Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, četrtek 21. maja 1936
Cena Din 1*—
Leto I
Uredništvo in uprava: Ljubljana,
Novi trg št. 4/II
Štev. 5
Naročnina: letno	Din 24’—
polletno	„ 12--
četrtletno „ 6‘—	
Izhaja vsak drugi	četrtek
GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR
Pavovo perje
V zadnji številki smo odprli rubriko pod gornjim naslovom in naznanili našim bralcem, da jih bomo v njej seznanjali s pavovim perjem, s katerim se kitijo liberalno-demokratične srake, po svoje posnemajoč naš program.
Drugi še važnejši namen te rubrike pa je, da te izposojevalce našega programa sproti razkrinkamo, da bo ljudstvo videlo razliko med našo resnično voljo za izvajanje takega programa in prostim izigravanjem istega s strani liberalno-deinokratičnih srak.
1.	Načrtno gospodarstvo.
Ko smo v zadnji številki odprli rubriko Pavovo perje, smo natančno vedeli, da nam bodo snov za njo sproti dobavljali »ankrat ani, ankrat aini«, za kar se jim že v naprej najlepše zahvaljujemo. Čas je pač zrel za naš program, pa morajo hočeš-nočeš vsi krevsati za njim!
Tokrat nam daje za to obilo gradiva proglas Jugoslovenske nacionalne stranke (JNS), katerega smo brali v »Jutru« dne 12. t. m.
Pomislite, dragi bralci, »Jutro« in JNS sta za načrtno gospodarstvo, ki naj zaščiti predvsem — kmeta, pa tudi vse ostale stanove — z zdravo demokracijo!
Naravnost ganljivo je poslušati, kako bistrovidni in bistroumni so vedno naši starostrankarji, čim pridejo — v opozicijo. \ se zadenejo tako imenitno, da jim na videz nihče ni kos! In, če jih ne bi bili tako dolgo gledali, ko so bili na oblasti, in ko so imeli vsa sredstva na razpolago, da čisto neovirano delajo za dobrobit. ljudstva, bi res verjeli, da je ta bistroumnost združena tudi z odkritosrčno dobro voljo.
Toda tudi, če bi bili že čisto pozabili na vso JNS »načrtno« gospodarjenje, ali pa, če bi si vsaj lahko mislili, viš, viš, pa so se kakor mnogi stari grešniki le poboljšali — vsaj ob smrtni uri, — vendar bi to ne šlo!
Kajti, treba je le pogledati to »Jutro« in sicer v tistem delu, kjer ne govori o »čisti politiki«, temveč kar zares celo o gospodarstvu, pa bomo videli, kakšno načrtno gospodarstvo bi napravili ti »strokovnjaki«, če bi dal Bog kozi dolg rep.
Že v zadnji številki pod to rubriko smo mimogrede omenili tudi te gospodarske »umetnike«. Danes so nam že sami dali dovolj prilike, da se malo bolj podrobno bavimo z njimi, in da povemo, kaj so pisali samo nekaj dni pred famoznim proglasom.
... »Oujejo se zopet glasovi«, piše »Jutro« dne 29. aprila, »češ, da vsebuje znatno povečanje uvoza nevarnost za bodoči razvoj naše plačilne bilance in, da treba čimprej pričeti z izvajanjem kontrole uvoza, da se uvoz zmanjša. Treba bi bilo stvar dobro premisliti, preden bi se odločili za zmanjšanje vrednosti uvoza. Nam je potrebno (»Jutru« namreč — op. pis.) predvsem to. da skušamo omejiti uvoz onega blaga, ki ga ne proizvajamo doma, medtem ko moramo ostali razvoj zunanje trgovine po možnosti prepustiti avtomatizmu!!«...
Tako torej! To naj bi bila približna s^*ka »načrtnega gospodarstva« JNS v »zaščito« — kmeta! Kmet pridobiva lan, 7	!!!’ sv'l°> pa tudi bombaž v južnih
krajih, mi pa ,laj ],[ ^0t obsedeni uvažali spet te iste stvari iz inozemstva po načelu, slavnega liberalističnega avtomatizma! Kmetu naj bi ostale njegove industrijske sirovine, katere bi lahko razpe-čal, — ce bi jih izboljšal, — neprodane in nepredelane doma. Kmet naj bi se zopet vrnil k pretiranemu pridobivanju prehranbenih pridelkov, od katerih ne dobi niti počenega groša in od kakršnega pridelovanja ga niti še nismo mogli prav odvrniti! Saj mu merodajni ne dajejo dokazov, da bi bilo z industrijskimi sirovinami kaj boljše, — čeprav je to dejansko edina njegova rešitev. Ali niso gospodje pri »Jutru« še ničesar slišali o
načrtnem preusmerjanju našega polje-i delstva in živinoreje, o katerem že dav-| no govore vsi tisti, katerim je naš kmet j res pri srcu, in ki se na stvar tudi raz-| umejo? Če se »umetnik« pri »Jutru« za-! vzema za omejitev utveza tistega blaga, ki J ga ne proizvajamo doma, potem ga j vendar ne smatramo za tako naivnega, da ! bi mislil da bomo v naše tovarne postavljali ilustrirane cenike strojev iz Nemčije, pa da bodo le-ti pri nas opravili isto delo kot tam pravi stroji, temveč vemo prav dobro, kaj je s tem mišljeno. Pisec tistega članka pa tudi. Česar nam ne pove pisec, nam pove sedaj proglas, ki pravi, da bo njegovo - načrtno gospodarstvo« »zaščitilo« kmeta z — zdravo demokracijo«! »Zdrava« je namreč seveda samo JNS »demokracija« bančnih in industrijskih ravnateljev, upravnih svetnikov in delničarjev iz vrst naših večjih pridobitnikov in poklicnih čistih politikov. Skratka »demokracja« v zdravi valuti. Kalko sploh izgleda gospodarstvo ob kakršnikoli strankarski :demokraciji« smo že dovolj pisali v našem listu. Zato mislimo, da riam več ni potrebno izgubljati besedi radi nje.
Zakaj vam torej vendarle pišemo o tem, dragi bralci? Zato, da boste vedeli, da brez takšnega gospodarskega načrta, kakršnega bi nam rada natvezila JNS kot nekaj novega, sploh še nikdar bili nismo! Je to načrt za banke in industrije, ne pa načrt za kmeta, delavca, obrtnika in trgovca, ni stanovsko zadružni gospo-| darski načrt, temveč liberalno-kapitali-stični peklenski načrt v korist le posameznim žepom! N« širši podlagi organizirano izmozgavanje vseli delovnih slojev namesto manj organiziranega na ožje zasebni podlagi. Koncentracija kapitalističnih trustov in kartelov pod državnim JNS varuštvom, po čemer se jim pri »Jutru« cedijo sline. Vezano gospodarstvo samo v kolikor se tiče bank in industrij, sicer pa prepuščeno — avtomatizmu!
Tako je torej dejansko stanje s tem njihovim »načrtnim gospodarstvom«. Drugačna pa je stvar, če misli JNS z načrtnim gospodarstvom nastavljati limanice za volilce. Potem se mora seveda najprej naučiti, kako pravo načrtno gospodarstvo sploh izgleda. Zato bi priporočali celemu vodstvu JNS naj se lepo potrudi na prvo predavanje »Zbora« o načrtnem gospodarstvu, da bo vsaj vedelo, ka-ko to izgleda pri ljudeh, ki s tem pro-kleto resno mislijo. Vsekakor bi tako boljše storili, kot pa tisti dopisun iz Trbovelj, ki je ob priliki takega predavanja v Trbovljah dne 24. nov. 1935 napisal atu Narodu«, ki je v krvnem sorodstvu z Jutrom«, da mu služijo taka predavanja za preganjanje dolgčasa ob slabem vremenu. Če bi bili ata »Narod« vedeli, da bodo morali že čez pol leta sami prisegati na načrtno gospodarstvo, čisto gotovo ne bi bili tedaj tako odkritosrčni v svojem mnenju o pravem načrtnem gospodarstvu. Tako pa so napravili prav slonovsko uslugo svoji žlah-ti. ker so nam odkrili karte, kako resnično mislijo o tem zadnjem adutu JNS njeni lastni pnvaki.
