slovensko ljudsko gledališče celje pindarova oda Zadnje dejanje meščanske drame z ekskluzivnim zakonskim trikotnikom, ki se strukturalistično širi in na koncu eksplodira po znamenitem rokodelskem light-showu pop-koncert- predstave LIZA Milada Kalezičeva ROBI Janez Bermež MARK Zvone Agrež LENA Anica Kumrova MRVAČ Miro Podjed ter Pindarova Oda, ki ne nastopi, služi pa za titulo predstave, in pa seveda povsod pričujoča zloglasna FANA zrežiral Franci Križaj napisal Janez Žmavc dramaturg je bil Igor Lampret sceno je zasnoval Avgust Lavrenčič kostume Cveta Mirnik lektor je bila Majda Križaj kulturo giba je naštudirala Lojzka Žerdin z glasbo in šumi jo je opremil Anton N ate k pindarova oda Vodja predstave Sava Subotič - Šepe-talka Jonka Orešnik - Razsvetljava Bogo Les - Ton Stanko Jošt - Rekvizit za rokodelski light - show je izdelal Ivan Jeram - Slikarska dela Ivan Dečman - Frizerska dela Vera Pristov -Krojaška dela pod vodstvom Jožice Hrenove in Emila Gregoma - Odrski mojster Vili Korošec - Tehnično vodstvo Bogo Les Gong. Začetek in zaključek gledališke predstave. Odmev gonga navdaja z upanjem. Njegov zven je gonilna sila, samo življenjsko počelo. Gong je nadomestilo za živo, za to, česar ni in ne more biti ustvarjeno. Udarec na gong je demiurgovo strašno orodje, je neomajna svoboda in srhljiva omejitev. Njegov glas ustvarja nasilje in pomeni resničnost, njegovo bobnenje pa zahteva konec nekega dejanja. Vsa ta mogočna trepetanja ustvarjajo pričakovanje - neizmerljivi čudež dokončnega razkroja človekove volje - razvoja človeških značajev v njihovem nravstvenem svetu bivanja. Toda prikaz vesoljne nemoči »jaza« tej igri onemogoča njeno razrešitev in odrešitev. Podobno kot pri gongu in njegovem odzvanjanju je tudi pri dramatiku: ustvarjalčeva stiska v iskanju vsebinskih in oblikovnih razsežnosti dramskega besedila je naglašena že v samem naslovu igre. Toda, ali je kakršnakoli povezava med vsebino igre in naslovom? Prav gotovo je. V refleksiji, v umetnosti, v ljubezni, v igranju: igra nima zgodbe in ne idejno izpovednih trenutkov, je delo z mnogo in preveč stavki nanizanimi v »nekultivirani« gledališki govorici ter zasnovi dramskega sporočila. Na svojstven način ponazarja razbijanje gledaliških vrednot: z oblikovanjem snovi po sklopih nedokončanih fraz, po sestavah raznorodnih estetskih misli, sporočilnih naznakah vsebine, in konec koncev tudi dramskih zakonitosti. Igra je verjetno rezultat dramatikove svobodne volje ustvarjanja dramskega besedila na kakršnikoli estetski ravni (celo več ravni), ki jo taisti dramatik samo sluti, ne pozna pa njenega izvora. Na podoben način se obnašajo tudi dramske osebe, ki so v svojem ravnanju odvisne od navad (še vedno) zunanjega, nedramskega sveta. Morda je Žmavc zaradi tega na neka- Zadnje dejanje meščanske drame ali Pindarova Oda (odlomek) terih mestih v besedilu šibkejši na ne-izpovedovanju likov, močnejši pa pri opisu situacije. Kljub zakonskemu trikotniku, ki se strukturalistično širi in na koncu igre eksplodira v light-shovvu, igra nima nekakšne nove, recimo sodobne gledališke, dramaturške (idejne) rešitve. S popolno razrušitvijo je konec igre, tudi konec gledališča in konec igranja ... Skratka Pindarove Ode ni. Tista Oda, okoli katere naj bi nastajal nov svet dramskega dejanja in drugačen svet dramskega junaka, preprosto ni prisotna. Prav tako je odsotno-pri-sotna tudi Fani, ki bi lahko pomenila odrešitev za odrsko »nasilje« v gledališču »krutosti« (meščansko