UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI,
KI PREŽIVLJAJO NASILJE
_   ^   , (IZBRANO GRADIVU S SEMINARJA MOIRE WALKER)^.....^
SAMOIZOBRAŽEVANJE
KOT NAČIN OPOLNOMOČENJA
Ko smo leta 1994 Vesna Leskošek, Mojca
Urek in avtorica tega uvoda več kot uspešno
sklenile skoraj teden dni trajajoče izobra-
ževanje na področju dela z ljudmi, ki so kot
otroci preživljali spolne zlorabe, je bil to za
vse nas velik dogodek.
Njegove veličine nismo merili samo po
tem, da je šlo za enega prvih izobraževanj
na tem področju, temveč zlasti po tem, da
so se ga udeležile socialne delavke iz vlad-
nega in nevladnega sektorja, ki sta tedaj s
težavo iskala skupne poti. Več kot dvajset
ljudi je tako na praktičen in simboličen
način izrazilo pripravljenost za delo na tem
področju. Kmalu potem se je ustanovila
prva skupina posameznic, ki so preživele
spolne zlorabe v otroštvu (Društvo za pre-
prečevanje spolnih zlorab), ki se je razvila
v več skupin za samopomoč, v katerih se
zbirajo prizadete osebe ali njihovi svojci.
Večina takratnih udeleženk je v teh letih
sodelovala na številnih podobnih strokov-
nih seminarjih, nekatere izmed njih pa so
se udeležile tudi letošnjega izobraževanja.
Že takrat smo nekatere poznale znano
avtorico knjig Preživele skrivnosti [Survi-
ving Secrets] in Ženske, terapija in sveto-
vanje [Women, Therapy and Counselling],
Angležinjo Moiro Walker. Sama sem jo prvič
srečala na veliki letni konferenci organiza-
cije MIND, Nacionalnega združenja za po-
speševanje duševnega zdravja v Blackpoolu
(Velika Britanija). Na delavnico Moire
Walker je prišlo kakšnih 50 žensk, ki so se
gnetle v sobi, namenjeni največ 20 udele-
žencem. Ženske so se posedle po tleh in
Moira Walker je v dveh urah na umirjen,
vendar učinkovit način izvedla delavnico,
ki je bila močno doživetje. Občudovala sem
njeno sposobnost, da se je spoprijela z ne-
pričakovano množico udeleženk delavnice
in v nemogočih razmerah ostala na visoki
strokovni in izkustveni ravni.
Skoraj 3 leta pozneje se nam je posrečilo
dobiti finančna sredstva angleške organi-
zacije Charity Know How, ki ima sedež v
Londonu in nam je omogočila organizirati
seminar tudi leta 1994. Letošnje izobra-
ževanje sva organizirali z Vesno Leskošek
in nanj povabili 22 udeleženk, nekaj iz
nevladnih služb, ki so namenjene zlasti
ženskam (Ženska svetovalnica, SOS telefon.
Avtonomno zatočišče za ženske. Društvo za
nenasilno komunikacijo. Modra, Društvo za
preprečevanje spolnih zlorab itn.), in nekaj
socialnih delavk iz državnih ustanov (Varna
hiša Maribor, centri za socialno delo).
Izobraževanje je trajalo 4 dni, vodila pa ga
je Moira Walker, ki je sicer profesorica in
predavateljica svetovanja na Univerzi Leice-
ster in samostojna psihoterapevtka in su-
pervizorka. Večina udeleženk je poznala
njeno delo zaradi delnega prevoda njene
knjige Preživele skrivnosti v slovenski jezik
(glej zbornik Spolno nasilje, 1996).
Izobraževanje je bilo osredotočeno na
tri glavne teme, ki pa so obsegale številna
znanja in veščine: 1) učenje poslušanja in
ustreznega odzivanja; 2) kako poteka delo
z odraslo osebo, ki je preživela spolno zlo-
rabo v otroštvu; 3) kako poteka delo z žen-
skami, ki preživljajo nasilje. Na tem mestu
objavljamo del materialov, za katere nam je
Moira Walker odstopila avtorske pravice.
Darja Zaviršek
415
UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI...
NAVODILA ZA POSLUŠANJE
1. Poslušaj z vso zbranostjo, brez preki-
nitev.
2. Zapomni si vse, tudi podrobnosti (bolj
ko poslušaš in manj ko govoriš, več si
zapomniš).
3. Prisluhni podtonom — kar ni izgovor-
jeno, se pa lahko zasluti.
