Leposloven in znanstven list.
Leto IV.	V Celovci, 1. septembra 1884.	Št e.V. f).
Kmetski triumvirat.
Historičen roman. Spisal Antun Koder.
Štirinajsto poglavje.	,
Dreihundert wurden niedergemacht, noch mehr fanden auf der Flucht in der Save den Tod, Thum liess mehreren gefangenen Bauern Ohren und Hände abschneiden.	Dimitz.
Malo prijateljev našlo je kmetstvo in njegove težnje v mestjanstvn sploh; zakaj poslednje je uživalo za varnim svojim ozidjem mnogo pravic in privilegij, iu to pogostoma na račun kmetskih žuljev in interesov. Naravno je bilo tedaj, da je videlo mestjanstvo v zavestnem in nezadovoljnem kmetstvu svojega osebnega sovražnika in tekmeca, kteremu bode moralo, če zmaga njegova surova moč, prepustiti mnogo do sedaj le njemu dovoljenih prednostij.
Razumi se zaraditega tudi lahko uzrok, ki je odvračal mestjanstvo, da se ni pridružilo kmetskemu uporu. Temveč ono mu je, če ga tudi ni neposredno zaviralo, za kar mu je pomanjkovalo vseh pripomočkov, vendar le nasprotovalo s tem, da se je odvračalo od njega in zapiralo mestno ozidje pred njim. Dobro je vedelo kmetstvo, koliko bi bilo na boljšem, ko bi si moglo priboriti v mestjanstvn svojega in svojih idej zaščitnika. Poslednje je poskušalo že prej pri mnogih priložnostih, a vedno brez uspeha. Kar se mu pa ni posrečilo po mirnem potu, postavilo si je v svoj vojni program. Zaraditega zbere Gubec kmetsko vojsko ob tedaj najbolj znamenitem dolenjskem mestu, kajti 011 si je hotel pridobiti Krško, da podpre z njim svoje daljne črteže.
Poskušal je že v začetku zvabiti krške mestjane v svoj tabor ter je pridobiti za-se. Odločni oporeki mestnega zastopstva pa so ga primorali, da si s silo osvoji trmoglavo mesto. Na tem potu posrečilo se mu je
30
vzbuditi slavohlepje krškega župana in ga z.obljubami navdušiti zaidejo upornega kmetstva.
Bilo je četrtega svečana. Beg Gubec predloži ta dan mestjanom Krškega mesta zadnjo svojo ponudbo, naj prepuste njegovej vojski po mirnem potu mesto. Mnogo mestjanov, med njimi na čelu župan, zadovoljilo se je iz znanih uzrokov s to ponudbo. A velika večina ni hotela ničesa vedeti o uporniškej zvezi in sklenolä je braniti mesto z vso svojo silo. Še isti večer in isto noč pripravilo se je mnogo za resno obrambo proti kmetskej vojski. Bilo je jasno, da je boj neizogibljiv. Župan Sila je sicer sklical v zadnjem trenotku mestjanski zbor in nasvetoval, naj se sprejme kmetska ponudba, a brez uspeha. Da celo umaknoti se je moral naposled razjarjenim mestjanom. Očitavaliso mu sporazumljenje z uporniki in izdajo. Vzeli so mu županstvo ter izvolili še isti večer naslednika 11111 iz svoje srede. Viharna je bila ista noč v mestu. Nihče ni mislil na spanje, kajti vedel ni, kaj rodi bodoči dan. Tako razburjenje in nered porabil je odstavljeni župan Sila v svojo korist. Pridružil se je opravljen v obleko priprostega težaka delavcem ob mestnem ozidji ter se z njimi navduševal za boj z upornim kinetstvom. Baš prezgodnje ni bilo to veselje. Jedva se jame daniti jutro petega svečana, opazovali so že mestjani raz ozidja nenavadno živahno življenje v kmetskem taboru. Veliki vojni oddelki so odhajali kmalu potem na razne strani. A nekaj ur pozneje videli so se zopet, da se v nepretrganem okrožji kakor živ oklep bližajo mestu.
Jasne se bile torej njihove namere. Niti iznenadjenih. niti nepripravljenih niso našli kmetje krških mestjanov. Priča o tem bil je ljuti boj, ki je kmalu nato divjal ob mestnem ozidji. Kolikor večja nevarnost je pretila mestu, toliko večji bil je pogum njegovih brambovcev na ozidji. A tudi kmetje niso poznali strahu. Vedeli so dobro, da je, ako podležejo pri prvem napadu, izgubljena njihova stvar. Borili so se tedaj navdušeno. Stavili so lestvice na ozidje in poskušali z vsemi mogočimi sredstvi zanesti boj v sredino mesta, Baš tu se je pokazalo, kaj hrabrost iu navdušenje za svobodne ideje premore. Mož za možem je padal z ozidja v globoki rov, a po deset jih je hotelo vsakikrat nastopiti izpraznjeno mesto. Novi oddelki so naskakovali ondi, kjer so omagovale upehane čete. Padlo je že bilo na stotine hrabrih kmetov pod ozidjem in med njimi trije izmed najbolj hrabrih in navdušenih stotnikov: Vikič, Daniel in Lazar, ali krutost je od trenotka do trenotka tem večja postajala. Pri poslednjem žalostnem poročilu o smrti najbolj priljubljenih stotnikov zdivjalo je oblegajoče kmetstvo. V istem trenotku pa se čuje vesela novica, da so se odprla severna mestna vrata v znamenje, da omaguje mestjanstvo. Poslednje ni bilo sicer resnica, a velika je vendar nastala zmešnjava v mestjanih. Vedel ni nihče , kdo je prostovoljno odprl vhod sovražniku v mesto.
Naravno je torej, da je porabilo razjarjeno kmetstvo v polnej meri po izdajalskoi roki ponujeno priložnost, ki se je bila njihovim poveljnikom obljubila, a po naključji zakasnila. Obila krv je telila v Krškem mestu potem. Kmetstvo ni sprejemalo niti dajalo milosti. Meč. sekira ali najbolj priprosto kmetsko orodje pisalo je pravice dolgo tlačenemu ljudstvu in se neusmiljeno maščevalo nad njihovimi protivniki.
Mnogo mestjanov je padlo silovitosti kmetskega zmagovalca v oblast, ki je žalibože zlorabil svojo popolno zmago z nepopisljivo krutostjo in teptanjem človeških pravic. Tudi poslednje, ne baš častilno in slavno dejanje kmetskega triumvirata bilo je preračunjeno in dobro premišljeno. Zmagovalni vandalizem uporabljalo je kmetstvo na korist svojih bodočih podvzetij. S svojo krutostjo poskušalo je uplivati na sosedne trge in gradove ter si delati pot po strahu in maščevanji do svoje konečne popolne zmage. In res brez upliva ni bila ta kmetska politika. Kakor v bojnih časih pred krutim polmesecem, tako se je širil po kmetskej zmagi nad Krškim mestom na daleč okrog strah o ljutem zmagujočem kmetstvu, ki ne prosi • in ne daje milosti nikjer in nikomur. Bežalo jo zaraditega ljudstvo v zidovje trgov in mest, prepuščajoč svoje vasi zinagepijanemu kmetstvu. Tudi gospodstvo po bližnjih gradeh umikalo se je radovoljno iz svojih posestev in se pridruževalo pri Novem mestu zbranej vojski barona Jobsta Thurnskega ali pa se celo začasno izseljevalo iz domovine.
Baron Valvasor, posestnik gradit „Thum am Hart", moral je že v prvej noči pred naskokom na Krško mesto bežati v Kostanjevico. Poslednji je bil prvi, kije od plemenitaške vojske prosil in zahteval potrebne pomoči, trdeč, da bode v enem tednu vsa dežela le ena vas in vse prebivalstvo po trgih in mestih hlapčestvo upornega kmetstva.
V	resnici bil je zadnji trenotek, da se uredi nasprotna moč in ustavi kmetska krutost. Z občudovanja vredno energijo utaboril se je beg Gubec v priborjenem Krškem mestu in od tod je organizoval po svojem tajniku daljna podvzetja. Sklenol je najprvo operirati proti Novemu mestu in priboriti si na vsak način ta kraj kot metropolo dolenjskega Kranjskega v svojo oblast. Kako preslepljen pa je bil beg Gubec in vsa njegova vojska po svojej prvej zmagi, pričuje najbolj istina, da je poslal iz svojega tabora v ta namen le peščico dveh tisoč mož proti Kostanjevici, in ta bi si naj imela delati zmagepoln pot proti Novemu mestu.
Poslednja lahkomišljenost je zaprečila tako rekoč ves daljni pravi uspeh. Bila je najboljša priča, kakov duh veje v kmetskem triumviratu, iz kterega se je umaknol genijalni Ilija Gregorič , dobro vedöö, da po začetem potu ni upati zmage.
V	resnici že pri Kostanjevici trči lahkomiselna kmetska vojska na resno nasprotje. Hitel jej je namreč tja baron .Tobst Jože Thurnski in sicer le s pet sto, a dobro oboroženimi moži nasproti ter jo popolno
30*
iznenadil in razgnal. Posrečilo se mu pa je tudi po kratkem, a za kmetstvo pogubonosnem boji. da je potisnol vso kmetsko četo nazaj. Ko je padla tretjina njenih vojakov, otel se je Gubec z ostalim delom v Krško, in tii je oblegal potem baron Jobst v mestu taborujočo kmetsko vojsko.
To obleganje je pomenljivo» uplivalo na kmetsko ustajo in njeno vrhovno poveljstvo. Stoprav tu se je razkril jasni razpor med triumviri. Vojna nesreča pri Kostanjevici pokazala je popolno nezmožnost Gubčevo. Kmetstvo je javno kazalo svojo nevoljo proti takemu poveljništvu in o mnogih prilikah osteutativno zahtevalo Ilijo Gregoriča za svojega vojskovodjo.
Ilija je porabil to ugodno priložnost ter grajal Guben nasproti njegove nepremišljene uaredbe, ki peljejo nedvomno k pogubi.
Razžaljen je bil s tem Gubčev ponos. A ko se mu je očital še povrh sebičen namen, razdvojil seje za vselej dosedanji triumvirat, Ilija Gregorič in Guzetič sta izrekla v javnem zboru, da odvračata vsako odgovornost za bodoče nasledke po Gubčevih vojnih črtežih. Svetovala sta, naj se oblegovalcem radovoljno prepusti Krško mesto, kajti združiti sta hotela vse vojne moči na primernejšem kraji za daljno vojskovanje. Našla sta mnogo somišljencev za svoja nova načela. Več stotnikov je ugovarjalo boju na prostem polji, in med poslednjimi bil je tudi triumvir Pasanec, zvest prijatelj Iliji Gregoriču.
Po razkritji še mnogih nemožatih intrig triumviratskega tajnika J urica iu župana Sile proti Iliji in Guzetiču bil je dualizem v kmetskej vojni neizogibljiv. Že v bodočej noči po tem razponi zapustita Ilija Gregorič iu triumvir Guzetič na čelu precej številnega oddelka po kratkem hoji mesto. S tem je bila osoda ostale kmetske vojske v Krškem določena, Zakaj nekaj tednov pozneje bilo se je mesto po naskoku pleme-nitaške vojske zopet osvobodilo. Rili so to strašni dnevi. S hrabrostjo obupajočih branili so se kmetje. Nevešči bojevanja in vedne zabrambe ter zbegani po notranjih prepirih izgubljevali so od dne do dne pogum. Konečno se vname upor celo v njihovej vojski.
Culi so se glasovi o izdajalstvu bega Gubca iu župana Sile, ki sta zakrivila vso nezgodo. Najboljši dokaz njune krivde pa je bil, da sta izgi-nola neko noč oba iz Krškega. Edini tajnik Jurič je ostal .ter branil mesto.
A prepozen in brezuspešen je bil daljni pogum. Sedmi dan po pričetem obleganji priborili so si hrabri Uskoki mesto ter se silovito maščevali nad branitelji. Tekla je v potokih kri. Kdor se ni rešil z begom, padel je pod meči zmagovalcev. Na mestnem trgu usmrtilo se je skupno tri sto kmetov. Mnogim so se, kakor trdi zgodovina, porezala ušesa in odsekale roke na živem telesu. A določeno pa ni na tanko, koliko je povrh še utonolo ustašev v valovih Save, ko so bežali iz mesta, ali brez dvombe
dvakrat toliko, kolikor jih je padlo sovražniku v oblast. Med poslednjimi je bil tudi triumvir Pasanec, kajti izginol je od istega trenotka za vselej. Slovesno je praznoval baron Jobst svojo popolno zmago nad upornim kmetstvom in s ponosom poročal deželnej vladi v Ljubljano: Strta je glava sužnjemu kmetstvu in postavljen zgled v svarilo za vse bodoče čase!
Petnajsto poglavje.
Podvizaj se od nas! Tu med možmi
Prostora tebi ni, zlorečnik gadni!
Ni vreden, da bi ga dotikal prst.
Tugomer.
Vzbujen čut slavohlepnosti ne umiri se prej, predno ni dosegel vsaj enega dela svojih pogosto previsoko stavljenih namenov. Ako pa je bil celo žaljen ta čut, ali zasmehovan, ne pozna več niti nasprotja niti meje svojej delavnosti, predno se ne nasiti, če ne z resnično, pa vsaj z <lo-mišljevano slavo in priznavanjem svojih zaslug.
Takov značaj je bil Ilija Gregoriö. Navdušen že po svojej jako sangviničnej naravi za svobodo svojega ubogega kmetstva, bil je po žalostnej izkušnji po triumviratskem prvomestniku pozvan tako rekoč na dvoboj za osvobojenje naroda. Pokazati narodu, kdo je njegov pravi prijatelj. kdo sebičnež, sklenol je boriti se v družbi svojega prijatelja Guzetiča na lastno roko proti krutemu gospodstvu. Povrh je bil prepričan o udanosti kmetskih upornikov. Velik del vojaštva si je že bil z njim vred priboril izhod iz obkoljenega Krškega mesta, ostali del pa se mu pridružil v malo dneh. Njegova vojska je v kratkem tako narastla, da je bil Ilija kakor črez noč najbolj popularna uporniška oseba in strah vsakemu kuiet-skemu nasprotju.
Med tem si je Ilija naslikal lep črtež za bodoče svoje delovanje. Prepustivši Kranjsko Gubcu in njegovim prijateljem, sklenol je pridobiti za svobodne ideje-slovensko-štajerske okraje. Hitel je tedaj nemudoma proti Brežicam. da se mahoma polasti tega okraja in odškoduje za nedvomno izgubljeno Krško mesto.
Sreča mu je bila mila. Po kratkem boji odprla so se mestna vrata njegovej vojski, in s kraljevo častjo ga je ondi sprejelo mestno starešinstvo. Uijeva priljudnost, hrabrost in nesebičnost očarala je v hipu vso ujegovo okolico ter ga obdala z nekako nedotakljivo avtoriteto in popularnostjo. Priprosti narod in cela vojska sta mu podelila, nevajena drugih poklonljivih besed, kratki naslov: kmetski cesar. In to ime je hitelo in se razširjalo kakor blisk po vseh štajerskih goricah, po Kranjskem in globoko dol v hrvatske okraje ter v hipu otemnilo nasprotnika bega Gubca.
V Brežicah, v svojej priborjenej južnoštajerškej metropoli, ustanovil se je tudi začasno Ilija. Od tod je razglašal povelja svojej vojski in od tod je namerjaval nadaljevati svoje srečno pričeto vojno delo. V ljudskej povesti živi še spomin o tem kmetskem vladarji in o njegovem dvoru v Brežicah. Življenje tega kmetskega poveljnika ni bilo sicer različno od drugih kmetov niti v jedi niti v pijači ali sploh v nenavadnem zvunanjem blesku. Vendar pa je imelo nekaj zanimivega in patrijarhalskega. Četa izmed najbolj junaških kmetskih vojakov namreč stražila je nizko priprosto hišico, kjer je stanoval Ilija Gregorič. Na odprtem dvorišči posvetoval se je vladar s svojimi svetovalci. Poslušd je rad vsakega najbolj priprostega moža. „Vsi smo enaki," trdil je pri vsakej priliki. „Le naključje je izvolilo nekterega, da ukazuje ostalim in čuva nad pravico in občnim blagorom."
Najbolj zanimiva dvorska oseba pa je bil stari slepi Marko. On je bil dvorni godbenik, svetovalec in pripovedovalec dogodeb iz burnih minolih časov. Cčle gruče ljudstva obsipavale so slepca ob večerih in pri vsakej priliki, z navdušenjem poslušajoč njegove povesti iz turških bojev in gosposke silovitosti.
Druga znamenita oseba bil je dvorni pisar in ob enem tudi tajnik v nežnej dekliškej podobi, Ilijeva hči .Tela. Izšolana nekoliko v Zagrebu opravljala je vestno to častite» službo pri svojem očetu in to toliko zve-stejše, ker jej je mnoga povelja narekoval prvi vladarjev svetovalec, njen ženin Guzetič. Osnoval se je tako rekoč kakor črez noč na razvalinah prvega triumvirata drugi, a s tem razločkom, da je vladala v sedanjem nekaljena harmonija in ljubezen. Ali kratko je trajala ta sreča.
Dobro je vedel Ilija Gregorič, da je stalen uspeh kmetske vojske le mogoč, ako se razširi brez zamude po vseh okrajih njegova nepričakovana moč, iu to tem bolj, ker je bil prepričan, da v Krškem mestu oblegana Gubčeva vojska nima upanja, da se reši. Veselil bi se bil tega sebičen iu nepošten Gubčev nasprotnik. Ali Ilija Gregorič je hotel prehiteti to katastrofo z nujnimi svojimi podvzetji. Zapustil je torej urno svojo stolico v Brežicah ter se vzdignol, pustivši le ondi malo posadko, proti Sevnici.
Neznan je bil večini kmetov popolni razpor Gubčev in Ilijev in bodoči načrt. Zaraditega pa je bil tudi opravičen strah, kako neizmerno mora in bode uplivala nezgoda ene vojske na drugo. Ali ravno zato. da Iii z odločnimi zmagami preprečil poslednje, hitel je Ilija s svojo vojsko utrjevat priborjene uspehe. A iznenadila in prehitela ga je žalostna novica o zmagi plemenitaške vojske pri Krškem , o padlem mestu in krvoločnosti nad premaganimi kmeti. Baš se je hotel Ilija utaboriti v Sevnici, ko se mu naznani ta nezgoda. D^ pa vsaj videzno zakrije to kmetsko nesrečo, dvigne se zopet ter hiti kakor zmagovalec z vso vojsko skozi
Planino proti Gorjam. A vendar je ostala brez uspeha ta njegova vojna diverzija,
Z nepopisljivo hitrostjo zvedelo se je po vseh pokrajinah popolno uničenje kmetske vojske pri Krškem. Obup in nemir se je nselil na mesto prejšnjega navdušenja v najbolj samotne vasi. Tudi Ilijeva vojska se je jela okuževati z enakim strahom. Le neizpremenjeni Ilijev pogum in zaupanje večine v njegovo modro vodstvo vezalo je še posamezne oddelke v složno celoto. Mnogo je tudi navdušenje povzdigavala darežljivost podpo-veljnika Guzetiča. Poslednji je daroval v zadnjem času vse svoje premoženje vojski ter delil vse težave in neprijetnosti z zadnjim vojakom. Tudi stari slepi Marko ni zapustil v tej sili svojih rojakov. Spremljal je povsod kmetsko vojsko ter jo navduševal pri vsakej priliki.
