^mmnmmmmuuimimtmMmtiHuimnuotmniiHHmmtm^

Poštni urad 9020 Ceiovec Veriagspostamf 9020 Klagenfurt §
tzhaja v Ceiovcu	=
Erscheinungsorf Kiagenturt
Posamezni izvod 3 šiiinge me:ečna naročnina 12 šiiingov	=
P. b. b.
rmim)t)mn!H)nn!nm:i::!Mm:!mmttimunmtimtimnnmim!:
LETNtK XXX!.
CELOVEC, PETEK, 25. JUN!J 1976
ŠTEV.26(1767)
Sk!ep o štetju
pomeni popoino kapituiacjio pred siiami nemškega nacionaiizma in neonacizma
____Na sestanku predsednikov treh v pariamentu in koroškem dežei-
nem zboru zastopanih strank, ki je bii v torek 22. 6. 1976 na Dunaju, so — po izjavah in poročitih sodeč — dosegii „odiočiini prodor": pred-vidoma 6. juiija bo partament izgiasovai noveiizacijo zakona o ijud-skem štetju in 14. novembra naj bi biio po vsej Avstriji izvedeno posebno štetje; hkrati naj bi bi) sprejet tudi zakon o narodnostnih skupinah, o katerem pa še ni znano, kdaj naj bi začei vetjati, niti še ni biio doseženo sogiasje giede odredb, s katerimi naj bi biia urejena posamezna vprašanja, ki jih omenjeni zakon samo našteva, ne pa tudi ureja.__________________________________________________________
Sedaj doseženi sporazum o tako imenovani .rešitvi" manjšinskega vprašanja je kiasičen primer manjšinam skrajno sovražne manjšinske poiitike Avstrije. Ne oziraje se na utemeljene pomisieke in proteste prizadetih manjšin, ne oziraje se na odpor demokratične avstrijske javnosti in ne oziraje se na resna svarita Jugoslavije so odgovorni politični dejavniki v polni meri sprejeli zahteve nemških nacionalistov in njihove avantgarde starih in novih nacistov: sklenili so ugotavljanje manjšine in se torej odločili za ukrep, ki pomeni očitno revizijo državne pogodbe, medtem ko so pustili vprašanja člena 7 še naprej nerešena.
Avstrija na izpitu
Očitno ^ot ..odgovor" na torkov s^/ep o preštevanja ?nanjš/ne je pri-Jo v noč; oJ tor^a na sreJo v raz-"ZZ? ^raj/Z; jažne Korone Jo novi/;
a&cij, s Materin?/ je Zn/a y4v-strija opozorjena na njen že več &ot 20 Jer start Jo/g g/eJe izpo/nitve e/ena 7 Jržavne pogojne. 7*o//e/ja je v ^aJnj//) JneA zas/iša/a taJ/ ne^aj ^o-**oš^/Z; S/ovencev, ^/ j//' je osaw//a, Ja so soJe/ova/i pr/ te/? a&cijaZ?. fr/ zas/;sevanj;7) /n /nšn//; pre/s^ava/t so varnostni organ/ Z?aje pos/aževa/Z «oZ<//^", nevarno sponr/njajo na ^og/asne nretoJe gestapa (*ta^o so ^tfr. pr/ ne&i noseč/ žen/ ponoč/ vJr// y soZ^o ter jo ^zas//ševa//" Jo pozn//) jatranj;/^ ar/j.
5/cer pa je obnašanje po//c/je /e ena p/at, značt/na za oJnos Jo ^o-**os^t/? ^/ovencev. Gre taJ/ se za ne-^aj Jragega,- Leta /972 so nemški "ac/ona//st/ /n neojaš/st/ poJ zašč/to Po/tctje an/čeva// araJne Jvojez/čne "ap/se; stort/ct so Z^/Z/ torej znan/, ^enJar j/n! n/Z?če n/ s^r/v// /asa. fr/ seJanj/j; a^c/ja/p so stort/ct z Jo/oče-"o o/;//^o .samopomoč/" naprav/// ^amo t/sto, ^ar /n mora/a Jržava napravit/ že preJ 20 /et/; če Zn j/m res "o^aza/t ^r/vJo, ^a^o Z^oJo pr/stojne °v/ast/ potem ravna/e? Torej je Tlv-^^r:ja na /zp/ta /n Z^o mora/a preJ svetovno javnostjo Jo^azat/, ^a^o je resn/c/ z enakopravnostjo njeni/? drzav/janov /n nj/kovo enakostjo P^eJ zakonom.
. frepr/čan/ pa smo, Ja vse/! tak/k poJo/m/Z? vprašanj Janes sp/o/! ne o//o več, če k/ varnostne /n pravo-^°Jne ok/ast/ /efa /972 ravna/e tako, ^ j/m to na/agata zakon /n nstava. renJar tega n/so stort/e, zato skapaj ^pr/stojn/m/ po//t/čn/m/ Jejavn/k/ ta-y rtos/jo ojgovornost za vse pos/c-"*ee, k/ j/k Zrna asoJno kap/ta//ranje Prej s//am/ nemškega nactona/tzma jas/zrna/
Za brez dvoma usodno odločitev psihološko ne bi mogli najti boljšega trenutka kot .tisočletnico" Koroške, da še bolj demonstrirajo svojo moč in surovo pokažejo, da se ne ozirajo na nobene še tako pozitivne in konstruktivne predloge koroških Slovencev, zlasti ne na njihovo vedno spet izpričano pripravljenost za sporazumno reševanje odprtih vprašanj. Se prejšnji teden je kancler Kreisky izjavil, da štetje sploh ne bi bilo potrebno, ker da točno vedo, kje živimo koroški Slovenci. Ta teden pa se jim je naravnost mudilo, da ugodijo zahtevi nemških nacionalistov in očitno ne samo njihovi težnji po statističnem etnocidu!
H Sicer pa mora imeti kancler Kreisky vse skupaj za neumne, če misli, da bo s tem, ker bo štetje izvedeno po vsej Avstriji, našel alibi za ugotavljanje manjšine, ko pa vendar noveiizacijo zakona o ljudskih štetjih kot tudi zakon o narodnostnih skupinah sklepajo samo zato, da bi na osnovi rezultatov štetja zmanjšali pravice koroških
Slovencev in zožili njihov več kot tisočletni avtohtoni prostor na Koroškem.
H Imeti mora Jugoslavijo in njene voditelje ter mednarodno javnost za zelo naivne, če misli, da jih bo .prepričal", da je štetje manjšin potrebno za izvedbo člena 7, ko pa je jugoslovanska vlada vendar že ponovno zelo jasno izjavila, da je preštevanje v kakršnikoli obliki kot pogoj za izpolnitev člena 7 povsem nesprejemljivo in da pomeni očitno revizijo državne pogodbe.
H Koroške Slovence pa mora sploh imeti za popolne tepce, če pričakuje, da nas bo z .odločnim prepričevanjem" prepričal o potrebi in upravičenosti preštevanja, ko pa je vendar še prejšnji teden sam trdil, da štetje sploh ni potrebno. Če je zdaj skupaj z ostalimi predstavniki parlamentarnih strank kljub temu kapituliral pred nemškimi nacionalisti, potem vsaj od nas ne more zahtevati, da se uklonemo tistim silam, ki so že enkrat privedle Avstrijo v objem fašizma, koroške Slovence in druge avstrijske demokrate pa obsodile na smrt.
S kanclerjem se strinjamo samo v toliko, v kolikor trdi, da nihče ne želi konfrontacije. Vendar moramo ugotoviti, da nas v konfrontacijo silijo prav odgovorni dejavniki Avstrije, ko proti jasnim določilom državne pogodbe sklenejo ugotavljanje manjšine in s tem revizijo državne pogodbe. Koroški Slovenci bomo — čeprav neradi — to konfrontacijo prisiljeni sprejeti ter bo-(Da/je na <*?. stran/)
Koroški Slovenci
za nadaljnjo internacionalizacijo
tr Predstavniki obeh osrednjih organizacij koroških Siovencev so se spričo zaostritve poiožaja zlasti po skiepu strank o preštevanju manjšin zgiasiti v sredo 16. 6. 1976 pri jugoslovanskem generalnem konzulu v Celovcu Bojanu Lubeju. Prikazali so mu trenutni položaj in ga prosili, da posreduje zveznemu sekretariatu za zunanje zadeve SFRJ željo koroških Slovencev po nadaljnji podpori njihovega boja in posebej po ustreznih diplomatskih intervencijah pred mednarodnimi forumi v zaščito interesov slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Generalni konzul Lubej je zagotovil, da bo prošnjo posredoval pristojnim organom.
#	V torek H. 6. 1976 je tajnik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dipl. inž. Feliks Wieser v spremstvu člana upravnega odbora ZSO dr. Zdravka Velika obiskal jugoslovanskega veleposlanika na Dunaju dipl. inž. Gustava Vlahova ter ga informiral o najnovejšem položaju na Koroškem, ki je nastal po sklepu strank o preštevanju manjšin. Veleposlanik Vlahov je ob tej priložnosti ponovno poudari) dosedanje načelno stališče SFRJ kot države matičnega naroda ter opozoril na obveze republike Avstrije za dosledno izpolnitev državne pogodbe in posebej njenega 7. člena.
#	V nedeljo 20. 6. 1976 pa je veleposlanik Vlahov sprejel novoizvoljeno predsedstvo Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je naprosilo, da bi se Jugoslavija tudi v bodoče zavzemala za uresničitev pravic koroških Slovencev, in sicer tudi pred mednarodnimi forumi. Veleposlanik Vlahov je zagotovil, da bo Jugoslavija v bodoče z največjo intenzivnostjo pred različnimi forumi izkoristila vse možnosti, da mednarodno svetovno javnost seznani s položajem koroških Slovencev in o neizpolnjevanju državne pogodbe s strani avstrijske vlade.
ODLOČNO STALtSČE JUGOSLAViJE:
Presfe van/e man/šm
je povsem nesprejemi/zvo
Predstavnik zveznega sekretariata za zunanje zadeve SFRJ Mirko Kalezič je na tiskovni konferenci dne 17. 6. 1976 seznanil novinarje s sporočilom, ki ga je sprejela jugoslovanska vlada v zvezi s sklepom avstrijskih strank glede preštevanja manjšin. Sporočilo se glasi: Preštevanje slovenske in hrvaške narodnostne manjšine v Avstriji v kakršnikoli obliki, tudi kot tako imenovani .jezikovni popis" — kar naj bi bilo pravzaprav pogoj za izpolnitev jasnih in preciznih obveznosti avstrijske vlade glede pravic in za-
Vsi na protestni zbor!
Gre za naš obstoj
V	pariamentu zastopane stranke nas hočejo z brutatnim in do skrajnosti nedemokratičnim sktepom o preštevanju posebne vrste postaviti ob zid in nam de!iti naše pravice iz avstrijske državne pogodbe na podtagi zahtev nemških naciona!istov.
V	drugi svetovni vojni smo bi!i koroški Stovenci obsojeni na smrt. Takrat smo se skupaj s svobodoijubnimi narodi upr!i in naše orožje so biti: trdna votja do živtje-nja in zaupanje v zmago pravice.
Tudi sktepu o preštevanju posebne vrste se bomo koroški Stovenci odtočno in brezkompromisno uprti. Zato pridite vsi na
protestni zbor
odbornikov in krajevnih zaupnikov vseh narodnih organizacij koroških Stovencev, ki ga skticujeta Zveza stovenskih organizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Stovencev.
ČAS: SOBOTA 3. JULtJA 1976 OB 19.30 URt
KRAJ: VELtKA DVORANA DOMA GLASBE (KONZERTHAUS) V CELOVCU
Prepričani smo, da se boste zaradi resnega potitičnega potožaja, v katerem se nahaja naša narodnostna skupnost, PROTESTNEGA ZBORA zanestjivo udetežiti.
Narodni svet koroških Stovencev
Zveza stovenskih organizacij na Koroškem
ščife slovenske in hrvaške narod-nosfne manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem, kof jih predvideva državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. maja 1955 — je povsem nesprejemljivo za jugoslovansko vlado.
Jugoslovanska vlada vidi, kot je že večkrat poudarila, v dogovoru treh avstrijskih parlamentarnih strank (9. junija 1976), naj bi najpozneje do 10. novembra prišlo do .jezikovnega popisa" narodnostnih manjšin v Avstriji, prizadevanje, da bi v bistvu revidirali državno pogodbo.
Ta dogovor je v nasprotju s prizadevanji, ki jih je bilo opaziti v zadnjem času, da bi se odnosi med Jugoslavijo in Avstrijo razvijali čimbolj ugodno, v duhu odločitev iz Helsinkov, dobrega sosedstva in spoštovanja mednarodnih obveznosti, prevzetih z državno pogodbo. Omenjeni dogovor v nasprotju z duhom in besedo državne pogodbe pomeni tudi popuščanje šovinističnim silam, ki so, kot je znano, zainteresirane za to, da bi ustvarjali ozračje nacionalne nestrpnosti in sovraštva, in ki žele preštevanje kot najbolj grobo obliko pritiska na manjšini izkoristiti za omejevanje pravic in zaščite slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji ter prostora, kjer ti manjšini živita.
Odločno nasprotovanje slovenske in hrvaške manjšine zoper to, da bi njune pravice, natančno določene v državni pogodbi, ki se njena uresničitev zavlačuje že 21 let, pogojno povezovali z njunim preštevanjem, je popolnoma razumljivo jugoslovanski vladi, ki v celoti podpira narodnostni skupini Jugoslavije v Avstriji v njunem pravičnem prizadevanju za uresničitev pravic, ki jima jih jamči državna pogodba brez vsakršnega postavljanja pogojev.
SFRJ kot podpisnica državne pogodbe se stalno zavzema za to, da
(Da/je na #. stran/)
Zaostrovanje ozračja na Koroškem
koristi !e nacionaiističnim in neonacističnim siiam
#	Da republika Av!frija 30 let po zmagi nad fašizmom in 20 tet po podpisu državne pogodbe še vedno ni izpoiniia določil čiena 7, je spiošno znano in danes priznavajo to tudi avstrijski potitiki sami.
O Da so že od nekdaj najboij vneto zahtevate ugotavijanje manjšine in s tem neizpoinjevanje državne pogodbe Stovencem nena-kionjene, zgodovinsko s fašizmom obremenjene site, ki so se in se še povezujejo z mednarodno reakcijo (najnovejši dokaz je bita prireditev „koroških brambovcev" v Kotmari vasi, kjer so javno pozdravtjati nekdanje ustaše in bivše SS-ovce), je prav tako jasno in tudi avstrijski vtadi dobro znano.
#	Da so zavezniki pri pogajanjih za avstrijsko državno pogodbo zavrniti angteški predtog o ..znatnem Številu" in sprejeti dotočito, po katerem pravice iz člena 7 niso odvisne od nobenega preštevanja manjšine, dobro vedo tudi kancter Kreisky in drugi avstrijski potitiki.
#	Da smo koroški Stovenci odtočno in brezkompromisno zavrniti sktep strank, da nas preštejejo in nam pravice iz državne pogodbe detijo po odstotkih, je znano in neprekticno.
#	Da vedno več demokratičnih Avstrijcev iz vseh idejno-potitič-nih taborov odtočno in utemetjeno odktanja preštevanje kot pogoj in podiago za izpotnitev čtena 7 državne pogodbe, je tudi že vsem znano.
#	Da Jugoslavija kot sopodpisnica avstrijske državne pogodbe odtočno odktanja vsako štetje, je prav tako že dotgo znano in je bito sedaj ponovno jasno povedano v izjavi predstavnika zveznega sekretariata za zunanje zadeve SFRJ.
Odločno
zavračamo
neodgovorne izjave in podtikavanja
V zvezi z nedavnim dinamitskim atentatom v Veiikovcu je predsedstvo Zveze siovenskih organizacij na Koroškem preko avstrijske tiskovne agencije APA objaviio dne 16. 6. 1976 posebno izjavo, v kateri je rečeno, da bombe in dinamit nikdar niso biii obiika poiitike ZSO, ki se nasprotno ves čas svojega obstoja trudi za enakopravno vktjuče-vanje koroških Siovencev v avstrijsko družbo in si prizadeva za do-siedno izpoinitev čiena 7. ZSO pa je tudi vedno opozarjata, da bosta zaviačevanje izpoinitve čiena 7 in izvedba ugotavijanja manjšine po-iožaj na Koroškem ie še zaostrita in nikakor ne moreta siužiti mirnemu sožitju v dežeii.
Zato pa mora ZSO — je daije rečeno v izjavi — z vso odiočnostjo zavrniti izjave dežeinih poiitikov in predsednika koroškega Heimat-diensta, ki hočejo krivdo razstreiitve spomenika še pred kakršno koti izsieditvijo krivcev in storiicev že v naprej naprtiti Zvezi siovenskih organizacij oz. koroškim Stovencem. Spričo eskaiacije nemškega nacio-naiizma in neonacizma na miiitantni prireditvi koroškega Heimatdiensta v Kotmari vasi, kjer je biio govora o ..degenerirani toipi" in je prišio do drugih izpadov proti koroškim Stovencem in spioh proti vsem, ki se zavzemajo za sporazumno rešitev manjšinskega vprašanja, so izjave in podtikavanja, češ da nosijo koroški Siovenci krivdo za atentat na spomenik v Veiikovcu, povsem neodgovorni in očitno siužijo namenu, da bi preiskave usmeriti ie v dotočeno smer.
ZSO izraža v svoji izjavi prepričanje, da more takšno dejanje siužiti samo tistim, ki nočejo miru v dežeii in predvsem nočejo rešitve manjšinskega vprašanja. Madaije ZSO opozarja, da so v Veiikovcu že enkrat demonstrirati, da znajo ravnati z razstreiivom. Leta 1953 izvedeni atentat na partizanski spomenik, katerega pobudniki in storiici vse do danes niso biii izstedeni, je prav tako značiien kot pa neposredno po razstreiitvi Steinacherjevega spomenika izvedeni napad na siovensko Posojiinico v Veiikovcu. Sicer pa je — kot je rečeno ob koncu izjave ZSO — zgodovinsko znani požig Reichstaga v Beriinu najboijši dokaz, kakšnih provokacij so zmožni fašistični krogi, če to smatrajo za koristno svojim ciijem.