4. Išči neverbalna sporočila, ki ti lahko
pomagajo razumeti občutke.
5. Prisluhni sebi, občutkom ob opisani
situaciji, zaradi nadaljnjega razumevanja —
empatija.
6. Poskušaj zdržati prekinitve in molke,
ki so nekoliko daljše kot pri običajnem
razgovoru (izogibaj se postavljanju vprašanj
zato, da bi pretrgala molk).
7. Pomagaj sebi in drugim, da se počutijo
udobno in sproščeno; ohrani mir tudi, če
se tako ne počutiš.
NAVODILA ZA ODGOVARJANJE
1. Bodi natančna, kot le moreš, pri opi-
sovanju občutkov/idej, ki si jih zaznala.
2. Uporabi svoje empatično razume-
vanje, vendar bodi natančna; tudi obotav-
ljiva, ker se lahko motiš. VMt , ft
3. Sprašuj čimmanj, razen če:
a. potrebuješ informacije (vtem primeru
postavi jasno vprašanje),
b. želiš odpreti kakšno področje (upo-
rabi odprto vprašanje),
C. želiš kaj razjasniti (pomaga retorično
vprašanje).
4. Uporabljaj majhne poudarke, kot so
»mmm«, »da«, ali ponovi zadnje besede.
5. parafraziraj ali reflektiraj natančno
kot:
način poudarka, j
znak, da poslušaš,
način, kako preveriš ali si razumela
pravilno.
6. Izogibaj se sodbam ali bremenilnim
pripombam.
7. Kadar je mogoče, poveži med sabo
izgovorjene izkušnje, dogodke, odzive in
ideje.
8. Izogibaj se po nepotrebnem spre-
minjati ali motiti temo razgovora.
9. Izogibaj se, da bi spregovorila pre-
kmalu, prepogosto ali predolgo.
In končno, ko odgovoriš:
10. Vrni se k modulu poslušanja, opazuj
in prisluhni reakcijam na svoj odgovor in
novostim, ki se pri tem pojavijo.
PRIMERI BOLJŠIH VEŠČIN
Poslušamo pazljivo. Zapomnimo si iz-
hodišča.
Dovolimo prostor in presledke.
Iščemo individualne odgovore.
Uokvirjamo intervju, pri tem pa opogu-
mljamo osebo, da išče svoje odgovore.
Odpiramo vprašanja, ki omogočajo še
več informacij. Izogibamo se vprašanjem,
na katera lahko oseba odgovori le da ali ne.
Pokažimo prijateljski, nežen, iskren,
ohrabrujoč, resničen interes.
Naš odziv naj bo empatičen in sočuten.
Bodimo realistični in racionalni pri
oceni resničnih možnostL * i*  ;
Upočasnimo intervju. Vzamemo si čas.
Dovolimo, da se pokažejo boleče stvari,
in celo izbiramo boleča izhodišča.
Smo pozitivni, tudi če to preseneča.
Se ne pretvarjamo, da nekaj vemo, če to
ni res.
Razčiščujemo izhodišča in alternativne
akcije. Za povzetke in refleksije uporab-
ljamo besede, ki jih je uporabila sama oseba,
ponavljamo, povzemamo.
Pokažemo, da tudi drugi lahko enako
čutijo.   >n ifi ili,
Dovolimo, da so lahko izraženi različni
občutki, tudi če se sami z njimi ne strinja-
mo. Zagotovimo zaupnost in diskretnost.
Razširimo intervju tako, da delamo
povezave.
Ponudimo čas za nadaljevanje in čas za
refleksijo med intervjujem.
Ponudimo nadaljnjo podporo, ne glede
na odločitev. Pomaga naj zmanjšati krizo in
pusti odprta vrata za prihodnja srečanja.
PRIMERI SLABIH VEŠČIN
Ne prisluhnemo različnim signalom,
mislim.
416
UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI...
Vpadamo v besedo.
Izražamo mnenja, dajemo odgovore,
polagamo besede na jezik.
Preveč vplivamo. Izražamo svoje rešitve,
manipuliramo.
Postavljamo vprašanj, ki vodijo ali so
zaprta, ali več vprašanj hkrati.
Ustrahujemo, metoda trde roke, razvred-
notimo in se branimo; vedemo se preveč
uradno, izvajamo pritisk, smo sarkastični,
celo seksistični.
Kažemo pomanjkanje empatije, nismo
sposobni zaznati pravih čustev.
Ponujamo nerealne obljube ali mož-
nosti.