Takov je bil položaj Ilijeve vojske, ko prihiti v Gorje, meneč uta-boriti se tu ter snovati od tod daljne svoje črteže. A kakor hudobni duh hitela je pred njim povsod novica o krškej nesreči ter 11111 odvračala ali vsaj težila uspehe. Tudi v Gorjah ni našel Ilija potrebnega počitka iz poslednjega uzroka. Hitel je zaraditega že o mraku v Piljštajn, kjer se je utaboril le do jutra, a potem se dvignol proti Kozjemu.
Stoprav v poslednjem okraji odprle so se Iliji in Guzetiču oči. Spoznala sta, da se ima boriti njuna vojska z dvojnim sovražnikom. Pripeljala je namreč prednja straža vrhovnemu poveljniku moža, kterega je zasačila, ko je ščuval ljudstvo proti njegovej vojski. Ilija Gregorič je v njem spoznal svojega prijatelja in prejšnjega triumviratskega tajnika Juriča. Soditi ga ni hotel zaraditega sam, temveč izročil ga je izvoljenemu vojnemu sodstvu. Opravičujoč pred sodbo svoj pregrešek, opisoval je Jurič z živimi barvami obleganje Krškega mesta in žalostne razmere nekdanje oudotne kmetske vojske in njeno konečno znano osodo.
„Gubec je zakrivil gorje. Njega sodite, meni ne štejte v greh. da so me preslepile njegove zapeljive obljube in ponudbe. Dva dni pred zmago nad Krškim mestom je bilo," nadaljuje tajnik Jurič svoj zagovor. „Naša vojska je bila zbegana in brez upa, ko se je prepričal o občnem razporu kmetskih ustašev iu njihovih poveljnikov. V tej največjej sili pozval nie je beg Gubec ter mi rekel: Znano ti je, Jurič, da je pri vojski očrnjeno po Iliji Gregoriči moje ime. Nepotreben sem vam torej jaz in v napotji. Tebi izročam svojo vrhovno oblast. Skušaj, da se ubraniš sovražniku. Prepričal sem se jaz, da so uničeni vsi moji visokoleteči črteži: zaraditega prostovoljno zapuščam kmetsko vojsko."
Tako je pripovedoval ujetnik. Kndečica je silila sodnikom v obraz radi moža, ki se je imenoval nekdaj zaščitnika ubožcem in bil zvezda kmetske bodočnosti. Izgovorili bi bili kratko sodbo nad človekom, ki je ponudil svojo pomoč takovemu brezvestniku, ako Iii jih ne bil zadržaval sodbeni prvomestnik Ilija Gregorič.
„Veselimo se, prijatelji," dejal je poslednji, „da se je strgala ob pravem času, dokler še ni uničen zadnji naš up, krinka našemu zavezniku. S svojo složnostjo in pogumom pokažimo, da smo boljše osode vredni. Zaraditega napišimo sodbo, v kterej se oprošča izdajalec in ovaduh tajnik Jurič."
Mrmrali so sodniki in zbrana vojska zaradi take nepričakovane razsodbe, a ugovarjati si nikdo ni upal. Pol ure pozneje peljala je četa kmetske vojske ujetnika iz tabora, da bi ga osvobodila, kakor je bilo razsojeno po vojnej sodbi.
Nikdar ni omahoval najzadnji kmetski vojak, kedar je veljalo pokazati pokorščino in disciplino svojim poveljnikom. A današnji posel jim je bil najtežji. Izpuščati brez kazni človeka, ki je ujet kot tihotapec in izdajalec kmetske vojske, za ktero se je prej sam navduševal, dozdevalo se jim je nemožato. Izrekli sicer niso spremljajoči ga kmetje te sodbe, ali na obrazu se je vsem bralo, kako sodijo oni, ki so zapustili sami domovje in družino ter se izročili temnej bodočnosti. In kakor blisk šine jim pri tem premišljevanji nova misel v glavo: kdor je zmožen izdati koga enkrat, stori to lahko v drugo in tretje. Izdajal Iii ta lopov brez dvoma tudi še v bodoče vse naše namere in vojsko."
Tem besedam, ktere je govoril četni vodnik polglasno samemu sebi, odgovori hitro in glasno korenjaški kmet poleg ujetnika:
„Prijatelji, jaz pravim, da ne bode izdajal več. Kdor je mojih mislij, povzdigne naj orožje!"
Dobro je razumel ujetnik poslednje besede in zbledel je. Porabil je torej ta važen trenotek in poskušal uteči. Poslednje pa je zdivjalo popolno njegove čuvaje.
Kmet, ki je prej govoril besede: Prijatelj, jaz pravim, da ne bode izdajal več, dohitel je prvi beguna in zagnal svojo helebardo na Juričevo glavo, da se je zgrudil poslednji hipoma na zemljo in kmalu potem izdihnol svojo izdajalsko dušo.	(Dalje pride.)
Narodne pesni.
Iz predvorske fare. Nabral Mat. Valjavec.
27. Roža.
PrSwä je pomäth, K' use rož'ce raso Pa tok lepo čudo, K' se leta veselo.
Pršu bo krsuik, Ustli rožic svitnik, Trav'co bo kosiw Bo tint 1'ož'co dobiw.
Na skaw'ct ti gör Ena röz'ca rase, Le poglej jo ti cwov'k, Koko lepo čude.
PrSwä bo swan'cä Pa boš röz'ca vzebwä, Še bo zima prswä, Pa boš rož'ca vzebwä.
28. Tri
Stoji stoji tam vrtic nov, Z zwatrj>m količjam nasajen, S srebrnim prdtjam vograjen, V njimo rasejo röz'ce tri. Ta prva rožica je pa Leta všeniča rumena; Pir vsači maš' jo jimajo Za ta presveto liöstijo.. Mašink jo povzigujejo, iljdje se pirkwonjujejo. Zakaj se pirkwonjujejo? Zatö k' je pravi živi Boli, Boh voča sin jtn sveti duh.
Ta druga rožica je pa Ta lepa vinska trtica, Vobene maše brano ni, Brez rožnofarbane krvi.
29. Sveti
„tncöj tncöj je 'n svet večer Jen svet večer, 'na sveta noč, Ki je ni bö 'm pa je na bo; tncöj se nam je 'n kralj rodlw Jen kralj rodiw čes kralje vse, Tud' čes kralja Jerodeža." Jerodeška pa v lin' stoji, To pa ji že vse žow zade. Pokliče soje hvafce vse: Le stinkej, moji hvafet vi, Pa mt vjimite Štefana, Vjimite ga zvežite ga
Že j' röz'ca suha, Nič več na diši Le pomerkej, ti cwov'k, Lih tak boš tud ti:
Zej dokler si vmath S' koktr roz'ca pomäth, K' boš pa jenkrat btlj star Boš pa rožici par.
rožice.
Mašink jo povzigujejo, iljdje se pirkwonjujejo. Zakaj se pirkwonjujejo? Zatö k' jo prava rešnja kri, Ki nam ž njö Ježiš greše zrni'.
Ta treka rožica je pa Divica roža Marija, K' nam je rodiwa Ježiša, Ttga kralja nebeščiga, Zveličarja vsigä svita. Ježiš jo mejlun pa je svet,
V	rokah drži visvölj'i.n svet, Ježiš je smiljen'ga srca,
Za kar ga prös'mo, vse nam da; Prosimo ga mi nej poprej Za duši naši sveti rej, Ki nam ga Boh vsun skupej dej.
Štefan.
Peljite ga v zeleni gojzd, Tam h buklt pirvežite ga, Pirdirjow bo jen duj'j, konj, Ujedu böde Štefana; Ker je že vjedu mnöjiga, Bo tud' Štefana vböjiga. Ujel' so ga, zvezal' so ga,
V	zeleni gojzd peljal' so ga, Tam h buklt ptrvezal' so ga, Pirdirjow je jen dujt konj; Štefan je sturu sveti kriš, Konjič postilw je tok krotäk
De še ni biw inkoli tak. Ohvezov si. je pintico, Naredu mo je gujzdico, Pirjezdu je poh beli grath, Še mi je levš' in levši pev: „incoj incoj je 'n svet večer, Jen svet večer, 'na sveta noč, Ki je ni bö 'm pa je na bo; incoj se nam je 'n kralj rodiw, Jen kralj rodiw čes kralje vse, Tud' čes kralja Jerodeža". Jerodeška pa v lin' stoji To pa ji že vse žow zade; Pokliče soje hvafce vse: Le simkej simkej, livafci vi, Pa mi vjimite Štefana, Vjimite ga, zvežite ga, Peljite ga v turni timin Meh gade kače 'n kušarje, Ujedli bodo Štefana, Ker so že vjedli mnojiga Vdo tud' Štefana vbojiga. Ujel' so ga, zvezal' so ga, V turni timin peljal' so ga Moli gade kače 'n kušarje. Štefan je sturu sveti kriš
Zmine se gadje v zvezdice, Z mine se kače v ribice Jinoj kušarji v tičice. Štefan za rmeno mizo zdi, Še 1111 je levš' in levši pev: „incoj incoj je 'n lep večer, Jen lep večer, 'na lepa noč, Ki je ni bO jin je na bo; incoj se je jen kralj rodiw, Jen kralj rodiw čes kralje vse, Tud' čes kralja Jerodeža." Jerodeška pa v lin' stoji, To pa ji že vse žow zade; Pokliče soje hvafce vse: Le simkej simkej, hvafci vi, Pa mi vjimite Štefana, Vjimite ga, zvežite ga, Pa ga peljite vin na prötli Pa ga s kamnjäm posipiljte. Ujel' so ga, zvezal' so ga, Vinkej na proth peljal' so ga, Posul i, so ga s kammjam. — Zvečer je bwa groblja karanja, Zutrej je bwa kamnitna sö, Na njegov göth žegnana bö.
30. Nebeška vofcet.
Tam na gunkrej Kima Je 'na vöfcit biwa.
Gdo je biw pa ženin ? Sam ta smiljen .Težiš.
Gdo j' pa bwa nevesta? Ta sveta Mirjeta.
Gdo j' biw starašina? Sveti Petir z Rima.
Gdo. je bwa pa tota? Ta sveta Lizbeta.
Gdo je biw pa druh? Sam presveti Duh.
Gdo j' pa bwa držica V Presveta Trojica.
Gdo so bli pa svatje? Vsi nebešči bratje.
Gdo so gösci bli? Sami angiljci.
Mira.
Povest iz ciganskega življenja. Spisal Ivan Krst. Kai.
Strme gore obdajejo dolinico, po kterej se med skalovjem vije mali potočič. Temiiozelene smreke in hoje stoje na bregu, gledajo v kristalno vodo ter si šepetajo v večernem hladu o davnih, davnih časih in si pripovedujejo o marsičem, kar so tu videle in slišale.
V	grmu pri vodi si je zlatokljuni kos izbral gnezdo sebi in svojej družici ter prepeva in žvrgoli same ljubezni in radosti. Po bistrej vodi v potoku pa plavajo urne postrvi in poskakujejo iz vode, vesele se nad solnčnimi žarki.
Črez precej visoko skalo pada potok, dela majhen slap in njegove kapljice se leskečejo o solnčnem svitu v vseh mavričnih bojah. In ko priplava na večer bleda luna na obzor, ko se zvezdica za zvezdico užiga na, nebu, ko umolkne kosovo petje in se le čuje slapa šumenje , je ta kraj še bolj zanimiv, da čaroben. Lunini žarki padajo skozi gosto smrečje vejevje na šumljajočo vodico, ktera se leskeče, kakor da bi bila iz čistega srebra.
V	tem kraji je počivala nekega prijaznega, letnega večera' tropa ciganov. Sobice je zašlo za daljnimi gorami, mrak se je vlegel na zemljo in le slap žubori v tiho noč. — Blizu njega si je postavila ciganska družba nekaj šotorov in na sredi globine plapolal je velik ogenj; nad njim pa je visel kotel, v kterem je kuhala stara ciganka večerjo svojincem.
Ti so se razno kratkočasili. Eden je razpravljal malega konja, ki je nosil po dnevu šotore, drugi si je popravljal razdrapano obleko ter poskušal bogsigavedi kje dobljeno vojaško suknjo svojemu truplu primerno ukrojiti, tretji je ležal pod skalo z ono zadovoljnostjo kot nekdaj Diogen pred svojim sodom ter je pušil duhan in se gotovo tako srečnega čutil kot bogatin, ki o tem času na mehkih blazinah zauživa bogato večerjo. Blizu ognja so se spravili štirje bradati možaki in kvartali ; otročad pa jim je zijala radovedna v zamazane kvarte; ženske osebe ni bilo razven kuharice nobene videti, če so tudi utegnole biti v bližini; kajti eden igralcev je pripovedoval svojim tovarišem o Miri, načelnikovej hčerki, ter se pazno oziral, ali ga v bližnjem šotoru nikdo ne posluša.
„Tedaj ti praviš, da gospod z bližnjega gradu za našo Miro postopa?" vpraša eden igralcev.
„Seveda, celi dan sem ga danes opazoval, ko je za nami lazil. Pa naj bi le Verano vedel, da mu hoče kdo ljubico odpeljati, pot v drugo deželo bi ne bila onemu dolga!"
Verano. o kterem so je ravno pletla govorica, pristopi bližjo igralcem; ti pa so utihnoli ter igrali dalje z ono malomarnostjo kakor isti, kteremu je videti, da se dolgočasi.
Verano je bil vitko zrasten mladeneč, pravi ideal cigana, in boljše oblečen od drugih. Hotel je tovariše nekaj vprašati, a ko jih je stara mati pozvala k večerji, zaostalo mu je vprašanje na jeziku in polegel je z drugimi cigani okoli kotla na travo, kjer je potem vsak svoj delež večerje z zadovoljnostjo zaužil. Eden del pa je odnesla starica v šotor.
Po večerji se pomnoži družba za dve osebi. Iz šotora je stopil načelnik . in na strani mu je šla lepa Mira, ciganka, o kterej so se prej menili možaki. Cigani posedejo v kolobar, in tudi načelnik se jim z Miro pridruži.
Starka je pripovedovala mladini o lepih južnih krajih, kjer žarneje solnce sije, lepše cvetke rastö, kjer se zemlja po zimi ne odeva z belo odejo. Strme je poslušala mladina, in starica je morala vse še enkrat od kraja povedati. Tudi Mira je zvesto poslušala izkušeno starico in ni pazila dost» na ljubkovanje Veranovo.
Bila pa je Mira prava hči gorkega juga. Svetle črne oči so zrle pod gostimi obrvimi izpod čela, po kterem so se vsipavali temnočrni lasje; rujava polt se jej je kaj dobro podajala, in takih nežnih ročic in nožic bila bi si želela marsiktera mestna gospica. Oblečena je bila v črno svilnato obleko, po vratu jej je visela verižica zlatega denarja, in tudi v lase si je vpletla več zlatov. saj je bila hči načelnikov», spoštovana od vseh iu ljubljena od Verami, ki je ponosno zrl na tako ljubljenko.
Po dovršenej pripovedki stariee vzame Mira v roke mandolino, in tužnomilo so donele v tiho noč vrstice :
Ko tebe gledam, luna jasna, Moj duh po domu hrepeni, Želi si k daljnim piramidam, Kjer dedov mojih spe kosti.
Molče so jo poslušali cigani, in pevka je pela dalje:
O pesni juga, pesni krasne, Moj dom le jih roditi zna, In vas in srca čute glasne • Bo zakopala tujščina.
Tužno so jej donele strune, iu želja po domu vnela se je v prsih marsikterega cigana, ki mora po tujem kakor preganjana zver od kraja do kraja potovati, nikjer poznan, nikjer ljubljen, da vsakdo se ga ogiblje kot živega peklenščaka.
Pevka utihne in tudi nje tovariši so molčali, vsakdo v svoje misli utopljen, ko stopi med druščino tujec, ki je izza skale poslušal petje.
„Ne zamerite, prijatelji, da vas motim," nagovori jih prikupljivo; „poslušal sem petje in želja se mi je obudila še več takega slišati. Tu imate nekaj!"
S temi besedami vrže polno pest denarja med cigane, ki so hlastno seguoli po njem. „Prosim," obrne se zopet proti pevki, „zapojte še ktero pesen, ki bo prejšnjej enaka."
Mira vzame molče mandolino v roko, ktero je bila, ko je došel tujec, položila na skalo z mahom obrasteno, in po kratkej predigri začenja z melodičnim glasom popevati:
O palme juga, palme vitke, Po vami srce mi želi,
U vašej senci v lune svitu	<
Brezskrbno se na noč zaspi.
O reka širna, reka sveta, Na tvojem bregu si želim U palme senci počivati, kedar na. vekomaj zaspim.
Kakor da bi umele strune srčno bol krasne pevke, donele so tužuo-žalobno v nočno tišino. Tujec je molče poslušal, in ko pevka konča, prikloni se jej. potegne iz zavratnika zlato iglo, okrašeno z blestečim dragim kamenom, ter jo utakne Miri v črne kose.
„Dovolite. da vam izrečem za vašo pesen najtoplejšo zahvalo in da vašo krasoto povzdignem s to iglo, ki ni zä-me velike vrednosti."
Cigani so spoštljivo'ogledavali bogatega tujca, le Verano je stal na strani ter z mračnim pogledom zrl neljubega mu gosta, Miri ni bilo sicer darilo povšeči, kajti obnašanje in sladka govorica tujega gospoda se jej nista dopadala, ali ktera Evina hči bi mogla tako dragocenost hladnokrvno odvrnoti ?"
„Ako bi vam bilo ljubo," pravi gospod dalje, „pojdite z mano na moj grad; imam veselo družbo ondi, in njej bodo vaša igra in pesmice gotovo jako ugajale. Izostauete ne dolgo in pot vam ne bode zastonj. In vi," obfne se proti ciganom, „ako česa potrebujete, pridite jutre v grad. kterega ondi za skalovjem vidite."
Načelnik se v imenu svojiucev gospodu za tako darilo spodobno zahvali ter dostavi. da hoče takoj jutre nekaj ljudij poslati v grad, kteri 111 naj grajščak izroči, kar mu ljubo. Mira pa le naj ide z gospodom brez skrbi.
Mira se ni rada od svojincev oddaljila; Bog vedi, kaj tuji gospod z njo namerjava. In Verano jej je ves čas pomežikaval z očmi, naj tu ostane. Pa očetova želja jej je povelje. Ona vzame torej mandolino, zavije se v šal in stopa za tujcem po ozkej poti, ki drži mimo slapa.
Tiho in od nikogar ne opazovan sledi njima Verano.

