Jože Snoj 466 Govorim, odkar se zavedam Jože Snoj S skrajnje meje spomina in, vzporedno, s skrajnje izpostavljenega spoz-navnostnega razgledišča ne morem razločiti, kaj je bilo v meni prej: zavest sama po sebi ali beseda, se pravi, jezik. Z gotovostjo lahko trdim le: govorim, odkar se zavedam. Obrnjene trditve: zavedam se, odkar govorim, moja lastna izkušenjska resnica že ne bi mogla več brez dvomov sprejeti. Po zaslugi kontinuitete izročila, ki je prva in najbistvenejša posledica zavestnega medsebojnega komuniciranja med ljudmi in ki na tem planetu edino ljudem povzroča občutenje zgodovinskega časa in socialnega prostora, s čimer jih bogati, pa tudi bremeni, saij jih časno razmejuje v brezčasno zamejenem (žival, na primer, je v časnem omejena, nezavedna, zato ne more imeti ne problema preteklosti oziroma izvora ne prihodnosti oziroma izteka) — mi je bilo sporočeno, da sem izgovarjal besede že v časih, do katerih ne seže moj spomin. Med mojim zavedanjem in mojo prvo besedo je potemtakem filter po-zabljenja. S tem in tu pa se začenja nespoznavni, skrivnostno vabljivi splet med mojim jazom in njegovim samozavednim izrazilom, ki je beseda, organizirana v jezik moje materinščine. Je beseda, se pravi, zmožnost pojmovnega razmišljanja v kateremkoli, človeku danem jeziku, konstituirala mojo zavest? Je moja zavest z zmožnostjo, da prek telesnih čutov komunicira v kateremkoli, človeku danem okolju, konstituirala besedo? Je beseda tisto nekaj, kar se me zaveda? Sem jaz tisto nekaj, ki se zaveda besede? Je to dvojno zavedanje hkratno in obojestransko? Je beseda vdrla vame ali sem jaz vdrl v besedo? Sva hkrati vdrla drug v drugega? Kakorkoli obračam in postavljam ta razmerja, vedno se mi zavest — beseda oziroma beseda — zavest izkazujeta hkrati v meni in zunaj mene, kot nekaj meni imanentmo lastnega in hkrati kot nekaj, kar si je mene od zunaj in od znotraj navzen izbralo za svojo spojitev-razdružitev, razdružitev-spojitev. Po tej poti razmišljanja ne pridem dlje. S tem pa nisem dejal, da nisem prišel nikamor. Dokopal sem se do občutenja zavednega in nezavednega, do tiste meje med njima, kjer se je, lahko predvidevam, nekoč nekje, zame in za druge, v meni in v drugih, v nas in zunaj nas opravila in se opravlja nedoganljiva medsebojna osvetlitev besede in zavesti, zavesti in besede. Jezik je ubesedeno (samo)zavedanje. To trditev postavljam, ker mi izkušnja govori, da ni zavestnega duševnega stanja, ki se v trenutku, ko prihaja v zavest, ne bi samooznačilo aH vsaj poskušalo samooznačiti z besedo — hote ali nehote, nemo ali na glas. Da se določenega stanja zavemo, zadostuje navsezadnje že samo vzklik ali prva najnedoločnejša ugotovitev, kot, na primer: nekaj mi je, nekaj se z menoj dogaja. 467 Govorim, odkar se zavedam Osvetljena pa sta, si kličem v pomoč kot apriorni model neko subjektivno čutnonazorno predstavo, samo njima stična konca: oddaljeni del besede ostaja v temi in oddaljeni del zavesti prav tako. Preostaneta mi potemtakem dve možnosti: da se spoznavavsko navdušujem nad morda vrojenim, morda pridobljenim verovanjem, po katerem je v začetku bila Beseda, ali pa s primerno skepso nad ontološko nerazložljivo naravo ubesedene zavesti, se pravi jezika, prisluškujem sporočilom, ki jih v dogovorjeni