UDK 821.163.6.09:325.2+331.556.4
Janja Žitnik
Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Ljubljana
KNJIŽEVNO DELO SLOVENSKIH IZSELJENCEV
Leposlovno delo slovenskih izseljencev lahko razvrščamo v različne sklope glede na
specifiko njihovih »skupnih« tematik ali glede na njihove značilne literarne smeri in oblike,
navezanost ali izoliranost od sočasno nastajajoče »domače« književnosti ter njuno
medsebojno primerljivost, stopnjo literarnoestetske dognanosti itd. Prihodnje analize naj z
zanesljivimi literarnoestetskimi merili izpostavijo vse tisto leposlovno delo slovenskih
izseljencev, ki ima trajnejšo vrednost, in ga ustrezno umestijo v osrednja dela slovenske
literarne zgodovine (sintetične preglede, leksikone, tudi komentirane zbirke klasičnih del)
in v osnovnošolske, srednješolske in visokošolske učne vsebine, njihova najboljša dela pa v
obvezna šolska berila.
Literary work by Slovene emigrant writers can be divided into various complexes,
depending on the specifics of their »common« topics, their typical literary styles and forms,
their connection to or isolation from the contemporary »domestic« literature, how
comparable the two of them are, the degree of the literary-aesthetic excellence, etc. Using
reliable literary-aesthetic criteria, future analyses should point out ali the Slovene emigrant
literary work of lasting value and include it among the core works of Slovene literary
history (surveys, lexicons, annotated collections of classical works) as well as in the
elementary, high-school, and college-level curriculum, the best works also among the
required school texts.
»Morda si tam zunaj postal bolj naš, kot bi bil, če bi bil tu ostal.
Morda celo bolj moj. Toda, medtem ko me boš ponovno odkrival, ti
bom vedno malo drugačna, kot sem bila, ko si me zamrznil v svoje
panonsko srce. Da bi ti ostala ena in ista, edina. In ko boš spet
odhajal, do zadnje pore prepojen z menoj, boš že mislil na vrnitev.
Le vzemi s seboj prgišče mojega telesa. Ti bom iz njega dihala in
nekaj zrasla. Da si bova vedno blizu in še bližja. Da ti bom do konca
prva in zadnja. In zemlja, v kateri si shodil.« 1
1 Razpoznavnost izseljenske književnosti
Kaj je slovenska izseljenska književnost - in širše, kaj je književnost
slovenskih izseljencev? Kaj ju povezuje v razpoznavno celoto? Zakaj tisti, ki ju
dovolj pozna, ocenjuje, da sta zato tako vitalen del slovenske nacionalne
književnosti, ker jo bogatita z novimi, drugačnimi ustvarjalnimi vzgibi, temami in
vidiki?
Široka je paleta literarnih tem, ki jih odkrivajo dela slovenskih izseljenskih
piscev. Najprej so tu vse osnovne teme, ki jih najdemo v katerikoli književnosti:
življenje, narava, družba, zgodovina, božje in človeško, večno in minljivo,
temeljne dileme človeškega duha, zraven pa še odkrivanje in približevanje novega,
1 Jože Žohar, Zemlja, Slovenski koledar, 39 (1992), Ljubljana, Slovenska izseljenska matica, 1991,
136 (odlomek).
160 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
neznanega, po čemer izseljenska dela, tako v pripovedništvu kot v pesništvu, vidno
izstopajo iz glavnine slovenske književnosti. Tudi v ozadju te pestre tematike je
seveda isti ustvarjalni vzgib, kot ga lahko razpoznamo v kateremkoli leposlovnem
delu: piščev intimni odnos do življenja in do sveta, ki se kaže v vseh svojih
oblikah, kot svoboda ali ujetost, pripadnost ali osamljenost, ljubezen ali mrtvilo,
razumevanje ali zaslepljenost, sprejemanje ali zavračanje, zagovor ali obsodba,
privlačnost ali odpor, vera ali dvom, pogum ali malodušje, moč ali vdaja, od¬
puščanje ali krivda. A tisti ustvarjalni vzgib in hkrati tema, ki povezuje leposlovje
prve generacije izseljencev - te še z najmanj pridržki sprejemamo med »naše«
pisce - vse od zahodne ameriške obale do Japonske in od Skandinavije do južne
Avstralije, obenem pa to leposlovje, pravzaprav protislovno, precej ostro
razmejuje od domače književnosti, je nikoli do kraja preseženo domotožje.
Hrepenenje po rodni zemlji. Hrepenenje po izgubljenem.
Izseljenčev boj za sprejetost v novem okolju, njegovo spreminjanje, odpori in
prilagajanje imajo kot dramatična ustvarjalna motivacija in hkrati kot literarna
tema skoraj enakovredne vzporednice v matični književnosti, čeprav na drugačnih
ravneh. Nostalgija izseljenca, ki ne more stopiti na domača tla, kadarkoli bi to
želel, in njegov občutek trajne izkoreninjenosti pa nimata enakovrednih
vzporednic v domotožju in začetni osamljenosti študenta s slovenskega podeželja,
ki pride študirat v bližnjo prestolnico in morda tam tudi ostane. Literarna dela
izseljencev ponujajo prepričljiv dokaz, da njihova potreba po polnokrvnejšem
stiku z izvornim tudi po desetletjih ne zbledi. Seveda vse bolj odstopa prostor
novim izkušnjam, vzgibom in občutkom, vendar do kraja nikoli ne usahne. Celo
pri tistih ne, ki ob obisku domačega kraja morda z bolečino in olajšanjem hkrati
začutijo, da tam ne morejo najti ničesar več, kar bi jih tudi navzven vezalo na
izvorni prostor in tamkajšnje ljudi.
Za književnega zgodovinarja in kritika je izseljenčeva nostalgija, hrepenenje po
izgubljenem, največkrat le tema. In kaj je domotožje za človeka, ki se je za vselej
ločil od »zemlje, v kateri je shodil«? Tema komajda. Občutek vseh občutkov?
Vera? Prepričanje? Stanje duha? Odnos do sebe in sveta, do prostora, do pretek¬
losti, sedanjosti in prihodnosti? Morda tudi način življenja? Pogosto vse to.
Literarni analitiki ugotavljajo, da so izseljenski avtorji prve generacije v svojih
delih večinoma že davno prerasli in preboleli domotožje. Pa ga niso in ga ne bodo.
Presegli so le njegove začetne stopnje, iz katerih se je razvila nova, trajnejša
stopnja duhovnega stanja z istim predznakom. Vedno znova nas o tem prepričajo
njihovi zadnji verzi, izpovedni pasusi v prozi, pisma, celo esejistična razmišljanja z
najrazličnejšo tematiko. K sreči so se ti pisci že po nekaj letih novega življenja
zmogli odpreti tudi mnogim od sproti porajajočih se ustvarjalnih spodbud, ki
usmerjajo sodobno književnost. Boleče prekinjena kontinuiteta in hrepenenje po
neposrednejši povezavi z izvornim pa vendar ostajata na pomembnem mestu med
vidnimi ali prikritimi gibali vseh tistih umetnikov, pri katerih ima beseda »dom« za
vedno dva tako različna, med seboj nič manj kot izključujoča se pomena. In prav v
Janja Žitnik, Književno delo slovenskih izseljencev 161
tem je najočitnejša meja med književnim delom prve izseljenske generacije in vseh
naslednjih.2
Seveda lahko književnost slovenskih izseljencev, ki je širši pojem kot sloven¬
ska izseljenska književnost, saj dejansko zajema tudi njihova literarna dela v
drugih jezikih, razvrščamo v različne sklope bodisi glede na specifiko njihovih
posameznih »skupnih« tematik ali značaj njihove ustvarjalne motiviranosti, pa
glede na njihove značilne literarne oblike in izrazna sredstva, navezanost ali
izoliranost od sočasno nastajajoče »domače« književnosti ter njuno medsebojno
primerljivost, stopnjo literarnoestetske dognanosti itd. Če se na tem mestu na
kratko ustavim le pri prvih dveh od naštetih kriterijev, lahko za nazornejšo
predstavo izpostavim, denimo, močno zastopano proletarsko in socialnokritično
usmerjenost te književnosti v skoraj vseh literarnih vrstah in zvrsteh pri piscih, ki
pripadajo predvojni imigraciji v vseh deželah tedanjega priseljevanja Slovencev,
od razvitejših zahodnoevropskih dežel do obeh Amerik. Pomemben del predvojnih
izseljenskih piscev je namreč črpal svojo ustvarjalno spodbudo iz problematičnih
delovnih razmer in življenjskih pogojev t. i. ekonomske emigracije, ki v tem času
prevladuje v slovenskem izseljenstvu. Vzporedno z omenjeno se pri tej generaciji
izseljenskih avtorjev razkriva še cela vrsta drugih motivacij, kar se odraža v
širokem tematskem in estetskem razponu njihovega leposlovnega snovanja. V
istem času lahko v delih primorskih beguncev pred italijanskim fašizmom in
njegovimi raznarodovalnimi, hkrati pa tudi ekonomskimi pritiski odkrivamo
izrazito narodnostno in politično motiviranost, ki sta prav tako porodili nekaj
trajnejših literarnih sadov (sem sodita precejšen del proze in poezije Davida
Doktoriča in uvodni del knjige Izseljenec: Vtisi mojega potovanja v Argentino
Gvidona Juga).