Luna je stopila izza oblakov in vsula žarke na belo stezico. — Verano zapazi, da sili tujec v Miro, a ona poskuša na vse moči se ubraniti ga. I)a bi ljubljenko vse sile obvaroval, vzame Verano samokres izza pasa, pripravljen, vsako njej storjeno krivico maščevati krvavo. A luna se skrije zopet za oblake, in Verano ne vidi pred seboj drugega nego nočno temino. Z napetim petelinom sledi svojej tovaršici, njegove bistre oči hote temo prodreti, ki se pred njim razprostira, ali zastonj. Naenkrat pase pokaže zopet luna izza oblakov, in Verano zagleda, da je tujec Miro prijel okoli pasii, stisnol jo na prsi in — poljubil.
A to je vročekrvnemu Verami bilo preveč. Krv mu šine v glavo, on pomeri na tujca in sproži . . . Pok! . . . Krik! . . .
Z groznim grohotom skoči Verano naprej, da bi videl, kako je ugonobil sovražnika.
. . . Še-li moti? . . . Mami mu -li sen oči? ... Na belem pesku stezice leži Mira v smrt zadeta, iz srčne rane jej curlja krvca na pesek; nad njo se je sklonil tujec ter jo skušal pripraviti k zavesti. Verano videč, kaj je v naglici učinil, plane z blaznim smehom na grajščaka, popade ga za vrat, kakor jastreb svoj plen, in z divjim krikom zažene se z njim črez skalovje v globoki propad . . .
Oblaki so odpluli za gore in bleda luna je obsevala zopet okolico. Na stezi leži lepa Mira, smrtni angelj jej je poljubil čelo in sladek mir se jej je razlil po lici. Našla je mir, po kterem je toliko hrepenela. . . . Po bistrem potoku pa vali voda dve trupli, ki se še v smrti trdno držite.
Ko je drugo jutro poslal načelnik nekaj ljudij v grad, zvedel je, da še gospoda ni bilo domu in tudi Mire ne. Ker pa je pogrešal Verana, uganil je kmalu pravo, in ko je eden ciganov na bregu zapazil dve utopljeni trupli, v kterih so spoznali grajskega gospoda in tovariša Verana, pobrisala jo je tropa ciganska urno dalje, da bi je kdo ne sumničil o smrti grajščakovej.
Pod stoletno smreko blizu pota pri slapu spava Mira večno spanje. . . . Namesto palm šume nad njenim grobom veje temnih smrek, slap žubori v obližji in na grob je vsadila blaga roka zimzelen. ki se okoli prhlega lesenega križa ovija.
Vprašaj ljudi, kdo tukaj počiva; nihče ti t 'ga ne bode vedel povedati več, le smreke šume o večernem eefiru in pripovedujejo povest o ne-srečnej Miri.
Na božjej poti.
Težavni pot je zdaj končan Čez solnčne dole in pa griče, In zvonov glas, lepo ubran K molitvi nas slovesno kliče.
Premnogo glej! je ljudstva tli — Od daleč sem je prihitelo, Da prošnje svoje, čustva tu Srčno Bogii bi razodelo . . .
Oj zemlja daljna, solnčni raj, S svetlobo jutranjo oblita, Ve göre t am, ti cvetni gaj, Dolina ti v ozadji skrita,
Vode temne na sredi trat, Crkvä prijaznih beli hrami, Ti vrt cvetoč, ti gozd košat, Prostrt globoko tu pod nami: —
Veselja glasi tii done In vmes done besede mile, A tamkaj nemo se vrste Samotne, zäbljene gomili1!
Visoko gori sen mirän Ol)jemlje vničena življenja! Radosti žar je v njem iončan A z njim končana so trpljenja! . . .
Le spite mirno v Bogu vi Le-tü na zračnej jasnej göri, Minöli pač ste v togi vi, A vstali boste v zlatej zöri!
Pozdravljen mi, pozdravljen mi Naš svet iz cele duše moje! Glasno na vek proslavljen mi Krasü navzet in solnčne boje!
Kako zvone zvonovi spet, Ljudje pa k božjej gredo službi A jaz ostal bom tu zavzet V kipečih želj in čustev družbi.
Saj božji hram je zemlja vsa Srčno povsod se da moliti, Zato, zato pa iz srcä Pobožno mi molitev vzhiti:
„Bog živi te, prekrasni svet, Milejša bodi ti osöda! Saj s čudi božjimi odet Ti doni si mojega naroda!J . . .
Mordä srcä radost do vas V glasovih lehnih se razlega, A doli v grob radosti glas Ne plava vam, ne sega!
Zatö, zato pa bolj done Kipeči glasi v srca naša In kedar nade nam vmore, Tedaj nihče po njih ne vpraša!
Če trup slabotni v prah je strt To smrt ni bridka in strašna ni O hujša, hujša t,ä je smrt, Če srčni upi so končani! . . .
Visoko göri sen mirän Objemlje vničena življenja ! Radosti žar je v njem končan A z njim končana so — trpljenja!
A. Funtek.
Zrak in njegove moči v domišljiji in povesti štajerskih
Slovencev.
Priobčil J. Majciger.
(Konec.) c) Jug in dobra hčerin.
/ivela je nekdaj uboga ženica s svojo hčerko v samotnem kraji daleč od drugih ljudij. Akoravno sto na vsem pomanjkanja trpeli, živeli ste vendar zadovoljno. Kar mati hudo zboli. Deklica se je trudila, po-streči jej v vsem, le da bi ljuba mati ozdravila. Delala in kuhala jej je zdravila iz vseh cvetic, ktere je bila mati v preteklem poletji nabrala. Pa vso ni nič pomagalo. Mati je postajala od dne do dne bolj slaba. Mahoma si izmisli, da bi jej jagode mogle pomagati. Pa kje jih vzeti? Bila je ravno huda zima. Ko hčerka to željo materino zve, napravi se brž v goro materi jagod iskat. Ker jih pa v trdej zimi nikjer ni mogla najti, začela se je milo jokati. Zdaj sreča starega, sivobradega moža. Bil pa je to Sever. Ta jo pita, zakaj tako milo joče. Deklica mu vse razloži in upira proseče svoje oči v resnobnega starca. Sever se je res usmili in jo pelje k vetru Jugu. Ta prime deklico za roko in jo spremi v dolinico, kjer je bilo vse rudeče zrelih jagod. Hitro si jih nabere polno košarico in jih odnese veselega srca bolnej materi domu. Ko bolnica jagode použije, ozdravi v kratkem in obe ste še dolgo časa veseli skupaj živeli. (Ljutomerski okraj.)
(T) Jug dobrotnil in Jug maščevalec.
Bila je hudobna mačeha, ki je imela dve hčerki, eno lastno, drugo pa pastorko, ktero je preganjala in trpinčila, kolikor je le mogla, svojo pravo hčer pa ljubila črez vse.
Neko hudo zimsko jutro pride mačeha zgodaj zjutraj s palico nad pastorko rekoč: „Tu imaš tarčo (okrogel pletarček) in kos kruha in spravi se v goro. pa glej, da mi nabereš tarčo polno jagod, če ne, rajši se ne vrni." Uboga pastorka si ne ve pomagati, vzame tarčo in gre jokaje v gozd. Hodila je že dolgo po gozdu, zeblo jo je strašno; zdaj zagleda štiri može v daljini, ki so jej prišli naproti. Najstarejši izmed njih v velik kožuh zavit vpraša jo: „No, deklica, kaj se pa jočeš?" „Kaj l>i se ne," odgovori ona. „Moja mati so me nagnali, da bi jim zdaj v tej zimi jagod nabrala, če ne, ne smem več domu. Ali kje sem v stanu dobiti jih zdaj?" „Ti si revna," odgovori starec, „ali veš morda, kteri veter je najboljši?" „Moja dobra rajnka mati so mi pravili, da so vsi dobri, a Jug je najboljši, in tako rečem tudi jaz." „Ti uboga sirota ," miluje
jo najmlajši, ki je bil še mlad junak, „daj meni tarčo in idi t tisto liišo, da se malo pogreješ, črez tri dni pa pridi semkaj." Ko je mlajši bil to izgovoril, izginoli so mahoma vsi štirje možaki.
Pastorka pa gre v hišo, na ktero je mladeneč pokazal, a ni bilo žive duše v njej. Na ognjišči v kuhinji je pa plapolal ogenj in v kotu pri peči sedela je mačka. Pastorka se ne pomišlja dolgo, vzame pisker iz bližnje police, napolni ga z vodo iu pristavi k ognju; začela si je večerjo kuhati. Ko je bila večerja kuhana in je začela ona večerjati, skočila je mačka k njej ter jame milo mijavkati. „Ti sirota, ti moraš tudi nekaj večerjati," dejala je pastorka mački in dala jej dober del svoje večerje. Tako je pretekel prvi in drugi večer. Ko ste se pastorka in mačka tudi tretji večer navečerjali, izpregovori mačka rekoč: „Vedi, deklica, nocoj o polnoči pride k tebi mož, ki le bo vabil na ples, tipa nikar ne idi, ampak izgovarjaj se, da nimaš obuteli ne obleke in slednjič, da ne znaš plesati."
Tu rfe, jedva je ura odbila ednajst, stopi v izbo mož, kteremu so se oči svetile kakor ogenj, rekoč: „Pastorka, pojdi na ples!" „Nimam škorncev, bosa sem, ne morem plesati," odgovori pastorka. Mož izgine, a črez malo časa se vrne in prinese lepo izdelane črevljičke, ktere pastorki ponudi rekoč: „Pastorka, pojdi na ples." „Raztrgana sem, ne morem iti," odgovori ona, Mož jej prinese črez malo časa lepo nareto obleko in jo zopet vabi na ples, a deklica se izgovarja, dane zna plesati. Ali zdaj je ura odbila dvanajst, mož izgine. pastorka pa v lepej obleki sladko pri peči zaspi.
Ko se zjutraj prebudi, zagleda na oknu pletarček poln jagod. Veselega srca pride pastorka domü iu pove, kaj in kako se jej je na potu godilo, a o hiši iu o plesu si ni upala povedati in je rajši vse zamolčala.
Mačeha jej je zavidala to srečo, poljubila svojo hčerko in dejala: „Moja hčerka bode pa še več dobila, kakor ti." In res, drugi dan je prava hčerka že šla v lepem in toplem oblačilu po gozdu ter med potom prepevala. Kar jej pridejo naproti štirje možje in najstarejši jo vpraša: „No deklica, kaj si pa tako vesela?" „Zakaj bi ne bila vesela," odgovori ona, „ljuba mati so me poslali po jagode, kterih je pred nekimi dnevi naša umazana pastorka toliko nabrala." „Dobro," odgovori jej zopet prejšnji starec, „ali morda veš, kteri veter je najboljši?" „Čudno vprašanje! Vsi skupaj niso vinarja vredni, najmanj pa še Jug." „Dobro tedaj," reče zopet starec, „vidiš tam v daljini ono hišo, tja idi in počakaj tam tri dni." To rekši izginejo štirje možaki. Deklica pride v hišo in začne, ker lie vidi drugega pri hiši razven ene mačke, ki je v kuhinji pri peči ležala in dremala, kakor domača gospodinja gospodinjiti. Ko si je večerjo skuhala, sedla je k mizi ter jela večerjati. „Tu priskače mačka ter milo mijavka. „Beži, ti pristudna stvar," reče jej ter jo pahne od
31
sehe. Mačka gre zopet na stari svoj prostor. Tako je bilo tudi drugi iu tretji dan. Ob. ednajstej uri v tretjej noči, ko je še deklica pri peči slone bedela, vstopi skozi duri črn mož, ki jo vabi na ples. „O prav rada grem plesat," odgovori mu deklica, „takoj tukaj se zasukniva, da poskusim, ali še nisem pozabila plesati." In res! zasuknola sta se v pro-storuej izbi v ples, a jedva se je z njim sprejela, ni se zavedela več,
kje je.
Ko se je materi predolgo zdelo, da hčerke ni donni, šla jo je iskat, Prišla je tudi do tiste hiše, kjer je bila hčerka, in že od daleč vidi skozi okno, kakor da Iii jo hčerka klicala iu se jej smejala. Ko pa bliže pride, vidi hčerkino glavo, ktera je bila vsa razmesarjena in v oknu na ogled razpostavljena, Žalostna mati noče samemu pogledu verjeti, stopi v hišo, da bi se o resnici prepričala. Pa komaj stopi v izbo.pokne strašno in zagrmi, in vsega ni bilo več. Ko je pozneje pastorka šla obeh iskat, ni našla ne matere ne sestre pa tudi hiše ne, ki je bila takrat v gozdu, ko je šla jagod nabirat, Vrnola se je sama domu ter tam dobro gospodinjila do pozne smrti. (Savinska dolina.)
c) Jug in Spodjel:.
-Tilg je imel krasno hčer, ki se je dopadala Spodjeku. Ta je torej očeta Juga naprosil, naj mu hčerko za ženo da. Jug mu jo je tudi dal. pa Spodjek še doto zahteva- a ker Jug te ni mogel dati. povabi Spodjeka, naj pride na jesen k njemu; tedaj mu bo dal toliko piti, da se bo po blatu donni valjal. To se je zgodilo. Iu še zdaj zato vselej dež gre, kedar skupaj pihata, da se potem lahko oba po blatu valjata.
f) Jug in Gorje/;.
Gorjek bi bil prav rad .Tugovo hčer za ženo dobil, ktere mu pa Jug ni hotel dati. Zato sta se strašno sprla in se začela pretepati. In to sovraštvo trpi še dandanašnji. Kedar zdaj skupaj trčita, teče vsakokrat kri — a ta kri pa je dež. (Savinska dolina.)
g) Sever Maščevalec.
Pilo je neki jesenski dan. Megla je celi božji dan solnce zakrivala in mrzli Sever je zelo pritiskal. Ker pa terici ali terilji to ni bilo po godu in veter le ni odjenjal odnašati jej povesmi, začne terica Sever neizmerno preklinjati. Zdaj se jej približa star možek s palico v rokah in po lici ves razmesarjen. Ko pride do terice, vpraša jo, kaj želi od njega. Stari mož pa je bil Sever sam. A terica še vedno preklinja in zmerja. Zdaj reče mož: „Vidiš, ti hudobna žena, tisti, ki ga ti preklinjaš in zmerjaš, sem jaz. Poglej moj obraz, kako sem razmesarjen, ker se moram skozi vsak grm in trn prevleči. Ti me pa preklinjaš. Ti morda misliš, da jaz navlašč hudo razsajam, a volja božja je tako." Ko žena
to sliši, prestraši se vsa in samega strahü jej govor zabegne, da ni mogla ne besedice zinoti več. Pade pred njega na kolena, Sever jo pa vzdigne in odnese črez hribe in planine, in od žene ni bilo več ne duha ne sluha,
h) Sever dobrotnih.
Prve dni meseca sušca je Sever zelo pritiskal. Ljudje so že mrmrali. Nekega dne zapove oče svojemu starejšemu sinu, naj gre in zadela luknjo, iz ktere veter piše. Sin izpolni očetovo povelje, Sever pa je v luknji tičal in prosil, naj ga izpusti. Sin se ga usmili in dobi od njega za darilo škatlico, v kterej mu ne bode nikdar denarja zmanjkalo. Med potjo se poda v krčmo, kjer krčmarju skrivnost svoje škatlice razodene. Ta mu zamenja škatlico za drugo. Ko pride domu, pove očetu in bratoma, kaj je storil in kako škatlico je za darilo prejel. Ali oni so se mu posmehoval! in imeli so tudi prav, kajti pravo škatlico je imel krčmar. Drugi dan gre srednji sin, da bi vetru luknjo zadelal in dobi za darilo osla, ki je same čiste zlate kihal. Domu grede stopi v isto krčmo, in gostilničar tudi njemu osla zamenja. Ko pride domu, pove, kake lastnosti ima njega osel. A tudi njemu so se smejali, in to po pravici, kajti pravega zlatega osla je imel krčmar. Poslednjič gre najmlajši sin, kije bil pa malo bedast, in dobi od vetra palico, ki je začela sama od sebe vsakega tolči, kdor jo je v roke vzel. Ce je pa sin z njo po durih udaril, odprle so se same od sebe. Tudi to mu poskusi gostilničar zamenjati, pa o joj! palica ga začne neusmiljeno tolči. In tako je le najmlajši dobil zasluženo plačilo. (Ptujsko polje.)
i) Učenjak in veter.
Živel je nekdaj učenjak, ki je bil z vsem nezadovoljen, kar je Bog stvaril in uredil. Domišljaval si je, da bi on bolje vladal svet, kakor ga pa vlada Bog sam. Zatorej poprosi nekdaj Boga, naj bi njemu nekoliko časa svetovno vladarstvo prepustil. Bog mu je res prepusti in dovoli, da si sme potrebno izvoliti. Učenjak si res vse izvoli, kar si misli, da bode potreboval, a na veter je bil vendar pozabil. Tako je vladal že celo spomlad in poletje jako zadovoljno. Vse je lepo cvelo, rastlo in sad rodilo. Ko pa pride jesen, prepregla je pajčevina vsa polja in ker ni imel vetra, da bi pajcevino odgnal, moralo je vse žito pod pajčevino konec vzeti. (Ljutomerski okraj.)
l~) Vetrovi se prepirajo.
Vetrovi so se prepirali med seböj, kteri je najboljši. Vsak je pripovedoval svoje dobre lastnosti. Tako je rekel Jug, da on prinese toploto, da se more sneg topiti, da morejo cvetlice cvesti in sad zoreti. Sever je rekel, da on ljudem zdravje nosi, Zgorec pa, da prinaša dež, in Zdolec, da pripravlja čisti zrak. Tako so se dolgo prepirali in ker se niso mogli
zjediniti, kteri je najboljši, razdelili so se y štiri letne čase. Jug je vzel poletje, Sever zimo, Zgorec jesen in Zdolec spomlad. (Ljutomerski (»kraj.)
1) Škrat c c.
Škratec je veter, ki se pri lepem mirnem vremenu na enkrat dvigne in prah v podobi kola kvišku podi. Ljudje se prekrižujejo, ko Skratca zagledajo, ker pravijo, da se v sredi hudič s svojim krdelom vrti. Veter, ki se na enem mestu v krogu vrti, imenuje se tudi Svinšek. (Ptujsko polje.)
m) Vrtinec.
Vrtinec imenujejo sem ter tja tudi škratov ples, kajti po ljudskem mnenji pleše Škratec, a da ga nihče ue vidi, vrti se prah okoli njega. Pripoveduje se, da je neka deklica grede s polja domü videla na cesti vrtinec iu rekla:
Škratec mali Škratec zali Z menoj plesat bali.
Tn šel je plesat in plesal tako dolgo in tako hitro, da je deklica odšla domu brez pet in podplatov. (Brežice.)
n) Vetrov ne smeš preklinjati. Pripoveduje se, da je neki deček gredoč iz šole veter, ki mu je klobuk odnesel, preklel. Veter pa ga je potem tako natepel, da je prišel fantek domu, kakor da bi ga bil Elija iz oblakov vrgel. (Brežice.)