Govorimo preveč, prehitro, ne pustimo
časa za odgovor.
Bežimo pred bolečimi izjavami.
Smo kritični in šokirani. '
Govorimo pokroviteljstvo, zviška.
Izražamo željo, da dobimo, kar hočemo.
Dajemo občutek, da je oseba čudna.
Dajemo nesmiselne pripombe (Sita sem že
tega, da...).
Smo nelojalni ostalemu osebju (ali na-
robe, nekritično zagovarjamo tretje osebe).
Informacije moramo sproti preverjati;
nismo dovolj pripravljeni.
Zmanjkuje nam časa, da bi pretehtali
probleme.
Postanemo jezni, ko ne gre po naše.   ^
ALTERNATIVE VPRAŠANJEM
Postavljanje vprašanj je tako običajen način
intervjuja ali pogovora, da pogosto sploh
ne pomislimo na alternativne, manj ogrožu-
joče načine pridobivanja informacij. Težava
s spraševanjem je v tem, da zahtevajo od-
govor, in ker smo vljudni, se trudimo nanj
odgovoriti, čeprav smo pri tem postavljeni
v neprijeten položaj, ali se moramo celo
braniti.
Alternativne poti, kako izraziti vprašanje,
vsebujejo:
Ko opažamo fizične znake:
Namesto, da rečemo: »Kaj vas vzne-
mirja?«
Lahko rečemo: »Postajate vznemirjeni.«
Blizu so stavki »videti je...«:
Namesto vprašanja: »Kaj vas teži?«
Lahko ugotovimo: »Videti ste zaskrb-
ljeni.«
Uporaba stavkov v prvi osebi:
Namesto: »Zakaj se niste razjezili nanj?«
Lahko rečemo: »Kar ste mi povedali, me
je razjezilo.«
Namesto: »Kaj se je zgodilo v vašem otro-
štvu?«
Lahko rečemo: »Pomagalo bi mi, če bi
vedela več o vašem otroštvu.«
Stavki »povejte mi o«:
Namesto: »Kaj pa vaš oče?« í
Lahko rečemo: »Mogoče bi mi radi
povedali o svojem očetu.«
Mehkejše vprašanje: »Bi mi radi pove-
dali...?«
Uporaba minimalnih odgovorov:
»Da«, »Ne«, »Nadaljujte«. '
Uporaba gest in govorice telesa:
Uporaba rok tako, da povedo več, ali
privzdigovanje vek, kot da sprašujemo.
OBREMENILNE PRIPOMBE
Izogibajte se       -        '■■     * -
Vzklikom presenečenja; netolerance;
gnusa
Izražanju prevelike zaskrbljenosti
Moralističnim sodbam; kriticizmu, ne-
potrpežljivosti
Lažnim obljubam; prikupovanju; neres-
ničnim pohvalam
Povezovanju z lastnimi izkušnjami
Strahovanju ali pritiskom *
Obremenjevanju osebe s svojimi teža-
vami
Norčevanju, zgoščevanju, podcenje-
vanju -.
Raje naredite
Povečajte simpatijo ali zagotovila, ko je
to res potrebno
Izrazite odprtost tudi do iracionalnih ve-
denj ali drugačnih vrednot in mnenj
Razvijajte zaupanje
Poslušajte, sprejemite, zaupajte
Ne projicirajte svojih izkušenj
Upoštevajte izhodišča spola, moči, kon-
trole
Klientka naj kontrolira proces — vendar
ne izkušnje kontrole; reči NE.
Zavedajte se možnosti ignorantskega/
417
UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI...
zlorabljajočega nadaljevanja, nevarnosti
ponavljanja zlorabljajočega vzorca.
Ne ponujajte, česar ne morete zagotoviti
— zavedajte se, da česa ne morete izboljšati
Zapomnite si, kako pomemben je prvi
stik
Zagotovite zaupnost
Zagotovite, da vas ne bo nič motilo:
telefoni ali trkanje na vrata
Bodite točni, ne pustite klientov čakati
Razumite in sprejmite svojo ambiva-
lenco: mešani občutki so neizogibni
Položaj stolov je pomemben — naj
klientka izbira, kako hoče sedeti
Izogibajte se dolgemu molku na začetku
Tolerirajte negativna čustva .tte:>
Bodite odgovorni do sebe
Ne bodite preveč zagreti ali škodljivi
Spodbujajte — ne izvajajte pritiska.
Zaznajte zunanja in notranja izhodišča,
delajte z njimi — ne zmanjšujte prave skrbi.
