466
Gojko: Vrnitev.
ne bom slovenskemu narodu koristil — s peresom! Oh, dobljeno .je pekbče spoznanje . . . Ali ne velja po pravici tudi o  meni:
Tako  še  mlad, Pa vže nesrečen, Pa vže  brez  nad?
Najlepši up moje mladosti — strt z jedno samo  drobno vrstico!
Tovariš je videl moj duševni boj. Prijel me je sočutno za roko ter rekel:
„Ivan, razburjen si, pojdiva na Homerovo!"
Homerovo imenujeva neko vino v Perme-tovi gostilni tam v Spitalskih ulicah, in to radi njegove izvrstnosti. Sploh sva se navadila letos vsako reč, ki je najizvrstnejša, najboljša, nazi-vati s pridevkom : Homerov, n. pr. Homerova pesem, Homerov junak, in tako tudi — Homerovo vino. Poklicala sva ga pol litra in — molčala. Slednjič me opozori prijatelj na sliko sv. Pavla gori nad menoj, in pod sliko je bil napis:
Sanct  Paulus war  ein  Medicus,
Er schrieb  an  den Timotheus:
„Um  deines schwachen Magens vvillen
Solist du  den  Durst mit Wein  dir stillen."
Er war  ein   Mann   nach uns'rem  Fuss,
Hoch lebe  sanct  Paulus  der Medicus !
Ta napis naju je navdušil, da sva poklicala še jedno merico. Tolik je vpliv lepe pesmi, sploh lepega slovstva! Toda vsaka prevzetnost se kaznuje, tudi najina se je. Hotela sva plačati, iskala denar po žepih, pa oba skupaj nisva imela dovolj. Kaj storiti ? Zastaviti ure ? Kje jo imaš? Tu stori prijatelj Gruden Homerov sklep: ti me počakaj tukaj, jaz grem pa domov gospodinjo prosit, da mi posodi. In izmuzal se je, jaz pa sem ostal sam. Ker ga le dolgo ni bilo, jela se je natakarica bati, da bi je še jaz ne popihal. Vstopila se je blizu vrat in me merila z očmi. Nisem se upal niti ganiti. Zdelo se mi je, kakor da vidi tudi natakarica v meni — propalega pisatelja. —¦ Oh, toliko sramote jeden dan ! Slednjič prikrevsa tovariš. Plačava in odideva. V veži srečava — Levstika, ki tudi zahaja v to gostilno, morda radi iste Homero-vine. Sla sva drug mimo drugega — jeden največjih pisateljev slovenskih in — jeden, ki je s svojim prvim spisom prišel v — koš! To je lepa primera kontrasta,  nasprotja, kaj  ne?
Oh, prijatelj, z neko bridko ironijo, s sarkazmom ti pišem te vrstice.  V srcu pa je vendar-le hudo,  da brez miru okrog divjam .  .  . In  ni ga  mesta vrh  zemlje, Kjer bi pozabil to gorje!
Tvoj
Ivan.
A:
lJ, ti ljubica, Kak zločesta si! Lažeš mi samo, Da nevesta si.
Vrnitev.
Ah,   ta  čudni  smeh Ti nezvesta si! Solze te v  očeh  — Ti nevesta si!
In  ponosni  hrast Stari za vasjo, Tudi  več  nikdar Zelenel ne bo   —
Pa na pir me svoj Vabiš že nocoj, In  harmoniko Vzamem  naj   s seboj?
Pri vojakih,  da, Dolga leta tri, Kaj  se vse doma, Lahko   premeni!
Pa kako  ljuba v, Nežna  rožica, Slaba  vstrajala Bi ubožica?
Še  okliče   naj Trikrat naju  prej Novi kapelan: Ali —  o povej!   —
Kaj  pomeni naj Okrog usten smeh, A  taisti  hip Solza ti  v  očeh?
Sosed je umrl, Mož  najlepših let. Bogme ni  imel Jih ni trideset.
In  krčma rje v   konj Tudi je  d ostal   — Kaka lepa to Bila je žival!
Srečni vi ljudje, Veselite se! Kaj   vam  ptuja bol? Zavrtite se!
Ah  ljubav!  —   — Nocoj Naj  na pir grem  tvoj ? In  harmoniko Vzamem  naj  s  seboj?
Glasno  peval  bom, Glasno  sviral  bom, Smrtno  pesem  si   — Saj  umiral  bom!
Gojko.