Jesenske pesni.
1. Prepozno.
Prepozno si ozelenelo Drevo ljubezni brez sadu Ti meni bodeš odevetelo In kmalu zgineš brez' sledu.
Ko srce moje hrepenenja Po tebi mrlo je tako, Ti dalo nisi mu življenja, Objelo nisi ga sladko.
Ti čulo nisi tožb v samoti, Ti zrlo nisi mi solza; Ljubezni prve vzor v togoti Zasmeh umoril je sveta.
In zdaj, — drevo ljubezni moje Poganjaš ti svoj pozni cvet, Podobe slikaš davne svoje In vzore zlate davnih let.
Prepozno, oh prepozno cvetje Na trudno siplješ mi glavo; Minolo moje je poletje, In srce zdavna je mrtvo.
Prepozno, oh prepozno zä-mc •Te cvetje tvoje brez sadii; Kot sanje sladke dan nam vzame, Tako ti zveneš brez sledu
—li.

2. Poglej, na polje slana pada!
Poglej, na polje slana pada, Raz drevja list rumen šumi; Tako iz prsij nadi nada Umika se in se temni.
Med cvetjem dokler se je vila Mladosti pot kot zlata nit, Tedaj le nam sta tu svetila Sreberna luna, solnca svit.
Po stezali vseh, v koraku slednem Žaril je sreče rajski mlaj, V pogledu vsakem, v svitu vednem Obetal je brez konca raj.
A cvetje le si majnik zlati, Ospe te prve sape dih; Obeti tvoji so bogati, A zrno tvoje — vihre pili.
Nazaj srce si zdaj obetov. Pomlad, v jeseni ne želi, Mladosti ne zavida cvetov, Ki slana prva jih vmori.
—R.-
Narodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjavec.
24. Kraljeve čere sin.*
(Varaždin.)
Jeden pot je bil jeden kralj, koj je imel jedno jako lepo čer i ovo čer imel je rajši neg svojo pravo ženo i svojo ženo imel je kakti deklo a čer kakti ženo. Zato se je kraljova žena navek plakala, da je morala Iii( i kakti dekla, i morala je navek vu kuhiiji spati. Jeden pot se je dogodilo, da se je kraljova žena jako plakala i jo opazi jeden potnik da se plače pak jo pita: milostivna gospa, kaj vam faliV No ona mu je mam povedala 'se. Onda ji veli: milostivna gospa, vi ite jeden mladi petek na cin-tor pak odkopajte jeden grob i zemite jedno kost od mrtvoga pak jo 'so ostružite i ono kaj ostružete s kosti, denite drugo jutro vu kavo vaši čeri i ona vam bode mam zanosila dete. To 'se je kraljova žena včinila, kaj god ji je rekel načiniti, i kak je rekel, da bode zanosila dete. tak se je i dogodilo. Za nekoliko mesecov zanosila je dete. Gda so to ljudi videli, da je zanosila, počeli so se iz kralja norca delati i rekli so, da je s kraljom dete zanosila. No kralja je bilo sram, da so se ljudi iž njega norca delali, zato je dal načiniti jedno malo hižo na morju vu ladji, tak tla je mogla ova hiža vu ladji po morju plavati. Onda gda je bila načinjena, rekel je svoji čeri: hodi, idemo malo na šetanje. Onda je išla ž njim, i gda so vre blizu morja došli, rekel je čeri: vidiš, kak je ona lepa hiža na morju. Onda či ocu veli: hodi, idemo notri glet. Onda so išli i gda je ona notri
* Conf. Narodne pripovjedke, str. 14.: „Devojku Vile k sebi žele".
koračila, hitil je ji hrane notri i je jo notri zaklenol pak je odišel uazad dimo, i kod je goder hodil, navek se je za čer plakal i žaluval, a či pak njegova bila je navek žalostna i gda je vre dože vremena na morju vu hiži bila, porodila je jednoga čisto flekastoga dečeca, koj je mam bežati počel. Onda je žaluvala, gdo mu bode kum, a gda je dečec videl, da se mati mu žalosti, rekel je ji: mamica, meni ne treba kuma, ja imam dosti kumov po sebi, ovih flekov. Mati veli: 110 dobro. Gda so se vre dugo po morju pelali, pogledne dečec na oblok van pak zagledne, da se negdo vu kočiji vozi pak veli materi: mamica, vidiš, kak ti oni ljudi na koli' koča pelajo. Onda mu mati veli: neje ono koteč, neg je 0110 kočija, vu koji kralj žnjačom jesti pela. Onda veli dečec: dobro, ako jesti pela, ja duknem van pak mu jesti zemem. A mati mu veli: kak bi ti van skočil, kaj ne vidiš, da smo na morju? Onda dečec veli: ja bom skočil. Onda inu mati veli: pak skoči, ako moreš. Onda je skočil na breg pak je ladju k bregu potegnol pak je kočiji bežal i prehitil kočijo pak je 'se jestvine iz kočije pobral pak je odišel nazad na morje vu ladjo. No gda so se malo dalje pelali po morju, zagledne dečec jednoga velikoga grada pak veli materi: mama, vidiš, kak ti je ono jeden veliki koteč. Onda mu mati veli: neje 0110 koteč, neg je ono zakleti grad, vu kojem je dvanajst hiž i vu saki hiži jeden vrag. Onda dečec veli: mamica, idem ja pak ove vrage van stiram pak pemo mi notri stat. Mati mu veli: kak bi ti mogel ove vrage van stirati, da ih regement soldatov van stirati neje mogel? Onda dečec veli: mamica, ja idem, pak bom je ja stiral. Onda je dečec skočil 11a breg pak je šajko k bregu potegnol. Na strani zagledal je jedno olovo, koje je deset centih žmehko bilo, i zel si je ovo olovo pak je išel vu grad i gda je došel do prvih vrat pokučil je na vrati. Onda ga pita vrag: gdo si ? O11 mu pove, gdo je, a vrag ga neje štel notri pustiti. O11 pak se je resrdil na vraga pak je vudril po vrati z onim olovom tak da so se mam vrata odprla i našel je vraga vu hiži gde je zmetal i mu je rekel, da se ne sme matere ni doteknoti. I tak je napravil pri 'sih jednajst vratih a gda je došel k dvanajstim vratam pokučil je na vrati. Onda ga vrag pita: gdo si? Veli mu dečec: ja sem ov i ov. No vrag mu veli: ja te nemrem notri pustiti, kajti sem na lancu privezan. Onda je dečec tak po vrati vudril, da so se 'se dvanajst vrat na vrage porušile i da se je vrag prestrašil tak, da je 'se lance potrgal za koje je bil privezati. Onda je i ovoga dvanajstoga vraga vati k materi poslal. Na to je sam van došel pak je rekel: vezda mi prisegnite, da nigdar više v ov grad ne dojdete. 1 'si so mu prisegli, da ne dojdo, samo jeden je odbežal. Onda mu je dečec olovo hitil v pleča tak da je mam vrag vcrkel. Ve je zapovedal vragom, da ga vu morje hitijo. Ovi vragi so ga pograbili, hitili- so ga vu morje, odšli so i više nigdar niso vu grad nazad došli. Vezda je dečec s svojom materjom i šel vu grad stammt. V oiiom
gradu so našli vnogo penez a jestvine nikakove. Gda so vre gladili bili, rekla je mati sinu: idi na pijač pak donesi jesti. Sin pak si je zel jed-noga ročnika i olovno kuglo sobom pak je išel na pijač i rekel babam na pijacu: namečite pun ročnik kruha pak mi skup zavežite. Babe so mu nametale pun robec kruha i so mu zavezale ročnik. On pak je samo zgrabil pak je hitil na pleče i nesel. Gda je malo dalje odišel, rekle so mu babe: kaj ne boš platil ? On pak im je odgovoril: hote sim, vam platini z ovim olovom. Onda so se žene ne vupale k njemu, 011 pak je odišel dalje i nesel je kruh 11a pleči' i došel je do jedne mesnice i rekel je mesaru: imaš kaj mesa? Mesar 11111 veli: baš sem vezda vola zaklal. Dečec samo pograbi vola pak ga na drugo rame hiti, onda je na jednom ramenu nosil kruh a na drugom vola i išel dimo. Onda mu mesar veli: kaj ne boš platil? Na to mu dečec veli: hodi sim, ja ti platini z ovim olovom. Onda se je mesar ne vupal k njemu iti. Vezda je odišel dečec dimo i donesel je materi celoga vola i pun ročnik kruha. Mati ga pita: kaj nisi platil, da si nazad peneze donesel? Onda dečec materi veli: ti si mi rekla, da naj samo donesem a ne platini. Onda gda so vre 'se pojeli. poslala ga je mati drugi pot varaš, i onda je tak včinil. Onda so se vre ljudi na njega resrdili i išli so ga kralju tožit, a kralj si je dal načiniti jeden breg, s kojega je gledal dečeca, kak je 'se to nesel. Gda ga je mati trejti pot na pijač poslala i onda je tak včinil, da nikaj neje platil kak i prvi pot. Onda je nesel dimo k materi i baš je išel mim kralja. Onda ga kralj zove k sebi i potrepta ga malo po pleči pak mu veli: dojdi ti zutra k meni 11a obed. Dečec mu veli: dobro, ja dojdem. Onda gda je dimo došel rekel je: mene je divja svinja pozvala na obed. Mati 11111 veli: zakaj si rekel, da dojdeš? oni bodo tebe dali vmoriti. O11 veli: ti, mama, ne boj se nikaj za me, ja bodeni se preobladal. Drugi dan dojde na obed kralju i zeme si sobom jedno korpo. Gda je došel kralju do hižni' vrat, del je korpo pred vrata i rekel 'sim gosponom da korpi naj saki mira da. 'Sa gospoda so ga dočekala pred vrati i vre je bila sakomu juha nametana na. tanjeru. Onda gda so išli jest, rekel je dečec ovim gosponom: zemete si saki jedno žlico iz mojega tanjera, onda bodeni ja jel. Gda si je saki jedno žlico zel iz njegovoga tanjera, onda je 011 samo 'se na jeden pot popil, i još druge jestvine, koje so se 11a stol nosile, 'se je sam pojel i vino popil, a gospoda so ga samo gledala i dala so stražo načiniti i vu dvor regement soldatov dopelati. Gda so se najeli, onda išel je van po korpo i nametal je puno korpo najboljše jestvine, da bode materi nesel, a gda je van došel, počeli so 11a njega soldati pocati. Kugle od pnšek so 'se dol ž njega padale, a 011 je njim rekel: najte na me pluvati, ar ako ja počnem pluvati, onda bode zlo. No gda so ga ne šteli posluhnoti. pobral je .'se kugle in počel je vu nje hitati i z ovemi kuglami je 'se soldate potukel a na zajdne zel i svojo olovno kuglo pak je hitil
vu grad tak da se je jedna strana grada porušila. Onda se je kralj prestrašil i pozval ga je vu svojo liižo i rekel mu je: vidiš kulikoga kvara si mi napravil: soldate si mi potukel a grad porušil. A dečee mu veli: zakaj so soldati name pluvali ? zato sem ja to napravil. A kralj ga pita: imaš ti mater i jeli je lepa? Dečec mu odgovori; ja imam mater, neg ona je gorša od mene. A kralj mu veli: ti jo dopelaj k meni zutra. Dečeč mu veli: dobro. Ide dimo i dopela mater kralju a kralj se je mam rez-veselil da je videl da je tak lepa i ž njom se je mam oženil i gosti druge dal narediti. Oda so vre gosti minole rekel je dečec kralju — vezda mu vre bil sin — hodi z menom, idemo se malo šetat, A otec išel je ž njim se šetat i gda so došli do jedne šume, našli so vu jednem duplu vnogo hrdjavih sabelj. Onda sin ocu veli: ve si zeberi jedno sabljo. Otec si zebere-sabljo i veli sinu: kaj bom vezda z ovom sabljom? Sin mu pak veli: vezda mi odseči glavo. Otec mu neje štel. Onda mu sin veli: ako mi mam ne odsečeš, ja bodem tebi. Onda otec mahne sabljom, neg neje trefil ga vudriti po glavi, neg ober glave i mam je iz ovoga liekastoga dečeca postal jeden lepi beli dečec. Onda so išli dimo i pripovedal je otec materi a mati ga neje niti poznala niti neje veruvala da bi on to bil. Otec ga je jako rad imel i dal je jedno gostbo napraviti i 'so 0110 gospodo na obed pozvati, koja so pri prvi gostbi bila i pripovedoval je njim kak se je to dogodilo, i pri oni gostbi bil sem i ja i pil sem črleuo vino iz črlenoga vrčka i čul sem to tam pripovedati.
25. Grofova či dekla.*
(Varaždin.)
Bil je negda jeden grof. Ov se je oženil i imel je jenu jako lepu čer. Za malo vreme vumrla mu je žena a rekla mu je predi neg je vumrla, naj 011 onakvu ženu zeme za suprugu kak je njena či i ako ne najde lepše ali barem tak lepu ženu, kak je njena či, onda naj zeme svoju čer. Gda su dva leta prešli, onda se je štel oženiti i iskal je sigde onakvu lepu ženu kak je njegva či bila, nu nigde neje našel. Jen put pak je rekel: moja či, ja očem se s tobum oženiti, ar nisem našel onak lepu ženu kak si ti. Ci se jako plakala i 011 dan, 'da se je štel zdati ž njuni, zbrala je skup vnogo zlata i oprave i odbežala je vu jednu šumu. Drugi dan iskali su ju, ali nigdi nisu našli. Ci pak došla je vu veliku šumu i tam je skrila svoju grofovsku opravu i 0110 vnogo zlato v jednom hrastu, i oblekla se je v opravu jedne služkinje, čisto si zamazala lice da je bila črna. Baš onda pak se je pelal jeden drugi grof i ona se je molila njemu naj ju zeme za služkinju. O11 ju je zel za služkinji! i morala je pri njem guske pasti. Tam je bila vre dva leta i jeden krat vu fašenku
* Conf. Grimm: Allerleirauh.

išla je na bal. Nu predi je išla v šumu i tam se je lepo v zlatu opravu oblekla i oprala čisto se. On grof, pri kom je ona služila, bil je tam na balu. Gda su 'si tam bili, bila je ona naj lepša i naj bogateše oblečena i 'si su šteli ž njuni tancati, i 011 grof ju je navek gledal i štel je nju poznati. Nigdar neje mogel. Gda je več put bil bal, ona je navek išla na bal i sigdar je bila naj lepša, a grof je sigdar išel za njum, ar je štel vedeti, kani bu išla. i više put je postavil soldate, da budu stražili, da ne bu išla van. nu sigdar mu je vušla. .Teden put opet dal je grof soldate naj stražiju, da ne bude odišla. Nu i onda je odišla pak je bil grof jako srdit. Gda je došel dimo, onda si je sigdar dal čižme doli vleči dekli, i onda baš mu je morala doli vleči čižme grofovska či, al iti dekla, koja je pasla guske. Nu ona je sigdar, 'da je došla dimo iz bala, hitro se slačila i opet se zamazala i oblekla v onu opravu, s kojum je guske pasla. Vezda je jako težko vušla i neje imela časa da bi se slačila, ar je grof taki dimo došel i ona morala mu je čižme doli vleči. Onda je samo hitro na se zela jednu plavtu i onak je doli vlekla čižme grofu. Nu grof je jako bil srdit, ar neje mogel vloviti onu lepu frajlicu. Ona neje mogla na jen put čižme doli vleči, ar je bila slaba. Vezda je on nju počel s pesjim korbačom tuči i ona bežala jo okolo stola i 011 za njum. Nu na skorom je nji plavta opala i on je nju spoznal. Vezda je pokleknili i tak je nju za oproščenje prosil i ona mu je oprostila. Onda su se zdali i veliko i veliko gostuvanje je bilo, i onda su išli gledat oca grofove žene, i 011 se je jako veselil i onda su jako lepo živeli.
Nekoliko besedic k ženskemu vprašanju.
Spisala Pavlina, 1'ajlcova.
I.
o je že več stoletij, kar se razpravlja žensko vprašanje. Govori in piše se za ženstvo in proti ženstvu, ali rešenje je skoro vedno pri starem: ženske imajo, kakor nekdaj, svoje sovražnike in svoje branitelje. Najneumnejše trditve so se izrekle, da bi se dokazalo, da je ženska kakor v telesnem, tako tudi v duševnem oziru slabejša od moškega, da je nje volja toliko slabejša od moške, kolikor bi bil nje duh manj bister od moškega; da, našel se je tudi pisatelj, ki je trdil, da so nje možgani lažji od moških! Od tod bi tudi prihajal uzrok, da bi 011a ne bila zmožna izpolnjevati tega, kar moški premorejo. Vse to se je seveda samo trdilo, ali dokazati tega do sedaj še nihče ni mogel!
Jaz pa menim, da predno se bo dalo trditi, kako sta si različna oba spola v razumnosti, zmožnosti, vztrajnosti in volji, morali bi prej
moški in ženski' obiskovati enake šole, liaviti se z enakimi študijami, opravljati enake posle itd. Se ve da bi le v majhnem to bilo mogoče, a ne čeloma. Zatorej se tudi ne more prej soditi o pravej različnosti moške in ženske razumnosti.
Gotovo je, da odkar svet stoji, prepričujemo se, da sta oba spola obdarjena z različnimi lastnostmi, a te lastnosti se ujemajo med seboj.
A ne samo človeška spola, temveč tudi vsaka živeča in neživeča stvar na svetu razlikuje se druga od druge. Vsaka ima svoj določeni namen, kterega mora tudi izvrševati, ako hoče imeti svojo veljavo. Ako pa tega svojega namena ne izvršuje, greši proti natornim zakonom in postaja zavirek občnemu razvitku.
S konji na pr. vozimo in na konjih jahamo; z voli vozimo in orjemo ; krave nam dajejo tečno mleko. Vsaka teh treh živalij ima različen namen, vsaka nam jo k občnemu blagostanju potrebna, težko bi pa bilo soditi, klera izmed njih je koristnejša človeštvu in ktera bi se lažje pogrešala. Telesna moč! evo glavno, toliko hvaljeno predpravico moških! Nežnost, lepota, čuvstva! evo glavno predpravico ženskih bitij! Moč, ljubav in lepota pa. te tri reči so življi, ki delajo človeški uzor. Ako eden teh življev hoče veljati več od drugega, rodi se neskladnost in nered. Predpostavljanje moči nad lepoto znači surovost; predpostavljanje lepote nad močjo znači nravno popačenosl. Iz tega pa sledi, da sta si oba spola v tem enako potrebna.
Poglejmo zdaj nekoliko, za kaj in koliko so ženske veljale pri naših prednikih.
Ženska prod časom krščanstva smatrala se je pri patrijarhih samo za porodnico in čuvaj ko otrok; pri Egipčanih je uživala nekoliko več spoštovanja, a vendar je veljala še vedno za neko igračo; pri Grkih bila je nekaj časa skrita in prezirana, na pr. vAthenah; pozneje je zopet imela vsakoršno svobodo, kakor v Sparti, a iz te svobode se jej je rodilo poniževanje in zaničevanje. Še le krščanstvo je izreklo modro in blagostanja polno izjavo, da so vsi ljudje enaki, tedaj tudi moški in ženske.