Gotovo ni v interesu avstrijske vlade, da bi se moraia pred mednarodno javnostjo zagovarjati zaradi neizpolnjevanja državne pogodbe in zaradi zaostritve poiožaja na Koroškem. Tudi koroški Slovenci si ne želimo zaostritve in smo že neštetokrat povedali in dokazali, da nam gre za miroljubno, toda pravično rešitev odprtih vprašanj. Enako stališče zastopajo demokratične sile v Avstriji, ki nas podpirajo v naši borbi. Prav tako pa se tudi Jugoslavija že dolga leta trudi, da bi bili odnosi med Avstrijo in Jugoslavijo ter med Koroško in Slovenijo čim boljši in vsestranski; zato Jugoslavija in Slovenija nikakor nista zainteresirani na tem, da bi se odnosi na Koroškem še naprej zaostrovali.
Kljub vsemu temu pa avstrijska vlada vztraja pri ugotavljanju manjšine in s tem hote ali nehote podpira tiste sile v deželi, ki jim ni do pravične in miroljubne rešitve. Z vso močjo si te sile prizadevajo, da bi pod plaščem ..domovinske zvestobe" zastopale ..nacionalne" interese večinskega naroda, ki jih menda ogroža slovenska manjšina na Koroškem. V zadnjih letih je tem silam dejansko uspelo, da so zanetile med obema narodoma v deželi sovraštvo in nemire (deželnega glavarja Simo so obmetavali z jajci in paradižniki; kanclerja Kreiskega so zmerjali z „židov-sko svinjo" in mu grozili, da ga bodo ubili; avstrijski zakon o dvojezičnih napisih so v imenu tako zlorabljene „domovinske zvestobe" poteptali v blato; demokratične sile, ki podpirajo boj koroških Slovencev, imenujejo ,,degenerirana tolpa"; dr. Brandstallerjevi in prof. Gattererju kratko malo ,,prepovedo", da bi še kdaj prišla na Koroško itd.). Te sile so se prebile v ospredje političnega dogajanja in celo v avstrijskem parlamentu jih verno poslušajo.
Povsem jasno je, da samo take sile potrebujejo za svoj obstoj in za svoje ..poslanstvo" (ko ščitijo ,,ogrožene" nacionalne interese večinskega naroda) z nacionalističnim gnevom prepojeno ozračje. Kajti ozračje političnega terorja in ustrahovanja, razpihovanja nacionalističnih strasti, groženj in bombnih atentatov koristi tem silam, ker le v takem ozračju lahko plodijo novo sovraštvo in nov nacionalistični gnev.
Pri tem pa ne smemo prezreti, da imajo svoje prste vmes tudi mednarodne nacionalistične in neonacistične sile, katerim politično ozračje v Avstriji očitno ugaja. Gotovo ni slučaj, da so pred leti prav iz Avstrije vdrle oborožene ustaške tolpe v Jugoslavijo; tudi ni slučaj, da se bivši ustaši, belogardisti in SS-ovci družijo z "domovinskimi" krogi na Koroškem, kakor ni slušaj, da so pri podiranju dvojezičnih napisov sodelovale zloglasne Burgerjeve teroristične skupine.
Tako gledano se tudi zadnji bombni atentat v Velikovcu pokaže v povsem drugačni luči.
Zakaj se je zgodilo to prav v Velikovcu? Že leta 1953 je tam zletel v zrak spomenik, ki je bil postavljen
v čast protifašističnim borcem; krivcev in storilcev policija vse do danes ni odkrila. Znani pa so atentatorji na partizanski spomenik na Robežu in znano tudi je, iz katerih krogov prihaja miselnost, ki jim je narekovala zločinsko dejanje. Ali ni naravnost sumljivo, kako vehementno, čeprav brez vsakega dokaza, skušajo
Obsodba
Avstrije
ker ne izpoinjuje državne pogodbe
Ob 50-lefnici Ut. kongresa SKOJ [Zveza komunistične mta-dine Jugosiavije) je bita zadnjo soboto na Ravnah na Koroškem osrednja siovesnosl, na kateri so se spominjati iiegainega deta pred SO teti. SpregovorMi pa so tudi o današnjih vprašanjih miadine Siovenije oziroma Jugosiavije.
V tej zvezi je predstavnik ju-gosiovanske miadine Dragan Mitič med drugim poudarit, da se Zveza sociatistične miadine Jugosiavije pridružuje ceiotni ju-gosiovanski javnosti in obsoja ravnanje avstrijske vtade, ki še vedno odiaga uresničitev državne pogodbe. V protestnem pismu avstrijski viadi pa so ude-teženci prosiave zahtevati, ,,da uresničitev državne pogodbe ne sme biti in ne more biti odvisna od kakršnega koii preštevanja manjšin.
zdaj krivdo za velikovški atentat zvaliti na Slovence?! Po drugi strani pa so razni pripadniki avstrijske vojske, ki so gotovo vešči ravnanja z različnim orožjem in tudi razstrelivom, že ponovno demonstrirali svojo povezavo s KHD; ni slučaj, da bo na hujskaški prireditvi ,,kameradov" iz druge svetovne vojne v Št. Jakobu v Rožu govoril general avstrijske vojske; ni slučaj, da je koroškemu Slovencu, ki je zagovarjal člen 7, oficir avstrijske vojske zagrozil, da ga v primeru zaostritve čaka krogla; in prav tako ni slučaj, da so predstavniki avstrijske vojske aktivno sodelovali na zadnji prireditvi KHD v Kotmari vasi, kjer so Slovence in njihove zaveznike iz vrst večinskega naroda imenovali ,,degenerirana drhal".
Že sama postavitev spomenika bivšemu nacistu Steinacherju je bila nesramna provokacija vseh avstrijskih antifašistov, ki so se borili in darovali svoja življenja za demokratično Avstrijo. Avstrijska vlada, ki s svojo nenačelnostjo in s svojim popuščanjem nemškim nacionalistom na eni strani sama načenja temelje demokratične republike, na drugi strani pa doprinaša k temu, da postaja Koroška torišče mednarodne reakcije, v celoti nosi odgovornost za nemire na južnem Koroškem dejansko je sama tudi politični detonator za bombo v Velikovcu.
Koroški Slovenci se moramo bolj kot kdaj koli po drugi svetovni vojni zavedati, da se bo pritisk na nas še stopnjeval, da bodo sledila še nadaljnja podtikavanja in javni napadi na našo narodno skupnost. Pri tem moramo vedeti, da imajo taka podtikavanja predvsem namen, razbiti zavezništvo med slovensko in nemško govorečimi sodržavljani. Marsikak avstrijski demokrat bo prej ali slej nasedel demagoškim in provokator-skim akcijam nemških nacionalistov — ne nazadnje tudi po ,,zaslugi" neobjektivnega poročanja koroškega tiska o manjšinskih problemih in o razmerah na Koroškem; saj ni slučaj, da je našel predsednik KHD na prireditvi v Kotmari vasi besede pohvale le za koroške liste, medtem ko je ostalemu avstrijskemu in inozemskemu tisku očital, da ..potvarja" dejstva.
Na drugi strani pa se bo vedno več avstrijskih demokratov začelo zavedati, da ne gre samo za pravice koroških Slovencev, marveč sploh za demokratizacijo v državi. Truditi se moramo, da bomo pridobili čim več zaveznikov med nemško govorečimi sosedi in da bomo našo problematiko ponesli preko koroških meja po vsej Avstriji, pri čemer pa se moramo zavedati, da bodo nemški naciona-
listi najbolj napadali prav ta naša prizadevanja. Prav tako pa je jasno, da nam je pomoč matičnega naroda danes potrebna bolj kot kdajkoli po letu 1955.
Vse bolj postaja očitno, da na Koroškem ne gre samo za naše narodnostne pravice. Na delu so nazadnjaške in nedemokratične sile, ki so povezane s sorodnimi krogi v Evropi in v svetu, na Koroškem in sploh v Avstriji pa zaradi nenačelne politike vlade vidijo ugodno torišče za svojo dejavnost. Zato se je bati, da bodo bombni atentati še pretresali ozračje na Koroškem — če bo to reakcionarnim silam v korist.
Na avstrijsko vlado ponovno apeliramo, naj odstopi od predvidenega preštevanja in brezpogojno izpolni člen 7 po črki in duhu, kajti v nasprotnem primeru se bo ponovno potrdilo že iz zgodovine znano dejstvo, da Avstrija nikoli ni hotela in znala urediti narodnostnih vprašanj. In le še to: koroški Slovenci smo trdno prepričani v zmago pravice in resnice. V zgodovini še nikoli nismo klonili, niti takrat ne, ko smo se znašli pred genocidno ,,Endlosung"; zato tudi v prihodnje ne nameravamo kloniti. Uprli smo se fašizmu, upiramo se diktatu preštevanja in uprli se bomo tudi še tako močnemu političnemu in drugemu nasilju.
Napravite
konec
gonje proti manjšini
V Linzu na Zgornjem Avsfrij-skem je bilo zadnji teden srečanje nemškonacionalnih študentov in sorodnih skupin, katerega udeleženci so spet enkrat manifestirali svoje duhovno sorodstvo s "tisočletnim rajhom" in njegovo ideologijo.
Očitna neonacistična demonstracija je izzvala odpor demokratičnih sil. Že v noči pred zborovanjem so se pojavili napisi z nedvoumnim pozivom "Ven z nacisti!" ter opozorilom na člen 7 državne pogodbe. Podobno je bilo med samo prireditvijo, kjer so delili letak socialističnih mladinskih organizacij in osebnosti, ki so opozarjale na neonacistični značaj prireditve ter se odločno izrekle proti diskriminaciji slovenske manjšine na Koroškem.
S pozivom "Ven z nacisti" je bil posebej sprejet tudi predsednik koroške FPO Ferrari, ki se je v Linzu predstavil z značilnim "Heil Karnten".
„Korošl(i Stovenci niste sami - boriti se bomo za vaše pravice"
V našem boju prot! diktatu preštevanja in la uresničitev čiena 7 koroški Siovenci nismo sami. imamo vedno več zaveznikov med večinskim narodom v Avstriji, !ma mo pa ziasti vso podporo matičnega naroda in vseh jugosiovanskih narodov.
izraz te podpore je biio tudi protestno zborovanje v sredo prejšnji teden v ijubijanskem študentskem naseiju, kjer so je zbraio več tisoč miadink in miadincev iz vrst deiavske in srednješolske miadine. Na zborovanju so govorniki ostro obsoditi skiep treh strank o preštevanju manjšin, zavzeti so se za takojšnjo in brezpogojno izpoinitev čiena 7, hkrati pd zahtevati prepoved koroškega Heimatdiensta. Svoj protest in svoje zahteve je miadina
izpovodaia tudi s števiinimi transparenti.
..Koroški Siovenci niste sami — boriii so bomo za vaše pravice", ..Preštevanje siovensko manjšino: sramota za Avstrijo", ..Zahtevamo pravice Siovencev na Koroškem", ..Ne damo se preštevati", ..Brezpogojno izpoinite 7. čten" in podobno so se giasiii napisi, s katerimi je miadina demonstrirata tudi pred posiopjem avstrijskega generainega konzuiata. V protestnem pismu, ki ga je deiegacija izročita konzuiu, pa je biio poudarjeno:
Miadi deiavci, študentje in dijaki, zbrani na zborovanju v Ljubijani, zahtevamo takojšnjo, popoino in broz-pogojno izvedbo čiena 7 avstrijske državne pogodbe brez kakršnegakoii ugotavijanja aii preštevanja manj-
šine; zahtovamo v skiadu s 5. odstavkom 7. čiena avstrijske državne pogodbe prepoved koroškega Heimat-diensta in vseh protimanjšinskih neonacističnih organizacij ter vsakršne dejavnosti in propagande proti manjšini. Protestiramo proti popuščanju avstrijsko viade prod nemškimi nacionaiisti in neonacističnimi eiementi, Kor vemo, kam tako popuščanje vodi. Smatramo, da je boj za uresničevanje pravic narodnostnih skupnosti sostavni det boja naprednih in demokratičnih si! v Avstriji in boja za humane družbene odnose v svetu spioh. tzražanto svojo popoino soiidarnost s koroškimi Siovenci in 9'**-diščanskimi Hrvati v njihovem boju za rosnično enakopravnost in narodnostno pravice.
Štiri leta po sinodi
obračun na Koroškem ni zadovoljiv
Pred nedavnim je bilo v Celovcu zasedanje škofijskega sveta celov-ško-krške škofije, na kaferem so v številnih referatih in koreferatih prikazali stanje, kakršno vlada na Koroškem štiri leta po škofijski sinodi. Takrat, pred štirimi leti, so bila predvsem sprejeta tudi načela, na katerih naj bi temeljilo in se razvijalo sožitje obeh narodov v deželi. Obračun, ki je bil podan sedaj, pa nikakor ni zadovoljiv.
Na zasedanju je bil zelo obširno in izčrpno, predvsem pa kritično prikazan položaj Slovencev, slovenskih vernikov in slovenskih duhovnikov, ki kaže, da se razmere na Koroškem kljub sinodalnemu gibanju in njegovim teoretično brez dvoma dobro mišljenim načelom ne samo niso izboljšale, marveč so se nasprotno na raznih področjih celo poslabšale. S strani slovenskih referentov in diskutantov je bila na ra-
čun škofije oziroma ordinariata izrečena marsikatera obtožba: da ordinariat vedno spet dovo juje maše pri prireditvah znanih nacionalističnih organizacij, kjer navadno prihaja do hujskanja naroda proti narodu; da štiri leta po sinodi še vedno n: dvojezičnih žigov in tiskovin; da uživa nemško-slovenski koordinacijski odbor škofije vse premalo podpore s strani centralnih mest; da ordinariat vse preveč posluša razne denunciante, ki ovajajo in obdolžujejo slovenske duhovnike zaradi dozdevnega „zapo-stavljanja" nemško govorečih vernikov; da izsiljujejo slovenske duhovnike z organiziranimi množičnimi izstopi iz Cerkve in podobno — vsekakor dovolj vzrokov za ugotovitev, da se slovenski duhovniki na Koroškem večkrat počutijo kot tujci v lastni škofiji.
Prav tako je bilo na zasedanju ugotovljeno, da dosedanje volitve v farne odbore niso bile povsod in vedno izvedene v korist Cerkve in vere, marveč so marsikje igrali važno in morda celo odločilno vlogo povsem drugačni interesi. Prepričljiv odgovor vsem tistim, ki zastrupljajo javnost z lažnivimi trditvami o tem, kako slovenski duhovniki zapostavljajo nemške vernike in kako slovenizirajo Koroško, pa je dala statistika: leta 1922 je bilo na ozemlju južne Koroške še 81 far povsem slovenskih in 17 dvojezičnih; danes je od teh far le 8 slovenskih, 66 dvojezičnih in 24 že popolnoma nemških.
Razstava grafičnih iistov
iz Koroške in Siovenije pri ODK
Družba avstrijskih dravskih eiektrarn (SDK) je v prostorih svojega upravnega središča v Celovcu (Kohidorfer Strahe 98) odprta bogato in dobro urejeno razstavo grafičnih iistov iz Koroške in Siovenije. Na razstavi je zastopanih po 24 umetnikov iz vsake dežeie, vsak z dvema iistoma, tako da razstava v ceioti obsega 96 grafik.
Gre za izbor bogate zbirke 240 dei, ki jih je SDK tekom iet odkupita od posameznih umetnikov na Koroškem in v Sioveniji; in sicer so fazstavijeni iisti, ki so nastaii v ietih 1970—497$. Med koroškimi umetniki, ki jih predstavijo SDK na svoji razstavi, so zastopani na primer Werner Berg, Egon Wucherer, Koiig, Tichy in tudi naš rojak Vaientin Oman. Mednarodno znano siovensko grafiko pa zastopajo tudi tako stavni umetniki, kot so Božidar Jakac, Miha Maieš, Janez Bernik in fržaški Siovenec Lojze Spaca).
Razstava, ki se jo vsekakor izpiača ogiedati, ostane odprta še do 10. juiija, in sicer od ponedeijka do petka od 16. do 20. ure ter v sobotah in nedeijah od 8. do 20. ure.
Lojze (/de - osemdesef/efniTr
LrejŠHj; teJer; — 7#.	— je praznota/ v
gani svoj ž/v/jenjs^;' jn/J/ej znam' s/ovens^; ^M/tMrn; ;'r; znanstven; Je/avee Lojze 77 Je.
/aL-i/ant, ib; je vse svoje ž/v/jenje posvet;/ Loja za na-foJnostne pravice, ;c ve/;'L prhate/; LorosL:L 5/oven-cev. Naš Loj za resnično enakopravnost, za oLstoj in Vsestranski razvoj s/ovenske narobne skupnosti na Ko-rošken; je kot strokovnjak poJkrepi/ s števi/ninj znan-sfveninj Jokw?nenti. Napisa/ in okjavi/ je najraz/ičnejše prispevke o našem vprašanja in sp/ok o Tuanjšinski pro-L/en;atiki.
Not neposreJni .soseJ" (rojen je L;7 v Nrižak pr: Tržiča) je Lojze Me že oJ svoje m/aJosti tesno povezan s Noroško. OL konca prve svetovne vojne, potem ko je k:: žara J: svoje napredne asmentve in zaraJi svojega prtzaJevanja za enakopravnost 5/ovencev z tfragfm: na-rocf; ^ sveta postav/jen prej vojaško soJišče avstro-ogtskf ntonarkije, je L;7 n?eJ prvimi prostovo/jci, k: so pr;'sL' na Koroško. Aktivno je soJe/ova/ v p/ekiscitnik koj:'k in ki/ me J 7rag:m taJi pomočnik tajnika pr: osrednjem koroškem Narobnem sveta v Ve/ikovca.
