Anton Hribar: Vedni strah.
¦—   Podravski: Trnjev  venec.
739
Lepi značaj Pasteurjev se kaže tudi v tem, da je jako ljubil svoje stariše, vedno se jih je spominjal hvaležno in jim pripisoval, kar je imel in dosegel dobrega.
Pasteurjev vzgled naj bi svetil kakor svetla luc  tudi našim, domoljubom in zlasti naši mla-
XIV.
V prijazni dolinici, med strmimi, neviso-kimi griči, tam, kjer drvi zelena Sava svoje valove proti Slavoniji, nahajamo na hrvaški strani, dobro miljo od vstaškega taborišča, malo osamljeno hišico, podobno kočam naših planšarjev po planinah. Jeden hlod položen vrh drugega, povešen in zverižen strop, pokrit z deskami in obložen s kamenjem, majhna okna: to je njena vnanjost, ki potniku priča, da je bilo tukaj treba dokaj drugega opraviti poprej, predno so li mislili na vkusno zidano stavbo. Kraj je bil namreč preblizu turške Bosne, od koder so se večkrat natihoma priklatili ropat in požigat turški razbojniki. Prebivalci ob turški meji torej niso imeli za stanovanje toliko skrbi j, kakor navadno drugodi, saj je bilo tako le malo škode, ako so neverniki zapalili gospodarju streho nad glavo. Od ostalih selišČ je bila naša ,kuča' dovolj oddaljena.
Le malo življenja je bilo opaziti tukaj. Na dvorišču je razgrajal kakih osem let star deček ter se   kratkočasil  z  dolgoušnim oslom, ki   je
dini. Kar smo tolikokrat že rekli, zopet poudarjamo: Naj se mladina ne udaja brezplodnemu politikovanju; naj se ne vnema za stvari, ki so danes, a jih jutri ni: marveč naj se vsak slovenski mladenič trudi, da bo kaj znal, potem bo tudi kaj storil za narod.
mirno mulil travo, a tam za kočo na vrtu sta potihoma kopali dve ženski, pač mati in hči. Kar nakrat — nenadoma — ne daleč od nju poči strel.
„Za Boga, kaj je to:" vzklikneta mati in hči, ter se ozreta proti oni strani, od koder se je zaslišal strel. A v tem času poči drugič in tretjič. „Kaj neki imajo tam t Kaj bo, ako doj-dejo Turki, očeta pa še ni doma:"' Tudi bosonogi deček urno popusti osla ter se približa našima  ženskima.
Prebivalci tega kraja se niso bali brez vzroka. Saj so živeli poleg okrutnega in brezvestnega soseda. Koliko grozovitostij so pripovedovali begunci, ki so bežali tu skozi v notranjo hrvaško deželo ! In ker se je nastanil naposled ne daleč od todi tabor vstašev, bilo je to tudi povod, da je marsikateri hrvaški domačin'popustil kočo in svojce ter se pridružil Četi, od koder se je smel slobodno vrniti, kadar se mu je zljubilo. Tako tudi naš gospodar. In sedaj ga pogrešajo pri hiši, ko je bilo slutiti, da pridero morda neusmiljeni roparji; ali pa se vrača on ter strelja, ker naznanja,  da mu je potrebna pomoč.
47*
Ivo  zrem   pomladi nežni cvet,
Srce  se vzradostuje; V tej  radosti pa se bojim,
Da  cvet  mi kdo ponije.
Ko  čujem  peti ptičico
Pomlad  oznanjujočo, Bojim  se,  da se ulovi
V  zadrgo  zevajočo.
Ko  žuboreči gledam  vir,
Veselje me navdaja; A   virček  brzo  mi naprej
Sumlja iz  tega  kraja.
Vedni strah.
Polje  nalito,  klas  rumen Sto  nad  mi v  srce vliva;
Pa zbira že se vrh neba Nevihta pogubljiva.
Veselo gledam  na ravan, Kjer pase deček čedo;
Pa glej ga  volka,  kruto zver: Med ovce plane  v  sredo.
Zavestno  ogledujem hram,
Domovje  urejeno; A,  zvon  naznanja  mi požar,
Da vse bo  vpepeljeno.
Trnjev venec.
(Roman. — Spisal Podravski.) (Konec.)
Družina srečna,  srečen  dom,
Roditelja z  otroki; A čuj,  na vrata trka smrt,
Noseč  morilo  v  roki.
Nad  čem se pač naj  veselim, Kaj  naj  me vzradostuje,
Ko  slednjo  nado,  slednji up Sovrag  mi ukončuje?
Kaj,  če trenutek sem  vesel, In  zadovoljen,  srečen,
Ko  koj  za srečo  pride  strah, In  strah — ta strah je večen. Anton  Hribar.