati, da žalujem po domu kakor kakšen gimnazijalec, zapaliin si torej prvo kabanos in tudi njemu jih ponudim. Ne da bi rekel, da sem bil uže zdrav ali vender sem se začel bolj zavedati, ko sem se stezal po naslonjačih, le sem ter tja, ko smo prišli bliže velike ceste in posebno doli proti Ljubljani me je bolezen zopet bolj poprijemala; bile so mi v spominu strašne srčne bolečine, katere sem prebil, ko me je oča v jeseni prvikrat in potem še večkrat po tej cesti v Ljubljano v šolo vozil.
V Ljubljani sem izstopil in se v restavraciji okrepčal, dasiravno ni bilo posebne potrebe; ali pri tolikej gotovini skoraj 111 mogoče, da bi človek ne porabil vsake prilike ter si kaj ne privoščil. Dalje od Ljubljane se je nebo zjasnilo, solnce je prigrelo in zaspal sem. Sanjal
sem sladko od doma in vedne svobode. Na Zidauem Mostu se prebudim ter se, žal! prepričam, da sem na potu v tujino in mej vsakdanje dolžnosti. V Celji je doktor izstopil; v naglici se pri kupici posloviva ter si obljubiva, da se bodeva na Dunaji večkrat videla. Povedati sem pozabil, da tudi jaz sem bil kupil karto samo do Gradca, kjer sem imel obiskati teto in kjer prav za prav me je pričakovalo na kolodvoru nekoliko prijateljev.
Ko zopet v vagon stopim, najdem tam dve elegantni dami, mater in hčer, to sem na prvi pogled uganil in se ne motil. Mati je bila gospa okolo petdesetih let, velike rasti, bolj tamnih las, sitnega obraza. Pogledala me je od nog do glave, /rekše mojo opravo in sodba njena na obrazu izražena, ni bila ne taka in ne taka. Hči je bila tudi bolj velike rasti, ali rumeno plavkastih, nekoliko skodranih las; mlada deklica je morala biti zala, zdaj pa se je bližala tridesetim, kar jej gotovo ni bilo všeč in zatorej tudi ni bila več tako prijaznega pogleda, kakor bi gotovo še rada bila. Pozdravil sem in ozdravili sta mi tako, kakor človeku, katerega na prvi pogled ne zamotaš, ampak tudi pokažeš,' da takih in enakih si uže dosti videl. Jaz postanem dobre volje; z doktorjem sva bila naglo kupice izpraznila, tedaj sklenem ženski nagovoriti, dasiravno se mati ni več v mene ozrla, ampak v jedno mer skozi okna gledala, a hči se je sicer v časih proti meni obračala, toda tako me pogledovala, kakor bi mislila: „Saj s teboj tudi ni nič!"
Vprašam prav uljudno, ako smem pušiti. Mati prikima ne ozrši se po meni, a hči proti meni oči obrne. Potegnem iz torbice polno pest kabanos in si jedno izberem, prižgem jo ter po prvih dimih vprašam gospodično, ki mi je nasproti na drugem predelku sedela, kako daleč mi bode čast v društvu ljubeznivih dam voziti se. Kratki odgovor je bil: „Peljemo se do Gradca".
„Tudi jaz se peljem denes do Gradca, jutri pa dalje."
Na to ona: „Tudi medve se peljGva jutri dalje."
Vprašam na dalje, ako gospe samo za kratek čas popotujeta in zvem, da sta očeta polkovnika, ki je šel na Vlaško k armadi, do Nabrežine spremili in potem na poti bili jeden dan pri znancih v Celji ostali. Na to se jaz s tako drznostjo, da sem se jej sam čudil in malo ne celo samega sebe o resnici svojih besed preveril, predstavim za barona Lugerja z Dolenjskega, ki potuje za kratek čas na
Dunaj. Baron jo materi' glavo za trenutek zasuknil, hčeri so se oči zalesketale in s koketnim nasmebom je prikimila z glavo. Zavoljo ropota se bliže prisedem in tudi hčerka se bolj po konci vzravna. Mati se ni več ozrla name, ampak zmirom na zpol zabrnena gledala skozi okno.
V Mariboru sem preskrbel gospema grozdja, a sam sebi si ga zopet privoščil dva „pfiffa". Mati jc malo jagod pokusila in se zopet zabrnila proti oknu, hčerki je pa grozdje posebno prijalo, kakor je trdila, in skoraj vsako jagodo je v to porabila, da je drugače pogledala, ali ustnice stisnila tako ali tako, in tudi za različen posmeh so jej jagode služile, sploh se je vedla kakor dostikrat varana koketa, ki pa ni šc obupala o moških. Uže skozi dolgi tunel za Mariborom sem skušal, da bi se najine roke dotaknile, ali nisem bil zadosti drzen, toda ko smo zopet do vida prišli, pogledala me je tako prijazno, da sem bil prepričan, da bi mi svoje roke ne bila izmaknila, ako bi jo bil zanjo prijel. In ravno to, ker sem bil vesel in prijazen, nekoliko tudi šc naleven, — seveda sem dosti lagal o svojem imetji in zdel se bolj neiskušen mladenič — ravno to je ugajalo koketi in zigravala se jc z menoj kakor sita mačka z mišjo. Ker jc povzela iz mojih besed, da rad na kmetih živim, hvalila je tudi ona življenje na kmetih, in kadar sem jej pripovedoval kakšno bolj zaniniljivo dogodbo s konji ali na lovu, poslušala me je rada, večkrat smijala se na vse grlo, ter poleg tega dostikrat rabila francoske izraze na primer ,,tres joli," „tres bien" češ, da tudi francoski zna. Pravil sem jej. da imam samo še mater živo, da me ona sili ženiti se in pri teh besedah je znala tako pomenljivo v mene in v tla pogledati, da sem skoraj nekoliko omolknil. Kmalu potem sta se tudi najini roki našli, rekel bi, da njena mojo.
Mračiti seje začelo in od Spielfelda dalje so uže luči gorele; mati jc pa vender še zmirom proti oknu bila obrnena, in dasiravno se je gotovo tudi večkrat proti nama obrnila, jaz tega vender nisem nikdar zapazil, tudi ne, da je pozneje zadremala, ampak hčerka me je na to opozorila. Kadar mati spi, hči bedi, se fantu prav godi — to sem dobro vedel, a postajal sem le bolj tih; tem zgovornejša je bila pa moja prijateljica. Obžalovala sva, da sem za večer v Gradci uže v 4>esedi; obljubila si, da so gotovo jutri na kolodvoru zopet snideva, in skupaj dalje potujeva in ko bi bilo šlo prav po njenem, bila bi si
gotovo tudi obljubila, da se nikdar več ne ločiva. Dva gospoda, ki sta mej potom vstopila, jela sta se od Puntigama dalje pripravljati, da izstopita. To je tudi naju opozorilo na ločitev, stisneva si roki in posloviva se z dolgim pogledom od prijaznih kotičkov, v katerih sva jeden do druzega slonela. Mati je še dremala, ali vsaj mižala in hčerka jo opozori: „Maman, nous sommes ft Graz." Na postaji sem j ima pomagal iz vagona, tudi mati se mi je prav prijazno zahvalila in šli smo skupaj proti izhodu.
Uže od daleč me je trojica prijateljev zapazila in mi pomigavala; hčerka in mati sta me nekoliko čudno pogledali, kajti pozdravljalci niso bili ravno podobni mladim kavalirjem, a hitro jima povem, da so mi daljni sorodniki, ali ob jednem se tudi poslovim od gospij ter se izročim prijateljem, ki so me z vso srčnostjo sprijeli. Bili so (lijaki iz Gradca in seznanil sem se ž njimi, ko sem poprejšnje počitnice ves mesec na spodnjem Stajarskem v L. bival. Ko sem prvikrat z Dunaja popotoval, pozdravili smo se zopet v Gradci in si za trdno obljubili, da se tudi po počitnicah snidemo in ker smo bili vsi lovci, si večer v obširni razgovor privoščimo. Teto sem naglo pozdravil in se delal zaspanega, potem smo bili pa svoji: kako in kod povsod, tega ne bom pravil ne v pohujšanje sinovom in ne v strah materam, vam pa, ki ste dijaško dobo prebili, vam ni treba praviti, kaj zmoreta mladost in obilo denarja.
Na divanu pri jednem svojih prijateljev sem se drugo jutro prebudil po kratkem mučnem spanji. Napravljen sem bil hitro, kajti le čevlje sem imel obuti. Stopim k oknu in odgrnem zaveso. A zdaj ugledam svoje hlače, ki so bile take, da niso bile za mej ljudi. Uže v predzadnjej kavarni se je bila namreč mizica name prevrnila ter kava po obleki razlila in na svitlih hlačah je bilo to zabeleženo od vrha do tal. Še bolj mi je jelo po glavi brenčati in nastopila sta kes in strašna bolezen, ki se posebno las prijema. Molče in kar naravnost na kolodvor sva se odpeljala s prijateljem in tam sem najprvo svoj zaboj rešil. Pobral sem iz vrha lovsko obleko in v tem, ko je prijatelj zaboj stražil, sem se jaz preoblekel; kje? nečem pripovedovati. Prijatelj se poslovi in jaz se potisnem v čakalničnih prostorih III. razreda v kotiček ter najprej svojo kaso škontriram. Strah in groza! portemonnaie je zazijal kakor lačna kavka! V čisto prazen želodec sem 11111 pogledal. Potolažim ga s tem. «la v listnico segnem, ali vesti svoje nisem imel s čim tolažiti.
Kamor sem pogledal, videl sem skrbno in žalostno mater pred seboj, in ni ga bilo izgovora pri roki; kamor so se mi misli obrnile, povsod sta nasproti režala prazen porteinonnaie in skvarjene hlače in bolj ko kedaj poprej zalesketali so se domači griči in domače ravnine, ali za menoj, za menoj! Meni nasproti pa to prokleto dijaško življenje, mučno in težavno in na tujih tleh!
Žejen sem bil, ali samo vode je bilo teško vprašati, kava se mi je pa gabila; komaj sem čakal, da so kaso odprli. Oddani zaboj, grem in se potisnem v vagon III. razreda. Zopet strašne misli, strašne muke! Segnem in pogledam v torbico, da bi kadil; ni je bilo niti jedne več! Ali v tem — in to je bila zopet prva srečna misel — spomnim se in otipam v žepu lovske suknje malo pipico. Urno stopim po tobaka, natlačim jo ter zapalim. Tako me je potolažila ta zvesta prijateljica, da nisem zopet v kot sedel, ampak stopil vagonu pred vrata, gledal nazaj, od koder sem prišel in mislil na lepe trenutke, katere sva z zvesto svojo pipico prebila, ko so psi lajali in puške pokale. Vse drugo mi ni bilo dosti mar. In tako sem se bil te rešilne misli poprijel', da sem gledal — a ne videl — dve elegantni dami, ki sta zraven mene stopali v sledeči vagon II. razreda.*) Čisto pozabil sem bil ju in ravno se začnem zavedati, ko nie zadene zaničljiv pogled matere in začujem omahljiv glas hčerke ter slišim besede, katerih ne bom nikdar pozabil: „Fi done, maman, le baron!" Stala je hčerka na vrhu stopnic, z jedno roko se za železje držala, z drugo pa kakor za materjo poprijela. Mati se ni obrnila, ampak šla v vagon in se usedla na prvi prazni prostor pri oknu, hčerka je šla za njo, a tako hitro se je zavedla, da se je prav široko ravno meni nasproti usedla. Nisem se z mesta premaknil tudi jaz ne; ali ko so jeli vagonom vrata zapirati in sem moral vstopiti, pogledam se v prenošenej obleki, v roki z malo pipico, in tedaj sem se vender le moral pri vseh svojih mukah posmehniti baronu, kateremu je od vse njegove včerajšnje odličnosti ostala samo še — prazna torbica!
*) Takrat so služili še stari vagoni, ki so imeli vhode na obeh koncih.
Mešana gospoda.
Obraz iz vsakdanjega življenja.
Spisal dr. Janez Mencinger.
I.
[S&aOTgmikam Slovenec ve za vse trge in mesta svoje domovine, wiSllnaJ imaj° vo'''no pravico v vrsti mest ali mej kinetskimi rMaaal občinami. Ni mi tedaj treba opisovati, pod katerim meridijanom leži in kakšen je trg Vinovar, v katerem se mota moja jako.resnična povest.
Toliko obširneje moram pa opisati osobe, katere se bodo zaporedoma predstavile radovednemu bralcu. Osoba najbolj imenitna je gospoil doktor Tilen Vogljanin, novo imenovani beležnik za Vinovar in njegovo okolico, /ivotopis mu je precej navaden. Tilen Vogljanin je začel dihati in jokati v kmetskej hiši. To se je zgodilo še za starih šolskih postav; vender je po kratkih otročjih igračah prebil sedemnajst let na različnih šolskih klopeh, l'otlej je za mnogo dela in malo plače služil šest let po pisarnah, in prišel po stezi sužnosti in zatajevanja samega sebe do stopinje svobodnega moštva. Zdaj šteje trideset let; svoj gospod je in samec, ali da bolj jasno govorim, ncoženjen. Glede njegove vnanjosti sem iz gotovih poročil naslednje pozvedel: dokler je drugim služboval, sodile so mlade gospodične, da je prav čeden, prijeten človek; a matere mladih gospodičen se ga takrat niso posebno ozirale. Odkar je pa postal beležnik, nahajajo matere nadepolnih gospodičen celo več lepih lastnostij na njem, nego gospodične same takrat poprej, ko je bil še mlajši. To je verjetno; kajti matere mlademu človeku ne gledajo samo v lice, temuč tudi v žep. Starejše so, in hočejo tudi bolj previdne biti.
Znanja vreden je tudi doktorja Vogljanina pisar, gospod Koloman Kühlwasser. Mati, katera mu je pred šestdesetimi leti o svetega Kolomana godu dala življenje in priimek, pisala se je za Klobasarico; pa naš Koloman, ki ni od nikogar pričakoval bogate dedšine, (lasi je bil rojen v bogatem gradu na Slovenskem, pisal se je od mladih nog Kühlwasser, česar 11111 ni nihče branil, in kar 11111 je menj koristilo, nego je pričakoval. Prva odgoja mu je bila mej hlapci in deklami
27 •
v gradu Skalomclu; potlej je z leti rastel tudi v službah od £ado-lasanega podajalca do £adolačnega pastirja, od pastirja do gonjača, od gonjača do resnicoljubnega lovca, od lovca do žeje vajenega pisarja in naposled do bolj prevzetnega nego mogočnega grajskega oskrbnika. Koje vihar 1848. leta razpihal dim in blišč graščinskih gosposk, odložil je naš Koloman svojo službo in ošahnost. Strahovalno palico zamenjal je s popotno palico; pot ga je pa peljal bolj in bolj navzdol, in naposled ni druzega ohranil nego spomin na lepe dni in ime Koloman Kühlwasser. Bil je vsestransk kruhoborec, zraven pa vedno zdrav, vajen pokorščine in ponižnosti ter zadovoljen z malim zaslužkom in vsakeršno pijačo, katero mu je kdo plačal. Ko je prišel doktor Vogljanin v trg, predstavi se mu Kühlwasser in postane srečen pisar, zopet enkrat v stalnej službi in sicer za to, ker je poznal vse ljudi u v Vinovarskej okolici. Tak mož je pa v notarskej pisarni neobhodno potreben.
Za svojo osobno postrežbo si je gospod Vogljanin privoščil slugo Tomaža Medveda. Ta je bil gospodu nekaj v rodu in jako reven; bil je dvanajst let vojak v Tirolih in na Laškem in se tam kot sluga natančnega častnika naučil, kako je treba gospodi streči. Žganje je jako ljubil in rad je pripovedoval. Vender je v njegovih povestih iz vojaškega življenja bilo nad petdeset odstotkov resnice. Samo takrat se je resnice popolnoma ogibal, kadar je pravil, kako je prišel do lesene noge. To je staknil resnično v boji, a ne z Lahi na strani svojega stotnika, nego v boji z zelenimi cesarskimi stražniki, ko je nosil prepovedanega duhana po prepovedanih stezah. Od kar doktorja služi, godi se mu dobro; on in njegov pisani maček, jedino premoženje, katero je iz domače vasi s seboj prinesel, imata dosti jela in počitka. —
Predstavil sem ti tri moške osobe; moram se lotiti tudi ženskega spola, kateri je, kakor v življenji tako tudi v vsakej zgotlovinskej povesti, neizogibljiv.
Kakor se lieožcnjenemu gospodu spodobi in oženjenemu težko ubrani, zahajal je Vogljanin na večer v gostilno s prijatelji praznit litrov četrtinke. Poglavitna gostilna v Vinovaru je bila pri Kruljavej žabi. Tam je okrogla in premožna vdova, za možitev bolj pripravljena nego pripravna, vladala z debelo roko. Točila je samo vino in sicer pravcato dolenjsko kapljico, katero je dobivala iz Zagreba in Varaždina. Bila je sitna, nepostrežna, proti gostom bolj gospa nego krčmarica.
Vedno je trdila, da jej ni mari za beračijo, katero krčma nese, in da lahko živi brez krčme in nezadovoljnih gostov. Vender je imela vsak večer obilno pivcev in malo tihih, a nobenega glasnega grajalca. Nekateri so prihajali iz stare navade, nekateri zato, ker tudi v drugih krčmah niso dobivali boljše pijače in postrežbe, in nekateri zato, ker drugam zahajati niso smeli.
Krčmarica Neža od Kruljave žabe je bila hudobna ženska; pa bila je tudi oblastna in govorilo se je, da je njeno oblast marsikdo občutil, kakor mu ni bilo ljubo. Bali so se je posebno uradniki. Kajti pripovedovalo se je, da, kdor pride pri njej v zamero, pride tudi v nevarnost natolcevan biti pri višjih uradih, da je pokrit „Slovenec" (v njenih očeh najhujša pregreha), da je postopač v službenih urah, igralec itd. Ker so višji uradniki, ki so v Vinovaru urade preiskavah, redno ostajali pri našej krčmarici, in ker je ona v glavnem mestu imela visoko postavljene sorodnike, bil je strah pred njenimi ovadami in lažmi obče ukoreninjen. Ali je bil samo navaden, ali opravičen strah, ne bom preiskoval. —
Take razmere Vogljaninu niso dolgo skrite ostale. On, blaga duša in prijatelj veselih tovarišev, namenil je temu neznosnemu položaju kolikor toliko konec storiti. On sam se ni imel nikakor bati; 011 sam je smel krčmarico smatrati za krčmarico in ne za visoko gospo. Smel jc tedaj marsikatero resnico povedati, katera je tudi drugej družbi pogum dajala. Ko je pa krčmarica zvedela, da ta novi beležnik nema druge oblasti nad seboj nego Boga; ko jc videla, da sme celo „Slovenec" biti brez straha pred njo in drugimi strašili Slovencem; in ko je čutila, da novi gospod utegne vse razmere mej njo in gosti preko-picniti: skušala je po vseh lepih in ne očitno grdih potih odstraniti ga od svoje hiše. a brez vidnega vspeha. Vogljanin je vztrajal v boji ^ ] j s stanemtostjo nenavadno pri Slovencih. V srci in žolči naše krčma- \ i < l ice se je tedaj jelo kuhati črno maščevanje. Predno se skuha, oglejmo si še druge osobe.
II.