Zaupajte — cenite zapletenost situacije
za zlorabljeno klientko.
UČINKI DELA Z ZLORABLJENIMI
NA SVETOVALKE
KAKO SE POČUTIMO IN NEKAJ POSLEDIC
Preobremenjenost in zgroženost.
Strah, da bomo škodljivi (zlorabljajoči).
Na trenutke zlorabljajoči do svetovalke.
Na trenutke se lahko počutimo nemočni
in nebogljeni (kot zlorabljen otrok).
Občutki izoliranosti in odtujenosti.
Občutek nespretnosti: Ne morem tega
storiti; nisem dobra v tem; kdo drug bo to
storil bolje ipd.
Posplošeni občutki, da smo slabi in za
nobeno rabo.
Občutek izčrpanosti: preveč, ne morem
več; ne prenesem podrobnosti; želela sem
le, da bi se ji izboljšalo ipd. i
Krog občutkov upanje/brezup/upanje.
Vprašajte se, kje so vaše lastne meje, ali
se lahko spoprimete s težavo in kako veste,
ko tega ne zmorete.
Pomembno je prepoznati svoje meje.
Zavedati se moramo lastnih zlorab v
otroštvu.
Treba se je zavedati razlik med spoloma
in možnih težav in občutkov, ki iz tega
izhajajo.
Obstaja veliko možnosti, da se preveč
vpletemo in da ne zmoremo postaviti meja.
Občutki jeze, nezaupanja, zgroženosti,
krivde — in kaj storiti z njimi.
V procesu svetovanja lahko trpi partner-
ski odnos svetovalke.
Svetovalka lahko postane preveč zaskr-
bljena in anksiozna do lastnega otroka:
noče varuške etc.
KAJ LAHKO POMAGA
Zanesljiva, redna in zaupljiva supervizija.
Kadar imamo veliko takih primerov, naj bo
supervizorka kdo, ki se na področje spozna.
Zapomnite si, da se lahko vaši občutki
pojavljajo kot odmev in reflektirajo klient-
kino izkušnjo, zato jih ne prikrivajte, tem-
več delajte z njimi; vprašajte se, kaj vam vaši
občutki povedo o procesu.
Poleg strokovne supervizije morate ime-
ti podporo tudi v svojem osebnem življenju.
Pomaga, če razumete proces: kaj lahko
pričakujete, da boste pridobili v tem delu;
da niste edini, ki opravlja to delo, da ostali
doživljajo podobno. Hkrati je pomembno,
da imamo čas za to, da premislimo o sebi
in svojem delu.
Poskušajte obdržati jasnost izhodišč in
ne postanite z njimi preobremenjeni.
Ne vzamite klientkine jeze ali brezupa
osebno (razen, kadar ste storili napako, pri
čemer se zavedajte svojega deleža), temveč
poskušajte to razumeti in pomagati klient-
ki, da bo razumela.
Zagotovite, da bodo meje jasne, in jih
vzdržujte — čas, razpoložljivost, količino
časa. Pustite si prostor zase.
Vprašajte se, ali ste pripravljeni za to
delo: ali berete dovolj? Ali je tak tudi vaš
supervizor?
Vprašajte se, ali se dovolj cenite, da se
lahko zavarujete. Klientkam ne pomaga, če
imajo prezaskrbljene svetovalke, ki ne znajo
skrbeti zase.
418
UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI...
KAJ POTREBUJE ZA USPEŠNO DELO SVETOVALKA:
Podporo/supervizijo
Znanje/trening
Razumno delovno obremenjenost
Prepoznavanje lastnih potreb: ali jih do-
volj zadovoljujemo?