•Jr
2.	Quadragesimo anno. Ob petletnici okrožnice papeža Pija XI. piše »Slovenec« z dne 15. t. m. izpod peresa g. -drina med drugim sledeče:
»Quadragesimo anno« je izšla res na prelomu časa. Gospodarski liberalizem s svojim kapitalističnim gospodarstvom, ki je 150 let vladal Evropo, je zašel kot ideja in kot sistem v brezizhodno krizo. Družabni prepad, ki ga je ustvaril, vedno huje zeva. Na eni strani vedno večje gospodarsko santosilje in samodrštvo, ki ne upravlja It; duše, gospodarstva, ampak stega roke tudi na politično področje in določuje domala vso državno zakonodajo, na drugi strani pa mase proletarcev in nemamičev, ki se organizirajo v mogočen razred za boj proti kapitali-
stičnemu samodrštvu. Diktaturi brezdušnega kapitala se stavlja nasproti diktatura brezoblične mase, boj proti boju, sila proti sili... Tako položaj človeške družbe postaja vedno bolj majav, nestalen, ker se opira na »razrede« s povsem različnimi težnjami, ki si med seboj nasprotujejo in so radi tega nagnjeni k sovraštvu in borbam.
Na to je pred vsem mislil Pij XI., ko je v svoji okrožnici znova oživel misel o »korporacijah«, ki naj bi odstranile borbo nasprotnih si razredov in dale pobudo za vzajemno sodelovanje stanov. V korporacijah vidi papež možnost, da se odpravi »delovni trg«, ki deli ljudi v dve stranki kakor v dve četi in ki je poniževalen za človeka in njegovo dostojanstvo. Ustanove naj se dobro urejeni udje socialnega telesa, korporacije, katerim ljudje ne bodo pripadali po vlogi, ki jo imajo na delovnem trgu, ampak po raznih socialnih opravilih, ki jih posamezniki izvršujejo. Tako korporativna misel logično sega nazaj na stanove in zahteva preuredbo družbe na osnovi stanovskega družabnega reda.
Bila je ravno ta pobuda Pijeve okrožnice, ki je tudi za nekatoliški sivet po-menjala največjo aktualnost, katere predvidoma tudi v bodoče še dolgo ne bo izgubila. Civilizirane države namreč stoje pred izbiro: ali naj se gospodarski red prepusti svobodni tekmi sil, ki jo nasprotje razredov vedno znova izziva — do popolnega uničenja obeh nasprotnikov ali do zmage, oz. neomejene diktature zmagovalca —, ali pa naj se gospodarstvo podvrže pravemu in uspešnemu vodilnemu načelu, ki bo samodrštvo nadomestilo s pravičnim sodelovanjem, iako vidimo, da gre korporativna in z njo vred stanovska misel svojo zmagoslavno pot po svetu. Upira se ji le raz-rednobojni marksizem na eni in samo-držni, enako razrednobojni kapitalizem na drugi strani, od katerih oba stremita po samolastni diktaturi.« —
Kaj pravite? Pa ne, da bi bil hotel g. -drin s temi odličnimi besedami dajati lekcije svojim lastnim ljudem okrog ' Slovenca«, da je hic Rhodus, hic salta? Da za tem grmom tiči zajec? Pa nazadnje tudi na pokorščino vezani so1 med njimi. Ali je mogoče pisec kot stanovski tovariš položil teni na srce te globoke besede ob usodnem času kot brat bratu? Kajti tista o majhnih narodih v eni sapi, ko se nam postavlja za vzgled stanovsko urejena Portugalska, ki je za polovico manjša od Jugoslavije, je precej za lase privlečena. Čeprav je sicer točno, da je stanovska misel tudi v tam omenjenem oziru posebno za nas nad vse
važna, vendar pa ni samo zato za nas važna.
Pa še nekaj bi vprašali g. -drina, ki je že dolgo pri »Slovencu«. Ali se morebiti še spominja, zakaj so nas pred letom stalno pitali v »Slovencu« s fašisti? Mar to ni bilo vedno le radi »stanovščine«?
Pa, če g. -drin danes ve, da se stanovski misli upira samo marksizem in kapitalizem, kam naj potem prištevamo »Slovenca«, ko se je pred letom upiral »stanovščini«?
Pa, če g. -drin danes ve, da gre stanovska misel svojo zmagoslavno pot po svetu, ali tega pred letom ni vedel? Pa za Quadragesimo anno, ki je že pet let stara, ni takrat vedel?
Ali se mu je mogoče razvezal jezik šele sedaj, ko je spoznal, da gre »stanov-ščina« zares svojo zmagoslavno pot po svetu?
Al torej ni o tem slučaju njegovo sedanje pisanje vendarle samo — pavovo perje?
*
3.	Bav-bav-i.
Pa si je res na las podobna vsa ta li-beralno-demokratična bratovščina! Po-kmetiti hočejo državo s kmečko zbornico, so se pred dvemi leti slišali klici iz Kazine. Ne smemo misliti na načrtno gospodarstvo, ker nam ne dajo inozemski upniki, je donelo pred letom od Zmajskega mostu. Aha, so rekli eni drugim, sedaj vemo, kje ste najbolj goličavi! Kje vas najbolj ščegeta program »Zbora«. Prav, to si bomo od Zbora« sposodili, le počajte!
Da bi nagajali onim zgoraj, so si eni izposodili načrtno gospodarstvo, da bi nagajali onim spodaj, pa drugi kmetsko zbornico.
I ako ima sedaj vsak svojega bav-bav-a, s katerim straši nasprotnika. Nihče od njih pa seveda niti v snu ne misli priklicati v življenje svojega bav-bav-a, ali pa misli dati življenje samo življenja nesposobnemu spakedranemu pohabljencu, ki bi bil le slepo orodje v njihovih rokah.
Gliha pač vkup štriha!
Samo naj ne pozabijo na Goethejeve verze iz »Zauberlehrlinga«, ki je priklical duhove, pa se jih več ni mogel odkrižati...
Pa tudi na ono drugo:
Ne imenuj po nemarnem —
*
Naj bo dovolj za danes! Povedali smo vsakemu svoje, da ne bo škodoželjnih smehljajev. Dalje pa prihodnjič s tem perjem, ki bode —	T.	Š.
Stara baba — nova šminka...
Svoje stališče napram različnim političnim strankam smo že opetovano v našem glasilu pojasnili, pa se s tem vprašanjem ne bi več bavili, da nas ne sili k temu nov proglas stare stranke, ki išče zopet pod novo firmo pristašev. Stranka je že stara, je pa menjala že tolikokrat svoje ime, da je že zmanjkalo črk v naši abecedi. Ima to svoj praktičen pomen, da se najlažje otrese vseh očitkov za dejanja v preteklosti, češ saj to nismo bili mi, ampak stranka xyz. Lahko se je na ta način otresati odgovornosti, možato pa to ni.
V svojem proglasu objavlja uspehe svojega delovanja pod dosedanjim imenom in pravi med drugim, da je znižala državni proračun od 14 milijard na približno 9 milijard dinarjev. To »zaslugo« je treba pa že natančnejše ogledati.
Delavci zaslužijo pri 8—10 urnem delu dnevno 10—25 dinarjev, uradnikom so se plače znižale pod eksistenčni minimum, kmet ne zmore več. svojih davčnih obveznosti, obrt in trgovina propadata — po uradnem poročilu Zbornice TOI je propadlo v zadnjih 4 letih 60% vseh trgovinskih obratov v dravski banovini, — tako, da se je davčna moč naroda zni-
žala tako strahotno napram dobi pred 1. 1932, da bi bilo naravnost zločinsko varanje javnosti in samega sebe, če bi hoteli vztrajati pri številkah prejšnjih proračunov, ali če bi jih hoteli celo zvišati, ko vendar vsak količkaj razsoden človek ve, da davčna moč naroda od leta do leta pada in da bi bilo vsako zvišanje našega proračuna samo fiktivno in pesek v oči našim sosedom.
Milo rečeno je skrajni cinizem, da se upa oni, ki je spravil državo na rob propada, ponašati z nujnimi posledicami tega obupnega položaja. Vsak slab gospodar je končno primoran, ko ga posledice k temu prisilijo, omejiti svoje izdatke, zlasti če nima kredita, s katerim bi odložil tako omejitev na poznejši čas.
Druga zelo pomembna zasluga poživljajoče se stranke je, da je postavila na dnevni red kot neodložljivo državno vprašanje zaščito našega kmeta. Dokaj skromna zasluga! Mi gospodom koncedi-ramo še celo več, da so namreč celo pro-vedli zaščito kmeta. Menda jih je pa lastnega deteta sram, ker se nočejo z njim ponašati? Pa utegnejo imeti prav. kajti danes vsakdo ve, da je bila ta povsem izvirna uredba skrajno ponesrečena
rešitev, ki je v svojih posledicah težko oškodovala naše zadružništvo in zadaivila kreditno gospodarstvo.