Potem je Je/ova/ kot pravnik na štajerskem, po/eg pa se je aJejstvova/ z/asti kot pak/:c:st in znanstvenik. No se je po nemškem napada na /agos/avijo amak-
ni/ v Ljak(jano, se je tam takoj pr:'kJjač:7 naroJnoosvo-ko^:7nema gikanja. ki/ je č/an poseknega koroškega oJ-kora, k: ga je voJi/ pisate/; Prežikov Voranc,- z/ast; pa se je koroškema vprašanja posvet;/ v okv;'ra Znanstvenega Znšt/tata, k;' je k;7 astanov/jen v začetka /eta 7944. Pripravi/ je vrsto znanstvenZk Zn Jragik spZsov o vpra-šanjZk s/ovenske meje. To Je/o je naJa/jeva/ ta JZ po osvokoJZtvZ, ko je v okvZra znanstvenega ZnštZtata v Ljak/jani astanovZ/ poseken oJJe/ek za meje, kjer so nasta/i števZ/nZ važnZ JokamentZ, k;' so potem s/až;7i kot poJ/aga pri JZp/omatskem koja za pravZčno are-JZtev vprašanj 5/ovencev v Avstriji Zn /ta/ZjZ. 7zmeJ pak/ZkacZj, kZ so Zzš/e po njegovZ zas/agZ Zn z njegovZm soJe/ovanjem, kZ posekej ornem'/;' /e znan/ Koroški zkornZk Zz /eta 7946, zkorn/k Koroški p/ekZscZt (7970) Zn razpravo ZgoJovZna s/ovenskega poaka na koroškZk osnovmk šo/ak oJ /eta 7#69 Jo Janes (7970). Sicer pa se Lojze L/Je z raz/ičnimi prZspevkZ veJno spet og/aša taJZ v S/ovenskem vestn/ka Zn JragZk našZk pak/Zka-cZjak. Za njegovo oksežno znanstveno razZskova/no Je/o v prZJ koroškZk S/ovencev ma je S/ovenska prosvetna zveza prej JesetZmZ /et;' poJe/;7a Drakosnjakovo prZznanje.
Ok sejanjem žZv/jenjskem jak;7eja ve/jajo Lojzeta LVJeta naše Zskrene čestZtke Zn najko/jše že/je/
Auta stovenica
CELOVEC, PAUL1TSCHGASSE $ — 7
vabi rta
RAZSTAVO GRAFtK
siovenskega akademskega siikarja
Franceta
!V!ihe!iča
ki bo od 28. 6. do 16. 7. 1976 odprta od ponedeijka do petka od 13. do 17. ure.
Otvoritev razstave v ponedeijek 28. 6. ob 49. uri v okviru kuitur-nega sporeda.
Prisrčno vabijeni!
Prejeli smo pojasnilo
V našem poročilu o Cankarjevi proslavi na slovenski gimnaziji v Celovcu (kjer so člani Združenja dramskih umefnikov iz Maribora dne 3. maja izvajali recital pod naslovom „Domovina, pozdravljena!" — op. ured.) smo med drugim izrazili začudenje nad „v!ogo", ki jo je pri tej šolski prireditvi igrala Krščanska kulturna zveza. Na naše tozadevne ugotovitve smo zdaj prejeli stališče oz. pojasnilo deželnega šolskega sveta za Koroško z dne 11. 6. 1976, štev. 15-97/76, ki se takole glasi:
Zu Ihren Berichten betreffend die „Rezitation aus Cankars Werken" durch das „S!ovensko narodno gledališče Maribor" am Bundesgym-nasium tur Slowenen feilt der Lart-desschulrat fur Karnfen mit, dat) die Veranstaltung als Schulveransfal-tung im Sinne der gesefzlichen Be-stimmungen genehmigt worden ist.
Der Vermittler, also der .Christ-liche Kulturverband" hat als solcher bei der Schulveranstalfung jedoch in keiner Weise aufzutrefen; weder als Mitveranstalfer noch als Gast.
Da es erwiesen ist, daf) der „Christliche Kulturverband" Einla-dungen an den ..Slovenski vestnik" und an den „S!owenischen Kultur-
verband Klagenfurf" zur Teilnahme an dieser Schulveranstalfung ver-sendet hat und Vertrefer dieser bei-den Institutionen an der Schulveranstalfung auch teilgenommen ha-ben, muf) festgestellt werden, dat) der Christliche Kulturverband Zu-standigkeiten in Anspruch genom-men hat, die er nicht besitzt. Dies hatte die Direktion unferbinden mussen.
In diesem Sinne wurde die Direktion belehrt. Die Einhebung eines Unkostenbeitrages von S 10.-an die Schauspieler bzw. deren Vermittler talit nicht aus dem ubli-chen Rahmen.
Tako daleč stališče oz. pojasnilo deželnega šolskega sveta, ob katerem nas čudi samo to, da šolske oblasti na Koroškem v več kot dvajsetih letih po podpisu državne pogodbe očitno še niso imele časa, da bi se seznanile z določilom člena 7 o slovenščini kot enakopravnem uradnem jeziku. Deželnemu šolskemu svetu pa bi bili hvaležni, če bi nam prav tako stvarno in izčrpno odgovoril tudi na vprašanja, ki smo jih v našem listu zastavili v zvezi z Drabosnjakovo razstavo na slovenski gimnaziji.
* O R O Š K )	.PRASTRAH"	—	ENKRAT	Z	DRUGE	STRAN)
TONE FERENC:
3
Spomenice o nemških ozemeljskih zahtevah v Sloveniji leta 1940
. Obe spomenici je Maier Kaibitsch najprej vidnemu predsedniku za Koroško dr. V/tadimirju Pawtovskemu in okrožnemu vodji NSDAP dr. Kariu Pachnecku, ki je nadomeščal odsotnega namestnika gauleiterja NSDAP Koroško Franza Kutschero (ta je bil tisti cas v vojski v Franciji), torej najvišjima uprav-^*nia in strankinima funkcionarjema v Koro-Sk). Nato pa ju je 24. julija 1940 poslal tudi -Uradu pooblaščenca NSDAP za zunanjepolitična vprašanja (Ribbentropov zunanji urad)", a sta že 26. julija prispeli v Ribbentropovo Zunanje ministrstvo, in sicer v strankin referat v oddelku .Nemčija", kjer so ju registrirali Pod št. 470 g. V spremnem dopisu je zapisal: "V primeru Mežiške doline in Dravograda za staro koroško območje, ki ga je mirovna pogodba v St. Germainu protipravno in v nasprotju z željo prebivalstva brez plebiscita "dtrgala od Koroške.
Not je razvidno iz spomenice, so tako imenovani .jeseniški trikotnik" že po zlomu av-"Tjske monarhije predvidevali kot nekakšno nadomestilo za deželo Koroško. Dodelitev te-§a jeseniškega trikotnika Koroški oziroma Jsemčiji bi bila ne samo iz gospodarskih, tem-^č ne nazadnje tudi iz vojaških razlogov ne ^amo razumljiva, ampak potrebna. Pri tem Pozarjam, da npr. tudi meje na Karavankah .akor ne gre označevati kot neke zadovoljive "jaške meje, ker poteka po samem grebenu
in s teh obvladujočih vrhov sosednja država gleda daleč v nemško deželo. Karavanke same so tudi z naše strani strme in težko pristopne, medtem ko so na drugi strani prav do vrhov porasle z gozdovi in košenicami. Verjamem, da ravno pomena vprašanja jeseniškega trikotnika ne gre podcenjevati in si zato dovoljujem, da v sporazumu in po pooblastilu z vodstvom pokrajine pooblaščenega okrožnega vodje tudi vašemu uradu izročim spomenico o Jesenicah in Mežiški dolini."H
Po vsebini tega spremnega dopisa lahko sklepamo, da Maier Kaibitsch in tisti, katerih težnje je izražal v navedenih spomenicah, niso bili zadovoljni z državno mejo niti med Korenom in Ljubeljem niti med Ljubeljem in Peco. Pričakovati je bilo, da se bo to nezadovoljstvo jasneje izrazilo v neki novi spomenici.
Tisti čas so tudi v Siidostdeutsches Institutu v Gradcu hiteli s sestavljanjem spomenice. Njegov vodja dr. Helmut Carstanjen je do takrat napisal in objavil nekaj lažnih znanstvenih razprav o nemštvu v slovenski Štajerski in Prekmurju in je tudi večji del slovenskega prebivalstva v teh pokrajinah razglasil za Vende ali Vindišarje, ki naj bi sicer govorili slovenskemu jeziku sorodno narečje, čutili pa bi nemško.^
Carstanjenova spomenica, ki ima naslov .Južna meja Štajerske" (Die Siidgrenze der Steiermark) in podnaslov .Krivica pariških
predmestnih pogodb nasproti nemškemu ljudstvu" (Ein Unrecht der Pariser Vorortsvertra-ge am deutschen Volk), ima pet zemljevidov z obsežnejšimi pojasnili. Zemljevidov nisem mogel najti, pojasnila pa so ohranjena v več izvodih celo v štirih arhivskih fondih. Pojasnila so sestavljena tako, da povezana v celoto že sama zase sestavljajo spomenico, ki se glasi:
.Listi
Saintgermainski diktat je skoraj tretjino Štajerske prisodil Jugoslaviji. S tem je brez plebiscita in proti volji njenega nemškega in vindišarskega prebivalstva odtrgal od strnjenega nemškega ozemlja stoletja staro območje rajha.
List 2
Nova prisilna meja je razrezala notranjeavstrijski prometni trikotnik Bruck—Maribor —Beljak in tako odvzela obema pokrajinama Štajerski in Koroški edino dolinsko zvezo Gradec—Maribor—Celovec.
Koroška Labotska dolina je bila odrezana od vsega železniškega prometa z drugimi predeli pokrajine. Prebivalci Labotske doline morajo uporabljati prehodni vlak čez jugoslovansko ozemlje, če hočejo priti v Celovec. Radgono, sedaj najjužnejše mesto rajha, je prisilna meja oropala skoraj vsega njenega zaledja.
List 3
Nacionalni Slovenci, ki so v Spodnji Štajerski prišli k moči samo po volji Francije, so tam z zatiralnimi ukrepi popolnoma uničili cvetoče nemško kulturno življenje.
List 4
Z vseh strani zaprti celovški kotlini odgovarja v Štajerski na vzhod odprt polkrog. Nje-
govo severno in zahodno mejo tvori notranjeavstrijsko obrobno gorovje, njegov južni konec vitanjska črta.13
Južno od te črte leži savinjska krajina. Ona tvori prostorsko lastno, vase zaprto pokrajino, ki pa je lahko povezana tako s severnim kot z južnim sosednjim območjem. Zgodovina, kultura in prebivalstvo jo vendar najtesneje povezujejo z ostalo Štajersko.
Današnja državna meja teče skozi štajerski jedrni prostor. Ona pomeni za Štajersko tisto, kar je za Koroško pomenilo razbitje koroške kotline, ki so ga načrtovali Slovenci ob razbitju monarhije.
List 5
Sedanja meja je strateško kar najbolj neugodna. Za našega južnega mejaša bo vedno pomenila mik za nadaljnje aspiracije do štajerskega in koroškega ozemlja. Slovenci so kljub uradnemu državnemu prijateljstvu in neenakemu razmerju moči prav do sedaj pred vso javnostjo izražali ustrezne zahteve.
Če bi Maribor kdaj spadal v vplivno območje neke druge velesile, ta ne bi imela na poti od tukaj do črte Ture—Semmering nobenih naravnih ovir pri nadaljnjem prodiranju čez Gradec in Celovec.
(Dg/je v pr/LoJnj; šteN/L;')
11	PAAA Bonn, Po). X)), Bd. 7, ttatien, Maier Kai-bitschev dopis 24. juiija 1940.
12	Več o tem giej Ferenc, Nacistična raznarodovaina poiitikavSioveniji, str. 85—89.
13	Pod „Weitensteinerzug" so takrat razumeti črto, k! gre od Karavank čez Smrekovec, Basaiišče pri Vitanju, južno od Konjic, Boč in Donačko goro do siovensko-hrvaške narodne meje. Za državno mejo med Jugosiavijo in Avstrijo na tej črti sta se po prvi svetovni vojni zeio zavzemata graška univerzitetna profesorja dr. Hans Pirchegger in dr. Robert Sieger. Gtej Ferenc, Nacistična raznarodovala potittka, str. 78—81.
Praznik siovenske pesmi v Škocijann
Prejšnji četrtek je Siovensko prosvetno društvo „Vinko Poijanec" v Škocijanu vabito na pevski koncert in to pod nasiovom .Srečanje mešanih pevskih zborov Podjune". Pobuda za tako prireditev je vsekakor spodbudna, čeprav za prirediteija organizacija takega pevskega manifesta ni enostavna. Vendar to za škocijanske prosvetaše ni prva tovrstna prireditev, kar se je potrdiio tudi v brezhibni organizaciji in odvijanju sporeda.
Matura na slovenski gimnaziji
Pretekii petek so zakijučiii na Državni gimnaziji za Stovence v Ce-iovcu zreiostne izpite. Pismena matura je biia med 10. in 15. majem. Kandidati so pisaii maturitetne naioge iz nemščine, siovenščine, iatin-ščine aii grščine, angieščine in matematike. K pismeni maturi je nasto-piio v obeh osmih razredih 36 dijakov in dijakinj, 35 jih je biio pripu-ščenih k ustni maturi.
Ustna matura je biia med 14. in 18. junijem. Maturitetni komisiji je predsedovat strokovni nadzornik, dvorni svetnik dr. Vaientin tnzko. V 8.a razredu (razrednik prof. Franc David) je nastopiio k ustnim izpitom 18 dijakov in dijakinj, maturo je izdeiaio 17 dijakov in dijakinj, med njimi Danijeia Potočnik z dobrim uspehom, en dijak je bit zavrnjen iz matematike na jesenski rok.
V 8.b razredu (razrednik prof. Jože Wakounig) je nastopito k ustni maturi 17 dijakov in dijakinj, od teh je maturo izdeiato 11, med njimi Roman Gritc in irena Vaientinitsch z dobrim uspehom. Šest dijakov in dijakinj je biio zavrnjenih na poznejši rok, od teh dva kandidata iz matematike, ena dijakinja iz iatinščine, ena iz ruščine in ena iz zgodovine na jesenski rok, ena kandidatinja pa mora ponavtjati maturo iz siovenščine in matematike v pomiadanskem roku 1977.
Dosiej je maturiraio na Državni gimnaziji za Stovence 431 dijakov in dijakinj.
Izlet zadružnikov v Slovenijo
Upravni odbor Posojilnice Pliberk je na eni svojih sej sklenil, da mora zbuditi zanimanje med svojimi člani in somišljeniki in ustvariti tesnejše sodelovanje s svojo posojilnico. V ta namen je 7. junija posojilnica tudi organizirala enodnevni izlet po Sloveniji. Povabilu se je odzvalo okrog sto zadružnikov, tako, da nas je bilo za dva avtobusa.
Na pot smo se podali zgodaj zjutraj. Naš glavni cilj pa je bil ogled znane tovarne Iskra v Kranju in obisk še nekaterih drugih zanimivosti Slovenije. Vsi smo bili istega mnenja, da je bil obisk tovarne Iskra res pravo doživetje. Videli smo staro in novo tovarno in se nismo mogli nagledati vseh proizvodov, ki jih izdelujejo z najsodobnejšimi tehničnimi pripravami. Videli smo, da v Sloveniji prav tako gradijo tovarne, morda še bolj kot pri nas, pa čeprav niso vodene po kapitalističnem kopitu. Po ogledu tovarne Iskra pa so nas podrobneje seznanili tudi z delavskim samoupravljanjem.
Predstavnikom tovarne, ki so nam bili pripravljeni pokazati tovarno, se za njihovo prizadevnost najlepše zahvaljujemo. Tako smo imeli res lepo priložnost podrobneje spoznati tega slovenskega giganta, ki ima številne podružnice raztrošene po vsej Jugoslaviji.
V okviru izleta smo se ustavili še na Brezjah in na Bledu. Na Bledu
smo se povzpeli tudi na grad, s katerega smo imeli čudovit pogled po prelepi Gorenjski. Polni najlepših doživetij in vtisov smo se nato preko Kranja in Jezerskega vrnili nazaj na svoje domove. Vsi smo bili izredno zadovoljni z izletom in izrazili smo željo, da bi nas posojilnica spet vabila na kakšen podoben izlet.
Posebna hvala velja tudi poslovodji posojilnice tovarišu Jozeju Nachbarju, ki je izlet tako brezhibno pripravil. Avtopodjetju Sienčnik pa vse priznanje za varno in udobno vožnjo.
Slovensko prosvetno društvo ..Edinost" v Pliberku in mešani pevski zbor ..Podjuna" vabita na
POLETNO NOČ
v soboto 26. junija 1976 ob 20. uri v dvorani go-stiine Schwarzi v Piiberku. Gostuje moški pevski zbor „Vres" DPD Svoboda iz Prevaij. Po koncertu bo prosta zabava s piesom. igrajo .Fantje iz Podjune" K števiini udeiežbi vabi odbor!
Obirski ženski oktet na Visokem
Vabilu organizatorja so se odzvati štirje mešani pevski zbori Podjune in sicer mešani pevski zbor .Podjuna" Slovenskega prosvetnega društva .Edinost" v Pliberku, ženski oktet Slovenskega prosvetnega društva .Obir" na Obirskem, mešani pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva .Zarja" v 2e-iezni Kapli in mešani pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva .Danica" v Št. Vidu v Podjuni. Vsem pevskim gostom in številnemu občinstvu, ki je napolnilo ško-cijansko (arno dvorano, je v pozdrav najprej zapel škocijanski moški zbor v obeh deželnih jezikih, to pa zaradi tega ker je prireditev potekala v okviru občinskega kulturnega koledarja, ki ga odvijajo
$ hlaponom skozi Julijske Aipe
Avstrijsko-jugoslovansko društvo je v nedeljo 20. junija organiziralo posebno vožnjo s parnim vlakom iz Beljaka skozi slikovite Julijske Alpe do Mosta na Soči in nazaj. Hkrati s to vožnjo so obhajali tudi 20-let-nico obstoja Avstrijsko-jugoslovan-skega društva in 70-letnico železniške proge Gorica—Jesenice—Beljak.