Človek, navajen velikega mesta, omikane družbe in izbrane zabave, v malem mestu 11a kmetih marsikaj pogreša, na kar prej še mislil ni. Da Vogljaninu ni bilo preveč dolg čas po velikem mestu, pripomogel je najbolj gospod Ivan Justin, ki se je malo dnij za Vogljaninom uselil v Vinovaru. Gospod Justin je trideset let nebrojnej
27*
množici nadepolnih mladeničev in paglavcev razlagal aoristc in Homera, supinum in Ovidija in bil je nekaj let tudi Vogljaninu oster, natančen profesor. Letos so ga deli v zasluženi pokoj s polno penzijo. Pred nekaj meseci mu je tudi umrla njegovega bitja krotkejša polovica, in ni ga tedaj nič vezalo na mesto in šolo. Preselil se je v Vinovar, da je bival blizu rojstne vasi in sorodnikov. Tukaj se je hitro udomačil: minula ga je profesorska čemcrnost in nezmotljivost, postal je uljuden, prijeten tovariš, in posebno z VogljaniiVm seje kmalu iskreno sprijaznil. Nepopisljivo prijetno je bilo Vogljaninu, da more s svojim nekdaj neizprosljivo ostrim profesorjem o^ vsakej še tako kočljivej reči kar po domače besedo vati.
Profesor Justin je s seboj pripeljal jedino veselje, katero mu je bila naklonila njegova ranjka: svojo hčerko Filomeno Filomena je jako izobražena, devetnajst let stara, lepa in v popolnej zavesti svoje lepote, ki jo ima na obrazu. Njeno srce je še prosto, pa ona je toliko prepričana o stanovitnosti in zmagovitosti svoje mičnosti in miline, da si še dokaj sme izbirati, komu naj poda srce in roko. —
Naravno je, da ima Vogljanin, sprijazni vsi se s profesorjem Justinom, obilno priložnost bližati se lepej Filomeni. Mladi beležnik jej je prišel cclö prav po godu; ker pogrešala je v malem trgu mestne zabave in zanimljive govorice. Uže čez nekaj dnij je njijino znanje prestopilo mejo hladnega prijateljstva. Sme se reči, da Filomena na Vogljanina ni samo takrat mislila, kadar je z njim govorila, in da je Vogljanin z njo rajši zastonj govoril nego z drugo žensko za plačilo po notarskem tarifa.
Filomena je bila jedino, Vazpestovano dete plitvo omikane profesorjeve soproge. Justin je imel lepe nazore o odgoji, in te je smel v šoli svobodno uresničevati. Učenci njegovi se niso učili samo jezika nego tudi duha starih klasikov, blagodušja, nravnosti in značajnosti. Tako je bilo v__šoli. Doma pa, kjer jc vladala žena, njegovi nazori o odgoji niso našli prostora. Hčerka jc bila vzrejena proti očetovim ugovorom po matere praktičnih vodilih. Mati je pak bolj gledala na lepoto vnanjosti, nego na lepoto dušcin srca. Komaj seje pri hčerki jela razcvitati telesna lepota, izrekla je mati uže sodbo, da je hčerke odgoja in muka glave z raznimi vednostimi dopolnjena, in da je od zdaj samo na to gledati, da Filomena dobi veljavnega, imovitega ženina. Ilazcvitala se je tedaj Filomena v zavesti svoje prehvaljenc lepote; obdajali so jo čestilci in hvalilci, in do sitosti znane so jej bile vse nežne govorice, ki se
rabijo proti mladini gospodičnam in izvirajo ali v srci ali največ na konci jezika. Vajena je bila točno in priliki primerno odgovarjati rahlo ali burno čutečim, skromnim ali naglim čcstilcem. Jezik, tisti kovček ženskega mesa, ki, dokler se giblje, ohrani svojo mladostno v živost in neutrujenost, bil je v Filomeni zgodaj oglajen. Taka deklica, in zraven res lepa in v navadnih salonskih umeteljnostih izurjena, morala je biti nevarna Vogljaninovemu srčnemu miru. On je dozdaj ženske poznal iz romanov in notarskih pisaren. Mej žensko iz romana in živo žensko je pa večji razloček nego mej cvetlico iz papirja in pravo cvetočo rožo. Ženske, ki hodijo v pisarne, so pa redno polnoletne, tedaj menj nevarne; tudi ne obiskujejo pisaren zaradi srčnih zadev. Pisarniške reči in srčne reči se sploh nikakor ne ujemajo. To vidimo ravno pri ženskah. Mladoletna dekleta v opravkih posvetnega premoženja potrebujejo in radovoljno prenašajo varstvo svojega očeta ali varuha; v zadevah svojega srca, v zapletkah, ki morebiti odločujejo srečo ali nesrečo vsega življenja, pa najmenj iščejo tega varstva; vender brez tega varstva največ prav sodijo in volijo. — Te izkušnje iz življenja ne razodevam, da bi mlade gospodične to beroč bile ponosne na instinktivno moč slabega spola; ampak hotel sem samo pomiriti omožene gospe, ki imajo uže vsaka svojega. Vsaka je dobila pravega moža, in ne bila bi boljšega dobila, ako bi tudi za svet bila povprašala vse očete in sodnike. Vender ni pravila brez izjeme. Poznam priletnega advokata, kateri je dosegel redko zaupanje, da ga je gospodična mladih let resno vprašala za svet, ali se sme zaljubiti v nekega mladeniča. —
Da se vrnemo k Vogljaninu in Filomeni, pristavljam, da je Vogljanin bil tudi toliko gizdav, da je želel Filomeni dopasti. Steza, katero si je gladil do njenega srca, pa ni bila nastlana z navadnimi Filomeni davno znanimi cvetlicami. Takih Vogljanin ni imel nabranih. Njegovo laskanje je bilo bolj prvotno, a tudi bolj izvirno. Zategadelj je bilo Filomeni bolj zaniniljivo; sezalo jej je v srce in ona je sodila, da iz srca izvira. Vogljanin vender ni srca naravnost na jeziku nosil; ni se hotel" prenagliti in poleg vse gorečnosti in prijaznosti pazil je, da ne podere mostov za seboj, ako bi kdaj bilo treba stopati nazaj.
Filomeua mu je bila lepa, zanimljiva mladenka, ki enkrat utegne osrečiti pametnega moža, nemara celo njega. Povedal pa tega ni ne očetu ne dekletu. Moram pa precej povedati, da se Vogljaninu za
take odločilne besede od nasprotne strani ni dajala še nobena priložnost. Oprezna/udržljivost je vladala na obeh straneh. —
III.
Tileii Vogljanin si je uredil pisarno, prebil oficijalne in neoti-eijalne obiske in predstave svojega vstopa v poslovanje s trga občinstvom v aktivnem in pasivnem zmislu, iu se sploh toliko udomačil v Vinovaru, da ga je uže jako mikalo seznaniti se tudi z okolico. Premišljeval je, da je okolica Vinovarska izredno lepa, in da ni prav, da je po dolgih enoličnih ulicah velikih mest in po prašnih pisarnah pozabil na zdravi užitek proste narave, katera ga je svoje dni navdihnila celo do nekaterih petošolskih sonetov. Kolomanu Kühlwassern ni bilo težko opaziti, kako njegovega gospoda vabi modro nebo in zeleni gaj. Čutil je tedaj v sebi dolžnost, obrniti gospodovo hrepenenje na
praktičen pot — koristen gospodu in pisarju.
»
Koloman Kühlwasser je bil v svojej srečnejšej dobi izvrsten lovec in srečen strelec. Prigodilo se je često, da je celo več ustrelil, nego li povedal ali obstal, kar se more samo takemu pripetiti, ki ima do lova več strasti nego pravice. Prišel je v Vinovar agent puškarne, ne iz slovenskih Borovljan ampak iz nemškega Inomosta. Koloman Kühlwasser, bister poznalec strelnega orodja, izbere tedaj potrebščino za lov sebi in svojemu gospodu. Potlej so se pričele vaje v streljanji. Gospod Vogljanin je opazoval, da ima Kühlwasser za streljanje roko očitno spretnejšo nego za pisanje: in Kühlwasser je izprevidel, da Vogljaninova roka in vid nista po pisarnah tako izpri-dena, da ne bi vaja in veselje naredila iz Vogljanina dobrega strelca.
Prav takrat so se v javnej dražbi nekateri lovi Vinovarske okolice v najem dajali, in doktor Vogljanin kupi lovsko pravico v občini Brezovniku za tri leta. Previdni Koloman Kühlwasser je preskrbi vse, kar je za lov potrebno, za prvo silo celo lovskega psa. Grada Skalomela novi oskrbnik, ki je bil ob jednem tudi lovec in kočijaž, posodil mu je namreč grajskega psa do tedaj, da se grajski gospod vrne iz Hrvatskih toplic, kar se ima zgoditi stoprav,če£ nekaj tednov. —
Kako se je pes navadil gospoda Vogljanina iu kuhinje pri Kruljavej žabi, kako težko sta si pes in Tomaža Medveda maček omejila vsak svoj delokrog v stanovanji, in kako je Tomaž Medved
morebiti »e popolnoma nepristransko očital, da ta pes ni za nobeno lovsko rabo, to vse opisavati je preslaba moja roka.
Bil je peti teden, kar jc bival doktor Vogljanin v Vinovaru in šteli so se zadnji dnevi avgusta 188., ko je gospod doktor izprožil te besede: Cez tri dni praznujemo svetega Tilna, meni, Korošcem in lovcem patrona. Spodobi se. da jutri ogledava svoj lov in vsaj jednega zajca položiva na kosmato plat. Ob osmih zjutraj odrineva v Brezovnik, pisarno naj pa varuje Tomaž Medved, ki ne zna pisati in brati, in tedaj nič pokvariti nc more. — Koloman, veščak v lovskih rečeh, opomnil je sicer, da stoprav ob osmih na lov hoditi je nekoliko nenavadno; gospod ga zavrne, da se ne ujema z njegovimi načeli, zavoljo uboruega zajca krajšati si jutranji počitek. Torej se Koloman uda v gospodovo povelje, in obljubi točno ob osmih stopiti v pisarno. —
Drugo jutro, ko jc ura osem odbila, bil jc Koloman Kühlwasser res v pisarni. Precej za njim pa noter stopi gospa Justina Ocvirek, najbogatejša ženska v trgu Vinovaru. Lovski strokovnjaki trdijo, da nesrečo pomeni, ako na lov gredočemu ženska pot preleti. Koloman ženske sicer ni srečal, a bila mu je zelo na poti. Nesrečni sokob morebiti ne pomeni tolike nesreče, ker je zraven gospe v pisarno stopila tudi njena hčerka Angelika, brez dvombe najlepša mladenka pod Vinovarskim zvonom.
Vogljaljninu se čelo nanirači, ko v pisarno stopivši zagleda žensko starost in mladost tako šopirilo sedeti pri njegovej mizi. Pa kaj se če, poslušati je moral; in kdor jc primoran vsakolične ženske v pisarnah poslušati, samo ta ve, kaj je potrpežljivost. — Gospa Justina Ocvirkova jo našega beležnika uže večkrat obiskala; v mnogih rečeh jej je moral svetovati; in ona je dokaj obširno razkladala, koliko ima različnega premoženja in mnogovrstnih skrbij. Denes ima posebno veliko skrb. Omožila je prvorojeno hčer Sidonijo v trgu —x— pri trgovci Silvestru Sinolarji. Izplačala je doto; velik znesek je zraven posodila, zaupala pa zapravljivemu zetu tako, da ni zavarovanja iskala ne za doto ne za posojilo. Zdaj so pa drugi upniki pritisnili; zet je v zadregi; hčerina dota in posojilo gre na izgubo; doktor Vogljanin naj bi pa kakor čudodelnik stopil mej Silvestra Suiolarja in njegove upnike ter zavaroval in rešil materine in hčerine denarje. Ker gospa Ocvirkova vkljub svilenej obleki ni znala pisati iu brati, zato in samo zato je s seboj pripeljala hčerko Angeliko. Ta je bila
v glavnem mestu odgojena, znala je gospodu doktorju ročno izbrati Smolarja dostajajoča se pisma, in razložila je položaj materinih terjav in težav menj zgovorno pa bolj jasno nego mati sama. — Konec razprave je bil, daje Vogljanin vznemirjenima ženskama moral povedati, da je najbrž vse zavarovanje prepozno, in da je s pisarjem Ktllil-wasserjem stoprav ob devetih odrinil proti Brezovniškim poljanam.
V tem, ko lovca pod žarki velikosrpanskega solnca korakata proti Brezovniku, gospa Justina Ocvirek in gospodična Angelika Ocvirkova premišljujeta v hladnej sobi, kako bi vender še bilo mogoče rešiti po vodi izpuščenih dvajset tisoč goldinarjev. Ne smemo jima tega zamer jati. Gospa je dobro pomnila, kako težko se denar pridobiva, in da so pri njej razmere take, da vsa veljava, katero pri ljudeh v uživa, raste ali pada s pritokom in odtokom njenega premoženja. Njen oče je nekoliko kmetoval. nekoliko pa opravljal neko rokodelstvo, katero je sicer koristno in pridobitno, pa v kmetih najmeuj čislano; zraven je bil tudi ljudski odrtnik, ker je posojeval na visoke obresti in potlej svoje novce izterjeval, kadar je imel kmet najmenj denarja. Ko je mož uže dokaj denarja nagrabil, oddal jo kmetijo in rokodelstvo sinu in preselil se v Vinovar. Tukaj so je posvetil popolnoma novo-dobnej ljubezni do bližnjega, to je, ljudem v zadregah pomagati z denarjem proti obrestim. katerih visokost se ravna po velikosti zadrege. Hči Justina je morala ž njim v trg. Najrajši bi jo bil oftiožil na kmetih, ker je bila samo kmetski vzrejena. Kmetje je niso snubili zaradi očetovega rokodelstva: vsi tisti, ki so v deželi opravljali tudi tisto rokodelstvo, bili so pa ali z Justino v rodu ali pa uže oženjeni; ostalo ni druzega, nego da Justina uže precej priletna dobi za moža gospoda, o katerem se ni prav vedelo, ali je uradnik ali samo sluga. Vender suknjo je nosil, in to je Justini dalo pravico preobleči se v gospo. Justina, bolj ko je v letih napredovala, bolj se je opravljala po najnovejšej šegi: ni jej pa bilo mogoče sleči kmetskih navad in opustiti obrtnij svoje ranjke matere in svojega ranjkega očeta. Po očetovej navadi je posojevala; po materinih skrivnostnih vedah je pa zdravila ljudi, ki jih videla ni: dajala je leke in svete za ljudi in živino; iz kvart in brez kvart je dekletom in ljubosumnim ženam razodevala negotovo prihodnjost iu neznano sedanjost; preganjala je uroke, zagovarjala kačji pik, in kazati je znala, kako se pride tatovi na sled. Znala je še mnogo drugih skrivnostij, zatorej ni čuda, da so jo pogosto obiskovale kmetice očitno, mestne gospe pa skrivaj.
Vsaka obiskovalka je pa pustila primeren uanj, za kar je bilo vse dobro, da je le kaj vredno.
Grozeča izguba dvajseterih tisočakov je na mater in hčer različno vplivala. Mati je jokala in vzdihovala ter Bogu tožila, da jej je prezgodaj vzel moža, ki je bil sicer vedno bolehen ječalec, pa vender v tem koristen, da je znal pisma prebirati in v zeinljiškej knjigi pogledati, kako je kdo zadolžen. Zapuščeno vdovo pa zdaj vsakdo opehari. — Zabičevala je hčeri, naj se vender uže enkrat omoži, in da naj vzame moža, ki ume denarstvo in pravdne reči, ter ima stanovitno službo, redečo moža. A Angelika obžaluje, da mati sama sebi ne more iz zadrege pomagati, ko vender vsacemu drugemu ve dober svet in pripomoček; kara mater, da še vedno ni sita tujega denarja, pridobljenega čestokrat po sumnjivih potih, da se še vedno peča z/marnjami, katere javno mnenje omikanih ljudi j obsoja in da slabo skrbi za svoje jedino še prosto dete, ker s takim svojim vedenjem omikanim ljudem in poštenim snubačem zapira vstop v hišo. Angelika je naravnost rekla, da jo čaka taka usoda, kakeršna je doletela sestro Sklonijo, ki je bila brez vse ljubezni po materinej trmi prodana človeku brez značaja in vesti, ki z zakonom ni drugega namerjal nego veselo živeti zapravljajo tuj denar, in je zdaj podkopal pošteno ime, srečo in premoženje najboljše žene.
Kesne hčerine besede so napravile pri materi znaten učinek. Omolknila je in na vrt hitela zbirat zelišč za čudotvorno vraštvo proti božjasti. Hčerka pak se je udala v božjo voljo ter zokopala v roman svojega modežumala. Kakor pa je roman bil zanimljiv, vender ni mogel vezati vse pazljivosti naše Angelike. V zbegano glavo vrivala se je misel, da ima doktor Vogljanin oči polne prijetnih urokov, in da bi 011 bil mož, zoper katerega bi mati nič ne ugovarjala. — Ali je pa še proste volje? — In bi li hotel snubiti hčer — mazačke Justine? —	(Dalje prihodnjič.)
Verske bajke na Dolenjskem.
Priobčuje J.Trdina. (Dalje.)
3*. Kristus in sv. Peter šta prišla h kovaču in ga prosila za malo kruha, ker sta bila lačna. Kovačica pa se je zadrla: Za take vlačugarje kakor sta vidva, nemarno nič kruha. Kovače vej starej
materi pa se je milo storilo, da bi morala iti lačna dalje in jima je dala to, kar je dobila od gospodinje za-se: kos kruha in skledico mleka. Kristus in sv. Peter sta pojedla kruh in mleko, potem pa je prijel Kristus staro kovačevo mater in jo vrgel v ogenj. Sam pa se je usedel in začel goniti meh. Dolgo mu ga ni bilo treba goniti, ker je kovačeva mati prav kmali skočila iz žerjavice, ali ne več stara in nagrbančena, ampak mlada in lepa, kakor je bila takrat, ko je šla k poroki. Kristus posvari kovača, da naj nikar ne dela tega, kar je njega videl in odide s sv. Petrom dalje. Kovač pa veli: Taka postava mi se ne zdi pravična, da bi imel človek mlado in lepo mater, poleg nje pa staro in grdo ženo. Brž zgrabi babo in jo vrže v ogenj. Kakor je videl Kristusa, se jc usedel in začel meh goniti. Gonil ga je dolgo, da 11111 jc tekel curkoma pot po obrazu. Zgorelo jo oglje, zgorela je z njim tudi hudobna kovačica. Kristus pa se je razsrdil 11a uepokornega kovača in ga za kazen pre stav i 1 v mesec. Tamo gori sedi še zdaj pri ognji in goni meh in ga bo gonil do sodnjega dne. Ta kovač je tist. temni mož, ki ga v luni vidimo.
39.	Mati sv. Petra "je umrla in prišla v peklo. Sv. Peter je lepo prosil Kristusa, da bi se je usmilil in jo iz pekla rešil. Kristus veli: To se bo zgodilo, ako najdeš le eno samo dobroto, ki jo je izkazala kakemu revežu. Sv. Peter gre iskat in najde povesmo prediva, ki ga je podarila njegova mati beraču. Kristus veli: Naredi iz povesma nit in jo spusti v peklo, da se prime zanjo tvoja mati in se reši! Sv. Peter naredi nit in jo spusti v peklo. Njegova mati se prime za nit in sv. Peter jo začne vleči iz pekla. To vidijo druge pogubljene duše in se obesijo nanjo, da bi se z njo vred rešile. Mati sv. Petra pa jim je to srečo zavidala in jih jela otresati. Zdajci se utrga nit in mati sv. Petra in vse druge duše padejo nazaj v peklo brez upanja, da bi jim prišla še kaka prilika iz njega se rešiti.