socialno pojmovanje obnašanja moralnega sveta). Njeno nebivanje na odru je nujno za razrešitev igre. Tako je Žmavc odsotnost dramske osebe in njenih značajskih lastnosti zamenjal za njeno pričakovanje, vsebino igre za razvsebi-njanje, notranjo dramaturgijo besedila za tehnologijo prikazovanja, okvir zgodbe za njeno dramaturgijo, temo za nič-koliko motivov, prizore za celo dejanje, in dejanje za prostor. Ostaja zgolj golih pet oseb (Robi, Liza, Mrvač, Mark, Lena), ki tvorijo dejanje igre, katerih življenjska stiska vodi v razkrojevalni in uničujoč konec. Zaradi vsega tega se je dramatik Janez Žmavc moral osredotočiti pač na drugo zaznavnost v besedilu, da zagotovi uprizoritvi njeno koherentnost. Zlasti na razčlenjenost medsebojnih situacij (odnosov), razvejanost karakterjev, na paradoksalnost njihovega bivanja in ravnanja, na socialno poreklo dramskih oseb. Avtor je na ta način ustvaril krogotok misli, povedal zgodbo in podal vsebino dogajanja. V tem krogotoku ni nikakršnih razmerij. Izpovedani stavki postanejo življenjska vodila, glasba se pretvori v misel, posamezni predmeti opredeljujejo sestavljeni miselni svet oseb, posamezni stavki ponazarjajo zgodbo. Namišljena iluzija ustvarja dramske napetosti, dogajanje na prizorišču postane nenadoma laž - in to dogajanje je Gledališče. Prostor brez vrat, brez oken, dan je čas, glas je zven, tišina je svetloba, razum je strast, pesem je psovka ... Pa tudi narobe. Avtor je s Pindarovo Odo razbil ali pa vsaj poskusil razbiti znane in preverjene forme gledališča kot celostnega organizma. Skušal je razviti dramske karakterje, ali pa prikazati samo osebe s socialnim statusom in njihovo vlogo v načinu obnašanja do skupine ljudi. Zadal si je pač nalogo, da dokaže, kako je vse v gledališču možno spremeniti. Dramsko besedilo Pindarova Oda, kot nam jo ponuja v uprizoritev Janez Žmavc, lahko najpreprosteje označimo kot komedijo, ki prehaja v grotesko, in grotesko, ki se vrača h komediji. Mojca Kreft Janez Žmavc, Franci Križaj in Igor Lampret Pindarova Oda Nobena zgodba ni dobra, nobena ! Če je ne znaš povedat. V treh stavkih. (....) Če znaš, si rešen. (Pindarova Oda) Če bi Žmavčevo novo gledališko igro samo preskusili na tej njeni »normativni tezi« - postavi jo eden izmed junakov že kmalu po začetku potem bi morali kratko in malo ugotoviti, da Pindarova Oda zares ni »dobra zgodba«. V treh stavkih je zagotovo ni mogoče »povedati.« Brez posebnih težav bi mogli ugotoviti tudi to, da je Pindarova Oda kljub spravljivemu zaključku, ki je sicer v večji meri stvar telesnega in duhovnega mačka kakor pa izmirjenih napetosti, nesporazumov, drobnih prevar, vsakršnih sprenevedanj, laži in goljufij ... med nastopajočimi junaki - v resnici tudi kar se da »nesrečna zgodba«. V njenem zaključku ni očiščujoče sprave, nobenega izhoda iz zagat, v katere so do grla in čez nevrotično ujeti Žmavčevi junaki. Nobene nove možnosti, pa čeprav se ob koncu, sredi vsesplošnega razdejanja, na odru čudežno zalesketajo spomladanske rože, zaveje »čist zrak« in namesto zoprnega žvenketanja budilke zakikirika petelin .... V tem dvoumnem sklepu Pindarove Ode se ne odkriva nikakršna globlja zaveza, kakor ostaja tudi igra nasploh brez, denimo, tragične usodnosti v svojem natančnem in neprizanesljivem zarisovanju nekega laksnega, dopela problematičnega, izvotljenega sveta. Nič se pravzaprav resnično prelomnega, »hudega« ne zgodi v tej zavratni noči, ki jo mora preživeti petero dramatikovih oseb, nobene presunljive groze v tem zadnjem dejanju meščanske drame z ekskluzivnim zakonskim trikotnikom ....