Podobno izstopa kot »skupna« motivacija prevladujočega dela povojnih izse¬
ljenskih piscev njihova dolgotrajna, pri nekaterih celo še vedno trajajoča duhovna
ujetost v bratomorni vojni 1941—45. Tudi pisci iz te skupine živijo v različnih delih
sveta, najmočnejšo skupino tvorijo seveda v Argentini, kamor seje priselilo največ
Slovencev iz italijanskih in avstrijskih begunskih taborišč. Prav njihova tesna
kulturna in ustvarjalska povezanost pa je omogočila tudi tistim, ki so se naselili
drugje, da so se lahko pri svojem literarnem ustvarjanju oprli na njihovo
založništvo in promocijo. Predvsem prva povojna dela teh avtorjev so tako po
motiviki in literarnih oblikah kot po umetniški vrednosti primerljiva s
književnostjo NOB.3
Drugi skupini povojnih izseljenskih piscev, ki se v določenem delu prekriva s
pravkar omenjenimi »ujetniki bratomorne vojne«, je skupen njihov osrednji
literarni vzgib, ki je definiran v njihovi veroizpovedi. Religiozna ustvarjalna
2 Ta razlika je prav gotovo povezana z različnimi socializacijskimi izkušnjami in različnimi
socializacijskimi konteksti med generacijami, ki pomembno vplivajo na procese konstituiranja
identitete pri posameznikih (gl. Marina Lukšič-Hacin, Ko tujina postane dom: Resocializacija in
narodna identiteta pri slovenskih izseljencih, Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče, 1995,
105-146; Breda Čebulj Sajko, Razpotja izseljencev: Razdvojena identiteta avstralskih Slovencev,
Ljubljana, Založba ZRC, 2000, 84-87).
162 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
motivacija je močno zastopana tudi pri predvojnih izseljenskih avtorjih, zlasti pri
prekmurskih protestantih, seveda pa tudi med slovenskimi katoličani v vseh delih
sveta. Pri piscih katoliškega militarizma, ki so pisali med vojno doma in po njej v
begunstvu in izseljenstvu, pogosto predstavljajo pojmi narod, vera in pravična
vojna z nepravičnim izidom samo različne plati istega ideala, podobno kot pri
velikem deležu sočasnih partizanskih piscev predstavljajo pojmi narod, socialna
pravičnost (»enakost«) in svoboda (tj. konec tuje okupacije) ravno tako samo
različne plati istega ideala. Eni in drugi torej verjamejo v enakost vseh ljudi, kot jo
utemeljuje tudi krščanstvo, razhajajo se le njihove predstave o tem, kakšno podobo
naj bi imel ta ideal tu in zdaj, v konkretni resničnosti.
O pomenu literarnega izražanja in njegovi vlogi v življenju prve povojne
generacije slovenskih političnih emigrantov je Jože Pogačnik že pred več desetletji
zapisal: »‘Kulturna akcija’, kakor so poimenovali razseljenci svojo poglavitno
založniško ustanovo, se je naslonila na ustvarjalnost, ki naj bi jih potrjevala in
ohranjala. Miselnost slovenskega kulturnega izročila seje znova razkrila kot
uporabno sredstvo; književnost je postala izpoved subjekta, nosilec dejanja in
tvorec zgodovine .«3 4 Že v nekaj letih pa se je njihovo literarno snovanje, tako z
vidika književnih vrst in zvrsti kot tematske širine, idejnih nasprotij in velikega
razpona v literarnoestetski dognanosti razvilo v presenetljivo kompleksno in
celovito leposlovno dejavnost.
Tudi v literarnem delu naslednjih predvojnih in povojnih generacij izseljenskih
piscev izstopajo nekatere skupne značilnosti. Narodnostno čustvo dobiva nove
oblike, o domotožju tiste vrste, ki zaznamuje pretežni del leposlovja prve
generacije, pa tu seveda ne moremo govoriti. Prej obratno: njihov edini dom je
tam, kjer so se rodili in kjer živijo; domotožje - hrepenenje po vrnitvi v ta dom - pa
se zdaj vse pogosteje pojavlja prav v času obiska rojstne dežele njihovih staršev.
Zavest ali občutek etnične pripadnosti izseljencev se v različnih generacijah giblje
skozi različne stopnje , 5 kar se dovolj dramatično izraža tudi v njihovem literarnem
delu. Narodna identiteta druge generacije ima svoje razpoznavne poteze, prav tako
narodna identiteta tretje in četrte generacije. Naše poznavanje slednje pa je
zaenkrat še zelo skopo. Tisto, kar te pisce na določeni ravni povezuje, je nova
razvojna stopnja potrebe po potrditvi izvorne etnične pripadnosti, ki jo označujemo
kot »iskanje korenin«. 6
V jeziku dežel priseljevanja so pisali in pišejo že nekateri avtorji iz vrst
(predvojne in povojne) prve generacije ter velika večina piscev druge in naslednjih
3 Taras Kermauner se je še posebej posvetil primerjavi dramatike slovenske politične emigracije in
dramatike NOB v svojem poglavju Dramatika, Slovenska izseljenska književnost, ur. Janja Žitnik s
sodelovanjem Helge Glušič, Ljubljana, Založba ZRC (SAZU) in založba Rokus, 1999, zvezek 3:
Južna Amerika, 172-316.
4 Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva 8: Eksistencializem in strukturalizem, Maribor,
Obzorja, 1972, 71.
5 Več o tem npr. v: Zvone Žigon, Otroci dveh domovin, Ljubljana, Založba ZRC, 1998, 23-29,
49-111, 212-225 itd.; Marina Lukšič-Hacin, n. d., 167-186.
6 Žigon, n. d., 99-110; Lukšič-Hacin, n. d., 144.
Janja Žitnik, Književno delo slovenskih izseljencev 163
generacij. Le redki posamezniki, rojeni v izseljenstvu, pišejo tudi v slovenščini.
Kako utemeljujemo smiselnost vključevanja njihovih del v tujih jezikih - razen v
književnost večinskega naroda njihove »priseljenske« domovine - tudi v neko
drugo koherentno književno telo, ki ga tu imenujemo književnost slovenskih
izseljencev? Vsaka izseljenska književnost je z vidika njene vloge v okviru
kulturne zgodovine posameznega naroda (npr. Slovencev, Ircev in drugih izseljen¬
skih narodov na eni strani in Američanov, Avstralcev, Kanadčanov itd. na drugi)
dvonacionalna. Prav zaradi nepresegljive potrebe po potrjevanju izvorne etnične
pripadnosti se namreč tudi v delih piscev poznejših generacij slovenskih
izseljencev - zlasti tistih, ki jim svoje že dovolj samoumevne pripadnosti »skup¬
nemu« narodu priseljenske dežele ni več treba potrjevati - vedno znova pojavlja,
poleg širokega izbora drugih tem in motivov, kot neprekinjena rdeča nit tematika
ali motivika, ki se navezuje na slovenski prostor, slovensko zgodovino, kulturo,
narodno vprašanje, prihodnost itd.; bolj introvertirani pisci pa v svojih delih
pogosto raziskujejo značilnosti in posledice svoje še vedno ne povsem enoznačne
narodne identitete. Roman He, the Father (On, oče) slovenskega izseljenskega
pisca druge generacije Franka Mlakarja je, denimo, le eno od literarnoestetsko
prepričljivih književnih del, ki so »do zadnje pore« slovenska, le napisana so v
tujem jeziku. Kdorkoli bo takšna dela prebral, se ne bo več vpraševal o smiselnosti
njihovega vključevanja v zakladnico slovenske kulture.
