,      GIESELBERG-ŠELIGOVA:
Solnčni žarek — ujet!
robni solnčni žarek stopi nekoč pred svojega očeta, pred solnce, in prosi: »Dragi očka, na zemljo bi rad!« — Smehljajoč se premotri otec sinčika zlato« lasca, ga. dvigne in ljubkuje, rekoč: »Majb.no si še, dete moje, toda 6e te je volja, poizkusiš lahko jutri pot na zemljo.«
Kako se je razveselil zlati žarek ooetovih besed! Poznal je že zemljo. Pripovedovali so mu o njej ob tihih urah bratje, ki so posečali zemljo vsak dan ter se vračali ob večerih v naročje svojega očeta in svojih bratov. Koliko lepega so doživljali solnčni žarki na zemlji! Eden njih je skakal veselo od cveta do cveta, drugi je zoril sočno sadje, tretji je pozdravljal ljudi skozi odprta okna, oetrti se je s potočkom tajinstveno pogovarjal, j>eti je napolnjeval borne koče z zlatim sijajem. O, naš drobni žarek je poznal zemljo! Le z lastnimi očmi še ni videl zemeljske krasote. A tega se mu je zahotelo.
Od samega veselja in neprestanega pričakovanja naš mali žarek ni mogel zaspati v posteljci iz mehkih tenčic, iz belih meglic. Zle misli mu zaroje po glavi. Kaj1, ko bi zaslonil drugi dan nebeška vrata teman oblak in žarek ne bi mogel čez domači prag? Tiho odgrne zlatolasec tenčico belih meglic in pogleda proti nebu, kjer ni bilo oblakov; zvezdice so zve9to stražile nočno nebo. Prijateljica solnčnega žarka, zvezda večernica, pokuka Ijubeznivo skozi tenčico k zlatolascu, rekoč: »Ne boj se! Nebo je jasno, jutri pojdeš na potovanje, a zdaj mirno zaspi, da boš svež in čil za pot na zemlj©!«
Pomirjeni je zlati žarek sladko zaspal. Drugo jutro pa, ko se je izmotal iz mehkih meglic mladi dan, je skočil naš mladi junak žarečih lic pred nebeška vrata. Zavriskal je. Urno in veselo ga je odvedla pot proti zemlji.
Mahoina je razočaran obstal. Tu ni bilo zelenih gozdov, ki so mu o njih pripovedovali bratje; tu ni bilo cvetnih poljan niti belih hiš in cerkva. Tu se je razprostirala velika bela neprodirtia plan. Žalost >se je vkradla v srce mladega žarka. Žc se je hotel vrniti k očetu, misleč, da je zgrešil pravo pot na zemljo, kar opazi strme, da se debela bela plast giblje, da se ziblje in valovi. Tanjša in tanjša postaja in čimdalje bolj prozorna. Tu se mu že svetlika živo zelenje, tam vidi prosojne rdečkaste osene, tu se mu zablešči srebrn trak, tam rumenih poljan zlati sijaj. Ni bilo več debelih belih plasti, le nežne tenčice so še ogrinjale prirodo. Tudi te so prihajale vse tanjse in tanjše, da jih končno oko sploh ni več videlo.
222
»Kako lepo, prekrasno je vse to!« si je mislil solnčni žarek. Za* vedal se je, da je na zemlji, zakaj že je razločeval drevje, ki se je spenjalo na gori solncu naproti, že je gledal hiše, izmed katerih ga je zanimala zlasti ona vrhu gore, ki je bila vsa drugačna kot druge. Pogodil jo je solnčni žarek, da je to zvezdarna, ki so mu o njej pravili bratci, da gledajo odtod ljudje skozi daljnoglede nebo, hoteč videti njegova čudesa in njegovo veličastvo iz bližine.
Bliščeč srebrn trak v dolini pa mora biti potoček, ki se je večkrat z brati-žarki tajinstveno pogovarjal.