«, kot se Pindarova Oda imenuje v podnaslovu, nikakršnega radikalnega, »tragičnega« spopada z usodo v tej kultivirani konverzaciji, nobenega mojstrenja njenih pasti in njenih neo-dvrnljivih izzivov. Ta zavratna noč, v kateri se začne in spet (v moralnem mačku) izteče »nesrečna« in »slaba« zgodba o Pindarovi Odi, ti čudno »prenapeti« (beseda je avtorjeva) in motni odnošaji med temi petimi ikalci in preskuševalci ljubezni, ciničnimi hrepenele! ali koprnečimi ciniki, ta pogubno nemirna, uničevalna razmerja med temi novodobnimi »meščani«, ki posedajo po svojih foteljih in srkajo whiskey, vodko, šampanjec, prirejajo, snobi, nočne zabave in se jedo med seboj, ti postarani, zavistni občudovalci in zaničevalci mlade telesnosti, nezadovoljni erotomani in uživači, ti asocialni privatniki; vse te njihove želje in muke, hrepenenja in nihilistična zavračanja, ves ta njihov sarkazem, presekan na pol z neprenehnimi brezupnimi komičnimi sanjarijami o čistih in svetlih in polnih in varnih medčloveških razmerjih, to je, o ljubezni, erotiki in seksu . . . .; vse to njihovo samousmilje-no in hkrati ekshibicionistično razode-vanje nekakšne notranje zavrtosti in ne-zadoščenosti, vsa ta psihološka zmeda in mora, vse to naporno, raztrgano beganje po obodu enega in istega kroga in skoz neskončno noč ...vse to se v Pindarovi Odi dogaja v prvi vrsti kot neodjenljiva - igra. Žmavčevo besedilo neprenehoma in neutrudljivo opozarja na svojo igrivo, kar teatralično naravo. Že v podnaslovu, umetelno sestavljenem v slogu »konkretne« pesmi, v obliki klicaja, na primer, decidirano zagotavlja, da se njen ekskluzivni zakonski trikotnik .... stru-kturalistično širi in na koncu eksplodira po znamenitem rokodelskem light- sho-wu pop - koncert - predstave. Vse je zgolj in samo predstava, v svojem dramatičnem jedru nič drugega kot show, teatralična igra. Dogajanje, ki ga igra spleta med tistimi petimi žalostnimi iskalci ljubezni in »prave« spolnosti, ves čas eksplicitno reflektira teater, v katerega je navsezadnje tudi postavljeno. Liza in Robi, Mark in Lena pa seveda Mrvač, vsi so po nareku dramatikove pisave kolikor mogoče nedvoumne, psihološko konkretne, jasno portretirane dramske osebe ter so obenem, v isti koži tudi glumači, igralci, predstavljale!, »na robu privatnega«. Prizorišče je hkrati meščansko stanovanje in spet nič drugega kot gledališki oder s svojo mašine-rijo, s svojim posebnim vonjem in mračnimi koti, odrske deske, ki same po sebi ne morejo pomeniti še nobenega »sveta«, pač pa zgolj teater, leseno pisto, rezervirano za show. Dramsko dejanje se neredko prelije čez odrsko rampo v avditorij, nobene jasno začrtane meje ni. V zadnji konsekvenci je vse zgolj in samo špektakel, »perverzno« rafinirana, dvoumna igra. Poetska predstava subtilno kaotičnih medčloveških stanj. Pindarova Oda je sestavljena, kot že rečeno, iz nenehnega valovanja, dviganja pa spet upadanja intenzivnosti v uprizorjenih odnosih, iz igre spreminjajočih se razpoloženj in gledališke atmosfere, le malo in nič iz tako ali drugače neizprosno, tako ali drugače zaostreno polariziranih relacij med nastopajočimi junaki. Zasnovana je na flu-idu (Čehov, Ionesco ....), ne pa tudi na konfliktu, v katerem bi se dramske stvari odkrile vse do neizprosne, gole usodnosti. Utemeljena je na igri: vsa njena usodnost je zatorej »ekskluzivna« stvar