40.	Ko so Judje Kristusa na križ pribiti, jim je za eno nogo žreblja zmanjkalo. Rekli so: umrl bo tudi tako, naj mu ostane ta noga zdrava! Baba to sliši in veli: Čemu? Pribijte mu nogi navskriž, pa bo eden žrebelj za obe. Kar jc baba svetovala, so Judje storili. Do takrat so imele ženske oblast soditi hudodelnikc ravno tako, kakor jo imajo moški. Radi neusmiljenosti te babe so svojo sodniško pravico zgubile.
•11. Na podobah drži križani Izveličar glavo po strani. Bog je pred svojo smrtjo 11a križi nagnil glavo 11a stran, zato, ker se je pokesal, da je dal človeku svobodno voljo.
42.	Kristus je hotel, da hi se njegovo vstajenje povsod kmali zvedelo, zato se je prikazal najprej — babi! (Godčevska burka).
43.	Judje so hoteli Kristusa križati, ali niso mogli narediti križa. Če so dali sekati zeleno drevo, so se sekire obranile in pobijale pekače. Če so vzeli za križ suho deblo, je strohnelo in $e razpadlo, še predno je bil križ sestavljen. Šli so gledat v ^embiljske bukve, iz kakšnega lesa da mora biti križ. V šeinbiljskih bukvah so našli, da Kristus ne more biti križan na nobenem drugem drevesu, k a k o r n a d r e v e s u s p o z n a n j a, na katerem je rastel prepovedani sad, Adamu in Evi in vsem ljudem v pogubljenje. Judje so šli iskat drevesa spoznanja in so ga našli v Rimu, kamor so ga bili Rimljani presadili. Judje vprašajo Rimljane, za koliko bi jim hoteli pro tati drevo spoznanja. Rimljani jim odgovore, da jim ga ne dade po nobenej drugej ceni, kakor če jim zapišejo v last vsa svoja mesta in vasi, vse svoje hiše in tudi sami sebe. Judje se prestrašijo. Višji duhovni pa jih potolažijo: Rimljani so neumni ljudje, ni straha, da bi jih ne prekanili. In višji duhovni napišejo precej dolžno pismo, v katerem so dali Rimljanom v last vsa svoja mesta in vasi, vse svoje hiše in tudi sami sebe. Napisali pa so dolžno pismo s takim črnilom, ki je ostalo na papirji samo 40 dni j, potem pa pohledelo in se izbrisalo. Dolžno pismo pošljejo Rimljanom in Rimljani jim pripeljejo zanje drevo spoznanja. Judje so križ zdaj naredili, da hi bili lahko Kristusa kri/ali ali so počakali še 40 dnij, dokler bi črnilo v dolžnem pismu pohledelo in se izbrisalo. Čez 40 dnij so Kristusa prijeli in križali. Po njegovej smrti dobili so o l Rimljanov zapoved, da jim izroče vsa svoja mesta in vasi, vse svoje hiše in sami sebe. Judje vprašali so Rimljane, po kakej pravici to zahteva jo V Riml jani so jim hoteli pokazati dolžno pismo in so se silno začudili, da jim je papir ostal, pismo pa zginilo. Mislili so in mislili, kaj to pomeni, ali se nikakor niso mogli domisliti. Na vso moč jih je skrbelo, da ne bodo dobili z lepa iiganenega plačila, brez pravice v rokah si ga pa tudi niso hoteli iskati, ker so se bali Roga, ki je podaril obljubljeno deželo Ju lom. Pilatuž pa bi bil rad postal judovski kralj in je odkril Rimljanom, kako so jih Judje prekanili. Rimljani se razsrdijo, porušijo Jeruzalem, poženo Jude po svetu in se polaste judovske dežele. Kar so Pilatužu obljubili, so mu tudi storili, razglasili so ga za kralja judovskega. Pilatuž pa je rekel: „Ne maram biti kralj brez dežele in ljudi' in je skočil v morje in se utopil.
(Dalje prihodnjič.)
Rod bolgarski!
Zložil Krilan-
olgärski rod. prejadni röd! Kedaj trpljenje tebe mine? Ked&j ti sreča spet posine? Bolgarski rod, prejadni rod!
Stoletij pet je turška p6st, Tiščala te železna sila ; Otroke v ^nevu ti davila Stoletij peTje turška pest.
Bog silni, Bog sam nebeški znal, Kaj ti si trpel, röd nesrečni! Kako si stökal v bfidi večni, Bog sä m. Bo<: sam nebčski znal!
U si i Šal te je mili Bog, Poslal ti je osvobodinka, Ki zmogel je. semlel krvnika; UsHšal te je mili Bog!
Kdo tvftjo čutil bi radöst, Ko robstva pal i so okovi, Svobodni bili ti sinovi. Kdo tvojo čutil bi radöst!
Bolgarski rod, prejadni rod! Kedaj trpljenje tebe mine? Kedaj ti sreča spet posine? Bolgarski rod, prejadni rod!
Povsöd zatirani Slovan V trpljenje vedno je obsojen; Zakaj li bil na svet je rojen Povsöd zatirani Slovan!
„Presrečen je Bolgar edin! Na dv.4 ga kösa razcepimo, Dva gospodarja mu denimo; Presrččen je Bolgdr edin!"
Takö ukrenil modri svet. Dal Nemca tebi v poglavarja, Turčma dal je v gospodarja: Takö ukrenil modri svet!
Bolgarski röd, prejadni röd! Kedaj trpljenje tebe mine? Kedaj ti sreča spet posine? Bolgarski rod, prejadni röd!
Po krvnej pravdi spet Turčin Nad toboj Ijuto gospoduje, Ter nove tebi spone kuje Po krvnej pravdi spet Turčin.
Tvoj knez je Turkom vrli brat. Kaj tvoja njemu je svoböda! Ne ljubi vašega naroda: Tvoj knez je Turkom vrli brat.
,Jaz vam sein knez in gospoda Čemu drobite svoje spone? Sam bodem vam dajal zakone; Jaz vam sem knez in gospodar
Izteza kruto vžc roko, Da vzel bi srečo ti najvččo: Da vzel bi ti svobode srččo, Izteza kruto vže roko.
Tvoj jök od biča klčtili dnij Glasnö razlega se v nebčsa; Nam srca bratovska pretrčsa Tvoj jök od biča klčtili dnij!
Bolgarski röd, prejadni röd! Kedaj trpljenje tebe mine? Ked.ij ti sreča spet posine? Bolgarski röd, prejadni röd!
Ujetniki
?	Zložil Jos.
pybdäl me ječe zid teman, '? Življenja biišč mi je Zastrt. Obiip družnik moj noč in dan. Rešnfco bi pozdravil smrt.
Kakčv sem vender storil greli.
Da v b6di tej se pokorim? Da sebi gnus. ljudem zasmčh. Žigosan in proklet. živim?
Greli ima biti spokorjen! —
Nedolžnik. je li kazni prost? Oj, često greli je oproščen. Iti s trnjem venča se krepost.
Iskal naj greha v vesti jaz,
Odgovora bi ne dobil, Pokojen, brez bolesti jaz Lehko bi kupo smrtno pil.
A strog usodin je ukrep:
Razpad počasen glodaj svoj. Za sklepom ti otrpni sklep. Po kaplji v siri kri zastoj!
)va tožba.
Oi mperman.
Zaprl za to boj se je svet.: 'Drgoči v pekli bolečin. Dokler v tihotnem begi let Na zemlji vgasne tvoj spomin!
Kar vroče nekdaj ljubil si.
Nevdržnemu je času plen. Vse vekoma izgubil si. Slepil duha mameč je sen! —
Kaj tožim tebi, gluhi zid.
Nesreči moji trd svedök? Odvzel s temo si meni vid. Tožbam se roga tvoj obok.
Glasau .memento mori" mi Utrip oznanja mirnih žil, Oj. skoro le zazori mi
Dan spasa teh morččih sil!
Odleti ječe mi zapah.
Zdrobite spone se teškc! Pogoltni grob me — njega mah Zagrni s truplom vse gorje!
Otok in Struga.
Noveleta. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Konec.)
jonosno je stopila v sosedno sobo, ter od tam prinesla nekoliko z modrim trakom prevezanih pisem, ter jili vrgla na mizo. „Tu je tisto! Čisto sem bila pozabila na to! Vzemi!" Hladno je pristopil k mizi in urno spravil listine. „„Hvala ti, Seralina! Sedaj, ko sva praktični ta opravek dokončala, sedaj govoriva kaj — familijarnega!""
Izvlekel je novo cigaro ter jo zapalil.
B„In sedaj čepiš y trdej žimi, kakor jež v svojej jami. Jaz in mama pa te srčno želiva pod svojo streho in komaj pričakujeva, da se povrneš! Pridi in sprejele te bodo mehke roke gorke ljubezni!'
Grof Egon je imel svoj poetičen moment; melanholično je zrl za dimom, kojega je izpuščal proti stropu. Obstala je pred njim.
„Prijatelj! morda se spoininaš tistega prizora, v katerem kraljič Hamlet očita svojej materi, da je stopila v zakonsko zvezo z morilcem svojega prvega moža! Na steni visita podobi umorjenega in pa tudi sedanjega kralja! Prva krasna kakor solnee, ravno vzhajajoče, druga pa izraz največje človeške podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje v spomin, kadar si predočujem tebe, dragi mi Egon, in duševno tvojo plitvost in revščino! Jedne stvari ne bodem nikdar umeti mogla, da jo mojej materi mogoče bilo pozabiti grofa Milana, in to tebi na ljubo, ki si vendor tak, kakor kopriva, rastoča za plotom! To sem ti morala povedati, da ne bodeš menil, da te po zaslugi ocenjevati ne znam. Sedaj pa sem tvoja pokorna hči, ter ti želim srečen pot za večno!"
llotela je stopiti v drugo sobo. Onemu pa so se hudobno zabliskale zelene oči.
„„lvontesa, počakajte še malo! Ker sva uže pri tem, da se prijazno pogovarjava o rodovinskih svojih stvareh, ter pokladava na tehtnico duševno vrednost živih in mrtvih, počakajte še malo! Nekdaj smo sedeli tu doli na vrtu in vino je bilo razrešilo jezik našemu dobremu baronu, Juliju baronu Bontoux. In pravil nam je, kako sta z grofom Milanom, ki je bil pravi tvoj oče, zasledovala po otoških in stružkih gozdovih tisto blazno baronico iz Struge!""
Pristopila je bliže, in obraz sta jej prešinila skrb in strah, Grof Egon pa je s sladkim glasom nadaljeval:
„„No vidiš, pa tedaj še ni bila blazna! Saj se je spoininaš te baronice, ki smo jo potem izvlekli iz vode! Tedaj pa je bil grof Milan uže poročen z grofico Ano, in tebe je tudi uže imel, draga Serafina! Dekle pa je zblaznelo potem, in ti, ljuba Serafina, imaš nekje tam gori pri cerkvi grob, v katerem ti počiva — bratec, ki ga nikdar poznala nisi! ha! ha! Tvoj oče, ta tvoj vzor vseh vzorov, umrl je tudi, in sicer ravno tako, kakor baronesa Zora! Skočil je sam v vodo in izvlekli smo ga iz nje tam doli na produ pod Otokom! Nemam velike moraličue vrednosti, to je gola resnica, ali če me
položiš na tehtnico s svojim očetom, pokojnim grofom Milanom, potem, draga moja, v istini ne vem, kje bode večja teža! To sem ti moral povedati, v pojasnjenje, da veš, kaj in kako. Sedaj pa sem prijazni tvoj papa, ter se ti v največjem prijateljstvu priporočam!""
Lahno žvižgajo je odšel iz sobe. Na obrazu pa se mu je kazala radost, ko jo je videl koprneti pod strašnim udarcem.
Uže mej njegovim govorom bila se je zgrudila na stol. Sedaj pa je zrla za njim, kakor za mrtvaško prikaznijo. Oči so se jej napele in z roko je tipala okrog čela. Tema jej je hotelo postati pred pogledom. Vse okrog nje se je majalo, okrog srca pa se jej je napravljal bolesten krč. Njena duša bila je vržena iz svojega ravnotežja in valovi obup-nosti so jej prepluli temnega duha. Njegov spomin! Okrog katerega se je kakor trta obvijala njena duša! Vse jc bilo porušeno sedaj! Kjer je komaj šc poganjalo cvetje, rastlo je sedaj trnje in osat! V grozo jej je postal jasen marsikater, temen trenutek v življenji preteklem! Kakor rešilno hladilo legla se jej je končno čez oblačno polje obupane duše misel: da je lagal, da jej ni govoril resnice, da jej je lagal iz hudobije! Resnica to biti ni mogla! Tedaj jo je prešinilo: baron Konštantin ve resnico!
Bliskoma se je dvignila in takoj jc bila iz sobe. Kakor v megli jc videla pri oknu, da so se upregali na dvorišči konji v grofovc seni.
Kakor blazna je odhitela po stopnicah na vrt. Razoglava je stopila na mraz, gazila po debelem snegu, ter imela zavest, da jej mora baron Konštantin povedati resnico.
Čez most je hitela proti Strugi, ter vlekla za seboj mokro svojo obleko. Čutila ni niti mraza, niti ostrega piša, ki je zibal sneženo vejevje. To slabem gozdnem poti seje trudila, in ni se menila za vodo ni za blato, v katero jc stopala s svojo nožico. Pot jej je lil po lici, na glavi pa so se jej razdrle kite, da so se razpustili lasje, ter jej mokri padali na ramo. Obleko si je oškropila čez in čez z umazanimi kapljami. Ali ona je le dalje hitela ter vedeti hotela, je li resnica, kar jej je povedal grof Egon?
Tam, kjer se pot zavije v znani hrastov gozd, prijezdil jej jc slučajno nasproti baron iz Struge. Počasi je stopalo živinče, na katerem je sedel, in s težavo privzdigovalo kopita iz globokih luž.
Strmeč je obstal tik nje, ter takoj skočil raz konja.
„Moj Bog! kontesa, kako prihajate tu sem?" Dvignila je roki proti njemu.
„„Gospod baron! r---au
Ni mogla govoriti. Baron pa se je skoraj hotel razsrditi po svojej navadi.
„„In v takem vremenu in v takej opravi! Bolezen je neizogibna!""
„Gospod baron! povejte mi resnico! Grof Milan! Vaša sestra, baronica Zora! Ali je res? Povejte mi, ali je res? Jaz sem grozno nesrečna!"
V prvem trenutku jej ni vedel ničesar odgovoriti.
„Torej je vender resnica!" jc vzdilmila. Zapustile so jo zadnje moči in brez zavesti se je zgrudila v njegov naročaj. Usedel se je ž njo na mirnega, starega svojega konja, ki je, čuteč na svojem hrbtišči dvojno breme, melanholično povesil glavo. Potem pa je moral pričeti oster tek, ker so baronove ostroge neusmiljeno orale po njegovih rebrih. —
Kakor otroka jo je držal v svojih rokah; bledi njeni obraz je slonel na prsih njegovih, in časih je čutil, kako je bilo njeno srce.
Povedati moramo, da baron Konstantin tedaj brez strasti ni bil. Ko je namreč podil se mej visokimi smrekami, in ko je opazil, da ni nikjer živega duha, ustavil jc hipoma konja, sklonil se k bledemu obrazku, ter poljubil mrzlo njeno lice! Hotel je predrzni ta čin brez dvombe še jedenkrat ponoviti, kar se je okrog ovinka zavila stara ženica. Kakor dekle je zarudel . . .
Potem pa je v divjem skoku prijezdaril na otoško dvorišče, ter oddal sladko svoje breme strmečim deklam, ki so takoj pričele silovito jokati, ter klicati Boga in vse svetnike božje na pomoč. —
X.
Minula je zima in na vseh mestih hiteli so spomladanski cvetovi iz zemlje. Tudi kontesa Serafina je bila ravno prebila dolgo bolezen, borivši se s smrtjo mej mrzlo zimo za mlado svoje življenje.
Solnce je rahlo sijalo. Na vrtu na znanej terasi je sedela, slabotna, bleda, in močno so se jej poznali znaki prebite bolezni. —
Zaspano tožno jc zrla na mimo hiteče valove in kakor v sanjah je trgala z drobnimi svojimi pi's ti list, katerega je bila ravno prebrala. Ivoščeke je pa metala v vodo. Pri njenih nogah je sedela kontesa Lucija in ljubezni polno svoje oko je dvigala skrbljivo proti bolnici.
„Lucija!" je dejala trudno, „kdo je nama še pisal denes V"
„„Tudi tvoja mama!"" odgovorila je ona boječe.
„Kaj mi hoče?8"
„„Tu sem bi rada prišla čez poletje!""
Nejevoljno si je z ročico pogladila čelo. Na lici pa se jej je prikazala rudeča lisa. Potem je izpregovorila mrzlo:
„Piši jej, da naj še počaka mesec dnij!"
„„In potem?""
„Potem bodem zdrava popolnoma in napravim jej prostor! Potem naj pride grof Egon in kdor hoče!"
„„In ti, Seratina?""
Kontesa Serafina ni odgovorila takoj. Na lici zginila jej je rudeča lisa in obrazek jej je postal silno bled.
„Jaz, Lucija, jaz bodem šla — v samostan!"
Ona je plaha hotela vstati.
„Tiho, Lucija, tiho! Moj sklep je o tej stvari storjen!"
Kontesa Lucija bila je tako zelo osupnena, da ni mogla izpre-govoriti besedice. Takoj so se jej napolnile s solzami oči. Opazila je to kontesa Serafina.
„Lucija!" je zaihtela, „ne napravljaj mi bolečin! Poglej, zdi se mi, da nismo živeli prav, in dobro je, da se pokorimo. Nikari ne jokaj! Ali govoriva o drugej stvari!"
A govorica se ni hotela vneti. Sedeli sta tiho in tako mirno, da je v bližnji grm vsedla se pcnica, ter pričela žvrgoleti drobno svojo pesem. —
„„Ko bi v kletki tičala, bi pač ne pela!"" izpregovorila je kontesa Lucija.
„Tiho, otroče! Nekaj sem te hotela še povprašati."
.Nekako sramožljivo je obrnila obrazek proti vodi.
„„Vprašaj!""
„Kdo je bil pri meni, ko si prišla tu sem?"
Kontcsi Luciji se je pri solznih očeh hotel napraviti smehljaj okrog krasnih ust.
„„No tist zdravnik iz Struge, baron Konštantin, ki pa pred teboj uže davno ni več plemenit! Pravili so mi, da je prve čase cele noči prebdel pri tvojej postelji. Menda tisto sovraštvo mej vama ni bilo tako strupeno, kakor si mi ti pisala! Vsaj ženstvu se je videlo, da je hodil mož prav upalili lic tedaj, ko se je tvoje življenje borilo s smrtjo! Ali sedaj, ko hočeš stopiti v samostan, te take posvetne stvari pač ne zanimivajo več!""
Kontesi Serafini pokazale se niso samo nideče lise na licih, temuč oblila jej je prav odločna rndečica ves obrazek.
„Hladno je! Pojdiva v sobo!"
Molče sta odšli z vrta.