Sposobnost, da se umaknemo, kadar je
treba: da nismo preveč vpleteni in ne pre-
več na distanci
Razumevanje procesa
Da cenimo svoje delo in sebe
Da lahko rečemo »Ne«
Jasne meje
Ohranimo upanje
Prožnost (in ne, da hočemo biti rešitelji)
Poznavanje sebe (še zlasti, če smo bili
zlorabljeni)
Če ne vemo, kaj čutimo, lahko to odseva
zlorabljajočo izkušnjo (izolacija; preobre-
menjenost, odtujenost, strah)
И     '   KLIENTKA POTREBUJE
Da je kdo posluša il^i. >
Da ji verjame, jo jemlje resno
Da nadzoruje proces in si lahko vzame
čas
Da obvlada situacijo in ima občutek, da
zmore
Občutek, da ne bo preobremenila sve-
tovalke
Da ji pomagamo z mejami
Da ve, da zloraba ni bila njena krivda ali
odgovornost
Nekoga, ki jim bo dajal upanje
Nekoga, ki prenese brezup in tolerira
ekstremno bolečino
Da ni zavrnjena — pazimo, kako sveto-
vanje končamo
Da ji pomagajo razumeti proces
Da ve, da so odgovori normalni odgovori
na nenormalno situacijo
PROCES SVETOVANJA TISTIM,
KI SO PREŽIVELE ZLORABE
Na začetku so preživele pogosto ambi-
valente: ali bo pomoč pomagala? Ali lahko
razgovor kaj pripomore? Mogoče mi bo še
slabše. Nič se ne bo spremenilo. Najbolje,
da pozabim, itn.
V zgodnji fazi: vzpostavljanje terape\^-
skega odnosa — poslušanje; ne sodimo;
zaupnost; ne silimo je/ga, da obnavlja po-
drobnosti, vendar jih tudi ne ignoriramo.
Dovolimo klientki izbiro.
Odločilnega pomena je vprašanje zaupa-
nja, ki ga lahko klientka preskuša. Zave-
danje, da je to boleč proces, o katerem se
moramo dolgo pogovarjati (dovolimo njej/
njemu, da pripoveduje; ne poskušamo nad-
zorovati procesa)
Zastavlja se vprašanje odvisnosti oziro-
ma neodvisnosti od svetovalke: lahko ob-
staja strah pred odvisnostjo od svetovalke
in jeza zaradi tega
Pogosto se pojavi občutek: »Gotovo sem
bila slaba« — stiska/jeza/bolečina pri re-
interpretiranju in razumevanju tega, kar je
preživela
Pogosto se pojavita jeza in negativni
transfer. Preživela želi svetovalki prizadejati
bolečino (se maščevati) ali pa jo je strah,
da bi to res storili
Pomembno je, da se lahko preživela za-
nese na postavljene meje: svetovalka mora
ohraniti jasne, varne meje
Ko preživela občuti jezo, lahko to pri-
pelje v žalost in sprejetje izgube. Svetovalka
mora delati z ranjenim notranjim otrokom:
otroštvo je bilo izgubljeno, pokvarjeno.
Pogosto se pojavi vprašanje konfron-
tacije z nasilnežem: klientka mora izkusiti
možnost, da se konfrontira in hkrati ohrani
nadzor bad situacijo.
Treba je vedeti, da sposobnost reči »ne«,
ko pride do zlorabe, ni koncept za otroke,
ki so bili zlorabljeni.
PREBLISKI IZ PRETEKLOSTI
(FLASHBACKS)
So običajen odgovor na travmo: neželen in
ponavadi nezaveden akcijski odgovor na
vznemirjujoč dogodek, ki ga oseba ne more
kontrolirati.
Lahko so trenutni ali pa trajajo nekaj časa
— vendar bodo sami prenehali, lahko pa
pomagamo klientki pri njihovem prema-
govanju.
419
UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI...
Zavedanje resnične ali trenutne situacije
je različno — nekateri se izgubijo v prebli-
skih in jih zato ne morejo raziskovati, lahko
jih le občutijo ali doživijo.
Prebliski so nezaželjeni in zastrašujoči,
povzročijo vznemirjenje: preteklost posta-
ne sedanjost in dogajanje iz preteklosti se
ponovi.
Prebliski se pogosto pojavijo, ko prične
klientka razreševati izkušnjo zlorabe, ali pa
prebliski sledijo odkritju. V procesu
svetovanja pomaga, če jih pojasnimo in tako
postanejo del procesa — ljudje se bojijo, da
bodo znoreli, še zlasti, če nanje nimajo
pravega odgovora (kar ni nenavadno).
Če je klientka zelo »izgubljena« ali na-
zaduje (regresija v pred-verbalno fazo), je
prednostna naloga, da jo na čimbolj nevsi-
ljiv način zavarujemo (v nasprotnem pri-
meru obstaja resna možnost, da se zloraba
ponovi).
Zagotovite ji (tudi, če vas klientka ne
more slišati), da se je zloraba zgodila takrat
in ne sedaj in da je sedaj varna — zagotovite
tudi varnost, vse dokler ne bo ponovno
pridobila nafzora nad situacijo.
Če je to za klientko mogoče, je spod-
budite, naj vam pove, kaj doživlja. Pri tem
jo pozorno poslušajte, saj je ta del travme
nerazrešen in potrebuje previdno razisko-
vanje.