Toliko k uvodni oznaki književnosti slovenskih izseljencev in njeni prepoznav¬
nosti. V nadaljevanju sledi bežen pregled (vsaj v lokalnem merilu) odmevnejših
avtorjev, da bi se ob koncu te predstavitve lahko le v grobih orisih dotaknili še dveh
zanimivih in še vedno precej polemičnih vprašanj, to pa sta »splošna ocena«
literarne vrednosti njihovih del in mesto, ki so ga ti avtorji doslej zasedali v
slovenski literarni zgodovini.
2 Kratek pregled
2.1. Pisci predvojnih generacij slovenskih izseljencev
Naj bo ta grobi pregled, v katerem se bo vrednostna ocena omejevala zgolj na
selekcijo poimensko navedenih avtorjev, zasnovan kronološko in hkrati geograf¬
sko opredeljen. Literano delo slovenskih izseljencev se začenja z najstarejšimi
misijonskimi pismi v latinščini in nemščini, ki sojih objavljali med leti 1642-1849
v različnih glasilih v Augsburgu, Gradcu in na Dunaju (med pisci misijonskih
pisem iz Amerike so npr. Ivan Ratkaj, Friderik Baraga, Franc Pirc), v slovenščini
pa od leta 1833 dalje, od 1841 predvsem v Zgodnji danici (Pirc, Baraga, Ignacij
Mrak, Oton Škola, Lovrenc Lavtižar, Jakob Trobec, Jožef Buh, Peter Jeram itd.).
Do konca 19. stoletja so izseljenska, predvsem misijonarska besedila napisana
večinoma v latinščini, ključnih evropskih jezikih in celo v jezikih staroselcev, med
katerimi so bili nastanjeni misijoni, deloma pa tudi v slovenščini. Že v začetnem
obdobju se pojavljajo tudi druge literarne zvrsti, zlasti potopisi, avtobiografije,
biografije (npr. Trobec), polemična besedila, verskopoučna dela (največ Friderik
164 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
Baraga), poljudnoznanstvena dela (Baraga, Pirc, Franc Šušteršič) in poezija (Franc
Pirc, Janez Čebulj).7
S prihodom prvega množičnega vala slovenskih priseljencev v ZDA se je na
prelomu stoletja tam oblikovala dovolj močna slovenska skupnost, da je potrebo¬
vala svojo kulturo in tiskano besedo. Začeli so ustanavljati slovenska (najprej
podporna) društva, pevske zbore in gledališke skupine. Leta 1891 je začel izhajati
prvi slovenski izseljenski časopis Amerikanski Slovenec, ki so mu kmalu sledili
drugi. V dvajsetih in tridesetih letih je slovensko časnikarstvo v ZDA doseglo
neverjetne razsežnosti, saj je poleg nekaterih »osrednjih« časopisov (Prosveta,
Ameriška domovina, Glas naroda, Enakopravnost), revij (Cankarjev glasnik) in
letnih publikacij (Slovensko-ameriški koledar, Ameriški družinski koledar, Ave
Maria koledar) izhajala še prava množica drugih. Proza, večinoma realistična, se
je po vsebini razvejala v različne smeri (socialnokritična, proletarska, avtobiograf¬
ska, potopisna, psihološka, dokumentarna, mladinska in humoristična proza). V
poeziji je epike malo; prevladuje lirika, ki jo lahko z vsebinskega vidika prav tako
razvrstimo v socialnokritično in proletarsko, osebnoizpovedno in ljubezensko,
domovinsko in domotožno, didaktično, satirično in šaljivo poezijo ter refleksivno
liriko. Tudi dramatika snovno, motivno in idejno spominja na poezijo in prozo, v
tem času lahko zasledimo socialnokritično in proletarsko dramo, zgodovinsko
dramo, »ljudsko« veseloigro, komedijo, satiro, farso in mladinsko igro. 8
Med pomembnejšimi predvojnimi izseljenskimi avtorji v ZDA, ki so pisali
večinoma v slovenskem jeziku, so Jože Grdina, Ivan Jontez, Jurij M. Trunk,
Kazimir Zakrajšek, Ivan Molek, Zvonko A. Novak, Andrej Kobal, Anna Praček
Krasna in Janko N. Rogelj - ti so pisali predvsem prozo in le nekateri tudi dramska
in pesniška dela, ter pesnika Ivan Zorman in Jack Tomšič. Grdina je v izseljenstvu
napisal štiri pripovedna knjižna dela, in sicer knjigo spominov in tri potopise,
Jontez pa je objavil tri knjige (povest in dva romana). Trunk je leto dni pred svojim
prvim odhodom v ZDA objavil potopisno knjigo, po odhodu pa še tri prozne
knjige. Spričo bogastva zgodovinskih podatkov sta njegovi deli Amerika in
Amerikanci ter Spomini pomemben vir pri raziskovalnem delu na področju
izseljenske zgodovine. Pesnik, pripovednik in dramatik Zakrajšek je - poleg
neliterarnih del - v tridesetih letih objavil v knjigah tri dramska besedila, med
vojno pa še svoje prozno delo. Molek je v izseljenstvu napisal šest pripovednih in
dramskih del, ki jih je objavil v samostojnih knjigah, pomemben pa je tudi kot
prevajalec in urednik. Novak je v svojih treh knjigah objavil dve povesti in zbirko
črtic, pripovednik in dramatik Kobal pa tri knjige proze in dve dramski deli.
Krasna, ki je samo do leta 1975 objavila v revijah prek 200 pesmi, je tudi avtorica
dveh pesniških in treh proznih zbirk, Rogelj pa je objavil eno zbirko pesmi in proze
in še dve prozni zbirki. V izseljenstvu priljubljeni pesnik Tomšič je v samozaložbi
7 Za izčrpno obravnavo začetkov te književnosti gl.: Janez Stanonik, Književnost Slovencev v ZDA
pred letom 1891, Slovenska izseljenska književnost 2: Severna Amerika, 15-88.
8 Jerneja Petrič, Književnost slovenskih priseljencev in njihovih potomcev v ZDA od leta 1891,
Slovenska izseljenska književnost 2: Severna Amerika, 89-101.
Janja Žitnik, Književno delo slovenskih izseljencev 165
izdal dve zbirki preprostih pesmi, nekatere so uglasbene. Zorman, ki je prav tako v
samozaložbi objavil kar šest zbirk pesmi skoraj »ljudsko« preprostih oblik, a
izrazito melodičnih, komunikativnih in snovno zanimivih, pa je nedvomno
najpopularnejši slovenski izseljenski pesnik. Večino njegih pesmi so uglasbili
znani slovenski skladatelji v domovini in izseljenstvu. V prvi generaciji predvojnih
izseljencev v ZDA, ki so pisali v angleščini, sta najpomembnejša Louis Adamič, ki
ga verjetno ni treba predstavljati, in Paul Laric, ki je objavil dve knjigi. V drugi
generaciji predvojnih priseljencev izstopajo Mary Jugg Molek, Frank Mlakar in
Rose Mary Prosen, ki je objavila pet kvalitetnih pesniških zbirk. Med angleško
pišočimi je treba poleg Adamiča vsekakor izpostaviti mnogo manj plodovita
avtorja Larica in Mlakarja, ki se s svojima najpomembnejšima knjigama (Maribor
Remembered in He, the Father) uvrščata v vrh slovenskoameriškega pripoved¬
ništva.9
V zahodni Evropi je med obema vojnama izhajalo deset »jugoslovanskih«
izseljenskih listov in okoli dvajset komunističnih oziroma levo usmerjenih
delavskih listov, v katerih so sodelovali tudi Slovenci; nekateri so imeli celo
slovenske priloge. Od petih katoliških glasil za slovenske izseljence sta dve izhajali
v Sloveniji, tri pa v zahodni Evropi. Z vidika leposlovnih prispevkov sta najzani¬
mivejša mesečnika Naš zvon (1925-27) in Rafael (1931-1935) oziroma Izseljenski
vestnik - Rafael (1936-1937, kot Izseljenski vestnik 1938-1940). Ta besedila še
nimajo opaznih umetniških ambicij, zanimiva so predvsem kot zgodovinski
dokument, v katerem se slikovito zrcalijo izkušnje in občutki slovenskih izseljen¬
cev, zlasti v rudarskih predelih zahodne Evrope. Med kvalitetnejše predvojne
ustvarjalce slovenskega izseljenskega leposlovja se uvrščajo predvsem pesnik in
umetnostni zgodovinar Vojeslav Mole, ki je živel v Krakovu, ter pripovednik,
pesnik in literarni zgodovinar Janko Lavrin (Velika Britanija), čeprav sta bili njuni
osrednji pripovedni deli objavljeni šele leta 1970 oziroma 1987. Omeniti pa je
treba tudi delo dveh Slovencev v Franciji, in sicer literarno in prevajalsko delo
slikarja Vena Pilona in v francoščini objavljeno poezijo (12 pesniških zbirk) ter
nekaj prevodov Jeana Vodaina. Oba sodita - tako kot Mole in Lavrin - med pred¬
vojne izseljence, vendar sega težišče njunega literarnega oziroma prevajalskega
dela v povojno obdobje. 10
Predvojni slovenski listi in revije v Južni Ameriki, v katerih najdemo največ
leposlovnih prispevkov (ustanovljeni so bili v Argentini konec dvajsetih oziroma v
tridesetih letih), so Slovenski tednik, Duhovno življenje, Novi list in Njiva. Razen
argentinskih Slovencev so v njih objavljali tudi pisci iz drugih dežel Južne
Amerike. Tu so objavljali tudi najpomembnejši štirje avtorji predvojnega obdobja,
to so pesnik in pisatelj David Fortunat Doktorič iz Urugvaja, Ivan (Jan) Kacin iz
Argentine (objavil je vrsto pesmi, pripovedi, esejev in celo dve dramski besedili),