Vesele vožnje s hlaponom se je udeležilo nad 500 ljudi, med njimi jugoslovanski konzul v Celovcu Zupančič, avstrijski konzul v Ljubljani Kugler, bivši avstrijski generalni konzul v Ljubljani Riesenfeld, tretji rezident deželnega zbora Gutten-runner ter številni zastopniki javnega in kulturnega življenja. Za prijetni potek prireditve so skrbeli folklorna skupina „Sava" iz Kranja, .Veseli Kranjčani", tamburaški zbor .Bisernica" iz Škofje Loke ter oba slovenska koroška pevska zbora — SPD .Danica" iz Št. Vida v Podjuni in SPD .Bilka" iz Bilčovsa.
Pred odhodom vlaka v nedeljo zjutraj iz Beljaka je imel podpredsednik Avstrijsko-jugoslovanskega društva deželni poslanec inž. Willi Sereinig pozdravni govor, v katerem se je spomnil tudi obeh zgoraj omenjenih jubilejev. Glavni postanek vlaka je bil v Bohinjski Bistrici, kjer je med drugim tamošnja folklorna skutna .Bohinj" demonstrirala pravi ohinjski semenj. Na povratku je bila
Hujskanje proti Slovencem in vsemu kar je naprednega ob priložnosti razvitja brambovskega prapora v Kotmari vasi, v nedeljo 13. junija, je rodilo temu primerne sadove.
Moj sosed s katerim živim že leta v dobrih odnosih, se je po omenjeni proslavi docela spremenil in sicer iz mirnega preudarnega človeka, v strupenega izzivača in nevarnega suro-veža.
Ko sem se tisto nedeljo vrnil od mojih čebel domov, sem našel hčerko in njenega moža vsa prestrašena in zaskrbljena. Vzrok temu je bil povratek soseda s proslave. Očitno je z zborovanja s seboj prinesel zvrhano mero sovraštva do Slovencev, saj je to z rjutjem razglašal s sledečimi žaljivkami: Ihr gehort vernich-tet! Verbrecher! Seit keine Menschen! Jugoslawische Karntner! Gauner! Titopartisanen! Habt ja keine Hei-mat! Der Karntner Heimatdienst zeigt euch schon noch! Vir wissen wo wir zuhause sind, ihr wifšt nicht wohin ihr gehort, Verrater! Tschu-schen! Schlabucken! Und ich muB mit solchen Nachbarn leben! itd. Popolnoma iznenadena žena nad tem izbruhom je mirila svojega moža: .Sei stili! Bist du deshalb hinunter gegangen, daB du jetzt schreist? Kein Mensch macht unser einem was."
Ko je izbruhal vso gnojnico sovraštva, se je spet zavihtel na moped in se odpeljal v Kotmaro vas, da zalije svojo zmago. Naslednjega dne se je soseda oprostila za neodgovorno de-
v času lurislične sezone, zalem pa je še predsednik SPD .Vinko Poljanec" Miha Kapp spregovoril besede pozdrava.
Pevski zbori so naslopiti v zgoraj navedenem zaporedju in lo pod vodstvom zborovodij Ota Wutteja, Valentina Polanška, Joška Wruli-cha in Hanzeja Kežarja. Vsak zbor je zapel pet pesmi, kar odgovarja celovečernemu koncertu. Ob tej priložnosti pa je treba naglasiti, da je koncert za slehernega obiskovalca bil lepo pevsko doživetje. Slišali smo namreč štiri različne zbore, ki so izvajali kvaliteten pevski spored v glavnem narodnih in tudi umetnih pesmi. Predvsem razveseljivo pa je bilo to, da je vsak zbor izvajal tudi po eno ali več novonaštudiranih skladb, kar je vsekakor lep napredek v slovenski zborovski dejavnosti v Podjuni. Zato tudi ni čudno, da je prišlo tudi do ponovitev, kar je najboljši dokaz, da je občinstvo z nastopajočimi bilo nadvse zadovoljno. Zadovoljni pa so lahko tudi prireditelji, ki so prireditev izvedli tako brezhibno in uspešno. K temu pa je pripomogla tudi priljubljenost slovenske pesmi med domačini kakor tudi med turisti. Zaključno je treba še zapisati, da je prireditev vodita v obeh jezikih prikupna napovedo-
ČESTiTAMO
Dr. Janko Boru! Grobiacher iz Škocijana se je pred nedavnim poroči! : dr. Marijo Ciaro Lipiak. Zakonskemu paru iskreno čestitamo in žeiimo mnogo sreče in zadovoij-stva v zakonu.
v Bekštanju večja slovesnost, na kateri so sodelovali tamkajšnji pevci in godba.
Vožnje s hlaponom so se udeležili tudi številni gosti iz raznih evropskih držav, tako da je imela vožnja mednarodni značaj. Da je bilo potovanje s starodavnim vlakom zanimivo in uspešno priča dejstvo, da bo društvo tudi prihodnje leto organiziralo podobno vožnjo v Škofjo Loko.
janje svojega moža. Ob tej priložnosti sem sosedi tudi povedal, da je njen mož nevaren in da se ne počutimo varne v njegovi bližini, saj nas v svoji nahujskani histeriji, ki meji na bolestno sovraštvo do Slovencev in spominja na čase ponorele dobe SA, tudi lahko fizično napade.
V zvezi s tem sramotnim dogodkom bi še enkrat ponovil, da s sosedom nismo imeli nikoli nesoglasij, nasprotno pomagali smo si med seboj, kot je to pri dobrih sosedih navada, tudi občujemo izključno v slovenskem jeziku. Naj še omenim, da sosed izhaja iz zelo revne družine, zato je po vojni bil deležen tudi pomoči s strani tedanje krajevne organizacije OF, ki mu je posredovala bivanje v neki koloniji v Sloveniji. Tam so ga na novo oblekli od nog do glave in ga ozdravili, ker je bil bolehen. Rad se je tudi udejstvoval v slovenski prosveti, katere funkcionar je bil. In sedaj naenkrat ga je pičilo, da ga je sam strup proti svojemu lastnemu narodu.
To ni osamljen primer, marveč samo eden izmed mnogih, ki dokazuje kam vodijo hujskaške prireditve, ki se v zadnjenm Času množijo, kot gobe po dežju. Da se koroški Slovenci v takšnih razmerah in ob takšnem vzdušju, katerega cilj je ustrahovanje našega ljudstva, ne bomo pustili preštevati, je povsem razumljivo in tudi upravičeno.
Gor.
valka Helga Mlinar.
Srečanje mešanih pevskih zborov Podjune, kaleremu sta prisostvovala tudi podpredsednik Slovenske prosvetne zveze Tomaž Ogris in tajnik Andrej Kokot, pa ni bilo zaključeno s pevskim nastopom, marveč se je v prijetni družabnosti nadaljevalo pri Rutarju v Klopinju, kjer so sodelujočim pevcem, katerih je bilo nad sto, pripravili izdatno zakusko. Ob tej priložnosti je kot po navadi še dolgo v noč donela slovenska narodna in tudi partizanska pesem.
Prav taka družabnost pa je ena izmed tistih potreb sleherne pevke in pevca, da se po nastopu poveseli s svojimi prijatelji v drugih zborih in kar mu daje tudi pobudo za nadaljnje udejstvovanje na pevskem področju, hkrati pa je to tud! možnost za pridobivanje mladih pevk in pevcev. Teh pa smo na škocijanskem srečanju na odru videli mnogo.
Zato gre vsem sodelujočim pevkam in pevcem ter zborovodjem vse priznanje za njihovo nesebično delo na glasbenem področju in s tem gojitvi slovenske pesmi na Koroškem. Nenazadnje pa gre zahvala tudi škocijanskim prosvetašem, ki so prav s tem srečanjem ponovno potrdili svojo organizacijsko sposobnost.
Ga!!us pe! v Nemčiji
Stovenci v Nemčiji, predvsem gostje-deiavci (Gastarbeiterji) se ie deset !et zbirajo za binkoštne praznike v okotici Stuttgarta, da preživijo v domači družbi nekaj prijetnih ur. Na ietošnjem srečanju, ki je biio nekaj kiiometrov izven Stuttgarta v Sindeifingen-u, sta na tem srečanju sodeiovaia tudi pevski zbor Jakob Peteiin-Gaiius iz Ceiovca in instrumentaini kvartet SPD Borovije „Drava", katerega je po deseturni vožnji topio spreje! in že kar z nekaj pesmimi na fiimu ovekoveči) Čiri) Turk, neumorni organizator vsakoietnega binkoštnega srečanja zdomcev v Nemčiji.
Koroški Stovenci so se predstavi!) s svojim sporedom že med opotdansko božjo stužbo, predvsem z izbranim sporedom koroških tjudskih pesmi. Spontani in bučni aptavz, ztasti za himni koroških S!o-vencev „Nmav čez izaro" in „Rož, Podjuna, Žita', je bi! najprimernejša dobro-doš)ica in priznanje. Koroška pesem je za-doneta tudi med popotdanskim kutturnim sporedom. V mestni hati je biio zbranih okrog 2500 Stovencev iz Nemčije, pa tudi iz Predartske in Švice. Navzoči so bi!i tudi zastopniki občine in predstavnik tovarne avtomobitov Mercedes Daimter-Benz. V tej tovarni je zapos!enih 1800 Jugostovanov, med njimi okrog 600 Stovencev.
Nastednji dan so si pevci ogtedati staro znano univerzitetno mesto Tubingen ter kraj zadnjega stužbenega mesta (očeta siovenskega knjižnega jezika) protestantskega pridigarja ter pisca prvih stovenskih knjig Primoža Trubarja v De-rendingenu. Prvi stovensk) tiskani knjigi „Katekizem" in „Abecedarium" je da! Trubar tiskati v Tubingenu teta 1550. Danes spominja dvojezičen napis na cerkvenih vratih v Derendingenu ter sodobno zgrajen verski center z napisom „Primus-Tru-bar-Haus" na detovanje našega protestantskega pisca v tem kraju.
V okviru trodnevne turneje po Nemčiji so si ogtedati tudi strahotni uničevatni center Hitterjevega režima Dachau.
Društvo stovenskih pisate-tjev vabi na
!!. PiSATELJSKi SEM!NAR
v nedeijo 11. jutija 1976 od 8. do 17. ure v maii sejni sobi (!. nadstropje) Detavske zbornice v Ce iovcu.
Vabijeni so titerarni ustvarjai-c), pesniki, prozaisti, esejisti in kritiki, miadi in star), začetniki in starejši, ki bi se radi še učiii. Kakor iani bo na vo-ijo tudi ietos s svojim strokovnim znanjem univ. prof. dr. Boris Paternu še s kakim iiterarnim zgodovinarjem.
interesenti naj (po možnosti) prinesejo s seboj kak primerek svojega besednega ustvarjanja za idejno in stii-no anaiizo.
29. maja 1976 je Obirski ženski oktet na povabilo Športnega društva „Grintavec"-Olševek, severovzhodno od Kranja, sodeloval na družabnem večeru v zadružnem domu na Visokem (to je ob cesti Kranj—Preddvor). Neutrudljivi, naš stari prijatelj in pobudnik vedno novih akcij Silvo Ovsenk iz Kranja je posredoval to srečanje. Tamoš-nje društvo je zelo aktivno, kajti vsak mesec ima redno po eno prireditev. Tako so imeli že med drugim v gosteh slavnega opernega pevca Draga Korošca, priljubljenega Marjana Kralja in vrsto drugih ansamblov. Tokrat so bile Obir-čanke na vrsti. Obirčanke domačinke bi preprosto dejale, da je malce prelaskavo, ko je pisalo na letakih .Družabni večer s koroškimi dekleti". Tako so gostitelji kombinirali ta večer z več zanimivimi točkami. Kar s prvim taktom je vžgala živahna glasba ansambla .Korali" iz Luž. Član slovenske himalajske odprave na 8400 m visoki Maka'u Viki Grošelj je imel kaj privlačno predavanje s skioptičnimi slikami o napornem potovanju in podvigu res občudovanja vrednih slovenskih alpinistov. Humorist .Tot" pa je s svojimi vložki bil prava porcija tiste primesi, da je prireditev vsestranska. Osrednji del pa je bil odmerjen Obirskemu ženskemu oktetu in literarnemu branju Valentina Polanška iz svojih pesniških zbirk. Daši pretežno mlada publika (ki, se razume, se vse laže vživi v pop-glasbo in žvečilni gumi), je tako petje in pesnikovo recitiranje nagrajevala s spontanim aplavzom. Spretni in prikupni napovedovalec
Radiotelevizije Ljubljane Rado Časi pa je prijetno zaokroževal celovitost večera. Vodja Obirskega ženskega okteta Valentin Potanšek pa se je moral pripeljati kar iz Pirana-Portoroža, kjer je bilo letos iX. mednarodno srečanje pisateljev in pesnikov PEN-kluba, pa prekiniti zaključno sodelovanje. Petje je kar hitro osvojilo Gorenjce, ki so, po njihovih lastnih besedah, vajeni bolj krepkih glasov in trdih taktov. Tipična koroška melodioznost, mehka ubranost harmonije in sanjavo prelivanje akordov očara hitro vsako (ino uho in bolj prikrito srce. Poslavljanje je trajalo in trajalo, ko so Obirčanke zapele svojo himno: „Vso srečo bi želeli, v slovo vam še zapeli, ker odhajamo. Nasvidenje in hvala, a živa pač ostala le slovenska pesem bo!" Visoškim gostiteljem lepa hvala za prisrčnost in pa seveda Silvu Ovsenku! Pevke so s pesmijo sedale v avto in s pesmijo smo zavili proti meji skozi Kokro, z zavestjo: Naša slovenska pesem je silna moč duha in srca!
Zveza koroških partizanov priredi za področje piiberške okoiice v nede-tjo, dne 11. jutija 1976 enodnevni
iZLET
v Siovenijo. Obiskati bomo Begunje, Sv. Urha in partizansko boinišnico Franjo. Stroški za vožnjo in kosiio znašajo 190 šit. Prijave oddajte do najkasneje 4. juiija 1976 v Posojiinici Ptiberk.
Ne bomo se pustili preštevati
Naši pisatetji brati v Apačah in Zgornji Radgoni
V letošnji pomladi so Koroško obiskati siavisti iz Pomurja. Tozadevno so se povezati s Stovensko prosvetno zvezo, ki jim je organizirata iztet po naših krajih ter srečanje z našimi rojaki. Med iztetniki so biti tudi stavisti iz Apač in Zgornje Radgone, ki so se s predstavniki SPZ dogovoriti, da jim še tetos organizirajo obisk koroških književnikov na njihovih šotah.
Tako so se v četrtek 17. junija 1976 proti Apačam oz. Zg. Radgoni napotili pesnica Milka Hartman, pisateljica Anita Hudi in pesnik Andrej Kokot.
Naše besedne ustvarjalce so sprejeli izredno prisrčno. Naj tu ponovimo pozdrav, ki ga je gostom ob njihovem prihodu izrekel učenec osnovne šole „Karel Destovnik-Ka-juh" v Apačah: Danes, ko bodo sprejeli bralne značke apaški učenci in učenke, smo radostni in srečni, da lahko pozdravimo med nami tvorce književne kulture z naše za-niejske Koroške. To je za Apače velika čast, saj so srečanja s tako oglednimi kulturnimi delavci iz avstrijske Koroške tako redka, zato Pa toliko bolj dragocena. Vemo kako se pehate za slovensko besedo tam za Karavankami, vemo, *da je naša beseda tam odrinjena na rob življenja — in če še živi — <n živela še bo — gre predvsem lahvala vam, ki z neizmerno ljubeznijo negujete to naše duhovno bogastvo, naš slovenski jezik. Zato Vas cenimo in občudujemo vašo trdno vztrajnost, ki tudi ne odneha v najhujših dneh, ki so dolga že teta in leta. Zato še enkrat: bodite prisrčno dobrodošli v naših Apačah, ki so postale trden temelj slovenske besede po zmagi nad nacizmom.
Tak prisrčen pozdrav je za naše pisatelje bil nadvse prijetno prese-
nečenje. In tudi pesem v pozdrav je privrela iz mladih grl, nato pa so naše književnike prosili, da se jim s svojo besedo predstavijo. Mladi učenci so pozorno prisluhnili, zatem pa naše besedne umetnike še spraševali o njihovem delu in okoliščinah v katerih ustvarjajo. To je res bilo prijetno srečanje, srečanje ki bo vsem ostalo v lepem spominu in pri katerem je ponovno prevladalo spoznanje, da je takih stikov vedno premalo. Milka Hartman, Anita Hudi in Andrej Kokot so ob koncu podelili bralne značke — Cankarjevo in Kranjčevo — tistim
učencem, ki so med šolskim letom prebrali dela omenjenih avtorjev in jih na posebnem izpitu tudi zagovarjali.
Pravtako prisrčno je bilo tudi na osnovni šoli v Zgornji Radgoni, kjer so naši pisatelji pravtako brali na prazniku podelitve bralnih značk. Tam sta se jim pridružila še domača pisatelja Karolina Kolmanič in Manko Golar. To pa je tudi lepa oblika predstavitve pisateljev domačinov in gostov iz zamejstva.
Obisk naših pisateljev na obeh šolah je pripravil Avgust Posavec skupno z ravnateljicama obeh osnovnih šol. Kljub dolgi poti je to srečanje naših pisateljev z mladino osnovne šole v Apačah in Zgornje Radgone gotovo bilo lepo doživetje ter lepo priznanje za njihovo literarno ustvarjalnost.
Majevemu očetu vs/oyo
M
Do/ga je M% procesžj% pogrebcev, M je 77. jKM;j% spre;7:jj%/% A7M;efeg% očetd zMnjž pot: ?M poMpg/žšče v ZerMrtK. Af%rsžMterewK po-gre^CK so Ms/ž Majd/e nazaj v zgo-fZovŽMo tžstž/? sMrot/a 700 /et, M jz/? je prežžfe/ rajzzz Gašper 7* rzzppe. LMr/ je star 9$ /ef. V tej zjo/gž t/o/*/ ste rajzzž oče t/ožžue/ž znarszTzaj /epega zzz še mnogo več MJega.