teatra, njena meja in skrajni domet - štimunga, teatralni učinek, živopisna odrska arabeska, vznemirljiva, kar čutno dražljiva parada diskretnih, s svojevrstno fantazijo poklicnega gledališčnika domiselno in duhovito (četudi le komorno) skonstruiranih špektakularnih situacij. Gledališče je poglavitna inspiracija Pindarove Ode in je obenem mejna črta vse njene »zgodbe«, izvir in porok vse njene »nesrečnosti« in »slabosti« . V nobenem primeru je ni mogoče stisniti »v tri stavke«, treba jo je gledati in ji prisluškovati treba je zdržati vse do tistega trenutka, ko se zadnjikrat spusti njena zavesa. ... Andrej Inkret S skušnje 22. oktobra je gostoval pri nas igralec izjemnega formata Zijah Sokolovič z monodramo »Igralec. ... je igralec. .. . je igralec«, ki je prejel na letošnjem festivalu monodrame v Zemunu prvo nagrado. Priče smo bili izrednemu gledališkemu dogodku, neponovljivemu srečanju z igralcem, ki nam je skozi izredno razgibano avtobiografijo številnih vlog pričaral kos našega lastnega življenja. Sodelovali smo v briljantnem happe-ningu, ki nas je do kraja prevzel, satiričen, komičen, ljubezniv, pretresljiv v svoji izpovednosti, poln iskanja o človeškem smislu in smislu humanističnega poslanstva, o vlogi njega samega, kakršen se nam prikazuje kot sodoben, moderen junak. Predstava je imela vse karakteristike plemenitega komedijant-stva, visoko si je zastavil cilj in ga tudi dosegel, Zijah Sokolovič, ki ga bomo vselej nadvse srečni sprejeli, kadarkoli ga bo njegova svobodna pot zanesla v naše mesto. Za Čarovnico iz Zgornje Davče Po številnih nagradah, ki jih je prejela uprizoritev Čarovnice že na Festivalu malih in eksperimentalnih scen v Sarajevu in potem na Sterijinem pozorju, je bila predstava deležna še naslednjih priznanj na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru. Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za najboljšo predstavo v celoti prejme SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE za izvedbo drame Rudija Šeliga ČAROVNICA IZ ZGORNJE DAVČE. Obrazložitev: Predstava je izjemno silovito, zlasti vizualno učinkovito in domiselno nadgradila Šeligovo literarno predlogo. Z moderno odrsko poetiko je v enovito celoto strnila izrazne in pomenske prvine od igralskih, glasbeno-melo-dičnih, plesnih do likovno prostorskih in svetlobnih. Bila je hkrati poetična in okrutna vseskozi pa nenavadno ekspresivna. Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za mladega igralca prejme MILADA KALEZIČ za vlogo Darinke v Šeligovi ČAROVNICI IZ ZGORNJE DAVČE v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Obrazložitev: Milada Kalezič je lik Darinke oblikovala in umetniško doživeto podala z vsem mladostnim žarom in silo. Njena gledališka stvaritev je živela naravno in sproščeno v vseh niansah govora telesa in celovitega izraza. To nagrado poklanja RTV Ljubljana. Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za scenografijo prejme META HOČEVAR za scenografijo v predstavi R. Šeliga ČAROVNICA IZ ZGORNJE DAVČE v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Obrazložitev: Meta Hočevar je izoblikovala ne samo funkcionalno, temveč vizualno in prostorsko tako učinkovito scensko podobo, da predstavlja kreativno soustvarjalen dosežek v celostni podobi predstave. ŽIRIJA ZDRUŽENJA DRAMSKIH UMETNIKOV SLOVENIJE Borštnikovega srečanja 1978 v sestavi: Mojca Kreftova -predsednica, člani: Alenka Svetelova in Stanko Potisk je sklenila, da podeli nagrado za