Ali niso zaničevali in zasramovali tudi Njega, Svetega in Čistega, Najsvetejšega in Najčistejšega? Ali niso govorili vsega hudega in najhujšega zoper Njega, krivično in lažnivo in licemersko? — In On? — Ali se je srdil? — Ali se je rotil? — Ali je preklinjal ?
„Oče, odpusti jim, ker ne vedo kaj delajo. . ." O bratje, to je pot v višave. Tudi naša pot mora biti ta!
Saj nam zaničevanja, zasramovanja, obrekovanja in krivice najbolj čistijo naše duše, da se ne polenijo, da ne padejo sredi vznesenega poleta k Solncu naših dni in naših misli v nižine vsakdanjosti; da se ne pobratijo z velikim svetom in ne zaidejo na široko cesto brezsmotrnega življenja. A naša pot, o bratje, je ozka in hrepeni v višave. K Ljubezni vodi — skozi trpljenje . . .
O bratje, to premislimo, tega se zavedajmo, ko romamo s hrepenečimi srci na večni Sion, k miru src, k harmoniji duš, k vdanosti v življenje in v smrt, skozi rože sovraštva in sramotenja in skozi trnje prijateljstva, slavljenja in laskanja — tega se zavedajmo, da romamo z dosmrtnim hrepenenjem k —večni Ljubezni.
Ker ljubezen je trpljenje, a trpljenje z neskončno sladkostjo prekvašeno in blagoslovljeno. In kdor ljubi najbolj goreče, trpi največ — sladkosti in bridkosti . . .
Kje stojiš, o križ, ljubezni in trpljenja posvečeno znamenje? Da se zgrudim pred tebe v prah in te objamem in poljubim s solzami in s kipečo radostjo!
Kje cveteš, o sladkosti polna bol zaničevanja, zasramovanja in krivic ? Da te pritisnem z ljubeznijo na goreče srce. Rani ga! Naj se zabode slednji trn v najgloblje njegove globočine. Tako postaneš nov bogat vir mojim mislim, jutranje zvonenje molitvam mojim, izhajajoče solnce mojim pesmam, mogočne peruti veličastnemu poletu moje duše — k Ljubezni hrepeneče . . .
Pozdravljeno, o trpljenje, z vso dušo ljubljeno in zaželjeno, k Bogu, k Ljubezni vodeče! V Ljubezni pa je le življenje, nikjer smrti. In hladne jeseni ni v Ljubezni in ne zime . . .
In ti pozdravljena, strma pot k Začetku in k Dovršenju, h koncu ljubezni . . .
HK
Gruda.
Zložil Tonej Jelenič.
V sokovih tvojih spi življenje, mladost in sila in lepota, vzplamteva v srcu ti gorkota, in črezte rojstva gre drhtenje.
Kraljica ti!   Pa vendar — sužnja. Povelja Kralj ti večni daje, in ti poveljem si uslužna.
Razžarjena so tvoja pota, kraljevsko venca jih zelenje in cvetje in dobrav šumenje — mladost je tvoja in lepota.
Njegova silna roka vlada, povsod skrivnostne sile maje,  — in kar iz tebe vstaja, Predenj pada.
( c^J^^T)
Dajte mi luči
Zložil G. Koritnik.
Dajte mi luči, plamena usodnega, ki noč prežene iz mojih dni — ciljev mi dajte in dela plodnega, da se v njem zmerijo mlade moči!
Dovolj smo spavali,   dovolj smo tavali,
velika obtožba na duši leži:
vse kar smo ljubili in obožavali
z besedami, polnimi zmot in laži . . .
(    oooooopoooooooooooooo   }