Ivan Kočevar, načelnik kraj. šolskega sveta itd. v Središču. Šolskemu prijatelju na grob. »In če se imenuje najboljša imena, tedaj je tudi Tvoje med njimi.« Teh besed sem se spomnil te dni, ko sem razmišljal o vsestranskih zaslugah, ki si j-ih ie pridobil v kratki dobi svojega življenja mož, čigar zemeljske ostanke smo dne 1. junija t. 1. y Središču na Štajerskem izročili materi zemlji. Da. med najboljšimi imeni se j-e imenovalo vedno tudi Tvoje, predragi pokojmiik! Oko rosno in srce žalostno, potrto —. tako smo stali ob odprtem grobu možal, po katerem ne žalujejo samo njega ženai in otroci, njegovi ožji sorodniki, marveč po njem žaluje vsa okolica središka, ves okraj ormoški, vsii, vsi, ki smo ga poznali. Veličastnega izprevoda, ki je bil najlepši dokaz, kako priljubljen in obče spoštovan je bil pokojni Ivan Kočevar, so se udeležiM polnoštevilno tudi otroci središke šestrazrednice s svojim učiteljstvom, zakatj pokojnik je bil 12 let načelnik kraj. šolskega sveta središkega in 3 leta ud okraj. šolskega sveta ormoškega. Poleg svojih obilniih poslov je posvečal Ivan Kočevar svoje moči tudi doinači šoli, zanimal se ie vedtio za njen prospeh, podpiral je kot priijatelj omike in vsestranskega napredka domače učiteljstvo in liubi'1 je kalkor skrbni oče šolsko mladino. Oči so se mu svetile vselej, in solza vese- lja je zaigrala v njih, ako sem mu pripoveidoval. da naši šolarji v tem ali onem oziru lepo napredujejo in da delajo čast naši šoli še tudi tedaj, ko jih je usoda zanesla yun v živlienje na razne strani sveta. Podpirai je blagii pokojnik vselej deijansko tu-di ubožne šolarje, za nije je imel vednp odprto srce, pa tudi odprte roke. Še na smrtni positelji, ko je gledal bledi smrti takorekoč že v obraz. se je spomnil ubogih otrok sredrške šole z lepim zneskom 100 K. Tudii siromak ni šel nikoli praznih rok iz njegove hiše. Ni se torej čudMi, da žalujejo po poikojnemi Ivanru Kočevarju vsi, ki so ga poznali, da jokajo po njem oni, ki sq ga ijubili, Ljubezen je delil. 'Ijubezen sj je tudi pridobil. Prjjazen in Ijubezniv ie bil z vsakim in ni ga bilo tako preprostega človeka, da bi ne imel gospod Kočevar prijazne besede zanj. Ene lastnosti pokojnrikove še ne smem pozabiti, lastnosti, ki je lahko v izpodbudo nam vsem:, zlasti pa; mladini, to je njegova trudoljubivost, to je njegovo veselje do dela. Bil je gaspod. bil _pa je tudi kmet. Nobenega dela se ni sramoval. V dobi ko je bil še zdrav in čil, je prijel zjutraj navsezgodaj za plug, popoldne pa za pero. Delo mu je bilo živlienje, delo mu je brlo slast. Ni se torej čuditi, da so Ti, preblagi piiiateli moj, ob Tvojem vsestranskem delovaniu predčasno začele pešati moči; povsod si bil na mestu: delal si z delavnimi, žalova! z žalostnimi, veselil se z veselimL Ko si začutil, da so Tvoje moči preslabe, da bi služile krepki v.olji Tvoji. si se odtegni'1 vsestranskim skrbem ter se preselil z najlepšimi nadami v novo svojo hišo ter hotel pričeti novo. mirno življenlje. Toda Vsemogočni je v neskončnr modrosti svoji ukrenil drugače, poklical Te je k sebi uživat onega veselja, ki ga ie priipravil tistim, ki ga ljubijo. Da. umrl ie mož, zatisnil je svoje trudne oči za vselej. Nikoli več ne bo korakala Tvoja nekdaj tako lahka noga po srediških livadah, nikoli po vzornjh Tvojih goricah, ki si j>ih tako ljubil. Črtan si iz vrst živjh — a četudi si telesno preminul, duh Tvoj ostane med nami ter nas bo bodniil k delu za vse. kar je blagega in dobrega, in ime Tvoje bodo imenovali v Središču s častjo in s spoštljivostjo še pozni rodovi. Spavaj torej mirno, blaga duša, počivaj sladko v zemljfi domači, v rojstnem svojem kraju. ki si ga tako neizmerno ljubil. Zbogom! Na snidenje! Anton Kosi.a