NajTzzzjše Vam je Mo, M ste mora// aprž/a 79-72 z Jrzzžzzzo vreJ za-pzzstžtž varno zavetje domače Me žn ztž v negotovost. Na tej potž v szz-ženjstvo ste pzsa/ž soroJnžMm; „5em z Jrzzžzno na potz' — ne vem 7zam — grem s treMMrn za MMom — smo zzse/jenz". Prvzč smo s/žša/ž to zzsozže-po/no jzcse<7o zn marszMmzz so se še/e tez/aj oz/pr/e očz, z/a je spozna/ MMna nevarnost nam vsem pretz.
„Drzzž/na, M je samo mo/z/a žn z/e-/a/a, mora oz/ z/oma. NžMmzzr nžso storž/ž nžč ža/ega /n venz/ar jz/z preganjajo žn zapžrajo. Pravžca žn res-nžca sta zrmr/ž/" je re^/a z/anes tzzz/ž že rajna NoMova matž, M je za to zvez/e/a. 5aj je tzzz/ž ona z z/rzržžno vrez/ Ma že pregnana v tzzje Maje mez/ tzzje /jzzz/ž. „Vsž /*oste žzgžnž/ž, mž /zorno osta/ž/" ste s samozavestnžm g/asom zaMžca/ž vsem tžstžm, M so po/nž š&oz/ože/ja pržš/ž proz/ajat zžja-/a, M so SS-ovcž žn Gestapovcž Vas žn našo z/rzzžžno poržva/z' v po/žcžjsM vozove. Z.e s pžč/o prt/jago v roM ste v teM z/ve/z zzr posta/ž žz svo/zoz/-nega žn ponosnega Vrneta, brezpraven pržpornžb, M nz' žme/ nžčesar več za oz//očatž. Vaša zzsoz/a je Ma v roba/z Afaper /GzžMsc/za žn njemzz ena-bž/z vojnž/z z/očžncev.
Št. Janž v Rožu - Celovec
V sredo 16. junija smo v Celovcu položili k zadnjemu počitku Cilko Pusch! rojeno Gabriel. Neizprosna smrt ji je v šestinštiridesetem letu pretrgala nit življenja.
Rojena je bila pri Radarju v Št. Janžu v Rožu. 2e v rani mladosti Je bila deležna trpljenja našega naroda. Za časa narodnoosvobodilne borbe je bila osumljena sodelovanja s partizani in od Gestapa odvedena v koncentracijsko taborišče Ravensbruck. Samo hiter zlom nacizma ji je rešit življenje. Po vojni je pridno delovala v okviru domačega slovenskega prosvetnega društva.
Ko se je poročila, se je preselila v Celovec, a je vedno rada zahajala v domačo vas, kjer smo jo vsi radi imeli Radarjevo Cilko. Kako Je bila priljubljena je pokazala ogromna udeležba pogrebcev iz domače vasi in okolice ter Celovca.
Spontano brez vsake priprave so sosedje, prijatelji in znanci sto-Pili v krog in iz globin srca je zadonela slovenska žalostinka, tako ležno in začuteno zapeta, da je le malokatero oko ostalo suho.
Družini in sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje.
Vaša preroMa, Izrečena ob oz/bo-z/zz, sc je aresnžčž/a. Vrrzž/ž ste se, bo-/azz sžccr, a z/omača zem/ja vas je bma/zz spet pozz/ravž/a. Razrušen/ z/om ste spet pozžz/a/ž žzz prž A/atžjzz se je zače/o novo žžv/jenje. Vsž, bž so Vam /eta 79-72 že/e/ž smrt, so š/ž prež/ vamž v grob. Vam je bž/o namenjeno z/o/go žžv/jewje. Dožžve/ž ste še čase, bo se naš sto/etja teptan/ roz/, spet začne z/vžgatž žn terjat/ svoje pravžce.
/7soz/a je bote/a, z/a se je baš v časa, bo ste vž /eža/ž na mrtvašbem oz/ra v Ve/žbovca zrašž/ spomenžb, postav/jen v čast soz/e/avca organžza-torjev žzse/jevanja žn anžčevanja bo-rošbžb 5/ovencev.
Vse te mžs/ž so me obbaja/e ob Vašem oz/prtem groba. Ner tam nžso bž/e žzrečene, jžb Vam nabnaz/no po-/agam v grob žn Vam zab/žčem; Z.ab-ba naj Vam bo roz/na s/ovensba zem-/ja za batero ste mora/ž to/žbo pretrpet/ žn ste jo zato femM/j /jabž/ž.
LETOVANJE NAŠIH OTROK NA JADRANU
Tudi tetos bo tetovata skupina naših otrok na morju, in sicer v Savudriji od 10. do 31. avgusta 1976.
Starši, ki žeiijo posiati otroke na ietovanje, naj viožijo pismeno prošnjo, iz katere mora biti razvidno: ime, pokiic in nastov staršev, ime otroka in izjava, če je že bit na tetovanju in koiiko-krat. Tej prošnji je treba pritožiti.
O zadnje šotsko spričevato (1974/75),
O priporočiio krajevne prosvetne aii zadružne organizacije,
O osebno izkaznico s siiko in
O režijski prispevek za dokazano sociatno potrebne otroke šii. 1.000.— (za ostaie je treba ptačati šit 1.400.—j
in vse skupaj posiati do najkasneje 10. jutija 1976 na nastov: Počitniška kotonija, Gasometergasse 10, 9020 Ktagenturt-Cetovec.
Vožnjo do Ljubijane in nazaj piača vsak udeieženec sam.
Posebno opozarjamo, da posameznih dokumentov ne sprejemamo. Za prijavtjenega vetja šete otrok, za katerega so biti hkrati oddani vsi dokumenti. Po 10. juiiju ne sprejemamo več prijav.
Za vsakega otroka je treba poteg navedenih dokumentov oddati tudi zdravniško spričevato, ki pa ne sme biti izstavijeno prej kot 8 dni pred odhodom skupine na tetovanje. tz zdravniškega spričevato mora biti razvidno, da je za otroka tetovanje na morju priporočtjivo in če je otrok občutijiv za antibiotike (peni-citin i. dr.). Sete ko prejmemo to spričevato, vetja otrok za dokončno prijavtjenega.
Otroci uživajo na tetovanju zdravniško zaščito, ki obsega:
#	primerno sanitarno oskrbo pod vodstvom zdravnika,
#	prvo pomoč in zdravstveno nego za lažja obotenja,
#	ob težjih primerih takojšnji prevoz v najbtižnji zdravstveni zavod.
Otroci pri počitniškem zavodu niso zdravstveno niti nezgodno zavarovani. Zato si morajo starši pri svoji pristojni zavaro-vatnici oskrbeti poveritni naiog za Jugosiavijo (Betreuungsaul-trag lur Jugostawien), ki na) bo izstavtjen za čas bivanja v Ju-gostaviji.
Za osebno izkaznico otroka vetja izkaznica (Personataus-weisj, ki jo izstavi okrajno giavarstvo, ati pa potni lisi.
Za tetovanje pridejo v poštev te otroci v starosti od 9 do 14 tet, prt čemer imajo prednost otroci, ki še niso biti na morju. Otroci, ki so biti že tri in večkrat na tetovanju bodo upoštevani samo v primeru, da bo še kašno mesto prosto. Starši, katerih otroci bodo sprejeti na tetovanje, bodo po končanem prijavnem roku in po predtožitvi zdravniškega spričevato dobiti pismeno obvestito in potrebna navodita.
Opozarjamo, da bodo otroci sprejeti po vrstnem redu prijav in po zdravstveni ter sociatni potrebi.
'VAN CANKAR	14
Martin Kačur
Zivtjenjepis ideaiista
Udaril se je z dlanjo po stegnu.
^— doslej smo živeli v miru in bi živeli radi v miru še poslej!"
-Kaj sem vam storil? Kaj vas ne pustim na miru?" je 'Ogovoril Kačur.
-Nak! Ne pustite me na miru!" se je razsrdil župan. „Kaj P-t se ukvarjate z ljudmi brez moje vednosti? Ali ste me kaj Prašali, ko ste jih klicali v šolo? — Že vem, Samotorec je to skuhal!"
-Kakšen Samotorec?"
-Zupan bi rad bil!" se je oglasil tajnik s kota.
-Ampak le zapomnita si obadva, vi, učitelj, in tista -^ga, ki se je prijela za vaše škrice; ne bosta me tako hitro!
obadva kupim lehko s tem, kar
?^JCga, in vas še celo -'niam zdajle v mošnji!"
In je udaril z roko na žep, da je zažvcnketalo.
Kačur je bil napol jezen, napol začuden.
-Kdo pa je mislil na tisto? Živa duša ni mislila! Jaz ne eni, če je bil Samotorec zraven; morda je bi). Saj se ne gre politiko, tudi ne za županovanje! Za to se gre, da se Judje kaj naučijo, da se jim razum izbistri, da pogledajo malo vJ*. Preko teh hribov ... za to se gre! — Knjig bi si naro-j. ' 'n časopisov in tisti učitelji, ki hodijo po deželi in učijo J ,kako je treba gospodariti, naj bi prišli tudi v Blatni ° ' - - To smo rekli, drugega nič!"
Zupan je gledal nezaupno.	;
^ -To si pa kar zapišite, učitelj: proti meni le nikar! Jaz ^ .vem, kam meri ta reč! Saj ste začeli z bajtarji, z gostači!
pa je tem beriva treba? Pa kaj je treba vedeti gostačem,
ki nimajo polja, kvečjemu leho v najemu, kako se zemlja obdeluje? Jaz sem živel dobro, ko sem še platno prodajal, in živim zdaj prav tako dobro! Ne maram čisto nobene izpre-membe! Ne knjig, ne časopisov, ne šomaštrov! Ne, jaz ne maram tega in nobeden v Blatnem dolu, ki ima kaj grunta! Bajtarjem in pritepencem, ki še bajte nimajo, pa so všeč take reči! Zakaj so jim všeč? Prišel je, predlanskim je menda bilo, človek sem, in je delal pri kovaču; nemški je znal; odkod je prišel, ga nismo prašali, in da smo ga prašali, bi se bil zlagal. In ta ni bajtarjev in gostačev samo učil, temveč razlagal jim je, da zemlja ni samo naša, ki imamo grunte, ampak vseh ljudi na svetu, in da je vsak človek enako vreden, če ima kaj v mošnji ali ne, in da je krivica, če imam jaz kračo na mizi, gostač pa krompir v oblicah. Tako je učil — in veste, kaj se mu je nazadnje zgodilo? Nesreča ga je doletela, obležal je ob cesti in glavo je imel preklano. To je bilo ob žegnanju, ob žegnanju pa je zmerom toliko tepežev, da se žendarji še veliko brigali niso, kdo ga je bil tako neusmiljeno pobožal. Kaj pravite?"
Kačur je gledal srepo na župana in groza je bila v njegovem pogledu. Župan se je smehljal; podbradek se mu je tresel in oči so se bile skrile popolnoma v tolsta lica.
„Tako jih je učil! In zato so jim všeč taki nauki, zato je bila šola potna, ko ste jih klicali, bajtarje in gostače! In Samotorec, ta oberbajtar, je bil zraven. Sami dobro veste, da je bil zraven!"
Kačur je vstal, bled je bil in se je tresel.
„Torej kaj? Kaj ste hoteli povedati? Ali ste hoteli povedati, da bom obležal ob cesti s preklano glavo?"
Zupan se je smehljal zmerom enako, tiho in zadovoljno, s tresočim podbradkom in skritimi očmi.
„Kaj? Nič nisem hotel povedati! In kdaj bo šele žegna-
nje!"
Kačur je šel in bilo mu je kakor v grdih, groznih sanjah. Tajnik je prihitel za njim z dolgimi koraki, potegnil ga je za suknjo in mu je zašepetal na uho.
„Na miru ga pustite! Ni dober človek! Nekaj je v njem — strah je človeka!"
-Kaj ste vi razumeli, kaj je mislil povedati?"
„Jaz! Ne! — Tod pojdiva rajši, tod, v senci! Tam je nekdo ob oknu! — Razumel? Ne! Ampak jaz sem prišel v Blatni dol natanko tisti dan, ko je obležal kovač s preklano glavo... Kdo je storil? Bog vedi! Kovač je mrtev, čemu bi še drugi trpeli zaradi njega? — Pustite župana na miru, nikar se mu ne zamerite! Bolje je, da se zamerite vsem cerkvenim in posvetnim gosposkam in še cesarju povrhu! Človeku se lehko zadavi vrat, tako ali drugače! Ni treba, da bi kakor tisti kovač ... ta je samo življenje izgubil ... in kaj je življenje? Perišče zraka — drugega nič! ... Torej — kaj sem rekel? Nič nisem rekel! Popolnoma nič! Zbogom!"
„Stojte!" ga je prijel Kačur za roko. .Vi veste, kako je bilo s tistim ... s tistim kovačem! Na dan z besedo! Ne izpustim vas!"
„Kaj?" se je začudil tajnik in je vzdignil obrvi visoko. „0 čem da bi kaj vedel? O kakšnem kovaču?"
Kačur je pomislil.
„No, če je taka — zakaj pa ste v Blatnem dolu? Zakaj pa ne greste drugam? Saj ste svobodni!"
Videl je v mraku, da je tajnik čudno nakremžil obraz.
„Das sind Dinge, liber we!che um des eigenen Ansehens wi!len nicht gesprochen werden kann! — Po domače povedano: iščejo me! Lahko noč, gospod!"
Dolgi tajnik je izginil v noč.
Kačur se je vrnil domov. Zena mu je prinesla večerjo na mizo; njene oči so bile rdeče in tudi na njenih licih so bile rdeče lise. Naglo je povečerjal, nato je stopil k otroku, ki je ležal v zibki in gledal nanj z velikimi, jasnimi očmi.
Vzel ga je v naročje; laže in mehko mu je bilo pri srcu. Ozrl se je na ženo, kakor da bi iskal prijaznega, mehkega nasmeha tudi na njenem obrazu.
Pospravljala je mizo; njena glava je bila globoko upognjena in solze so ji tekle po licih. Zlovoljen je položil otroka v zibko.
„Za Boga, žena, kaj ti je? Povej mi vsaj naravnost, kaj sem ti storil!"
„Na, tam je že spet pisanje!"
Zdravitne rasttine
Na obronkih gozdov, na gorskih pašnikih, travnikih pa tudi vrtovih rastejo zelišča, ki vsebujejo zdravitne snovi. Nabiramo njihove nadzemne ati podzemne dete, jih sušimo in shranimo v suhem, temnem prostoru.
Korenine in korenike nabiramo najtažje po dežju, jih operemo, večje razrežemo in sušimo. Ptodove in semena nabiramo takrat, ko dozorijo, še botje pa v času dozorevanja, da med sušenjem dokončno dozorijo.
Večino zetišč sušimo v senci na prepihu, soncu izpostavtjena zetišča se rada kvarijo, cvetje pobtedi in v gtavnem izgubi zdravitne snovi. Nekatere ptodove pa sušimo tudi na soncu. Le zetišča, ki tudi posušena obdrže naravno barvo in vonj, so uporabna. Če jih sušimo na prostem, jih moramo pred mrakom spraviti, da jih rosa ne ovtaži. Za sušenje pripravimo teše ati rešeta, nekatera kot bezeg, pa tahko obesimo na razpeto vrvico.
Korenine in tubje sušimo na soncu ati nad pečjo, nikoti pa ne v krušni peči. Pravitno sušene korenine morajo imeti v notranjosti barvo sveže korenine.
ČRN) BEZEG
Vsi ga poznamo, saj raste po naših vrtovih, pa tudi na obronkih gozdov. Ko se v potetnih
mesecih prično odpirati cvetovi, porežemo ko-butje. To opravimo v suhih dneh, kobute sušimo na zraku ati topti peči. Posušene kobute nato taremo skozi rešeto, da točimo cvetove od pectjev. (Počrneto cvetje nima vrednosti).
Jagode nabiramo jeseni, ko dozorijo in so tepo črne. Nabirimo čete kobute, ki jih sušimo na soncu ati na topti peči (do 45" C), nato suhe kobute otresemo, da dobimo jagode brez pectjev. Nikakor pa ne smemo svežih jagod smukati z roko, ker bi jih zmečkati in bi se pri sušenju sprijete. Suhe jagode morajo imeti lepo svettikajočo črno barvo.
Zdravilna je vsa rasttina, vendar se največ uporablja cvetje in zrete jagode. Dober čaj za znojenje dobimo, če dve vetiki žlici bezgovih cvetov prelijemo z 2,5 dt vrete vode. Večkrat na dan popijemo skodelico dobro stadkanega vročega čaja. Posušene jagode so znano zdra-vito zoper hudo drisko. V 2 dt vode skuhamo 2 jeditni žtici suhih jagod. Čaj pijemo zjutraj in zvečer, zraven pa jemo še suhe jagode.
Bezgov sok je znano zdravito proti ishiasu. Sok jemljemo po žličkah, dnevno 30 g. Proti opeklinam pa uporabljamo bezgove tiste. Sveže tiste zmeljemo v gosto kašo in jih prelijemo z vročim mlekom. Ohlajeno maso uporabljamo za obkladke.
Mladi ljudje v novem okolju
se čas, Eo se /mdo spet odpr/d šoMa vrata. A/nog: otroci /?odo /etos prvič prestopili so/s^i prag, dragi i?odo nadaijeva/i osnovno so/anje, mnogi osmošoici pa /-odo odšii v srednje šo/e a/i se (?odo sii ačit po^iica, ma/o pa /?o tistih, E/ i?odo osta/i na ^metijažr OZ? za-^ijac^a soi. ieta so se odiočiii, v počitnicah so premit/jeva/i, haho ho v novem oho/ja, hamor hodo te dni odš/i. Nov hraj, dragačni ijadje, nove do/žnosti. . . vse to so hi/e teme razmiš-/janja. A/nogi se hodo /etos pos/ovi/i od domačega hraja, od staršev, hratov, sester, sošo/cev, od vsega tistega, har so dož/f/jd/t v svoji otroshi dohi. 5 sehoj hodo odnes/i mnogo /epih spominov, hi jim hodo osta/i naj/jahši v živ-/jenja.