Po tem, ko je preblisk pomagal klientki,
odkrijte, kaj ga je sprožilo. Lahko gre za
zunanji dogodek, zvok, vonj, aktivnost, ali
pa notranji doživljaj.
Ni vedno mogoče določiti, kaj je spro-
žilec — spodbujajte klientko, da bo bolj
pozorna pri opazovanju dogajanja — s tem
pridobiva več nadzora.
Začnite delati na vsebini prebliskov in
nastalih asociacij, ko postanejo bolj znani.
Tako predelani spremljajoči občutki bodo
izgubili intenzivnost: če zavestno razisku-
jemo nezavedno, se zmanjša preplavljenost.
Kot pri ostalih travmah je treba tudi
dogodke, ki jih doživljamo ob prebliskih,
vedno znova predelovati, preden njihova
moč upade.
Pomaga, če gremo s klientko skozi in-
cident tako, da delamo na različnih sklepih
— cilj naj bo pridobivanje kontrole, norma-
liziranje in ponovno pridobivanje moči.
Če se preblisk pojavi med spolnostjo,
klienka potrebuje spodbudo, da to predela
s partnerjem/partnerko in da skupaj naj-
deta strategije premagovanja.
Klientka se lahko nauči kognitivnih
tehnik za zmanjšanje prebliskov: »ozemljit-
vene« tehnike — partner in prijatelji lahko
pri tem pomagajo (zavedanje predmetov
okoli sebe, prostora, dnevnega časa).
Obravnava ne sme zatreti prebliskov ali
motečih spominov, temveč naj pomaga
razumeti, da je njihovo doživljanje neizo-
giben korak pri spoznavanju in premago-
vanju celotne izkušnje viktimiziranja.
Za svetovalko je najpomembnejše, da
ostane mirna; da zagotavlja varnost; da
potrpežljivo čaka; da razume, kaj se dogaja.
Če dela v socialni službi, mora zagotoviti,
da nihče drug ne začne delovati panično
zaradi osebne nesposobnosti ali iz pomanj-
kanja znanja.
POMOČ ŽENSKI, DA SPREGOVORI
1. Pomislite na čas v svojem življenju, ko
ste doživljali težavo, o kateri niste mogli
spregovoriti in povedati drugim. Kaj je
oteževalo, da bi spregovorili? Je bilo to
zaradi drugih ali zaradi vaših lastnih
občutkov (sram; strah, da vas bodo obsojali;
strah, kaj bo to povzročilo pri drugi osebi;
preveč depresivni ali nesrečni ipd.). Po-
skusite določiti z drugo osebo ali osebami,
zakaj je bilo to tako težko za vas.
2. Kaj se je zgodilo v vašem primeru: ste
našli koga, ki ste mu povedali, ali ste vse
zadržali zase? Če ste povedali, koga ste
izbrali in zakaj? Kaj je bilo na tej osebi, da
vam je omogočilo, da ste ji zaupali? Če niste
mogli govoriti, kako je sedaj, ko ste to
obdržali zase?
3. Iz svojih izkušenj poskušajte napraviti
listo idej, kaj morate zagotoviti ženski, ki je
doživela nasilje, da bo lahko govorila o svoji
izkušnji: npr. kakšni morate biti, kaj mora
ona vedeti itn.
420
UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI...
SAMOPOŠKODOVANJE
1. Samopoškodovanje se pogosto po-
javlja med tistimi, ki so preživele/preživeli
spolne zlorabe.
2. Samopoškodovanje je lahko :
a) »aktivno«: zaužitje prevelike količine
droge; rezanje telesa; čezmerno pijanče-
vanje ali uporaba drog (ilegalnih ali legal-
nih, kot so tablete). Težko se zaustavi in
enostavno začne.
b) »pasivno«: oseba ne skrbi več zase; ne
je ali preveč je; ustvarja pogoje, kjer se lahko
hitro zgodijo nesreče; samopoškodbe — na
primer zaradi čezmernega izvajanja šport-
nih ali gimnastičnih vaj; človek premalo spi;
si ne dovoli dobrih stvari ali jih uničuje;
oseba vztraja v slabih stvareh (npr. v
destruktivnem odnosu).