Nadaljna zasluga te stranke je bila ta, da so se zavarovali veliki uspehi v mednarodni politiki. Ne bom trdil, da ne bi bila v prošli dobi naša mednarodna politika zelo posrečena, vendar ni to zasluga posameznih strank, marveč predvsem in skoro edinstveno našega blago-pokojnega kralja Aleksandra I. Zedinite-lja. K sreči je bila vnanja politika vsaj toliko odtegnjena vplivu posameznih strank, da niso mogle ničesar pokvariti. Pač pa bi si bile lahko pridobile neven-ljive zasluge, ako bi bile znale ta ugoden vnanjepolitičen položaj izkoristiti, da bi sklenile s prijateljskimi državami tudi ugodne trgovske pogodbe. To se pa žal ni zgodilo.
Po opisu svojih »zaslug« preide proglas na program. Prav odkritosrčno pove, da niso potrebne nikake osnovne spremembe. Temu popolnoma verujemo in smo prepričani, da bo tudi vse pri starem ostalo.
Kar se tiče nacijonalizma, smo globoko uverjeni, da stranka ne bi imela niti 10 pristašev, ako bi njen program šel za spremembo državne oblike. Za Slovence ni samostojnega nacionalnega življenja izven mej Jugoslavije. V tem pogledu soglašamo, kajti, kdor si želi iz kateregakoli vzroka v tem pogledu kako spremembo, je izdajica našega naroda.
Na žalost pa ne moremo verovati, da bi bile ostale točke programa tako odkritosrčno mišljene, kakor so zapisane. Dosedanje delovanje in udejstvovanje presnavljajoče se stranke utemeljuje naše dvome. Na čelu ji namreč stoje kapitalisti, upravni svetniki vseh mogočih nacionaliziranih (ali pa tudi ne) podjetij in pa poklicni politiki, ki so doslej pokazali kaj malo razumevanja za potrebe delavca, za dobrobit uradništiva, za koristi in težnje kmetov, trgovcev in obrtnikov (Bat’a, Ta-ta). Koliko je pa tem ljudem na srcu neodvisnost uradni-štva, bi pa mogli najbolj izpričati oni, ki so ob vsaki spremembi vlade na potu v pregnanstvo ali pa od tam nazaj. Vse v tem pogledu napisano hvalisanje so zgolj prazne fraze.
Nekaj novega smo pa le našli v proglasu. Čujte in strmite: Zahtevo po načrtnem gospodarstvu! Tu nam pa manjka vere. Vsaka politična stranka, ki ni vznikla iz naroda, ampak je bila od zgoraj vstvarjena in od posameznih politikov v življenje poklicana, bo zašla na stranpo-ta. Čim se namreč dokoplje do vlade, mora izpolniti vsaj del svojih obljub, ki jih je dala onim, ki jih veže samo osebna korist na stranko. Zakrpati si mora razdrapane žepe. Če je pa naletela slučajno na prazne blagajne, ki jih je morda prednik v volilne namene izpraznil — mislim, da to ni talko nemogoč pojav — si mora pomagati s tem, da vzame tam, kjer se da najhitreje kaj dobiti. Uradnikom se odtegne! Tako so že od vsega po-četka podro vsi zlati gradovi v oblakih, uboga para pa, ki je pričakovala rešitve, razočarana pljune vstran in trpi dalje.
Je pa še drug pomislek proti izvedbi načrtnega gospodarstva po katerikoli dosedanjih političnih strank. Naš minister za zgradbe je namreč na neki anketi v Trgovskem domu v Ljubljani očital vo-lilcem, da so sami krivi, da se v gospodarskem pogledu ničesar pametnega ne stori, češ, da so poslali izvzemši kakih 10% v skupščino same nesposobne ljudi, s katerimi ni moči delati. Ali ni tudi ta minister morda nehote odobril in priznal pravilnost našega programa, ki hoče zastopstvo iz najboljših predstavnikov posameznih stanov?
Tako vidite, da so začele že druge politične stranke posnemati program »Zbora«, vidite pa na drugi strani, da ga niso sposobne izvesti, ker pošiljajo v skupščino manj sposobne ljudi, vsaj take, ki se ne spoznajo na gospodarstvo, ampak zasledujejo povsem druge cilje. Zato vsi v »Zbor« in pokažite političnim strankam hrbet, čeprav se znova prebarvajo. Pustite stare »pošminkanc babe«! K. F.
Narobe pregovor: Gorje tistemu, ki ne laže!
Sanje in resnica: Pan Evropa — panika Evrope!
Nasvet naši ljubljanski modni reviji: Evin kostum za brezposelne.
Sedanje človeštvo niha med nadčloveškimi in nečloveškimi instinkti.
Radio atelje: Govori se v prazen nič!
Ljudska fronta brez maske
Veliki francoski list »Gren-goir« je prinesel dne 24. pr. m.
sledeči članek, ki je tudi za nas zelo zanimiv. Aktivnost in ojačeno prepevanje o »demokraciji« s strani naših politikantov
nam kaže, da je tudi pri nas vprašanje »Ljudske fronte« pred \ rati.
Ideja o ustvaritvi »Narodne ali Ljudske fronte« v kapitalističnih državah se je rodila v mislih voditelja Kominterne že leta 1934. Dobila je svoj definitivni izraz ob času VII. kongresa Kominterne — Tretje internacionale — v Moskvi v juliju in avgustu 1. 1935.
Njen sklep se glasi:
Predvsem je potrebna borba proti Hitlerju in nacizmu, ki grozita uničiti »mater svetovne revolucije« — Sovjetsko Rusijo.
Nato je potrebno slabljenje in razbitje bloka buržoaznih držav, na kar sledi odločilni napad s strani komunizma.
Stalin je prepričan, da more iziti svetovna revolucija samo iz nove vojne, v kateri pa ni potrebno neposredno sodelovanje URSS. Delati je treba na to, da se v borbo z vsemi sredstvi potisnejo države na zapadu, na prvem mestu Francija.
Treba je vsiliti Franciji za vsako ceno vlado »Ljudske fronte«, ki bo pod stalnim pritiskom komunistov pod vodstvom agentov Kominterne ubogala vsa povelja iz Kremlja. Francoske volitve so »odločilna borba med dvema svetovoma, iz katere bo izšla zmaga revolucije ali njen poraz«. (Dimitrov na seji tajništva Kominterne 23. marca 1936.)
Na tajni seji kongresa Kominterne z dne 2. avg. 1935 pod predsedstvom Er-kolija, je izvajal Dimitrov sledeče:
»Dosedanje izkušnje iv našem revolucionarnem delu so nas naučile, da more odločilni napad revolucije uspeti samo tedaj, če je državni aparat buržoazne države predhodno dezorganiziran in paraliziran.
Zato je naša prva dolžnost, da izzovemo tako dezorganizacijo in paraliziranost. V tem cilju se moramo poslužiti tistih naprednih elementov buržoazije, ki so pripravljeni boriti se poleg nas proti reakcionarnim elementom, ki držijo sedaj v roki upravo države.
S strmoglavljenjem teh elementov bomo dosegli svoj cilj: dezorganizacijo naših sovražnikov.
Ali se spomnite, tovariši, da smo že na kongresih leta 1922 in 1924 hoteli pričeti z ustvarjanjem revolucijonarnih vlad delavcev in kmetov; pozneje pa smo konštatirali, da je to mogoče samo, če po predhodnem sodelovanju naprednih buržoaznih elementov uspemo sestaviti neko prehodno vlado, ki nam bo pomagala, da porušimo blok buržoazne države.
Tisti naši tovariši, ki se sklicujejo na 1. 1917, naj ne pozabijo: uspeh sovjetske revolucije je bil ustvarjen edinole zaradi popolnega razpada državnega aparata ruske države. To pa je bil rezultat vojne.
V današnjem času moramo ustvarjati predpogoje, ki bodo dovedli do enakega razpada. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je bila prva sovjetska vlada Rusije vlada skupne fronte.
Največja nevarnost za našo proletarsko državo je verjetni napad s strani nemškega fašizma. Če ne uspemo usmeriti njegove sile proti drugim državam, ne bomo mogli odvrniti nevarnosti.
Samo vlada »Ljudske fronte« bo v stanju, da privleče k svoji državi ta napad. Proletarci vsega sveta pa morajo vedeti, da je njihova dolžnost braniti domovino proletarcev vsega sveta — Sovjetsko Rusijo.« —
(Stenografske beležke iz kongresa, izdaja Kominterne, zv. 39, str. 1848 in dalje.)
Naj večja energija je bila zapovedana vsem filijalam Kominterne.
Španija je prva že utonila v krvavi anarhiji, v katero jo je pripeljala vlada »Ljudske fronte«. Njeni voditelji so dobesedno uresničili napovedi Dimitrova in privedli državo v kaos.
Ali se bo Francija tega obranila?