Dos/ej so ti ačenci žive/i v domačem hraja, v dražini še dohaj preprosto. Vse proh/eme in težave so reševa/i shapaj s starši, hrati, sestrami. /čet je hi/o med njimi tadi nehaj tahih, hi so že v zgodnjih otrošhih /etih ohčati/i težave, spozna/i trdo de/o, predvsem hmečhi otroci. Prepričani smo, da se hodo ti otroci /ažje znaš/i v novem oho/ja hot pa tisti, hi so jim starši pretirano vsi/jeva/i svojo shrh. Oh vstopa na novo živ/jenjsho preizhašnjo se hodo m/adim poveča/e na/oge, odgovornosti in mnoge proh/eme hodo mora/i samostojno reševati.
Starši se hodo vpraša/i, AE/ SO DOVOZ./ PP/P/MV/Zd OTROKE Nzt Szl/MOSTO/-NO Z/VE/EN/E? ztZZ SO /ZA/ PP/VZGO-/ZZZ DELOVNE NAVADE ZN VZTRAJNOST? Ze v zgodnjih otrošhih /etih hi mora/i privzgajati /jahezen do de/a, do odgovorna^.
Zaapanje staršev v otrohe je ve/ihega pomena. Taho otroci pridobijo vese/je do de/a, samostojno presojajo svoja dejanja, postanejo po-gamnejši v premagovanja težav.
A//ad č/oveh svojo osebnost še/e izgrajaje, atrjaje in je večhrat na razpotja — ham? A//adi /jadje mnogo /ažje zapadejo pod vp/iv s/ahe draščine hot pa odras/i, her še o vsem niso sposobni razsojati, zato pa je m/adim /jadem potrebno te stvari na po/jaden način pojasnjevati. S prepovedmi, pridigami ne bomo doseg/i vzgojnega ačinhd, /ahho ce/o povečamo odpor do sprejemanja vzgojnih nasvetov, zato moramo najti primerno metodo, hi astreza tej a/i oni otrohovi osebnosti. A//adi /jadje hodo od doma odnes/i de/ domačih navad, mnogo-hrat hodo ravna/i taho, hot so vide/i doma. Zato je ze/o važno, hahšno je dražinsho živ-/jenje, vzdašje, hahšni so odnosi med rodite/ji, odnosi staršev do otroh in obratno, ze/o važno pa je tadi, haho starši živijo v oho/ja, hah-šen je njihov odnos do dražhenega dogajanja itd. Draščina — oho/je je močan vzgojni Jah-tor, hi vp/iva na /ormiranje m/adostne osebnosti. .Starši morajo dobro poznati otrohovo draščino, vživeti se v strem/jenja m/adih in jih pravočasno odvračati od s/ahih dejanj.
Vse prema/o razmiš/jamo o socia/ni zre/osti m/adih /jadi. Otroh, hi je žive/ v ozhem dražinshem hroga, hi se je iežho pri/agaja/ ho-/ehtivnim navadam, se ho tadi v tej dobi težje vh/jači/ v ho/ehtiv. Zato je prav, da otrohe že zgodaj vh/jačajemo v predšo/she astanove, do-paščamo ade/ežho v raznih otrošhih interesnih shapinah, her v njih raste in se razvija ho/eh-tivni dah. V živ/jenja se srečajemo z /jadrni, hi imajo raz/ične značaje in /astnosti in mnogo-hrat se ho treba pri/agoditi a/i apreti, vsh/aje-vati ho treba svoje že/je shapnim ci/jem ho-/ehtiva.
Otrohovo s/ovo od doma naj ho zares svečano, spodhadno, prisrčno, hi ho m/adim /jadem v/iva/o pogam. Na pot jim dajmo naš dober zg/ed, zaapanje in najho/jše že/je.
O 35. balkanske igte — Cetjani izvrstni prirediteiji
Metropola slovenske atletike Celje je te dni imeta v gosteh najboljše atlete iz petih balkanskih držav, da se na jubilejnih 35. balkanskih atletskih igrah pomerijo za kolajne. Tridnevni boji za centimetre in stotinke so privabili za nas neizmerno kuliso gledalcev. Ob popoldanskih urah se je na štadionu Borisa Kidriča gnetilo nad 5000 gledalcev, ki so dobro seznanjeni z atletiko, pozdravili vsak boljši rezultat. Največja atletska prireditev te vrste v Evropi sicer z dobrimi rezultati ni preveč blestela.
svetu, ki je starejše tudi od evropskega prvenstva, se je po skupnem seštevku končalo z zmago romunskih atletov, ki so osvojili 15 zlatih kolajn, 11 srebrnih in 13 bronastih. Drugouvrščena Bolgarija je dosegla 12 zlatih, 15 srebrnih in 5 bronastih, Jugoslavija pa se je uvrstila na tretje mesto (7, 8, 6,) pred Grčijo (2, 2, 13) in Turčijo (1,1,0)-
Zadnje tekme 35. balkanskih atletskih iger so se končale v nedeljo pozno popoldan, brez spodrsljajev, kot vse ostale dni. Organizacija v Kidričevem štadionu je bila brez dvoma brezhibna in natrpana s fi-
je po 0:2 za goste z remijem' 2:2 dosegla še podaljšek tekme.
Velikega priznanja pa so bili deležni nogometaši Češkoslovaške, ki so premagali Nizozemce v podaljšku 3:1, v finalni tekmi pa še ekipo ZR Nemčije. Prvo mesto evropskega prvenstva in pokal Delaunaya so si Čehoslovaki zasigurali v streljanju enajstmetrovk, potem ko se je regularna igra končala z 2:2 (Nemci so v zadnjih sekundah izenačili), v podaljšku pa 0:0.
Da bi pravzaprav vse ekipe zaslužile naziv evropskega prvaka so pokazale izenačene igre, ki so se vse štiri morale
Vzrok temu je iskati v tem, da se vsi atleti pripravljajo na montrealske olimpijske igre. Tisti, ki so si vozovnico v Montreal hoteli priboriti v Celju, so prekrčevito tekmovali, drugi, ki so si štart na olimpijskih igrah že zagotovili, pa so se potrudili le toliko, kolikor je bilo potrebno. Pa tudi huda vročina, ki je mučila tekmovalce, je dodala svoj delček, da so boljši rezultati izostali. Ženske, ki se šele dvajsetič skupno z moškimi borijo v atletiki na balkanskih igrah, so se pomerile v 14 disciplinah, moški pa kar v 23. Kot rečeno vidnejših rezultatov, v svetovnem ali evropskem merilu, ni bilo, doseženi pa so bili balkanski rekordi in državni rekordi. Izmed osmih rekordov balkanskih iger so jih šest dosegli romunski športniki, po enega pa grški in bolgarski atlet. Rekord balkanskih iger so dosegli: Natalia Maracescu (4:09,19 v teku na 1500 m), Ilie Floroiu (28:19,52 v teku na 10.000 m), Gheorghe Mege-lea (84,68 m v metu kopja), Gheorghe Cefan (8:28,51 v teku na 3000 m z zaprekami), Iosif Nagy (63,76 m v metu diska), Ervin Sebestyen (13,76 v teku na 110 m z ovirami) — vsi Romunija — in G. Parriss, Grčija (49,87 v teku na 400 m z ovirami) ter Roumen Petrov, Bolgarija (20,87 v teku na 200 metrov). Snežana Hrepevniko-va in Bojan Strugar pa sta na celjskem atletskem štadionu dosegla še nova jugoslovanska državna rekorda. Hrepevnikova v skoku v višino (187 cm, doslej 186), Strugar pa v moškem deseteroboju (7609 točk, doslej 6785točk). 469 športnikov iz petih balkanskih držav (Turčija, Grčija, Romunija, Bolgarija in Jugoslavija) so na športnih napravah v Kidričevem štadionu 12 krat izboljšali rekord štadiona.
Najstarejše in največje področno atletsko tekmovanje na
nesami, kot smo jih vajeni na svetovnih ali evropskih prvenstvih. Morda so organizatorji v Celju namenoma skušali napraviti igre takega merila in so bile 35. balkanske atletske igre generalka za izvršitev še zahtevnejših športnih demonstracij?
# 5. Evropsko prvenstvo v nogometu: 1. ČSSR,
nadaljevati v podaljšku. Tekme so tudi pokazale, da je vrh evropskih nogometnih reprezentanc začasno verjetno močnejši od južnoameriških, katerih izobeski so Brazilija, Argentina, Urugvaj i. dr. — vsaj sodeč po primerjavi svetovnega prvenstva v Miinchenu z finalnimi tekmami evropskega prvenstva v Beogradu in Zagrebu.
2. ZRN, 3. Nizozemska,
4. Jugosiavija
V Zagrebu in Beogradu pa je istočasno z največjo letošnjo športno prireditvijo v Sloveniji — Balkanskimi igrami — bil zaključek 5. evropskega prvenstva v nogometu, za katerega so se kvalificirale ekipe iz ZR Nemčije, Češkoslovaške, Nizozemske in Jugoslavije. V finalnih tekmah evropskega prvenstva je Jugoslavija zapravila bržčas svojo največjo priložnost, da osvoji na domačem terenu lovoriko evropskega prvaka, saj je po izredno vabljivih igrah izgubila tako tekmo z ZR Nemčijo 2:4, kot tekmo za tretje mesto z Nizozemsko 2:3. Kljub četrtemu mestu, ki ga je zasedla jugoslovanska reprezentanca, pa je v vseh tekmah zaigrala vrhunski nogomet — v tekmi z Nemčijo je Jugoslavija vodila ob polčasu z 2:0, v tekmi z Nizozemsko pa
# SAK zmaga) tudi v zadnji prvenstveni tekmi
Novopečeni nogometni mojster 2. E razreda Slovenski atletski klub je tudi v zadnji, neodločilni, prvenstveni tekmi premagal svojega nasprotnika. Na igrišču ob Koschatovi cesti so bili v gosteh nogometaši Pokrč, ki so kaj kmalu priznali premoč slovenskega mojstra. SAK je zmagal z rezultatom 5:0, za gole pa so poskrbeli Jože Fera (2), Florijan Lipuš (2) in trener Beno Kraut.
Z zmago so končali svoje drugo prvenstveno obdobje tudi nogometaši iz Sel. Na domačem igrišču v Selah so premagali enajsterico iz Št. Janža 2:1 in so si tako utrdili v končnem obračunu 5. mesto v lestvici (gola je dal Starovasnik). Rezultati ostalih tekem: Šmar-jeta — Kriva Vrba 2:2, Tehol-ca — Gospa sveta 2:1, Horten-dorf — Škofji dvor 4:0, Galicija — Poreče 1:4.
# Lestvica 2. E razreda po končanem prvenstvu
1.	Slovenski atletski klub	24	18	4	2	65:19	40
2.	Poreče	24	16	5	3	74:30	37
3.	Škofji dvor	24	15	4	5	45:22	34
4.	Hortendorf	24	13	6	5	47:26	32
5.	Sele	24	12	4	8	51:38	28
6.	Gospa sveta	24	10	8	6	48:26	28
7.	Šmarjeta v Rožu	24	7	8	9	37:39	22
8.	Kriva Vrba	24	8	5	11	36:43	21
9.	Št. Janž	24	6	7	11	26:39	19
10.	HSV Celovec	24	4	8	12	25:52	16
11.	Galicija	24	5	4	15	29:76	14
12.	Pokrče	24	3	7	14	19:46	13
13.	Teholca	24	2	4	18	12:58	8
Stopil je k polici in je odprl pismo; pogrelo ga je, toda kazal je miren obraz.
„Pa kaj to, če sem odklonjen? Eno službo more dobiti samo eden, prosi jih pa deset! Drugikrat bo drugače!"
..Desetkrat si že prosil, najmanj!"
„Saj lehko čakamo! Kaj pa nam je hudega? Tudi v Blatnem dolu se da živeti... za silo ..."
Kri mu je zaplata v licih; sram ga je bilo, da se je ponižal pred ženo in da ni govoril, kakor je čutil. In čutil je globoko v srcu, z vso grenko silo: „Ne da se živeti! Prej bi se dalo živeti v ječi in pregnanstvu! Stran odtod, pa če brez kruha in brez službe. Bog bo dal! Stran iz teme, tja, kjer je sonce!"
,,Bi se dalo živeti, bi!" je vzkliknila žena. „Bi se dalo živeti, ko bi bil tak, kakor so drugi! Kaj si upam še na cesto, ko me gledajo postrani, kakor ženo tatu in razbojnika? So rekli prav, da bom še skezala! Kaj pa delaš zdražbo med ljudmi? Zakaj pa se bratiš s hlapci in gostači in jih kličeš skupaj, da se tam pomenkujete, kakor tatinska družba, ki se dneva boji? — Sram ga bodi! — je rekla Kolarka in Lovračev je dejal, da se ob nedeljah nikar ne prikaži v krčmi! — Kakor gospa bi lehko hodila v cerkev, tako pa hodim kakor go-bavka!"
Govorila je zmerom hitreje in glasneje, otrok je strmel nanjo iz zibke in je zakričal.
Kačur je stopi! k ženi in jo je prijel trdno za roko.
..Tončka! Poslušaj! Ne govori tako! — Sami so ti povedali, kako me sovražijo, kako se me ogibljejo, kako pljujejo name naskrivoma in očitno — in zdaj mi še ti očitaš, ki te imam rad in ki me poznaš! Veš, zakaj so jezni name? Ker jim hočem dobro, ker bi rad, da bi bolje živeli, kakor so živeli doslej in da bi bili bolj ljudem podobni! Zdaj so še jezni name, zasramujejo me, kakor tatu in mi žugajo, kakor požigavcu; amj)ak kmalu bo drugače, kmalu pride čas, ko mi bodo hvaležni in me bodo imeli radi! — Dokler se to ne zgodi, Tončka, imej me rada vsaj ti! Vsaj ti ne misli slabega o meni! Če me sovraži in obrekuje človek, ki ga komaj poznam, mi ni posebno hudo pri srcu; izognem se mu, ker nisem
priklenjen nanj. Midva pa sva priklenjena drug na drugega, za zmerom, in obupati bi moral od bolečine in groze, če bi me še ti sovražila, če bi bil tvoj obraz zmerom tako objokan, če bi ne bilo več prijazne besede iz tvojih ust! Če sva priklenjena drug na drugega, se me okleni!"
Lica so mu gorela; njen pogled je ostal hladen in miren.
„To so le besede! Seveda te imam rada, saj si moj mož! Ampak — počem se brigaš za druge ljudi? Kaj imaš opraviti s tistimi hlapci? Kaj so te klicali? — Ze vem! So mi že povedali! Ker zdražbo delaš med ljudmi, zato ne prideš v boljši kraj! In tudi v Blatni dol so te zato poslali! Pa mi tega nisi povedal prej, pred poroko! Molčal si o teh stvareh! —"
Kačurju je kipelo v srcu, da bi skočil k njej in jo udaril s pestjo v obraz. Tresel se je, oči so mu bile motne in zloba se je prikazala v njih.
„Molči!" je zakričal.
Ozrla se je nanj.
„Molči!" je ponovil tiše, izza stisnjenih zob.
„2e spet plešeta!" se je zasmejal nekdo pod oknom.
Kačur je stopil v drugo izbo, zaloputnil je duri in se ni prikazal do jutra. Dolgo v noč je poslušal ihtenje žene in škripanje zibke v tečajih. Truden je položil roke na mizo, naslonil glavo na roke in zadremal. Se pot bdeč, že pol v sanjah je mislil	na kovača,	ki je bil obležal	ob cesti	s preklano glavo . . .	Ni ležal; stal je sredi ceste,	visok, v	svetli
gloriji; bled in	resen je bil	njegov obraz, od	čela pa	mu je
kapala kri, v tankem curku,	čez oko. Kačur je	šel proti	njemu
in zmerom bolj resen, mman in osoren je bil obraz kovačev. In takrat je ugledal Kačur, da kovač ni bil sam; kakor sence so stali za njim, drug poleg drugega, v dolgi, dolgi vrsti; vsi so bili bledi in vsem je tekla kri po čelu, čez oko. „Kam?" je prašal kovač. „K tebi!" je odgovoril Kačur. „K tebi in k tvojim!" — „Ne k meni! Tam je tvoja vrsta!" — Kačur se je ozrl in ugledal ob cesti čudno, zelo smešno procesijo. Spredaj sta šla njegov tast, pijan in razcapan, in Ferjan s cilindrom na glavi; držala sta se pod pazduho in sta se opotekala. In za njima v dolgi, zibajoči se vrsti, druga za drugo predpustno našemljene sence, dolgi, upali, surovi obrazi. Kačur
je zakričal od groze — sam je šel med njimi, pogledal je san* sebe v zakrvavele, tope oči...
..Nerodno sem spal; odtod puste sanje!"
Legel je na posteljo, toda glava ga je bolela in zaspati ni mogel dolgo ... In ko je zaspal, je ugledal nenadoma deželnega šolskega nadzornika, ki ga ni videl prej nikoli. Velik in postaven gospod je bil, brado pa je imel tako dolgo, da mu je segala do pasu. V čudni obleki je prišel Kačur predenj-Zdelo se mu je namreč potrebno, da je sezul v veži čevlje, zavihal hlače preko kolen ter drsal trudoma in počasi po golih kolenih po stopnicah in križem po dolgih mostovžih. Tako je stal pred nadzornikom v novi črni suknji, s cilindrom v roki, bos, s privihanimi hlačami in ranjenimi koleni. Nadzornik se je ozrl nanj in je pomignil narahlo z belo roko; Kačur je pokleknil in je čakal. Vdrugič je iztegnil nadzornik roko in mu je ponudil dekret, ki je bil zelo bel in zelo velik. Približal se je na kolenih, poljubil je nadzorniku roko in je vzel dekret. Tam pa je bilo zapisano, da je imenovan Martin Kačur za učitelja zapoljskega pod edinim pogojem, da vsak dan po kosilu in po večerji trebi zobe nadučitelju, župniku, županu in vsem ostalim članom krajnega šolskega sveta ...