pisatelj Gvidon Jug, prav tako iz Argentine (poznamo ga predvsem po njegovi
9 Podrobno o tern v: Jerneja Petrič, n. d., 155-257.
10 Podrobneje v: Janja Žitnik, Literarni poskusi Slovencev v drugih deželah Evrope do leta 1945,
Slovenska izseljenska književnost 1: Evropa, Avstralija, Azija, 77-116.
166 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
potopisni knjigi), in snovno zanimivi pesnik in pisatelj Bogomil Trampuž Bratina
iz Ekvadorja, ki je poleg knjige v španščini objavil le nekaj slovenskih pesmi v
Duhovnem življenju, večji del njegove literarne zapuščine pa je ostal v rokopisu. 11
2.2 Pisci iz povojne emigracije
Večina piscev prve generacije povojnih emigrantov, med katerimi seje »znašlo
konservativno usmerjeno duhovno jedro slovenskega katolištva z vrsto že v domo¬
vini uveljavljenih pesnikov, pisateljev, dramatikov, esejistov, kritikov, literarnih
zgodovinarjev, publicistov, znanstvenikov, političnih, nabožnih in gospodarskih
piscev, ki so pred tem velikim eksodusom imeli povečini v Sloveniji na razpolago
širša področja javnega delovanja,«12 je nadaljevala s pisanjem in objavljanjem že v
begunskem obdobju 1945-49, predvsem v avstrijskih taboriščih Peggez pri
Lienzu, Vetrinj in Spittal ter v italijanskih taboriščih Servigliano, Eboli idr. Med
tistimi, ki so se - bodisi neposredno iz domovine ali po bivanju v taboriščih -
umaknili v evropsko zdomstvo, so na literarnem področju najpomembnejši Vinko
Beličič, Stanko Janežič in Franc Jeza, ki so ustvarjali v Trstu, Vladimir Truhlar in
Rafko Vodeb, ki sta delovala v Rimu, Metod Turnšek, ki seje leta 1956 preselil iz
Trsta na Koroško, in Dimitrij Oton Jeruc, ki seje po več evropskih postajah ustalil
v Belgiji. V začetku petdesetih let seje izselil v Nemčijo uspešni pripovednik Igor
Šentjurc, ki je objavil v nemščini 23 romanov - nekateri so prevedeni v najraz¬
ličnejše evropske jezike. V obeh jezikih, slovenskem in nemškem, pišejo povojni
izseljenski avtor Venčeslav Sprager v Nemčiji, pesnica Tea Rovšek-Witzemann na
Dunaju, pesnica in pisateljica Milena Merlak Detela in njen mož Lev Detela (na
Dunaj sta se izselila leta 1960). Detela je kot pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec,
urednik, publicist in literarni kritik verjetno najplodovitejši in najizvirnejši,
zagotovo pa tudi literarno najdrznejši sodobni slovenski izseljenski pisec, ki se v
zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi v okviru slovenske matične kulture. 13
Tisti, ki so se - večinoma po taboriščnem obdobju - preselili v Argentino in
druge južnoameriške dežele, so kmalu po prihodu ustanovili svoje osrednje perio¬
dične publikacije, te pa še danes predstavljajo pomemben vir pri literarnozgodo¬
vinskih raziskavah na izseljenskem področju. Med najpomembnejše osrednje
publikacije vsekakor sodita Zbornik - Koledar Svobodne Slovenije (ust. 1949) in
revija Meddobje, ki je začela izhajati kmalu po ustanovitvi Slovenske kulturne
akcije (SKA) v Buenos Airesu leta 1954 in v kateri sodelujejo izseljenski avtorji iz
najrazličnejših delov sveta. Tudi k individualni uveljavitvi posameznih izseljen¬
skih piscev je največ pripomogla prav dinamična založniška dejavnost SKA. Med
tamkajšnjimi literarnimi ustvarjalci naj na prvem mestu izpostavim pesnika,
11 Več o tem v: Irene Mislej in Zora Tavčar, Literarno delo južnoameriških Slovencev pred drugo
svetovno vojno, Slovenska izseljenska književnost 3: Južna Amerika, 23-79.
12 Lev Detela, Povojna slovenska zdomska književnost v Evropi, Slovenska izseljenska književnost
1: Evropa, Avstralija, Azija, 122.
13 Izčrpnejša obravnava teh avtorjev v: Lev Detela, n. d., 117-190 in 219-229; Janja Žitnik, Povojna
slovenska zdomska književnost v Evropi: Dunaj, Slovenska izseljenska književnost. 1: Evropa,
Avstralija, Azija, 191-218.
Janja Žitnik, Književno delo slovenskih izseljencev 167
pisatelja, prevajalca, urednika in literarnega zgodovinarja Tineta Debeljaka, ki
skupaj s Francetom Papežem, Vinkom Žitnikom, Vinkom Rodetom, Tinetom
Debeljakom ml. in Tonetom Rodetom sodi med najpomembnejše argentinskoslo-
venske pesnike. Med dramatiki izstopajo Joža Vombergar, povratnik Zorko Simčič
in Marjan Willenpart. Pravičen in zanesljiv izbor najkvalitetnejših avtorjev med
številnimi tamkajšnjimi pripovedniki pa je težka naloga. Se najbolj brez pomisle¬
kov izpostavim Zorka Simčiča, ki je močan tudi kot dramatik in - po mojem
mnenju - tudi kot pesnik, in Ruda Jurčeca, ki je pridobil široko bralstvo tako z
Ljubljanskim triptihom kot s svojimi spomini v treh delih. Od približno dvajset
drugih odmevnejših pripovednikov bi omenila Stanka Kocipra, ki seje v izseljen¬
stvu še enkrat preskusil tudi kot dramatik, pretanjenega Franca Sodjo, Lojzeta Ilijo
iz Venezuele - svoje delo je zbral v petih knjigah, provokativnega Toneta Brulca,
plodovitega Ivana Korošca, priljubljenega mladinskega pisatelja Mirka Kunčiča,
snovno zanimivega Pavla Šimca, ki seje iz Bolivije oglasil že z več knjigami in z
občasno objavo kratke proze v publikacijah Slovenske izseljenske matice (avtorji
Slovenske izseljenske književnosti smo ga leta 1999 prav po krivici spregledali), ter
osrednjega predstavnika bogate planinske literature Vojka Arka. 14 V španskem
govornem prostoru je priznana pisateljica slovenskega rodu Vlady Kociancich,
avtorica cele vrste uspešnih romanov v španščni.