•k-	*
Bolezen in druge britke i skušnje zadnjih mesecev pokončale so bile pri kontesi Serafini ponos, Ivi se je šopiril v aristokratičnej njenej duši. S sklepom, da stopi v samostan, slekla je vse posvetno, kakor je predpisano za take položaje. Postala je silno pobožna; skoraj vsak dan se je služila maša v cerkvici nad Strugo; ubogim pa je delila miloščino, da so klicali vse nebeške blagoslove na njo! Da se je pri tacih razmerah morala sprijazniti s svojim sovražnikom in končnim dobrotnikom, to jej jo ukazovala vest, pa tudi sveta vera, ki nam zapoveduje ljubiti sovražnike.
Dan za dnem ozirala se je po stezah, ali ne prihaja baron Konstantin, ki je vendar moral vedeti, da hoče otoška kontesa stopiti v samostan, ter se za vse življenje odtegniti pregrešnemu svetu. Saj se je po vsej srenji govorilo o njenej pobožnosti in o svetih njenih namerah. Ali barona ni bilo!
Ker je živela v zavesti, da mora kot prihodnja samostanka izrovati najmanjše koreninice pregrešne ošabnosti v svojej duši, in ker je imela tudi zavest, da/tlolžuje hvaležnost njemu, ki jej je strogol v silnej bolezni, odločila se je lepega dne, da gre na Strugo, pomirit se z baronom Konstantinom.
Uže na poti so se jej borili po duši čudni občutki. Stopivši v zapuščeno struško dvorišče pa jo je skoraj zapustil pogum in pobožni njeni naklepi so se hipoma raztopili. Ali naposled se je zopet ojačila.
Na dvorišči je bilo še vse tako, kakor nekdaj. Pred umazanimi hlevi nekoliko polomljenih vozov, takoj pri dvoriščnem vhodu pa star in brez dvombe uže tudi slop pes, ki še vstal ni, ko je stopala tujka mimo njega. Nekoliko kuretine je greblo po gnojnih kupih, ter se razpršilo pri dekletovem vstopu. Nikjer ni bilo videti človeškega obraza. Boječe je stopala po stopnicah navzgor. Velikanske razpoke v zidu so pričale, da Struga ni prav varno bivališče, in da bode častitljivo to poslopje kmalu se razlezlo na vse štiri strani.
Nekje na koridoru prišel jej je nasproti razmršen deček z metlo v roki. Odprl je usta, ter povzdignil roko, kakor da hoče potegniti v* umazan klobuček z las. Ali takoj je pomislil, da je to samo ženska.
Pustil je torej pokrivalo na glavi, ter čakal, kaj borle izpregovorila. Ali kontesa je molčala. Prestrašila se je brez dvombe pri čudnej prikazni tega strežaja.
Mož je moral končno vendarle izpregovoriti.
„Sam sem doma! Babnice plevejo v logu; on pa je na vrtu."
Kontesa je povprašala po baronu. Sporazumela sta se, da je „on" baron, in da je na vrtu.
Mlademu možu se je razbistrilo po možganih in mislil si je, da bode gotovo prav, če jo popelje v „njegovo" sobo. Dejal je:
„Tam le stanuje! Tam čakajo tudi gospodje iz kaplanije, če pridejo sem!"
Peljal jo je v njegovo sobo, ki ni bila zaklenena, ukrasti tako ni bilo kaj.
„Iskat ga grem!"
Porinil jo je skoraj skozi vrata, katera je potem hitro zaprl. Bila je sama v tujej sobi. Okno je bilo preprežcno. Pri mraku je opazila, da stoji, v prostoru tudi postelja. Bila je tedaj v spalnici barona Konstantina. Prestrašila se je tako, da jc takoj pohitela v sosednjo sobo, v katero je pri odprtem oknu sobice sijalo. Bilo je to prav revno bivališče: nekoliko stolov, miza, na njej pisalno orodje; nekaj knjig in mnogo medicinskih steklenic. Vsedla sc je na stol pri mizi. Zeblo jo je. Iz debelega in razpokanega zidovja razširjal se je hlad kakor v kleti. Postalo jej je dolgčas. Skrbelo jo je tudi, da ga morda ne bode, da je šel kam v goro, in da bode zaman ga pričakovala. Tudi i)o stropu so se videle razpoke, in po kotili predli so pajki svoje mreže. Mislila si jc. da 11111 manjka ženske, in da je človek revež, ki mora stanovati v takem prostoru. Na steni nikjer podobe! Še gledati ni kaj. Obrnila se je k mizi, pri katerej je sedela. Odprla je knjigo, učeno medicinsko delo. Takoj jo je zopet zaprla. Tedaj je zapazila pričeto pismo 11a mizi. Takoj se je obrnila, ker je po vsem nespodobno prebirati tuja pisma! Zopet je pričela šteti razpoke po stropu, pajčevine po kotih, ter zopet jemala učeno knjigo v roke. Pri tem pa si je vedno mislila, komu da pač piše? Morda ženskej, in kaj? Obstati si ni hotela, da jej je hudo dejala zavest, da je to pismo morda namenjeno — ženskej. Ali vendar je bilo tako. Počasi je zavila glavico zopet proti mizi. Hotela je zapaziti, tla je zapisano na listu — njeno ime! Da. tu se je jasno bralo: kontesa Seralina! Ni je ženske, ki bi v takem položaji bila premagala iskušnjavo! In
28*
tudi naša kontesa jc ni! Komaj se jej jc dozdevalo, da je videla zapisano svoje ime, uže je nagnila obrazek k tujemu listu ter brala, kar ni bilo pisano za njo.
„Dragi prijatelj! Po dolgem molku zopet nekaj vrst od starega tvojega puščavnika! Očetna hiša mi razpada, srce razpadlo mi je uže davno! Kakor drevo sem s suhimi vejami! Zapustil hodom stari kontinent, ter se preselil v novega! Evropa jo zam6 prestara, in tudi jaz sem prestar za njo. Časih je dobro, če se drevo presadi v tujo zemljo. Potem raste, ki prej ni moglo. Slovo torej jemljem. Tudi pred tvoj prag prihajam. Znana ti je vsa beda, s katero so udarila nebesa mojo ubogo rodovino. Ali denes naj ti je povedano, da je usoda
*	'	(-o
prihranila meni najhujše. Človek, ki je najsilovitejšejprouzročil mojim, zapustil je otroka, hčer. Sovražiti bi jo moral, ali sovražiti je ne _ morem! Samovoljna, samoglavna ženska je, ali sovražiti je ne morem. V prvem trenutku, ko sem videl ošabno to bitje, padlo je seme v moje srce! Bog zna, koliko sem se trudil, pozabiti jo, ali usoda ni hotela! Letos v trdej zimi prišla jc ta kontesa Serafina tu sem. Iz gole samoglavnosti! Njena mati, stara ženska, vzela jc mladega vojaka. A to je razsrdilo gospico hčer. Mladi očim pride za njo. Prepirala sta se. Mej prepirom pa jej je povedal čudno zgodovino o očetu grofu Milanu. V mrazu jc hotela k meni na Strugo, da jej povem resnico. Mej potom jo srečam slučajno. Izvršila se je scena, kakor je pri ženskej navada; omedlela je, in na svojem konji sem jo prinesel na Otok. Mej potom pa me je hudobni duh premotil, da sem jo poljubil na lice. Od tedaj pa me hoče pamet čisto zapustiti. Pred zrkalom stojim in štejem si sive lase na glavi. Napravljam si opomine, da sem vendar uže v letih, v katerih se človek ne sme obnašati kot zaljubljen učenec. Ali kaj mi pomaga vse to! Človek je slabotna stvar. In starejši ko postaja, menj ima zavesti, da je smešen v takem in takem položaji. Kakor dež po razsušenem polji razlije se mi časih po duši zavest, da hoče morda usoda na ta način zopet združiti, kar jc bila razmetala poprej z neusmiljeno svojo roko! Jaz in kontesa Serafina naj bi zopet zjedinila Otok in Strugo! Vidiš, tak otrok sem postal! Pri vsem tem pa je najhujše, da me kontesa Serafina sovraži, in da čisto nič ne ve, kake plamene da jc prouzročila v mojej duši! Moj duh je bolan! Ironiziram se samega sebe! Ali brez vspeha. Sedaj pa sem si zapisal radikalno zdravilo: preselitev v Ameriko! To bode vsaj pomagalo! Prihodnji list pa uže dobiš iz Minesoto ali pa iz pobrežja mogočnega Misisipija!---"
Dalje ni brala! Kar jej je srce preplavalo, ni bilo samostansko, pač pa popolnoma posvetno. Baron Konstantin jo ljubi! To se jej je dozdevalo tako čudno ter jej bilo tako nepričakovano, da je morala — od sreče jokati. Nagnila je glavico na mizo, na list, kateri jej je bil povedal njegovo skrivnost.
Ko pa je prišel baron Konštantin, topila seje še vedno v solzah. Dobro je čutila, da je vstopil. Ali glavice si ni upala privzdigniti tedaj. Odločno se je sramovala. Bil je toliko diplomatičen, da je v hipu razvidel razmere. Pogumno je pristopil k njej, ter se še celo pre-drznil, da jej je privzdignil glavico. To bi bil storil, vsakdo izmej nas. Videl je razžaljen obrazek in dvoje solznih očij. Okrog ustnic pa se jej je napravljal smehljaj ter oznanoval, kaj hoče solza v očesu. Ali naj bi bila govorila? Nam se dozdeva, da ni bilo potrebno.
Kdor pa ju je pol ure pozneje videl na poti proti Otoku, roko v roki, kdor je opazoval, kako sta postajala, ter se pogledovala kipeče, kdor je videl, kako je tedaj, ko sta stala pred grmom divjih rož ter občudovala njegovo cvetje, resnega barona glava prišla v sumnjivo dotiko z njeno, vedel je lahko vse, če je bil tudi samo površen opazovalec rečij okrog sebe.
Struga je sedaj razvalina. Na Otoku pa je vse polno življenja, vse polno otroškega krika! Baron in baronica občutita še vedno tisto srečo, ki je delež ravno pričetega zakona. Preteklost je pozabljena in vsi upi se opirajo na prihodnjost. In mi želimo, da bi jima vir zakonske te sreče tekel še dolgo časa, in da bi ne usahnil tako kmalu, kakor se le prerado zgodi v prozajičnem našem življenji! —
v
Ivan Z. V. Popovič,
slovensk pisatelj. Spisal L o v r o Ž v jI b. (Dalje.)
ideli smo, da je Popovič bil posebno bistroumen, zelo sposoben, in proti času, v katerem je živel, neizmerno učen ter jako 'ft&SžH vešč o slovanskih in germanskih jezieih. Njega zasluge o nemškem jezikoznanstvu hvale še zdaj nekateri knjižniki tega naroda. Slovstveni zgodovinec Ko berste i 11 v svojem delu: „Grundriss der
Geschichte der deutschen Nationalliteratur", 5. Autlage, Leipzig 1872—1873., III., 185. govori: Jedva je bila mej ljudi prišla Gott-schedova knjiga „Grundlegung einer deutschen Sprachkunst", a takoj so se mu drugod oglašali novi protivuici. Dobro mekak sopernik je bil najpoprej H aller, a mnogo ostrejši Popovič v svojem spisu „Untersuchungen vom Meere", v katerem se spotika ob (iottschedovo nespretnost. Se ozbfljnejc se jc Popovič njega slovniškcj sestavi proti vil v knjigi „die nothwendigsten Anfangsgründe der tcutsehen Sprachkunst" : a deset let pozneje sta bila Gottschedu naj pogubne jša He i nze in Lessing." Na 240. strani „Ljubljanskega Zvona" smo rekli, da o slovniškem prepiru mej Popovičem in Gottschedom oholi Nemci malo ne molče; a tukaj vidimo, da se Kobersteinu taka oholost ne more oponašati. Menj srečen je bil naš rojak v wzvršitvi svojih namenov in črtežev o slovanskem jezici. Krivi so tega največ njega vrstniki, s katerimi jc posebno občeval, ker niso razumeli, kam namerjajo tega moža nove, smele in visoke misli; kriva je i (bsködnost (pomanjkljivost^, ki jc v njej vedno živel, in tudi slovstvena ^sebljenost, katera je korenine imela v otrplih vrstmeih in v oskoduem žitji. On je slovanskemu slovstvu, kakor zeleno ter z najlepšim cvetjem bogato drevo, katero v pekočem, suhem poletji uvene bez rodovitosti. Popovičev spis „Untersuchungen vom Meere", ki ima tu ter tam v sebi jezikoslovne stvari, osobito slovanske, odpiralno globokim pogledom v njega namene in želje." (Paul .los. Safafik's Geschichte der südslawischen Literatur. Herausgegeben von Josef Jireček, I. Prag 1864. na 22. str.)
V svedočbo, kako se je bavil s francoskim govorom, naj bodo semkaj njega misli o tem jezici postavljene iz knjige „Untersuchungen vom Meere", v katerej od 330. strani dalje beseduje o ribi, ki se nemškizove Hausen (ruski beluga). Ondukaj čitamo: „niti ,I)ietion-naire de Trevoux1 nema nič imena tej ribi, niti ga ustno zvedel nisem od Francozov, katere s takim povpraševanjem radjnalo pobijam, kadar se bahajo z bogastvom svojega jezika. Časi jih tudi naganjam, da bi mi našteli vsa" imena raznovrstnih gob, kolikor je njim znanih; a nihče mi jih nad šest ne more našteti, in mej temi sta dve, katerih sami niso/dobiji prav in vsi jednako tolmačiti; za tega delj začnem potlej pripovedovati jaz toliko nemških imen te rastline, da jim poide strpeljfvost mej poslušanjem. Takisto jih izprašujem, kako se čisto francoski imenuje/NIeerrettich (hren) ter kako fesche (thymallus) *).
*) Slovenski: l^pan.
Tega ribjega imena res nisem zasledil niti v najboljših slövnikih, kar nam kaže, da Francozom prirodoznanskih ^uizival nedostaje i v naj-izvrstnejših tacih bukvah, v katerih smo teh stvarij vajeni iskati, ter da je tudi francoskim učenjakom 4wja, od ljudij, žjvočih po deželi, učiti se množim besedam, s katerimi zaplatami potlej' krpajo knjižni
jezik ter maše prazne vrzeli v slövnikih..... Ako bi se ne bilo
bati, da se bodo name hudovali, ka bi jaz tujec hotel Francoze učiti njih dvojemu jeziku, to bi jim nad trideset gobnih imen povedal z dodanim latinskim, nemškim, slovanskim (slavoniseh) in ogerskim -tolmačenjem, da bi potlej s tem lehko pomnožili svoj .Dictionnaire • de Trevoux'. Nekaj teh besed sem našel v francoskih tacih knjižnicih, kateri so pisali, kakor se govori po deželi, a nekaj sem jih ustno zvedel od preprostih, neukih ljudij. Zakaj tega niso uže davno sami stvorili? Nad dvesto francoskih imen sem si v svčsti nabrati samim gobam, ako bi le nekoliko mesecev hodil po njih zemlji. Vsak jezik ima svoje ime vsakej stvari, katera koli se šteje v prirodoznanstvo 5 a učenjaki so bili do zdaj preleni povpraševati in (ovedati."
Popovič je (udi razdaljhie vseh raznih mest, gradov in trgov, koder jc koli hodil, zabeležil po zdanjih vinskih miljah, in za tega delj bi lehko bil popravil osobito vlaške zemlje ter Neapolitanskega kra-ljestva zemljevide. Po vlaškcm svetu je i starin iskal. Toliko je videl rimskih stavbin ter posutih mest in gradov, ki se tod in tam še nahajajo v obilici, da je mogel vsako novejšo razvalino zelo na tanko ločiti od rimske, in da je po skladbi treh ali štirih rezanih kamenov razsodil, ali so to zidali Rimljani ali poznejši narodi; z lahka je razpoznal kos rimske opeke. Ogledavši nad sto prostorov, po katerih so bila grška ali rimska mesta, uvdril se je trdno, da nobenega starega mesta sled nikoli ne more čisto izginoti, pa če je mi nolo uže tisoč let, kar se je do tal razorilo. Zapisoval si je malo, ker je lehko in dolgo pametoval: a vender nobenemu učenjaku m' svetovati, da ^ bi tako delal, ker najdarovitejši človek more pozabiti. Kadar mu je bil knjigotržnik P» r a n d m ii ller iz Baselskega mesta poslal M o r e r i - j e v „Geographisches Namenbuch", vrnol mu je Popovič, kakor za neko vzdarje, svoj spis o lepem Ncapolitunskcm mestu Lecce, sestavljen s popotnih spominov, to zabeleženih to nezabeleženih. V rečeiiem _zdelku popravlja zmote, katere so bili v tega kraja opisovanji stvorili Maty, M a rti 11 i ere in More r i (Letopis Matice slov. 1879. leta, na 111. str., kar je tu ter tam posneto s XXV. in XXVI. strani
Popovičevega, „kosmografskemu društvu" odmcnjencga predgovora k II. oddelku njega knjige „Untersuchungen vom Meere", kder se je podpisal s črkami I. S. V. P, kakeršno znamenje vidimo tudi na konci njega dopisa k „nekaterim imeiutim učenjakom v Lipsku. — Schreiben an Einige vornehme Gelehrten in Leipzig.")
Posebno zanimalo ga je ustanovititi, kod so stare postaje rimske bile po obeh onih zemljah, kateri sta se nekdaj imenovali „Noricum" in „Pannonia". Od VI. do VIII. strani zgoraj omenjenega predgovora k II. oddelku svoje knjige „Untersuchungen vom Meere" besedujc o mestih in postajah, zvanih: Cele i a, S an ti cum, Stiriate, a od XXVIII. do XLI. strani o postajah: Gabromagus, R agon d o (Ragindo), T u t a t i o, E r 11 o 1 a t i a, Vi 11 u 11 d r i a (Vinudria) in P o e-tovio (Petovio). K imenu Gabrom agus primerja tudi slovensko besedo: gaber, nemški: Hainbuche, latinski: carpinus, in pri imeni Stiriate mu je 11a umu kraj to d er, katero nazivalo je slovanskega rodu ter bi nepohabljeno slulo: S tu d or; ali Popovič dokazuje, da ondu nikoli 111 mogla biti nikakeršna postaja. Imenu: Vinundria dodeva tudi novejša nazivala: Vendograecium, Vindograecium, Slavograecium, Sloveni Gradec*), ter o imeni Poctovio opomina, da to mesto Sloveni zdaj imenujo Tuj, kar menda svedoči, da so ga sezidali tujci; kajti Slovenu tuj ali p tu j znači isto, kar Nemcu fremd. A ta Popovičcva misel je tako pomotna, kakor ona, kit besedo Birnbaumerwald (slovenski; Hrušica) proizvaja od keltskega: pyrn, Hügel, Berg. Ali nikder 111' moči uganoti, kako se našemu učenjaku zdi, namreč ali da so po teh krajih uže za Julija Cezarja prebivali Sloveni, ali da niso, čc tudi res 11a 335. strani svoje knjige „Untersuchungen vom Meere" trdi izrecno, da so Vrli ali Ileruli in Kugi, kateri se mnogo pozneje prvič javljajo v zgodovini, slovanskega plemena ter eno in isto ljudstvo, ker po njega mnenji Vrli znači kriegerische Leute, bellicosi, strenui, egregii. Njili^ dežela v pisateljih srednjega veka, rekšc v E v g i p i j i i 11 v P a v 1 u Dijak o 11 u, slove R u g i l a 11-dija, ki je bila na dnej strani reke Dunava, nasproti zdanjega Dunajskega mesta, kder je denašnji razpredel Unter-Manharts-berg. — Čc tudi je zelo resnici podobno, da so Ileruli in Rugi res bili Slovani, a vender nihče ne more pristati na to jezikoslovno tolmačenje.