Zveza s slaboumniki.
Odločena, da hoče z uporabo metode »Ljudske fronte« doseči samorazorožiterv buržoazije, se trudi Kominterna, da bi privlekla nase predvsem tiste elemente
buržoazije, ki si nadevajo ime »pravih republikanskih demokratov«.
Definirajoč to taktiko, je izjavil Stalin v avgustu 1. 1935 na seji »Politbiroja«:
»Naša moč je predvsem v tem, da smo znali izkoristiti nasprotja in prepire med našimi sovražniki iz vrst buržoazije. Pravi komunist ne stopa v napad s povešeno glavo, izpostavljajoč se nevarnosti pogina. Ne, pravi marksisti najprej razdvojijo sovražnike in jih bijejo razkropljene, sklepajoč zvezo zdaj z enim, zdaj z drugim. Proti imperialistični Franciji smo napravili zvezo z militaristi Nemčije. Danes pa se proti Hitlerju moremo poslužiti zvez z demokratskimi buržoaznimi vladami.
Mi smo odgodili čas za odločilno borbo, toda ta čas bo kmalu prišel.«
Mednarodna organizacija »Ljudske fronte«.
Kominterna polaga na organizacijo »Ljudske fronte« tako (veliko važnost, da je za vsako državo odredila svoje poverjenike. Le-ti so:
Pariš: Torez in Adami;
Basel: Bademan;
Amsterdam: Van de Grot in Pal-Dut im. Palmers;
Praga: Gottvvald, Dragu in Akerniann;
Kopenhagen: Jansen;
(Imena priobčujemo tako, kot jih je objavil orig. članek. Op. ured.)
Tem gospodom pomagajo kot agenti za zvezo:
v Parizu: Evaristo (Španija), Tedeski (Italija), Henri Lozeri (Francija), Žak-mot (Belgija);
iv Baselu:	Miler	(Švica), Holzkneht
(Nemčija), Fereti (Italija);
v Pragi: Zapotoki (Čehosl.), Pruhnjak (Poljska), Krumov (Bolgarija), Vukovič (Jugoslavija), Berend (Avstrija), Ordela Rumunija);
v Amsterdamu: de Lev (Holandija), Lild (Anglija), Ditrih (Nemčija);
v Kopenhagen-u: Kaufman (Danska), Aksel (Švedska), Birken (Norveška).
Gospodje Torez in njegovi kompanjo-ni vzdržujejo stalne stike z Moskvo, sprejemajo navodila in zasledujejo napredovanje svojih načrtov s pomočjo agentov za vzdrževanje zveze, ki kontrolirajo in vodijo »Ljudske fronte« v ostalih državah.
Ob važnih dogodkih, na primer ob priliki nesoglasij med socialisti in komunisti v Čehoslovaški, ali ob volitvah v Franciji, prihajajo člani centrale v Moskvi, da na licu mesta proučijo situacijo.
To je bil tudi vzrok, da je Nikola Bu-harin napravil turnejo po Evropi v marcu in aprilu tega leta in tedaj obiskal Prago, Basel, Bern, Amsterdam, Bru-xelles, Kopenhagen, Pariš in druga mesta.
Financiranje.
Za financiranje komunistov v okvirju »Ljudske fronte« so stalno na potu trije blagajniki:	Frederik	Lisi,	Vili
Kraus in Karl Slanski. Le-te kontrolira Vili Mincberg, bivši komunistični poslanec v Rajhstagu, sedaj nastanjen v Parizu. Ženevi ali Pragi ter glavni blagaj-nih Kominterne ter »Rdeče pomoči za zahodno Evropo«.
Na ta način kontrolira, koordinira in zedinjuje komunistična internacionala delovanje »Ljudskih front« vseh držav.
Odbor za koordinacijo.
V Moskvi smatrajo, da bo drugo polletje leta 1936 odločilno.
Dne 3. marca se je v Bruslju vršila konferenca komunistov, ki zavzemajo
vazna mesta v vrstah »Ljudske fronte«. Le-ti so proučili iu izdelali načrt, kaj je treba ukreniti za dosego največjega uspeha. Vprašanji delovanja »Ljudske fronte« v Španiji in volitev v Franciji sta bili glavni temi razgovorov.
Stalni odbor petih članov — Bišop, Di-klo, Van Ekstergem, Floren in Belfor — je bil določen, da v teh slučajih vzdržuje zivezo med raznimi delegati.
Istočasno sta dva španska delegata _____
Pedro Bonesa in Fernandez Sane — dobila misijo za izravnanje eventualnih sporov med raznimi frakcijami »Ljudske fronte« v Španiji, kar je z veseljem pozdravil Larg Kabeler.
Stalin je spregovoril.
V ideli smo, kaka ogromna sredstva uporablja odkrito ta internacionalni organizem, da bi dosegel prevzem oblasti po »Ljudskih frontah«.
Tisti del priznanega programa, kot ga je definiral Dimitrov — »razbitje in paraliziranje državnega aparata v buržoaznih državah« — bo oživotvorjen takoj in brez odloga, če bodo rezultati volitev odgovarjali predvidenim željam Kominterne.
Toda ob istočasnem podpiranju kandidatov »Ljudske ali Narodne fronte« se pripravljajo komunisti vročično na zad-nji in odločilni udar. In ko bo mehanizem oblasti v buržoaznih državah zadostno razbit, bodo komunisti sneli svoje demokratske in republikanske maske in usilili ljudstvu diktaturo brez milosti.
Sam Stalin je dejal: »Klasični primer s Kerenskim se bo zopet ponovil in tista nizka buržoazija, ki se skuša obesiti na nas, bo zbrisana z enim zamahom proletarske in marksistične roke!« (16. januar 1936.)
(Iz »Otadžbine«, Beograd.) *
I o naj si zapomnijo tudi vsi naši
in drugi »revni« sinčiči, ki so radi mode, svobodne ljubezni ali proste afektacije komunisti, ker se tako zdijo samim sebi strašno važni in povrh še mislijo, da jim potem ne bo treba nikdar delati.
Prvi, katerim bi komunisti pri nas zavili vrat, bi bili ti cilinderski postopači, ki Bogu dan kradejo, sicer pa niso sploh za nobeno rabo.
Takoj za njimi pa bi prišli na vrsto vsi tisti poklicni politiki, ki so preromali vse stranke od skrajne desnice do skrajne levice in vidijo v komunizmu le — konjunkturo! Ali pa tisti sicer nepoJitiki, ki iščejo v komunizmu samo nadomestilo za svoj falirani poklic.
Naj se ne varajo vsi taki! Vsi so oni samo puhlo orodje za komuniste! Kajti ti rabijo za svoje dokončno pokončanje vseh ljudskih vrednot čisto drugačne rabeljske in sadistične nature, ki imajo svoje legitimacije v že izvršenih roparskih in grabežnih umorih in podobnih zločinih.
Ne rabijo komunisti za to niti tiste nesrečneže brez posla, ki so v komunizmu videli zadnjo bilko, za katero se lovi potapljajoči, v nadi, da bodo dobili z njegovo pomočjo pošteno delo.
Ti slednji bi sicer životarili in garali, vladali pa bi edino in samo prej omenjeni — rablji, ne pa cilinderski postopači vsakovrstnega kova ali pa idejni zamaknjenci, ki bi bili le zelo okorna konkurenca rabljem. Rablji neslovanske krvi, kakor so bili pri ruski komuni elita Latiši, Nemci, Madžari in Židi.
Pri tern padajo tudi čisto nedolžni ljudje, često najboljši, ker so taki najbolj trn v peti izvržkam človeške družbe, medtem ko bi se pravi jugoslovanski krivci sprehajali po raznih rivijerah z že davno prej na varno spravljenim denarjem.
Kal hoče dr. Matek?
Pred dobrim tednom smo končno zvedeli, kaj baje hoče dr. Maček. Res, da ne iz njegovih ust, kajti ta so še vedno zaprta, pač pa od njegovih najožjih prijateljev v Beogradu. Ves jugoslovanski dnevni tisk je pisal o tem. Predvsem pravi dr. Maček, da sta monarhija in državne meje izven diskusije. Potem pa pravi dalje, da zahteva, da naj si Srbi, Hrvati in Slovenci z enako, splošno in svobodno volilno pravico izvolijo prarve ljudske zastopnike, pa naj potem kvalificirana večina Srbov, Hrvatov in Slovencev v parlamentu odločuje o bodoči notranji ureditvi držaive.