3. Kako se samopoškodovanje začne, ko
je oseba še otrok:
a) Začne se zato, da se otrok ubrani pred
storilcem.
b) Kot izraz gnusa nad samim seboj ali
sramu. Л   i
c) Kot izraz jeze.
d) Kot odgovor na to, da oseba nima
nobene druge moči.
e) Kot odgovor na izrazite disociacije, ki
jih sproži zloraba: samopoškodovanje je
lahko način, da človek »pride nazaj«, da se
ponovno poveže s svojim telesom in samim
seboj; daje občutek, da je oseba še vedno
živa.
Zlorabljeni otroci v nekem trenutku od-
krijejo, da se občutke, ki jih sproži zloraba,
najbolje »odstrani« ali zajezi z močnim udar-
cem v telo ali z nečim, kar telo močno pre-
trese. Najbolj dramatična metoda, da se do-
seže ta učinek, so hote storjene poškodbe.
Samopoškodovanje simulira, pa čeprav
za kratek čas, notranje stanje dobrega poču-
tja in ugodja, ki se ga drugače ne da doseči.
O Je izraz obupa; je komunikacija, ki
govori o tem, da je nekaj močno narobe.
g) Fizično zlorabljeni otroci pogosto
povezujejo bolečino z ljubeznijo.
4. Kako se odzivajo drugi ljudje na
otroke, ki se samopoškodujejo:
Najpogosteje reagirajo na neugoden
način; trdijo, da otrok išče pozornost, da je
»težak« in zahteven. Trdijo, da je poreden,
manipulativen, agresiven, nevaren. Pogosta
je izjava, da je otrok »v težkem obdobju«,
zato velja prepričanje, da ni treba biti
preveč pozoren na to, saj bi s tem otroka le
še spodbudili. Otroci pogosto niso vzeti
resno. Pogosto se take reakcije pojavljajo
tudi do odraslih, ki se samopoškodujejo.
5. Značilnosti samopoškodovanja v
odraslosti:
a) Upoštevati je treba vse, kar je bilo že
rečeno za otroke.
b) Vsaka zloraba oteži intimne zveze in
tudi vse druge — vsakdanji interpersonalni
konfliktni lahko ustvarjajo močno tesnobo,
depresijo ali bes. Brez verbalnih ali social-
nih veščin, s katerimi bi oseba odgovorila
na ta močna čustva, oseba nima modelov
za ravnanje s težkimi čustvi, zato se s samo-
poškodovanjem začasno oddahne od teh
čustev.
c) Obstaja močan občutek, da je oseba
slaba in ima šibko samozavest. Pogosta
izkušnja, da doživlja bolečino, ki so jo
povzročili drugi, lahko pripelje do tega, da
si sama zada bolečino.
d) Samopoškodovanje omogoča olaj-
šanje, saj za tisti čas ne čuti bolečine.
e) Obupan občutek, da oseba potrebuje
druge, lahko pripelje do samopoškodo-
vanja, saj lahko to sproži odzive drugih.
Vseeno se to zgodi redko, saj se samopoško-
dovanje pogosto dogaja na skrivem, obred-
no, oseba pa dobro skrije rane, ki si jih zada.
f) Samopoškodovanja ne smemo mešati
s samomorilnim obnašanjem, saj ima drug
izvir in drugačne namene. Namen sampo-
škodovanja ni smrt, temveč zmanjšanje
neznosne bolečine. Veliko preživelih ima
samopoškodovanje za način preživetja.
g) Če gre za klientko/klienta, ki je zelo
razcepljen/a, lahko samopoškodovanje
predstavlja notranji boj med destruktivnim
jazom in bolj zaščitniškim jazom: v primeru
samopoškodovanja zmaga prvi.
6) Kako ravnati z ljudmi, ki se samopo-
škodujejo:
a) Vzemite te poskuse resno, vendar brez
panike ali čezmernega vznemirjenja. Kljub
temu svetovalke pogosto sploh ne upošte-
vajo samopoškodovanja, da mu ne bi posve-
čale preveč pozornosti.
b) Pomagajte klientki/klientu, da vidi in
421
UČENJE VEŠČIN ZA DELO Z ŽENSKAMI IN OTROCI...
sliši, kaj se dogaja: če je samopoškodovanje
že prišlo v navado, naj raziskuje sprožilce
in izvore samopoškodovanja.
c) Klientka/klient lahko začne razumeti,
da je samopoškodovanje z nečim povezano;
da gre za poskus, da nekaj reče, in da prej
ni bilo druge poti, da bi to izrekla/izrekel.