Od tistih, ki so se po drugi svetovni vojni priselili v ZDA, sta med pripovedniki
nedvomno v ospredju najplodovitejši in najodmevnejši Karel Mauser, ki je po
odhodu iz domovine objavil kar 19 knjig, ter Frank Biikvič s svojimi štirimi
knjižnimi deli, napisanimi v izseljenstvu. V poeziji priznavajo vodilno mesto
Mileni Šoukal; po odmevni prvi pesniški zbirki (1969) je vse do leta 1999
objavljala samo v revijah in zbornikih, tega leta pa je v Celju izšla njena nova
zbirka z izčrpno spremno študijo Helge Glušič. Marjan Jakopič je v izseljenstvu
napisal dve pesniški zbirki, Mirko Javornik, ki se je kot pisatelj uveljavil že pred
odhodom v ZDA leta 1960, pa je od svojih petih knjig napisal v izseljenstvu samo
zadnjo. 15 Podobno kot v ZDA je po vojni tudi v Kanadi delovalo manj izseljenskih
leposlovnih ustvarjalcev kot v Argentini. Kljub temu bi lahko naštela kar nekaj
imen, a jih bom na tem mestu izpostavila samo pet. Na prvem mestu bi omenila z
literarnega vidika najzanimivejšega, pisatelja in slikarja Teda Kramolca, avtorja
treh knjig proze (enoje napisal v begunstvu in dve v izseljenstvu). Irma Marinčič
Ožbalt je v devetdesetih letih zbrala svojo kratko prozo v dveh zbirkah, Ivan
Dolenc je v Kanadi med tamkajšnjimi Slovenci opravil pionirsko delo s svojim
pisateljskim in uredniškim delom, Cvetka Kocjančič pa s svojim biografskim
delom in organizacijskimi prizadevanji na področju kulture. Na koncu naj omenim
še najplodovitejšega slovenskokanadskega pesnika Zdravka Jelinčiča. Objavil je
14 Podatki so v glavnem povzeti iz: Martin Jevnikar, Helga Glušič, Taras Kermauner, Povojna
slovenska književnost v Južni Ameriki, Slovenska izseljenska književnost 3: Južna Amerika , 81-316.
15 Povzeto iz: Helga Glušič, Književnost novih slovenskih priseljencev v ZDA po letu 1945,
Slovenska izseljenska književnost 2: Severna Amerika, 289-304.
168 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
več kot tristo pesmi, izbor svoje poezije v treh zbirkah pa je predstavil javnosti v
osemdesetih letih. 16
Slovenci v Avstraliji so se začeli uveljavljati na področju leposlovja z
ustanovitvijo časopisa Misli leta 1952, v katerem so, sprva predvsem duhovniki,
objavljali kratko prozo, večinoma po zgledu mohorjank. Sledil je, poleg drugih
neliterarnih listov, časopis Vestnik z občasno kratko prozo ljubezenske vsebine in s
čustvenimi opisi odhoda izseljencev iz domovine. Poezija v prvem desetletju - do
izida prve slovenske knjige v Avstraliji, pesniške zbirke Berta Pribca leta 1962 - ni
odražala resnejših literanih ambicij. Leta 1973 je izšla druga zirka Pribčeve
poezije, leta 1979 pa je bil ustanovljen Avstralski Slovenec, v katerem sta začela
objavljati Jože Žohar in Danijela Hliš. Na pobudo pesnice in urednice Pavle
Gruden so leta 1982 ustanovili literarno revijo Svobodni razgovori, nekaj let
pozneje je revija postala glasilo Slovenskoavstralskega literarnoumetniškega
krožka (SALUK). Tu sta se že omenjenim pesnikom pridružila še Cilka Žagar in
Peter Košak. Vsi so svoje delo predstavili bralcem tudi v samostojnih pesniških
zbirkah, Košak v osemdesetih letih, Pribac (s svojo tretjo zbirko), Grudnova,
Hliševa, Žagarjeva in Žohar (z dvema zbirkama) pa v devetdesetih. Njihova lirika
predstavlja kakovostno jedro literarnega snovanja Slovencev v Avstraliji, ki so v
novi domovini do leta 1996 objavili več kot sedemdeset samostojnih knjig. 17 V
Aziji in Afriki ni večjih slovenskih skupnosti, od tam in iz Papue - Nove Gvineje
se oglašajo predvsem posamezni misijonarji, največ v revijah Katoliški misijoni,
Duhovno življenje in Misijonska obzorja. Z literarnoestetskega vidika izstopata
Jože Cukale iz Indije in Vladimir Kos iz Japonske. Pesnik Kos, ki je svoje delo
objavil v devetih zbirkah, se uvršča v vrh slovenske izseljenske poezije. 18
3 »Splošne ocene« in mesto izseljenske književnosti v slovenski literarni
zgodovini
Prva generacija izseljencev (predvojnih in povojnih) je (bila) literarno
aktivnejša od naslednjih. Ob ločitvi od domovine, ob dramatičnih sunkih nadaljnje
usode, v neskončni vrsti skoraj nedoumljivih presenečenj in razočaranj je bilo
sproščanje silovitih občutkov s peresom in prenašanje njihove teže na papir nekaj
običajnega. Pisal je marsikdo od tistih, ki se tega najbrž ne bi lotili, če bi bili ostali
doma. In obratno: tudi komu od nadarjenih, ki bi se doma v primernejših
okoliščinah laže podali na literarno pot, je ubijajoče delo v tujem rudniku, tovarni,
na gradbišču ali plantaži zadušilo ustvarjalni nemir in izčrpalo še zadnje ostanke
potrebne energije. Piše, kdor mora pisati, ker se ne more upreti notranjemu klicu,
vendar morajo biti tudi za to izpolnjeni določeni pogoji.
16 Izčrpna predstavitev teh avtorjev v: Mirko Jurak, Literarno ustvarjanje Slovencev v Kanadi,
Slovenska izseljenska književnost 2: Severna Amerika, 333-383.
17 Barbara Suša, Literarno ustvarjanje Slovencev v Avstraliji v slovenskem jeziku, Slovenska
izseljenska književnost 1: Evropa, Avstralija, Azija, 267-303.
18 Lev Detela, Dva slovenska besedna umetnika v Aziji, Slovenska izseljenska književnost 1: Evropa,
Avstralija, Azija, 321-333.
Janja Žitnik, Književno delo slovenskih izseljencev 169
O tem, kdo je pisal in kdo ne, so v izseljenstvu večkrat odločale okoliščine kot
nadarjenost. A kdor je pisal, je tam laže objavljal kot številni pisci v domovini. To
je bila predvsem zasluga izseljencev samih, saj so založniški dejavnosti posvečali
veliko pozornost, tako v smislu financiranja kot prostovoljnega dela, približno
šestina njihovih dosedanjih knjižnih izdaj pa je izšla v okviru samozaložniške
dejavnosti . 19 Podobne razmere prevladujejo še danes. Izseljenskih listov je bilo
pred drugo svetovno vojno in po njej sorazmerno veliko ,20 prispevkov pa ni bilo
vedno na pretek in zato je bila kakovostna uredniška selekcija prej izjema kot
pravilo. Seveda pa med izseljensko periodiko v različnih delih sveta in v različnih
obdobjih najdemo tudi posamezne revije, ki odkrivajo bistveno zahtevnejše
literarne kriterije urednikov, kar še posebej velja za kulturne in literarne revije
povojne emigracije.
Izobrazbena struktura in splošna literarna razgledanost pišočih sta pri tem igrali
pomebno vlogo. Veliko piscev prve predvojne generacije izseljencev, zlasti v
ZDA, kaže presenetljiv literarni navdih, vendar njihova dela zaradi skromnega
poznavanja učinkovitih literarnih sredstev in tehnik po umetniški vrednosti
bistveno zaostajajo za glavnino del prvih povojnih izseljencev, med katerimi
najdemo celo vrsto nekdanjih vidnih kulturnih delavcev v domovini. Značaj in
pomen pretežnega dela leposlovnih poskusov tistih slovenskih izseljencev, ki so
večinoma objavljali v predvojnih izseljenskih listih, deloma pa tudi v povojnih (v
to skupino sodijo po svoji vlogi tudi nekatere samozaložniške knjižne izdaje
izseljenskih avtorjev), še najlaže primerjamo s šibko literarno vrednostjo in skoraj
dosledno obratnosorazmemo krajevno popularnostjo številnih priljubljenih »lokal¬
nih« piscev v domovini, katerih omembo bomo našli kvečjemu v etnografskih
študijah. Pri takšnem vzporejanju pa moramo vsekakor upoštevati dodaten
dejavnik, ki jasno označuje specifični pomen tovrstnega slovstva v izseljenstvu (in
tudi zamejstvu). Gre za dejstvo, da prav to slovstvo predstavlja eno najučin¬
kovitejših oblik ohranjanja slovenstva pod integracijskimi pritiski večinskega
naroda. Takšne vloge vzporedna vrsta sočasno nastalega lokalno popularnega
umetnega slovstva v domovini seveda nima.