in ustaljeni pojmovni svet našega mišljenja z območja zavednega in nezavednega, določljivega in nedoločljivega, dojemljivega in nedojemljivega prinaša beseda, nenehno prihajajoča od tam in vedno znova vračajoča se tja. Mislim, da počnem oboje, da bolj ali manj zavestno počnemo to vsi misleči in v določenem jeziku med seboj komunicirajoči ljudje in da toliko siloviteje, občutljiveje in tvorneje počnejo to vsi, katerim je jezik orodje in snov umetniškega besednega oblikovanja in izpovedovanja. Ta lastnost besede in z besedami organiziranega jezika, pa naj gledamo nanjo spoznavavsko ali agnosticistično, je nasploh vir in pogoj življenja jezika, njegove leksikalno in sintaktično-gramatikalno določljive ter modalno in emocionalno vsevdilj določujoče se dinamike njegove rasti in izpopolnjevanja, njegove vedno znova preverjajoče in potrjujoče se funkcionalnosti, skratka, njegovega obstoja in razvoja med ljudmi določenega časa in določenega prostora. Stopnja navdihnjene, nadarjene in zavestne izrabe te lastnosti besede pa pri posameznih besednih ustvarjalcih še posebej določa stopnjo umetniške vrednosti njihovega jezika. Iz vsega tega obrisno in na kratko povedanega sledi, da mi poetična beseda pomeni besedo z meje zavednega in nezavednega, da zanjo le tam vidim edino resnično in pravo možnost, da se bo napolnila z novimi več-povednimi in bolje povedanimi in z novimi, izrazitejšimi in izraznejšimi čustvenimi močmi in da je prva in največja izpovedovalčeva dolžnost, da ji tja brez obzirov in pridržkov sledi. Kako to more in zmore storiti, je seveda stvar njegovih osebnih zmožnosti, pa tudi možnosti, bolje, miselne, čustvene in oblikovne prodornosti slogovnoidejne usmeritve, kateri se je zapisal in katero soustvarja. Stopnjevanje teh zmožnosti in možnosti stopnjuje vsakokratno avantgardnost teh iskanj. Zunaj teh nagibov in namenov je vsaka avantgardnost laž, bolj ali manj prozorno in temu primerno obstojno slepilo. Česar v jeziku ni, tega — logično — tudi v besedni umetnini ne more biti. In narobe: kar v jeziku obstaja — razvidno, v zasnovi ali slutenjsko, po pomenski ali oblikovni plati, ki sta soobstojni in součinkujoči —, lahko obstaja tudi v jezikovni umetnini. Edini pogoj za take vpeljave, od naj-razlioneje usmerjenih destrukcij do vulgarizmov, je izpovedno oblikovna utemeljenost določenega prijema in rabe. Vsi drugi nagibi in nameni takih poskusov na območju umetniškega v jeziku so neumetniški, na območju splošno jezikovnega pa slejkoprej nerazumni. Tak je najsplošnejši načelni obrazec mojega občutenja in dojemanja besede, ki je edini pravi dom mojega jaza, in posebej pesniške besede, ki je tek in iztek, nenehni in samoobstojni krogotok njegovih slutenj, in še posebej 468 Jože Snoj slovenščine, ki je neovrgljiva, srcu ljuba danost mojega človeškega imena. Raba pesniške besede v posameznih vrstah in zvrsteh besedne umetnosti ima sicer svoje posebne zakonitosti in zahteve, o katerih bi bilo tudi mogoče posebej in podrobneje razmišljati, izpovedanih načelnih pogledov pa v bistvenem ne spreminja. Svoboda pesniške besede je zvezana z izpovedjo in lepoto, ki ju prinaša. Svoboda izpovedi in lepote je zvezana s pesniško besedo, ki ju omogoča. Svoboda in zvezanost sta tudi v umetnosti nerazdružljivi.