Kako nedolžno in preprosto je vse to: Samo tega nam je treba, pa bo kmet raz-dolžen, za njegove pridelke se bo trgal ves svet tako. da kmet ne bo vedel, kam z denarjem, ročni in umstveni delavec si bosta kar izbirala gospodarje, mezde in plače, ker bo delavcev naenkrat povsod premalo, obrtnik ne bo vedel, kam z delom, trgovcem bodo kupci kar praznili trgovine, industrija kar ne bo mogla dohajati porabe v državi, pa bo vendar prodajala pol zastonj!
In vse to bomo dosegli s samo enako, splošno in svobodno volilno pravicol Hlapec in gospodar bosta naenkrat ena-
ka, kmet bo enak bankirju in tovarnarju, čevljar Bati, trgovec Tati, vsi bomo natančno tako enaki kot Abesinija in Italija pred demokratičnim Društvom narodov! Skratka: liberalni kapitalizem se bo kar nekam pogreznil in nas :vse osvobodil
naše odvisnosti od njega. Sleherno moderno tlačanstvo bo odpravljeno, tudi duševno celo.
Ljudstvo bo svobodno presojalo po svoji lastni pameti! Nihče ne bo mogel vplivati nanj! Niti framasoni, niti Kominterna, niti Vatikan, niti Habsburg. Govorila bo čista demokracija, kakor je govorila tedaj, ko se je Pilat obrnil na ljudstvo in ga vprašal, koga naj križa, Barabo ali Kristusa. In od farizejev naščuvana množica je kričala: Križaj Kristusa!!
Potem pa tista parlamentarna večina Srbov, Hrvatov in Slovencev, vsakih posebej! Kaj pa če se bo kvalificirana večina Slovencev izrekla za kaj drugega, kot recimo kvalificirana večina Hrvatov? Kaj pa če bodo prevladali zunanji
vplivi, pa bodo tudi v parlamentu kričali »Križaj Kristusa«? Kaj pa potem?
Zato pa smatramo, da je poleg tega, kar hoče Maček, prav krvavo potrebno, da naše ljudstvo tudi izve, kaj hočejo še vse druge mednarodne sile, ki vplivajo čisto neopazno, pa zato nič manj intenzivno, ki ne bodo mirovale medtem, ko bo dr. Maček delal jugoslovansko Društvo narodov, temveč bodo hitele k svojemu cilju, ki naj bo: Križaj Kristusa —
Kdo je torej utopist in naivnež? Doktor Maček ali mi, ki trdimo, da treba najprej odpraviti liberalni kapitalizem in vse njegove vplive, potem bo šele lahko govora 'o demokraciji, ki bi vzklikala: »Križaj Barabo«!
Vsi, kar vas je dobrohotnih, pa pazite, da se ne ponove takratne Kristusove besede:
Ko bi pač tudi ti, mesto Jeruzalemsko, spoznalo, vsaj v ta dan tvoj, kaj je za mir tvoj. Ali sedaj je skrito očem tvojim. Poguba pride nad tebe, zato ker nisi spoznalo časa, v katerem si bilo obiskano. (Luk. 19, 41-44.)
Ras Gukša
Pred očmi celega sveta se zadnje mesece odigrava najstrašnejša žaloigra naroda. Žaloigra, ki pretresa vsako količkaj čuteče srce povprečnega zemljana in ki udarja današnji toliko poudarjeni civilizaciji pečat največje človeške be-stijalnosti. Ko opazujemo to strašno žalo-igro, obračamo pri tem svojo pozornost na igralce in režijo. Kakor pri vsaki igri, so tudi pri tej žaloigri razdeljene vloge, Pri kateri igra glavno vlogo narod-trpin. Preganjan je ta narod in že pregnan, danes je uničen in njegov krov je požgan. Zagrešil je ta narod največji narodni greh — grešil je z grehom nesloge. Poleg tega glavnega igralca vidimo pri tej žaloigri še številne druge igralce v človeških in živalskih podobah. Igralci v živalskih podobah nas ne zanimajo posebno, ker nam je znano, da krvoločna zver sledi svojemu zverinskemu nagonu samo, da uteši svojo bestijalnost in požrešnost. Mnogo bolj nas v tej igri zanimajo oni igralci, ki igrajo postranske, pa vendar nekake glavne vloge. To so trgovci. ki tržijo s krvjo in kostmi onih, ki igrajo glavno vlogo ter v masah nedolžni umirajo na pozornici. Ti igralci so zlasti za nas posebno važni ljudje, ker igrajo vloge varuhov in pokroviteljev. Za varuhe in pokrovitelje se postavljajo sami vsem betežnim in revnim; kako pa iz-gleda njihovo ivaruštvo, vidimo danes in vzklikamo:	»Bog	nas čuvaj vseh teh
varuhov!«
Neznatna vloga v tej žaloigri je vloga igralca Rasa Gukše. Neznatna se gledalcem ta vloga vidi, vendar je tako pomembna tv tej žaloigri, da je že v početku igre vplivala na njeno današnje dejanje. Ras Gukša je baje častihlepen mož, verjetno tudi bojazljiv in zahrbten človek, ki neki ljubi lepe obleke in zlat nakit.
Bil
je on ras-knez in voditelj svojega naroda, ki bi mu moral stati ob strani tudi v najtežjih trenutkih, do svojega poslednjega srčnega utripa. Toda bil je prvi, ki je zaradi svojega osebnega dobička sklenil sramotno kupčijo s sovražnikom svojega naroda. Bil je Judež, ki je prodal svoj narod za težke in krvave srebrnike! S to kupčijo je podpisal in potrdil krvavo pogodbo, katera je prinesla smrt deset in deset tisočem najboljših sinov njegovega naroda, ki so bili sicer preprosti in revni, pa vendar bogati, ker so imeli največje človeško bogastvo, ljubezen do svoje domovine, katero so dokumentirali s svojo krvjo in kateri so dali svoje življenje. Prodal je na tisoče nedolžnih žena in otrok svojega naroda, ki so izkrvaveli na tisti svoji zemlji, katera je že več kot tritisoč let poganjala sokove in rodila sadove za njihove pradede, vendar Rasa Gukše do sedaj ni rodila.
Čeprav je sedanje — predzadnje dejanje te žaloigre nadvse krvavo in tragično, vendar bo naslednje in končno dejanje te žaloigre se mnogo bolj žalostno.
Če ima Ras Guksa tudi otroke, je njegova vloga se bolj zločinska in vredna večje obsodbe. Ras Guksa bo pod novim gospodarjem, kateremu je postal že nepotreben, morda še nosil lepe obleke in morda bo zaradi volje gospodarjeve v Poslednjem dejanju nosil tudi zlate okove. Njegov sin pa bo že trpel za gnusni greh svojega očeta, še bolj njegov vnuk, ki bo lahko zadovoljen, če bo smel čistiti hlev gospodarjevega konja.
Vsi drugi sinovi ubogega izdanega naroda so zaradi enega samega Rasa Gukše in njegovih posnemalcav postali sužnji na svoji zemlji, sužnji v suženjstvu, s katerim navadno suženjstvo nima primere. Na njihovi lastni zemlji jim bo določeno najslabše in zadnje mesto. Samo v enem slučaju * bodo zopet na prvem mestu — tedaj,
— samo tedaj bodo zopet na prvem mestu, v prvih vrstah, ko bodo morali polagati življenje za svoje največje sovražnike...
Ko gledamo to igro in čakamo, kedaj in kam bo padel zastor, nam postane
Ali ste že poravnali naročnino vsi, ki prejemate naš list?
Pomnite, da živi naš list samo od naročnine! Zato nikomur ne moremo večno pošiljati lista na slepo srečo. Tej številki prilagamo položnice in prosimo vse, ki nam še dolgujejo naročnino, da nam jo nakažejo ali po tej položnici, ali da jo plačajo v upravi lista, Ljubljana, Novi trg št. 4/II. ali inkasantu, ki jih obišče v Ljubljani na domu. Samo to in prihodnjo številko bomo še poslali na kredit. Sedmo številko pa ustavimo brezpogojno vsakomur, kdor ni plačal naročnine ali se vsaj pismeno ni naročil na naš list, če že trenotno ne zmore naročnine. Vsem drugim pa s sedmo številko brez izjeme ustavimo dostavo lista!
Uprava.
tesno pri srcu. Tesno nam postane zaradi tega, ker vidimo pri tej žaloigri poleg marsičesa zlasti to, kako strašno nesrečen postane narod, kateremu je nesloga njegovih rasov zapravila svobodo ter ga prodala
Franjo Francevič.
Kam plovemo?
Ko po dnevnem delu takole razmišljaš dogodke po svetu in prebiraš časopisje, vrstijo se dnevno bleščeči in debelo tiskani naslovi: »Nemiri v Palestini«, »Stavka delavcev v Solunu«, »Zmaga levice na Francoskem«, »Revolucija v Španiji« itd. itd....