Razumljivo je, da književnosti slovenskih izseljencev ni mogoče ovrednotiti s
splošno oceno. Med literarno vrednostjo posameznih del je skoraj tolikšen razpon
kot v slovenski matični literaturi. Edina že na prvi pogled nesporna splošna
19 Podatki o tem, pri katerih založbah so doslej objavljali slovenski izseljenski književniki, so povzeti
v članku: Janja Žitnik, Slovene emigrant literature, periodicals and other publications and the reading
public in Slovenia, Dve domovini / Two Homelands, 10 (1999), 145-149.
20 Jože Bajec v bibliografiji Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945 (Ljubljana, Slovenska
izseljenska matica, 1980) navaja 128 naslovov izseljenske periodike do leta 1945, Marjan Pertot pa v
Bibliografiji slovenskega tiska v Argentini 1945-1990: II. del - časopisje (Trst, Knjižnica Dušana
Černeta, 1991) navaja kar 74 naslovov povojnih izseljenskih listov, ki sojih izdajali (in nekatere še
vedno izdajajo) samo Slovenci v Argentini. Danes izhaja še vsaj 30 naslovov slovenske izseljenske
periodike, kar je skoraj neverjetna številka, če jo primerjamo s številom še izhajajočih izseljenskih
listov drugih evropskih narodov. Danski priseljenci v ZDA, denimo, od svojih več sto nekdanjih
etničnih časopisov izdajajo le še dva - gl. Roundtable »Press and Emigration«; Discussion, Henning
Bender, Dve domovini/Two Homelands, 10 (1999), 157.
170 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
ugotovitev je ta, da leposlovno delo slovenskih izseljencev ni dalo tako velikih
imen, kot jih najdemo med emigrantskimi pisci nekaterih drugih evropskih
narodov.
Ali je literarna vrednost del slovenskih izseljencev v preseku njihove celotne
književne produkcije res, kot vendarle pogosto beremo v različnih poskusih njene
splošne ocene, nižja od »domače«, je.težko reči, saj še nihče ni izračunal deleža na
domačih tleh nastalega »relevantnega« leposlovja (recimo, da naj bi bila to dela, ki
so vključena v temeljne literarnozgodovinske preglede, literarne leksikone,
obvezne učne vsebine ipd.) v odnosu do celotne matične književne produkcije v
zadnjem stoletju na eni strani in ustreznega deleža v hkrati nastali izseljenski
literaturi na drugi strani. Tudi če bo takšna primerjava kdaj narejena, je vprašanje,
če njen rezultat lahko prinese zanesljivo splošno oceno. Ali delo slovenskega
izseljenskega avtorja, ki predstavlja »povprečno« literarno raven leposlovnega
ustvarjanja slovenskih izseljencev, lahko vzporejamo z delom domačega avtorja
»povprečne« slovenske kakovosti? O tem sem kar prepričana. Sorazmerno velika
množica slovenskih avtorjev pa je dala tudi nekaj mednarodno priznanih imen,
med katerimi bomo težko našli imena izseljenskih piscev. Skoraj stoletni
zapostavljenosti izseljenske književnosti v domovini lahko namreč pripišemo tudi
dejstvo, da najkvalitetnejši izseljenski pisci do nedavnega niso bili deležni
nikakršne podpore s strani matične države, zaradi česar so bile možnosti za njihovo
mednarodno promocijo in izdajanje tujih prevodov njihovih del bistveno
skromnejše kot pri »izbranih« domačih piscih.
S pripravo sintetične monografije šestnajstih avtorjev z naslovom Slovenska
izseljenska književnost, ki je izšla v treh knjigah leta 1999 (gl op. 3), je bila verjetno
izdelana ustrezna osnova za nadaljnje, dovolj sistematične analize. Te naj z
zanesljivimi literarnoestetskimi merili izpostavijo vse tisto leposlovno delo
slovenskih izseljencev, ki ima trajnejšo vrednost, in ga umestijo kakovostnim
delom matične literature ob bok, ne pa v ločena poglavja. Po mojem mnenju je
smiselno, da v celovitih pregledih slovenske književnosti ločeno obravnavamo
tiste dele leposlovja, ki jih navznoter povezujejo skupna literarna smer, literarne
vrste oziroma zvrsti in morda še skupna vsebinska izhodišča. Slovenska izseljen¬
ska (in zamejska) književnost pa s teh vidikov nista homogeni celoti. Nasprotno,
ena in druga sta silno raznoliki tako po literarnih smereh kot po obliki in vsebini.
Menim, da geografski vidik (nastajanje te literature izven matičnega prostora) ni
zadosten kriterij za ločeno obravnavo izseljenske ali zamejske literature v
sintetičnih pregledih slovenske književnosti. Povsem drugačen pomen pa ima
seveda priprava samostojnega pregleda izseljenske ali zamejske književnosti z
namenom, da čim celoviteje evidentiramo njene ustvarjalce in jih pobliže
predstavimo slovenski javnosti, česar sintetični pregledi celotne slovenske
književnosti ne omogočajo. V primeru izseljenske književnosti je bila ta potreba
do nedavnega mnogo izrazitejša kot v primeru zamejskih avtorjev, ki so bili zaradi
Janja Žitnik, Književno delo slovenskih izseljencev 171
geografske bližine in tesnejše kulturne povezanosti z matico že doslej mnogo
ustrezneje vključeni slovenske literarnozgodovinske preglede.
Pa poglejmo, v kolikšni meri so slovenski izseljenski pisci dejansko vključeni v
dosedanje temeljne preglede slovenskega slovstva. Zgodovina slovenskega slov¬
stva v uredništvu Lina Legiše, ki je izhajala v posameznih zvezkih pri Slovenski
matici v Ljubljani v letih 1956-1971, izseljenskih avtorjev skorajda ne obravnava.
Joža Mahnič v petem zvezku21 temeljiteje individualno predstavi le Etbina
Kristana (str. 292-307) in Vojeslava Moleta (str. 211-213), Louisa Adamiča
omenja kot Cankarjevega in Finžgarjevega posredovalca v angleškem jeziku (str.
146 in 241), kot častnega predsednika Slovenskega ameriškega narodnega sveta
(str. 294), na več mestih pa najdemo še njegovo omembo v zvezi z Zupančičevim
člankom Adamič in slovenstvo. Tine Debeljak je omenjen kot prevajalec Božanske
komedije (str. 230), njegovi članki so citirani v dveh opombah. Ivan Molek, Anna
Krasna in Ivan Jontez so omenjeni le kot soavtorji antologije Ameriške povesti22
(str. 298).
V šestem zvezku iste publikacije23 posveča avtor in urednik Lino Legiša po
nekaj vrstic individualni predstavitvi nekaterih izseljenskih piscev: dotakne se
znanstvenega, prevajalskega in pedagoškega dela Janka Lavrina v Nottinghamu
(str. 307-308), pisateljskega in prevajalskega dela Louisa Adamiča do tridesetih let
(str. 308) - tudi Legiša poleg tega omenja Adamiča na več mestih v zvezi z Zupan¬
čičevim člankom in t. i. krizo Ljubljanskega zvona, Mirka Javornika posebej
predstavi (371-372) in ga omenja še na več mestih, a ne kot izseljenskega avtorja.
Ruda Jurčec je v tem zvezku predstavljen v treh vrsticah (str. 429), na več mestih je
omenjen kot sodelavec predvojnih revij in zbornikov ali citiran v opombah
(Meddobje). Tudi Tine Debeljak je tu večkrat citiran med viri in omenjen kot
sodelavec različnih predvojnih glasil in revij. Med sodelavci Doma in sveta sta od
poznejših izseljencev poleg Debeljaka, Javornika in Vinka Beličiča omenjena še
Stanko Kociper in Jože Krivec (str. 331-334), med sodelavci predvojne Mladike
pa Beličič, Vinko Žitnik in Stefan Tonkli. Kristan, Kociper in Krivec so omenjeni
le v okviru svojega predvojnega dela, podobno tudi Mirko Kunčič (kot sodelavec
predvojne Mladine in urednik otroške strani v Slovencu, str. 412) in Joža Vom-
bergar, ki je omenjen kot član Literarnega kluba (str. 321), v nekaj vrsticah pa je
predstavljeno tudi njegovo predvojno dramsko delo (str. 412). Kot izseljenska
pisca sta poleg Adamiča in Lavrina posebej predstavljena v nekaj vrsticah samo
Ivan Molek in Ivan Zorman. Poudariti pa je treba, da avtor med viri v opombah
dovolj pogosto citiraMeddobje in Vrednote.