Obema spoloma se je pred oči postavljalo neko vzvišeno bitje kot obeh stvarnik, kterega sta oba spola smela imenovati očeta; obema spoloma so se dajali gojiti osrečevalni čuti neke srečne bodočnosti posmrtne, neke večne, blažene jednakosti med narodi, stanovi in spoli.
Od iste dobe so bile ženske spoštovane in ljubljene, da v nekterih narodih celo obožavane in občudovane. Seveda govorim o krščanskih in izobraženih narodih; pri barbarskih in neizobraženih igrala je ženska in še vedno igra jako žalostno ulogo. Zato pa tudi ni pri narodih in človeških plemenih, kjer je ženska izključena od društvenega gibanja ter jo puste rasti v nevednosti o društvenskih in domovinskih stvareh, napredek, pravi narodni in državni napredek mogoč. Taki narodi so obsojeni k poginu ali k sužnosti,
iL
Kako se pa dandanes misli in sodi o ženstvu? — Kakšen je njih upliv v družbinskem in društvenem življenji ? — Kakošna je njega od-goja in kakošna bi morala biti ? — O tem hočem napösled govoriti.
Sodba o ženskem značaji je razven male izjeme še vedno jako neugodna. Kot glavni greh očita se ženskam lahkomiselnost, gizdavost, razkošnost in ničemurnost. Kterej dobi ženske starosti pa velja navadno ta ostra sodba? — Brez dvombe najbolj osemnajstim do petindvajsetim letom, tedaj onej dol »i, ko je ženska najbolj občudovana, najbolj oboža-vana, najbolj dvorjena, najbolj iskana od moškega sveta. Od mladih, brezskrbnih in tedaj tudi še lahkomiselnih devojk, kterih glavna misel je ondaj res z večine le lišp in gizdavost, prenaša se navadno sodba na vse ženstvo. Kedar pa se ženska približuje svojemu tridesetemu letu, izgubi polagoma oni čar, ki vzbuja moško pozornost, in od tedaj ostane nje tedanje mišljenje in delovanje navadno samo ožjemu družbinskemu krogu znano. O nje pravem značaji, o njenih duševnih zmožnostih in razumnem delovanji, ki se zdaj dan za dnevom razvija v blagost njene okolice, je svet slep in gluh.
Kedaj pa postane moški zrel za svoj posel, za svoj urad ? — Gotovo še le v svojem tridesetem — petintridesetem letu. Pred to dobo pa tudi on ne vzbuja razven male izjeme nobenega pravega zaupanja. Stoprav tedaj se je njegov tim popolnoma razvil, še le tedaj jo popolnoma zrel za težavnejše delo, za t§žavnejši posel.
In mislite-li, da je ženska razumnost v svojem razvitku različna od moške ? — Ko je ženska dvajsetletna, ima predpravico lepote, je cvetica, ki privablja, začaruje, a ni še ženska v pravem pomenu besede. Nje duh, nje srce, da dozorita, potrebujeta isto število let, kakor moški. Tudi ona dopolnjuje z vajami in iskusbami svoje duševne moči. Ako je tedaj ženska v svojej mladosti nekoliko lahkomiselna, so moški v onih letih še bolj lahkomiselni, kar bi ne bilo težko dokazati.
Da bi ženska bila gizdava, ničemurna, razkošna! — Da je to v mnogih slučajih resnično, kdo pa je tega najbolj kriv ? — Nihče drug, kakor moški sami!
Koliko moški pišejo in želečno govorijo o ženskej ponižnosti in po-hlevnosti kakor o nekem nedosežnem uzoru! Ali kako malo jih je, ki bi spoštovali in odobravali to prelepo žensko čednost! Kaj je blaga, pridna, uravna ženska v moških očeh. ako nima na sebi nekoliko onega lišpa, nekoliko one prilizljivosti, ki dela žensko zanimivo? — Ako ga nima, bode prezrena in zasmehovana pri vseh svojih prelepih čednostih. In ravno oni, recimo gospodje soprogi, bratje itd., ki svojim ženam in sorod-
nicani vedno na srce polagajo žensko pohlevnost in skromnost v obleki, ravno ti so prvi, ki občudujejo in se klanjajo zvunanjemu ženskemu blesku.
Žalibog, da ženska ugaja, samö dokler je lepa in mlada! Ko jej izgine mladost in z njo lepota, vse je pri njej skončano. Ali je potem čudo, ako si iaka revica, posebno če ni še omožena, prizadeva, kako more in zna to nadomestiti, kar jej priroda ali ni podarila ali pa jej že vzela; da si prizadeva z umetnimi barvili in s kričečim kinčem podaljšati svojo čarobnost? — Kako hudo je biti prezrenim, zaničevanim, pozabljenim !
Gotovo je in bode vedno brezpametnih žensk, ki vse svoje žive dni na nič drugega ne mislijo, kakor na lišp in ničemurnost. Ali so pa morda vsi moški modri, popolni, štedljivi? — Na vsak način sme se z mirno vestjo trditi, da je želja do štedljivosti bolj ženski kakor moškemu prirojena.
T)a ženska v svojej prvej mladosti preveč gleda na svojo zvunaujost, je resnica, a res je tudi. da ona v poznejših svojih letih vso svojo skrb samo na blagost svoje rodbine obrača. Kaj so njej dragocene obleke in druge ugodnosti proti blagostanju drage rodbine ? Delala, štedila, da odrekala bode sebi najnedolžnejšo zabavo, če treba, pritrgala si bo tudi kak boljši zagrižljej, samo da bi ljubemu otroku ne odrekla pametne želje ali zanemarjala njegove odgoje. Žrtve, ktere ženska kot mati prinaša svojej rodbini, teh ne bode oče nikdar prinašal.
Sicer pa mora ženska srednjega ali nfekega stanu za svojo rodbino toliko delati in misliti, da jej ne ostaja uiti za trenotek časa, da Iii gojila puhle želje. Veliko krivico dela torej ženskemu spolu, kdor trdi, da je ona ohola, uičemurna, zapravljiva, Če so pa bogate ženske gizdave, kaj to škodi? Od koga naj bi živeli rokodelci, če ne od premožnejših iu bogatinov ? — Denar, kterega bogata dama izdaje za svojo dragoceno opravo, ne pada na nerodovitna tla; koliko pridnih rok podpira ona s svojo razkošnostjo! Sicer pa ženski kterega koli stanu nikakor ne škoduje, da je nekoliko gizdava. Ženska, ki zanemarja svojo zvunaujost, ki hodi v zanemarjenih oblekah itd., taka ženska je lena, in bodite zagotovljeni, da kakor zanemarja sebe, zanemarjala bode tudi doni in otroke. Nasproti pa bode snažno in okusno oblečena ravno z isto natančnostjo gledala na domači red. In taka bode gotovo manj izdajala za svojo opravo, kakor tista, ki hodi v zanemarjenih oblekah. Prva namreč štedi svoja oblačila iu nosi eno po več let, če si tudi na njih nekoliko popravlja kroj. da stari-kavo ne izgleda, dočim druga jedva eden sam letni čas s svojo obleko izhaja.
Poznam ženske, ki neizmerno veliko izdajejo za svoje obleke, in vendar se zdi. da vedno v starih hodijo, Druge zopet jedva tretji del
tega izdajejo, a so vedno okusno in po šegi oblečene. A kakoršna je zvu-nanjost ženske, takošna je tudi nje notranjost. Le v redkih slučajih se nasprotno godi. Pridnost, štedljivost in oknsnost, te 1 ri lastnosti so ženski gotov kapital, ki njej in hiši blagostanje zagotavljajo.
Preidimo zdaj k žeuskej odgoji. Kakošna hi morala hiti ženska od-goja? Lahko vprašanje, težaven odgovor.
V starih časih ni bila nobena rodbinska skrb Iak6 malovažua, kakor bodočnost devojke. Oče se navadno ni celo nič brigal za izobrazbo svoje hčere, a tudi mati samo nekoliko. Ako je hči znala v hiši pomagati dekli pri vsakem delu in biti podložna roditeljem, ako je znala čitati iz molitvene knjižice in podpisati svoje ime. ako je oskrbljevala rodbino z nogavicami in za domače prela platno, znala je dovolj. Navadno je stopila v zakon, še predno bi bila kdaj videla gledišče od znotraj, da o drugih zabavah molčim. Moža, kteremu je obljubila zakonsko zvestobo, izbrali so jej roditelji. O njenem nagnenji k bodočemu soprogu, o njenem mnenji pri tem važnem koraku ni bilo govora, Samo to je dobro vedela, da bode odslej morala soprogu v vsem biti podložna in pokorna. Namen zakonske žene pa si je tolmačila tak6, da mora poroditi mnogo otrok, ktere mora vse sama dojiti in vzrediti, kteri jo bodo jezili in mučili, kakor je ona nekdaj s svojimi brati in sestrami delala preglavice roditeljem. V tem smislu so se odgojevale devojke tudi boljših rodbin pred štiridesetimi, tridesetimi leti. — Dandanes je drugače. Jedva uide deklica naročju pesterne, mora že kakor njen brat s knjigami pod pazuho v šolo. In pisanje, risanje, fysika, kemija, mathematika, geometrija, literatura, jeziki, godba itd. mučijo celih deset, dvanajst let ubogo deklico. Da bi si oddahnola in razvedrila mladi duh z otročjimi, k telesnemu in duševnemu razvitku toliko potrebnimi igrami, ostaja jej komaj časa. Njeno življenje je podobno kolesu, ki se neprestano suče okoli poduka. Igla in drugo domače orodje Pa jej je znano le površno. In tako vzgojena devojka vzraste slabotna, bledolična, tesnoprsua, polna domišljene učenosti in visokočutnosti, zmožna sicer povedati sodbo o kakem novejšem pisatelji ali o zmožnosti prvega glediščnega junaka, toda popolnoma nevedna o prepotrebnem dejanskem, toliko resnem rodbinskem življenji. Zdaj nastane vprašanje: zakaj li tako ogromno število roditeljev s tako hlastnostjo preoblaga svoje hčeri s podukom, ako njim ta v življenji le škodo, a nič koristi ne prinaša ? — Navadno samo iz puhle prevzetnosti, da zamorejo svetu reči: Vidite, kako izobražena je naša hči! Pridite, snubači, tii imate znamenito nevesto! — A ta znamenita nevesta bode, če ne najde v zakonu onega uzora ugodnosti, o kterem je prej vedno sanjarila, temveč nahaja pod cvetjem ljubezni še več trnja v vsakdanjem prozaičnem življenji: ta zna-
menita nevesta bode v svojej nezadovoljnosti mučila ubogega soproga s svojimi razdraženimi živci.
In taka nevesta naj bi potem bila uzorna, požrtvovalna mati V -Stara, nekdaj navadna odgoja žensk seveda Iii nikakor več ne zadostovala sedanjim zahtevani. S svetovnim napredkom mora napredovati tudi ženska odgoja, sicer bi napredek ne bil občen in bi ne mogel širiti se. Pa ali bi se ne dalo med nekdanjo in sedanjo žensko odgojo najti prave razmere, ktera bi nam stvarjala blagih, izobraženih mater, pridnih in razumnih gospodinj ? — Umetnosti in znanosti so krasne reči, ktere pa se ne morejo prav sprijazniti z ono polovico človeštva, ki je stvarjena za vzrejo .in vzgojo mladega zaroda, Ako si želimo pri peči greti mrzle ude. ne smemo peči prenabasati z drvi, sicer bi se spekli; le majhen pla-poleč plamen nas bode blagodejno ogreval. Ženska bedasta in nevedna je nekaj strašnega, a ravno tako strašna je tista, ki vedno govori o največjih pisateljih, umetnikih in drugih imenitnikih kakor o svojih največjih prijateljih.
Ako zna ženska, ktere pravi namen je postati žena in mati, pisati pismo brez pogreška, ako ve, kje stoje glavna mesta našega cesarstva, ako pozna vsaj po imenu najimenitnejše in najbolj znane pisatelje in umetnike evropske, je po mojem mnenji dovolj učena. Izmed jezikov naj bi dobro poznavala poleg svojega materinskega, ako mogoče, tudi eden svetovni jezik, na pr. v Avstriji državni nemški jezik. Francoščino, angleščino prepuščajmo v naših krajih ženskam višjih krogov, ali pa takim, ki se izobražujejo za učiteljice in odgojiteljice. Kaj hoče gospa srednjega stanu s tujimi jeziki? Kje bode našla prilike pogovarjati se v njih ali pa dovolj časa spisoväje ali čitaje vaditi se v njih? Saj je znano, kako hitro pozabi človek tuj jezik, ako se ne vadi v njem. Škoda tedaj za denar in čas, ki ga mlado dekle potrati s francoščino ali angleščino. Naj bi matere dorastle hčerke, ki so dovršile šolska leta, pri sebi na domu obdržale in jih naj ne puščale celi dan letati od enega poduka k drugemu. Tu naj bi se one z njimi vadile v gospodinjstvu, naj bi materam pomagale pri nadzorovanji mlajših bratov iu sester, kuhinje, perila, da bi se mlade učile hišnega reda, točnosti, marljivosti. Pri vsem tem pa naj bi se tudi pridno učile vsakoršnih ročnih del, osobito izdelovati obleko iu perilo, kar dandanes toliko denarja požira, ako se izven hiše tujim rokam izroča.
Le tako resno-prosto vzgojene mladenke postanejo enkrat pridne, varčne gospodinje, ljubeznive soproge, vzgledne matere. V sredini domače rodbine se pooblažuje dekliško srce; tu ima dekle priliko poznavati temne in svetle strani življenja, uinevati različnosti značajev; tu se njena po-trpljivost vadi, le-tu postaja njeno srce sočutno, njena volja krepka in požrtvovalna. Le rodbina bodi tedaj najvažnejša dekliška šola; rodbinsko
403 X
življenje jo bode učilo čednosti iu skromnosti v sreči, kreposti in neustra-šenosti v nesreči.
Sicer pa je seveda tudi med ženstvom razločkov in jih mora biti. Ni vsakej ženski določeno, imeti lastno rodbino. Mnogo jih je tudi takih, ki celo svoje življenje ostajajo samice in kterim je samim treba služiti si vsakdanjega kruha. Ker pa hčere izobraženih rodbin ne morejo postajati služkinje, šivilje, natakarice itd., zato je naravno, da morejo le z duševnimi vednostmi in na priličen način zadostovati potrebam v življenji. A o vrstah teh žensk in o njih izobrazbah govorimo pozneje. — Opomniti še moram, da kar je bilo prej povedano o previsokej ženskej izobrazbi, to nikakor ne velja o naših Slovenkah. Žalibog, da Slovenkam še mnogo primanjkuje do tega, da bi bile dosegle ono stopinjo izobraženosti, ktero rodbina in društvo od njih zahteva. Vsekako pa je moje trdno prepričanje. da se mora pri ženskah več ozira jemati na odgojo srca, nego na izobrazbo duha. A njena izobraženost, naj si bo visoka ali prosta, bodi vedno čim bolj mogoče resna.
Naj bode deklicam, kterim je dano višjo izobraženost doseči, poduk sveta stvar; njega naj se oklepajo z veseljem in trdnim prizadevanjem, učiti se v pravem pomenu besede in ne, kakor je žalibog pri večini navada, samo za puhlo prevzetnost in bahanje. Le resno podučena ženska bode znala z jasnim razumom, s praktičnim dobrim okusom, s požrtvovalno potrpljivostjo ter s čutečim srcem voditi svojo rodbino. Kajti ženska mora ne samo sitni in trudapolni posel, ki ga zahteva prva vzreja otrok, izpolnjevati, ampak ona mora tudi svoj zarod, dokler popolnoma samostalen ne postane, v vseh okoliščinah voditi, podučevati ga, njegov poduk nadzirati, pri izbiranji stanu. mu pomagati, na-nj s svetom upli-vati, s kratka: njegova nagnenja in slabosti ravnati, nad njegovo bodočo srečo čuvati in ga vsake nesreče o pravem času varovati.
Ženska moč v rodbini je brezmejna; materin um in upliv delata čudeže: žena ozdravlja bolnike, prestvarja trde značaje v čuteče in pre-mehke v junaške; oživlja lene, malodušne v delavne in marljive. Ženski poklic ni tako malovažen, kakor si mnogi mislijo. Res, da ta poklic ne zahteva visoke dušne izobrazbe, a zato tem več srčne. A kdo ne ve, da je odgojevanje srca mnogo težje, nego odgojevanje duha?
In društveno čuvstvo. ktero se rodi v rodbini in razvija v šoli, blaži v crkvi. širi v narodih, ktero raste in postaja državno, človeško, občno, da bi se razvijalo in rastlo brez ženstva in njenega upliva?! — Celo nemogoče! In tu imamo zopet nov dokaz, da ste moška in ženska izobraženost enako potrebni občnemu napredku in blagostanju.
(Konec pride.)
Matija Ahaceij.
Spisal .T. Scheinigg.
Kdor bo v letih prihodnjih pisal kulturno zgodovino koroških Slovencev. opazoval bode osobito dve zanimivi prikazni. Zasledoval bode tužnim srcem neprestano umikanje slovenskega življa, ob enem pa tudi radostno priznaval, da so navzlic temu koroški Slovenci izmed sebe porodili obilo množico izvrstnih mož, ki so-z umom in peresom delovali domovini v korist in slavo. Slovničarji in jezikoslovci 6 u t s man n, Jarnik, Janežič, predstavljajoči celo stoletje neumornega truda na jezikoslovnem polji slovenskem, zgodovinarji in letopisci Megiser. Unrest, Hanžič, knez in škof Pavlič, slikar Pernhart, med še živečimi Majar, A. Einšpieler. dr. Štefan na dunajskem vseučilišči: vsi ti so nam dostojni poroki, da je tudi slovenska pokrajina pripomogla po svojih močeh k splošnej izobrazbi koroškega ljudstva obeh narodnostij.
A ne samo duševno omiko so pospeševali, temveč podali so še v zboljšanje gmotnega stanja svojega sotrudnika, a to le enega, tega pa možaka, da jih malo nahajamo po vsem Gorotanu. Baš v istih letih, v kterih je dramil Jarnik svoje rojake, opisujoč jim slavo starodavnih časov, učil je na celovškem lyeeji, deloval v kmetijske) družbi blagi Ahace lj.