*) Pravilno je :/S loven j Gradec, Slovčnjcga Gradca.
Popoviča jo zanimalo vse, kar koli meri na kako znanstvo, katero je on razumel; a razumel je dovolj. Tako na pr. slavnega profesorja Matijo Gesnerja hudo šiba, ki\ 1749. leta ob novem izdavanji latinskega slovnika, imenovanega „no v us linguae et eruditionis latinae thesaurus, post Hob. Stephani et aliorum nuper in Anglia eruditissimorum hominum curas digestus, locupletatus, eniendatus", ni vanj tudi iz Fabrijevega dela vzel dobrih francoskih in zlasti nemških prirodoslovnih nazival. (NTa XII. strani često omenjenega predgovora.) Jednako graje dvornega svetnika Kästner ja, kä prelagajoč razpravo švedske akademije znanostij, v katerih jedini Linne j poroča, da je tudi v švedskej zemlji našel ptiča, witewal zvanega, ni Kästner povedal nobenega nemškega imena te živali, niti ne popravil zmote Linnejeve, kateri uči, da witewal s kljunom tare črešnjeve koščice. Za tega delj je Popovič prijatelju Biischingu 1761. leta v Göttingen poslal mnogo imen tega ptiča, zapisanih z raznimi jeziki, osobito z nemškim. (Letopis Matice slov. 1879. leta, na 115. strani.)
I)a je bil i našega otca bosonozega Marka P o hi in a okresal za njega slovnice/delj, o tem hočemo pozneje slišati.
Zdi se mi potrebno, v podpolnitev Popovičevega žitja še nekoliko besedij tega moža tukaj dodati iz njega poprej omenjenega „dopisa k nekaterim imeintim učenjakom v Lipsku". Ta poslanica skoraj po svojem začetku slove tako: „živel sem nekaj časa v bližnjem sosedstvu hrabrih Slovanov, kateri še zdaj, kakor so delali tudi njih,dedi, slave iščo bolj z orožjem v roci, nego li z učenjem ter z vednostimi.... Vsak umeje, da ni le jedino vojaško veselje, katero jim grusti vse ostale radosti, razven teh. kar jih ima vojna, — treba je iskati še drnzega vzroka, zaradi katerega mej tem ratnim (vojenskim) narodom slišimo več govorjenja o bit vab in orožji, ne li o knjigah in učenj acih. Ta vzrok je vedna pazka na močnega sovražnika silo, katero odbijajo od očevine ter ob enem s tem svojim trudom tudi pogibel vračajo od nemške zemlje. Odkrito bodi rečeno, da vaša blagorodna imena uže sinjo tudi po teh krajih, v katerih je konec učenega sveta, kakor bi kdo menil. Vaša slava je i mene privabila, z onih strani j potovati v sam Lipsk, vašega stanovanja mesto, a ne, kakor bi jaz mogel upati, da ondukaj najdem srečo, ker bi se čudno zdelo vsacemu, kako je to, da meni podoben človek, pozen xv7o&$a/.To: (samouk), idoč iz dežel, katerim se je do zdaj še jako, a po pravici oponašalo, da nemajo pravega vkusa v znanstvenih poslih, mahoma hoče sam ob
svojih zaslugah dobiti stalno hrano v taccm kraji, ki uže davno učenih ljudij naselbine razpošila pov.so 1, koder so Nemci. Ukrenol sem priti v Lipsk, a ne drugih učit, nego zato, da bi se ondu potrudil, okoristiti se z občevanjem toli učenih in vrlih možakov. Zatorej sein se bil najprvo obrnol iz Gradca na Dunaj, kder sem ostal cela tri leta, in potem od tod v gorenji avstrijski razpredel na neko novo akademijo, a tukaj sem zopet živci tri leta, p redno sem se odpotil v Rezno, kder se nisem nič menil ustaviti, nego v Lipsk hiteti z gladkim potoni; ali moja želja, zvedeti, kake rastline rodi ta kos Bavorske, ter koliko so tla različna od avstrijskih, in tudi prijateljstvo Rezen-skili učenjakov, ki sem ž njimi rad občeval ter se skoraj pognizil v iste nauke, o katerih so se oni bavili: take vezi so me do denes pripenjale k temu gradu".
Zanimljivo je slišati, kako si je Popovič vedel v svojem delu pomagati, in kako je gradivo nabiral ter iz drugih bukev izpisoval. Kar je čital in o čemer koli je premišljal, zabeležaval je na posa-mične, vse jednolike liste, katerih je naposled bilo tisoče in tisoče. V sobi je vsacemu znanstvenemu razpolu posel le^ imel svoj postavec (omaro) z mnozimi predali, in deval je vanje popisane liste, kamor je bilo katerega treba. Na pr. postavec avstrijskemu narečju je razdeljen bil na 500, a pravopisu visokončmškega jezika na 1000 predalov. Na mizi pred njim je vedno stalo po 10 ali po 12 predalov, ter na vsacem svoj napis: „Peregrina releganda; Peregrina relegata; Orthographica restituenda; Orthographica restituta; Ktvmologica; Dialecti; Varia; Dubia; Interrogaiida; Libri cmeiidi." Kadar se je vanje uže premnogo listkov <4uivrhovatilo, vzel jih je in razvrstil vsneega v svoj postavec. — Da moža načrtam bolje ter mu vidneje izrazim načelne misli in posebnosti, katerih je bil ves poln, bodi mi svobodno, tukaj povedati nekaj tacih fecil, katera je ob ugodnih prilikah imeval na jezici. Dejal je cesto: „prirodoznanstvo trpi muko zaradi jezika, a jezik zaradi prirodoznanstva. Prirodoslovec se/povzdajc v jezikoslovca, a jezikoslovec v prirodoslovca. Niti prirodoznanstvo, niti jezikoslovstvo se ne izkoplje iz debelega zasipa svojih zmot, ako ne , pride mož. kateri bode krepek jezikoslovec iu krepek prirodoznanec, poboje ob enem." „Človeku, v vednosti /pogruženemu, treba mnogo oprostiti; po glavi mu šumi največ le samo to, kar baš tedaj premišlja; v svojej samoti pozaböile lehko vse, kar je ljudem v čislili, a čisla to, kar je večini do konca neznano; ali se je čuditi, ako
govori vedno o tacih stvareh, katere neuki svet imenuje bezumnosti?" „Domač jezik je bil Rimljanom ter je še zdaj tudi Francozom *) izmej največjih državnih tajnostij. Opdmenola sta nas tega nedavno L e i b n i t z in Puffendorf. Rečena tajnost prebiva v dvojej skrbi: izobraževati in širiti domaČo besedo, a na ozek prostor stiskati, odrivati in zatreti, ako se da, posebno jezik mogotnega soseda". „Vselej se mi jc pokazalo bez nobenega izmika, da Nemec**), kateri mnogo ljubi ter išče tudi širiti francoski jezik, ima lelike možjaiii a mrzlo srce svojej očevmi." (Wurzbach, Biographisches Iiexikon.)
Pravi učenjaki niso bili izgubili ter uiti mogli niso nikoli izgubiti v zgodovini Popovičevega sledu; na pr. v novinah „(Wiener) Jahrbücher der Literatur" v 8. knjigi (1810. 1 eta) na 250. strani, kder sc oznanja v dežel dana knjiga „Chronologische Geschichte des Herzogthums Steyermark, von Johann Bapt. Winklern, Grätz 1819.," čitamo poleg drugih stvarij tudi to: „posebno hvalna je skrb, sponn'nati se izvrstnih mož, porojenih v zemlji štirskej. Iz prve polovice onega veka naj bodo imenovani samo Ž ig m und P use h, Erazem Frölich, A k v i 1 i ii Julij Caesar, Popovič itd."
Vender so se našli i polovični /slut vo-učenjaci, katerih ima novejša doba povsod, mej nami tudi, obilo več, nego li pravih knjiž-nikov. Nekateri izmej tacih so sc oglašali, da je Popoviča kranjska zemlja porodila, a Štirci ga zopet nikakor niso hoteli dati izmej sebe. V tem prepiru je Fran S art or i svoj popravek natisnol v nekih novinah, katerih naslov je meni do konca neznan; kajti Sartorijeve besede na malem izrezanem listku z nemškim jezikom natisnene brani Ljubljanska knjižnica mej Popov i če vi m i rokopisi, o katerih pozneje še več povemo. Rečeno pojasnilo, na slovenski jezik preloženo, slove tako:
„„Popravek napačne domovine učenega Popoviča.
Neka pomota, ki je zalezla v novme ,Patr. Tageblatt1 1803. leta, in to v 101. čislo na 1413. strani, daje meni (pritko (Veranlassung), önih besed pisatelju na slavo štirske dežele vzkliknoti: ,cuique suum!4 ker on hoče iz imenika Štirskih učenjakov izbrisati in Kranjcem pridružiti Popoviča, toli zaslužnega o nemškem jezici. To m prav! Ivan Žigmund Popovič, bivši profesor nemškega jezika na Dunaji, ni Kranjec,
*) Ali Nemcem denašnjih časov ne?
**) A kaj porečemo o Slovanu, kateri premnogo ljubi ter i&če nemški jezik svojemu na/fcvaro širiti?
nego 1705. leta se je porodil v Arclinu, v celjskej oblasti, na slovenskem predelu štirske zemlje. Mnogo zaslužen o štirskej deželi je tudi s tega, ker je več ustanovin založil ubožnim dijakom svoje štirske domovine.uu
(Dalje prihodnjič.)
Zemeljski potresi.
Spisal J. Jesenko.
II.
Potresomer. Na katero stran se širi tresenje?
Pri vsakem potresu opazujejo, koliko močni so in na katero stran se razširjajo ali pomikajo. Pri valovanji zemeljske skorje se na različni način lebko določi, v katero mer postopajo valovi. ~ A tudi pri suvatnem potresu se narejajo valovi, ki se oil udarnega središča v polumer širijo po zemeljskej skorji, kakor se po vodi širijo valovi od mesta, kamor si kamen zagnal. Razni učinki potresov na posamnih stvareh, na zidovih, spomenikih itd. kažejo na mer, v katero so se širili. Še imenitnejša pa je za to določitev časa, ob katerem so na raznih mestih potres čutili.
Orodje, ki kaže celo neznatno gibanje zemeljske skorje, imenuje se seismometer ali/p o tre s o m e r (se i z m o g r a i). Najpriprostejši potresoiner so imeli v Italiji. Na dobro meter dolgej niti visi kos šiljastega svinca. Njegovo ostro se dotika površine predrobnega peska v posodi pod njim. S potresom se svinec na niti začne gibati ter v sipi naredi črte ali raze, očitno kažoče, v katero stran prehaja gibanje. Za neznatne potrese jc to orodje kaj dobro, ker jc zelo občutljivo. Drugače jc še preobčutljivo, ker ga vsako drugo gibanje n. pr. zračno vznemiruje; večja napaka njegova pa je, da potres potresa tudi pesek v posodi ter poravnava zaznamovane raze. A vender ga v Italiji še po gostem rabijo, da jim naznanja potrese ter jih na nje opozorja. — Prej so rabili tudi okroglo posodo, v katerej je bilo nekaj vode. Nje površina je bila z otrobi potresena. Pri potresih se je voda v njih mer jela gibati ter je pomočila dotične dele notranje posode. Teh mokrih delov so se prijeli otrobi ter tako kazali, v
katero mer se je potres pomikal. Pri tem orodji je pozneje nasvetoval de la Beclie. naj se mesto vode rabi kaka klejasta tekočina n. pr. terjak.
Dosedaj najpripravnejši potresomer pa je oni. katerega je italijanski zvezdoznanec Cacciatore v Palermi napravil. Ta potresomer je okrogla, nizka posoda, ki ima ob robu osem enako vsaksebi stoječih lukenj. Luknje drže k posodicam, ki so okrog velike posode ravno v mer osem glavnih stranij sveta obešene. Veliko posodo napolnijo točno do lukenj z živim srebrom ter orodje postavijo na mesto, kjer ga razen zemeljskega gibanja nič ne pretresa. Na tem mestu kažejo male posodice natanko na glavne strani neba, namreč na sever, severovzhod, vzhod, jugovzhod itd. Ko hitro pride potresni val do posode, vzdiguje jo ter nagiba na stran. 1*1*1 tem izteče največ srebra skozi tiste luknje v stranske posodice, ki stoje v meri potresnega gibanja. Da določijo stran potresnega gibanja, pogledajo le, v katero posodico se je izteklo največ živega srebra. Po množini izteklega živega srebra pa sodijo tudi na moč zemeljskega potresa. S tem orodjem opazujejo v Palermi od leta 1818. vse zemeljske potrese. Uvedli se je tudi povsod, kjer se s takimi opazovanjem pečajo.
Zelo enak je potresomer. ki ga je bil pozneje izumil in napravil francozki prirodoznanec Coulier. V Avstriji bivajoči učenjak Aime je uže 1834. leta opomnil, da ta orodja nikakor ne morejo naznanjati suvalnih potresov in da pri valovnih naznanjajo le prvi val, nikakor pa ne naslednjih. Kljubu tem napakom se je to orodje ohranilo do denašnjega dne.
III.
Ali kaka stvar naznanja potrese?
„Po deželah, pravi Humbolt (Kosmos I. 213), koder imajo raz-merno malo potresov, ustanovila ter razširila se je po nenatančnem navodu vera, da brezvetrije, huda vročina, soparno obzorje zmirom naznanjajo to prikazen. Napačno to vero ljudsko izpodkopuje moja lastna izkušnja; izpodkopujejo jo tudi opazbe vseh, ki so mnogo let bivali v okrajinah kakor v Kumani, lvviti, na Peruvanskem in f'iljskem, kjer se zemlja pogostoma in močno potresa. Doživel sem potrese pri jasnem nebu in hladnem vzhodniku kakor o dežji in blisku in grmenji." Prvi letošnji potres v Zagrebu in razni naslednji so se godili o lepem vremenu, o mimej sapi. Temu se ne bodemo čudili, ker je bila letošnja jesen po jugoslovanskih deželah izredno lepa. Večkrat
se je pa v Zagrebu potres ponavljal o grdem vremenu, o blisku in gromu. Tako so uže poldrugomesečne opa/.be v hrvatskem središči pričale, da vreme, toplota in mraz, veter in tišina, dež, blisk in grom in jasno nebo niso v nikakeršnej zvezi z gibanjem zemeljske skorje.
Razni učenjaki so tudi opazovali, da pred potresi nastajajo rade zelo goste megle. Leta 1783. je bil hud potres v Kalabriji, a bij u val je tudi (v juniji, juliji in avgustu) ognjenik Skaptar Jökul na Izlandiji. Istega leta je meseca junija tudi pokrivala gosta megla skoro vso Evropo, severni del Afrike, kos Azije in ves severni Atlantski ocean do severne Amerike. Posebno gosta je bila nad Sredozemskim morjem, zlasti mej Italijo in Španijo in prve dni po potresu po gorah Kalabrijskih. Stala je tako visoko, da je dosezala še najvišje vrhe alpskih gori Tudi leta 1831. je nastala enaka megla. Ono poletje se je bil ognjeniški otok Julija ali Ferdinandea vzdignil iznad morja mej Sicilijo in Pantelarijo. S to prikaznijo začela se je tam gosta megla, razširila se najprej črez vso Evropo, potem celo črez velik del Sibirije in severne Amerike. Pred in mej potresom v Lizboni (1755) je temnila rudečkasta megla mestno okolico. Enake megle so opazovali več dnij pred potresom, kije 4. novembra 1799. pokončal Kumano. Nasproti bi se dalo navesti mnogo več bistroglavih prič, zanesljivih samovidcev, ki pred raznimi potresi niso opazovali nikakeršne megle. Zato bi bilo po A. Humboltu, ki jc razne potrese zemlje in enakočasne prikazni mej seboj primerjal, kaj napačno iz omenjenih in drugih enakih dogodkov sklepati, da megle naznanjajo potrese, ali jih pa povsodi spremljajo-
Nobena prikazen v ozračji ni Zagrebčanom naznanjevala, da bode močen potres 9. novembra zjutraj o poluosmih poškodoval mesto in bližnjo pokrajino. Kar je neki slovensk list poročal, češ, neki nedolžen dečko, sin imenitnega generala, videl je pred potresom nebo rumeno-rudeče prevlečeno ter se pri tej priliki spominal pokončevanja Sodome in Gomore, nema dejanskega pomena in le znova pričuje, kaj rodi pobožna nevednost in razjarjena domišljija. Neznano je, na kaj se je opiral Aristotel rekši, da ozki premočrtni oblaki napovedujejo potrese. Po tem znamenji je baje res Gema Trizij 17. janu-varja 15G3. napovedal potres. Poleg sto in sto različnih celo naprotnih dogodeb se je ono prorokovanje le slučajno uresničilo. Pri hudem potresu leta 1783. je v Kalabriji bilo kaj lepo vreme, mirno ozračje
in jasno nebo, po mesinskem prelivu in v Mesini, ki jo je potres pokončal, razsajala pa je huda nevihta. Kaka razlika!
Nekateri so mislili, da je zračni tlak v zvezi s potresi, trdili so zlasti, da slabi zračni tlak naznanja ono prirodno prikazen. Res so sem ter tja opazovali, kako se je steber živega srebra v barometru znižaval pred potresom. A drugodi so opazovali ravno nasprotno, namreč steber živega srebra je rastel. Le škoda, da nemam pri rokah zaznamovane visokosti tlakomera pri raznih zagrebških potresih. Kazale bi, da so se potresi dogajali, ko je moč zračnega/tlaka sedaj m s tla, sedaj pa pojemala. Humboldt in Boussingault sta po natančnih in mnogih opazbah dokazala, da po vročem pasu potresi nemajo najmanjšega vpliva na tlakomer: steber živega srebra od dne do dne redoma pojema ali raste, naj se zemlja trese ali ne. Merian je v tem oziru primerjal 32 potresov, od leta 1755. dalje v Bazilu opazovanih, ter našel, da se pri deveterih zračni tlak nikakor ni ločil od navadnega in le pri osmerih se je steber živega srebra močno krčil. Enako je primerjal 36 potresov v Švajci od leta 1826. do 1S38. ter iz vsega sklepal, da moč zračnega tlaka ni v nikakej zvezi z gibanjem zemeljske skorje in da tega nikakor tlakomer ne naznanja. Isto je dokazal tudi Vasalli-Eandi, ki je mej številnimi potresi v Piemontskej groliji Pinerolu kaj natančno in neprestano opazoval tlakomer. Enako natanko so v Palermi zaznamovali vse preinembe zračnega tlaka. Pri 57 potresih v 40 letih
je zračni tlak bil najmanjši pri 7 n n » r največji „ 3 „ „ „ pojemal „ 20 r „ „ rastel	„ 16
„ „ „ omahoval „ 11 Dalje je Kr. Ilotlman preračunil srednjo ali poprečno mesečno visokost barometra ter jo primerjal z visokostjo barometra o dotičnih potresih. Pokazalo se je, da je pri 31 potresih steber živega srebra sezal nad srednjo mesečno visokost, pri 24 te ni dosegel, pri dveh pa se je ž njo ravno ujemal. V primeri s srednjo letno visokostjo je pri 32 potresih kazal barometer više, pri 25 pa niže. Iz vsega očitno sledi, da barometer, t. j. večja ali manjša visokost stebra živega srebra nikakor ne naznanja potresov ter po dosedanjih izkušnjah in opazbah ni v nikakeršnjej zvezi ž njimi. 24. januvarja 1872. je res Fron v Parizu napovedal zemeljski potres, ki so ga drugi dan čutili na
Turškem. Sklepal je to iz močnega zračnega tlaka, ki je nenadoma in nagloma napredoval prek Evrope od severozahoda proti jugovzhodu. A njegovo prorokovanje se je pač le slučajno uresničilo, enako slučajno kot mnogo poudarjano prorokovanje graškega učenjaka Rudolfa Falba, (I potresu v Kataniji leta 1874. Po dosedanjih izkušnjah in opazbah bodemo takim prorokom tako malo verovali, kakor grškemu prirodo-znancu in modroslovcu Anaksimandru, kateremu se je bilo po Plinijevih besedah (Hist. nat. XI. 79) tudi posrečilo neki potres naznaniti. Dokazano pa je sedaj, da potresi imajo mnogo moči na^fglo magnetnico in na ^lektroskop ali molnjokaz. Posebno naklonjenost magnetnice se po njem kaj preminja. Vse premembe so vender tako neznatne, da jih tu ne bodemo posebe^navajali. Tu naj le omenjamo, daje Destieux v septembru leta 1875. po prikaznih na magnetnih iglah opazovanih baje 2 uri pred potresom napovedoval posamezne udare. Vender tudi pri teh orodjih zlasti pri igli magnetnici dosedaj še ne poznamo zanesljivih znamenj in prikazuij, katere bi napovedovale potrese; kajti očitne premembe v zračnej elektriki je tudi elektroskop kazal bolj mej potresi kakor pred njimi.