Viktor Smolej v sedmem zvezku24 omenja kot emigranta samo Vinka Beličiča
(str. 347-348), piše pa seveda o njegovem pesniškem in pripovednem delu med
21 Joža Mahnič, Zgodovina slovenskega slovstva V: Obdobje moderne, ur. Lino Legiša, Ljubljana,
Slovenska matica, 1964.
22 Chicago, Prosvetna matica, 1943.
23 Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva VI: V ekspresionizem in novi realizem, ur. Lino
Legiša, Ljubljana, Slovenska matica, 1969.
172 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
drugo svetovno vojno. Zorko Simčič in Tine Debeljak sta predstavljena med
uredniki Zbornika Zimske pomoči, ki je izšel leta 1944 (str. 339-342), slednji še
kot urednikDoma in sveta v letih vojne (str. 337-338). Mirko Javornik je omenjen
kot pisatelj in urednik Slovenskega doma (str. 360), Karel Mauser kot soavtor
Koledarja Mohorjeve družbe za leto 1945 (str. 333), Joža Vombergar kot avtor
gledališkega dela Voda, ki so ga med vojno uprizorili v ljubljanski Drami (str.
374), Katka Zupančič pa kot avtorica prispevka Neznan znanec v Ameriškem
družinskem koledarju 1942 (str. 226). Posebej je predstavljeno pripovedno delo
Stanka Kocipra, Jožeta Krivca, Stanka Janežiča in Zorka Simčiča v vojnih letih
(str. 396-371).
Tudi v prvih sedmih zvezkih Zgodovine slovenskega slovstva, ki je v letih
1968-1972 izhajala v Mariboru, avtorja Jože Pogačnik in Franc Zadravec izse¬
ljenskih piscev tako rekoč ne obravnavata. V šestem zvezku25 najdemo omembo
treh emigrantskih avtorjev v okviru njihovega dela pred izselitvijo. Tine Debeljak
je omenjen kot kulturni urednik Slovenca (str. 18), kot prevajalec (str. 151) in
pesnik (str. 180), med viri pa so citirani tudi nekateri njegovi strokovni članki. Joža
Vombergar in Anton Novačan sta omenjena med avtorji satirične komedije v
zadnjem desetletju pred vojno (str. 296, 300) in realistične kmetske drame (str.
283, 288). Kot izseljenski pisec je omenjen samo Ivan Molek kot avtor enodejanke
Na lahke obroke iz leta 1940 (str. 136). Podobno sta v sedmem zvezku26 indivi¬
dualno predstavljena samo dva izseljenska avtorja, Vinko Beličič (str. 129) in
Anton Novačan (str. 54—55) - pri slednjem izvemo nekaj tudi o njegovem povoj¬
nem dramskem delu, omenjen pa je tudi kot pesnik (str. 5). Kociper je omenjen kot
avtor romana Goričanec iz leta 1942 (str. 127), Javornik kot avtor socialne povesti
Črni breg iz leta 1933 (str. 120), poleg tega pa so Javornik, Debeljak, Beličič,
Novačan in Martin Jevnikar citirani kot avtorji člankov, navedenih med viri. Kar
zadeva predstavitev izseljenskih piscev, pa je povsem drugačnega pomena
Pogačnikov osmi zvezek te publikacije, o čemer bom spregovorila nekoliko
pozneje.
V zgoščeni različici omenjene publikacije, ki je izšla v eni knjigi leto dni
pozneje,27 avtorja v zadnjem poglavju v okviru sodobnega literarnega dogajanja
posebej izpostavita obe zamejski skupnosti in zdomsko ter naštejeta naslednje
vidnejše sodelavce Meddobja: Debeljaka, Beličiča, Mileno Šoukal, Mileno
Merlak, Zorka Simčiča, Rudo Jurčeca, Franceta Papeža in Leva Detelo. Kristan in
Adamič sta samo omenjena kot predvojna izseljenska pisca, v delu pa najdemo
tudi omembo Moleta in Novačana. Tako skromen obseg obravnave izseljenskih
24 Viktor Smolej, Zgodovina slovenskega slovstva VII: Slovstvo v letih vojne 1941-1945, ur. Lino
Legiša, Ljubljana, Slovenska matica, 1971.
25 Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva 6: Ekspresionizem in socialni realizem, Prvi del,
Maribor, Obzorja, 1972.
26 Isti, Zgodovina slovenskega slovstva 7: Ekspresionizem in socialni realizem, Drugi del, Maribor,
Obzorja, 1972.
27 Jože Pogačnik in Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva, Maribor, Obzorja, 1973.
Janja Žitnik, Književno delo slovenskih izseljencev 173
avtorjev v tem delu je navsezadnje razumljiv, saj gre za skrajno zgoščen pregled
celotne zgodovine slovenskega slovstva.
Isto velja tudi za Pregled slovenskega slovstva, ki gaje objavil Janko Kos leta
1974. 28 Medtem ko so zamejski avtorji tu sorazmerno dobro vključeni, so izse¬
ljenski pisci le na splošno omenjeni v poglavju Sodobna književnost med
»Drugimi pesniki« - poimensko sta navedena samo Tine Debeljak in Vladimir
Kos (str. 380-381) - ter na koncu poglavja o sodobnem slovenskem pripoved¬
ništvu, kjer sta imenovana spet samo dva, in sicer Simčič kot umetniško najpo¬
membnejši (str. 400) in Mauser kot najpopularnejši (str. 401). Ifigenija Zagoričnik
je označena med mlajšimi sodobnimi pesniki (str. 379), posebej pa so na kratko
predstavljeni še Kristan (str. 272), Novačan (str. 345) in Mole (str. 281) - pri
slednjem sta predstavljeni samo njegovi predvojni pesniški zbirki, njegova
poznejša avtobiografija pa tu ni omenjena. Tudi v Primerjalni zgodovini slovenske
literature istega avtorja29 izseljenski pisci tako rekoč niso obravnavani (z izjemo
Moleta in Kristana), pač pa je med viri citirano delo Martina Jevnikarja.
Nekatera novejša literarnozgodovinska in leksikografska dela pa obravnavajo
že lepo število izseljenskih avtorjev. Jože Pogačnik je kot prvi že leta 1972 vključil
v osmi zvezek pregleda slovenske književnosti kar 37 povojnih slovenskih
izseljenskih piscev od nekaj manj kot 100, obravnava pa jih še ločeno od matičnih
piscev.30 Njegov način predstavitve je izredno zgoščen (povojno izseljensko
leposlovje predstavi na desetih straneh), vendar je njegova obravnava dovolj
kompleksna in poglobljena, da je lahko že tedaj ponudila zanesljiva izhodišča za
poznejše raziskave. Istega leta je Pogačnik predstavil slovensko zamejsko in
zdomsko literaturo še v posebni knjigi; 31 prav temu delu pa glede na njegovo
geografsko specializiranost danes priznavamo vlogo enega najpomembnejših
temeljev sodobnih slovenskih študij na področju izseljenske literature.
Kar štiriindvajset let pozneje (1996) je Andrijan Lah v sklopu svojih petih
zvezkov priročnika z naslovom Pregled književnosti (zvezki so izhajali v letih
1993-1998) objavil peti zvezek Slovenska književnost 20. stoletja, ki gaje namenil
za pouk na srednjih šolah. 32 Med predvojnimi slovenskimi pisci Lah izseljenskih
avtorjev ne omenja, od povojnih jih v uvodnem poglavju Kultura in književnost
poimensko našteje 25, v nadaljevanju pa individualno na kratko predstavi osem
avtorjev (enega v poglavju Pesništvo, v katerem so zamejski pesniki mnogo bolje
zastopani od izseljenskih, in sedem v poglavju Epika v prozi), ki jih tu ne obrav¬
nava več ločeno od matičnih. Istega leta je izšla 2. izdaja leksikona Cankarjeve
založbe v Ljubljani Slovenska književnost] 33 to delo vključuje že 54 slovenskih
28 Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1974, in poznejše
izdaje (11. izdaja, Ljubljana, DZS, 1995).