Matija Ahaceij se je narodil v zvrhujem Roži v prijaznih Gorenjčah št. jakobske fare, ktera nam je podarila i pesnika Andrej aSa, naše Janežič e in mnogo, mnogo domoljubnih duhovnikov, dne 24. svečana 1. 1779., bil je torej 5 let starejši od Jarnika. Rodovinsko ime mu je bilo prav za prav Kometa r, koje pogosto nahajamo po Koroškem. Ko je pa prišel dečko v Celovec v šolo, zapisalo se je domače ali hišno ime „Ahaceij e v" Matija, in tako je mali Kometar ostal „Ahaceij" vse žive dni. Njegova mladost nam je znana po kratkem životopisu, ki si ga je spisal sam. Oče Ahaceij je imel majhno kmetijo; osemletnega fantiča pošiljal je skrbni oče v rožeško šolo, uro hoda od domačije. Drugo zimo podnčeval.ga je s petimi fanti vred št, jakobski kaplan France H u deli s t. Ko se je ustanovila tudi v Št, Jakobu „trivijalna" šola. obiskaval jo jo Matija dve leti. v tretjem pa je že nadomestoval učitelja. Prav radi bi bili poslali roditelji, opozorjeni po Hudelistu, sina v Celovec, vendar niso premogli toliko stroškov. Blagi Hudelist je znal odstraniti vse zapreke, plačal je pridnemu fantu stanovnino za celo leto, da bi ga le pripravil do uka. Vstopil je Ahaceij 1. 1790. v drugi razred „normalne" šole v Celovci in dve leti pozneje v gyninasijo, kjer so takrat učili frančiškani.
Hudo se 11111 je godilo na domu, še hujše v mestu. Ahaceij sam pripoveduje: „Reveža so me porodili mati; fantič pasel sem živino, nabiral
sem brezove trte in je prodajal krivačem, ki slamnate strehe vežejo, v jeseni nabral sem si sadja za zimo kakor skriček. V mestu bival sem pri nekem fabrikantu; vendar dostikrat nisem imel kruha, da bi se nasitil; podal sem se na „parapet" mestnega ozidja in tam prežal na kavke, ki so gnezdile v zidovih; kedar se je pokazala ktera iz svoje luknje, spustil sem kamen od zgoraj na njo in redno zadel jo. Nekdaj ležal sem hudo bolan brez denarja, brez hrane, brez vsaktere pomoči v mrzlej podstrešnej sobici; udal sem se že bil osodi, pa glej v sobo stopi zdravnik, prišla je z njim postrežuica, dobil sem zdravila in krepila in še do današnjega dneva ne poznam svojega dobrotnika; Bog svojih ne zapusti!"
Normalko je prebil z odlikovanjem. V prvej latinskej šoli pridobil si je deželni štipendij; odslej podpiral je že svojega očeta, ki je dolga leta bolehal. Od 8. razreda počenši podučeval je po hišah, včasih po 7 ur na dan! S prislužkom učil se je francoščine in podpiral ne samo očeta, temveč še brata prišedšega za njim v celovške šole. V počitnicah odhajali so drugi dijaki na dom; Ahacelj pa je ostajal v mestu prevzemši njihove ure in pritrgal si prostovoljno marsiktero mladostno zabavo.
V tem boji za svojo eksistenco, kterega je neprenehoma bil naš dijak v mladosti, priboril si je ono samozavest in samostalnost, koji ste bili njegova posebna last, in ono samaritansko usmiljenost vzlasti do dijakov; utrdil se je njegov značaj in ojeklil do pravega stoičnega gospodovanja nad samim seboj.
Gymnasijske nauke 1. 1801. dovršivši, nameni se vstopiti v celovško bogoslovnico. Vendar v drugo se je izpreobrnola njegova osoda po tujej blagovoljnej roki, ne da bi bil Ahacelj sam dejansko k temu prevratu pri-pomagal. V počitnicah zboli professor mathematike Paris pl. Giuliani. Baš ta predloži deželnej vladi, da se namesti, dokler je on bolan, za začasnega supplenta njegov učenec dvaindvajsetletni M. Ahacelj. Ves izne-nadjen, ker ni znal o tej reči ne besedice poprej, poprime se z veseljem te prilike, ki ga je odvrnola od bogoslovnice; 1. 1806. pa odstopi Giuliani in se poda v pokoj. Že leto pozneje imenovali so Ahacelja stalnim pro-fessorjem mathematike na celovškem lyceji. Tukaj je učil skozi celih osemintrideset let. Dospevši do samostalne in njegovej sposobnosti posebno ugajajoče službe, loti se naš rojak praktičnega dela v prid in korist domovini, kterej je posvetil vse svoje moči.
Hočeva si torej, dragi čitatelj, na tanko ogledati njegovo delovanje pri kmetijskej družbi, oceniti Ahacelja kot učenjaka, učitelja in voditelja mladine, napösled pa si ga še predočiti kot človeka in značajnega moža.
Prva skrb mu je bila, da si priuči potrebnih naukov o kmetijskej stroki. Slušal je torej v 1. 1809—11. predavanja, ktera je imel slavni dr. Bürger, professor kmetijske stolice. L. 1811. pristopil je Ahacelj h
kovoškej kmetijskej družbi in bil jej do smrti eden najzvestejših in najde-lavnejših udov. Zastavil je pero in neprenehoma podučeval svoje rojake o gospodarstvu in drugih koristnih stvareh. Po odhodu Burgerjevem (1. 1820) izvoli si kmetijska družba Ahacelja svojim kanclerjem, in to dostojanstvo je vestno oskrbljeval do zadnjega vzdihljeja. Kmetijska družba koroška je že mnogo let hirala. V prejšnjih časih so bile vojne homatije in njih posledice, pozneje slaba organizacija iu denarne zapreke uzrok, da se ni mogla gibati in uplivati do prostega naroda. A naš Ahacelj jo je probudil na novo življenje. Preustrojila se je družba 1. 1830. po Aha-celjevem načrtu. Idajati je začela periodične zvezke pod naslovom: „Blätter für Landwirthschaft und Industrie", in temu listu je bil Ahacelj urednik in marljiv sotrudnik. Izdali sosedo 1. 1839. štirje zvezki (1831, 33, 37, 39).
V prvem zvezku na str. 3—23 beremo nova pravila in na str. 30—40 sestavek Ahaceljev, v kterem razvija novi družbin program.1 V njem je proglasil Ahacelj svoja glavna načela o kmetijstvu, obrtniji in o njenem medsebojnem razmerji: obrtnija in kmetijstvo naj ohranita vedno neko skladnost med seboj in naj se ravnata po človeških potrebah, spreminjajočih se od dne do dne. Obrtnija lahko izvršuje to nalogo, a tem težav-nejši pa je napredek pri kmetijstvu zaradi premnogih zaprek, kakor so raznovrstnost gospodarskih opravil, veliki stroški in plačila, slabe letine, nizke cene, slaba izobrazba poslov, naposled težavnost theoretičnega iu praktičnega poduka o gospodarskih rečeh. — Zato naj skrbi kmetijska družba pred vsem za povzdigo gospodarstva. Kaj naj učini družba V Ahacelj priporoča, naj se razširjajo jasni nauki po novoustanovljenih zvezkih, družba naj si pridobi umnih kmetovalcev za svoje ude in je postavlja drugim v zgled; tudi semena bi se imela deliti, kmetijsko orodje, modelli, obrtnijski izdelki; družba naj priredi poseben družbin vrt za sadjerejo in praktične poskušnje, orodja naj se zboljšajo itd. Pri vsakem podjetji pa mora gledati družba na pojem gospodarstva. Gospodariti se pravi z najmanjšimi stroški in sredstvi največje dohodke pridelati si.
To so Ahaceljevi nazori o tedanjem stanji kmetijstva in obrtnije; iz tega stališča imamo presojevati Ahaceljevo mnogoletno delovanje pri kmetijskej družbi. Načela, ki ja je proglasil v omenjenem članku, skušal je kolikor toliko uresničiti, bodi si theoretično s peresom, bodi si praktično z motiko in nožem. Kajti Ahacelj ni samo pisaril, temveč on je bil tudi sam praktičen kmetovalec in v svojih spisih podaje nam mnogo gospodarskih izkušenj. L. 1831. nakupi tri orala zemljišča s hlevom vred
1 „Einige Worte an die Mitglieder der k. k. kärntner. Landw. Gesellseh. über die geeigneten Mittel zur Beförderung der heimatlichen Landwirthschaft und Industrie und den Zweck der gegenwärtigen Zeitschrift."
za 1700 gld. in podari vse kmetijskej družbi s tem pogojem, da napravi družbin vrt za drevesnico, za žlahtno sadje in za praktične poskušuje v poljedelstvu.
Ker so omenjeni zvezki „Blätter etc." preredko izhajali, začela je družba 1. 1844. izdavati strokovnjaški časopis: „M i 11 h e i 1 u n g e n ii b e r Gegenstände der L a n d wir t h s c h af t u n d 1 n d u s t r i e K ä r n-teus", in tudi pri tem listu je prevzel zopet Ahacelj uredništvo. Y navedenih časopisih in poprej že v „Carinthiji" objavljal je naš neutrudni rojak zaporedoma plodove svojega uma. Mi hočemo tedaj njegove članke, spise in razprave pregledati in razvrstiti je po raznih strokah gospodarstva.
Najprvo o poljedelstvu: Vsestranski u a p r e d e k je tukaj kakor povsod Ahaceljevo geslo. Najboljši učitelj poljedelstva je izkušnja. Zato je Ahacelj nagovarjal družbine ude, naj napravljajo razne poskuse, ali jih je pa prirejeval sam po družbinih naredbah. Uspehe takih praktičnih poskusov priobčeval je redoma v omenjenih družbinih časopisih.1 Družba je razpisala darila za najboljše pluge, orala, oratarje, kosce iu ženjice.
Po takih poskušnjah se je dognalo, da je bil najpripravnejši Zug-mayer-jev privilegovani plug; za tem plug Jak. Justa, puškarskega kup-čevalca v Borovljah, in mlinarja Punčarta na Grojznikovem mlinu. Tudi imena najboljših oratarjev naj se ohranijo; bili so Jože Pelcer, hlapec Punčartov, Janez Male, hlapec Justov, iu Peter Andrešič Wölbiöev. Ahacelj zahteva, da se napravi pri drugem poskušnjem oranji razstava gospodarskega in obrtnijskega orodja; ali ta misel se je prvikrat dejansko izvršila še le 1. 1838. Dvakratna poskušnja žetev je pokazala, da zasluži kosa prednost pred srpom. Zatorej priporoča Ahacelj kmetom, naj žanjejo žito s koso, nagovarjajoč je, da dado starim nepraktičnim navadam slovo ter se oklenejo novega izkušenega orodja.2
1	„Bericht über das Probe-Pflügen, welches unter den Augen einer zur Beurthei-lung der Preiswürdigkeit eigens ernannten Kommission der k. k. kärntner. Landwirth-schaftgesellschaft am 27. Okt. 1830 vor sich gieng und über die dabei vertheilten Prämien." V „Blätter f. L. u. I." I. 70-79. — „Bestimmung des normalen Saatquan-tums" v članku „Aufgaben u. Anfragen" v „Blätter" II. 145—151. — „Anfrage, ob ein schütterer Anbau der Feldbohne als Zwischenfrucht zwischen Kartoffeln Vortheil bringt oder nicht", v „Mittheilungen" I. št. 5.
2	„Bericht über die Resultate des von der k. k. kärntner. Landwirth. Ges. unter Aussetzung von Prämien veranstalteten ersten Probe-Getreidemähcns 1831", v „Blätter" II. (1833) str. 45—69. — „Bericht über die Resultate des 2. Probe-Getreidemähens auf den Albin Fr. v. Herbert'schen Grundstücken 1832", v „Blätter" II. 121 -137. -„Eine Getreidereinigungsmaschine" v članku „Aufgaben u. Anfragen" v „Blätter" II. 145-151.
Take poskuSnje se imajo ponavljati, ako se hočeš upirati nd-nje : kajti zgodi se lahko, da dohiš iz poskusov, prirejenih v navidezno enakih okoliščinah, čisto različne resultate. Lahko se utegne to istim pripetiti, ki poskušajo s krompirjem. Krompirja se je v istih časih še premalo pridelovalo. Zatorej je učil Ahacelj. na kakšen način se prideluje najboljši krompir, kako ga je kužnih boleznij varovati ali okuženega ozdrav-ljati.1 Kmet mora tjidi gledati na to, da si zboljša svoje zemljišče; zemlja je po Koroškem peščevita; iu Ahacelj poudarja tedaj, da se more njena plodovitost zboljševati z laporjem.2
Obrtnija, vzlasti tehnična, in kupčija napredujete jako naglo ; iz tega napredka pa vzraščajo dan na dan nove potrebe, novi užitki. Zatorej mora umni kmetovalec in gospodar skrbeti za nove dohodke. Nekaj se je v tem oziru v malo letih doseglo po Ahaceljevej delavnosti. Zboljšalo se je izdelovanje železa in jekla, krompir se je sadil obilnejše, iz njega se napravljal alkohol za žganje, uvedel se je brošč (Krapp). Neutrudljivi družbin kancler priporoča poskušnje z laneuim semenom rigajskim in uči. kako se more zabraniti, da se rigajski lan ne spridi.3 Ahacelj opozarja gospodarje, naj se poprimejo sviloreje4 ter začno v prvo nasajati murve. Vsled tega ustanovilo se je v Celovci svilorejno društvo, nasajale so se murve, in marsikdo se je pečal s svilodi. Vendar pa se ni mogla svila-rija udomačiti na Koroškem, da si je podnebje ne zavira, in društvo svilorejcev se je razrušilo, bržkone zaradi osebnih razprtij, ki so nastale po Ahaceljevej smrti.
Boljših uspehov dosegel je Ahacelj z drugimi predlogi. Koroška dežela je pridelovala v istih časih več žita, kakor ga je sama potrebovala; izvažati ga pa takrat ni kazalo, ker je še manjkalo železnic in morje je bilo predaleč; žito je bilo tedaj za Korošce najslabše kupčijsko blago. Vse to je izprevidel bistroumni Ahacelj. Kako pa bi si naj zboljšali kmetovalci dohodke ? — Obdelujte rastline, ktere imajo več vrednosti v
1	„Mahnung zur Einsendung der Berichte über die Resultate der Vergleichungsversuche im Kartoffelbau". Mitth. I. št. 10. — „Bemerkungen hinsichtlich der in diesen Blättern initgetheilten und noch mitzutheilenden Berichte über die Vergleichungsversuche beim Kartoffelbau". Mitth. II. št,. 3. — „Warnung wegen zu frühen Abschnei-dens des Kartoffelkrautes". Mitth. I. št. 1. — „Etwas über die neue Kartoffelkrankheit". Mitth. II. St. 14.
2	Pogl. „Aufgaben u. Anfragen" v „Blater" II. 145—151. — „Mahnung zur Vertilgung einer lästigen Unkrautpflanze (Feld- oder Ackerdistel-serratula arvensis I,.)". Mitth. 1. št. 4.
3	„Erzielung eines besseren Leinsamens". Mitth. II. št. 1
4	„Etwas über die Verbesserung und Vermehrung unserer Erwerbsquellen, inson-derheitlich über Seidenerzeugung u. über die Frage, ob selbe in Kärnten auch eingeführt werden könne oder solle". Mitth. II. št. 3. 4.
kupčiji, svetoval je.1 V to svrho predlaga Ahaeelj v občnem zboru kmetijske družbe dne 4. julija leta 1836. rigajsko laneno seme, bolognsko in ferrarsko konopljo, oljnate rastline kakor „Rübsen" za olje; mak, ki zori še po visokih naselbinah; riček ali drenulje (Leindotter); kineško oljnato redkev; rastline, iz kterih se napravljajo barve, vzlasti brošč, burgundsko repo; sadje; hmelj: murve, da se more pričeti s svilarijo, ktera je že enkrat cvela na Koroškem, in sicer ko je bivala nadvojvodinja Marija Ana v Celovci. Hmeljarijo2 priporočal je še posebno glede na žalostne razmere po Koroškem. Že 1. 1833. toži Ahaeelj, da se preveč sadja porabi v žganje. Že takrat se je širila po našej milej domovini ista bolezen, ki je dandanes postala prava kuga uničujoča blagostanje prostega naroda: žganja-rija. Iz vseh tvarin, ki so le količkaj pripravne, razlaga iskreni domoljub, dela se spirituozna pijača za slepo ceno, in v vsakej koči ti jo točijo. Ahaeelj ni skušal zatreti žganjarstva. kakor dandanes razni deželni namestniki, s papirnatimi ukazi, temveč podajal je zopet praktična sredstva, da bi se kolikor toliko zmanjšala potreba do žganja. Pivo se mora variti ceneje, in to je le tedaj možno, ako si koroška dežela sama dosti hmelja prideluje. Tudi v sedanjih razmerah priporočajo nekteri vešči domoljubi in ojkonomi, naj se znižajo davki na pivo, vzlasti pa na koritnjak. I'o Ahaceljevih nasvetih začeli so gospodarji saditi hmelj na Cikuli, pod Krnosom in v Selu blizu Podkrnosa, pozneje tudi okoli Št. Vida. Ahaeelj uči v navedenem članku, kako je s hmeljem ravnati, opisuje njegove bolezni in kaže, koliko bi hmeljarija prinašala dobička. V prvih treh krajih je hmeljarstvo propalo, a tem več se prideluje hmelja v št. vid-skej okolici, iz ktere ga sedaj že izvažajo. Leta 1876. pridelalo se je v tem kraji 29.646 kilogramov hmelja in kilogram se je plačal po 2'5 do 3 92 gld. Pa pa na Koroškem piva danes ne pijemo ceneje, ni Ahace-ljeva krivda, temveč splošne kupčijske razmere, ktere so se po železnicah čisto predrugačile.
(Dalje pride.)
Cesko-poljski pisatelj Boleslav Jablonsky.
Spisal Madoslav Pttld.
IS a Zwierzinci kraj hriba slavnega poljskega junaka Koščiuska, blizu zgodovinskega mesta Jagelonov, starodavnega Krakova, preminol je v nedeljo dne 27. februarja 1. 1881. na Češkem in Poljskem prosluli pesnik Boleslav Jablonsky.
1	„Aufforderungen zum stärkeren Anbau der Handelspflanzen in Kärnten" „Blätter" III. str. 73-86.
2	„Der Hopfenbau in Kärnten." „Blätter". IV, (1839) str, 36—39.
Tužna ta vest pretresla je ves češki narod in s togo napolnila slavno poljsko zemljo.
Nesmrtni njegov genij je luidil v pesnih bratska naroda v času, ko je pokrivala še temna in gosta megla zemljo češko in poljsko, ko ni bila še vzbujena zavest za uzajemni smoter teh dveh slovanskih narodov.
Da Boleslava Jablonskega kot pesnika češkega in poljskega naroda prav ocenimo, da razumemo njega poesije, da razjasnimo pomen njegovega delovanja za prebujenje češkega naroda, da osvetlimo njegovo prizadevanje, kako je budil velika sosedna slovanska naroda za bratovsko uzajemnost: treba nam je promotriti pesnikovo življenje od zibelke do groba, slediti mu v vse turobne in vesele položaje, razkrojiti blago srce, plemeniti duh pesnika, in spoznali bodemo, koliko dragocenih biserov, koliko najčistejšega zlata je počivalo v zvenelem njegovem telesu.