Uže davno so učenjaki in drugi ljudje zapazovali, kako čudno se nekatere živali vedo pred. potresi; kako jih zlasti nemirnost in strah obhajata. Posebno so to kazale živali, ki pod zemljo bivajo ali pod zemljo rijejo. Uže lie Gentil poroča, da pred začetkom gibanja zemeljske skorje krti, poljske miši, kuščarice, podlasice in druge enake živali zapuščajo svoje luknje ter nemirne sem ter tja letajo. Isto pripovedujejo celo o mravljah in bojazljivem poljskem murinu, ki drugače pri najmanjšem šumu zbeži v luknjo in molči. O enakih opazbah v južnej Ameriki poroča A. Humboldt (Kosmos I. 224 in IV. 494) ter pristavlja, da „aligatorji ali ameriški krokodili v Orinoku, drugače tako mirni kakor naše male gaščarice, zapuščajo potreseno 4>orečišče ter rjove lete v bližnje gozdove". Posebno psi in prasci bajč kaj na tanko slutijo bodoče potrese; in res so nekateri strahljivci, če so se bali potresov, posebno na tanko opazovali vedenje rečenih živalij.
Kako je obšel nemir in strah razne živali o neapolitanskem potresu leta 1805., poroča italijanski prirodoslovec Poli:. „Ne morem, da ne bi omenil ^navadnih znamenj, ki so jih dale živali. Po vseh krajih, koder je bil potres zelo močan, jeli so nekoliko minut pred njega začetkom močno bučati voli in krave, ovce in koze so meketale,
vznemirjale se, sem ter tjä skakale ter skušale pleteno ograjo prodreti ; psi so strahovito tulili, gosi in kokoši so vznemirjene sem ter tja se metale ter močno hrumele. Konji v hlevih so razsajali ter se divjaje trgali od uzde, konji pa, ki so po ulicah in cestah dirjali, ustavili so se na mah ter nenavadno sopihali. Mački so prestrašeni bežali ter se poskrivali ali se jim pa je vsem divjim ježila dlaka. Videli so, kako so /kunci in krtje zapuščali svoje luknje, kako so se ptiči s svojih počivališč preplašili in kako so ribe plavale h kraju, kjer so jih obilo polovili. Celo mravlje in plazavci so pri svetlem dnevi kaj nemirni zapuščali svoje podzemeljske luknje in sicer pogo-stoiua uže več ur pred potresom. Kobilice so videli v velikih rojih po noči skozi Neapol potovati proti morju. Krilate mravlje so o tcnmcj noči pribežavale v sobe in hiše. Nekateri psi so malo minut pred potresom šiloma vzbudili speče svoje gospodarje.
Nekatere primerne dogodbe so časniki objavili o ondanjem potresu v_ Zagrebu. Zlasti nekatere živali so se po teh poročilih vedle kaj čudovito. Uže pred potresom so konji stikali glave, močno pihali skozi nos ter zjutraj niso hoteli jesti. Psi so preplašeni pribežavali v hiše, kokoši so bile vse vznemirjene ter so ^ofrčavalc. Največji nemir in strah pa je spreletal purane, tako da jih je na nekem dvoru izmej 00 glav 20 mahoma crknilo. Po istih poročilih so nekateri Zagrebčanje in okoličani uže tri dni pred prvim potresom opazovali ono nemirnost in bojazljivost pri živalih: pri psih, prascih, konjih in razncj kuretini.
Ali nam res živali naznanjajo potrese? Pri raznih potresih so opazovali plinove, ki so iz zemlje izhlapivali; pogostoma so bili kaj škodljivi ali so vsaj radi sapo zapirali. Po takem ni le mogoče, ampak jc zelo verjetno, da živali, zlasti one v zemlji bivajoče, čutijo plinove, ki so se komaj jeli razvijati in po ralilej zemlji in njenih razpokah potakati. Zaduhajo jih pa tudi vse one živali na zemlji, ki imajo kakor psi posebno občutljiva vohala. Druzega pomena pač ncmajo vsa ona poročila o čudovitem vedenji raznih živalij pred zemeljskimi potresi. Kajti še večkrat so se dogajali potresi, a vender najbolj bistroglavni in mirni samovidci niso opazovali najmanjšega znamenja nemiru in strahu pri živalih. Potres jih je našel enako nepripravljene kakor ljudi. S kratka, razen onih slučajev pač nobena žival ne more naznanjati zemeljskih potresov.
(Dalje prihodnjič.)
Zgodovina slovenskega slovstva.
Spisal in založil: Julij plera. K le inmayr, c. kr. profesor v Kopru. 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.
(Dalje.)
Gospod pl. Klcinmayr je v „Zgodovino slovenskega slovstva" pograbil vse, kar je koli zalezel spisanega o P reši mu. Vzel je na posodo najlepše, pretehtane, iz obile vednosti in trudoljubivega iskanja tekoče besede gospodov Stritarja in Lcvca. Ako zopet ni vselej mogel prav citati in prepisati, kar je imel pred soboj, ne bodemo se čudili, ker smo tega o njem uže vajeni. Takö na 130. sträni govori: „on (Preširen) je pravi pevec ,disharmonije' med idealom in realnim živenjem v podobi nesreče, ljubezni". To jc in zopet ni Stritarjevo, kateri v „Klasji z domačega polja" na 27. str.) uči: „Preširen je... pevec disharmonije med idealom in življenjem v podobi nesrečne ljubezni". Eli, kdo bi vselej prav in tako na tanko prepisoval! Slovencem je vse dobro! A da ne bi šlo nič v upadek, pobral je še mnogo rajši tudi to, kar je menj premišljeno ter časi nekoliko neresnično, samo če jc vedel, kam je treba hoditi pobirat. V. Kizzi je v 1. letnika 2. sešitku svojih novin „Deutsche Monatsschrift aus Kärnten" 1849. leta bil od 51. do 58. strani razglasil sploh jako dobro in ugodno kritiko o Preširnovih poezijah. Vender v njej čitamo tudi stvari, ki jih ni moči hvaliti. T&ko stvar, katero jc i g. pl. Klcinmayr (na 124. str.) v knjigo po svoje prepisal, imenujemo ono, da je „Prcšimova balada ,Ženska zvestoba' v bitnosti mnogo podobna humorističnim baladam Grünovim, ki sluje zdaj med prvimi pesniki nemškega naroda". Naj bi tudi hoteli zamolčati, da Kizzi ne govori vse takö, nego troho drugače, ker njega besede so: „le glas (Ton), ki je (v tej baladi) nekoliko grenek, opomina humorističnili balad njegovega rojaka, nemškega pesnika Auersperga (Anastazija Grüna), a (Preširnova pesen) zaradi tega nema nič manjše cene", vender nismo še pozabili, da Preširen sam ne taji v prevodu Auerspergove pesni, zvanc „Tri žolje", kako je on sodil o njem. kar o pesniku, ter dostavljeno bodi i to, da Anastazij Grün jc zdaj šc res nekako slaven po Avstriji, a pravim Nemcem da je ta mej prve pesnike šteti grof znan samo iz učilnic, — le izobražencem, a prostemu narodu ' , nič. Hillebrand mu v svojem delu „Die deutsche Nationalliteratur" III. na 334. iu 335. strdni oponaša „stylistiscfie und rhythmische Schwerfälligkeit und Härte, forttreibendes Jagen nach Effekten, nach Bilderreichthum, das Sichgefallen in absonderlichen Beziehungenter ga dalje
kara: „Mischung von kindischem Getändel und ernster Phrase lässt die Einfachheit und Lebcusinnerlichkeit nicht walten, welche nun einmal echter Lyrik erste und höchste Bedingungen sind. Selten weiss sich Grün auch hier in dem Worte zu massigen, und die etwaigen gesunden Gedanken und Situationen werden meistens von der unendlichen Rede-strömung fortgeschwemmt. In solcher Strömung verliert der Dichter oft alle Besinnung und drängt dasselbe Bild in zehnfacher Wiederholung auf", lvdo o Preširnu sme tako govoriti? Preširen je sploh mnogo večji od Anastazija, kateri nema nj jedue balade, ni jedne vrstice v nobenej baladi, opominjajoče, da jc kdaj Preširnovim pesnim bila v kako ogledalo!
Druga iz Rizzija prepisana stvar je na 131. strani v „Zgodovini slovenskega slovstva", kder g. Julij pl. Kleinmayr uči:« „pesen ,Nezakonska mati' pa se višje ceni, kot enaka pesen nemškega velikana Götheja". — Ve li g. Julij pl. Kleinmayr, katera je ta Göthejeva pesen? Ter ako res ve, ali jo je imel pred soboj, kadar je to pisal? Natisnimo jo semkaj, da jo bode videl, ter denimo pred-njo Preširnovo, naj tudi čitatelj sam presodi, ali se res ti dve pesni dasta primerjati druga k drugej!
Preširen.
Nezakonska mati.
Vor Gericht. Von won ich es habe, das sag' ich euch
nicht,
Göthe.
Kaj pa jc tobe treba bilo, Dete ljubo, dote lepo! Meni mladi deklici, Neporočeni materi? —
Of a so kleli, trupli me, Mati nad mano jokali se; Moji se mene sram'vali so, Ptuj i za mano kazali so.
On, ki je sam bil ljubi moj, On, ki je pravi 6ča tvoj, Sel je po sveti, TMg ve kam. Tobe in mene ga je sram!
Kaj pa je tebe treba bilo, Dote ljubo, d «Ho. lepo! Al te je treba bilo, al ne. Winder preserčno ljubim te
Das Kind in meinem Leib. — Pfui! speit ihr aus: die Hure da! — Hin doeli ein ehrlich Weib.
Mit wem ich mich traute, das sag' ich
euch nicht.
Mein Sehatz ist lieb und gut, Trägt er eine goldene Kett.' am Hals, Trägt er einen strohernen Hut.
Soll Spott und Hohn getragen sein. Trag1 ich allein den Hohn. Ich kenn' ihn wohl, er kennt mich wohl. Und Gott weiss auch davon.
Meni nebo odperto se zdi. Kadar se v tvoje ozrem oči: Kadar perjazno nasmejaš se, K dr sini prestala, pozabljeno je.
On, ki ptice pod nčbam živi, . Naj ti da srečne, vesele dni! Al te je treba bilo, al ne, Vedno boni serčno ljubila te. —
Herr Pfarrer und Herr Amtmann ihr. Ich bitte, lasst mich in Ruh! Es ist mein Kind, es bleibt mein Kind, Ihr gebt mir ja nichts dazu.
Znano je vsemu izobraženemu slovenstvu, kako lepo je v „Klasji" od 32. strani počcnši o Prešernovi „Nezakonskej materi" pisal g. Stritar, ki je ondukaj razumno molčal o Götheji. Kako li o drznej, „Vor Gericht" zvanej pesni res velicega Nemca, ki vender ni velik zaradi tega svojega umotvora, misli neki rojak njegov, kateri ga drugače vedno stavi malo nc mej bogove, to bodi povedano zdaj, a ne brez dostavka, da m' moči krotkeje grajati. Omenjeni kritik namreč piše: „doch nimmt sich das Gedicht (Vor Gericht) zwischen seinen anmuthigen Nachbarn nicht eben vor t lie i Ilia ft aus." (Güthe's Gedichte, erläutert von Heinrich Viehoff I. 233.) Z dovolftvo nesmrtnega Nemca Gtftlieja in z dostojnim spoštovanjem do njega povedimo, da mej Slovenci žive okrajni glavarji, kateri bi takšno deklino, kakeršno on opeva, izpred sodišča naj prvo ukazali položiti na stol in jej odmeriti nekoliko šib ter potem jo dali zapreti, ako bi nc bila samodruga! Vemo, da so uradniki sulioparneži najzadnji sodri o leposlovnih stvareh, a vender bi rekli, da „Venera vulgivaga" in „Venera uranija" si nc moreta nikakor biti mnogo nepodobnejši, ne li Göthcjeva in Presirnova „Nezakonska mati." Göthejeva nesramna, jezična, sama sebe pred župnikom in sodnikom naziva s pravim imenom, a Presirnova vsa skrušena, razkes&na, svoje dete ljubeča, dobremu srcu draga, premamljena ter v bodi milovanja vredna ubožica! Drugače ne more biti, nego da je Göthejev napuh z rečeno pesnijo hotel nalašč objestno v lice počiti svojih rojakov sramežljivo čujstvo in dostojnost! Citatclj naj sam primerja! Tamkaj bremenata razuzdanka pred javnostjo, a tukaj prezirana mlada mati v skrivil o j sobici, solzna in vesela pred nedolžnim nasmehovanjem vender le milega otroka! Kolik razloček! A kak čaroben jezik v slovčnskej pesni, katera je izmej najlepših na svetu!
Da bi se nič ne bila Preširna doteknila nemška poezija, zlasti romantika, nihče ne more tajiti, in čemu? Saj to uže velika raznost pesniške mere v njega proizvodih sama dovolj na glas pripoveduje, kar posebno poudarjamo. Le razumeti je trebc, kako jc delal. Hodi mi svobodno. o tem nekoliko obširneje izpregovoriti. Preširen je časi v Nemcih našel kako misel, katero je vzel in vrgel v /^odstavo svojemu fetvoru, ki je potlej čisto izvirno k višku vzrastel; časi je naletel samo gradivo, a potem zasuknil ga po svoje, kakor mu jc duh velel, in časi mu je v
ušesih ostal kacili /^r&nosov le vnenji glas, ki ga je spremil v slovensko pesen, katera ima od kraja do konca nove misli. Nikoli ni bilo ter nikoli ne bode učenega pesnika, da ne bi tako delal. Göthe je po cele kitice jemal iz narodnih pesnij, ter začetek v njega „Faustu" je malo ne prepisan iz neke stare nemške igre, ki se je v knjigah še zdaj ohranila. Niti Shakespeare v tej slv&ri ni bil drugačen.
Göthe svojo poslanico (Erste Epistel) v šestomerih začenja tako:
Jetzt, da jeglicher liest und viele Leser das Buch nur Ungeduldig durchblättern, und selbst die Feder ergreifend, Auf das Büchlein ein Buch mit seltner Fertigkeit pfropfen,
Soll auch ich; du willst es, mein Freund,.....
Schreibend die Menge vermehren.
A kakö se začenja Preširnova „Nova pisarija"? Evo! De zdčj, — ko že na Krajnskim vsak pisari, Že bukve vsak šušimir daje med ljudi, Ta v prozi, uni v verzih se slepili, — Jez tudi v tröp, — ki se poti in trudi. Ledino orje naše poezije, — Se vriniti želim.....
Do tod se oba, pesnika res nekoliko dotikata; a tukaj se bliskoma obračata vsak na svojo stran, daleč narazno: dva potoka, do zdaj vzporedno tekoča, a zdaj prvi hiti v Jadransko, a drugi v Črno Morje.
Simrock je pripovedovalno pesen, zvano „Das Ave Maria", sestavil v osmih kiticah, izmej katerih ima vsaka po fi gr&nesov, zatorej vsa pesen vknpe 56 granesov. Od tod je Preširen vzprijel samo samcato gradivo ter ga do konca po svoje upotrebil v znanem, le \ I granesov beročem sonetu:
Ni znal molitve žlabtnič terde glave.
A. W. Schlegel ima romanco, imenovano „Die Erhörung". Slove mu tako:
.Schöne Fatme! schöne Fatme! Drunten in des Vaters Garten Blühen sieben Mandelbäume; Willst du nicht der ßlüthen warten?
In der Mandelbäume Schatten Sprudelt eine Wasserquelle; Willst die warme Nacht nicht ruhen An dem Brunnen, kühl und helle?
In der Mandelbäume jedem	Schon so viele Monden wandl' ich
Sitzt ein Paar von Nachtigallen; Alle Nächte hier, du Spröde, Willst du kommen, willst du lauschen, Und du kommst nicht an dein Fenster, Wie die süssen Lieder hallen?	Gibst mir weder Gruss noch Rede.
Sieh, ich weiss die Schlich' und Gänge, Lange lag icli auf der Lauer ; Drüben bei dem Dornenhügel Ueberklettr' ich leicht (lie Mauer". —
Böser Sänger! böser Sänger! Muss ich so hinunter schleichen, Muss den Thau mit zarten Füssen, Armes Kind! vom Rasen streichen! —
„.Böser Sänger! bosser Sänger!	Nur behutsam, guter Abdul, Störst, mich so in meinem Schlafe! Nur behutsam spring die Mauer!
Leise, leise, dass die Mutter	Wenn du fällst und dich verwundest,
Nicht erwach' und mich bestrafe!	Ach. du gibst mir Noth und Trauer!""
Ce tudi je res nekako čudno, po noči govoriti: „willst du nicht der BlUthen warten", vender si ne moremo käj. da nas to ne bi opominalo Preširnove romance, imenovane „Hčere svfet". Pri obeh pesnikih/fjubovirika hodita po noči k deklicama, ter oba imata ljubico v poslopji a ljubo virika zunaj zida, le da se v nemškej romanci 011 in ona pogovarjata ter sestajeta po noči, in samö to je vse th'herno pesnikovo gradivo, a v slovenskej si je trebe misliti jutro. Oča je namreč nekako zvedel, kaj se je godilo v temi, in zato kara deklico. V obeli romancah so granesi trohajski in merijo po jednöliko, ali s tem razločkom, da se v nemškej pesni drugi in četrti vezeta sfc žensko stiko (rimo), a v slovenskej ista dva z moško asonanco. Vrhu tega ne n ponavlja samo A. W. Schlegel besed, nego i Preširen še raztdznejc:
Hčerka jc odgovorila Te besede mu, rekoč: Stari oča, 6ča ljubi, Ljubi oča, modri mož!