29 Ljubljana, ZIFF in Partizanska knjiga, 1987.
30 Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva 8: Eksistencializem in strukturalizem, Maribor,
Obzorja, 1972, 70-79.
31 Isti, Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo: Oris izhodišč in ocena vrednosti, Trst, Zaliv, 1972
(Kosovelova knjižnica, 5).
32 Ljubljana, Rokus, 1996.
33 Uredili Janko Kos, Ksenija Dolinar in Andrej Blatnik.
174 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
izseljenskih avtorjev od 145 predvojnih in povojnih piscev, ki so bili tri leta
pozneje individualno predstavljeni v pregledu Slovenska izseljenska književnost.
Leta 1999 je Franc Zadravec v Slovenski književnosti /T34 med stotimi avtorji,
kolikor jih v tem delu posamezno obravnava v poglavjih Beseda in ustvarjalec, v
nekaj vrsticah predstavil tri izseljenske avtorje, in sicer Adamiča in Molka (str.
294) ter Beličiča (str. 298); pri slednjem izseljenstvo ni omenjeno. Podrobneje
obravnava Kristana - tudi kot izseljenskega pisca (str. 121-123), poleg njega pa še
Moleta (str. 113-114) in Novačana (str. 139-140). Izselitve zadnjih dveh ne
omenja. Pri Moletu tudi v Zadravčevem pregledu beremo samo o njegovem pes¬
niškem delu, o njegovi poznejši avtobiografiji pa - podobno kot v Kosovem
pregledu - tudi tu ni podatkov.
Med tistimi predvojnimi izseljenskimi avtorji, ki so svoje delo objavljali tudi v
knjigah in ne samo v revialnem tisku in ki niso ustrezno (ali pa sploh niso)
vključeni v dosedanje splošne preglede ali leksikone slovenskega slovstva, so Jože
Grdina, Ivan Jontez, Andrej Kobal, Zvonko A. Novak, Jack Tomšič, Jurij M.
Trunk, Kazimir Zakrajšek, Anna Praček Krasna, Janko N. Rogelj in Ivan Zorman
(slednji trije so vključeni v 2. izdajo leksikona Slovenska književnost Cankarjeve
založbe iz leta 1996). Kar zadeva povojne izseljenske pisce, pa predlagam
ustreznejšo vključitev naslednjih imen v sodobne preglede slovenske literature:
Tone Brulc, Frank Biikvič, Tine Debeljak ml., Lev Detela, Lojze Ilija, Dimitrij
Oton Jeruc, Franc Jeza, Ruda Jurčec, Vladimir Kos, Ted Kramolc, Milena Merlak,
Vinko Rode, Franc Sodja, Karel Vladimir Truhlar, Metod Turnšek, Rafko Vodeb
in Jože Žohar; med tistimi, ki doslej niso bili vključeni niti v literarne leksikone, pa
predlagam vključitev Vojka Arka, Marjana Jakopiča, Zdravka Jelinčiča, Ivana
Korošca (roj. 1924), Irme Marinčič Ožbalt, Marijana Marolta, Andreja Prebila,
Berta Pribca, Toneta Rodeta, Pavla Simca, Venčeslava Spragerja in plodovitega
Stefana Tonklija, poznejšega povratnika iz Argentine.
Naj zaključim z ugotovitvijo, s katero sem sklenila svoje razmišljanje na
Slovenskem slavističnem kongresu v Celju leta 1999. 35 Tega leta je bil z objavo
sintetičnega pregleda leposlovnega dela slovenskih izseljencev storjen pomemben,
vendar šele prvi resnejši korak, ki naj bi omogočil popolnejšo vključitev
izseljenske književnosti v slovensko literarno zgodovino. Končni cilj bo namreč
dosežen šele tedaj, ko bodo vsi kvalitetnejši slovenski izseljenski pisci vključeni v
osrednja dela slovenske literarne zgodovine (sintetične preglede, leksikone, zbirke
klasičnih del) in v osnovnošolske, srednješolske in visokošolske učne vsebine,
njihova najboljša dela pa v obvezna šolska berila. To je naš dolg, ki ga ne moremo
več odlašati.
34 Franc Zadravec, Slovenska književnost II: Moderna - ekspresionizem - socialni realizem,
Ljubljana, DZS, 1999.
35 J. Žitnik, Slovenska izseljenska književnost 1,2, 3, Slovensko jezikoslovje danes in jutri, Zbornik
Slavističnega društva Slovenije 10, Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2000,301-304.
Janja Žitnik, Književno delo slovenskih izseljencev 175
SUMMARY
Literary work by Slovene emigrant writers can be divided into various complexes,
depending on the specifics of their »common« topics, their typical literary styles and forms,
their connection to or isolation from the contemporary »domestic« literature, how
comparable the two of them are, the degree of the literary-aesthetic excellence, etc. For
example, there is a strong proletarian and socio-critical orientation of this literature in
almost ali literary genres and varieties by the writers belonging to the pre-war emigration in
ali of the countries that Sloveneš emigrated to at the time. In the same period, the literature
by the emigrants from the Littoral area, who were trying to escape Italian Fascism and its
denationalization and economic oppression, carries distinctive national and political
motivation, which also brought forth some lasting pieces of literature. Similarly, the
common motivation of the majority of post-war writers is the long-term, in some cases
continual obsession with the 1941-45 civil war. Particularly the first post-war literary
works by these authors are comparable to the National Liberation War literature, in their
topics as well as in their literary forms and artistic quality. The uniting feature of the second
group of the post-war emigrant writers, which partially overlaps with the previous one, is
that their main literary motivation is defined by their religion. Religiously motivated
literary creativity is also heavily represented in the pre-war emigrant writers, particularly in
Prekmurje Protestants, but also in Slovene Catholics in ali parts of the worId. Some authors
from the first generation (pre- and post-war) emigration and most authors from the second
and third generations write in the languages of their adoptive countries. Only rare authors
born in emigration write in Slovene. How can one justify the inclusion of their works
written in foreign languages-besides into the majority literature of their adoptive
country-into another coherent literary body, called »the Slovene emigrant literature«?
Every emigrant literature is from the standpoint of its function vvithin the framework of a
national cultural history bi-national. Because of the unsurpassable desire for affirmation of
their original national identity, even in the works of the writers from later generations of
Slovene emigrants-particularly those who do not need to affirm their »self-evident«
belonging to the adoptive country any more-there is a revolving topič, besides other topics
and motives, like a light motif, the topič related to the Slovene land, history, culture,
national question, future, etc. The more introspective authors often explore the
characteristics and consequences of their not yet completely unambiguous national identity
Understandably, the literature of Slovene emigrant writers cannot be evaluated in a general
ma.nner. The range in literary quality of the individual works is almost as large as in the
literature produced in Slovenia. The only immediately obvious difference is that the
Slovene emigrant literature does not include any such prominent names as they can be
found among emigrant writers of some other European nations. While among a relatively
large number of Slovene authors there are some internationally renowned ones, it would be
hard to find any such names among the emigrant writers. An almost century-long neglect of
emigrant literature in its authors’ homeland resulted in the fact that the best emigrant
authors until recently did not receive any support from their native country, hence the
opportunities for their intemational promotion and publication of their works in translation
were considerably more limited than those of the »chosen« authors in Slovenia. With the
publication of the synthetic monograph of sixteen authors titled Slovenska izseljenska
književnost in three volumes in 1999 (Ljubljana, Založba ZRC and Rokus) an appropriate
foundation seems to have been laid for further, sufficiently systematic analyses. Using
reliable literary-aesthetic criteria, these future analyses should point out ali the Slovene
emigrant literary work of lasting value and give it an adequate plače in Slovene national
176 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
literature. In the čase of emigrant literature the need for a complete survey was until
recently much more acute than in the čase of the Slovene minority authors, which had
been-because of the geographic proximity and closer cultural ties with Slovenia
proper-much better represented in surveys of Slovene literature. The final goal will be
fulfilled only then when ali the higher quality emigrant writers will be included in the core
vvorks of Slovene literary history (surveys, lexicons, annotated collections of classical
works) as well as in the elementary, high-school, and college-level curriculum, and the best
works also into the required canon of school readings.