Še zavzet od raznolikih čudes, sliši zlatolasec skrivnostno šepe* tanje drevja: »Hvala ti, zlati žarek, da si nas osvobodil težke megle!« Začudeno vpraša žarek: »Jaz sem to storil?« Drevje kima. »Da, tvoji luči m toploti se ne more upirati mrzla megla. Le poglej, kako si jo prisilil k tlom, kako gineva pred tvojo silo.« — »Pa sem vendar tako majhen,« odgovori skromno žarek. »Dobrota, dasi tudi mala, ima moč premagati zlo: trajno se zlo ne more upirati dobremu,« je bil odgovor iz gozda. — »Če je tako, pa hočem svojo moč izkoristiti,« vzklikne žarek, »po hribih in dolinah, po mestih in selih hočem trositi srečo.«1
Poljubil je cvetke na travniku; veselo vriskajoč so dvigale svoje glavice bele, rumene, modre, rdeče. Kaj bo pač rekel potoček, si misli žarek, ko se nagne k bistri vodi, v kateri zagleda mladega solnca zlati sijaj. Prestrašil se je svoje lepote. »Ali nisi vedel, da si lep?« ga vpraša potoček. — »Ne,« odvrne žarek, »nikogar nisem vprašal in nihče mi ni tega rekel.« — »Lep si, koderkoli hodiš,« reče potoček, »najlepši pa, kadar odsevaš iz človeških oči, zakaj če te človek ujame in vklene v svoje srce, razširjaš tam svetlobo in luč, da odseva iz oloveških oči; in to je lepo, lepše kot vse na svetu. Solnoe v človeškem srcu stori človeka srečnega, in srečni so oni, ki uživajo čar solnčnih oči. Če si zajet v človeškem1 srcu, potem se ne osvobodiš več. Šele, ko človek umre, poletiš z njegovo dušo domov v nebesa.«
2arek zlatolasec posluša zatopljen. »Kako lepo bi bilo bivati v dobrem človeškem srcu,« si roisli, »koliko lepše kot potovati po zemlji in se vračati vsak večer k očetu. Kako neki se naj dam vkleniti v človeško srce?« vpraša potoček. A hitri valčki mu ne odgovore; valček, s katerim je govoril, je že odšumlljal, drugi pa ne razumejo ¦ njegovega vprašanja.                             .                               '
Zamišljen nadaljuje žarek svojo pot. Kar se mu približa žena. Zarek se je razveselil, misleč, da ga foo žena vklenila v svoje srce. A žena je stopila v senoo košatega drevesa, da žarek ni mogel do nje. Razmišljajoč, zakaj se mu je izognila žena, vidi prihajati moža. Veselo mu hiti naproti. Toda mož si zasenči z dlanjo oči in tiho godrnja. Žalostno se ozira žarek za njimi. »Premajhen sem, ne marajo me, dasi bi jim nudil izobilje svetlobe in toplote.«
223
Zadaj priskaklja deklica, izteza roke in vzklika veselo: »Solnce, ljubo solnce, ujamem te zdaj, pri meni ostalo boš vekomaj!« — Ble* steče oči so se široko odprle, in solnčni žarek se je skril za veke, se je skril v dekliško srce. V srcu je postajalo svetlo in toplo; svetloba in toplota je žarela v dekliških očeh.
Gori na nebesnem svodu pa je karal zvečer oče-solnce svoje sinove: »Vaš najmlajši bratec se ni vrnil. Jutri ga pojdete na zemljo iskat.«
Dolgo so ga iskali drugi dan. Končno so ga vendarle našli, zakaj silno jasno in svetlo je žarel iz dekličinih oči. »Vrni se k nam,« so ga prosili bratje, »težko čaka očka nate!«
»Ne morem,« jim odgovori bratec, »vklenjen sem v otroškem srcu in tu ostariiem, dokler ne poleti njegova dušica v nebesa, potern se vrnem tudi jaz domov.«
»Kaj, v človeškem srcu si?« povprašujejo začudeno bratje. »Kako pa je v človeškem srcu?«
»Prekrasno,« odvrne bratec, »mnogo lepše kdt v zelenem gozdu, lepše kot na cvetni paljani, lepše kot pri žuboTečem. potoku.«
»Potem pa si hočemio poiskati vsi domove v človeškem srcu,« zakličejo 9olnčni žarki.
Razšli so se iskat novih domov. Vsak človek jih lahko ujame in vklene v svoje srce.
Ali si katerega izmed njih ujel tudi ti?