Obrazi iz odgoilne povestnice pri paganih. Sokrat. 0 življcnji in delovanji tpga slavnega moža le malo vemo. On sam ni ničpsar pisal, ne sisterae osnoval. Kar je pisal o njein učenec Ksenofon, je raenda naj bolj zanesljivo. Govorili bonio tukaj naj poprpj o njegovem življenji, poteni o njegovem dušnein delovanji. Sokrat je bil rojen v Atenah leta 469. in je umerl 1, 400. pred Kristusom. Xjegov oče Sofroniskus je bil podobar v Atenah, in njegova mati Fenareta babica. Ker starši niso bili premožni, ga tudi niso posebno podučevali; mladeneč sp je tudi učil očetove umetnosti; še dolgo po njegovi smprti so kazali tri podobe njpgovih rok. Kakošen okus je impl in kako je nraveu bil, nam priča, daje te podobe lahko oblpčene naredil, kar ni bilo ta čas v navadi. Sercp pa ga je vleklo k prpniišljevanju. Imel je tudi priliko slišati modrijane svojpga časa. Vname se v njeni goreča želja do učenosti in znanosti. I)a bi spoznal natoro stvari, postane matematikar, naravoslovpc in zvezdogled. Zastonj pa isče stalnosti v teh rečeh. Vendar se mu je treba zdelo za pokoj in niir serca. Kako se je zatnogpl zamakniti v reči premišljevanja vredne, nam pove njpgov učenec Plato, da je včasih celi dan premišljeval pozabivši vsp telesne potrebe. Spoznal je poslednjič, da se poslpdnji vir vsega spoznanja ne morp izduhtati, da je vsaka stopinja na tej brpzkončni stezi zamuda časa, in da nima djanske koristi za življenje. Besede, ktere je v delfiškpui (pmpplnu vidil, zapisane: ,,Spoznaj satnega sebe" so mu bile podlaga vsakoršne koristnc in potrebne modrosti. Djanska modrost je bila tpdaj njemu čez vse. XTjegovo prizadevanje je tpdaj bilo spravili na dan takošne resnice, po kterih bi spoznal človek, čemu da je vstvarjen. Modrosti in nrave Sokrat ni ločil, ker je terdil, da tisti, kdor dobro in lepo spozna, tudi to spolnuje. Poglavilne resnice so pa bile: ,,Večna modrost prevlada ves svet; ne vidimo je sicer, vidimo pa njene čudeže. Po svetih pa nianjših bitjih, ljudje jim pravijo bogovi, vlada nad ljiidmi. Govori po postavah, ktere so v človeške serca vtisnjene. Božanstvo nioramo časliti tako, da spolnujemo njegove zapovedi. Človpkova duša je neumerjoča. Zinernost ali gospodovanje samega spbp, pravičnost, ktprim se prišteva pokorsčina do postav, hvaležnost in Ijubezen do sovražnikov in lirabrost — so poglavitne čednosti". Sokrat se je saiu najprej v vseh dolžnostih in čednostih vadil, preden je drugp začel učiti, tako da je bil on sam živ zgled. Bil je Ijubeznjiv, krotek, pohlpven, dober prijatel prijatlom, odjpnljiv in prizanesljiv. Dušnega miru mu ni kalilo tudi naj večje razžaljenje, kar je toliko lepše od njega, ker je bil po naturi hud in togoten, in si je čednost le pridobil s preinagovanjem saniega sebe. Prosil je svoje prijatle, da naj ga precej oponiinjajo, kedar bodo zapazili, da se raztogotuje ? Xjegova žpna mu je dala dovolj prilike vaditi se v poterpežljivosti, kpr bila je, kakor pravijo, čmcrna in togotna. Xjegovi ubožni starši so ga privadili zmernpga življenja, in tpga se je dpržal vps čas svojpga življenja. Lahko bi bil vžival zložno življpnje samo da prejme to, kar mu ponujajo prijatli, pa tega ni hotel. Celo leto je nosil eno oblačilo, lelesu ni vpč privosčil od tega, kar je bilo neogibljivo potrebno. Zejo in lakoto, vročino in mraz je prestajal; ni mu to škodovalo. Bolan ni bil nikoli; še tista strašna kuga o začetku peloponpške vojske se ga ni prijela. Rekel je, da se božanstvu naj bolje bliža tisti, kteri naj manj potrebuje. Sokrat je bil pa ludi dobpr deržavljan. Xihče mu ni mogpl krivice očitati. Vse postave je na tanko spolnoval, prednike vbogal, čp so se zlagale njih povelja s postavo, sicer sp je pa nppreniakljivo zoperstavljal. Svobodno je grajal tačasno (rinoško vlado v Atenah; mladost je podučeval, dasiravno so mu prppovpdali, ni vbogal (rinogov, ko so mu rekli npdolžnpga človeka iz Salamin k smerti prippljati, berž ko ne ga bi bili s smertjo kaznovali, ko