Toda nikdo se ne vpraša, kaj je vzrok teli nemirov in štrajkov po svetu! Sko-ro vsi dolže neko državo, da podžiga in neti nemire po svetu. Saj tudi je veliko resnice v tem, ali vedeti je treba, da vsa ta propaganda in denar ne bi zalegla za take podvige, če bi ljudstvo imelo vsaj za vsakdanji košček kruha in delo plačano tako, kakor se za človeka spodobi da o tistih, ki nimajo ne dela, ne jela, niti ne govorimo, ker je to poglavje za sebe.
Kar je prvo, ko takole razmišljaš, je nehote spoznanje — kriza liberalne demokracije, lakomnost do najvišje stopnje, profitarstvo, izmozgavanje do iz-nemoglosti, nepoštenje in korupcija, — na drugi strani pa brezposelnost, propadanje in revščina.
Prav nič ne zaleže in ne pomaga časopisno tarnanje, kako se širi nerazpolo-ženje ljudstva in nagib delovne mase k skrajni levici. Ta strup zajema tudi že kmetske sloje, kaj šele delavstvo.
Tisti pa, ki vodijo usodo posameznih držav, ne vidijo ali nočejo videti iv kako usodnem razdobju se nahaja svet po krivdi zapadno evropske liberalne demokracije, ki se je preživela. Ljudstvo hoče novih poti in drugačnega družabnega sistema, kar naj velja posebno za našo, s tolikimi žrtvami priborjeno državo in svobodo našega naroda.
Zakaj pišemo te vrstice? Zato, ker je treba — in to je že skrajni čas — tudi pri nas energično stopiti jegulji domačega in tujega kapitala na glavo in napraviti enkrat ,za vselej konec samopaševanju, plačkanju in izmozgavanju našega ljudstva. Naše ljudstvo mora dobiti prilike vsaj za skromno življenje in priložnost, da se razvije v zdrav, ponosen narod, da bo zadovoljno na svoji zemlji vedno lahko junaško branilo svojo domovino pred zunanjimi viharji, za kar imamo nešteto svetlih primerov v naši zgodovini.
Ta kapital, ki pri nas lahko dela, kar hoče, in kar se mu zljubi in to celo s podporo naših domačih krvosesov je treba pošteno prijeti za vrat, da se ne bo dogajalo, kot se dogaja sedaj pri komaj začetnih delih Unske proge, kjer je stopilo okrog 600 delavcev v stavko radi tega, ker
dobiva za svoje 10 do 11 urno dnevno delo po 13 do 15 dinarjev na dan ali 1 dinar 30 par na uro. Imamo društva za zaščito divjačine, društvo zoper trpinčenje živali itd., itd., toda nobenega društva zoper trpinčenje človeka-delavca, nobene organizacije, ki naj bi z vso vehemenco udarila po takih lopovih brezsrčnega izkoriščanja! Kje je tu mednarodni urad dela, ki je pred kratkim zboroval, kaj pravijo naši poslanci in
Mar
je potem čudno, da se ustvarja atmosfera nezadovoljstva, kakor‘se to dogaja drugje po svetu — mar ni to propaganda od zgoraj, kakor je pri nas že običajno, da se vse gradi od zgoraj, posebno politika?
Komu v korist je tako početje raznih kapitalistov v državi, je vsakomur jasno, samo tistim ne, ki tega ne vidijo in nočejo videti. Prenapolnjeni zapori kaznjencev v Glavnjači in drugod so najbolj zgovoren dokaz.
To je en slučaj, koliko enakih se še dogaja drugje. Tudi v Sloveniji ni dosti boljše.
Drug tak slučaj je v Srbiji. V Blago-jevem Kainenu se nahaja rudnik, poznan
kot zelo bogat na zlati rudi, katerega kapital se nahaja v francoskih rokah. Predsednik družbe je generalni direktor g. Nitti, sin bivšega predsednika italijanske vlade, toda družba nosi ime: »Francosko društvo za eksploatacijo zlata v Peku«.
Tudi tu prejema okoli 600 do 700 rudarjev in delavcev sramotno nizko plačo po 16 dinarjev na dan, od tega jim odtegujejo za bolniški fond in slično, tako, da jim ostane celih 15 dinarjev, s katerim zneskom naj preživljajo tudi svojo družino. Poslovni direktor, ki ima glavno besedo, je neki g. Jumašev, ki neusmiljeno terorizira, tako da delavci zapuščajo delo in si skušajo drugje dobiti zaposlenje, med tem pa prosijo miloščine, da se preživljajo.
Zanimivo je, da je koncesijo za eksploatacijo zlata navedenemu francoskemu društvu podelila država in uprava univerzitetne domejie za preko 20 let, ker se rudnik nahaja na zemljišču, podarjenem Beograjski univerzi.
Vprašamo: Ali se more danes delavstvo samo boriti proti tujemu kapitalu in tako grobemu izkoriščanju? Mar res ni nobenega, ki bi takemu početju napravil konec! Menda zato tuji kapital tudi tako brezsrčno uničuje življenje in zdravje našega naroda.
Le na podlagi zboljšanja delovnih pogojev našemu delavcu-trpinu bo omogočen normalen razvoj tudi ostalim stanovom. državi pa prihranjeno mnogo denarja za protituberkulozne dispanzerje, norišnice in tudi zakon o zaščiti države ne bo prihajal več v poštev.
Pomnite, dobrohotni!
Vedno gostejši in črnejši so oblaki nad nad našimi glavami. Vedno hitrejši postaja korak dogodkov. Vedno ostrejše se postavlja vprašanje: Kam?
Kam vodijo dogodki v Evropi? Kam nosijo Jugoslavijo? Kam gre naše izmučeno ljudstvo?
Grmi nam pod nogami. Krhajo in lomijo se temelji današnjosti. Strupeno dušeče je ozračje. Na prelomu smo.
Leta 1936 je usodepolno tako za Evropo, kot za Jugoslavijo. Vedno večji je nered, vedno večja je desorganizacija. Društvo narodov je umrlo in odkrilo v svojem smrtnem hropenju svoj pravi obraz: bilo je samo maska, samo plašč za politično trgovino velesil.
Španija leži v agoniji. Francija se krčevito bori. A mi? Naj se nihče ne tolaži s ceneno samoprevaro. Vprašanje, ki se postavlja vsem narodom, se postavlja tudi nam. To vprašanje pa se glasi: Ali naj dopustimo, da gre naše ljudstvo v suženjstvo tistih, katerih cilj je rušenje in uničevanje? Ali ne bomo vložili vseh svojih sil, da na mestu temne današnjosti zgradimo naciji in narodni državi novo in svetlo zgradbo?
Ali bomo nemo, s prekrižanimi rokami opazovali, kako se vali naše ljudstvo v prepad, črn in globok, iz katerega ni izhoda? Ali pa se bomo pognali z vso silo v neizprosno borbo za ljudstvo in njegovo pravico, za nacijo in njeno narodno bodočnost?
Smo pred udarcem rušilnega vala. Propaganda tretje internacionale je zajela Jugoslavijo.
Enega se zavedamo: če se ne umakne kmalu, v najkrajšem času ves zaostali in nesposobni sistem— bo prepozno. Kajti v gnilobi današnjosti se redi mračen mrčes. Če hočemo ta mrčes uničiti, moramo življenje našega naroda najprej in predhodno očistiti vse gnilobe, ki je v njeift zagospodovala.
L i b e r a ln o- d e m ok r a t sk i sistem, liberal-no-kapitalistični sistem je prinesel dovolj škode in trpljenja našemu ljudstvu. Sedemnajst let nam je upropastil. Zato pa ne smemo dopustiti, da nam ob svoji smrti zapusti naslednika, ki bi ljudstvo in njegovo svobodno življenje dokončno ubil.
Mnogo je v naši državi dobrohotnih ljudi. Mnogo jih je, katerim je
jasno, da grozi velika nevarnost narodu in njegovi bodočnosti. Mnogo jih je, ki bi hoteli pomagati državi in ljudstvu, da bi preprečili utopitev države in naroda v rdečem, ikrvavem valu.
Toda velik del teh dobrohotnih misli, da je dovolj, če se deklarirajo kot nacionalisti, s Čemur so že storiil svojo dolžnost.
Tem mi sporočamo: Ni dovolj, če se okrasiš z jugoslovansko trobojnico. Ni dovolj, če nosiš na ustnah pozdrav »Čuvajte Jugoslavijo«. Ni dovolj, če napenjaš svoje glasilke in kričiš na nacionalnih manifestacij ali!