Podobnosti je mej obema res mnogo, a naša pesen je le izvirna, ker nema na posodo vzete nobene misli, ter od nemške je tudi boljša; kajti premika se v naravnem položaji na trdnih tleh: slovdnsk imovit, pošten oča in slovenska mlada hči sta se doma razbesedila o ljubovniku in o možitvi. Kaj hoče biti nar&vneje! Nemška pesen je nekaka mehkobna fantazija, le pesniško igranje, dosti blagoglasno a brezčutno, in vse dejanje se mu vrši na starem španskem svdtu. Slovenska je malo šaliva ter ima prost, a dobro podstavljen ra/.log in samo navadne, če tudi lepo zasuknene. gladke ter izbrane, a vender jedfne potrebne besede in zakrožen zvršetek; nemška nema dovolj podstavljenega razloga ter je polna praznega besedičenja brez tacega konca, s kakeršnim sc jc človek prisiljen zadovoljiti.
Nc rečem, da bi jaz o romantiki in Preširnu uže bil vse preiskal in v teli vrsticah dovršil. Ne! Le namigniti sem hotel prihodnjemu pisatelju slovenskega slovstva zgodovine, katere g. Julij pi. Kleinmayr s tem svojim /krpežem nikakor še m' stvöril nepogrcšaue!
MalovašiČ jo 1817. leta v „Novicah" razglasil „Domorodne liste", v katerih na 32. strani o Preširnn govori tak<5: „Prešerin se da — naj nam bo pripušeno v prilikah govoriti — priličiti labudu, kteri preganjan in ranjen od nemilih viharjev osode po samotnim jezeru življenja plava; iše, česar najti ne more; hrepeni po tem, kar mu je namenjeno, česar pa doseči ne more, in zdaj v žalosti svojiga srca v milih glasovih zdihuje, zdaj v nevolji srečo v britkim spoznanji njene nestanovitnosti in goljufnosti ojstro toži." — Nekoliko teh besed je po svoje naglo prepisal (na 126. str.) tudi g. Julij pl. Kleinmayr, ker si je mislil: „ole, to je spet nekaj! Odprimo skrinjo slovstvene zgodovine ter ^koristimo se!" — A vse, kar se je njemu zdelo töli krasno, po resnici vender nič ni, golo nič, puhla pena! Živdl in viharji nemile usode! Ptič in hrepenenje po onem, kar mu je namenjeno! Povodna perutnina, ^ilastežna po samih ribah in žabah, ^olzno-dolski vzdihuje in toži nestanovito srečo, a vrhu tega, da-si ranjena, vender plove po jezeru veličastno in gizdavo, kakor se Dunajska gospoda v 1. dan maja meseca vozi po Pratru! Lobod jo ponosna ter lepa žival, in ker znajo nekateri njega razpöli tudi nekako peti, za tega delj se je v nevezanej in vezanej besedi nad njim uže toliko grešilo, ter samo to je i pokojnega pisatelja zavleklo v tako nerodno primerjanje. Če je res, da šepa sleherna pripodoba, to šepa Malovašičeva na vseh nogah, kar jih ima.
Obširneje sem govoril o baladah „Nezakonska mati" in „Ženska zvestoba" zvanili ter o „jezerskem lobodi". Stvoril sem to nalašč, ker bi rad bil pokazal, koli praznoglavo časi prepisujemo! Tako ne dela nihče, kdor sam hoče ali more količkaj pretehtovati. Odvadimo se netežavnega klepetanja za drugimi, a navadimo se mislili, in zadušimo t&ko brezumje, kadar govorimo o Prcšimu!
G. Julij pl. Kleinmayr (na 127. str.) o slovstvcncj ostalini Prcširnovi pripoveduje še zdaj zelo tako, kakor je v „Klasji" g. Stritar (na 11. str.) pisal 18(56. leta, kadar smo tega še ubogo malo vedeli; samo da Zgodovina slovenskega slovstva" ob enem svojo globoko učenost kaže s tem, kä semkaj za uho vlači tudi nemška pesnika „BUrgerja" in „Blumaura", katerih je na tem prostoru toliko treba, kolikor v čelu tretjega očesa poleg dveh zdravih. — Ostalina je res bila in se res tudi sežgala! To je dokazal profesor Leveč v „Zvonu" 1870. leta. Kam je prešla Preširnova povest, kam tragedija, kam pesni, katerih je izvestno imel obilo, in to različnih, daljših in krajših, boljših in šibkejših? Kam je vse to izginilo ? Dva poštena svedoka govorita, da je Preširnova sestra
Katarina zadnje tri dni pred smrtjo slavnega brata žgala pisma, ter eden izmej njiju priča, da je povedala: „gospod dekan (Dagarin) so mi rekli, naj to požge m!" Ali se g. pl. Julij morebiti za tega delj tako vede, ker ve, da je nekaterim črez voljo, ako se o tej stv&ri samo zine? A pozabil je, da nam podaje zgodovino, katera se ne piši nobenej posamičnej svojati na ljubav, in katera ne vprašaj, kaj utegne temu biti prijetno, a kaj onemu neprijetno! Le neustrašena resnica bodi nje svitla boginja! Ali je to kdaj bilo na umu g. Juliju pl. Kleinmavru?
„Zgodovina slovenskega slovstva" na 181. strani Preširna mej prve lirične pesnike vsega slovanskega naroda stavi tudi zaradi „krasne vjeme". Res ne vem, kaj g. pl. Kleinmayru tukaj znači ujema; ali ker je (na 127. str.) „špansko asonanco" imenoval „špansko vjemo", zatorej menim, da mu je v misli ono. kar se drugače zove stika ali rima. Ne prepiram se ž njim, če je to nazivalo dobro ali ne; le opomeniti hočem, da smo Preširnu dolžni veliko hvalo, ter da se nizko pod njim stoječi oziramo gori v njega visoko lice; a vrhu vsega tega si ne smemo o resnici ušes mašiti ni mižati z očmi. Odkrito bodi izrecno, da kolikersen koli je Preširen, vender baš njega stike niso, kakor bi trehalo, niso čiste ali „ribniške", — tako bi dejdl Stritar. Gorenjščina mu je kriva, da v stikali pogosto veže take besede, kakeršne so na pr. te: oživelo — veselo; zv^ — obled«; mogoče — hoče; oko — pojo.; a velika slava PreŠirnovih, drugače vedno vzorftih proizvodov, stvorila je potem, da v Čistih in pravilnih stikah ni Slovenom do zdaj še prišla nobena pesniška zbirka v dežel. Morebiti se najde prilika, o tem več izpregovoriti.
Naposled premislimo še dvojo neumnost, o našem pesniku rečeno v „Zgodovini slovenskega slovstva". Prva je na 127. strani, slovoča: „posebno radi so ga (Preširna v Kranji) imeli otroci, ki so se mu vedno na ulicah pridruževali ter ga toliko časa nadlegovali in prosili, da jim je podal iz svojih žepov sladkarije. Veselje je bilo pri taki priliki občno. Mladina ga je nevede ljubila. Ali k malo pretrga Mora na, stroga boginja smrti, to lepo vez". — Stvarni izmišljena; poroča jo tudi Stritar v „Klasji" (na 10. str.), a nekoliko drugače ter bolj ob kratkem, -i Otroke je res ljubil i Preširen, kakor jih ljubi vsak dober človek; ali zaradi tega ni še bil pes tu na Kranjskega mesta dojencem niti ne z bosopčtci tako nežno zvezan, kakor žena z možem. Redko je najti pisatelja neokretnejšega od g. Julija pl. Klm.! Kadar mu dolžnost ukazuje govoriti, onda od same nevednosti ali ne zine, ali se od strahu plazi po grmovji; a
kadar na vrsto pride taka stvar, mimo katere bi mogel brez nobene kvare tudi molče iti,/razblini jo, kakor testo pod valičkom.
Na 126. st-r&ni čitaš: „bil je (Preširen) le prrnesrečen; premnogo-krat je ropotalo peklo." — Ena sama nerodna beseda nas tukaj mahoma prestavlja ali k železnej cesti, kadar po njej drdrajo vozovi, ali v glasno ropotanjc, ki ga je pod cerkvenim stolpom slišati na veliki petek, ali tudi v sredo slovečega romana, ki se ga je nesmrtni Cervantes izmislil o vitezu Don Quixotu; nehote se nahajamo pod velikim drevjem v strašnej samoti, kder po noči ropotajo glasovftc peklenske stope v znanej Jaljalnici (Walkmühle), od katere trepečeta hrabri Don «Juixot in bojazljivi ^ščitnik Sancho Panza; vse nam je živo pred očmi, kar se je ondukaj pripetilo smešnega in gnusnega. Stritar v „Klasji" (na 33. str.) do malega takö uči, da oni pismeni proizvodi so pravi, kateri, kadar je treba, s kratkimi besedami hude celo vrsto čutov, — a napak je, buditi neprimerne spomine, ter estetika prepoveduje, v ozbiljnih, vzvišenih stvareh vzbujati gnusovite in smešne.
Zdaj malo poslušajmo, kako g. Julij pl. Klclnmayr piše o Vodniku. Na 81. strani pripoveduje: „na javni dražbi jih je (Vodnikove, v rokopisu Ajstavše pesni) potem leta 18<>8. kupila ,Matica slovenska' v Ljubljani". — Kdor hoče zvedeti, kako jili je „Matica" kupila, naj pogleda v „Zvon" 1871), leta, kder se od 300. strani dalje vse to na tanko pripoveduje, kakor se jc godilo; vzame naj potlej v roko tudi „Novice" s 1870. leta in odpre v njih 350. stran, ter čitati ima ondukaj te zgodovinske besede: „gospa Pfeiferjeva sc jc odpovedala pravic do Vodnikovega rokopisa, ktere je imela kot dednica gosp. M. Kastelca (ki jc bil nje oča), ter izrekla, da prepusti rokopis Matici slovenski." G. pl. Klcinmayru ponavljamo zopet, kar smo mu bili uže zapretili, da zgodovina se ne piši nobenej po$6mičnej svojati na ljubav. ter ne vprašaj, kaj utegne temu biti prijetno, a kaj onemu neprijetno! Le neustrašena r c s n i c a bodi nje svitla boginja!
G. Julij pl. Kleinmayr na 89. str&ni beseduje: „tedaj je (Vodnik)
1.	stare, narodne pesni nabiral, opilil, olikal ter zopet narodu vrnil in
2.	je skladal nove in sicer v narodnem duhu. Zasledil je kmalo pravo mero in pravo pravilo." — K temu odgovarjamo: ne more se reči, da narodnih pesnij Vodnik nikoli in zbiral, ker jih jc od njega ostalo v rokopisu dva sešitka, največ le samih kratkih poskočilic, izmej katerih je potlej kakšno kitico popravljeno vzprijel tudi y svoje pesni. Takö na pr.
je v „Milici" 1. in 3. kitica predelana iz narodnih. A posebno zanimljivo je vedeti, kako so v njej vzrastle besede:
' Samši bo Milica Jagnjeta pasla, Da ji bo kitica Siva dorasla.
Očedil jih je namreč iz neke zelo kosmate, mej ljudmi pobrane poskočnice.
A drugačno je vprašanje, koliko je Vodnik sam nabral mej narodom, ako jih je res kaj nab ral, junaških dolgih pesnij, ki so bile uže ob njega dobi jele hirati, cenam tudi nekdanji profesor Ivan Anton Župančič v predgovoru drobne knjižice, v katerej ima slovensko pesen o „Pdgamu in Lambergarji" z nemškim prevodom (Der (?) Turnier zwischen den beyden Rittern Lambcrg und Pegam. Laibach 1807.), trdno priča, da so tcd«\j Pegama in Lambergarja še prepevali na Gorenjskem povsod ob Savi in zlasti okolo Begun. Bodi si kakor koli, a izvestno je to, kar čitamo v zgodovini, da je namreč uže pred Vodnikom bil nekoliko naših pripo-vedovalnih pesnij mej ljudmi^zbral njega rojak (Šišnec), avgustinec I) i sma, po priimku Z ako t ni k, nmrši 1793. leta. Morda je vsaj nekatere pozneje Vodnik presnel od njega; kajti Marko Pohlin v spisu „Bibliotheca Car-nioliae" na IG. strani poroča, da je Zakotnik izmej drugih imel tudi te: a) „od Pegama", quam Lienhart in germanicum atyue in šuum lil». Blumen aus Krain transtulit (v šestomerih); b) od „Jurja Kobila"; c) od „Krayla Mathiaža"; d) od „lipe na staremu tergu"; e) od „lepe Vide": Lubček se na rajžo spravla etc. — I)a bi le Marko tukaj ne bil postavil pismen „etc.", nego pač namesto, njih povedal, katere pesni je vrhu teh Zakotnik še hranil! Kdo ne ve, daje „lepo Vido" ogladil kesnejc Preširen, pred no je prišla v Andreja Smoleta zbirko, in da je Preširen o „lipi na starem trgu" sam zložil pešcu, zvano „Po v öd nji mož"? Vedno so se Prcširnovih tenkih ušes dotikala stara poročila iz poprejšnje dobe slovanskega pesništva. Morebiti je Zakotnik slišal ter bil zapisal i pesen o „Ravbarji"; kajti Vodnik je nam shranil vse tri, namreč: o „Pegama in Lambergarji", o „ženitvi kralja Matijaža" in o „Ravbarji." Zal, kä je izginila Zakotnikova zbirka! Povedala nam bi, v kacem obrazu je on mislil narodne pesni dati na svitlo; kajti pošteni Vodnik jih je res likal, res je vsako predelal, a časi vrlo nespretno. Cesto se mu jo pripetilo, da ni popravil, nego pokvaril. O tcin se lehko uveri vsak, raz-genivši rokopis narodnih, z Vodnikovim peresom zabeleženih in zdaj v
knjižnici „Matice slovenske" hranjenih pesnij, v katerih najde takoj, da so malo ne vselej najboljše besede baš one, ki jih je vanj bil zapisal prvič, kakor je namreč ali slišal mej narodom, ali našel v Zakotniku, ali uže poprej bil prestrojil sam on ter kesneje prišel z nova prenarejat in še mnogo bolj drugačit, ker je menil da njega dozdanji popravek še ni dober. Morda je tudi v celoto dcval raznoličnosti, ki jih je ta ali tfna pesen dobila vsaka v svojem kraji, koder se je katera pela. O tem pripoveduje i Župančič, kar omenimo skoraj. S kratka, ob zadnjem i zdi vanj i Vodnikovih narodnih pesnij so se vedno izkopavale one besede, katere so kakor zasute ležale zdolaj pod novejšimi popravki. Ali da tudi te često zopet niso prvobitne, vzete iz prostega naroda ust, ne more tajiti nihče, kdor je koli primerjal besede, kakeršne ima v pesni o „Pegamu in Lam-bergarji" Vodnik in kakeršne baš I. Anton Župančič, ki v predgovoru očito pripoveduje, da mu je to slovensko pesen dal Vodnik sam, kateri jo je imel cesto zapisano po raznostih, kakor se poje tukaj ali tamkaj. Samo dveh kitic si ogledimo!
Kdo mahoma ne vidi. katero je tukaj narodno a katero ne? Vikanje: „teko (mati) da sina svojega" ter nemčevanje: „povedat, kak' da naj ravni" itd., kaže. kde je prostih ljudij prvobitnost, a kde učena pohaba, ako ničesar ne i spregovorimo o slovniškili obrazih: slone v š', v i de v š'itd. A Vodnika ne kdrajino preostro; saj tega ni bil 011 kriv, nego doba, v katerej se je porodil. Sam Preširen se ni mogel osvoboditi, kakor smo videli, one pomotne misli, ki je bila do naših dnij ostala mej Sloveni, da je narodne pesni trebc popravljati, ali da bolje rečem, — kvariti. Nikomur se jili 111 dotikati! Cini bogatejši je kdo z učilniško, vtekše tujo omiko, tem okornejši v t;lko rabo! Ostavfte narodne pesni, kakeršne poje narod, a gladite jezik v svojih spisih, ki so često gladila žejni in lačni! Učite se od Vuka Stefanoviča! Mnogo raziskavati in govoriti bi se dalo i o Smoletove zbirke pesnih, ki so tudi predelane. Bog ve, če ne bi o nekaterih še zdaj bilo možno ustanovititi, v kaeem obrazu jih je zbirateljem dal narod, a v kacem so mu jih oni zopet vrnili!
Župančič.
Vodnik.
Vit lini stara mat' stoji. Inn per sebi govori. De to pa že nič prida ni!
l)o sina teče svojiga Do Krištofa Lambcrgarja, De b' lepo ga podučila.
Vit lini gospa mat slonevš', Kaj Krištofu poda, videvš', Kak' puhti Pegam se, zvedevš',
Tekö do sina svojega, Do Krištofa Lambcrgarja, Povedat, kak' da naj ravntf.
Tukaj mi je spis trelu' denes prekiniti ji tudi popraviti nekoliko tiskovnih pomot, ki sem jih v zadnjem „Zvonovem" čislu sam kriv. Na 385. str. v 8. vrstici od zgoraj dolu prosim citati: ..dalje prihodnjič", a ne: „konec prihodnjič"; a na 378. str., kder so telitovitejše hibe, naj se v 1. vrstici od zgoraj dolu Sita: /napona", a ne: „napora", ter v 18. vrstici od zdolaj gori: „nedognanimi", namesto: „nedognami", in v 1. vrstici od zdolaj gori: ,,v i n o g r a d s k e ga zakona", a ne: „rudarskega zakona", kakor je g. pl. Klcinmayr z verujočim srcem prepisal sč 14. in 28. strani Uadičcvega, v letopisu „Matice slovenske" 1871). leta natisnenega .zdelka po imeni „slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih". Ondukaj se rečeni zakon imenuje „štajerski rudarski red". Ker zadnjič tega nisem utegnil raziskavati, vzel sem vso stvar pozneje v roko ter našel, da neniška matica omenjeni štirski zakon imenuje: „dess FUrstenthumbs Stcyr /fjerek rc <* li tsRiichel", a slovenski prelagatelj da ga zove: „Nasiga Suctliga Oassaria Gorskih Praud Vstaierske Vkoroske inu Vkranski Deželic Resničv Poterienic". Temu bi zdaj mi ob kratkem dejali: ,^vinogradski zakon", ker namesto besede „vinograd" Slovencem po nekod rabi tudi „gorica", ter 7. člen v teli „gorskih pravdah" slove tako: „Vsi nepraui potic litim vinogradam, inu od vinograda, leti, kier neiso od stariga navadni bil)i, tijsti se imaio zdaici po s: Mathija dan prepouedat, kateri bi pak za toisto prepuuid nam ar al, ta ie gorskimu Gospudu tri inarhe (marke) zapadel." Preložene so te ^gorske pravde" na slovenski jezik bile mej lf>33. in 1644. letom, kar je lehko dokazati, a nc (po Radiči) 7 let pred začetkom Trubarjeve pisateljske delavnosti, nego 83 do 94 let p o začetku te dobe. Vedno se mu jc dobro paziti, kdor se koli misli opirati na raziskavanje prenaglo vihrajočega g. Petra pl. Radiča, ki je kriv tudi tega, da je g. Julij pl. Klcinmayr öna dva Pohlinova rokopisa, ki se zoveta „Bibliotheca Carnioliac" in „kravnska Kroncka", zvaril v en rokopis. Ako hočeš videti, kako se jc to moglo pripetiti, čitaj najprvo IG., 17. in 18. stran v Radičcvcm, zgoraj omergenem spisu, in potem 67. stran v „Zgodovini slovenskega slovstva".