Boleslav Jablonsky se je zval pravim imenom Karol Eugen Tupy. Narodil se je v Kardašovi Kečici na Češkem 14. januarja leta 1813. Dosegel je torej starost 68 let. Roditelji, akoravno revni, poslali so svojega sina, kterega bistri um so občudovali, ko je bil še otrok, na gymna-sijo v Henrikov Gradec. Redko nadarjenost mladenčevo spoznali so takoj njega učitelji. Že v četrtem gymnasijalnem razredu počel je Jablonsky skladati verse, a večji del teh zložil je v nemškem jeziku. Karol Hruby, ki je bil takrat na imenovanej gymnasiji supplent ter se pozneje preselil v Ameriko, bil je prvi, ki je iskro domoljubja zasadil v prsi Jablonskemu in njegovim součencem. Čital jim je primere iz Jung-m an no ve „Slovesnosti", posojeval jim češke knjige. S posebno slastjo čital je mladi pesnik Jungmannov prevod Chateaubriandove Atale, potem Gessnerjeve idylle v Haukovem prevodu.
Domišljija v teh poesijah prevzela je mladega pesnika ter dajala prijetno hrano bujnej njegovej domišljiji. Probudila se je y njem ljubav do materinega jezika in za narodno slovstvo.
Vsled tega sprijateljil se je Boleslav s sošolcem Vaclavom F i-lipkom. poznejšim češkim pisateljem.
Plemenitost njegovega uma, blago njegovo srce iskalo in hrepenelo je po ravnočutečih srcih.
V humanistiških razredih seznanil ga je professor D u b s k v s Ko 1-1 ä r j e v i m i soneti in priskrbel mu na njegovo iskreno prošnjo H a n k o v o slovnico. Prav redke so bile namreč v istem času češke knjige in tudi v gymnasijalnej knjižnici niso se dobivale druge nego nemške, prav tako. kakor to malo da ne še dandanes pri nas na Slovenskem.
Jedva je Jablonsky 1. 1832. ostavil gymnasijo ter se podal na vseučilišče v Prago, že se je kot navdušen domorodec oglasil k narodnemu delovanju.
S plamtečim srcem stopil je v prijateljski krog, kteremu glava in vodja je bil J. K. Tyl. Od te dobe — ni daleko do polstoletja — prištevali se mora Boleslav Jablonsky med najdelavnejše, najbolj nadarjene, najgorkejše delavce na polji češkega slovstva,
V	Pragi, v srci domovine češke, ki je pa takrat bilo še prav hladno, probudila se je v mladem razvijajočem se pesniku v polnej meri narodna zavest.
In čim dalje je tti prebival, tem močnejše bilo mu je sreč do naroda in do domovine. Na včeučilišči upotrebil je vsako priliko, da si razmnoži in razširi vednosti. Tu je sklepal tudi prijateljske zveze z moži, ki zavzemajo toli važna mesta v češkem leposlovji.
V	prvej vrsti je bil to češki pisatelj in dramatik Tyl, s kterim vred je razglaševal Jablonsky prve svoje pesni v listu „Jindy aNyni". Pozneje jih je priobčeval v leposlovnem listu „Kvety".
Na vseučilišči so dobrodejno uplivala na Jablonskega um in srce umovita predavanja raznih professorjev; med temi ima prvo mesto pro-fessor Neje d lv, ki je predaval o češkem jeziku in o češkem slovstvu. V vseučiliščnej knjižnici bavil se je marljivo s čitanjem čeških knjig in spisov.
Zelo vnet bil jo Boleslav za predavanja modroslovskih predmetov, osobito zgodovine, modroslovja in krasovede.
Srčna želja njegovih roditeljev je bila, da so posveti sin Karol du-hovništvu. Tej želji je hotel mladi pesnik tudi ustreči in po dovršenih modroslovskih naukih stopi bita l<s;54. s starim svojim tovarišem AI. Matoušovski m v red praemonstratenzijauski, v samostan na Strahov u.
Izpremenivši posvetno suknjo s samostansko, našel je Jablonsky v kratkem v skladatelji J. P. Martinovskem iskrenega prijatelja. Žive njegove melodije so uplivale blagodejno na nežno misel in globoki čut mladega pesnika.
Vendar Jablonskemu ni bilo samostansko življenje po godu. Pretesno mu je postajalo v samostanskih zidovih. Njegov duh je hrepenel po svobodi ; njegova domišljija je živela za svet.
Prodno je izvršil novicijat, dal je slovo samostanskemu ozračju. Njemu sledi tudi njegov prijatelj Matoušovskj. Do tega koraka pripomogel je največ njiju predstojnik Jan Bapt. S to p an i, a ne radi tega, da bi bil strog ali prenapet, temveč ker je bil mož svobodomiseln ter ves vnet za učenost. •
V	to dobo spada prvo večje pesniško delo Jablonskega, ktero je najširše kroge opozorilo na-nj. Poleg narodne pravljice zložil je namreč krasno pesen: „Tri zlate vlasy",1 ki se deli na več delov: I. Krasna
1 Trije zlati lasi.
Rudmilovna, IT. Pfepadnouti,1 11T. Cesta k mori,2 IV. Cesta pres more,3 V. Velikan Zlatohlavec, VI. Nawrat," VII. Shledani.5
Ko je Jablonsky ostavil samostan, sklenol je podati se zopet na vseučilišče v Prago ter poprijeti se prava. Istodobno potovala sta z njim prijatelja njegova Vrt'ätko in Šohaj za isti namen.
Jablonskega pesni so se tiskale tudi odslej vedno v časopisu „Kvety". Ta list je Jablonsky sam uredoval v letih 1837—1839. z Jaroslavom Pospišilom.
Leta 1837. izda Jablonsky kot urednik almanah „Vesna", ki je našel mnogo častiteljev in velik broj čitateljev.
Jablonsky je namerjaval odslej vse svoje moči, ves svoj um posvetiti slovstvu. Narod buditi, delovati za njega bodočnost, to je bil njemu uzor.
Pa žal, tudi v Čehih niso bile takrat dobre razmere za pisatelje.
Kot pesnik in pisatelj bil bi si težko služil vsakdanjega kruha, in ta turobni uzrok je napotil pesnika na drugo stran, kajti na tej poti ni mogel svojega poklica doseči radi pičlih gmotnih sredstev. Pri tem je največ uplivala razplakanost njegovih roditeljev, ker ji; duhovnemu stanu dal slovo. Tudi njegovi prijatelji so mu prigovarjali, naj zopet stopi v red na Strahovu.
Tako se je Jablonsky žalostnim srcem, a vendar dobrimi nadejami vrnol v baš isti red, kterega je bil ostavil. L. 1838. dne Iti. aprila položil je redovno obljubo in dne 1. avgusta 1841 bil je po dovršenih bogoslov-skili naukih posvečen za duhovnika.
V tihem samostanu pel je sedaj posvetni pevec kot slavec v samotnem gaji. Spomini na svet bili so povod njegovim proizvodom: . Pisne milosti".6
K tem je dala nagon vroča nagnenost do gospice Marije Po-spišilove. mladostne sestre Jaromira Pospišila. Ta ljubav pa je ostala vedno le predmet njegovih želja. Ranjeno pesnikovo srce moral je zdraviti čas, a sladke spomine na blago devo, globoke srčne čute položil je pesnik kot večen spominek na premilo mu žensko bitje v nepopisljivo nežne pesni o ljubavi.
Ko je sedaj kot menih peval o sladkej ljubezni, izpremenil je sicer pesnik svoje ime, a nikdar ne visokoleteče svoje domišljije.
Eoleslav Jablonsky postalo je pisateljsko ime slavnega posvetnega pesnika, — Eugen Karol T up v pa je bilo ime samotnemu pobožnemu menihu; rajski slavec je žgolel v tihotnem samostanskem
1 Prepad; 2 pot k morju; 3 pot čez morje; 4 vrnitev; 5 snidenje; 6 pesni o ljubavi.
logu še krasnejše nego v posvetnem; koder je hodil, razprostiral je duh-teče vonjave svoje neumrjoče domišljije.
Že v bogoslovji zlagal je „M o ud r ost otcovskou"; ta zbirka obstoječa iz 7 0 pesnij obsega neprecenljiva poučna pravila, izreke modrosti.
Mnogo ponočno bedenje je pouzročilo Ja b Ionskemu nevarno bolezen, ki je imela za seboj mnogo žalostnih nasledkov, osobito mu je oslabila čutnice. V slutnji, da se mu bliža smrt, zapel je takrat srce pretresujoče verse:
„Oči sve jsem vyplakal, Prsa svä jsem vyvzdychal, Srdce sve jsem vybäsnil. . . Co mi zbyva 1 jineho2 Než3 — bych duši vypuätil?!"
„To je pesen labudova, napišite mi jo na moj grob" — tako je pisal pesnik meseca februarja leta 1841. svojemu prijatelju Jaroslavu Pospišilu. Takrat ga ni več naudajala nada, da bode njegove mladosti krepost premagala težko plučnico, ki ga je trla s silno bolestjo. Uničene je že videl vse svoje krasne sanje, vse lepe nadeje bodočnosti.
Ko je srečno okreval, izdal je Jablonsky še v četrtem letu bogoslovja 1. 1841. prvič svojo zbirko pesnij.
Spomladi leta 1843. prišel je Jablonsky za kaplana v Eadonice pri Patku nad Ogrom.4 Krasna ta krajina in občevanje s taniošnjimi izobraženimi rodoljubi, osobito s per uš ki m župnikom I) an e š e m , omililo je njegovo bivanje na tem mestu. Iz lastnega nagiba iu gorečnosti podu-čeval je tu mladež treh razredov ne samo v verozakonu, temveč tudi v drugih koristnih naukih. Ustanovil je ravno tu za mladež in odrastle knjižnico, ki se je že pod njim jako razmnožila.
Daleč na široko slovel je Jablonsky kot izboren pridigar. Kedar je on govoril večne resnice in napeljeval k pobožnemu iu razumnemu živ-ljenju, vsekdar je bila crkev natlačena. Segal je z živo besedo tako do srca, da je cesto nastalo jokanje po vsej crkvi.
V Kadonicah spisal je Jablonsky molitveno knjigo za izobražene žene in može z imenom: „Kftže S ionska", ki je dočakala že tri natise.
Kavno tam priredil je za tisk drugo, vzlasti v „Moudrosti otcovske" razmnoženo izdanje svojih pesnij, ki je bilo tiskano leta 1845.
Leto 1847. pomeni velik obrat v življenji slavnega pesnika. Do sedaj se je gibal vedno v svojem prirojenem življi. odslej pak je bil s telom in duhom presajen celo v drug svet.
1 ostaja, 2 drugega, 3 nego, 4 Ohre Egerfluss,
Na Zwierzinci poleg Krakova umrl je v samostanu praemonstra-tenzijank poslednji poljski Norbertanec, in po starem privilegiji tega samostana prosila je opatica samostanska na Zwierzinci, naj bi opat strahovski določil kakega duhovnika iz svojega reda, ki bi prevzel čast in službo prosta na Zwierzinci ter oskrbljeval z njima združeno župnijo.
Opat Zeidler določi zato Tupega (Jablonskega), nadejajoč se, da bode ta kot temeljit poznavatelj češčine v kratkem priučil se tudi poljskemu jeziku. S težkim srcem se je ločil Jablonsky od mile svoje domovine. Dne 26. junija 1. 1847. stopi prvič na poljsko zemljo.
Krakovski konsistorij je napenjal poprej vse svoje sile, upotrebil ves svoj upliv, da bi imenovani beneficij na Zwierzinci dobil posveten duhovnik poljske narodnosti. Ko se je pa njegov črtež prečrtal, smatral je imenovani konsistorij novodošlega Jablonskega tujcem iu pripravljal mu vse mogoče težkoče. Rahločutnemu srcu Jablonskega vsekalo je to bridko rano. in vrnitev v domovino bil je odslej stalen predmet njegovega hrepenenja, ki se mu pa v življenji ni izpolnilo.
Po odhodu iz domovine donela je redkokdaj njegova lira. a če je kdaj udaril ob strune, bili so to navadno le turobni, melanholični zvuki.
V	„Pevce v cizine" bridko toži, da njemu kot pesniku ni usojeno živeti v domovini!
„Zpivej, zpivej! tak voläte1 Stalo,2 moji pratele! Stale k zpevu vyzyvate Dälky3 obyvatele. Ale ach! jak težko zpivat Jsou-li iiädra stisnena! Jak se težko jest ozyvat, Jc-li duše skličena!4 Až6 mile zas,6 o vlasti moje, Ve sve prijmeš naruči, Až ty pisne žalmy7 tvoje Vukol mne se rozzvuči. . . O v te rajske, slastne c-hvili,8 V nadzemske te titeše9 Vyzpiväm vše svoje sily — A pak — umni z rozkoše!
V	pesni „Ü nas jinäöe", zloženej kmalu po prihodu v samostan na Zwierzinci, zapel je Jablonsky iz globočine svoje duše:
• Smutno10 tü, bratri! smutno v cizem11 kraji!
Srdei se styskä, ac12 to oko taji18--
1 kličete, 3 vedno, 8 daljni, 4 v oklepu, 5 dokler, ko, 8 zopet,7 psalmi, s trenotku,
uteha, veselje, 10 tužno, 11 tuj, 12 akopraui. 13 prikriva, taji.

Oj smutno, smutno! srdce ke s v vin skače — U näs jinače! ach, u näs jinače! O hože, bože! kdybych mel umriti A kosti svoje v cizine složiti — Dej duši mou v tu krajinu neheskou, Z ktere byeh večnč videl vlast svou českou! U nas jinače — ach, u näs jinače!
S kako ljubavijo in togo je zrl vedno pesnik v svojo rodno zemljo in kako si je želel, da bi mogel v njej bivati v življenji in po smrti, kaže ena njegovih poslednjih pesnij. kterej je napis: „Pozdrav do vlasti".1
Ta pesen je bila kot pesnikov autograf objavljena v Lumiru meseca julija 1. 1879. Kadi njene krasote podajem tu vso pesen v izvirniku:
Prekräsny letni den! A vükol riiži kvet — O jak tu zpominam Na mladi meho svčt!
Nade2 mnou oblaky Jak velke labute3 Velebne4 vznašeji5 Sve bile perute.
O let'te, oblaky, Na zapad k hordm tem, Pozdravte narod niiij, Pozdravte rodnou zem!
Zaneste cit.y6 me Ku klidne7 Rečici, • Zaneste duši mou K me drahe Lužnici.
Zaneste" povzdech8 müj Ku brehüm Nezäi'ky, Zaneste slzy me Až9 k bfehüm Oharky.
Pozdravte tisickrät Me vlasti oslavu, Pozdravte Prahu mou A jeji Vltavu.
0	všude,1" všude tam Jest more zpominek;
Tam znal me kazdy" strom12
1	kazdy praminek.13
1 domovina, 2 nad, 3 labudi, 4 visoko, 5 vzdigajo, 0 čute, 7 miren, 8 vzdihljei
9 celo do, 10 povsod, 11 vsako, 12 drevo, 13 vir.
O teskno,1 teskno mi, Me srdce svirä strast,2 Ja v cizich svatynich3 Modlim se za svou vlast!
O smutno v dali žit Od matky otčiny! O smutno umirat, Kde cizi končinv !4
O jestli cizi kraj Me kosti pochova" — To aspoii" srdce me Tam prijmi, vlasti ma! (Dalje pride.)
Drobnosti.
Poročilo o kmetijski enketi dne 17. in 18. aprila 1884 v Ljubljani. Uredil dr. J. Vošnjak, deželni odbornik. V Ljubljani, 1884. Založil in na svetlo dal deželni odbor kranjski. Natisnila „Narodna Tiskarna". Str. 72 v vel. 8". — Slavni deželni zbor kranjski je meseca oktobra lanskega leta naročil deželnemu odboru, da pozveduje po uzrokih, zakaj kmetski stan čim dalje tem bolj materijalno propada. Odbor si je priskrbel za to delovanje potrebnih statističnih izkazov ter sklical posebno enketo iz zastopnikov deželnega zbora, c. kr. kranjske kmetijske družbe in zvedenih zaupnih mož iz kmetov. Posvetovanja te kmetijske enkete podaje nam imenovana, po zaslužnem dež. odborniku g. dr. Josipu Vošnjaku sestavljena knjižica. Sest jako imenitnih točk se je predložilo enketi v pretres in posvetovanje. O dednem pravu na kmetih poročal je dež. posl. L. Svetec, o kmetskih domovih in o hipotekarnih dolgovih na kmetskih posestvih pa je stavil dež. odbornik dr. Jos. Vošnjak kot poročevalec svoje nasvete. O vseh točkah vršila se je živahna debata. Zanimivo razpravlja potem g. dež. odb. J. Mu mi k, kje in kako se naj pospešuje domača industrija, in dež. odb. g. Oton Detela poroča obširno, kako se naj skrbi za povzdigo kmetijstva, Najhujši boj pa je začela enketa proti žganjepitju. Poročevalec dr. Samec je temeljito razkril skidečo rano na telesu našega naroda ter stavil dobrih nasvetov, kako bi se dala najpreje odpraviti ta kužna bolezen med našim ljudstvom.
Po razgovoru o raznih nasvetih glede pristojbin ali desetka, prostega ženitovanja, odprave malo loterije itd. sklene enketa svoje domoljubno delovanje. Konec knjige so navedene v 39 paragrafih resolucije, ktere so sklenoli pri tem zborovanji. Hvalevredno in zaslužno delo storil je s tem korakom dež. odbor kranjski za svojo ožjo domovino; naj se le vsaj važnejši enketini sklepi kmalu oživotvorijo na korist in prospeh našega čilega roda.
Osnova vojstva cesarskim i kraljevskim vojakom v pouk v vprašanjih i odgovorih. Heeres-Organisation zur Belehrung der k. und k. Soldaten in Fragen und Antworten. Slovenisch-deutsch Bearbeitet und verlegt von Com ei Edlen von Sortiran, k. k. Hauptmann. V Kromeriži. Tisk J. Sperlina. Založba pisatelja. Str.33 -(- 33 v 12°. Velja 20 nove.— Delavni naš rojak stotnik Comel Sočebranski je z imeno-
1 tesno, 2 bol, 8 svetišče, 4 kraj, 5 hrani, 8 vsaj.
rano knjižico zopet pomnožil vojaško slovstvo slovensko. Mnogo je prizadevala knjiga g. pisatelju dela glede na terminologijo, in reči moramo, da jo je precej dobro pogodil. Slovenskim vojakom bode to delce prav priročno in tudi za podčastnike pri poduku jako rabljivo, kajti zraven slovenskega teksta na levej bereš na desnej strani nemški original, (i. pisatelj ima še povrli končano: Poučilo o streljanji in Vežbovnik.