Jalovi paradni nacionalizem, ki se izčrpava v govorih in rodoljubnih frazah, ne predstavlja nobene obrambe naroda pred njegovim zahrbtnim in krvoločnim sovražnikom.
Kdorkoli v naši državi misli dobronamerno, mora razumeti, da vsa stara pota vodijo v isti prepad, katerega pripravlja ljudstvu tretja internacionala. In pa da obstoji samo ena pot in samo en izhod. Ta izhod pa je »Zbor«!
Prvi pogoj za obrambo naroda je neusmiljena odstranitev preživelega sistema z njegovimi lažmi in grehi, z vso njegovo prevaro in krivico. Prvi pogoj je
brezobzirno in hitro razčiščenje tistega, ki je dejansko že umrlo. Prvi pogoj je postavitev velike ljudske Pravice na mesto neljudske krivice.
Sladico živrgolijo trubadurji »demokracije«. Na ljubo položaju in politični karijeri so se združili s tistimi, katere pošiljajo in plačajo mednarodni rušitelji. Pa so napravili zvezo, kateri so dali nedolžno ime »Ljudske fronte«. S tem sladkim imenom hočejo še enkrat preslepiti ljudstvo, s tem so dodali neštetim svojim lažem še eno laž.
Toda proti taki »fronti« se ne vodi borba s paradami in frazami. Fronta proti fronti! Proti tej »ljudski fronti«, ki je v bistvu fronta mednarodnega zasuž-njevanja, se mora postaviti fronta prebujenega ljudstva, fronta naroda, ki hoče svojo zemljo urediti po svoji potrebi ui zase, ne pa po rdečem kopitu in za neznane politikante ter zahrbtne rušitelje.
Mnogokrat smo že povedali in še enkrat ponavljamo kot plat zvona: Dva izhoda sta. »Zbor« se je odločil, kateri izhod je pravi. Kdor ni z njim, ta dela za tisti drugi izhod — ki vodi v prepad in kaos.
To naj si vsi dobrohotni dobro zapomnijo!	Gr.
Zanimanje za politiko
Udejstvovanje v politiki ni lahka stvar. Mislimo na nesebično, pozitivno in resno udejstvovanje. Da postaneš narodni poslanec — to še gre, posebno če imaš denar, ali pa če je tvoja stranka na oblasti, če pa vstopi človek v politiko zaradi določne Ideje in za resnično ustvaritev določnega splošno koristnega programa — to pa ni niti najmanj lahko delo. Posebno dandanes!
Predvsem so postali ljudje skrajno nezaupljivi, — kar je najhujše — mnogi s pravico. Kajti demagogija je s svojimi mogočimi in nemogočimi obljubami razočarala vse, da sploh nikomur več ne verujejo. »Vsi ste enaki! Govorite lepo — delate pa drugače...«, pravijo ljudje in niti nimajo volje poslušati, kar jim govorite. Gluhi so za svoje lastne težave, slepi so, da bi mogli najti izhod iz njih.
Poleg tega so težave tako dolgotrajne in velike, da bi ljudje hoteli naglo rešitev. Težko jim je, pa ne morejo čakati. Zato se opredeljujejo tja, kjer mislijo, da bo večina. Eni se ne bi hoteli zameriti bodočemu poslancu, drugi upajo dobiti od njega osebne koristi. Nekateri se opredeljujejo iz prijateljstva, sorodstva — zato niti sami ne vedo, kam bi šli.
Ljudje si mislijo: skrbel bom sam zase in za svoje lastne zadeve. Naj se s politiko pečajo tisti, ki so se z njo doslej pečali, ki so materialno preskrbljeni in ki imajo trdo nosorogovo kožo. Kaj morem jaz, revež, tu napraviti? Kdo je že krivo Savo poravnal? Zena tudi nima rada, da se mož izpostavlja nevarnosti in da poseda po gostilnah, da troši denar in izgublja
čas za nekoristne stvari itd--------
Ljudje so utrujeni od življenjske borbe in si želijo mir. Nočejo se izpostavljati, nočejo se žrtvovati. Hoteli bi, da nekdo drugi nosi njihove skrbi, če že ne osebne, pa vsaj politične. Pri tem jim sploh ne pride na misel, da je osebna skrb tesno zvezana s politično in narobe! Da je od dobre ali slabe politike odvisno, ali bo plačal več ali manj davka, doklad in drugih dajatev, ali bo pridelke svojih rok prodajal slabše ali boljše in ali bo kupoval svoje življenjsko važne potrebščine dražje ali cenejše, da so od tega odvisni vsi pogoji njegovega dela, njegov uspeh ali neuspeh — skratka vse življenje njegovo in tistih, katerim je oče, mož in rednik.
Vse dotlej, dokler ne bodo ljudje razumeli, da je zanimanje in udejstvovanje v politiki dolžnost, obvezna za vsakega državljana, kot je recimo vojaška dolžnost — vse dotlej ne more priti do stvarnega zboljšanja ne političnih, ne gospodarskih, ne socialnih in ne moralnih razmer. Kajti, če se ljudje ne zanimajo za politiko, kako morejo biti pravilno obveščeni o zanje tako važnih stvareh, kako se morejo pravilno opredeliti? Kako more glasovati politični analfabet, ki ničesar ne razume in ne ve in je vedno žrtev ali prevare ali pa nasilja — za pravega moža na kandidatni listi?
Na čelo državne uprave morejo priti legalnim potom resnično najboljši med
najboljšimi samo tedaj, če bo zavest o politični dolžnosti prebujena vsaj v vsakem članu naše ljudske skupnosti, ki ima volilno pravico. Samo tedaj more priti do izraza tisti program, ki najbolje odgovarja našemu ljudstvu in državi. Le tedaj bo politika za vselej iztrgana iz rok poklicnih politikov, ki nimajo pojma o gospodarstvu in težavah ljudstva, ki se držijo kot klop oblasti in izmozgavajo ljudstvo po mili j volji.
Zato je prebujanje politične zavesti da-I nes morda najbližja in najvažnejša naloga.
■ To velja pred vsem za našo inteligenco, i ki ne sme stati ob strani. Odrasel, zrel j človek mora v vsaki stvari, ki se tiče ’ državne skupnosti, zavzeti določno in resno stališče, sicer je ali bojazljivec, ali lenuh, ali koristolovec, ali pa idijot. Brez I tega ni mogoče ustvariti ničesar trajnega, j Nestrpneži, ki zahtevajo hitre ukrepe, bo-; do uvideli, da taki ukrepi navadno ne prinesejo rešitve. Oni pomenijo padec v no-: ve napake in nove zaplete. Nezaupanje, j nezadovoljstvo ne bo izginilo, še povečalo I se bo. Toda brez zaupanja, pravega in globokega ni mogoče v pravem in pozitivnem smislu vladati. Brez njega so prave in velike splošno koristne reforme izključene. Nam vsem pa so danes take reforme — krvavo potrebne. •	V.	J.
trenutka v kakem predalu z zmečkano in prašno obleko, neumita in razmršena. Potem je jo treba na hitro umiti, počesati, skrtačiti in zlikati, pa ni čudno, če ne pride včasih med svet v čisto brezhibni toaleti, ker pač še ni bila pripravljena za takojšen nastop. Če ji pa pri nastopu potem še drugi popravljajo toaleto, pa začne v zmedenosti jecljati ter dela s tem družbo tistim gospodom člankom, ki nastopajo že polomljeni »v odlomkih«. Tako nastanejo tiskarski škrati radi premalega popravljanja z ene in prevelikega popravljanja z druge strani.
V zadnji številki je imel naš list smolo, da so prišle vse te nadloge hkratu nadenj. Zato prosimo vse naše prijatelje, naj nam oproste, če nismo pustili pred svet vse gospode članke tip-top urejene. Hiteli smo, da kljub vsem oviram ne zamudimo dneva izida časopisa. Vendar pa smatramo za potrebno, da popravimo vsaj tri napake, ki bistveno izpreminjajo
pravi smisel tistega, kar se je hotelo povedati.
Predvsem prosimo vse naše čitatelje, naj nam vendar verujejo, da nikakor ne smatramo koga že za brez obsodbe na smrt obsojenega edino in samo zato, če nima — čebule, kakor bi sicer mogoče izgledalo na drugi strani zadnje številke.
Poleg tega pa jih prosimo, da vzamejo na znanje, da se glasi stavek v članku »Kvišku glave«, v tretjem odstavku od zadaj gor pravilno takole: postali so brezbrižni za vsako javno in privatno delavnost (ne pa: postali so brezbrižni za vsako javno in privatno delavno stranko). V članku »Pavovo perje« pa se glasi zadnji stavek prvega odstavka pod 2. »Kontrola nad uvozom blaga« pravilno takole: Ali te prav nič ne zanima, kaj se bo uvažalo in zakaj? (ne pa: Ali se prav nič ne zanima, kaj se bo uvažalo in zakc j ?)