Ker mi v tej kritiki bode tudi govoriti o samem sebi, za tega dclj sem hotel svoje ime stoprav na konci povedati; a slišim, da nekateri drugim podtičejo greli mojega dela, in zatorej se podpisujem uže tukaj.
Fr. Levstik.
(Dalje prihodnjič.)
Slovenski glasnik.
Slovensko slor&tro. V J. R. Milčevej tiskarni v Ljubljani je ravnokar izšla knjiga poti naslovom: »Nauk o harmoniji in gcneralbasu, o modulaciji, o kontnipunktu. o imitaciji, kanonii in fugi s predhajajočo občno teorijo glasbe in s pristavkom o harmonizovanji starih tonovih načinov z glavnim ozirom na učence orglarske šole-. —Spisal Anton F (erster, vodja orglarskej Soli itd. v Ljubljani. — Knjiga obseza 04 stranij v velikej Ski in velja 1 gld. 30 kr., po pošti pod križnim ovitkom 5 kr. več. — Dobiva se samo pri J. R. Milci v Ljubljani. Stari trg št. 10. — .Jugoslavjanskega Stenografa", kateri list izdaje naš marljivi rojak prof. Anton Bezenšek v Sofiji, smo ravnokar sprijeli IV. tečaja zadnje (G.) čislo. Ločenim po cirilskein in latinskem črkopisu iskati nam je južnim Slovanom jedinstva jedino le v .stenografiji in lep dokaz o tem nam je baš navedeni list,. V njem čitaš slovenske, hrvatsko-srbske in bolgarske pesni, članke itd., združene v jedinstvu stenografske umetnosti in kar je jugoslovanskim idealistom še politična sanja — namreč združenje jugoslovanskih plemen — vidiš tukaj teoretično in praktično na literarnem polji uže izvedeno. List staue na leto 2 gld. av. v. Kdor se hoče nanj naročiti, ni mu treba takoj pošiljati naročnine, nego naj samo svoje ime priglasi -uredništvu Jugoslavjanskega Stenografa v Sofiji*. — V zalogi J. Giontinijevej izšla je ravnokar knjižica: Stenographisches Gebetbuch für katholische Studirende. S pomočjo gospodov J. Gnjezde, R. Merčuna. profesorja 'J'. Zupana sestavil jo je gospod dr. Janez Gogala, častni kanonik in profesor na tukajšnjem višjem gimnaziji. Tekst pa je lično stenografovan od profesorja Heinricha. Stonografovane so tudi slovenske pesni: -Pred stolom-, „Pred Bogom", „Predgovorom*, „Pogovoru" in cesarska. Cena knjigi je 1 gld. — Uže zadnjič smo omenjali na tem mestu, da je -Matica slovenska" iz Prage prejela na novo natisneni „Prirodopis živalstva", ki ga je po petnajstem nemškem izdanji A. Pokornega povsem predelal in poslovenil prof. Fr. Erjavec v Gorici. Denes temu še dostavljamo, da ima knjiga 522 dobrih podob, da je jako lepo tiskana in ukusno in solidno v platno vezana, s kratka, gotovo najlepša šolska knjiga, kar jih je bilo dozdaj izdanih v slovenskem jeziku. Predložena je tudi uže naučnemu ministerstvu, da jo odobri za učno knjigo. — V -Narodnej tiskarni" v Ljubljani se tiska in bode skoraj dotiskana druga lepa 15 tiskanih pol obsežna šolska knjiga: Občna zgodovina. 111. del: Novi vek, katero je spisal neutrudni naš pisatelj gosp. Janez Jesenko. c. kr. gimn. profesor v Trstu. — Ed. Musil na Dunaji (Wien, Tuchlauben 6) priredil je novo izdanje Masilovih pisank s slovenskim tekstom in z raznimi zgodovinskimi podobami. Vsa zbirka se pošilja na ogled zastonj in franko. — G. Fr. Kosec, župnik v TruŠkah pri Kopru, izdal je uže pred polu-Ietom oznanjeno knjigo „Spovednik in njega služba". Knjiga 304 stranij velike osmerke obsežna je na prodajo pri g. pisatelji in v katoliškej bukvami v
Ljubljani ter stane 1 gld. 20 kr. — V .Narodnej tiskarni" je g. V. Erž6n dal na svitlo „Zbirko štirih na slovenski jezik preloženih povestij." Vsebina Osveta — Naib in Gusmala — Moj prijatelj Werestycski — Mati Alfonza. V Ljubljani 1881. Založil izdajatelj. — Natisnila rNarodna tiskarna". Delce obseza 3 tiskano pole. Cena 15 kr., s post»» 17 kr. zvezek. Dobiva se pri g. pisatelji in tudi v -Narodnej tiskarni2.
Marko Jurčič f, oča pokojnemu pisatelju Josipu Jurčiču, umrl je 4. junija 1.1. na Muljavi pri svojem sinu Antonu v 81. lotu svojega življenja. K smrti mu je kolikor toliko pripomogla velika žalost za svojim ljubljenim sinom Josipom. Bodi mu lahka zemlja!
Odbor za Jurčičev spomenik jo do sedaj uže nabral ter v podpornem obrtnem društvu na obresti naložil nad 1000 gld. Najbolj se je do sedaj s svojim doneskom obneslo mesto Kranj, kjer je mej oiulotnjim meščanstvom g. prof. Davorin K ari in nabral 117 gld. 30 kr. — Notranjski rodoljubi napravijo v teku tega meseca v Dolenjem Logatci veliko narodno veselico v prid „.Turčičevej ustanovi", iz katere obrestij se vsako leto nagradi kakšno literarno delo. V i vat sequens!
V Ljubljani jc v začetku m. m. umrl Josip Piller, 78letni upokojeni svetovalec c. kr. dež. sodnije, jeden izmej zadnjih treh še živih sošolcev P reši r-novi h. Kakor Preširen, takojc bil tudi Piller nekaj časa učitelj pesniku Anastaziju Grfmu, ko je ta bival v Klinkowstromovem zavodu»na Dunaji.
Občni zbor „Clasbene Matice" dni 20. junija 1881. Iz poročila tajnikovega in blagajnikovega je razvidno, da -Glasb. Matica ".čeravno nema velike podpore, dobro deluje za domačo glasbo. Pretečcno let.o je to društvo razposlalo svojim udom sledeče muzikalije: „Zbirko slovenskih napevov, ubranih za- čvetero ali petero moških glasov. Zvezek VIT. in VIII,; „Lavoriko", zbirko moških čveterospevov in zborov v posameznih glasovih; dr. Benj. Ipavčevo „koncertno kadriljo- za glasovir in poročilo o društvenem delovanji za 1870. in 1880. leta. Odbor je kupil v društveno last Ant. Hajdrihovih skladeb T. zvezek in bo skrbel, da se kmalu tiskajo v posameznih glasovih „Lavorike". Odbor je prosil pri c. k. deželnej vladi državne podpore in upati je, da jo društvo tudi dobi. Kranjska hranilnica pa je tudi letos darovala društvu 50 goldinarjev. Blagajnično stanje je ugodno in izkaz računom kaže, da je imelo društvo koncem decembra 1880 1. glavnice 840 gld. 25 kr. (ustanovnine); vseh dohodkov je bilo OGG gld. 02 kr., stroškov 874 gld. 3 kr., tedaj znaša ostanek 02 gld. 80 kr. v gotovini in navedena glavnica. Po želji gosp. Domiclja prevzame -Glasb. Matica" za Miroslava Vilharja spomenik nabrane darove v znesku okolo 270 gld. ter bode skrbela, da se ta znesek pomnoži in priljubljenemu slovenskemu skladatelju kar je mogoče kmalu postavi spodoben spomenik. V odbor so bili izvoljeni: gg. F ran j o Ravnikar (predsednik). Feliks Stegnar (blagajnik). Franjo Drenik, Vojteh Valcnta, Josip Maier, dr. Karel Bleiwcis, Anton Foerster, Fran Illavka, P. Angelik Hribar, Anton Nedved, Anton Razinger, dr. Josip Staro, Dragotin Žagar, vsi ti v Ljubljani: Simon Gregorčič, kaplan v Rifenberku, Danilo Fajgelj v Tolminu, Franjo Grbič v Cirknici, dr. Benj. Ipavec v Gradci, Matija Šušteršič v Krškem, Ivan Žerovnik v Gorjah, Anton Gnjezda v Zagrebu.	V. Valcnta.
Slaroslwanaki naperi. V Zagrebu je i z knjigotiskarskega i litografičkega zavoda C. Albrechta te dni izšla: rHrvatska misa, spjcvao ju in napjev glasbotvorio godi ne 1725 o. Petar Kneževič, magister chori (rodjcn godine 1702. v Kninu, umro godine 1708. u Sinju u Dalmaciji. Uz pjesme sv. apostola Cirila, sv. Adal-berta i dr. Abbe Liszta za moški zbor udesio Fr. Š. Kuhač. Troškom izvršajučoga odbora za hrvatsko /hodoeašče u Rim godine 1881.8 (Partitura).
V. Valenta.
f Franjo Krebna, mladi hrvatski umetnik na goslili, znan tudi Ljubljančanom, ko je 2o. julija 1877. koncertoval s svojo sestrico Ano v čitalnici in vse občinstvo obiral s svojo izredno igro, umrl je 17. junija v Frankfurtu, kjer jo bival koncertni mojster pri slovečej Bilsejevej kapeli, ki ima svoj stalni sedež v Lipslui. lianjki se je rodil v Osicku leta. 1802. in po končanih študijah bival v dunajskem konservatorji; vodil ga jo oče po svetu in je y_Parizu, v Milani, v llimu in sploh povsod z največjo pohvalo koncertoval. Od njegovih skladeb bodi omenjena le ona op. I., katero je našoj „Glasbenej Matici" daroval in ji» je ta dala tudi tiskati; skladba je za gosli in glasovir in ima naslov „Moje sanje". S to skladbo je pokazal K. tudi svoj lepi talent za kompozicijo.
V. Valenta.
„ Vienfic", ki je nedavno prinesel Jurčičevo podobo, priobčil je v svojih zadnjih dveh številkah tudi dobro pisan žjvotopis njegov.
(i. dr. Ignacij Klemenčič, asistent na gradskem vseučilišči, izročilje nedavno dunajskej akademiji znanostij razpravo: .Ucber die Dämpfung der Schwingungen fester Körper in Flüssigkeiten," da jo natisne v svojih spisih.
Iz Prage se nam piše sredi junija: Nedavno je izšla tu knjiga z naslovom : Literatura na Slovensku. jeji vznik, rozvoj, vyznam a üspeehy. Napsal J aro si a v Ylček. 16 tiskanih pol v 8ki. Čital sem o tej knjigi mnogo kritik, čeških, slovaških in nemških, slišal tudi referate o njej v raznih društvih, a povsodi se pravi, da je knjiga izvrstna. Dosedaj niso imeli Slovaci nikakeršne literarne zgodovine. Čehi so trdovratno molčali o njih. ostali svet jih ni poznal, le tu in tam je napisal kakšen članek o slovaškej literaturi ta ali oni ruski učenjak. To je torej jedina knjiga, ki nam kronologično in pragmatično podava razvoj slovaške literature. Ta knjiga je pa tudi prvo delo g. J. Vlčka, jako nadarjenega in pridnega Slovaka. — Narodni d i vadi o zove se krasno monumentalno delo v velikem formatu s podobami, katero bode vsestransko opisalo-veliko narodno gledališče. Vse delo bode obsezalo kakih 6—8 zvezkov: prvi je uže izšel in prinesel lepo podobo gledališča, posamične kose ornamentike, obraz dr. Riegra in arhitekta Joz. Zitka. Urednika sta mu Fr. Šubert in slikar 0. Pinkas. Cena vsakemu zvezku 80 kr. — Jurčičevo biografijo so prinesli tudi „Kvöty". Posneta je po _Slov. Nar.u, sestavil jo J. J. T. (to je Toužimskv). Nekrolog o Jurčiči ima tudi -Ruch". V dijaškem družtvu ^ Slavi a" čital je slovonsk visoko-šolec njegov nekrolog. — -Ruch" prinaša v poslednjej številki od 25. maja razpravo o živenji in delovanji dr. J. Bloiwoisa8, katero je predaval g. J. V. Logo na slovenskem večeru v -Umčleckcj Besedi" dne 14. majnika. Tudi Miklošičevo podobo in kratko biografijo prinaša '„Svetozor", ki jc uže pred dvema letoma objavil tudi Jurčičev životopis s podobo.
O našem slikarji Janez« Šubici, ki sedaj slika v narodnem gledališči, pišo češki listi kaj pohvalno -Narodni listy" od 10. maja mej drugim pravijo: -Pokud malifskveh sil, ve „foyeru" zamestnanych, se tyka. poznali jsine v Subicovi silu. zejmena v koloristickem ohledn vynikajici. Krcsba umčlcctaho je naskrze spravna a j i sta. modellace mčkka, podrobna, i v pilltonech bedliva, barva jeho životna a svitiva,K Te vrstice je pisal znani estetik in poznavatelj slikarstva prof. dr. Miroslav Ty r š.
Češki pesnik Svatopluk Čech je dobil od španjske vlade zlato medalijo težko 100 gramov v darilo za najboljšo pesen češko v slavo Oalderonu. čigar smrti se je sedaj dvestoletnica praznovala. Svatopluk Occh ima tudi državno štipendijo kot izvrsten pesnik, na leto 400 gld.
Nedavno je bil tu v Pragi g. Pen i že k. V „Umeleckej Besedi" je predaval v društvu -Akademiku židfta (Penižek je namreč zid) o P reši mu. Čital je najlepše njegove pesni v češkem prevodu in dodaval tu in tam pojasnila iz življenja Preširnovega. G. Penižek pozna našo literarne razmere kaj dobro, čital in proučil je vse, kar se je sploh do sedaj pisalo o Preširnu. Prevodi njegovi so v jezikovem oziru dovršeni in tudi. kar se vsebine tiče, še precej natančni. Pa kako more Žid Preširna umeti, kako ga more čutiti! Govoril je o njem tako frivolno, da me je grabila jeza! Kar se stvari same tiče, trdi g. Penižek. da Prcšircn iu Celakovskv nista osobno občevala, ker je bil Celakovskv ravno takrat, ko je Preširen na Dunaji študiral, v nekej plemenitaškej rodbini domačim učiteljem. Dalje pravi, da Preširen ni bil nikdar v Pragi. (Tega tudi nihče trdil ni. Ured.) Najbolj neverjetno in nerazumljivo se mu pa zdi, kar se govori o P rešimo vej ljubezni. Ta idealna ljubezen Preširnova, (da s svojo Julijo ni občeval), nastala je, pravi, v glavi slovenskih literarnih historikov. (Ko bi g. Penižek poznal tiste žive vire, iz katerih so zajemali slov. lit. historiki, sodil bi o tej stvari drugače. Ured.)
V Taboru je umrl dne 4. junija ravnatelj ondotnjemu realnemu gimnaziji! g. Vaclav Kfižek. To je bil mož o nas južnih Slovanih jako zaslužen. Bil je svoje dni profesor v Varaždinu, spisal in izdal je pozneje anthologijo južnoslo-vansko. Ta knjiga je zelo razširjena po Češkem, skoro vsak višjigimnazijalec jo ima. Oni dijaki pa, ki so študirali pod njim, znajo vsi kolikor toliko srbski, hrvatski in slovenski. Pripovedujejo mi njegovi učenci, s kakim navdušenjem jih je učil srbske narodne pesni čitati in prelagati. Tudi g. Penižek je njegov učenec. Sicer je bil mož učen historik, ki je izdal mnogo zgodovinskih učil v češkem iu nemškem jeziku. Nedavno je bil za neko zgodovinsko mapo odlikovan z zlato medalijo.
„Sti/iotvorenija K. K. Slufcvskago" knjiga II. 1881. St. Peterburg. Marljivi pesnik podaje, mej nekaterimi proizvodi tudi precej prav dobrih, dovršenih čuvstva polnih pesen. — Dmitrij Kajgorodov, profesor St. Peterburgskega lesnega zavoda izdaje: „Besfcdy o russkom 16s6 s podobami. Posebni namen pisatelju, opisati razno drevje, je vzbuditi v narodu ljubav do drevja in zabraniti tem potem njegovo iztrcbljevanje.	K.
LJUBLJANSKI ZVON- stane vse leto 4 gld., pol leta 2 gld., četvrt leta 1 gld.
Naročnina pošilja se upravništvu v rNarodnej tiskarni" v Ljubljani.
Založniki: dr. I. Tavčar in drugova.—Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč.
Tiska „Närodna tiskarna" v Ljubljani.
Vabilo na naročbo.
Z denašnjo številko „Ljubljanski Zvon" pričenja svojega prvega tečaja drugo polovico. Zategadelj vabimo vse tiste naročnike, katerim je z zadnjo številko potekla naročnina, da bi jo blagovoljno ob pravom času ponovili, ako hotä naš list še na dalje prejemati.
Kakor je bila do sedaj, tako bode tudi odslej „Ljubljanskemu Zvonu" skrb in briga svoj program točno izvrševati ter svojim čita-teljem v lepej vnanjej obliki podajati raznovrstnega ukovitega in zabavnega berila. Nadaljevali bodemo najprej nekatere članke, kateri so se uže v prvem poluletji začeli tiskati, tako n. pr. Levstikove jezikoslovne razprave, katere zaradi njih izvirnosti in temeljitosti strokovnjaki tudi zunaj naše domovine pohvalno omenjajo: Trdinove verske bajke, katere zaradi njih krasnega jezika in zanimive vsebine ves slovenski svet z veseljem prebira; Jesenkove korenito tolmačenc zemeljske potrese; Ž v ab o v imenitni spis o Ivanu Popoviči; Dolenčeve lepe spomine o cirkniškem jezeru: Jurčič-Kersnikove „Rokovnjače" itd.
A razen tega prinese „Ljubljanski Zvon" v drugem poluletji svojim čitateljem najprej krasno povest „Hešana gospftda". spisal dr. J. Mencinger, katero smo pričeli tiskati v denašnjej številki; dalje novelo „Luterski ljudje", spisal Janko Kersnik, povest „Trije bratje", spisal Samostal, razpravo o „Dolenjskej vinskej filozofiji", spisal J. Trdina, šaljivo-ukoviti spis „Na meseci11, spisal Ivan Šubic, znanstveno razpravo o plinih, spisal dr. Ign. K lerne nčič. prof. Šum a novo korenito jezikoslovno razpravo „Kaj, šta, ča", Jurčičev životopis, več povestij in novelet dr. Tavčarjevih, K o d r o v i h in B r e n c e t o v i h. mnogo p e s n i j od različnih pesnikov slovenskih in še več drugih krajših in daljših sestavkov raznolike vsebine.
Slovenski pisatelji, ki so se zbrali okolo ..Ljubljanskega Zvona", imajo veselje do vztrajnega dela in pisanja, a nadejemo se tudi, da nam dosedanji g g. naročniki zvesti ostanejo.
V Ljubljani 1. julija 1881.
Uredništvo.
Popravek: Številke »Verskim bajkom" v zadnjem zvezku namestu 36, 87. 3S, čitaj: 34, 35, 36. 37. — V sestavku „Preširen gratulans* izostala je v nemške pesni v predzadnjem granesu beseda „ganz". Pravilno tedaj slove ta granes takö: Erscheinen nicht ganz ungalant. — V Dolenjčevih „Spominih o cirkniškem jezeru*, v 11. vrsti od zgoraj na 336. strani namestu stavka: „kosi te takoj očaraja*, čitaj: „kosi te takoj oka rajo*.