bi ne bili odpodeni. Xi se branil dati svojega življenja za domovino; pri Potideji, kjer je Alkibiadu življenje otel, in pri Amfipolji, kjer je obvaroval Ksenofona, se je tako hrabro bojpval, da so ga Atenci imenovali enpga naj hrabrejšili vojakov. Sicer pa javnih služb ni iskal, in ludi ni hodil v Ijudske zbiralisča. Vendar je toliko storil za domovino, kakor naj slavnejši deržavni možje. Modroslovje se je v njpgovem času preverglo v golo be- sedovanje. Modrijani, ki so sami sebe imenovali modre (sophiste) — so iskali za vsako tudi naj bolj napčno rpč dokazov; eden in tisti izrek so terdili, se zanj poganjali in pričkali; naj imenitniši in veljavniši rpsnice so jim bile negotove, dvomljive in naj večje nepriličnosti so jim bile verjetne. Druge so tako spraševali, da so smešno in sami sebi navskriž odgovarjali in jih motili z zvitimi dokazi; njih pa ni niliče niogel premagali. To se imenuje s tujo besedo dialektika. S tem so pa ti sopliisti razdirali vse nravne in verske vezi, dvomili so nad resnico pri Ijudeh in verovali, da je to spoznanje pri vsakem človpku drugačno; tedaj ni razločka med dobrini in hudim in resnica in čednost ste dvomljive reči. Teni modrijanom je Sokrat ojstro na pete stopal, in svoje naj boljše moči je v to obračal, da je njih napuh krolil. Pred vspm jp mladost podučeval tako, da seje prosto z njimi pogovarjal in prijazno z njimi občeval. Vsi njegovi ucenci pripovedujejo od njpga, da je imel nekaj veličastnega in ponosnega na sebi, in da je imel posebno moč, s ktero je nilade ljudi k sebi vabil; njegove besede so spgale do serca, njegova bistroumnost jp bila nenavadna, besede je znal tako zabavljivo in muhasto sfaviti, da je razveseloval, zbujal in pohlevno sramotil. Xobpden sofist ga ni prekosil v bpsedovanji. Globoko jc čutil, in kedar je govoril od Boga in od čednosti, se je tako navdušil, da ga njpgovi merzlpjši poslušavci in deloma zapeljani po sofistih niso mogli dohajati. Pospbno je rad imel mladenče lepe postave, ker je mislil. da v lepem telesu prebiva tudi lepa duša. Mladenče, ktere je hotel podučevati, si je sam poiskal, zato pa tudi za podučevanje ni jemal deaarja, da ni bilo treba slehernpga prejemati. Tiste, za ktpre ni maral, je znal tako živo sekati, da so ga kmali popustili. Irael je okoli sebe niladenče visocega in nizkega stanu. Ksenofonta je spoznal v ozkih ulicah. Ustavil ga je, ter prašal, kje se inoka kupuje. BXa tergu", odgovori Ksenofon, ,,in kje pa olje?" ,,Tudi tam*. ^Kani pa se mora iti po modrost in čednost?" Mladeneč ne ve, kaj bi odgovoril. Pojdi za menoj , ti bom povedal. Ia odsihmal sta bila naj boljša prijatla. Mladi Alkibiad je rekel, da ta je edini mož na svetu, pred kterim se sramuje svojega zaderžanja in da se s silo mora odtergati od njega, če ne bi ne bilo mogoče proč priti, tako prijeten je njegov glas. Sokratovo raodroslovje in nauk se je razločeval od drugih, da je bil splošen. Poprej so izrejevali slehernega Ie na korist svojpga časa, svojega mesta in svoje deržave; Sokrat pa je zahteval splošno človeško izobraženje brez ozira na stan in deržavo. Čednosti naj človek nikar ne Ijubi samo zavoljo vnanje koristi, ampak zavoljo nje sanie in zavoljo nolranje blaženosti. Če rpčemo, da je Sokrat modrost iz nebes prinesel, se sme ludi reči, da jo je do nebes povzdignil; pri njem ni bila modrost navezana na zemeljske razmere, ampak odločena je bila za vse stanove. Sam od sebe je rekel, da ni moder in da nima ničesar pokazati. Vsi tisti, kteri z mano občujejo, so bili od pervpga zelo nevedni, pri meni so se pa veliko veliko naučili, kakor se njim in tudi drugim zdi. In toliko je gotovo, da se od raene ničesar niso naučili, da so pa sami iz sebe veliko Ippega iznajdli in obderžali. Bog pa jaz sva jiin pri teui pomagala. Mislil je, da ga je Bog poklical v podučevanje mladine; o odgojevanji se je naj raji pogovarjal, in moder človek nima imenitnejše skerbi na svetu, kakor da odgaja svojega sina.