najboljšo vlogo igralki Ml-LADI KALEZIČ za vlogo Darinke v uprizoritvi ČAROVNICE IZ ZGORNJE DAVČE. Obrazložitev: Igralka je vlogo Darinke izoblikovala z izjemno ustvarjalno močjo in z izvrstnim obvladovanjem izraznih sredstev giba, govora in plesa dosegla prepričljivo enovitost dramskega značaja. Anton Pavlovič Čehov TRI SESTRE Režija Vida Ognjenovič Premiera 28. sept. 1978. Slika 1 Jadranka Tomažičeva, Sandi Krošl, Jana Šmidova, Ljerka Belakova Slika 2 Nada Božičeva, Janez Starina, Matjaž Arsenjuk, Jadranka Tomažičeva, Jože Pristov, Ljerka Belakova, Zvone Agrež Slika 3 Jože Pristov, Sandi Krošl, Jadranka Tomažičeva, Janez Starina, Jana Šmidova, Janez Bermež Slika 4 Jana Šmidova, Sandi Krošl, Anica Kumrova Slika 5 Jadranka Tomažičeva, Drago Kastelic, Ljerka Belakova, Jana Šmidova, Bogomir Veras Slika 6 Jože Pristov, Janez Starina, Janez Bermež, Jana Šmidova, Jadranka Tomažičeva, Ljerka Belakova, Drago Kastelic, Pavle Jeršin V gledališkem listu »Treh sester« je bila pomotoma izpuščena Ivana Stefanovič, ki je poskrbela za glasbeno opremo predstave 20. septembra tega leta je naše gledališče že drugič gostovalo na Mednarodnem gledališkem festivalu v Beogradu, na katerega so vsako jesen vabljene najboljše predstave z vsega sveta. Tokrat smo bili povabljeni s »Čarovnico iz Zgornje Davče« v režiji Dušana Jovanoviča. Prvič smo gostovali 1976. I. z Jovanovičevo dramo »Igrajte tumor v glavi ali onesnaženje zraka« v režiji Ljubiša Rističa. Kolektivom REMONT s kooperanti in TA-MI iskreno čestitamo za opravljeno delo pri obnovi gledališča, ki je bilo zgledno izvedeno v roku. Tako nam je bil omogočen pravočasen začetek letošnje sezone. S tem so kolektivi pokazali tudi visoko kulturno zavest, za kar se jim v naši in njihovi prenovljeni hiši najlepše zahvaljujemo. Letos smo se odločili za novo akcijo, kako bi v delovnih organizacijah zbudili večje zanimanje za gledališko kulturo in razširili krog stalnih obiskovalcev. Z »odprtimi izkaznicami« z vabljivim naslovom Nocoj v gledališče, želimo privabiti čimveč delovnih ljudi, jim omogočiti dostop h gledališkim predstavam glede na njihov prosti čas in za vstopnino ki ne bi presegala 10 dinarjev. Izkaznica velja za eno sezono, njen imetnik pa ima pravico do 10 predstav iz celotnega programa SLG Celje (to je tudi za gostujoče ansamble in za predstave v okviru našega Malega odra). Izkaznice odkupita 00 sindikata ali delovna organizacija za znesek, ki pokriva razliko do polne abonmajske cene. Obiskovalec z odprto izkaznico se zglasi vsaj 10 minut pred začetkom predstave, ki si jo je izbral, pred gledališko blagajno, kjer bo prejel vstopnico za prosti sedež v dvorani. Odprta izkaznica je razveseljiva, domiselna novost, pomemben korak pri šir-jenju gledališke kulture med delovnimi ljudmi. Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje, sezona 1978-79, št.3. Janez Žmavc: Pindarova Oda. Krstna uprizoritev,- Predstavnik: upravnik in umetniški vodja Igor Lampret - Urednik: Janez Žmavc - Slike Treh sester Viktor Berk, fotografija Zgodbe iz živalskega vrta in s skušnje za Pindarovo Odo Roman Fonda - Naklada 1200 izvodov -Cena 10 dinarjev - Tisk Cinkarna Celje Design Počivašek, Domjan Na našem Malem odru Bogomir Veras (Peter) in Janez Starina (Jerry) v uprizoritvi »Zgodba o živalskem vrtu« Edwarda Albeeja, ki sta jo igralca naštudirala v sklopu dopolnilnega programa SLG Celje na našem Malem odru. Scenograf je bil Avgust Lavrenčič. Premiera je bila 20. oktobra t.l.