• ODPOČILI SMO SE
PO DELU IN ZA DELO
Se eae počitnice so za nami. V poletnih dneh smo se odpočOi in si ¦abrali novih moči, predvsem pa volje in odločnosti za jutriŠDJi dan.
Čeprav smo že pred nekaj tedni z vso vnemo in prepričanjem govo-riii, da med počitaicami življenje in delo ne smeta zamreti, da se je treba v boju za stabilizacijo nekoliko drugače lotevati izkoriščanja le-to&njih dopustov, je bilo marsikje, kot da bi domala vse živo izumrlo. Delo se je nursikie skorajda ustavilo, stroji tudi. Ustvarjanja nečesa novega ni bilo. Pisarne in zavodi niso premogli ponekod tudi tistega, ki bi na vztrajno telefonsko klicanje odgovoril in povedal, da ni niko-
Stevilne aktivnosti, ki smo jih predvideli za poletni čas, so nas poča-kale do septembra.
S tem razmišljanjem želim večje in tudi znatno zahtevnejše. op>ozoriti na to, da smo še vedno
preveč dvolični v sebi, in to v času, ki je za to kar najmanj pri-meren. Gre za bitko pri ustvarja-nju novega, za bitko dela na da-našnji stopnji revolucionarnega razvoja naše družbe. Zahteve do vsakega posameznika so tokrat
Vse tokrat ponovno in odločno trkajo na pravo zavest in odgo-vornost. Ne le zaradi deklara-tivne zaprisege, tetnveč zaradi zaprisege, da iz doseženega na-redimo še več. Da obvarujemo in naprej razvijamo Titovo dediš-čino ljudstvu. To pa je v nesta-
bilnih gospodarskih zunanjih in notranjih tokovih težko.
Vendar res samo težko, ne pa tudi nemogoče. Ze sama misel in potrditev, da smo tokrat v dru-gačnem, težjem položaju, kliče, da prenehamo samo prisegati na stabilizacijo, temveč da jo tudi izvajamo. Vsak pri sebi in v sre-dini, kjer živi in ustvarja.
Naslednja zelo pomembna in odgovorna natoga pred nami je ustvarjanje in nadaljnji razvoj samoupravljanja. Je že res, da še marsikje samoupravni sistem de-luje bolj formalno in na papirju kot v resnici in v vsakdanu. Dele-gatski sistem sicer deluje, žal pa prevečkrat v osrednji sestavi in »molčeče«. V vseh družbenopo-litičnih sredinah moramo seda j sredi delegatskega mandata po-gledati vzroke za slabo delovanje nekaterih samoupravnih orga-nov, forumov in teles ter se s po-samezniki pogovoriti o njihovem bodočem delu; o odgovornosti do nalog, ki jih sprejemamo in jih potem slabo izvajamo. Tak pogovor bi bil potreben predv-sem tam, kjer ugotavljamo, da je
glavni vzrok zaviranja in nedela tako imenovani subjektivni fak-tor.
Najodgovornejši v krajevni skupnosti ali delovnemu kolek-tivu imajo v dneh pred nami še posebno odgovoren in zahteven položaj. Od vseh pa zahteva sta-bilizacija brezpogojno izvrševa-nje delovnih, samoupravnih in družbenopolitičnih nalog ter ob-veznosti.
Naš samoupravni družbeni in politični sistem je pravzaprav lahko učinkovit in daje maksi-maine rezultate le takrat, ko se bomo vsi v njem vedli in delali tako, kot še dogovorimo. Je torej sistem največjega možnega reda in spoštovanja, sistem, v katerem so samovolja, lenoba in delovni oportunizem že davno pozablje-ni. Pa ni še vedno in povsod tako! Kar poglejmo okrog sebe.
A kaj bi tarnali, vse preveč smo si krivi sami. Delno tudi zato, ker prevečkrat v sebi ali svoji sredini ne preganjamo takih »vrlin«, ki so deiovnemu človeku v napoto.
(Nadaljevanje na 4. strani)
(Nadaljevanje s I. strani)
Dvoličnost in lažna soiidar-nost.
Da, tudi to sta tvorbi, ki se nas drže. Odpravimo ju čimprej, bolje bo za vse! S trni mo se v bitki za delo, poštenost, ustvarjalnost, za tisto, kar nas dviga v svetu in nam daje samozavest, kar nas plemeniti in krasi z imenom naše domovine.
Številne aktivnosti bodo spet zaživele. Nadaljevali bomo s pri-pravami za poglobitev priprav-fjenosti glede izvrševanja nalog na področju splošne Ijudske obrambe in družbene samozašči-te, utrditi bo treba krajevno sa-moupravo in se ponovno vživeti v delovni utrip za vrati delovnih organizacij.
Aktivni dopust, počitek po delu in za delo, vse to je del de-lovnega procesa. del življenja. In če smo ga tako preživeli, da bomo lahko potem bolj ustvar-jaki, zase in za družbo, potem smo na pravi strani barikade v bitki za stabilizacijo. Sedaj, ko smo se odpočili, naj nam bo delo lepši del ziv^enja.
Tudi pri načrtovanju nas čaka
še veliko dela. JVIarsikaj smo se že doeovorili, veliko nas šečaka. Že bezen pogled na našo občino kaže,da gre za tisti del Ljnbljane, ki pospeseno uresničujc svoje potrebe, ambidje in nuinosti. Cela občina je veliko gradbišče. Stanovanja, industrijski in drugi gospodarski objekti, ceste, šole, vrta, objekti širšega družbenega standarda in drugo — vse to za-gotavlja, da nam bo že jutri še boljše in lepše. Da smo na pravi poti. Veiiko deb pa nas čaka, da bo v teh obiektih prava vsebina — naše življenje in delo.
Ničkolikokrat smo že dokaza-
li,da smo kos tudi takim nalogam
in zahtevam, pa bomo tudi sedaj!
ALEŠ KARDELJ