Jezen se je zbudil Kačur in je pogledal skozi okno; jutro se je svetilo za hribi.
Zena mu je prinesla kavo.
„Kar sam pojdi v cerkev! Ni treba, da bi hodil z mano!"
Kačur se je ozrl nanjo in je molčal.
..Zatajila bi me za židano ruto!" se je zasmejal. „In Še včeraj sem mislil, da bi mi bila tolažnica in . . . angel varuh!"
Zasmejal se je še glasneje, šel je skozi drugo izbo, pobožal je otroka po licih in se je napotil v cerkev.
Ko je srečaval na cesti ljudi in ko je stal med durmi zakristije ter se oziral po cerkvi, je čutil na svojem obrazu temne, zaničljive poglede: „Tak!e bi zdražbo sejal med ljudi! Takle golobradec! Takle bi nas učil in mojstroval! Lakot, ki jč naš kruh!"
Kačur ni povesil oči, toda v lica ga je skelelo in čutil jex kako so se mu tresle noge, bolj od srda nego od bojazni.
(Dd/je v pr;Ao</nj; štew/^Z)
O veri in nje ziorabi
V našem času slišimo veliko o osvoboditvi človeka. Toda ves napor, usmerjen v to smer, ne bo popoln, če ne bomo hkrati s tem, kar na tem področju že delamo, dosegli tudi osvoboditev človekove vere.
Vera je bila med človeškimi silnicami namreč med prvimi, ki je izgubila svobodo. Njeno iskrenost so zamenjali razni kalupi, ki se jim je človek moral podvreči. Socialne zakonitosti so ga silile k izpovedovanju veze, ki jo je govoril le jezik, medtem ko je srce s svojo govorico moralo molčati. Tako je prišlo do dvojnosti, ki je povzročila čedalje večjo dvoličnost in razmajala značaj, da je od svobodnega človeka ostal te pohabljen in okovan duh, sposoben le še slepe pokorščine in suženjstva silam, ki so ga izrabljale.
Vse to se ni zgodilo le zaradi zlorabe vere po raznih religioznih ali posvetnih ustanovah. Tisti trenutek, ko je socialno-psi-hološka prisila silila nekoga, da sprejme kot resnico nekaj, kar kot tako bodisi ni mogel spoznati ali pa je spoznaval kako drugače, je bil človek oviran v svojem religioznem iskanju in izrazu.
Prisila ni bila samo v obliki psiholoških pritiskov družbe, ampak često tudi fizična v obliki religioznega preganjanja in celo uničenja tistih, ki ne bi sprejeli nauka večine. V tej prisili so se vsiljevala ena gledanja na račun vseh drugih. Pestrosti gledišč niso upoštevali. Mnoge izmed verstev so uniformirale pogled in zaukazale samo en vidik.
je nekoč religija razpadla v mnogoboštvo tja do najbolj primitivnih oblik, so tudi velike religije na svoj način ustoličile nekak odsev mnogoboštva, čeprav le v obliki hagio-grafije. Kritike take religije, da ni drugega kot fantastični odsev neobvladane resničnosti, je vsekakor upravičena.
Vsaka voda, ki se razliva, je vedno bolj plitva in vedno manj čista. Isti usodi ni mogla pobegniti nobena religija. Toda vzporedno s tem, ko se je poplitvila in izgubljala svojo moč, je postajala plen tuje moči. Vera je postala orožje posvetnih silnic. Religiozne ustanove pa so postale instrument oblasti nad človekom. Tej oblasti so bile vse lepe besede samo zunanja preobleka, ki ji naj dobro služi za uresničevanje moči. Dvoličnost je dosegla vrhunec. S to ali ono religijo so zavojevali tuja ozemlja. Z njo se je ohranjal neki družbeni red in se je zaviralo prebujenje novega. Religija je vstopala v igro osebnih koristi ati pa koristi ožjih družbenih skupin. V imenu Križa ali Alaha so se ljudje pobijali, mučili, sežigali.
Vrhunec tega razvoja je bil med minulo vojno, ko je Cerkev na Zahodu molčala ob strahotnem pobijanju v taboriščih smrti in ko se je večji del cerkve, npr. v Sloveniji in Hrvatski, naravnost povezal z najhujšimi silami nečlovešfva. Tak razvoj je nujno izzval odpor in upor. Namesto da bi vzrok odpora videli v lastni krivdi, so vso krivdo vrgli na upornika. Lastne napake pa so opravičevali
ciji. Ko beremo, da v neki francoski nadškofiji ni niti enega kandidata več za duhovniško službo, to ne more biti povod za zadovoljstvo, češ, pri nas je glede tega veliko bolje. Večji odstotek ljudi, ki se udeležuje obredov, in večji odstotek duhovniškega naraščaja namreč nista nujno odsev večje religioznosti, ampak posebnih okoliščin, v katerih živimo. K tej pa sodi tudi vloga Cerkve kot telesa, ki omogoča (tudi če to ne bi hotela) izražanje političnih opozicionalnih teženj. Prav zato je pri nas še toliko večja nevarnost, da organizacija za vero postane organizacija proti njej.
Ko danes razpravljamo o veri, in to še zlasti o veri pri nas, se često brez potrebe zapletamo, ker ne ločimo iskrene vere od njenih potvorb. Iskrena vera je tista, ki vre iz srca in se ne pusti ujeti v to ali ono ideologijo. Sprejema veliko tega kar učijo razne religije, ne sprejema pa kar vsega, kar ta ali ona religija ali sekta ponuja. K tej veri štejemo vsako odkrito in pristno spoznavanje resnice in spoznavanje človeških dolžnosti, pa najsi to spoznavanje govori o poslednji resnici še tako kontradiktorno. K vrhu kake gore je vedno mogočih več pogledov! Vse te poglede moramo spoštovati.
Mislim, da bi proti iskreni veri nihče nič ne imel, pa čeprav bi se z njo ne strinjal. Toda konflikt nastaja, ker je postala vera tudi pri nas žrtev političnih mahinacij. Že pred vojno, zlasti pa med njo, je postala Cerkev zlasti po nekaterih njenih višjih predstavnikih izrazito orožje reakcije in potem narodne izdaje. Trideset let po osvoboditvi se odgovorno cerkveno vodstvo v Ljubljani
Organizirana verstva niso mogla iti mimo te čeri. Zopet in zopet so zadevale obnjo. Razglašala so samo svoj prav, samo svojo zveličavnost. Vse drugo je bilo, če že ne peklensko pa vsaj pogansko ali krivoversko. Kadar pa so hotele biti posebno spravljive, 30 spregovorile o drugih verstvih kot o poti, ki sicer kaže nekaj značilnosti milosti, v katerih pa vendarle ni popolne resnice. Če so *v taki spravljivosti poimenovale vernike druge vere za brate, pa moremo razbrati, da so v resnici mislile na reveže, ki zaostajajo, ker še niso v posesti vse zveličavnosti prave resnice. Beseda brat zveni torej ponižujoče: je kot nekaka sladka psovka.
To, kar velja za ideologijo, velja tudi za "druge oblike religiozne prakse. Eno in drugo se je uklanjalo raznim socialnim zakonom, se oblikovalo po večinskih vzorih itd. V veljavi so razne oblike izpovedovanja vere, ki so mnogim ljudem povsem tuje, ker ne ustrezajo njihovi osebnosti. Če jih morajo izpovedovati, delajo silo sebi in drugim. So ljudje, ki so daleč od tega, da bi jih pritegnila raznovrstna simbolika; so taki, ki nimajo smisla za dramatske prvine, pa zopet tretji, ki jim je tuj vsak glasbeni izraz. Vsiljevati jim nekaj, za kar niso, pomeni isto, kot zahtevati °d gluhega, da posluša, in od nemega, da govori.
Zaradi vsega tega je religiozno življenje čedalje bolj izgubljalo na pristnosti. Vse bolj se je pozunanjilo. Sčasoma je zato nastajala čedalje večja odtujitev med pravo religioznostjo srca in religiozno zunanjostjo, kakršno uresničujejo razna verstva. Skupaj s Pristnostjo je sahnila tudi moč in prepričljivost religioznega izraza. Toliko laže so pričele drugotne deformacije. Na področju Teologije je med njimi najhujša racionalistično izkrivljenost, ki je hotela vse raziskati, vse razčlenitni in vse razložiti, a je vse samo spridila. S tem je dokončno uničila moč pre-nekaterega religioznega simbola. Tako je ostala le racionalistična lupina, ki je potem tahko služila kvečjemu le še v posmeh. Podobno se je tudi obrednost spačila in spremenila v mrtvo igro kretenj in dejanj. Tako je tudi prišlo do spremembe obrednega go-votta v afektirano žebranje, ki ima vse značilnosti govorice kakega Urije Heepa iz ^'ckensovega Davida Coopertielda.
Tako oblikovane religije so izgubljale *^°č, ki jih je povezovala in spajala, da bi Prišle v ospredje te ali one posebnosti, po aterih so se ločile in tudi prepirale med se-°t- Religija kot največje dobro je s tem podala največje zlo, vzrok sporov in vojn ter rvavih medsebojnih razračunavanj.
Obenem je tak razvoj religije povzročil, o se je morala čedalje bolj uklanjati človeški povprečnosti. Ker ni imela več moči iz ^v°j'h globin, je skušala dobiti moč s tem, se je obračata po vetru. Uklanjanje je Prineslo veliko mero površnosti in praznoverja, saj so bili povprečnemu duhu tuji vi-^°ki religiozni ideali. Vednost izbranih je bi-uekaj nedosegljivega za tako detormira-religiozno zavest. Tako so se ohranjevali Arhaični in magični načini doživljanja, tako ^ razvili razni antropomorfizmi, tako so ' 'le vse bolj v ospredje razne personifici-rane podobe in načini mišljenja in tako, kot
Med zadnjo vojno se je vetik de! Cerkve v S!oven!ji naravnost poveza! z najhujšim) si!ami neč!oveštva. Na stiki: !jub!janski škof Gregorij Rožman v družbi genera!a SS Erwina Rosenerja, koiaboracionistič-nega generata Leona Rupnika in drugih visokih predstavnikov nacističnega okupatorskega režima.
ali so o njih molčali, misleč, da jih bo čas zbrisal s površja.
Vendar kaže, da je mera potna. Taktika, ki je uspevala stoletja in tisočletja, ne uspeva več. Ljudje se ne menijo več za oblike religioznega življenja, za katere nimajo posluha. Miselni in obredni okovi padajo. Podirajo se meje, ki so ljudi ločevale in ustesnje-vale. Religije imajo izredno priložnost, da zavržejo, kar jih pači, in da znova uresničijo izkustvo, brez katerega je vse ostalo kakor nič. Samo izkustvo je tisto, ki poraja in preverja teorije. Veroizpoved, ki črpa iz kodeksov in traktatov ter se k njim povrača, ko načrtuje svojo pot, je za duhovnost mrtva. Žal vidimo, da marsikje ni pravega posluha za zahteve časa. Namesto k izkustvu se religije obračajo po vzorcih zunanjih gibal in pišejo nove paragrafe. Ljudi ne pridobivajo z duhovnostjo, ampak z beat glasbo, z mehanizacijo in elektrifikacijo cerkvenih naprav, s pomočjo tiska, prihranjenega plitvemu okusu, z metodami psihološke propagande, s scenami množične histerije (binkoštniki npr. v marsičem spominjajo na nekdanje bičarje in skakače), s pseudomeditativnimi srečanji itd. Ponekod skušajo Cerkev znova uporabiti kot politično orodje, npr. kot „predstražo krščanstva", kot nosilca nacionalističnih gibanj, kot orodje politične subverzije itd.
Sedaj kaže spregovoriti tudi nekaj besed za naše razmere. Vse, kar sem zapisal zgoraj, vetja tudi za naš prostor. Hoditi v cerkev marsikje ne pomeni več izraz religioznosti, ampak le še izraz pripadnosti sili, ki si glasno ne upa reči, da je v opoziciji, ki pa to je in ki med vrsticami to jasno pove. Organizacija za religijo se tako spreminja v organizacijo za nekaj drugega.
Zmotno je mišljenje, da je pri nas z religioznostjo kaj dosti drugače kot npr. v Fran-
noče izjasniti zoper medvojni belogardizem, niti zoper ravnanje odločujoče hierarhije in mnogih duhovnikov, ki so bili med vojno sodelavci okupatorja in eni od najbolj krutih izpolnjevalcev nasilja. Zato se kri žrtev še danes drži naslednikov njihovih krvnikov. Pozivi da bi se od grozovitosti vojnih dejanj distancirali, so bili zaman. Namesto da bi Cerkev odkritosrčno izrekla svoj „con(ifeor", svojo „maxima culpa", pa organizira vernike na načine, o katerih slišimo kritiko, da gre v bistvu za dobro organizirano klerikalno ilegalo. Ta ilegala se poskuša na vse strani infiltrirati, ali pa uporablja iste metode, kot jih poznamo iz učbenikov množične reklame ali propagande. Veliko znajo povedati tudi o samoupravljanju, seveda o takem, ki bi ga na tihem sami diktirali. V vsem tem delu se poslužujejo najbolj pretkanih psiholoških oziroma demagoških metod. Dobro vedo, da lahko kako reč bolje onemogočijo tako, da jo objamejo, kot da jo napadejo. Obe taktiki s pridom uporabljajo. Svoje nasprotnike na različne načine napadajo. Obsojajo tiste, ki kritizirajo zlorabo oblasti v Cerkvi, namesto da bi obsodili zlorabo. Značilno je tudi, da najdemo poizkuse, kako opravičiti vojna teta; mislijo, da so že dovolj daleč in da mladi rod ne ve več dovolj o njih. Tako npr. beremo poročila iz Vatikana, ki naj bi opravičila profašisfično ravnanje papeža Pi-ja XII. med vojno ali pa zakrila izdajalsko vlogo ljubljanskega škofa, hvaleč ga, kako da je ..interveniral za slovenske zapornike".
Vse to kaže, da želijo nekateri Cerkev spremeniti v organizirano središče nereligiozne dejavnosti. Mnogi, ki hodijo v cerkev — nikakor pa seveda ne vsi — so zavestni (čeprav tega ne smemo posploševati, je vendarle res, da je nevarnost klerikalizacije veliko večja, kot to običajno mislimo) nosilci te dejavnosti. Poznamo sicer veliko po-
O negativnih smereh, ki grozijo Cerkev spremeniti v orožje pravi veri sovražnih si!
štenih duhovnikov, ki se temu upirajo. Toda njihov glas je glas vpijočega v puščavi. Nižji duhovniki se podrejajo višjim in tako nehote postajajo orodje višje cerkvene politike. To je še en primer več, kako neizmerno zlo nastane, če se pokorščina duhu zaobrne v pokorščino ustanovi in po njenih hierarhih v pokorščino raznim nereligioznim silnicam, ki zlorabljajo Cerkev za svoje posebne posvetne namene. Da bi vse to ne bilo preveč očitno, ostaja resnica klerikalnih stremljenj delno skrita za fasado neoporečnih spravljivih besed.
Človek, ki je s tem soočen, more reagirati s srdom, srd pa se lahko sprevrže v časih revolucionarnih pretresov v požig cerkve. Tako je bilo širom po svetu. Toda tisti, ki je resnično dvignil roko na cerkev, ni tisti, ki jo je požgal, ampak tisti, ki je s svojim ravnanjem znotraj Cerkve sproži) upor proti njej. Lepote verskih simbolov niso uničiti ali umazali ikonoklasti, ampak tisti, ki so v imenu vere delali zločine. Značilne so zato izjave, ki jih je izrekel znani indijski religiozni in socialni reformator Vivekananda pred več kot pol stoletja: „To ni religija, kar vidiš vsepovsod naokoli . . . Ničesar ni, kar je prispevalo večji blagoslov kot religija, vendar hkrati ni ničesar, kar bi prineslo več groze kot religija. Nič ni prispevalo več k miru in ljubezni kot religija, toda nič ni povzročilo bolj strupenega sovraštva kot religija .. ." Na potovanju po Evropi in Ameriki je dejal: .Samo poglejte, kako so pokristjanili vaše prednike! Morali so se podvreči ali pa so jih pobijali, to je vse ... Vi niste kristjani.. . Pojdite nazaj h Kristusu .. . Vse je hinavščina..." Z enakimi ali podobnimi besedami je obsodil laž, ki se je vtihotapila v katerokoli religijo, bodisi hinduizem, islam ali druge.
Vse to pomeni, da je potrebna Cerkev v Sloveniji in seveda tudi drugod kar največjega prepiha, ki naj odnese s seboj vse tiste ljudi, ideologije in navade, ki niso drugega kot organski izrastek korenin, ki so bile 1945 načete, žal pa ne dokončno izruvane. Tak prepih je najavit zadnji koncil, ki je vzbudi) veliko upanja. Vendar je danes očitno, da je koncil mrtev. Poizkus prebuditve je preplavi! nasprotni val. Neuspeh evolucije kliče po revolucionarni prenovitvi, po resničnem prepihu. Tak revolucionarni duh sledi npr. iz naslednjega Matejevega opisa: ,ln Jezus je stopit v tempelj božji in je izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali; prevrnit je mize menjalcem in stole prodajalcem golobov in jim rekel: Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve; vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo."
Dokler pa prepiha ni in nič ne kaže, da bi do njega kmalu prišlo, je razumljiv ves sum in vsa kritika, ki včasih zadene po nedolžnem tudi pravega vernika.
Vse to pomeni, da je Cerkev predvsem žrtev sama sebe. Zato nima nobene pravice prikazovati se kot žrtev nekoga drugega in še manj soditi o sebi, da je čuvar in potok svobode vere.