Lahko se začne spraševati, ali sedaj obsta-
jajo druge poti (to predlagajte, ko je klient-
ka/klient pripravljen/a za ta korak; bodite
previdni in pazite na vprašanja moči in
nadzora, ki ga imate kot svetovalke).
d) Povejte klientki/klientu, da je imelo
samopoškodovanje verjetno zelo pomebno
vlogo v preteklosti in začnite govoriti o
drugih načinih bivanja in življenja.
e) Preverite s klientko/klientom, kako se
počuti, ko govori z vami o samopoško-
dovanju, kako ga sama razume in kaj ji
pomeni.
O Preverite, kako se počuti, če razmišlja
o drugih poteh za ravnanje z bolečino
(zapomnite si, da lahko samopoškodovanje
občuti kot »prijatelja«); prepoznajte in
poskušajte govoriti o nasprotjih, ki jih ima
klientka; delajte na razcepu — enkrat s
tistim delom jaza, ki želi nehati s samopo-
škodovanji, in drugič z delom, ki temu
nasprotuje.
g) Bodite pozorni na to, da tudi sam
proces svetovanja lahko sproži samopo-
škodovanje, zato preverite, ali se to dogaja.
h) Delajte s preživelimi, da povečate
njihovo zavedanje tega, kako so se počutili,
preden so se samopoškodovali, in kako so
se počutili po tem.
i) Govorite z njimi, da jim pomagate, da
postanejo strpni do neprijetnih občutkov;
da vedo, da jih to ne bo uničilo. Obenem
pa jim tudi povejte, da se zavedate, da so
takrat, ko so bilii majhni, čutili, da jih bodo
ta čustva uničila.
j) Klientke/klienti naj vedo, da je samo-
poškodovanje razumljiv odgovor na strašne
stvari, ki so se jim zgodile; vedo pa naj tudi,
da je mogoče to spremeniti, čeprav bo to
velik boj. Zvedo naj, da ima mnogo drugih
ljudi podobno izkušnjo.
7. Poskusite uporabiti metodo dejstev
kot način za pogovarjanje o samopoško-
dovanju.
Končni cilj pomoči je, da o dejanjih
samopoškodovanja odkrito govorimo in jih
ne prikrivamo. Klientkam/klientom lahko
pomagamo odkriti, kaj so njihove »nevarne
cone«, in poiščemo alternative. Samopo-
škodovanje mora postati nekaj, o čemer
govorimo. To lahko naredimo s tem, da s
pogovorom naredimo dejanje in razloge
zanj razumljive. Zavedanje tega početja je
priložnost da začnemo iskati drugačen
način ravnanja z bolečino.
8. Minimaliziranje ali prezrtje samopo-
škodovanja je nevarno in ga lahko v prihod-
nosti še poveča. n
SKUPINE ZA SAMOPOMOČ ZA LJUDI, KI SO ?
PREŽIVELI FIZIČNE IN SPOLNE ZLORABE
Prednosti vključevanja v skupine za samo-
pomoč za ljudi, ki so preživeli spolne in
fizične zlorabe:
1. Ker sta otrok ali odrasla oseba, ki sta
bila žrtev zlorabe, preživela eno najhujših
skrivnosti, o kateri nista smela govoriti,
lahko vključitev v skupino skupaj z drugimi,
ki imajo podobne izkušnje, pomeni pretr-
ganje te skrivnosti.
2. Ljudje, ki so preživeli zlorabo, imajo
občutek, da se je to zgodilo samo njim.
Imajo močan občutek izolacije in osamlje-
nosti, zato lahko vključitev v skupino
pomeni zagotovilo, da imajo tudi drugi take
izkušnje in da niso sami.
3. V skupini za samopomoč ima oseba
dovoljenje, da govori o težkih stvareh, to pa
je tudi model za druge, da se opogumijo,
da storijo enako.
4. Oseba, ki je preživela zlorabo, ima
pogosto občutek, da je slaba in obsojanja
vredna. V skupini je pogosto enostavneje
videti, da to ne drži, da je treba obsojati
storilca. Prizadeta oseba to lažje spozna, ko
gre za druge ljudi, kot ko gre zanjo. To
izkušnjo lahko nato poveže s seboj: »Če oni
niso krivi in jih ne morem obsojati, potem
tudi sama nisem kriva in se mi ni treba
obsojati.«
5. V skupinah za samopomoč potekajo
procesi opolnomočenja (na primer: sku-
pina lahko deluje kot skupina pritiska).
6. V skupini za samopomoč deluje opol-
nomočenje tudi tako, da oseba pomaga
422