Pesmi. Zložil Vinko Gregorič, Podkraškogorski. I. Zvezek. V Gorici, nat. Hi-larijanska tisk. 1884. Str 80 v 12°.— O teh pesnih omenjamo, da so zagledale beli dan, ali priporočati jih ne moremo svojim čitateljem. Kdor misli kaj tiskanega poslati med svet, naj se vpraša poprej, ali ni boljše, da ostane netiskan njegov proizvod. Kdor pa lastnej razsodbi ne zaupa, naj prosi veščega soseda za svet. Želimo, da bi se marsikteri pesnik ravnal po teh besedah in da ta zvezek ne dobi sebi sličnega naslednika.
Slovanska uzajemnost. Večkrat smo že imeli priliko opozarjati slov. čitatelje na uzajemno spoznavanje in medsebojno delovanje slovanskih narodov. Tudi nas Slovence doseže zdaj pa zdaj čast, da se razpravlja po časopisih bratskih nam narodov naše literarno delovanje. Tako objavlja čislo 11. „Zlate Prage" „slovensko literaturo v poslednjih letih" od znanega nam pisatelja: Lego; Slovansky Sbornik se spominja čestokrat nas Slovencev in podučuje svoje rojake o zapuščenih bratih; Slovenske Po-hl'ady (ureduje Svetozär H u rban-Vajansky) donašajo v 3. sešitku 1.1. na str. 278 -282. kratek pregled o našem slovstvenem gibanji (povzele so ga iz Izvestja petrogradskega slovanskega dobrodelnega društva); a jugoslovanski listi poročajo malo da ne o vsakem literarnem proizvodu slovenskem. V najnovejšem času pa se je tudi začelo prav pridno iz naše leposlovne literature v druge slovanske jezike prevajati. In po tem potu se dejansko najbolj razširja uzajemnost slovanska. Opomniti nam je še posebno, da objavlja „Zlata Praha", začenši s 27. štev., novelo gospe P. Pajkove: „Blagodejna zvezdica", ktero je objavil naš list v prvem svojem letniku. Baš ista številka nam tudi podaje prav ljubko sliko od našega rojaka Janeza Šubica: Mala vrtnarica. Srbski list Javor, ki služi za zabavo, pauk in književnost, pa prinaša v svojem 21. broji in sledečih znani Jurčičev roman: „Lepa Vida" v prav dobrem prevodu.
Kako se valja čuvati i lečiti od kolere. Za narod napisao dr. Ilija Ognjanovič, prakt. lekar u Novom Sadu. (Pročitano u sednici „Zadruge lekara i apotekara dolnje Bačke" 9. julija 1884.) U Novorne Sadu. Izdanje knjižare Luke Jociča i dr. 1884. Str. 48 v mal. 8°. Cena 20 nove. — Ko se je jel letos širiti strah pred kolero po zapadnej Evropi, začelo se je povsod resno premišljevati, kako bi se moglo ljudstvo te strašne kuge varovati in braniti. V to svrho služi imenovana knjižica, ktero je spisal dr. Ilija Ognjanovič srbskemu narodu. Najprej navaja v splošnem navodu dotično literaturo, nato dokazuje, od kod prihaja kolera, kako se velja čuvati od kolere, kako se ubija gad (dezinfikuje), in naposled govori, kako se moramo od kolere zdraviti. Knjižica je jako podučna in za prosti narod razumno pisana.
t Vaclav Benes-Trebizsky. Češkemu narodu je zamrl 20. junija 1.1. v Mari-janskih Lažnih (t, j. kopelih, nemški: Marienbad) na Češkem izredno obdarovan in delaven pisatelj in pripovedovalec Vaclav Beneš-Trebizsky. Narodil se je 24. februarja leta 1849. v Tfebizi pri Slanem (nemški: Schlan), dovršil tedaj še le 35. leto, a spisal je v svojej kratkej dobi poleg lepega čisla divnih povestij, ki so se silno priljubile celemu narodu, še čuda veliko drobnih — po njegovem založniku P. Simačku v vsem do 80 spisov! Sin revnih starišev izvolil si je duhovski stan, bil posvečen 1875 v Pragi, odslužil tam v velikej Tynskej crkvi prvo božjo daritev, v tistej crkvi, iz koje so ga po devetih letih že spremili k večnemu počitku na staro-slavni Višegrad, kjer na strani slavnega pesnika, rojaka in duhovnika Jablonskega počiva, dokler vseh ne vzdrami t rombe glas. S prva je Vaclava poslal konsistorij v Libež-nice na pomoč, potem kaplauovat v Litne in po enem letu v gorate Klecane ob Vel-
tavi, od koder je šel letos slaboten in bolehen na plučih v omenjene kopeli in tam hitro umrl. Beneš je bil slabotnega života, a neumorne delavnosti kakor v stanovskih opravilih, tako v pisateljskem poklicu. Nagovarjali so ga, naj zapusti gorate in samotne Klecane ter se preseli v Prago in celo pisateljstvu posveti, ali vsaj za drugo, njegovemu zdravju ugodnejšo župo poprosi; vendar do zadnjega leta se ni mogel ločiti od kapla-nije, iz ktere je imel prelep razgled na zlato Prago, Hradčane in Belo goro, to vse imenitnejše zä-nj, čigar povesti so živele le v slavnej preteklosti svojega naroda — najrajši v junaškej dobi husitskej.
V veličastnem sprevodu je 24. junija spremil narod češki pisateljevo truplo na vzvišeno groblje, noseč na Iii zalih deščicah z drožiči napise najslavnejših njegovih povestij, namreč: „Z českych luliii," „Cestou križovou", „Anežka Premys lovna," „Kra-lovna Dagmar," „Povidky Karlstejnskeho havrana," „Dokonano jest," „V červancich .1 lesku kalicha," „Trnova koruna," „Bludne duše," „Stadicky kräl," „Menši historicke a vesnicke obräzky," „Levohradske povidky" in „Ušlapan". Nad grobom mu je izprego-voril Vaclav Vlček, pisatelj in predstojnik „Svatoboru", narodnemu museju, kteremu je sicer uhožni pokojnik daroval 6000 gld. pisateljskega honorara, svojo (kakih 30Ü0 gld. fredno) knjižnico in rojstno hiško. Svetozora 28. in 29. čislo, ki poroča o Beneševej smrti in pogrebu, ima več slik o njem, kakor: „pogreb na Višegradu 21. junija," „crkev in škola," „kaplanka" (t. j. kaplanova hiša) v Kleeanali in iz njegovih povestij „Karl-steinskega gavrana"; iz pisateljevega peresa samega pa nadaljevanje najnovejše povedke „Pro bilou labut' Svamberskou" in slednjič založnik Simaček illustrovano naznanilo izdave V. Beneševih „zbranih spisov". Ki je za narod živel, živel bode v spominu narodovem! Naši prestavljavci pa naj sežejo po takem blagu!	Dr. Fr. S.
f Miha Peternel. Dne 6. avg. t. 1. zatisnol je v Ljubljani preč. g upokojeni professor in učeni narodnjak Miha Peternel na veke oči. Rajnki se je porodil dne 22. sept. 1808 v Novej Oslici na Lanišu ter se šolal v Idriji, Celovei, Gorici in Ljubljani. Leta 1835. je nastopil svoje pastirovanje in služil na petih župnijah, dokler ga niso 1. 1852. imenovali začasnim ravnateljem novoustanovljenej realki v Ljubljani. To službo je opravljal na njej do leta 1860., a potem še deloval kot professor realistične stroke do 1. 1874. Poročila ljublj. realke nam jasno pričajo o neumornej delavnosti umrlega pokojnika. L. 1853 je objavil: Errichtung der k. k. Unterrealschule in Lai-bacli. Andeutungen zur Vaterlandskunde in Krain; 1. 1854. življenjepisno črtico: Georg Freiherr v. Vega; 1. 1855. in 1856.: Geographische Skizze des Herzogthums Krain. Lage, Grenzen und Grösse; 1. 1857.: Andeutungen, wie und von wem die Realschule zu beachten und zu benutzen sei, insbesondere in unserem Vaterlande Krain; 1. 1858.: Schule und Leben, insbesondere Realschule und gewerbliches Leben. Od leta 1862. pa imamo kratek slovenski spis o kemiji: Imena, znamnja in lastnosti kemiških prvin. Slovenci, obranite mu blag spomin!
f Friderik Smetana. Slavni skladatelj Fr. Smetana, stvaritelj narodne opere češke in najbolj priljubljeni glasbenik našim severnim bratom, umrl je dne 12. maja t. I. na veliko žalost svojega naroda. Daleč čez ozke meje njegove domovine sega slava rajnkega umotvoruika, in venec, ki diči njegovo glavo, ne usahne, dokler se bodo razlegali umetni glasovi po veličastnem svetišči češke Talije. Izmed proizvodov, po kterih se je Smetana proslavil, imenujejo se osobito njegove opere: Branibori v Čechach (1866) Prodana nevesta (1866), Dalibor (1868), Hubička (1876), Tajemstvi (1878) in Libuša (1881). Med symfonijami slovite najbolj: Moldava in Vysehrad. Vsi umotvori Fr. Smetane se odlikujejo po narod nej glasbi in snovi, in baš ta posebnost jim zagotavlja stalen obstanek.
Sägen und Märehen der SUdslaven. Zum grossen Teil aus ungedruckten Quellen von Dr. Friedrich S. Krauss. II. Band. Leipzig. Verlag von Wilhelm Friedrich.
1884. Str. LII. + 427 v S°. Gld. 3'CO. — Ta zvezek nam podaje IGO pripovedek in pravljic v dobrej, prav gladkej nemščini. Od našega rojaka g. prof. M. Valjavca jih je v tej knjigi 39 iz njegove rokopisne zbirke objavljenih, a (i jih je vzel Krauss iz knjige: N&r. pripovjedke in Slov. Glasnika. Druge jugoslovanske pripovedke so večjidel iz že tiskanih zbornikov posnete in le nekaj jili je prvič, tti natisnenih. Ni dvomiti, da širi ta knjiga spoznavanje naše narodne poesije med drugimi narodi, in zatorej jo tudi svojim čitateljem priporočamo.
Von Pol zu Pol. Internationale Revue für das geistige Leben aller Nationen. Herausgegeben von Brehmer. Laibach 1884 Druck und (Jommissionsverlag von lg. v. Kleinmayr iV Fed. Bamberg. Neue Folge. I. Heft. Str. 96 v vel. 8U. — Namen tti imenovane mednarodne revuje je tako važen, da tudi našo pozornost po vsem zaslužuje. Nemškemu narodu namerjava ta časopis odkrivati duševne zaklade vseh omikanih večjih in manjših narodov. To nam dokazuje takoj že prvi zvezek, ki se v obilnej meri tudi ozira na slovansko slovstvo. Tti beremo srbsko narodno pesen: Totenklage, zraven češke: der Schreiber; tti imamo češko povest od Svatopluka Cecha: Kiu Dorfheiliger, v dobrem prevodu in na konci še pesniško oceno o tem znamenitem slovanskem pesniku z dvema prevedenima pesnima. Tej revuji so svoje moči obljubili tudi rojeni Slovenci, in upati je, da bodo slovensko slovstvo v njej častno zastopali. Prvi zvezek nam podaje na str. 79. nemško pesen: Adria, wie schon bist du!, ktero je zložila naša pesnica Lujiza Pesjakova. Ako se bodo sledeči zvezki v enakej meri ozirali na slovanske literature kakor prvi, smemo to revujo svojim čitateljem priporočati. Ona izhaja v mesečnih zvezkih šest pol obsegajočih, vsak snopič po 60 nove. v Ljubljani pri knjigarni: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
Ethnographische Fragebögen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien. 1. Südslaven. Von dr. Friedrich S. Krauss. Wien, Oominissions-Verlag v. Alf. Holder 1884. 8°. VI + 48 str. — Tako se zove nemška izdaja ethnogratičnih vprašanj, ktera dunajsko anthropologiško društvo v hrvatsko-srbskem jeziku (dobil sem slučajno le nemško do rok) vsakemu zastonj pošlje, kdor se pri društvu pismeno (pod naslovom: „Anthropologische Gesellschaft in Wien. K. k. Naturhistorisches Museum. Bellariastrasse.") zä-nje oglasi ter hoče na eno ali drugo izmed 710 tukaj stavljenih vprašanj odgovor poslati. Vprašanja, ktera je dr. Krauss, rojen Hrvat iz vojaško Krajine, deloma po prejšnjih podobnih pitanjih ikakor za pravoslavna po V. Bogišiči, zgodovinska po Arkivu za povestnicu jugoslavensku), deloma z nova sestavil, obsegajo sledečih XIX. oddelkov : I. jezik: II. prosveto (kulturo); III. šege; IV. svetkovino; V. verovanja; VI. man-tiko (prorokovanja, vedeževanja); VII. rojstvo in smrt; VIII. vraštva; IX. sorodstvo; X. pobratimstvo: XI. ženitev in zakon; XII. zadrugo; XIII. obitcljstvo; XIV. služ-ništvo; XV. zemljištvo; XVI. trštvo; XVII. zločinstvo; XVIII. občino; XIX. sodništvo. Odgovore pa želijo: 1. če lo mogoče v narečji samem tistega kraja, o kterem kdo poroča; 2. točno imenovanje kraja in osebe, ki je rečeno pripovedovala; 3. za dokaze so dobro došle pesni in prislovice, čim več tem bolje; 4. ljubo bi jim bilo dopošiljanje redkih knjig in časopisov, če hranijo kaj takega blaga; 5. isto tako v obče vsako ethno-gratično poročilo, da si ni v leh pitanjih zapopadeno ; 6. o opuščenih šegah in navadah kdaj so še veljale; 7. natančno zabeleženje besed in pomena, kako narod sam svoje navade nazivlje in razumeva itd. Tudi se ne terja mnogo od pojedinca; da le ve na tri do štiri pitanja dober odgovor, naj je le nemudoma, vendar vsako na posebnem lističi razločno pisano pošlje društvu, ki hoče ali v svojem glasilu („Mittheilungen") ali svoje dni v posebnem delu takim potem nabrano narodopisno tvarino z imeni nabi-rateljev vred objaviti. Vsakemu takemu sotrudniku obeta društvo vsaj po eno poročilo o uspešnem napredovanji teh raziskavanj zastonj dostavljati. Slednjič se pozivljejo rodoljubi iz vseh pokrajin slovanskega juga — tedaj tudi slovenski rojaki, — da se v
obilnem številu udeležujejo reševanja teh narodopisnih zastavic, da se tem častne j še reši krasna naloga učeno-ethnogratiškega spoznavanja jugoslovanstva, za nas spoznavanja samega sebe!	Dr. Fr. S.
Novejše nemške knjige, ki o naših krajih ali o slovanskih v obče govore: Schlossar Anton: Steiermark isehe Bäder und Luft-Curorte, topographisch-historische Skizzen. Wien, Braumüller 1883. 8°. V,—292 str. (Braumüller's Bade-Bibliothek No. 54.). — Iveesbacher Friedrich: Krain &■ seine öffentliche Gesundheit mit besonderer Berücksichtigung des Jahres 1881 herausgegeben vom k. k. Landes-Sanitätsrathe für Krain mit 1 Sanitätskarte von Krain, (15) Uebersichtskarten & (15) Curventabellen. Laibach. I. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg 1883. 4°. VIR—225 str. — Daten über Holz-Pro-clnction in Oesterreich mit besonderer Berücksichtigung Triest's und der benachbarten Länder, herausgegeben mit Unterstützung des k. k. Handels-Ministeriums vom österr.-ungar. Vereine der Holz-Producenten, Holzhändler und Holz-Industriellen. Wien, typ. Reisser & Werthner 1882. 8° 21 str. (Oesterr.-ungar. Industrie- & Landwirthschaftliche Ausstellung in Triest,). — Wendt Georg: Die Nationalität der Bevölkerung der deutschen Ostmarken vor dem Beginne des Germanisirung. Göttingen. Peppmüller 1878. 8° 63 str. — P i č Joseph-Lad.: Der nationale Kampf gegen das ungarische Staatsrecht, ein Beitrag zur Kritik der älteren ungarischen Geschichte. Leipzig. Duncker & Humblot 1882. 8° (II.)—259 str. — Ziegler Franz: Das Schloss Grappenstein im Möll thale, Herzogtlmm Kärnthen (Oesterreich), eine Skizze (mit Illustrationen im Text, 1 lith. Tafel, 1 Plan & 1 Karte.). Wien. M. Schückl 1883. 8° 14 str. — Die Adelsberger Grotte unweit Triest an der Südbahnstation]Adelsberg gelegen (mit 1 Holzschnitttafel & 1 lithogr. Plane.) Laibach, typ. Kleinmayr & Bamberg 1882. 8" 12 str. — Zahn Josef v.: Die deutschen Burgen in Friaul, Skizzen in Wort & Bild (s podobo na čelu in v berilu). Graz. Leuschner & Lubensky 1883. 8° (II.)—68 str. — Schweiger-Lerchenfeld Amand v. Abbazia: Idylle von der Adria mit 19 Original-Zeichnungen von L. E. Petrovits. Wien. A. Hartleben 1883. 8° IX,—144 str. — Mayer Franz-Martin: Die östlichen Alpenländer im Investiturstreite. Innsbruck. Wagner 1883. 8° (I.)—252 str. — Aus Erzherzog Johanns Tagebuch: Eine Reisein Obersteiermark im Jahre 1810, im Auftrage des Franz Grafen v. Meran herausgegeben von Franz II wo f. Graz. Leuschner 1882. 8° VIII—141 str. — B eckli - W i d man s t e tte r Leopold v.: Grabsteine der christlichen Zeit zu Friesach in Kärnten mit 15 Text-Illustrationen. Wien. Staatsdruckerei 1882 4" (II.)-36 str. (Ponatis iz VII. & VIII. knjige „Mittheilungen N. F. d. k. k. Central-Commission f. Kunst- & histor. Denkmale" 1881 & 1882.). -Anspitzer Emil: Bericht über die russische National-Ausstellung in Moskau 1882 erstattet an den niederösterreichischen Gewerbeverein. Wien. Typ. A. Keiss 1883. 8° 25 str. (Ponatis iz: „Wochenschrift des niederösterr. Gewerbevereines" 1883.) — Alp i Domenico: Elogio funebre di Andrea Gollmayr principe areiveseovo di Gorizia (od 20. marca 1883). Gorizia, Tip. Ilariana 1383. 8U 11 str. — Höffinger Carl: Die Kur in Gleichenberg, praktische Anleitung zum richtigen Gebrauche der Kurmittel und zu einem entsprechenden allgemeinen diätetischen Verhalten; zur Information für Kurgäste & Aerzte. Gleichenberg. Typ. A. Keiss in Wien 1883. 8" 51 str. — Paltauf Christian: Bad Neuhaus bei Cilli in Steiermark. 2. umgearbeitete Auflage. Wien. Braumüller 1883. 8° VI.-81 str. (Braumüller's Bade-Bibliothek Nro. 39 ). - Der Curort Radein (t. j. Radinska slatina blizu Radgone) mit seinen reichhaltigsten Nathron-Lithion-Sauerbrunnon (das steirische Vichy). Radein (typ. J. Janotta in Graz 1883). 16° 31 str.	'	Dr. Fr. S.
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.