Ob koncu samo še vprašanje, odkod moč tem negativnim smerem, ki grozijo Cerkev zopet spremeniti v usodepolno orožje pravi veri in pravim narodnim interesom sovražnih sil? Odgovor je vsaj delno v tem, da te smeri pobirajo in ..zagovarjajo" kake vrednote, ki smo jih po nepotrebnem zavrgli, ali pa zapolnijo vakuum, ki ga je ustvarila brezbrižnost na nekaterih področjih življenja. Delajo torej podobno kot razna reakcionarna gibanja na Zahodu, katerih boj za kake vrednote je le prevara, za katero skrivajo svoje pravo bistvo.
Nekateri mislijo, da so okoliščine, ki sem jih opisal, nevarne za družbeni napredek. Dodati pa je treba, da so predvsem nevarne tudi za vero samo. Zato sem moral uporabiti tudi nekaj ostrih besed. Toda svoj vzor imajo v tehle nič manj prizanesljivih besedah: „Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se od zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnilobe; tako se tudi vi od zunaj kažete ljudem pravični, znotraj pa ste polni hinavščine in krivice."
Prim. dr. Jurij Zaiokar
Begunje
VESTNIK
8 — Štev. 26 (1767)	Celovec, petek, 25. junij 1976
Sk!ep o štetju...
fNaJalfevaafe $ 7. stran:)
mo tako v notranjosti države kakor z apelom na državo matičnega naroda ter z informacijo svetovne javnosti tudi pred mednarodnimi forumi podvzeli vse možne korake, da preprečimo revizijo državne pogodbe in dosežemo uresničitev naših pravic povsod kjer živimo. — Na predvečer odločilnega strankarskega vrha sta Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in
Narodni svet koroških Slovencev v brzojavki, ki sta jo poslala kanclerju Kreiskemu, ponovno protestirala proti vsaki obliki ugotavljanja manjšine. Osrednji organizaciji sta opozorili, da eskalacija nemškega nacionalizma v zadnjem času dokazuje, da taka oblika reševanja manjšinskih vprašanj vodi le k zaostritvi položaja. In poudarili sta, da je rešitev možna samo v sporazumu s prizadeto narodnostno skupino.
Sb/idarnosfTM froznife
usfanovT/en fucfj na Dunaju
Prejšnji teden — 18. 6. 1976 — je bil na Dunaju ustanovljen Solidarnostni komite za pravice in pospeševanje slovenske in hrvaške narodne skupnosti. V njem so povezane razne organizacije in osebnosti ne glede na polittčno-ideološko opredelitev. Predsednik je postal Ulrich Trinks, ki je vodilno sodeloval že pri dosedanjih solidarnostnih akcijah v podporo boja koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov proti ugotavljanju manjšine in za dosledno izpolnitev člena 7.
Na svojem ustanovnem zboru se je komite bavil z zadnjimi dogodki na Koroškem in je v tej zvezi izdal obširno izjavo za tisk, v kateri zavzema stališče zlasti k atentatu v Velikovcu. V izjavi uvodoma ugotavlja, da je postavitev Steinacherje-vega spomenika izzvala pri velikem delu avstrijskega prebivalstva začudenje in ogorčenje; za utemeljitev navaja komite podrobnosti iz Steina-cherjeve nacistične preteklosti. Postavitev spomenika takemu človeku „ponovno dokumentira skrajno samovoljno obliko premagovanja preteklosti v Avstriji", poudarja komite v svoji izjavi in meni, da spomenik poleg tega tudi ni prispeval k potrebnemu izboljšanju odnosov med obema narodoma na Koroškem, marveč je nasprotno pomenil nov afront proti Slovencem, kar vidi komite tudi v sedanjem prizadevanju tiska in celo deželnega glavarja Wag-nerja, da bi krivdo za razstrelitev spomenika naprtili koroškim Slovencem. Solidarnostni komite odločno obsoja vsako uporabo sile in nasilja ter ugotavlja, da take akcije koristijo le sovražnikom koroških Slovencev za opravičevanje protislovenske gonje in dejavnosti, hkrati pa ovirajo tudi razvoj solidarnostnega gibanja. Zato je komite mnenja, da je šlo pri atentatu za načrtno provokacijo manjšini sovražnih sil.
Vsekakor pa je tak atentat možen samo v političnem ozračju, kakršno danes vlada na Koroškem, meni komite v svoji izjavi ter opozarja, da namerava zvezna vlada kljub odločnim protestom demokratične javnosti, kljub množečim se solidarnostnim zborovanjem za pravice manjšin in kljub odločnemu odporu koroških Slovencev še naprej popuščati pri-
tisku nemških nacionalistov in vodstva v deželnem zboru zastopanih strank. „Rezultat take neodgovorne politike more biti le nadaljnja zaostritev manjšinskega problema, poslabšanje odnosov med obema narodnima skupinama na Koroškem ter eskalacija nacionalizma; take razmere pa so rodovitna tla za protidemokratični razvoj."
Odločno solidarnostni komite poudarja, da samo enoten in odločen politični boj koroških Slovencev in nemškogovorečih demokratov na Koroškem in po vsej Avstriji lahko prepreči manjšinam sovražno politiko zvezne vlade ter doseže popolno in brezpogojno uresničitev člena 7 državne pogodbe.
Podobno stališče je zavzel tudi celovški Solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev, ki je prav tako ugotovil, da je tako postavitev kot razstrelitev Steinacherjevega spomenika koristila samo manjšini sovražnim silam v Avstriji; odgovornost za trenutno zaostritev položaja pa nosijo zvezna vlada in parlamentarne stranke, ker so proti popolni uresničitvi pravic manjšin. Z vso odločnostjo komite zavrača poskuse deželnega glavarja Wagnerja in zveznega kanclerja Kreiskega, da bi krivdo za atentat zvalila na koroške Slovence. Komite naglaša, da je predstavljala postavitev Steinacherjevega spomenika le del nemškonacionalne in manjšini sovražne politike na Koroškem. Končno se zavzema za dosledno izpolnitev člena 7 ter odklanja sleherno obliko ugotavljanja manjšine.
Gojene) dijaškega doma SŠD v Ceiovcu, Tarviser Strahe 16 vabimo v pone-deijek 5. juiija 1976 ob 19.30 uri v dijaški dom na
ZAKLJUČNO PRiREDiTEV
pod gesiom „to smo mi"
Prisrčno vabimo starše in prijateije miadine.
Gojenci doma
Pre.šfevan/e manjšin.
(Nadaljevanje s 7. stran:')
bi republika Avstrija čimprej in v celoti izpolnila obveznosti iz te pogodbe na način, ki bi ga določiti v neposrednem dialogu slovenske in hrvaške narodnostne manjšine z avstrijsko vlado.
Jugoslavija je stalno poudarjala, da žeti neoviran in najširši razvoj odnosov in sodelovanja s sosednjo Avstrijo. To je potrdila tudi v pogovorih, ki so jih imeli jugoslovanski in avstrijski državniki v zadnjem času, kar je omogočilo, da je v odnosih med državama na nekaterih področjih prišlo do pozitivnih premikov.
Toda jugoslovanska vlada želi opozoriti, da pot do ureditve tega pomembnega vprašanja v jugosto-
vansko-avstrijskih odnosih, kakršno je ta trenutek ubrala Avstrija, ni v duhu pogovorov, ki so jih nedavno imeli jugoslovanski in avstrijski državniki, in da izvedba najnovejšega avstrijskega trisfrankarskega dogovora ne bo koristila prizadevanju za utrditev mednarodnega zaupanja, brez česar ne morejo biti uresničene niti želje Jugoslavije niti Avstrije po vsestranskem zboljšanju odnosov in sodelovanja med obema sosedama.
!zda]ate!j, zoiožrtik !n iostnUc Zveza a!o-ventkih orgonLzac(j na Koroškem; g!avn! urednik: Rado Janežič; odgovorn! urednik: Andrej Kokot; uredništvo in uprava: 9021 Kiagenfurt - Ceiovec, Gosometergasse 10, te!. 32-5-50 —Tilka: Zoiožniika in tiekarska družba z o. j. Drava, Ceiovec — Borovije.
KRiTiČNO O MANJŠiNSKi
POLiTiKi SP6 iN VLADE
Skupina nad 50 mandatarjev, funkcionarjev in zaupnikov SPO, ki so pripadniki sio-venske narodne skupnosti na Koroškem, je poslaia predsedniku Sociaiistične stranke Avstrije kancierju dr. Kreiskemu pismo, v katerem kritično zavzemajo staiišče k trenutni manjšinski poiitiki stranke in vlade ziasti v zvezi s skiepom o preštevanju manjšine.
Posebej podpisniki izjave poudarjajo, da je reševanje odprtih vprašanj možno samo sporazumno in v sodelovanju s prizadeto narodno skupnostjo.
Zbirajmo neznano siovensko
narodnoosvobodilno
pesništvo!
T^llozofs^a fa^aLeta Ijaldjans^e anlverze načrtno zLlra po vse?n slovenskem prostora pa rad: na Primorskem in Koroškem, kjer so se sloven-ci pod HAierjevo ošrapacijo apirali, frpeii in apali, še neznane partizanske, jemiške in taboriščne pesmi, pesmi Izgnancev, Izseljencev, prisilnih mobilizirancev v Hitlerjevi vojski, pa radi kake spise, pisma In kakršnokoli dokamenramo gradivo, bodisi napisano v knjižni slovenščini, v kakem slovenskem narečja ali celo v kaki jezikovni mešanici (npr. sloven-sko-nemškl Iz taboriščnik razmer). Drašrvo slovenskih pisateljev v Avstriji je prevzelo nalogo zbiratelja za kakršnokoli gradivo te vrste, zato prosi za sporočila, kje med nami na Koroškem bi se še dalo kaj takega najti. Lahko da je kak spis ali kaka pesem s takšno vsebino že Iz časa pred drago svetovno vojno ali pa kako leto po 7945, kakorkoli — prosimo za obvestilo. Če pa kdo more poslati original, ga bomo fotokopirali In ma ga skrbno vrnili.
Naš naslov.* Draštvo slovenskih pisateljev v Avstriji / Verband der slo-wenlschen 5cbr!ftste!!er In Oster-relcb, H.-Helne-Casse 50/7, 9020 Ce-lovee/Klagenfarr.
P i S M O BRALCA
Pomilovanja vredna Kotmara vas
Nad petdeset iet nobenemu naših „Ab-wehrkampferjev" ni padio v giavo, da bi si nabaviti tisti brambovski prapor (saj to sami pravijo). Na „srečo" pa se je pri-seii! v našo občino neki tujec po imenu Jesenitschnig, ki je tako doigo pregovarja)" naše občane, da so nekateri popustiti in da ga sedaj ie imamo. K btago-siovitvi bandero so naviekii ijudi iz vseh vetrov Koroške, kar je potrdi! tudi predsednik teh mogočnjakov, ko je pozdravi! Korošce od Zgornje Koroške pa do Labotske doiine. Med govori je biio siišati znane besede proti manjšini, ki jih ie vrabci na strehi čivkajo ter pioskanje in rjovenje, podobno teietom, spuščenim prvikrat v ogrado. Nato je siediia še maša (Feidmesse), ki pa je večini biia ie deveta briga. Vprašati bi, kako doigo se bodo še ziorabijaie maše za takšno komedijo. Seveda tudi ni nič novega, da so vsi govorniki od Jesenitschniga preko Bacherja, Feidnerja, Samosa in Einspieierja trobiti v en rog.
Tudi poiicije ni manjkaio. Siišaii smo, da je neki ..uniformiranec" v rjavi obieki, ko se je srečat z nekim poiicajem, tega nagovori! — „No bist Du a do". Ko mu je poiicaj odgovori), da mora skrbeti za red in mir, se je „rjavček" pobahat in potrka! na prša — ich brauch niemanden, ich kann mich schon seiber verteidigen."
Ubogi mogočnjak, s kom se hočeš spopasti, ko pa še kužek, ki je tekei mimo njega ni vzdigni! noge ... da bi vsaj pri temu strese) svojo jezo.
Nasiov na uredništvu
Siovensko planinsko društvo v Ceiovcu vabi čiane društva na
OBČNi ZBOR
ki bo v nedeijo 27. junija 1976 ob 13. uri v pianin-ski postojanki .Koči nad Arihovo pečjo" na Btešče-či pianini.
Prosimo, da se občnega zbora zanesijivo udeiežile.
Odbor
„Tujci v domovini"
Dokumentacija kluba mladje
Kiub miadje objavija v posebni števiiki revije ..miadje — iiteratura in kritika besediio teievizijske oddaje ..Fremde in der Heimat", ki jo je pripravita dr. Trautt Brandstaiier pred enim ietom za avstrijsko teievizijo. Fiimu, ki so ga oddajati 18. junija pretektega teta, je stedi! razgovor merodajnih koroških potitikov; tudi bese-dito tega razgovora je objavtjeno v posebni števitki mtadja.
Omenjena tetevizijska oddaja je na stvaren način prikazata trenutni potozaj naše narodnostne skupnosti na Koroškem in zbudita pozornost ne samo v koroški javnosti. Pisma, ki jih je prejeta avtorica in reakcije na oddajo v časopisju je izbrat in komentirat sociotog L Ftaschberger, Zitjan.
Vrsta stik in ponatisa čtankov Daima in Moritscha dopotnjujejo prikaz situacije koroških Stovencev, ki so postati na nastopnem govoru dežetnega gtavarja Wag-nerja tudi oficiatno ..tujci v domovini", ko je ugotovit, da so pristni Korošci te tisti, ki ne znajo besede stovensko (..Niemand wird daran zweife!n, daB ich ein echter Karntner bin. teh spreche kein Wort S!owenisch!").
Brez dvoma je ta prva posebna šte-vitka mtadja v nemščini ..obvezno berito** za vsakega koroškega Stovenca in za vse, ki se zanimajo in zastedujejo razvoj in usodo naše narodnostne skupnosti na Koroškem. Zvezek pa je tepo darito tudi za Vaše nemškogovoreče prijatetje in znance.
Posebna števitka mtadja obsega nad 100 strani. Cena: 40 šitingov (za dijake, študente, vojake, upokojence in preuiit-karje 50 šitingov). Statni naročniki mtadja dobijo popust 5 šitingov.
Posebno števitko mtadja naročite prit ktub mtadje, 9010 Ktagenfurt/Cetovec, Post-fach 507 ati pa s tem, da prenakažete na PSK-iiro konto 1,145.775 omenjeno vsota (seveda se bo ktub mtadje vesetit vsake podpore), tnozemskim naročnikom bo ktub mtadje mora) zaračunati poštnino posebej, v Avstriji jo ptača sam.
Ob tej priioinosti se ktub mtadje za-hvatjuje bratcem Stovenskega vestnika, k!
cijski tist KLUB MLAD3E tNFORMATtON.
ktub mtadje
nrtadjt! dokuninHfatMm
X!HH tV-fHiM
I rcmdi* in der Hidmat

SLOVENSK) ATLETSKi KLUB vabi na
mladinski nogometni turnir
ki bo v soboto, dne 26. junija 1976 ob 14.30 uri na nogometnem igrišču v Giobasnici Sodeiujejo nogometna moštva iz Giobasnice, Šmihela, Sel in SAK
Ob 20. uri
vrtna vesetica SAK
pri Šoštarju v Globasnici	igrajo VESEL) ROŽANi
Strojna v Mežiški dolini
V nedeljo 30. maja je Zveza združenj borcev Prevalje-Ravne vabila na odkritje spomenika padlemu partizanu Alojzu Kompanu-Žni-daršiču. Temu vabilu se je rade-volje odzvala tudi delegacija Zveze koroških partizanov, ki je ob tej priložnosti položila venec ter se tako poklonila njegovemu spominu.
Tovariš Žnidaršič je padel 19. marca 1944 visoko na Strojni v borbi z Gestapovci in njihovimi pomagači. Čeprav je že poteklo nad 30 let od takrat, ko smo vodili naš težki partizanski boj, tega junaškega obdobja odpora proti fašističnemu okupatorju, ne bomo nikdar pozabili.
Odkritju spomenika se je odzvala velika množica ljudi. Slavnostni govor je imel soborec dipl. inž. Mitja Šipek, ki je podat lik tega zaslužnega padlega partizana. Nato je spregovoril predsednik Zveze združenj borcev Ravne na Koroškem o naši skupni borbi in se ob koncu zahvali! vsem tistim, ki so
pripomogli, da se je postavil lepe spomenik in da se tako ohrani spomin na našo partizansko borbo tudi poznejšim rodovom. Tudi soborca Karlu Polancu, ki je celo stvar organiziral, je bila izrečena iskreno zahvala. Nato so sledile deklamacije tamošnjih šolarjev in deklamacija, ki jo je zložil pesnik-domačin. Šenfanevski pavri pod vodstvom dipl. inž. Mitje Šipka pa so zapele partizansko .Počiva jezero v tihoti" in še nekaj drugih.
Slavnostnemu delu je popoldne sledilo še tovariško srečanje v gostilni pri Oplazu. Spet smo si nekateri soborci segli v roke in obljubiti, da se bomo v bodoče še večkrat srečali. Vrnili smo se domov navdušeni in z zadoščenjem, da tudi danes po tolikih letih še gojimo pravo tovarištvo in da bo to tudi v bodoče tako.
Organizaciji Zveze združenj borcev velja za povabilo in vso pozornost, ki ste nam jo izkazali, še prav posebna hvala.
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
razpisuje v sodelovanju z osnovno šolo v Vuzenici ob Dravi
LiKOVNO KOLONUO
v dneh od 22. do 28. avgusta 1976 v Vuzenici ob Dravi.
Ker je števiio mest omejeno, prosimo, da prijavite res samo otroke, ki jim je stikanje v veseije in so na tem področju v šoii odiični. Prijave je ireba postati vsaj do 9. juiija 1976 Siovenski prosvetni zvezi, Ceiovec, Gasometergasse 10, kjer dobile tudi vse tozadevne informacije.
VLJUDNO VABIMO VSE
na otvoritev naše gostilne v središču St. Jakoba v Rožu, ki bo v soboto, dne 3. julija ob 10. uri v obnovljenih prostorih.
Čakala Vas odlična kuhinja in dobra klet.
Vašega obiska se bosta veselila
SONJA in STANKO MATJAŽ
najemnika gostišča
RESTAVRANT
.PODGRAD'