Uredništvo lista.
ORGANIZACIJA »ZBORA«
Tiskarski škrat
Vsaka posamezna številka časopisa, ki hoče imenovati vsako stvar s svojini pravim imenom, je težak porod!
Često se zgodi, da si kdo od gospodov člankov, ki nastopajo, zlomi nogo, roko ali celo vrat, pa nastopa potem šepav, obvezan, ali pa sploh ne. V tem slednjem slučaju mora nastopiti rezerva, ki je prepozno dospela za nastop, pa je počivala, čakajoč prihodnje številke, do zadnjega
Tovariš Ljotič govori v Smederevu 3000 zbranim borcem. Dne 14. t. m. na
delaven dan zvečer je govo: il naš predsednik in tovariš Ljotič v Smederevu. Ker je bila dvorana premala, da bi vsi prisotni mogli v njo, so postavili zvočnike, da je ljudstvo lahko poslušalo tudi na prostem besede našega tovariša. Po končanem zboru je navdušeno ljudstvo hotelo na rokah nositi svojega predsednika, toda našega skromnega Ljotiča niso več našli. Krenil je že na pot za Mostar in Sarajevo, ki ga pričakujeta nestrpno. — Na povratku odondod pa bo govoril tov. Ljotič na velikem taboru v Donjem Rajiču na Hrvaškem na binkoštno nedeljo dne 31. maja, da kmalu na to pride tudi med nas, da ga pozdravimo vsi stari in novi borci in da iz njegovih besed črpamo moč za novo delo, ki nas še čaka ...
Informativni sestanek »Zbora« pri Češnovarju. V soboto dne 9. t. m. ob 20. uri se je vršil prav dobro obiskan informativni sestanek J. L. G. »Zbor« v gostilni pri Češnovarju na Dolenjski cesti za okoliš Barje, Rudnik, Galjevico in Dolenjsko stran mesta. Tov. Loboda je prisrčno pozdravil navzoče tovariše in iv klenih besedah orisal gospodarski in socijal-ni položaj našega ljudstva. Za njegova izvajanja, ki so bila pazno poslušana, je bil toplo nagrajen z odobravanjem. Kot drugi govornik je povzel besedo tov. Šimnovec, ki je po daljšem govoru podal stanje in vzroke ljudskega nezadovoljstva z ozirom na takozvano liberalno demokracijo, ki je v zatonu.
Zadnji je govoril tov. Ture Šturm kot starešina Ljubljanskega organiz. področja. V napetem in vseskozi stvarnem govoru je po svoje karakteriziral politično delovanje vseh do sedaj mogočih strank, proti katerim se bo naše gibanje »Zbor« dosledno borilo. Njegove besede so padale kot težka kladiva na vzroke današnjega kaosa in nezadovoljstva. Za svoja izvajanja je bil navdušeno po-
zdravljen in nagrajen s splošnim odobravanjem.
Pristop je priglasilo več,novih borcev z željo, da se priredi še več podobnih sestankov.
Informativni sestanek J. L. G. »Zbor« za Šentjakobski okoliš se je vršil v soboto dne 16. t. m. ob 20. uri v prostorih gostilne »Jadran« v Florjanski ulici. Po otvoritvenem in pozdravnem nagovoru tov. Lobode, sta poročala na sestanku tovariša T. Šturm in R. Šimnovec. Oba govornika so navzoči tovariši pazno poslušali in z velikim zanimanjem sledili njihovim izvajanjem. Po sestanku se je vršil razgovor o ustanovitvi krajev, organizacije ter da se v kratkem skliče ustanovni občni zbor. Tudi ta sestanek, ki je bil številno obiskan, je pokazal, da je ideja »Zbora« zmagovito na pohodu.
*
Informativni sestanek »Zbora« Stude-nec-Ig. V četrtek na praznik Vnebohoda dne 21. t. m. bo v gostilni Javornik v Studenee-Igu informativen sestanek Jugoslovanskega ljudskega eri ban in »Zbor«, in sicer ob 7. uri predpoldne. Predavajo predstavniki »Zbora« . iz Ljubljane.
*
Ustanovni občni zbor Jugoslovanskega ljudskega gibanja »Zbor« za okoliš Barje, Galjevico, Rudnik in Dolenjsko cesto bo v soboto 23. maja t. 1. ob 20. uri v salonu gostilne pri »Češnovarju« na Dolenjski cesti. Govore delegatje začasnega sre-skega poverjeništva Ljubljane. Naprošamo tovariše, da se istega brez izjeme vsi udeleže in pripeljejo tudi nove tovariše v zbor. Glasovalno pravico ima samo tisti, ki je že izpolnil prijavnico.
*
Predavanje »Zbora« v Trbovljah. V
nedeljo, dne 24. t. m. ob 9. uri predpoldne bo v prostorih gostilne Forte v Trbovljah politično-gospodarsko predavanje. Predava starešina ljubljanskega organizacijskega področja tov. Šturm.
Fr. Markovič — L. Smolej:
Zadružništvo kot družabno in politično gibanje
V industrijskih državah škoduje liberalni kapitalizem in ekonomizem le do gotov il mej. Drugače pa je to v agrarnih državah, kjer ta liberalizem uničuje gospodarstvo, kmečko produkcijo in vso za-jednico, ki jo pahne v krizo in v pogubo. Značilnosti sleherne kapitalistične in industrijske države, sta njen močni kapital, in močna industrija. Politika takšne države mora biti usmerjena samo k enemu cilju: kar najboljše prodati proizvode svoje industrije, ter omogočiti, da ima mnogo gotovine in kredita za nabavo surovin.
Čim prehaja industrijska država v možnost prodaje svojih industrijskih proizvodov, stavlja v gibanje ves 6Voj aparat (kapital, oblast, zakone in učene ljudi), da na ta način uredi, ter spravi v pravilni krogotok možnost prodaje svojega blaga. Kadar v takšnih državah nastaja zastoj v prodaji blaga, so tedaj prizadeti ne-le industrijalei in banke, nego tudi široke plasti naroda, to so predvsem delavci, ki v takšnih primerih ostajajo
brez posla (brez kruha in strehe nad glavo).
Torej v industrijskih državah je glavni steber narodnega gospodarstva — industrija! Kadar ona dela, dela tudi delavec. Okrog industrije se torej suče vse, in od dela industrijalca je odvisno blagostanje države.
Nasprotno pa je to v agrarnih državah. Tamkaj je kmet oni, ki ustvarja blagostanje. Kmet ne prodaja le svoje produkte, nego jih tudi sam proizvaja. V agrarni državi je kmet ono, kar sta v industrijski državi industrij alec in delavec skupno. Vsa notranja in zunanja trgovina v agrarni državi je odvisna ou kmeta samega, in od njegove kupne in prodajne moči. Torej vsa moč agrarne, oziroma kmečke države leži v močni kmečki vasi. Zategadelj pa mora tudi biti vsa gospodarska politika kmečke države usmerjena samo k enemu cilju: kar najboljše prodajati sadove žuljarvih kmečkih rok.
Kmečka in industrijska država, sta dva svetova! Industrijska država, ki je v prodaji svojega blaga dobro organizirana, stremi za tem, da svoje blago kar najboljše prodaja; med tem pa mora iti kmečka država za tem, da industrijsko blago čim cenejše kupuje. Ali radi tega, ker industrija stremi za tem, da kupuje surovine za svoje izdelke čim cenejše, a da svoje izdelke potem proda čim dražje, je potem takem pri tem najhuje prizadet oni, ki je prisiljen prodajati industrijsko surovino pod ceno, ter nato kupovati izdelke po pretirano visoki ceni. V tem slučaju je torej umevno prizadet pač — kmet.
V nakupu in prodaji svojega blaga je dandanes kmet neorganiziran in odvisen od močno organizirane industrije. Kadar industrija od kmeta nekaj kupuje, mu daje le toliko, kolikor sama hoče, ker ji paČ gre za dobiček, pa tudi obratno: kadar mu pa ona svoje proizvode prodaja, mu jih tedaj nudi po cenah, kjer ima sama pri tem mnogo — dobička.
(Dalje prihodnjič.)
(itaj prilogo!
—-	„ ,	,	■■	rr Ci , r^lnvSlf« 2R Odeovorni urednik Ivan Marjek, Celovška 200. Tiskarna »Slovenija« (predstavnik A. Kolman), vsi v Ljubljani.
Lastnik lista konzorcij. Predstavnik konzorcija Ture Sturm, Celovška 28. Udgovorm ureaniK ivau maijc